Dragi prijatelji!

"Čeprav se ne bojim Boga in se ne menim za ljudi, bom vendar pomagal tej vdovi, ker me stalno nadleguje ..." Približno takole pravi v evangeliju sod- nik, ki se je naveličal stalnih prošenj vdove. Vsakič, ko pri maši ta odlomek pride na vrsto, mi gre nekoliko na smeh saj se ga da razumeti tudi takole: Niti strah pred Bogom niti sočutje oziroma ljubezen ne dosežejo toliko kot vztraj- no sitnarjenje. Pred njim popusti celo najbolj trdosrčen, brezobziren in neve- ren človek.
Upam si reči,da je tudi Prijatelj podoben nadležni vdovi iz evangelija,saj vztrajno vsaka dva meseca 'sitnari',vabi k molit- vi,prinaša kar zahtevno duhovno branje (sedaj razlago šestih verskih resnic),se na več svojih straneh pogovarja s ka- kšnim od bralcev ali bralk, daje besedo zdravnici,objavlja nadaljevanko o usta- novitelju Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov, ki je nenehno priganjal z Jezusovimi besedami 'Vstani in hodi!', poroča o različnih bio (bolniki- invalidi- ostareli) srečanjih,razkrinkava sebičnost in rasizem v njunih neštetih pojavnih oblikah in celo s križankami ter šalami hoče poučevati, namesto da bi ljudi zabaval ...
Tudi ta številka Prijatelja ni kaj dosti drugačna, le nekoliko obilnejša je zopet za božič. Bili smo na obisku v Mirni peči pri Tonetu Kovačiču, ki nam je povedal, kako on razume besede: Vstani in hodi! Poročamo o različnih srečanjih,podvigih in težavah... Kot vedno.Ne da bi slutili, kdo bo novi metropolit, smo na platni- cah prejšnje številke Prijatelja objavili tisto, kar je g. Alojz Uran zapisal v knji- go vtisov ob obisku razstave izdelkov bolnikov in invalidov v Galeriji Družina. Povabim vas, da še enkrat preberete njegove tedanje stavke, prav tako pa prošnjo in voščilo, ki ju je pred prevze- mom nove službe in pred prazniki napi- sal za bralke in bralce Prijatelja.
In še obljuba: Tudi prihodnje leto bo Prijatelj vztrajno 'sitnaril', vabil, dajal.

Vlado Bizant, urednik

spredaj: pogum-voditi po razstavi izdel kov bolnikov in invalidov(Tone Kovačič) foto: Tone Planinšek
zadaj: sprejem za praznik Srca Jezuso- vega 2004, Ljubljana - Tabor 12, foto Vlado Bizant

December

Da bi na otroke gledali kot na dragoce- ne Božje darove, ki jih moramo vedno spoštovati, razumeti in ljubiti. Da bi bilo učlovečenje Jezusa Kristusa zgled vsakega pristnega prizadevanja za inkulturacijo evangelija. Da bi se zavedali, kako odločilnega pomena so za narod in Cerkev zdrave družine.

Januar

Za vse, ki delujejo na Bližnjem vzhodu, da bi se vse bolj zavzemali za dosego miru. Da bi misijonski kraji imeli velikodušne apostole,željne oznanjevanja evangelija vsem ljudem. Da bi se trudili za edinost in ljubezen v skupnostih, v katerih živimo.

Spoštovani gospod nadškof!

Člani Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov Vam iskreno čestitamo in se veselimo z Vami ob Vašem imenovanju za ljubljanskega nadškofa in metropolita Na tej težki in zahtevni poti delovanja v Cerkvi na Slovenskem Vam želimo Bož- jega blagoslova in Marijinega varstva. Podpirali Vas bomo v tihih molitvah in žrtvah.

Ljubica Zakovšek

Ob imenovanju msgr. Alojza Urana za novega ljubljanskega nadškofa in met- ropolita je bilo tudi v Krščanskem brat- stvu bolnikov in invalidov ter nasploh med bralci in bralkami Prijatelja čutiti veliko veselje, saj se mnogi z njim po- znamo osebno, ker je rad prihajal med nas. Objavljamo voščilo Bratstva,nove- ga nadškofa pa smo tik pred odhodom na obisk rojakov v Argentini naprosili za nekaj vrstic ter praznično voščilo. Z veseljem se je odzval.

Msgr. Alojz Uran,
ljubljanski nadškof in metropolit

Voščilu novega nadškofa in - upamo si reči - velikega prijatelja bolnikov,invali- dov, ostarelih ter vseh,ki vam kakorkoli pomagajo, se pridružuje tudi uredništvo in uprava revije Prijatelj ter vsi naši do- pisniki in sodelavci.

Blagoslovljen božič!

Zagrinjalo v templju

"Bog Sin se je učlovečil,da bi nas s svojo smrtjo na križu odrešil in večno zveličal." Tako pravi četrta vélika krš- čanska resnica o Bogu. Božični prazniki povzamejo prvi del te resnice, veliko- nočni prazniki drugi del. Prazniki in po- nazoritve božičnih ter velikonočnih do- godkov - jaslice in križev pot oziroma pasijon -nam pomagajo,da globlje doži- vljamo resnico o Božjem približanju lju- dem in o vsem, kar je Bog storil, da bi se tudi mi, ljudje, mogli približati Bogu. Lahko rečemo tudi, da nas prazniki, se- veda če jih lepo praznujemo, kar naj- bolje uvajajo v zadnji dve resnici, ki pa govorita o človeku,vendar v povezavi z Bogom.
To sta resnici, da je človeška duša ne- umrljiva in da je milost Božja za zveli- čanje potrebna. Kar priznajmo si, da bi bilo vse razmišljanje o Bogu nekako v zraku oziroma prazno,če ne bi zadevalo nas, mene osebno, moje sedanjosti in prihodnosti. In to ne samo moje prihod- nosti v novem letu,pač pa tiste prihod- nosti,ki se bo pričela v hipu,ko bo padel 'zastor življenja'. V gledališču je tisti hip, ko pade zastor, konec predstave. Je tako tudi z življenjem človeka? Je to samo neka predstava, ki se konča in zastor pade? Kaj o tem pravi Sveto pi- smo in naša vera?
V trenutku, ko je Jezus na križu izdihnil in tako dopolnil naše odrešenje, so se dogodile nekatere velike in pomenljive stvari.Evangelist poroča takole o Jezu- su: "Bilo je že okrog šeste ure, ko se je stemnilo po vsej deželi do devete ure, ker sonce ni dajalo svetlobe. Zagrinjalo v templju se je pretrgalo po sredi" (Lk 23,44-45). Na široko se je odprl pogled v najsvetejši prostor templja, kamor so dotlej smeli stopiti le duhovniki. Podrla se je pregrada,ki je v stari zavezi loče- vala ljudi od Boga,nastopil je čas nove- ga odnosa med Bogom in človekom.
Judovsko ljudstvo je verovalo v Boga, vsemogočnega stvarnika živih in neživih stvari, vsevednega preiskovalca člove- ških src. Psalmist pravi: Psalmistovo vprašanje:"Kam naj zbežim pred tvojim obličjem?" daje slutiti stisko in strah grešnega človeka, ker Bog ve za vsa njegova dejanja, celo za najbolj skrito misel. Pred vsevednostjo nobeno izmikanje ne pomaga. Kako bo ta Bog ravnal z njim,z grešnikom,na dan plačila?
Na to tesnobno vprašanje je dal Jezus tolažilen odgovor: "Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek" (Mt 11, 28). Kristjanu se ni treba bati vsevednega Božjega pogleda saj je to pogled usmiljene ljubezni. Evangelist Matej poroča:"Ko je zagledal množice, so se mu zasmilile, ker so bile izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja" (Mt 9, 36). Nekoč kas- neje se je Jezus hotel v čolnu umakniti na samoten kraj, pa so šle množice peš za njim. "Ko se je izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu in ozdravil je njihove bolnike" (Mt 14, 14). Ozdravil ni samo njihovih teles, ampak tudi njihove duše. Na njem se je izpol- njevala Izaijeva prerokba:"Nalomljenega trsta ne bo zlomil in tlečega stenja ne bo ugasil" (Mt 12, 20).
Jezus ni daljni,nedostopni Bog. Je dobri pastir, ki pozna vsako od svojih ovac in je zanjo dal svoje življenje (prim.Jn 10) Obljublja, da bo, ko bo povzdignjen z zemlje, "vse pritegnil k sebi" (Jn 12, 32) Njegovo povišanje na križu je postavilo človeštvo v novo povezanost z Bogom, kakor je trta povezana s svojimi mladi- kami (prim. Jn 15, 5).
Odslej je prva in največja zapoved - zapoved ljubezni: ljubiti Boga in ljubiti ljudi,saj jih je Bog Oče ljubil tako močno da je dal zanje življenje svojega Sina. Jezus naroča: "Kakor je Oče mene lju- bil, sem tudi jaz vas ljubil... To je moja zapoved,da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje" (Jan 15, 9-13). Apostol Janez, oznanjevalec Božje ljubezni, to ljubezen posebej poudarja v svojem Prvem pismu: "Poglejte,kakšno ljubezen nam je podaril Oče: Božji otroci se ime- nujemo in to tudi smo" (1 Jn 2, 1). In zatem spodbuja:"Ljubezen spoznavamo po tem, da je On dal življenje za nas... Otroci, ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici. Po tem bomo tudi spoznali, da smo iz res- nice. In pred njim bomo pomirili svoje srce,če nas srce obsoja; saj je Bog ve- čji od našega srca in spoznava vse" (1 Jn 2, 16-20).
Ko evangelist poroča o učlovečenju, o božičnih dogodkih,omenja angele in nji- hovo sporočilo pastirjem: "Ne bojte se! Glejte,oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo... Slava Bogu na vi- šavah in na zemlji mir ljudem" (Prim. Lk 2, 10.14). Po vstajenju je Jezus svoje učence pozdravil z besedami: "Mir vam bodi!" (Lk 24,36) On, ki prinaša mir, je pred svojim trpljenjem, smrtjo na križu in vstajenjem dejal svojim učencem: "Odhajam,da vam pripravim prostor" (Jn 14,1). O tem stavku in tej obljubi bomo skupaj razmišljali v duhovni misli naše revije Prijatelj v naslednjem letu, ob tem pa nekoliko spoznali tudi poglede drugih ver na 'zastor življenja'.
Z vsakim božičem in vsakim novim letom smo bliže uresničitvi Jezusove obljube. Naj bodo prazniki lepi, napolnjeni z ve- seljem in Božjim mirom!

Breda Cigoj Leben

Samo po prstih

"Štiri leta sem bil Primorec, dvanajst let Gorenjec, sedaj sem pa Dolenjec," se je na srečanju Krščanskega brat- stva bolnikov in invalidov letos v Celju predstavil TONE KOVAČIČ, Mali vrh 4, 8216 Mirna peč.Čisto blizu novega kar- meličanskega samostana v Mirni peči ležita njihova vas in domačija. To je tudi domačija njegovega sorodnika in dobrotnika - duhovnika g. Ladislava, pri katerem je preživel del svojega življenja Kako Tone doživlja življenje, nam je pripovedoval v prvih novembrskih dneh. Tudi z njim se kar tikamo,saj prihaja na srečanja Bratstva, zlasti pa smo si po- stali blizu zaradi njegovega dejavnega sodelovanja na razstavah izdelkov bol- nikov in invalidov.

Tone, kako je bilo s tem tvojim se- ljenjem po Sloveniji?
Na srečanju sem se hotel malo pošaliti. Resnica je pa res ta, da sem bil štiri leta Primorec, ker sem bil kot predšolski otrok zaradi oteženega gibanja (cere- bralna paraliza) štiri leta v Stari gori pri Gorici.Ko bi moral shoditi,so se pokaza- le težave,ker sem hodil samo po prstih. Kot bi plesal balet... In potem se je za- čela moja Kalvarija ...

Ker si bil še tako mlad, se najbrž ne spomniš ničesar iz Stare gore.Ali pa vendarle?
Spomnim se vsakoletnega novoletnega obdarovanja. Celo kakšno igrico smo zaigrali. Spomnim se, da sem nastopil v vlogi lovca v igrici Rdeča kapica. Mogo- če imam tudi zaradi tega danes brke, kot jih imajo lovci.Takrat sem imel sicer narisane. Spomnim se tudi,kako so nas, ko zvečer nismo hoteli iti spat, strašili s čarovnicami.

Ne s parkeljni?
Saj vemo, kakšen je bil takrat sistem... "Te bo pa čarovnica vzela," so nas stra šili. No, pa me ni. Do osnovne šole sem bil nato še kakšno leto doma, potem pa sem za dvanajst let postal Gorenjec. Očetov stric Ladislav Kovačič, rojen v naši hiši tu v Mirni peči, je bil takrat župnik v Predosljah pri Kranju. Povezal se je z ravnateljem tamkajšnje osnovne šole,ki je bila čisto blizu župnišča-samo čez cesto, in mi omogočil, da sem prve štiri razrede naredil tam. Potem so me na pobudo pediatrinje dali v zavod za usposabljanje invalidne mladine v Kam- niku, konec tedna pa sem preživljal na Kokrici, ker je bil takrat stric že imeno- van za župnika tam.

In kakšne spomine imaš na Kamnik?
V Kamniku je bilo po svoje lepo, ampak v marsičem smo bili prepuščeni sami sebi. Imeli smo dobre vzgojitelje in ne- govalke,naučili smo se reda in posprav- ljanja. Spomnim se gospe Milke, ki nam je bila kakor mama. Da bi te pa kdo moralno podpiral ali dal kakšen pameten nasvet,tistega skoraj ni bilo - razen re- dkih izjem. Silili so nas, naj se vpišemo v zvezo socialistične mladine. Če si bral kakšen verski časopis, na primer Ognji- šče, si moral na zagovor. Hitro si lahko podlegel marsikakšni skušnjavi in misel- nosti.
Bolj grenke spomine pa imam na čas po osnovni šoli, ko se je bilo treba izučiti. Primoran sem se bil učiti za krojača, kar pa me ni veselilo. Tako kot večina fan- tov takrat sem želel postati elektro ali pa RTV mehanik.Ker pa je bila za ta dva poklica velika gneča, so nas kar sami prerazporejali. Nobeden te ni vprašal za mnenje. Če si se upiral, si slišal samo: "Če se ne boš pri nas izšolal, greš pa v Ponikve" Tako sem naredil prvi letnik za krojača pri priljubljenem mojstru Travni- ku. Žal se je on tisto leto upokojil. Dve sošolki sta usposabljanje zaključevali. Jaz sem že takrat sam pri sebi sklenil, da večno po zavodih ne bom in da grem raje domov. In tako sem po prvem let- niku krojaške šole pristal doma. Obljubili so mi, da mi bo zavod kot institucija stal ob strani ter da mi bodo v doma- čem kraju poskušali najti službo. Sedem let in pol sem poskušal najti kakšno de- lo. S pomočjo zavoda za zaposlovanje v Novem mestu se mi je že kazala mo- žnost, da bi prodajal v trafiki. Poskusil sem kot pripravnik. Pa tudi s tem ni bilo nič. Ne vem, kaj je bil vzrok, saj sem prepričan, da bi kaj takega bil zmožen delati. Morda tudi to, da sem veren,saj vemo,kako je bilo takrat,pa oddaljenost Pač so rekli: nisi sposoben. Še naprej sem spraševal na centru za socialno delo in zavodu za zaposlovanje, če bi mogel dobiti kakšno delo. Spomnim se, kako sem se nekoč ujezil,ko sem usluž- benca zmotil pri branju časopisa. "Na- mesto da bi mi iskali službo, pa berete časopis..." Tako sem počasi spoznaval, ne rečem obupal, da z zaposlitvijo ne bo nič.Brez zaposlitve se tudi ne moreš invalidsko upokojiti. Težko je živeti ob misli, da ne boš nikoli imel svojega de- narja in da ne boš nikoli hodil v službo. Potem sem začel dobivati nadomestilo za invalidnino in tako pač živim.

Oče je že pokojni? In koliko vas je doma?
Že šestnajst let je,kar je oče umrl. Do- ma nas je šest. Videli ste že mamo in sestro ter nečaka Klemena. Uči se za lesarja. Nečakinja Branka je bila letos pri birmi in je trenutno na počitnicah. Hodi v osmi razred osnovne šole. Svak Janez dela v Novoteksu. Imam še eno sestro,ki je tudi poročena in živi v Ždinji vasi.

Tone, imaš izkustvo šolanja v redni osnovni šoli,hkrati pa tudi v zavodu. Zdaj se spet veliko govori, naj bi in- validni ali bolni otroci hodili v redno šolo. Kakšno mnenje imaš ti o tem? Kaj bi priporočal, če bi te kakšni starši spraševali, ali bi dali otoka v zavod ali v redno osnovno šolo v domačem kraju?
Kdor ima možnost in je sposoben, naj hodi v šolo v domačem okolju. Vem pa, da vse šole niso prilagojene otrokom na invalidskem vozičku. Z zavodom je pa tako:To ni okolje,kjer bi človek z vese- ljem živel. Takrat je bilo še vse bolj 'po vojaško'. Luči so ugašali ob pol devetih Za vsak izhod si moral natančno pove- dati, kam greš in zakaj ter kdaj se boš vrnil. Upam, da ga nisem preveč skriti- ziral. Pač otrok oziroma pubertetnik to tako doživlja.

Kako pa se spominjaš drugih otrok iz redne šole? Kako so te dojemali, kako ti pomagali? So ti kdaj nagajali?
Včasih mi je kdo tudi ponagajal, ampak to so bile otroške igrice. Kakšnih pose- bnih težav nisem imel. Moram reči, da tudi razredničarka ni dopuščala kakšne- ga nagajanja. Lahko rečem, da imam zelo lepe spomine na tista leta, čeprav je res, da z bivšimi sošolci, pa naj bo iz Predoselj ali pa iz Kamnika, kakšnih po- sebnih stikov nimam. Omeniti moram,da je stric,o katerem sem pravil,kot duho- vnik služboval po različnih krajih. Leta 1976 je postal župnik nove župnije na Kokrici pri Kranju. Kot duhovnik me je hotel vzgajati v veri. Pri prvem obhajilu sem bil še v Predosljah. Potem sem ob vikendih iz Kamnika hodil k njemu na Kokrico, da nisem ostal brez maše. Tam sem obiskoval tudi verouk od petega do osmega razreda, prav tako pripravo na birmo. Pri sami birmi sem bil sicer v domačem kraju, tu v Mirni peči. Ko sem bil eno leto v poklicni šoli,sem obiskoval tudi mladinski verouk. Tako imam na Kokrico zelo lepe spomine. Z nekaterimi ljudmi s Kokrice imam še vedno stike, čeprav stric sedaj živi drugod. Zaradi bolezni se je moral upokojiti,a še vedno pomaga na župniji in sicer v Preski pri Medvodah.

Tone, s Katjo Miklič, tajnico Krščan- skega bratstva bolnikov in invalidov se poznata, ker sta iz istega kraja. Najbrž te je ona povabila v Bratstvo oziroma kako je bilo?
Spomnim se jeseni leta 1989, ko je pri- šla Katja k nam na obisk. Takrat sem bil že doma. Ko je prišla prvič, sva bila popolna neznanca. Moram reči: Hvala Bogu,da je zbrala 'korajžo', prišla k nam in me vprašala,če bi pristopil k Bratstvu Moram reči, da sedaj na Bratstvo gle- dam zelo pozitivno,takrat ga pa seveda še nisem nič poznal. Tudi revije Prijatelj nisem poznal. Kot mladostnik sem od verskih časopisov bral Družino,Ognjišče in Mavrico. Vse ostalo me ni zanimalo. Treba se je bilo le učiti. Priznam tudi,da čeprav Bratstvo poznam že precej let, Prijatelja berem šele zadnje čase. Kaj reči o Bratstvu? Jaz pravim: eden naj- lepših darov življenja je imeti ob sebi ljudi, ki nas pričakujejo z nasmehom, razumevanjem in dobro voljo, ter nam nudijo svojo roko v pomoč.

Kako pa si začel sodelovati na raz- stavah?
Vedno,ko greš na kaj novega,že na sre čanje, občutiš nekaj strahu. Spominjam se, kako je bilo pred prvim srečanjem v Želimljah. Drugo okolje je, spoznavaš nove ljudi, nobenega ne poznaš. Potre- boval sem določen čas,da sem ta strah v sebi premagal. Kaj me je pa pripeljalo na prvo razstavo,niti sam ne vem. Mo- goče Katjino nagovarjanje,naj spet kon čno kam grem. Sam doma nisem naredil nobenega izdelka za razstavo. Pomem- bno je, da kam greš, se malo sprostiš, 'napolniš akumulatorje' in laže živiš na- prej. Moram pa reči,da mi je v Bratstvu všeč tudi to, da damo veliko poudarka duhovnemu življenju. Ne gre samo za običajna srečanja. Tako lahko duhovno zaživijo tudi tisti, ki tega v domačem okolju ne zmorejo. Sam imam to srečo, da sem kljub težavam s hojo, kolikor toliko zdrav in, hvala Bogu, lahko redno obiskujem nedeljsko mašo. Glede sode- lovanja v Bratstvu sem se že toliko u- domačil, da se prihodnjih sodelovanj ne bojim več oziroma z veseljem čakam na naslednjo priložnost.

Ko smo bili nekoč pri tebi na obisku, smo šli pogledat tudi novi karmeli- čanski samostan v Mirni peči. Imaš kaj stikov?
Osebnih stikov nimam, saj je to izredno strog red. Zato sester,ki so notri,oseb- no ne poznam.Srečujemo pa se z njiho- vim hišnim duhovnikom, g. Špringerjem, ko pride v župnijsko cerkev v Mirni peči maševat ali pa spovedovat. Včasih pa je maša tudi v samostanu. Kapelo imajo narejeno tako,da lahko pridejo tudi lju- dje od zunaj. Kadar je maša tam,župnik v Mirni peči to tudi oznani. To je na primer za god karmelske Matere Božje. Nedavno je tu maševal prejšnji nadškof g. Rode, in je bilo tudi oznanjeno.

Povrnimo se k Bratstvu in posebej k razstavi, na kateri si bil eden od vo- dičev. Kako si jo doživljal?
To je bila moja druga razstava, na ka- teri sem vodil obiskovalce. Seveda je bilo letos, kljub novemu prostoru, laže. Veliko mi pomeni, da se tisti, ki delamo na razstavi,med seboj že dobro pozna- mo. Ves teden je le nekaj obiskovalcev zavrnilo vodenje po razstavi, ker se jim je mudilo. Drugače je bilo dela veliko, bilo je pestro in zanimivo. Včasih se mi je zdelo, da ljudje hočejo zvedeti kar preveč o osebnih stvareh razstavljav- cev, sploh kar zadeva bolezen. O tem govoriti pa ni tako prijetno, sploh pa ne o sebi. Dobro,jaz sem se s svojo invali- dnostjo nekako sprijaznil. Ampak danes komu od začetka spet razlagati, zakaj sem takšen,kot sem,ni najbolj prijetno.

Kaj pa je tebe osebno najbolj nago- vorilo. Kateri izdelki?
Izdelki slepih. Izdelek - pulover ali šal - je sicer preprost, ampak če imaš pred očmi dejstvo, da je to delo,ki ga je na- redila popolnoma slepa oseba, to čisto drugače dojameš. Zato si upam reči: naša razstava, čeprav ima morda kdo občutek, da se izdelki ponavljajo, ima v sebi duha,ki nas vodi naprej. Zmotno je misliti, da nam razstava nič ne ponuja. Mogoče nas bo isti izdelek čez dve leti drugače nagovoril.

Kaj pa trema, če pride kakšna večja skupina? Si imel kakšno večjo sku- pino?
Tudi večjo skupino sem imel. Ampak treme na razstavi letos ni bilo več.

Kaj pa drugače? Imam občutek, da si kar samozavesten, govoriš pa premišljeno.
Upam, da se ne motite. Je pa res,da mi mnogokrat,ko bi pri maši bilo treba izre- či kakšno prošnjo ali uvod, ne pride 'nič pametnega' na misel. Potrebujem malo več časa za pripravo. Na razstavi je zato pomembno, da se imamo možnost pripraviti, da imamo knjižico s podatki o izdelkih, razstavljavcih in življenju v Bratstvu.

Te smem vprašati, če si kdaj v cerk- vi bral berilo?
Na Kokrici,ko smo kot veroučna skupina pripravljali mašo,sem večkrat bral. Vsa- ka veroučna skupina je enkrat mesečno pripravila sodelovanje pri maši. Tudi na srečanju Bratstva sem že bral. V žup- nijski cerkvi doma v Mirni peči pa res še nisem bral. Sem pa nekaj časa pel v pevskem zboru.

Preden smo vključili aparat,si rekel, da si naredil načrt, kako boš kljub težavam s hojo obhodil vse vaše podružnice. Zanima me, kako skrbiš za svoje zdravje. In drugo: zakaj obhoditi ravno podružnice? Lahko bi si zadal načrt, da boš obhodil vse gostilne ...
(smeh) Saj gostiln pri nas skoraj ni.Sa- mo dve sta, podružnic pa imamo devet. Hoja je zame zelo pomembna in vsak dan, če je le vreme, prehodim do pet kilometrov. Mislim, da je do neke spre- membe pri meni prišlo pred tremi leti. Šel sem nekoliko vase. Prišel sem do sklepa, da bom bolj zdrav, če se bom več gibal. In res je tako. Saj veš, tudi na 'kilažo' je treba misliti ...

Ali lahko hodiš čisto brez bergel?
Ja,čisto brez bergel,hvala Bogu! Zdrav- je je sedaj tudi odlično, nimam nobenih težav. Glede podružnic pa je bilo tako. Okrog doma sem že neštetokrat vse 'oblezel', pa sem si naredil načrt, da malo razširim območje,kjer hodim. Čisto drugače sedaj tudi doživljam naravo. Lepo doživetje je, ko dolgo časa hodiš in se pred teboj odpre cela dolina. Ko sem po srečanju v Celju pri vas v Ljub- ljani prenočil, sem si privoščil iti na Lju- bljanski grad. Prilezel sem tudi na vrh stolpa. Ko sem bil na vrhu, sem kar po- mislil: "Škoda,da ni Toneta z aparatom, da bi me slikal... Imel bi dokaz." (smeh) Tudi kakšne kulturne prireditve imam rad. Tisti dan, ko sem bil na gradu, sem se zvečer udeležil sakralnega koncerta v cerkvi Srca Jezusovega. Tudi gleda- liških iger se rad udeležim. Ko je kakšna igra v Mirni peči, jo grem vedno gledat. Volje imam veliko, upam, da mi bo tudi zdravje služilo.

Kako pa preživiš zimo, ko ne moreš veliko hoditi okrog?
Saj splužijo ceste in se zopet da hoditi. Sicer pa gledam televizijo, rad imam smučanje. Imam tudi računalnik,vendar bolj za igrice,ker nisem računalniški tip. Včasih je kakšno delo doma ali pri sose dovih, da lahko kaj pomagam: ko tarejo orehe ali kuhajo žganje. Včasih me pa sestra pokliče, da grem varovat otroke. Pa kaj preberem. Veliko knjig sem že prebral. Hodim v potujočo knjižnico in si domov prinesem cel nahrbtnik knjig.Tu- di več kot trideset naenkrat sem jih že prinesel. Včasih sem res ogromno bral, moram pa reči,da sem sedaj malo popu- stil, ker sem se nekako prenasitil knjig.

Kaj pa si najraje bral?
Dobro se spomnim knjige: Življenje po življenju. Rad sem bral kakšno knjigo, napisano po resničnih dogodkih. Ali pa življenjepise. Pa tudi tiste,ki malo dišijo po politiki. Predelal sem Premike, Okope pa še Drnovška. Včasih sem res dopol- dne prebral eno knjigo, popoldne pa drugo. Sem tudi navdušen reševalec vseh mogočih križank.

Za konec, Tone, bi te zaprosil še za voščilo bralkam in bralcem Prijatelja Za praznike rad presenetiš z lepim voščilom - SMS sporočilom na mo- bilni telefon. Prosim ...
Rad bi še izrekel besedo zahvale doma- čim in pa stricu Ladislavu za vso duho- vno,gmotno in materialno podporo,ena- ko tudi njegovim nekdanjim faranom na Kokrici, ki so mi kakorkoli stali ob strani. Za vse - tudi za vse bralke in bralce Prijatelja naj velja: Naj božič - praznik miru in sreče ter začetek nečesa nove- ga in lepega, prinese tudi v vaša srca veliko Božjega miru in ljubezni!

Po pogovoru so nas Tonetovi domači še enkrat gostoljubno postregli. Ponovno smo videli, da imajo Toneta resnično radi, gotovo pa v srcu vseh ostaja hre- penenje po zdravju, po neinvalidnosti. A treba se je sprijazniti z življenjem in zdravjem, kakršno je. Vsako življenje je dragoceno, tudi Tonetovo, in ob zdrav- stvenih težavah se še bolj pokaže tudi dobrota mnogih ljudi. Obisk v Mirni peči smo končali pri sestrah karmeličankah in med drugim ob primeru velike karmeli čanske svetnice Terezije Avilske skupaj modrovali o tem, kako se okrog štiride- setega leta človek dokončno spreobrne ali pa ostane tak, kakršen je, pa o tem, kako se moramo znati odpovedati preo- bilju slik in besed tega sveta, če hoče- mo začutiti nekaj Božjega v sebi. Kaj pa če ti je marsikaj že kar odvzeto? Se je treba le sprijazniti? Tone, še bolj pa bralke in bralci, bomo imeli kar dobro snov za premislek v teh adventnih in božičnih dneh. Hvala, Tone!

na obisku smo bili: Katja Miklič, Vlado Bizant in Tone Planinšek

Sobolniki

Bolnica mi je pripovedovala: "Ko sem bila zdrava, sem si vedno želela, da bi bila sama v bolniški sobi.Ko pa sem zbo lela in bila odvisna od tuje pomoči, sem spoznala,kakšen dar so sobolniki v bol- niški sobi. Nudijo ti duhovno oporo, ker se najlaže vživijo v tvoj položaj. Oni najbolj vedo, kaj doživljaš, če te boli ali če si priklenjen na posteljo. Upala sem jih prositi za pomoč, ker sem videla, da mi z veseljem ustrežejo.
Devetdesetletno bolnico sem imenovala "mama korajža". Vsak večer nam je za- pela uspavanko.Prinesla mi je čaj,odpr- la okno,nesla kaj v smeti. Druga bolnica je tudi rada pomagala vsem negibnim. Prinesla mi je zajtrk, namazala marme- lado na kruh, prižgala je luč. Sobolniki razumejo, kako se počutiš, če te z vo- zičkom medicinsko osebje pozabi na stranišču. Sobolniki te naučijo, koga je najbolj primerno prositi za pomoč in ka- ko se pride do svežega perila. Od njih se nalezeš upanja.Nalezljiv je tudi obup V bolniški sobi smo si izpovedovale živ- ljenjske zgodbe, dovolile smo si stopiti v skrite kamrice srca. Spoznale smo družine, sorodnike in prijatelje. Depre- sivno bolnico smo skupaj spodbujale,da se je prvič nasmejala in začela telova- diti v postelji. Dobro je,če si bolniki ta- ko organizirajo življenje, da so čimbolj samostojni. Ni se mi zdelo prav, da so bile sestre jezne,če so si bolniki poma- gali med seboj. Dobro je, če so sobol- niki uvidevni drug do drugega in se ne motijo med seboj.Bolnega lahko moti že zvok radia, če preglasno igra od jutra do večera.
Brez sobolnic bi moja bolezen gotovo manj ugodno potekala. Hitro smo se

navezale druga na drugo in bile zaskr- bljene, če so katero premestili v drugo sobo. Trpele smo, če se je kateri bole- zen poslabšala, posebno takrat, če je katera umrla. Bolniška soba je vse bolj postajala naš novi dom,me pa ena dru- žina. Veliko smo se pogovarjale in ob rojstnem dnevu sobolnice nazdravile s čajem ter ji zaželele zdravje. Skupaj smo naglas prebirale pošto, občudovale risbice vnukov in fotografije naših dru- žin. Posojale smo si časopise in knjige, spodbujale druga drugo pri telovadbi v postelji. Skupaj smo vonjale cvetice in si razdelile dobrote,ki so nam jih prinesli domači. Ob večerih smo skupaj molile in se veselile obiska bolniškega duhovnika ki nas je zvesto obiskoval in nam pode- ljeval sv. obhajilo.
Najbolj smo bile vesele, če so bili izvidi dobri in se je kateri zdravje izboljšalo. Ko je katera od nas odšla domov, smo bile vesele in žalostne hkrati. Največ smo se pogovarjale o svoji bolezni, strahovih in pričakovanjih. Druga drugi smo dajale nasvete, s čim vse si lahko pomagamo.
Bolečine hitro pozabiš. Nikoli pa ne po- zabiš,kako si ubog in krhek,ko si v vsem odvisen od drugih. Nikoli ne pozabiš sobolnikov, vsakega stiska roke, križa na čelu. Nikoli ne pozabiš tistega, ki je odkril, da se za tvojim nasmehom skriva zaskrbljenost. Za vedno se spominjaš vseh,ki so zate molili. Bog dopušča bo- lezen in ti hkrati pošilja na pot sočutne spremljevalce. Lahko so to sobolniki. Bolezen ti razkriva tvojo krhkost in tvo- jo moč za premagovanje preizkušenj.Po bolezni nisi nikoli več isti.Moč bolezni je v tem, da ti razkrije tudi tisti del tebe, ki ti je bil do sedaj zastrt.
Samo Bog ve,kaj nam bo prineslo priho- dnje leto. Naj nam prinese obilo sočut- nih spremljevalcev, kjerkoli bomo:doma, v bolnišnici ali v domu za ostarele! Naj vam za božične praznike voščim z be- sedami pesnice Marjetke Smrekar: "Če smo v Bogu, smo svetli. Če Boga ni, se vse stemni." Želim vam Božje svetlobe, bližino sočloveka in Boga ter vse, kar pomaga živeti in upati.

Janja Ahčin

Naveličani grešniki

Pri maši je duhovnik takole oblikoval prošnjo: "Gospod, usmili se naveličanih grešnikov!" Ta duhovnikova prošnja me je zbodla. Ne razumem,kako so grešniki naveličani, če pa jih greh teži in boli. Radi bi poravnali krivdo in se poboljšali. Po mojem mnenju to niso naveličani, ampak utrujeni in iskanja željni grešniki. Ali imam prav?"

Marjetka

Z veseljem sem prebral vprašanje.Zame je pravi izziv.Ker odgovor pišem na prvi petek,toliko bolj premišljujem o neskon- čni Božji usmiljeni Ljubezni.
Zbodla te je duhovnikova prošnja. Sku- paj poskusiva razumeti izraz "naveličani grešniki". Lahko smo naveličani greha, se ga zavedamo,a se mu ne moremo do kraja upreti. Vemo, da Božja milost ob- staja, po drugi strani pa njene moči ne jemljemo resno oziroma z njo ne sode- lujemo dovolj. Pozabljamo tudi na našo lastno odgovornost.
Toda nad Božjo usmiljeno ljubeznijo la- hko tudi obupamo. Greh nas tako obda, da preprosto ne vidimo rešitve ali pa nas prevzame ošabnost, da grehu ne pripisujemo nikakršne vrednosti več. To pa je tisti greh zoper Svetega Duha, o katerem govori Jezus; edini greh, ki ni odpustljiv.
A pojdiva k tvojemu vprašanju. Čeprav verujemo v Jezusa, le stežka odkrijemo pravo pot, ki nas pripelje v samo skriv- nost Njegove navzočnosti med nami, in potem v veselje odpuščanja ter usmi- ljenja. Rad bi ti podaril nekaj skromnih življenjskih razmišljanj.
Nismo srečni samo takrat,ko se zaveda- mo svoje lastne omejenosti, niti takrat, ko sprejmemo otroškega duha. Večjo srečo doživimo, ko prehodimo pot od- puščajoče ljubezni, pot usmiljene Božje ljubezni, ki se sklanja nad našo moralno krhkost. Sprejeto odpuščanje je izvir neskončne sreče. Ta sreča ni podobna nobeni drugi tudi zato, ker nima temelja v prav nobeni naši zaslugi niti v iskreni želji po spreobrnjenju, ampak samo v dobrem presenečenju, s katerim Bog s svojo neskončno dobroto odgovarja na človeško slabost.Izkrivljene sanje o ne- dolžnosti, onesposobitev čuta za greh ter prav nič ponižno zaznavanje krivde iz naše človeške družbe napravijo zaprt golobnjak, kjer živijo melanholični ptiči.
Neponovljivo je psalmist zapisal veselje zmage nad krivdo in prav tako bolečino ob dejstvu, da o tem ne more govoriti:

Blagor tistemu, ki mu je pregreha odpuščena,
ki mu je greh pokrit.
Blagor človeku, ki mu Gospod ne prišteva krivde
in v njegovem duhu ni prevare.
Ko sem molčal, so moje kosti postale krhke
zaradi mojega vpitja ves dan,
zakaj dan in noč je pritiskala name tvoja roka,
moja moč je oslabela v poletni vročini.
Svoj greh sem ti dal spoznati,
svoje krivde nisem prikrival;
dejal sem: "Priznal bom svoje pregrehe Gospodu."
In ti si odpustil krivdo mojega greha.

Skozi vso Novo zavezo, še posebno pa v Lukovem evangeliju,po vsakem odpu- ščanju grehov pride na vrsto slavospev V petnajstem poglavju Jezus po vsaki priliki pove: 'Prav takó bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetde- setimi pravičnimi,ki ne potrebujejo spre obrnjenja' (7.vrstica, prilika o izgubljeni ovci); 'Povem vam: Prav táko veselje bo vpričo Božjih angelov nad enim gre- šnikom, ki se spreobrne' (10. vrstica, prilika o izgubljeni drahmi); 'Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden.' (32. vrstica - prilika o izgubljenem sinu).
Del naše zagrenjenosti tu ne bo našel razlage; to je odsotnost ponižnega priznanja ter odsotnost odpuščanja, ki nam ga Bog hoče podariti, kot tudi od- puščanja, ki si ga medsebojno podarja- mo. Družba brez odpuščanja se razkroji Podobna je testu, ki je slabo vzhajalo in zato želodcu napravi slabó; podobno je akvariju,v katerem ni zračnih mehur- čkov, zato so ribe v njem obsojene na pogin.
Dobra terapija za odkrivanje neskončne Božje ljubezni je molitev. Še posebno ti priporočam pobožnost k Usmiljenemu Jezusu.Pred kratkim sem se po več letih vrnil iz Argentine, kjer sem še posebno med preprostimi ljudmi s presenečenjem odkrival neverjetno otroško zaupljivo vero v skrivnost Božje ljubezni. Zaupaj- mo Vanj, za naše lastno spreobrnjenje ter spreobrnjenje tistih, ki čakajo na Jezusa, da se jih dotakne.
Jezus naj upodobi naša srca po svojem usmiljenem Srcu!

Janez Cerar CM

Oče Henrik in Bratstvo

VI. poglavje: Škofijski in narodni duhovni pomočnik(nad.in konec)

In že je prišel čas, ko je Bratstvo pre- stopilo meje Francije. Že l. 1956 se je KBBI začelo v Belgiji in v Švici; nasled- nje leto v Nemčiji in Španiji. Prvi poiz- kusi v Kanadi, l. 1960, se niso obnesli. Gibanje bolnikov za bolnike pa je nale- telo na ugodna tla v Avstriji in celo v Afriki: Madagaskar, Burundi, Kamerun... To naglo širjenje je imelo različne vzro- ke, vendar so si o njem pogosto pripo- vedovali bolniki, ki so romali v Lurd ... Glede Lurda je treba povedati, da se je članica Bratstva iz Verduna zaradi zdra vljenja morala preseliti na jug Francije. Odločila se je za Lurd, kjer naj bi se ji izboljšalo telesno zdravje, k čemur bi pomagali tudi stalni obiski pri Lurški Ma- teri Božji. Ko se je po naključju srečala s krajevnim škofom Théasom,mu je vsa navdušena pripovedovala, kako si v Verdunu bolniki medsebojno pomagajo. Navdušil se je tudi škof in ji rekel: "Za- čnite tudi tukaj v Lurdu!" Kako naj bi začela ona, ki se je pred kratkim prise- lila v Lurd? Škof je dobro vedel, da ji mora kdo pomagati. Med svojimi duho- vniki je izbral očeta Cazenaveja in ga imenoval za pomožnega asistenta ško- fijskega Bratstva bolnikov. Ta je šel na študijske dni v Verdun. Kar je tam slišal in videl, ga je popolnoma prevzelo. Tudi oče François se je zavedal, da je čisto nepričakovano naletel na duhovnika, ki bo za Bratstvo veliko pomenil. Ko se je vrnil domov, je začel bolnikom oznanjati veselo novico: "Vstanite, ne dajte se premagati boleznim!" Kar hitro se je obrnil tudi na duhovnike sosednjih škofij in jih "poučil" o novi metodi pastoralne- ga dela med bolniki: prvi apostoli bolnih morajo biti bolni. Medsebojni obiski so sredstvo, da si bodo povedali o sposo- bnostih, ki so ostale zdrave in jim bodo služile, da si bodo pomagali med seboj. Pomoč bo človeška in krščanska. Tisti, ki bo skušal čim več pomagati drugim, bo začutil, da se mu odpirajo ne le srca bolnih, ampak tudi svet,ki se mu je do- tlej zdel kot bolan človek.
Oče François je prosil škofa Théasa, naj bi očetu Cazenaveju dovolil, da bi večji del svojega časa posvetil KBBI. Škof se je upiral, dokler oče François ni pritisnil na pravo tipko: "Dajte, gospod škof, zaradi presvete Device...". Škof Théas se ni mogel nič več upirati. Kako naj bi se upiral Mariji, ki je na poseben način varovala kraj, kjer je bil on škof.
Lurd je čisto blizu španske meje in oče Cazenave govori španščino.Zlahka pre- priča očeta Françoisa, da se mora gi- banje bolnikov za bolnike preseliti tudi na španska tla. Španija bo postala od- skočna deska za Južno Ameriko, kjer bo KBBI doživelo enega najlepših uspehov. In oče François bo rad priznal, da so špansko govoreči ljudje nekaj poseb- nega. Kadar se za nekaj navdušijo, so zmožni neverjetnih žrtev. Kar velja za zdrave,velja tudi za bolnike.V Lurdu od- krijejo Bratstvo tudi francosko govoreči Belgijci. Oče Cazenave se je v Lurdu srečal z nemško profesorico in jo prosil, naj brošuro očeta Françoisa prevede v nemški jezik. To je knjižica,o kateri smo že govorili: "Vstani in hodi!" Ko je o tem obvestil očeta Françoisa,ga je ta prosil naj gre v Nemčijo, v mesto Trier in tam začne z ustanavljanjem KBBI. Uspeh je bil popolnoma nepričakovan in prevajal- ka knjige, Katarina Hoffman, je pozneje postala mednarodna odgovorna (vodi- teljica) KBBI.
Kar naj posebej poudarimo, je, da se je Bratstvo širilo s silno skromnimi sredstvi in da je brez dvoma Bog, skupaj z Bož- jo Materjo, na gibanje gledal s posebno naklonjenostjo.Oče François se je tako- le pošalil: "Bratstvo mora napredovati, saj ima glavo v očetu D'Argenlieu, srce v očetu Françoisu in noge v očetu Ca- zenaveju."
Ta hitri razvoj je zahteval trdno medna- rodno organizacijo. Oče François je od- ločil, da Bratstvo ne sme dajati videza, da bo stalno pod francoskim nadzorst- vom. Čim več odgovornih, in to na naj- višjih mestih, naj bo drugih narodnosti. In res je vrhovna odgovorna postala Nemka Katarina Hoffman, tajnica v vrhovnem odboru Švicarka Jacqueline Lateltin, glavni duhovni pomočnik pa je ostal oče François.
Za leto 1966 so v Strasbourgu pripravili prvi mednarodni kongres Bratstva. Oče François je v pismu papežu Pavlu VI. povedal,kaj bodo na kongresu obravna- vali, in ga prosil za blagoslov. Kardinal Cicognani, papežev državni tajnik,mu je odgovoril,da papež udeležence kongre- sa prisrčno pozdravlja: "Vedno števil- nejše skupine bolnikov ste uspeli nav- dušiti,da so se odprle za druge bolnike; rešili ste jih osamljenosti in jim pomagali do prednosti, ki jih vsebuje lepa beseda Bratstvo. Trudijo se, da bi svoje trplje- nje združili s Kristusovim, a pri tem ne pozabljajo na apostolsko delo, ki je v pridobivanju bolnih bratov,da si poišče- jo svoje mesto v Cerkvi in v civilni dru- žbi. Tako si ne bodo očitali, da morajo drugi skrbeti zanje, ampak si z vsem prepričanjem rekli, da so "odgovorni" za svoje brate.
Vidimo, kako velika je razlika med tem pismom in tradicionalnim govorjenjem Cerkve v prejšnjih časih. Izražala jim je sočutje in jih prosila, naj se pridružijo trpečemu Kristusu. Edini apostolat naj bi bila molitev. Posamezniki so jih celo spodbujali,naj bodo "prostovoljci trplje- nja". Proti takemu gledanju na bolne in prizadete ljudi se je oče François uprl z vso močjo: bolniki in prizadeti so svo- bodni ljudje,ki jih Bog kliče tako kot vse zdrave ljudi, da razvijejo svoje fizično, intelektualno, moralno in duhovno živ- ljenje in se kot odgovorni vključijo med ljudi svojega kraja in časa.Oče je govoril tudi iz lastnega izkustva: dolga leta je bil hud bolnik in po mnenju zdravnikov neozdravljiv. Priznati pa je treba, da je v svetu bolnih in tudi v svetu zdravih povzročil pravo revolucijo. Zlahka ra- zumemo, da so se bolniki navdušili zanj in ga sprejeli za svojega "očeta".
O kongresu v Strasbourgu smemo reči, da je uspel nad vsa pričakovanja. Zanj se je odprla palača Evropskega sveta. Zastonj niso dobili le prostorov, ampak tudi uradne prevajalce, ki so bolnikom pomagali, da so razumeli predavanja v različnih jezikih. Ko se je oče François predsedniku Evropskega sveta zahvalil za toliko gostoljubnost,mu je ta z vsem prepričanjem odgovoril: "Vi s svojimi bolniki ste počastili palačo Evropskega sveta."
Uslužbenci palače niso mogli razumeti navdušenja, veselja,podjetnosti in res- nega dela bolnih in prizadetih.Kaj take- ga niso videli vse življenje: Mož z eno samo nogo je potiskal voziček, na ka- terem je bil človek brez nog,v rokah pa je držal dva krožnika z obedom. Fran- coz, ki je komaj hodil, je za roko držal slepega Nemca, ki si sam ne bi mogel pomagati. To je bratstvo med tistimi, ki jim je Bratstvo popolnoma spremenilo življenje.
Oče François skoraj ni mogel verjeti, da so bolniki in invalidi nastopali s tako sa- mozavestjo in tako sposobno vodili vsa dogajanja Kongresa. Ni se spomnil, da jih je za vse to pripravilo KBBI, ki je bilo njegovo delo.

Eden očetovih posegov na kongresu je ostal "slaven":
"Izkustvo nam pravi, da je Bratstvo, ki se naslanja na evangelij in je obogateno z nje govim duhom,idealni pripomoček za bolnika ki se trudi, da bi bilo njegovo življenje vre- dno življenja.Z drugimi besedami: Bratstvo postavi bolnika v položaj, v katerem more Bog v njegovem življenju izvršiti svoj načrt ljubezni. Postane enakovreden član civilne družbe in seveda tudi Cerkve.
Vendar vse to še ni dovolj. Vsak človek je bil odrešen,a njegovo odrešenje je v Jezu- su Kristusu.
Ali Katoliško Bratstvo bolnikom in invalidom pomaga, da se srečajo z Jezusom Kristu- som? In kako pomaga? Glede tega sem popolnoma prepričan. To prepričanje me je držalo pokonci skozi enaindvajset let, v katerih ni manjkalo naporov in trpljenja.
Prepričanje, da je KBBI tudi pot v srečno večnost, je tisto, kar članom Bratstva po- maga, da ostanejo zvesti gibanju.
Če Bratstvo pomaga bolnikom,da se sreču- jejo z Gospodom, prav gotovo zasluži, da ga prištevamo med evangeljska gibanja, ki prihajajo z Veselo novico: "Gospod je res vstal! Če Bratstvo ne bi bilo apostolsko gi- banje, bi bilo boljše, če ga ne bi bilo!" Kaj pa pomenijo besede "Srečati se z Go- spodom?"
Pri razlagi teh besed naj nam pomaga pri- poved o učencih,ki sta se na poti v Emavs srečala z Gospodom.
Do velikonočnega popoldneva sta ostala v Jeruzalemu. Ker sta mislila,da je vsega ko- nec, sta šla na pot. Njuna mesijanska pri- čakovanja so umrla in ne ostane jima nič drugega, kot da se vrneta domov.
Nenadoma zaslišita korake,ki se jima bližajo Nepoznan človek ju dohiti, a niti na misel jima ne pride, da bi mogel biti Jezus.
Začne pogovor: "O čem sta se med potjo pogovarjala? Zakaj sta žalostna?"
Razlago Svetega pisma bo začel skladno z razpoloženjem sogovornikov.
Poslušata in razumeta. Božji načrt Odreše- nja se jima zdi čudovit. "Ali ni bilo najino srce goreče v nama?"Sogovornika še nista prepoznala. Že so v Emavsu, pred gostiš- čem. "Ostani z nama, ker je ura že pozna," ga prosita. Večerja se začne in pri lomlje- nju kruha se učencema odprejo oči: pred njima je Jezus.
Ta dogodek nam more marsikaj pojasniti. Pomaga nam, da razlikujemo med bolniki, ki stopijo v Bratstvo - v njem so na poti taki ki ne spoznajo Gospoda, in takimi, ki so že doma in ga poznajo.


Mi hočemo priti do vseh bolnikov brez izje- me in mnogo je takih, ki so na poti. Da ne govorim več v prispodobah: tisti, ki niso verni in oni, katerih vera je omahljiva: "Da, vem, da je Nekdo nad nami! Katoličan sem zato,ker so katoličani moji starši".Ti bolniki ne molijo. Samo po sebi se razume, da jim maša, zakramenti in Cerkev nič ne pome- nijo ...
Vi, ki ste odgovorni za KBBI, imate nalogo, da greste na pot z njimi.Ne kot neke vrste varuhi, predstojniki,ampak kot bratje.Bolnik se mora srečati z nekom, ki mu je blizu ...
Vi stopate v njihovo življenje z vso bratsko ljubeznijo. Vse njihove skrbi in predsodke dobro poznate.
Res je, da se dostikrat za verske zadeve niti ne zanimajo, vendar so tudi izjeme: bolezen jim zbuja vprašanja glede smisla življenja in tudi glede posmrtnosti. Dolge ure samote jih pripeljejo do premišljevanja, če je res vse le materija. Ali ne obstaja tudi duhovni svet?

To je NJIHOVO POTOVANJE V EMAVS ...

Vaša navzočnost z bratskim pričevanjem in zanimanjem jim pomaga,da začnejo mis- liti in živeti tako, kot svetuje evangelij. Že so srečali Gospoda in si želijo živeti, kot jih prosi.
In tukaj se znajdemo pred pomembno teža vo. Naj te bolne brate, ki zavestno ne pri- znavajo Gospoda in ne vedo, da je NJIHOV ODREŠENIK,hoté pustimo v tem položaju,ne da bi jih skrbelo, ponavljam SKRBELO, kako bi jim pomagali,da bodo spoznali Gospoda in se z njim usedli k mizi v domači hiši?
Odgovoril vam bom tako, da vam bom na- vedel trdne,večno trajajoče razloge,ki nas obvezujejo,da sprejmemo našo dolžnost in pomagamo spoznati osebo Jezusa Kristusa ter njegovo ljubezen do naših bratov.
Na prvo mesto moram postaviti Gospodovo zapoved,da je treba njegov evangelij spo- ročiti vsem ljudem vseh časov.
Sledi tole vprašanje: Ste ali niste prepri- čani, da je vera zaklad? Če mi pravite, da je vaša največja dobrina, ste pripravljeni zanjo živeti in umreti. Če imate zaklad, ne boste pripravljeni,da bi ga dali tudi drugim? Tega si ne morem misliti.
In nazadnje,kako bi mogli pomagati do luči človeku, ki trpi, če mu je ne daste? Če ne ve, zakaj trpi?
Reči bolniku: "Bodi pogumen! Ne dovoli, da te bolezen zlomi! Pokaži, da si mož!" ali pa mu reči: "Sočustvujem s teboj." To so le- pe besede, ki pa ne rešijo nobene težave. Samo vera ga bo prepričala, da trpljenje vodi tudi njega in druge k odrešenju. To spoznanje mu bo pomagalo, da bo znova ŽIVEL. Koliko takih primerov ponuja življe- nje! Ljudje, ki jih poznate ... In veste, od- kod jim prihaja volja do življenja.


Ne manjka bolnikov, ki so se že ustavili v gostišču v Emavsu;prepoznali so Gospoda; verni so.
Toda tudi med vernimi je toliko razlik:
• Tisti,ki imajo globoko vero,a se ne trudijo da bi se rešili grehov.
• Mlačni kristjani.
• Slabiči.
• Goreči verniki.
Varujmo se, da bi koga obsojali! Dokončno srečanje z Gospodom nas čaka v nebesih. Vsakdo bo pripravljen dati Gospoda druge- mu.Vsak se bo posebej srečal z Gospodom
Bratstvo je voz,na katerem se vozi milost... Ali se vam ne zdi, da te besede tako lepo in veliko povedo? Bratstvo pomaga bolniku da se bo srečal z Gospodom...


Bratska ljubezen mora biti potrpežljiva, polna dobrote; naučiti se mora, da je po- membnejše poslušanje kot govorjenje ...
Kristusova priča mora biti naše življenje: Da, vsak bolnik naj bo taka priča pri svojih bratih. Pričuje naj s tem,kar je njegov na- čin življenja, okolje, v katerem živi, ljudje, s katerimi se srečuje.
V Bratstvu je mnogo bolnikov, ki so šli na obisk k svojim bolnim bratom. Šli so z vso prizadevnostjo, z vsem srcem, taki, kot so bili, ne boljši in ne slabši. In ne da bi vedeli - to velja tudi zame - so "nesli" k bolnim tudi Gospoda. In zanje so bili luč, ki jih je razsvetlila glede smisla življenja in jim s tem podelila mir srca.
Kongres v Strasbourgu je imel velik med- narodni vpliv. Imel pa je tudi posledice za življenje očeta Françoisa.Odpovedati se je moral službi narodnega duhovnega pomo- čnika in se posvetiti mednarodnim obvez- nostim. Z vso skrbjo je moral paziti, da bo gibanje ostalo zvesto Sv. Duhu, ki ga je priklical v življenje.

Peter Boillon, upokojeni škof v Verdunu

prevod: Stanko Boljka (se nadaljuje)

Kelj fel és jarj!

Európai Fraternitás Találkozo, Berekfürdö, 20. - 25. 9. 2004

Proti koncu septembra je bilo v Berekfür- döju na Madžarskem evropsko srečanje Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov Gre za manjši kraj na vzhodu Madžarske. Srečanje se je sicer pričelo že v ponede- ljek,midva s Tonetom pa sva zaradi oddaje na radiu Ognjišče, ki je na sporedu v torek pozno zvečer, šla na pot šele v sredo. Čeprav je Madžarska sosednja država, sva oba prvikrat prestopila to mejo in se hitro prepričala, da je madžarščina res nam po- polnoma nerazumljiv jezik. Vse, kar se da razumeti, je Amen na koncu molitve, pa kakšen napis 'bar' ali 'restaurant' ob poti.
Berekfürdö je kraj z nekaj več kot tisoč prebivalci. Večje mesto blizu je Debrecen, že dokaj blizu romunske meje. Zvedeli smo da so po vojni tam vrtali in iskali nafto, pa je ven pritekla topla voda.Tako so nastale toplice. Da gre za nov kraj, se da takoj ugotoviti po povsem ravnih ulicah, pa še vse je na ravnem. Madžarska je nasploh precej ravninska država, predel, kjer leži Berekfürdö, pa je popolna ravnina. Kot bi bil na morju ... Srečanje je potekalo v du- hovnem centru, ki ga ima tam madžarska kalvinistična cerkev. Drugi udeleženci so pripovedovali, da so zvečer pred najinim prihodom imeli čudovito ekumensko bogo- služje, ki ga je vodil tamkajšnji pastor.
Celotedensko srečanje, ki so se ga poleg evropske vodstvene skupine udeležili pred stavniki Bratstev iz Portugalske, Španije, Belgije, Švice, Nemčije, Avstrije, Poljske, Slovenije, Madžarske, Romunije in Ukrajine je bilo prvikrat v vzhodni Evropi. Bratstvo na Madžarskem je še mlado,staro manj kot deset let, a očitno dejavno in navdušeno, predvsem pa izjemno gostoljubno. Res so se potrudili za to srečanje. Prav tako je bilo zelo prijetno srečati se z romunskimi člani Bratstva. Za sedaj so to sicer samo Romuni madžarskega porekla.Na vprašanje koliko je Madžarov v Romuniji, so povedali, da dva milijona - toliko kot Slovencev sku- paj. Tudi predstavniki iz dežel,kjer je Brat- stvo že dolgo navzoče, so bili zelo prijetni in razumevajoči,zlasti to velja za Avstrijce
Dva dneva, toliko sva bila midva navzoča, sta bila zelo zanimiva in 'nabita' z dogaja- njem. Najprej sva seveda morala poročati o življenju Bratstva v Sloveniji v zadnjih dveh letih,kar ni bilo težko,saj sva s seboj nesla prevod našega poročila. Ker tokrat nismo imeli nobenega svojega prevajalca, uradni jeziki na takšnem srečanju pa so francoščina, nemščina in španščina, tokrat tudi madžarščina, sva si morala pomagati z mojo skromno francoščino.Saj z branjem ni težav,a kaj ko so pa ljudje radovedni in takoj začnejo postavljati vprašanja... Gla- vni dogodek tistega četrtka so bile volitve nove vodstvene skupine za Evropo. Obču- tek je bil,da je s tem podobno kot z marsi- čem v Cerkvi: nekaj zelo zagnanih članov Bratstva, nekaj utrujenosti in nepripravlje- nosti sprejeti odgovornost ... Na koncu se je izšlo tako, da je voditeljica Bratstva za Evropo ostala Švicarka Natacha Wust. V odmoru nama je povedala,da so njeni stari starši bili begunci iz Sibirije. Sama je inva- lidka in si pomaga z električnim vozičkom. Govori francosko in nemško, vendar zaradi cerebralne paralize težko. Ob njej človek še bolj doživlja,kaj je Bratstvo.Na srečanju je bilo sicer poleg našega Toneta kar ne- kaj moških predstavnikov Bratstev, ampak niso kandidirali in tako je edini moški v vo- dstveni skupini duhovnik, g.Anton Walder- veen, sicer duhovni pomočnik Bratstva v Nemčiji. Vodstveno skupino sestavljajo še predstavniki nemško, francosko in špansko govorečih Bratstev.
Zanimivo je bilo,da se je - že po volitvah - pojavilo vprašanje: Kaj pa nova Bratstva? Zadevo so,glede na to,da večina Bratstev iz vzhodnoevropskih držav še ni polnoprav nih članov - rešili tako, da so za svetovni kongres Bratstva, ki bo julija leta 2005 v Španiji,izbrali tudi Slovenijo (poleg Francije in Portugalske ter seveda evropske vodst- vene skupine).Nisva se upirala,ker bi se to verjetno drugim zdelo čudno, a tega goto- vo nisva pričakovala. Pač nova možnost in odgovornost ...
Petek je bil namenjen družabnosti.Madžar- ski gostitelji so nas z avtobusom in kombiji popeljali v panonski nacionalni park Puszta še malo naprej proti romunski meji.Ogledali smo si zanimiv muzej, potem pa bili na ko- silu v tipični panonski gostilni - čardi. Ime- nitno kosilo smo si zapomnili po tem, da je bilo začinjeno s feferoni (Madžari obožujejo papriko), predvsem pa po značilni živahni glasbi treh godcev.Najzanimivejši del izleta pa je bil gotovo ogled madžarskih konjeni- kov, takih, kot sva jih kasneje videla na dopisnicah. Divji konji, jahači v nenavadnih oblekah z modrimi krili, glasno pokanje z biči, to je bila prava paša za oči in ušesa. Pokazali so nam še vprego ogromnih kar- patskih volov,za katerimi je vlekel svoj voz simpatičen osliček. Res, lep dan je bil in midva sva pridno fotografirala ter snemala, da bi tudi doma lahko prikazala delček te- ga dogajanja in razpoloženja.
Zelo lepo doživetje sta bili obe večerni sveti maši, posebej zadnji večer,ko je med nami bil eden od škofov iz Budimpešte, si- cer vojaški škof, zadolžen pa tudi za giba- nja v Cerkvi.Za petje sta tako kot čez dan poskrbela kitarist na vozičku in njegovo dekle.Peli smo v različnih jezikih,vsi pa smo pritegnili pri preprostih latinskih kánonih, ki jih pojejo mladi na taizejskih srečanjih."Ubi caritas et amor, ubi caritas, Deus ibi est. (Kjer dobrota je, ljubezen, kjer dobrota je, tam je Bog)." Kdo ne bi pritegnil, saj se je v tistih dneh to gotovo uresničevalo ... Berila in evangelij pri takih srečanjih berejo v različnih jezikih, prevod pridige pa smo tudi somaševalci šli poslušat prevajalce. Škof je namreč govoril kar madžarsko, na- govoril pa nas je ob zgledu svetnika tiste- ga dneva - sv.Gerarda. Na poti proti Sveti deželi se je ustavil na bregovih Donave, kjer je danes Budimpešta,in tam na prošnjo kralja začel oznanjati evangelij. Z njegovo potjo naprej ni bilo nič, na tistem kraju pa je storil natančno to, kar je Bog od njega pričakoval. "Tako je tudi z življenjem ve- čine bolnikov in invalidov, članov Bratstva. Namenili ste se nekam," je dejal škof, "pa je Gospod prekinil vašo pot.Sedaj ste prav na tem kraju, kjer je Gospod ustavil vašo pot, poklicani,da živite in oznanjate evan- gelij." Škof je nato še ves večer preživel z nami.Med nas so prišli zbor,ki je zapel ma- džarske narodne pesmi,in guslarji. Razumeli sicer nismo nič in zato spraševali prevajal- ke, zakaj se madžarski udeleženci kar nap- rej smejejo, razpoloženje pa je bilo sijajno. Med večerom smo si izmenjali tudi darila. Tone je vsem podaril ogledalca z znakom Bratstva v Sloveniji. Ko so zvedeli,da jih je tudi sam izdelal, je doživel viharen aplavz.
V soboto sva si na povratku v Budimpešti prav nad mostom,kjer gre cesta za Balaton (Blatno jezero) in Slovenijo, ogledala og- romen kip svetnika, o katerem je pridigal škof, s trdnjave nad Donavo pa tudi pano- ramo tega menda dvomilijonskega mesta. Nikoli mi ne bo jasno, zakaj se toliko ljudi nagnete tako skupaj, ko pa imajo vendar toliko prostora v deželi. Tako kot na vzho- du države je namreč tudi proti Sloveniji čedalje manj naselij. Sicer pa je tudi pri nas podobno. V glavnem mestu se ljudje 'drenjamo',ob meji pa... Kjer pa smo ljudje, so tudi bolniki in invalidi.In vsak član Brat- stva je poslan, da živi in oznanja evangelij -tam, kjer živi, tam,kjer se je ustavilo nje- govo življenje,kot je rekel škof v nagovoru V vsaki deželi in tudi na Madžarskem pravi Jezus: Vstani in hodi! - Kelj fel és jarj!

Vlado Bizant

Kristus nas potrebuje

V soboto, 26.septembra 2004,je v Zavodu sv.Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano po- tekal prvi shod sodelavcev karitativnih de- javnosti ljubljanske nadškofije. Predstavilo se je devet članic komisije za karitativno dejavnost pri Slovenski škofovski konferen- ci. Naslov dneva je bil zgovoren: "Kristus nas potrebuje." Prav ta misel je bila tudi rdeča nit nagovora škofa Jurija iz Kopra, ki je vodil somaševanje v zavodski kapeli. Somaševali so upokojeni nadškof dr. Alojzij Šuštar in več duhovnikov.
Po maši smo se z delavnicami predstavili gibanja in ustanove.V delavnici Krščanske- ga bratstva bolnikov in invalidov smo obis- kovalcem ponudili našo zgibanko ter revijo Prijatelj. Prikazali smo tudi izdelovanje nekaterih ročnih del, s fotografijami pa trenutke iz življenja našega gibanja. Veseli smo bili zanimanja za življenje bolnikov in invalidov ter našega gibanja - kako v njem vsakodnevno udejanjamo naše geslo 'Vstani in hodi!' Prijetno smo bili presenečeni nad številnimi obiskovalci tudi nad njihovimi komentarji.
Seveda se je vsako gibanje oziroma usta- nova predstavila po svoje, kot so različne poti, ki naj vodijo k istemu cilju - človeku. Čas je hitro mineval. Še kosilo in že je bilo tu popoldne,ko smo dan zaključili s kultur- nim programom.
To je bil prvi tovrstni shod. Namen je bil gotovo dosežen - da bi vse cerkvene ka- ritativne ustanove (naše Bratstvo je sicer v 'civilnem' jeziku invalidska organizacija) stopile na pot medsebojnega poznavanja in sodelovanja ter ob takšnih priložnostih skupaj učinkovito nagovarjale vsakogar, ki v srcu čuti, kako vera ni samo v posluša- nju, oznanjevanju in molitvi, ampak tudi v dejavni pomoči bližnjemu. Sodelovanje je vedno možno,kajti vsa gibanja in ustanove v Cerkvi so delo enega in istega Svetega Duha. Tudi tisto septembrsko soboto se je očitno pokazalo njegovo delovanje.

Rafko Jurjevčič

Doživetje Bratstva

Izobraževalno srečanje KBBI, 15.- 17. oktober 2004

Sredi oktobra smo zopet imeli naš jesenski izobraževalni vikend, tokrat pri Sv. Jožefu v Celju.Nekaterim stalnim udeležencem teh srečanj je slabo zdravje ali nujno delo pre- prečilo udeležbo. Vseeno se nas je zbralo toliko, da je bilo srečanje prav prijetno, gotovo pa koristno,saj smo lahko 'pokukali' na Madžarsko,kjer je bil letos evropski kon gres Bratstva. Udeleženca, Tone Planinšek kot član našega vodstva,in pa naš duhov- ni pomočnik sta nam s pomočjo filma, ki sta ga tam posnela, lepo prikazala delo in razpoloženje na kongresu.Tudi glavna téma je bila povzeta po kongresu, namreč zelo bogato predavanje dosedanjega evropske- ga duhovnega pomočnika gibanja o prete- klosti, sedanjosti in prihodnosti Bratstva.
Srečanje smo pričeli v petek zvečer z ve- čerjo, nato pa smo v kapeli imeli oktobrsko pobožnost rožnega venca.Povzeli smo vse štiri dele rožnega venca in ob njih podoži- vljali evangeljske dogodke.Ker je bil ta dan praznik sv. Terezije Avilske, nam je mašnik spregovoril o njenem življenju in čudovitem zgledu. Nato smo v drugi obednici, kjer je naša 'baza' med srečanji, imeli priložnost, da se drug drugemu na kratko predstavimo doživeli pa smo tudi obisk domačega ko- mornega zbora, ki nam je zapel. Čeprav se v glavnem med seboj poznamo, je vedno znova lepo prisluhniti drugim udeležencem srečanja, posebej pa tistim, ki so prvikrat navzoči,na primer kakšnemu novemu sode- lavcu ali sodelavki. Tokrat je bil med nami ameriški Slovenec Joel, ki se je prišel v Slovenijo učit očetovega jezika. Kar dobro nas je razumel in se tudi zelo potrudil, da bi čimveč povedal po slovensko. Vse nas je zelo presenetil g. Jure Magič, ki smo ga spoznali prek intervjuja v naši reviji v leto- šnji četrti številki, ko je dejal: "Sem brez besed, saj toliko prijaznosti in veselja na enem kraju že leta nisem doživel." Kar spogledali smo se, saj smo tako navajeni naših srečanj, da tega sploh ne opazimo. Zanimivo in lepo pa je bilo to slišati.
Samó lepo seveda ni bilo, saj je nekatere prvo noč posebej v tretjem nadstropju kar precej zeblo. Ljudje na vozičkih in berglah potrebujemo nekoliko več toplote in jesen- ski meseci, ko je ogrevanje še bolj 'za po- kušino', so za nas kritični. V soboto smo potem odvili radiatorje do konca, poiskali rezervne odeje in druga noč je bila kar v redu.
Poleg filma o kongresu na Madžarskem smo si ogledali tudi film o odprtju naše letošnje razstave. Kar nekaj udeležencev našega srečanja ni moglo biti takrat v Ljubljani, pa tudi navzočim je bilo lepo obnoviti spomin na tisti enkratni dogodek. Po maši in ve- čerji smo se zopet zbrali spodaj v dvorani, da smo si ogledali še posnetek enega od kulturnih dogodkov na razstavi - nastop družine Nemanič. Kako so nas razveselili otroci s svojimi glasovi in 'korajžnim' nas- topom! Želimo jim še veliko uspehov na glasbenem področju, v življenju pa srečo in blagostanje.
Seveda smo čez dan večkrat zapeli tudi mi, tokrat bolj mladinske pesmi, ker je bila med nami samo kitaristka Simona. Že več- krat je s kitaro olepšala naša srečanja in res smo ji hvaležni.Za marsikoga je bil naj- bolj zanimiv del dneva tisti čas, ko se po nagovoru razdelimo v skupine in se pogo- varjamo. V nedeljo, na Gospodov dan, smo si po nagovoru povedali o sobotnem po- govoru, pred kosilom pa smo v kapeli imeli zaključno mašo.Pri njej je bilo še nekaj na- ših prijateljev, ki so se nam pridružili tisto dopoldne. Izrekli smo veliko prošenj,v srcu pa je vsakdo gotovo nosil misel, da bi se mogel še kdaj udeležiti naših srečanj. Vsi smo tu res kot ena družina.Družijo nas pri- jateljstvo, ljubezen in sreča ter veselje,da se lahko udeležimo sv. maše.
Bogu in vsem, ki ste pripomogli,da sem zo- pet lahko bila na tem srečanju, sem hva- ležna. Vseh se bom spominjala v molitvi.

Urška Zupančič

Prvi razred

Srečanje za invalide je bilo razveseljujoče in mi je omogočilo vpogled v njihovo življe- nje. Dom sv. Jožefa v Celju je odličen kraj za tak vikend. Hrana in prenočišče - prvi razred! Najbolj zanimivi so bili pogovori v malih skupinah. Vsak dan je bila posebna maša s sodobnimi pesmimi in kitarsko spre- mljavo. Spomina vredno!

Joel Arko, Cleveland

Daritev naj vama bo življenje celo!

Mnogi člani Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov, ki ste se v zadnjih letih udele- ževali naših srečanj, razstav,romanj in dru gih prireditev, gotovo poznate ljubeznivo in dobrosrčno sodelavko Sandro Dobovšek. Z velikim žarom in pripravljenostjo za po- moč je prihitela na naša srečanja, če je le utegnila.Med nas je vedno prinašala vese- lje, svežino in upanje ter nam večkrat dala vedeti,da ji Bratstvo veliko pomeni. Vse to nesebično razdajanje je Sandra zmogla,ker je njeno srce polno ljubezni. To ljubezen bo v prihodnje delila še posebej s svojim izvoljencem Markom.
Drugega oktobra letos sta si pred Bogom obljubila večno zvestobo. Poroka se je za- čela na Drulovki pri Kranju,kjer se je neve- sta poslovila od svojega doma.Drugo deja- nje je bilo na gradu Snežnik, kjer so ženina in nevesto pričakali vsi sorodniki, da bi bili navzoči pri civilni poroki. Vrhunec dneva pa je bila cerkvena poroka na Zaplani, kjer smo ju pričakali tudi bolniki, invalidi in sode lavci iz Bratstva,pa tudi transparent z na- pisom:'Daritev naj vama bo življenje celo!' ter slovesno okrašena cerkev. Sandra se je v minulih letih tako zrasla z Bratstvom, da si je želela imeti poroko ravno na Zap- lani, fotografa, godca in somašnika in tudi nekaj svatov pa iz Bratstva.Poročna maša ki jo je daroval župnik iz Rakeka,kjer bosta živela, je bila prava hvalnica ljubezni. Ob koncu maše je Ljubica Zakovšek v imenu Bratstva novoporočencema zaželela obilo Božjega blagoslova na skupni življenjski poti ter se posebej Sandri zahvalila za vse kar nam je v teh letih darovala.
"Običajno matere pritegnejo hčere v kak- šno dejavnost, pri nas pa je hči pritegnila mamo k Bratstvu," je na nekem srečanju komentirala Sandrina mama Nada, ki tudi že več let pomaga pri Bratstvu. Letošnje leto je zanjo prelomno, saj je v septembru praznovala srečanje z Abrahamom,v okto- bru pa poroko prve hčerke.Čestitke ob teh življenjskih dogodkih in ostanimo povezani še naprej!

Zlatko Novak

Mojstrica domače obrti o Angeli Medved

Invalidko Angelo Medved sem spoznala, ko je v našem pastoralnem domu dr. Janeza Janeža razstavljala prelepe izdelke, ki jih naredi z nogami. V pogovoru mi je dejala, da bi rada spletla košarico.Z veseljem sem jo povabila na svoj dom, da sva poskusili s pletenjem. Z rokami sem ji pokazala, kako se vpletajo vitice.Zaupala mi je,da je levi- čna,kar ji delo še oteži,saj mora vse delati v nasprotni smeri. Potem je s prstoma leve noge prijela vitico in jo začela vpletati med postave (pokonci stoječe palčke), kar z nogama ni preprosto. Z desno nogo je dr- žala košarico, z drugo pobrala novo vitico in jo vpletla v konec prejšnje ter nadalje- vala vse do primerne višine, kjer je dodala barvni okras, naredila močnejši rob ter s pokončnimi postavami zarobila.Vstavili sva še primeren roček, ki ga je z vitico lepo povila. Košarica je bila prav lepa. Obe sva bili veseli nenavadno uspešnega dela.
Angela poskuša narediti vse in nikoli ne reče: "Ne morem." Začne in uspe. Tako z delovno vnemo premaguje svojo invalid- nost. Občudovala sem njeno delavnost in dobro voljo, ki jo je vpletla v košarico. Sa- ma še nikoli nisem poskušala plesti z no- gami. Odkrito rečem: Ob Angeli tudi moja petdesetletna pletarska izkušnja zagotovo odpove. Vprašujem se: Kakšno priznanje pripada ge. Angeli?"

Tončka Jemec,

dobitnica zlate vitice in mojstrica domače
obrti za pletarske izdelke vrhunske kakovosti.

Ljudje odprtih rok 2004

"Vi ste naši biseri na področju dobrih del," je letošnje nagrajence v akciji revije Naša žena 'Ljudje odprtih rok' nagovorila napo- vedovalka Ida Baš. Nagrade jim je letos podelil g.Vlado Dimovski,dosedanji minister za delo, družino in socialne zadeve. Na mi- nistrstvu se zavedajo, da imajo prav ljudje odprtih rok veliko zaslug za to, da številni, ki so se znašli v stiski, niso obupali. Zato je to ministrstvo že od vsega začetka po- krovitelj akcije.
Za dobrotnico leta 2004 je komisija revije Naša žena izbrala Jernejo Tušar iz Cerk- nega,mamo treh hčera,predsednico društ- va Sožitje Idrija-Cerkno.Jerneja je delavka v cerkniški Eti, ki je vedno pripravljena po- magati človeku v stiski,predvsem staršem, ki imajo duševno manj razvite otroke. Tudi njena najmlajša hčerka je ob rojstvu doži- vela možgansko krvavitev, ki je vplivala na njen duševni in mentalni razvoj. Zdravniki so staršema rekli, da ne bo nikoli govorila ali hodila in jim priporočili, naj jo dajo v za- vod. Niso jih ubogali.Poučili so se o fiziote- rapiji in terapijah. Hčerka sedaj hodi,govori in je dosegla veliko več, kot so zdravniki napovedovali.To svoje znanje in predvsem pogum dobrotnica Jerneja sedaj razdaja tudi drugim staršem duševno manj razvitih otrok.
Za darovalca leta bil izbran Blaž Tasev, podjetnik makedonskega rodu iz Novega mesta. Nekoč, ko je kot mlad fant prišel v Slovenijo, so njemu pomagali dobri ljudje, sedaj, ko gre njemu kot podjetniku dobro, vse prejeto obilno vrača.
Za izjemno osebnost leta je bila izbrana Mojca Senčar, predsednica društva Euro- pa Donna, ki združuje ženske, operirane zaradi raka dojk. Do upokojitve je bila zdravnica anesteziologinja na Onkološkem institutu v Ljubljani, znana kot najbolj pri- jazna in razumevajoča. Pred 23 leti je tudi sama zbolela za rakom dojk,zato je vedela kaj bolnemu pomeni topla beseda. Zaradi poguma, znanja, srčnosti in zaslug v boju proti raku dojk in pri osveščanju žensk za preventivo proti tej bolezni jo je komisija izbrala za izjemno osebnost leta 2004.
Dobri človek leta po izboru bralstva Naše žene pa je postal Josip Jesih iz Ljubljane, sedaj upokojenec, sicer pa eden najbolj znanih gostincev v Ljubljani, pravljičar,no- vinar ter podjetnik. Ko je bila leta 1985 nje gova žena Ana klinično mrtva, si je, ko je sedel ob njeni bolniški postelji, prisegel, da bo spremenil svoj način življenja. Zaoblju- bil se je, da bo postal boljši. Njegova žena se je po štiridesetih dneh, ko so zdravniki že dvignili roke, zbudila iz kome. Bilo je prav na božični večer. Obljubo je držal in med drugim za pomoč otrokom ustanovil Fundacijo Ana.
Med tistimi, ki so letos prejeli zahvalno listino, je tudi Angela Medved iz Hotinje vasi pri Mariboru, ki je stara znanka na straneh Prijatelja. Občudovanja vredna je ne le zaradi tega, ker večino tistega, kar ljudje delamo z rokami, ona zaradi invalid- nosti naredi z nogami, tudi ne le zaradi sli- kanja in pletenja prav tako z nogami, pač pa posebej zato, ker toliko ljudem na razli- čnih razstavah in srečanjih prinaša upanje, posebej mladim. Vedno je pripravljena po- kazati,kaj se da doseči z voljo,s pogumom in predvsem z vztrajnostjo. Je prava 'uči- teljica življenja'.
Med nagrajenci so letos tudi prekmurski du hovnik Alojz Benkovič, župnik v Beltincih, župnijska gospodinja Betka Kos iz Želez- nikov ter Jure Sešek z Radia Ognjišče. Vsem naštetim, vsem ostalim nagrajencem ter vsem drugim ljudem, ki radi pomagate soljudem tudi čestitke Prijatelja.

Pripravil in fotografiral: Tone Planinšek

Relikvije svete Klare v kapeli Kliničnega centra

Ko sem slišala besedo 'relikvije', se ta ni dotaknila srca. Čemu gledati neke ostanke saj imamo za svetnike slike in podobice? Tako sem razmišljala do 22. oktobra tega leta,ko sem se z relikvijami svete Klare sre čala v 'Oazi miru' Kliničnega centra, kamor se ob naključnem obisku mesta rada vsaj malo zatečem.
Ker sem bila ta dan po opravkih v Ljubljani po radiu Ognjišče pa slišala obvestilo za obisk relikvij v kapeli, sem pač zavila tja bolj iz radovednosti kot iz pobožnosti.Proti pričakovanju sem doživela nekaj lepega.Že prvi pogled na čudovito razporeditev ob oltarju je bil čudovit: v sredini oltarja relik- viarij v obliki monštrance,na levi strani od- prt tabernakelj s svetim Rešnjim telesom, na desni strani oltarja pa Marijin kip. "Tako torej, med Jezusom in Marijo se radujejo tisti, ki so si v življenju zaslužili svetost," me je prešinilo. Sledila je molitev litanij v čast sveti Klari, vmes pa razlaga življenja svete Klare ter bogate misli, ki jih je zapu- stila v pouk svojim sestram in s tem vsem nam. Posredoval nam jih je bolniški župnik. Potem smo izrekli Bogu še dvajset prošenj in prosili tudi sv.Klaro,da posreduje za nas. Po tej skupni molitvi smo se lahko dotaknili relikviarija in tako izrekli še svoje tihe pro- šnje.Po skupni molitvi se je iz kasete ogla- silo nežno petje sester klaris.
Ni pravih besed za vse to doživetje. Pre- hitro sem morala zapusti kapelo, da mi ni ušel vlak, toda v srcu je ostal spomin na nepozabno doživetje.

Angelca Škufca

Na Soči malo drugače

Zavod za rehabilitacijo invalidov pozna ver jetno veliko bralk in bralcev Prijatelja.Vsak od nas,ki smo že preživeli nekaj časa tam, ve, kako je koristen, in si želi,da bi kakšen teden mogel zopet preživeti pod zdravniš- kim nadzorom na rehabilitaciji. Marsikdo ima to ustanovo za svoj drugi dom, zato postanemo kar domači.Domačim pa želimo pripraviti kaj prijetnega.
Tako je najbrž razmišljala tudi bralcem in bralkam Prijatelja že poznana Janja Blatnik iz Leskovca pri Krškem. Med bivanjem na Soči je v sredo, 10. novembra 2004, s po- močjo pevke Jožice Kališnik in citrarja Mihe Dovžana ter delavcev Zavoda pripravila lepo prireditev in zapolnila prosti popoldan- ski čas, ki se včasih prav neprijetno vleče. Tako pa so zvoki citer, pesem in Janjine zgodbe dvigale duha vsem,ki so se odzvali njenemu vabilu: pacientom, obiskovalcem in zaposlenim. Vsem je pokazala, da je ži- vljenje bolnika in človeka na vozičku lahko bogato ter tako dodala svoj delež k reha- bilitaciji vseh navzočih.

Katja Miklič

Na rdeči preprogi

Sestre in bratje!
Bog, Emanuel je stopil z neba, da bi se mi lahko približali Njemu z vsem, kar smo, kar želimo biti in kar še nismo.
Božič nam oznanja veselo novico, da sto- jimo pred Bogom vedno na rdeči preprogi, ker smo v Njegovem srcu tako pomembni, tako zelo, da je postal eden izmed nas.
Kakor se je Bog odločil za nas, naj se tudi mi odločamo zanj.
Ker je Bog sredi med nami, smo si tudi mi blizu, zato moremo gledati svet in ljudi z Njegovimi očmi.
Ker je Bog postal človek, postanimo znova tudi mi soljudje in prijatelji. Zaživimo med seboj dobroto in toploto, premagajmo hlad in strah,veselimo se z veselimi,brišimo solze žalostnim, razprostirajmo roke potrebnim in zapojmo z nežnimi pesmimi upanja!

Marica Lampič

Umetniki, ki slikajo z usti in nogami

V petek, 12.novembra,so v poslovni stavbi Evrocenter v Ljubljani odprli tretjo med- narodno likovno razstavo umetnikov, ki slikajo z usti ali nogami. Razstavo je odprl in navzoče umetnike ter obiskovalce na- govoril veleposlanik evropske komisije v RS g.Ervan Foueré.Poleg domačih ustvarjalcev Angele Medved, Vojka Gašperuta-Gašperja Željka Vertlja, Bena Žnidaršiča - Bena, Silva Mehleja, Romana Gruntarja, Janija Bevca in Neje Žigerjeve so bili navzoči tudi umetniki iz drugih držav. Kot zanimivost pa naj vendarle omenim, da so od osmih slovenskih umetnikov, ki slikajo z usti ali nogami, kar štirje tudi člani Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov.

Tone Planinšek

Pol leta v Evropski Uniji

Ko bomo dobili v roke to številko Prijatelja, bo minilo ravno pol leta,odkar je naša Slo- venija članica Evropske zveze. Smo v vsak danjem življenju to že kje občutili? Velika večina ne, čeprav tisti, ki so bliže ustvar- janju nove zakonodaje, zatrjujejo, da je že čutiti nove, ustvarjalno prijaznejše sapice tudi na področjih, ki zadevajo invalide, bolne in ostarele. Da bomo te nove sapice začutili tudi v svojih bivališčih, denimo v oddaljeni Hotizi, Breginju, Vrtači, pa tudi v Ljubljani in še kje, bo gotovo potrebno še mnogo truda tistih, ki vladajo, in vseh nas.
Medtem pa smo verni v tej družini narodov in držav doživeli, da je bil zamenjan italija- nski kandidat za komisarja Evropske zveze ki je bil tako iskren (nepreviden?), da je izpovedal nekaj svojih etičnih prepričanj, ki izhajajo iz krščanske vere. Zanimivo,da mu večina ni hotela verjeti, ko je zatrjeval, da zna,želi in bo razlikoval med osebnim prepri čanjem in evropskimi pravili, ki so rezultat dogovora med vsemi partnerji v zvezi. Še bolj nenavadno pa se mi zdi, da vsakemu brezvernemu komisarju večina samoumev- no pripisuje sposobnost, da bo pravičen do vseh, tudi do vernih in njihovih - naših pričakovanj.
Ob tem se spomnim tridnevnega srednje- evropskega srečanja invalidov in bolnikov pred dvajsetimi leti v Marijinem Celju(Maria Zell) v Avstriji,ki se ga je pod vodstvom p. Marijana Šefa in dr. Metke Klevišar udele- žilo za dva avtobusa slovenskih invalidov in bolnikov s spremljevalci. Za nekaj časa se nam je pridružil tudi nadškof dr. Alojzij Šuštar.
Eno popoldne in eno mašno daritev je bil z nami tudi takratni socialdemokratski pred- sednik Avstrije dr.Rudolf Kirschlägger,sicer dejaven kristjan. V nagovoru je povedal, da država lahko izdaja zakone, ne more pa proizvajati duhovne moči, ki bi ljudi pozi- tivno motivirala, da zakonodaje ne bi kršili. Država lahko s svojimi instrumenti poskrbi za izvajanje zakonodaje in kršitelje kaznu- je s kaznijo,kaj dosti več pa ne more sto- riti. Zdaj že pokojni predsednik je naštel tudi nekaj ustanov,ki človeka etično in mo ralno oblikujejo ter ga vzgajajo v dobrega državljana. Najpomembnejša med njimi je po njegovih besedah vera, tista vera, ki spodbuja k dejavni in odprti ljubezni do vseh ljudi.
Ne razumem, od kod danes toliko napadal- nega strahu pred večjo vlogo Cerkve v današnji družbi, saj jo razmere vedno bolj silijo, da se uči služiti in služi človeku ter se odpoveduje želji po vladanju. Bojim se za družbo, ki je prepričana, da bo boljša in svobodnejša brez vere v Boga...

Jože Raduha

Družinski pomočnik za invalide

Uradni list RS,št.36/2004, je objavil Pravil- nik o pogojih in postopku za uveljavljanje pravice do izbire družinskega pomočnika, ki ga je izdalo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Od prvega avgusta, ko je pričel veljati, lahko invalidi v centrih za socialno delo oddajo vloge za uveljavljanje pravice do družinskega pomočnika.
To možnost imajo ljudje z motnjo v dušev- nem razvoju in gibalno ovirani, ki potrebu- jejo pomoč pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb. Za družinskega pomoč- nika si lahko prizadeti izbere enega od bli- žnjih sorodnikov in družinskih članov, lahko pa tudi osebo, ki ni družinski član, a ima stalno bivališče na istem naslovu kot inva- lid,za katerega bo skrbel. Izbrani pomočnik ima pravico do minimalne plače in plačano socialno zavarovanje. Plačilo zagotavlja država.
Po besedah ge. Lidije Apohal Vučkovič, tedanje državne sekretarke za socialo v Ministrstvu za delo,družino in socialne za- deve, v avgustu objavljenih v Večeru, bo socialna zbornica organizirala tudi usposa- bljanje za družinske pomočnike. Ob tem je še povedala,da je izbira družinskega pomo čnika pravica invalidne osebe,ki ob vložitvi vloge podpiše izjavo, da soglaša z izbiro pomočnika. Družinski pomočnik pa lahko izgubi svoj status, če prizadeti ni zadovo- ljen z nudeno pomočjo ali če center za socialno delo ugotovi, da ne skrbi ustrezno za invalidno osebo.
Pravilnik je objavljen tudi na spletnih stra- neh Ministrstva za delo,družino in socialne zadeve: www.mddsz.gov.si Tam so dose- gljive tudi vloge, ki jih je potrebno vložiti na predpisanih obrazcih. Dobijo se tudi na centrih za socialno delo. Ne pozabimo pa tudi na invalidska društva, v katera smo vključeni.Ti so nam lahko v pomoč in oporo pri uveljavljanju takšnih in podobnih pravic ali možnosti.

Jože Raduha

Invalidi na Kitajskem in promet

Prometni urad v Pekingu je v oktobru izdal odlok, s katerim je za voznike invalide v kitajski prestolnici na voljo 64 posebej obe leženih in rezerviranih parkirnih prostorov. Ti so pri bolnišnicah, trgovskih centrih, hotelih in še na nekaj glavnih ulicah v Pe- kingu. Šest metrov dolgi parkirni prostori so označeni s tablo z invalidskim znakom, cena parkiranja pa je ista kot za uporabo drugih parkirnih mest. Vozniki, ki bodo na njih parkirali neupravičeno,bodo morali pla- čati kazen v znesku od 50 do 200 juanov (6 do 24 dolarjev). To je samo del priza- devanj, s katerimi želijo čim prej in čim bolj olajšati življenje invalidom.
V Pekingu živi štirinajst milijonov ljudi, po uradnih podatkih pa je med njimi čez šesto tisoč registriranih invalidov. Pekinški pro- metni urad je po načrtih v javni avtobusni prevoz k že obstoječim petim avtobusom dodal še dvajset avtobusov, prilagojenih invalidom, in jih opremil z 'rampami' za in- validske vozičke.Do konca prihodnjega leta bodo v Pekingu dokončali deset milijonov juanov (1,2 milijona dolarjev) vreden pro- jekt postavljanja neoviranih dostopov in namestitve drugih potrebnih pomagal za potnike invalide na podzemni železnici. Z deli so že začeli na postajah metroja v sre dišču mesta. Na vseh linijah bodo naredili prilagojene toaletne prostore in telefone ter stopniščna dvigala za invalide kot tudi posebne trakove za slepe.
Vse to je v skladu z novo zakonodajo na Kitajskem,ki odgovorne obvezuje,da v jav- nem prevozu poskrbijo za posebne potrebe invalidnih ljudi do maja prihodnjega leta. Kot je predvideno,bodo enako poskrbeli za invalidom prijaznejše okolje v bolnišnicah, bankah in vseh javnih prostorih.
Vse to smo lahko prebrali na spletnih stra- neh (www.chinabroadcast.cn) Kitajskega radia International, ki oddaja tudi v nam bližnjih jezikih. Morda se bo kdo namuznil ob tem zapisu, vendar pa dejstvo, da so to novico objavili tudi na spletnih straneh in pri novicah radia za tujino, kaže, kako se zavedajo pomembnosti problematike in vrednotenja invalidov.
Nadvse prijetno sem bil presenečen tudi ob poročanju z letošnjih paraolimpijskih iger v Atenah,ki so jim odmerili enako velik pros- tor in čas kot klasičnim olimpijskim igram. Brez zamere,toda glede poročanja o para- olimpijskih igrah so bila sredstva obvešča- nja v Sloveniji bistveno bolj skopa.

Jože Raduha

Svetovni dan sladkorne bolezni

Svetovna organizacija za diabetes je ob letošnjem svetovnem dnevu sladkorne bo- lezni v nedeljo, 14. novembra, v številnih mestih organizirala prvi svetovni "Pohod proti sladkorni bolezni". Z njim so želeli opozoriti ljudi na vedno večjo težavo, ki jo predstavlja sladkorna bolezen, in jih spod- buditi k večji telesni dejavnosti. V Sloveniji se je pohod podobno kot drugod po svetu začel hkrati in sicer ob enajstih. Potekal je v desetih slovenskih mestih: v Slovenj Gradcu, Gornji Radgoni, na Ptuju, v Tržiču, Kopru, Litiji, Velenju, Idriji, Kočevju, in Ljubljani. V triinštiridesetih državah sveta se ga je udeležilo okrog 70.000 prijavljenih pohodnikov.
Hoja je poceni, preprosta in učinkovita metoda za vzdrževanje telesne dejavnosti Pozitivno lahko vpliva tudi na zdravje in prepreči sladkorno bolezen, diabetikom pa pomaga pri izboljšanju njihovega zdravja.
Tako je trideset minutna hoja preprosta oblika rekreacije, v tem času pa človek porabi okoli 130 kalorij, pri hitrejši celo 180 kalorij. Zdravstveni strokovnjaki svetujejo vsaj pol ure živahne hoje pet dni v tednu vsakomur, ki jo zmore.

Izo Mavrič

Sodobna zgodba

Sivolasa dvainsedemdesetletna gospa je stopala po pločniku neke ljubljanske ulice. V eni roki je držala palico,v drugi pa cekar- ček,v katerem je nosila svoj zložljivi dežnik Nenadoma jo je neslišno kot duh prehitel mlad fant, pograbil cekarček in zbežal na dvorišče, ki ima izhod tudi v vzporedno ulico. Cekar z dežnikom vred pa je takoj odvrgel, ker v njem ni našel denarnice, pa tudi - moškemu se ne spodobi, da bi nosil cekar...
Gospa ga je pobrala. Ko je minilo prvo raz- burjenje, ji je šlo na smeh, ker je zlikovec doživel takšno razočaranje. Denarnico je imela namreč varno spravljeno v žepu. Ker je že pred leti slišala o podobnih ropih in jim je bila večkrat celo priča, je zbolela, kakor pravi,za "žepomanijo". Čeprav ni na- darjena za šivanje, je kar zadovoljivo iz- delala različne žepe in jih našila ali všila v tista oblačila, ki prvotno niso imela tega koristnega dodatka. Odtlej nosi denarnico in ključe samo v njih.
Odrekla se je lepim torbicam,čeprav jih ima kot pravi, 'za celo štacuno': tri črne, dve rjavi, dve beli (primerni za sončne poletne dni), pa še črno lakasto za slovesne prilo- žnosti. Prav rada bi katero podarila, pa le mlajšim osebam, dovolj močnim in odločnim da branijo svojo lastnino. Kaže namreč, da so starejše gospe najpogostejše žrtve ro- pov pri belem dnevu.
Zgodilo pa se je,da tej gospe tudi brez tor bice ni bilo prizaneseno. Tri tedne kasneje jo je v cerkveni veži močan moški surovo zgrabil od zadaj za vrat in ji iztrgal zlato verižico s križcem. Hudo se je prestrašila in vrat jo je bolel kar nekaj dni. Še vedno pa velja stara izkušnja, da nobeno slabo dejanje ni opravljeno s takšno popolnostjo da bi storilec dobil vse, kar je hotel imeti, ali da bi zabrisal vsako sled za seboj. Tudi pri opisanem ropu se je to izkazalo, saj so nekaj dni kasneje pri čiščenju cerkve našli križec, ki ga je bil lopov izgubil. Bil je dra- gocen spominek. Upati je, da bodo lopova tudi izsledili.

Breda Cigoj Leben

Pripis, mesec dni kasneje:
Pregovor pravi,da gre v tretje rado. Žal se je tokrat zopet uresničil. Na vogalu višje policijske šole čisto blizu te iste cerkve pa tudi čisto blizu dveh ministrstev ter na ulici, kjer stanuje kar precej poslancev in državnih uradnikov, ji je mlajši napadalec znova iztrgal vrečko iz rok, pri tem pa jo surovo pahnil tako, da je padla in si zlomila roko. "Pa še Družino mi je odnesel, baraba" se je jezila. In sklep: "Sedaj si pa res ne bom več upala zvečer v cerkev; vsaj pozi- mi ne,ko je tako zgodaj tema.Saj me bodo še ubili... Res sem že v letih, ampak takole na ulici pa že ne bi umrla..." Sodobna-vsa- kodnevna zgodba z ulic našega glavnega mesta...

Invalidna oseba in mladi

Pogostokrat slišimo, da mladi ne pozdrav- ljajo, ne odstopajo sedeža starejšim na avtobusu,ali starejšim ljudem ne pomagajo oziroma jih celo ignorirajo. Če dobro pre- mislimo, so te napake predvsem posledica nevzgojenosti. Za to pa smo odgovorni odrasli, šola in tudi Cerkev. Premalo se z njimi ukvarjamo in jih prepuščamo družbi, ki si jo izberejo sami, ali celo cesti. Vendar so to le izjeme. Zato mislim,da so mladi po srcu zelo dobri, le ukvarjati se moramo z njimi.
Že dalj časa sem invalidka, vendar moram reči, da imam z mladimi samo dobre izkuš- nje,pa naj bosta to moji dve vnučki,ki sta že najstnici (tretji vnuček je še dojenček), ali pa študentje, ki mi nudijo pomoč pri branju, pisanju, šivanju, zalivanju rož in še marsičem drugem. Jasno je, da potrebujem še dodatno pomoč, saj kolikor le morem, zasledujem periodiko,vzdržujem stik s svo- jimi prijatelji in imam urejeno sobo.
Invalidka sem že petnajsto leto. Ko se je moja invalidnost začela, sem to zelo težko prenesla. V zelo intenzivni dobi življenja so mi počasi odpovedale noge in morala sem na invalidski voziček. V službo nisem več hodila, sem pa še lahko kuhala in kolikor toliko pospravljala po stanovanju. Skrbelo me je, kako bodo to prenesli mož, hčerka in oba sinova. V začetku je še šlo, ko pa so mi odpovedale tudi roke, so nastopile krize. Edini izhod je bil, da grem v dom za starejše občane.Ko sem to povedala možu ga je zelo prizadelo, saj na to ni bil pripra- vljen. Laže so to prenesli hčerka in sinova, saj so si ustvarjali že svoja gnezda. Kaj pa vnučki? Obe sta bil rojeni, ko sem bila že invalidka in zanju to ni ničesar pomenilo. Babica pač ne more. Ne morem pozabiti do godka, ko sem bila že v domu za starejše občane in so me obiskale hčerka in vnučki. Takrat je bil čas marelic, zato sem jim jih ponudila. Vnučki sta z apetitom jedli, kar opazi mlajša, da babica ne je. "Seveda ne, saj ne more vzeti! Bom ji jaz dala," si je mislila in mi začela v usta dajati očiščene marelice. Velikokrat me vprašata, če kaj potrebujem, če gresta lahko v trgovino, zalijeta rože in drugo.
Tudi študentje,ki hodijo k meni že vsa leta so zelo pozorni. Prosim jih, da mi berejo, predvsem periodiko, včasih tudi kaj druge- ga, pišejo in naredijo še ostale stvari, ki jih sama ne morem. Z njimi imam zelo lepe odnose in smo postali kar prijatelji. Ena študentka hodi k meni že sedmo leto. Ko sem ji omenila, da ni njena dolžnost, da še prihaja, mi je odvrnila, da rada pride, saj je pri meni lepo.
Zelo sem vesela svojih domačih, saj mož pride skoraj vsak dan k meni, pa tudi moji otroci in vnučki redno prihajajo. Tudi prija- telji me redno obiskujejo, saj jih ne nadle- gujem s svojimi težavami (ki niso majhne), ampak se pogovarjamo o stvareh, ki bolj zadevajo njih.
Skratka, mislim, da sem imela polno življe- nje. Kot da bi vedela,kaj me kasneje čaka, sem živela zelo intenzivno, imela pa sem tudi srečo: redno sem študirala in diplomi- rala, imela sem družino - moža, otroke in sedaj vnuke,videla sem veliko sveta in bila sicer zelo dejavna.

Marjana Gliha

V novo leto

Zadnji dan v letu in v tem tisočletju. Po jutranji megli se je pokazal v vsej svoji le- poti. Vse je bilo čisto in mrzlo,kot se za ta letni čas spodobi.Zima je poskrbela za vse Tudi gola drevesa je odela v belo odejo. Začelo se je mračiti, toda - kot da se dan noče posloviti. Pokazala se je rdeča barva zahajajočega sonca in griči naokrog so za- žareli kot ognjemet.
Zadnji žarki so se lesketali v snegu kot is- kre prečudovitih barv. Ta večer ni bilo te- me. Povsod so gorele lučke, slišalo se je veselje z vseh strani. V zraku je dišalo po dobrotah.Tudi pri nas je dišalo,še posebno hlebec svežega kruha,ki ga je spekla mama v peči.
Kot toliko drugih družin smo tudi mi sedli za mizo in večerjali. Potem sta sin in hči odšla, jaz in mož pa sva se udobno ugnez- dila v dnevni sobi. Nekaj časa sva se po- govarjala in obujala spomine. Naenkrat sva umolknila, se zatopila vsak v svoje misli in nemo gledala televizijo.Ko se je bližala pol- noč,mi je mož pomagal v invalidski voziček me odpeljal do balkonskih vrat,on pa je se- del zraven mene na stol. Gledala sva, kako se vse okoli sveti. Kako svečano se ljudje poslavljajo od tega stoletja v pričakovanju novega!
Opolnoči sva si z možem nazdravila in si zaželela vse najboljše. Nato me je objel in mi v uho zašepetal:"Ostani še dolgo z me- noj!"
Kmalu se je začelo vse umirjati.Mož je tiho zaspal, jaz pa sem ugasnila luč in televizijo Ležala sem v svojem počivalniku in bedela - kot že toliko noči prej - v bolečinah in krčih. Čakala sem jutro v upanju,da bo na- mesto megle posijalo sonce.
Nemo sem strmela skozi okno in dočakala čudovito prebujanje prvega dneva v novem tisočletju. Izza griča se je pričela kazati zlatordeča barva.Tik nad gričem je bil ozek pas jasnine, nad jasnino pa težki oblaki, ki so grozili,da sonce ne bo pravočasno vzšlo Toda takrat je poslalo nekaj žarkov skozi kole vinograda na griču. Gledala sem te kole, ki so stali ponosno kot vojaki, ob njih pa upognjene in utrujene trte kot matere ob svojih sinovih.
Nenadoma so žarki ugasnili; težki oblaki so jih zagrnili. Zamislila sem se: "Saj to je kot moja usoda!" A vedela sem tudi, da bodo morali oblaki oditi in spet bo posijalo sonce
Sklenila sem, da se ne bom predala kar tako. Tudi skozi oblake mojega življenja bo še posijalo vsaj nekaj žarkov. Z njimi bom ogrela svoj lepi dom in moje drage.

Janja Blatnik

Kamen z gore

Iz življenja odraščajočih, a lahko preberejo tudi že odrasli.

(22)

Nekateri so se še naprej nasmihali, drugi zardevali, končno pa je isti fant nekoliko v zadregi le izdavil: "Impotentnost je to, da moški ne more imeti spolnih odnosov,ker.." Ni dokončal, ker se je ves razred preveč hihital. Saj vemo: smeh iz zadrege ...
Kljub temu,da je učiteljem običajno nerod- no govoriti o vsem,kar diši po spolni vzgoji ga je razredničarka brez zadrege spodbuja- la:"Kar povej,če veš! Kaj pa je to takega?" Ampak fant ni spravil iz sebe nič več, zato je zaključila: "Naj jaz pojasnim? Impotent- nost je ena od oblik invalidnosti. Invalid- nost spolnih organov pač. Človek je lahko invalid v glavo, roke, noge, oči, ušesa ... Katerikoli telesni organ je lahko prizadet, tudi spolni organi. In temu se vi smejite? Invalidnosti?!"
Nekateri med njimi so se v hipu zresnili in se zamislili, večini pa se je videlo, da jih razredničarka ni prepričala, oziroma jim je bilo govorjenje o invalidnosti tuje in se jih ni dotaknilo. Še naprej so se hihitali. Zato je razredničarka že pomislila, kako bi preu- smerila pogovor, a jo je Sandra prehitela: "Ali veste kakšno lastnost na ž?"
"Žalost," je priletel odgovor iz ozadja.
"Žalost ni lastnost,ampak stanje," je mirno odgovorila razredničarka, Sandra pa takoj: "Žalostnost ..." Razred pa zopet v smeh.
"Čemu se vi ne bi smejali... Smejete se, če omenimo invalidnost; smejete se, če ome- nimo žalost," jim je oponesla.
"Če smo pa mladi in živi ... Živahnost," je nadaljevala Sandra.
"Živost," je hitro dodal eden od fantov.
"Kaj novega se spomni,ne pa da spreminjaš moje besede," se je ujezila Sandra. "Povej kakšno moško lastnost na ž,če jo veš," ga je izzvala.
"Ženskost," je izustil nekdo.
"Ste pa hitri in iznajdljivi kot želve," se je fantom posmehovala Katjuša.
"Pa ti povej kakšno moško lastnost na ž, če jo veš," ji je nekdo 'zasolil' nazaj.
Katjuša ni bila v zadregi: "Žilavost, ampak vi sploh ne veste, kaj to je. Hočete še ka- kšno? - Živčnost!"
Končno se je le znašel eden od fantov: "Smem še jaz reči eno žensko lastnost na ž?"
"Me prav zanimiva," je bila radovedna Kat- juša.
"Žolčnost oziroma prepirljivost," je zmago- slavno dejal sošolec.
Katjuša ga je besno pogledala, razredni- čarka pa ni vedela,ali bi prekinila ta 'dialog' ali bi jih pustila in se jim smejala. "Kaj pa žlobudravost?" je vprašujoče dodala in se ozrla proti Sandri. Ta se je takoj znašla: "Jaz sem zgovorna in to je dobra lastnost. Zgovornost. Se gremo še lastnosti na Z. Fantje, eno lastnost na Z."
"Zabitost," je takoj priletel odgovor, a je Katjuša v hipu 'vrgla rokavico' nazaj: "Za- kompleksanost."
"Za ... za ...," so se mučili fantje.
"Za ..., za ..." jih je dražila Katjuša,ki ji je, hitri, kot je bila, ta 'igra' očitno ugajala in je dodala: "Zanikrnost."
"Zavistnost," ji je pomagala še Sandra, "zaletavost, zahrbtnost, zlobnost, zlovolj- nost..."
"Zajeb ..." je ušlo enemu od fantov, ker se ni mogel spomniti ničesar drugega.Sledil je pritajen smeh.
"Kaj si rekel" ga je vprašala razredničarka, ki ni razumela, za kaj gre.
"Zajedljivost," ga je rešil sošolec.
"Zoprnost," je dodal še nekdo drug.
"Same negativne lastnosti naštevate. Ali se ne spomnite prav nobene pozitivne? Kdo ve kakšno pozitivno lastnost na z?"
"Pa res" je pomislila Menči, ki se je sicer vmes spomnila kar nekaj lastnosti na to črko, a ni hotela 'vpasti' v besedo drugim. Tokrat bi imela vse možnosti, da zablesti, a tudi njej ni na hitro prišla na misel kakš- na pozitivna lastnost.
"Zanimivost," je vzkliknila Sandra.
"To pa je zgradba ali kaj drugega zanimi- vega," so protestirali fantje.
"Kaj da ni," se ni dala ugnati Sandra. "Člo- vek je zanimiv ali pa ni zanimiv. Jaz sem zanimiva in moja lastnost je zanimívost. In to je pozitivna lastnost, zelo pozitivna. Za petko!" Kdo se ne bi nasmejal njeni logiki...
"Dobro, priznamo ti to tvojo lastnost, am- pak sedaj se spomnimo še kakšne druge, tudi pozitivne-na z. Z kot zlato" je potrdila in spodbujala razredničarka.
"Zanesljivost, zrelost," se je medtem spo- mnila in previdno rekla Menči.
"Lepo!" jo je pohvalila razredničarka. "Ali nista to kar tvoji lastnosti?" je še dodala, da je bilo Menči kar nerodno.
Sandra je medtem kar sama nadaljevala: "Sedaj pa lastnosti na v. Važnost ..."
"Počakaj" jo je ustavila razredničarka. "Na- šteli bomo lastnosti tudi na v, ampak naj- prej pozitivne. Vedno moramo najprej za- četi s pozitivnim, potem šele z negativnim. Drugače postanemo zoprni kritizerji. To si zapomnite! Vedno je treba na človeku naj- prej opaziti njegove dobre lastnosti."
"Ampak negativnih lastnosti je veliko več kot pozitivnih in laže se jih je spomniti," je vzkliknila Sandra.
"Ne, to pa ne drži. Točno toliko jih je kot pozitivnih. Lastnost je na enem koncu po- zitivna,na drugem pa negativna.Ampak gre za to, da začnemo na pozitivnem koncu. Pozitiven človek, svetel človek je tisti, ki najprej vidi dobre lastnosti in zna tudi po- hvaliti drugega človeka. Poskusimo z last- nostmi na v! Deset dobrih lastnosti na v. Saj bo šlo..."
"Varčnost," je vzkliknil eden od fantov.
"To pa že ni pozitivna lastnost," je takoj protestirala Sandra. "Z 'vohrnežem' se pa že ne bi poročila. Same take bi poslušala: 'Zakaj pa luč gori?' 'Že spet tako dolgo go voriš po telefonu, kdo pa bo račun plačal?' 'Gremo raje z avtobusom, ker je ceneje...' Teta ima 'vohrnega' moža in to je nekaj najbolj groznega na svetu. Zobno ščetko uporablja tako dolgo, da ima samo še dr- žalo, glavnik pa en sam zob, pa še potem ga shrani, češ da bo čez sedem let gotovo prav prišel ..." Še razredničarka se je za- čela smejati, Sandra pa je še dodala: "Še pijanec je boljši kot skopuh.Od pijanca vsaj takrat, ko je trezen, kaj dobiš, od skopuha pa prav nikoli. Od varčnosti prenesem sa- mo varčne žarnice,pa še tiste mi gredo na živce, ker se tako počasi prižigajo." Vse je zopet spravila v smeh.
"Kaj pa je nasprotje varčnosti?" je, ko so se nasmejali, vprašala razredničarka. "Iz nasprotja bomo lahko ugotovili, kakšna lastnost je varčnost."
Nekateri so predlagali darežljivost, drugi razsipnost. Za darežljivost so si bili edini, da je to zelo lepa lastnost, a so se slišali tudi pomisleki, da kar do vsakega pa spet ne moreš biti darežljiv.
"Torej moraš biti tudi malo varčen,kaj?" jih je podražila razredničarka.
"Ne varčen,ampak previden!" so bili še na- prej proti varčnosti. Te besede očitno niso marali.
"Najdimo kakšno drugo lastnost na v, ki pa je pozitivna," je še naprej spodbujala raz- redničarka.
"Vernost," je zelo previdno dejala Menči.
"To je nevtralna lastnost," je odsekala Ka- tjuša. "Zaradi tega,če si veren ali neveren nisi nič boljši in nič slabši. Jaz nisem čisto nič kriva, da nisem verna."
Tudi razredničarka ni vedela,kaj bi rekla ob tem. Potem se je le odločila: "Mislim, Kat- juša, da imaš prav in da ne smemo reči,da je nevernost slaba lastnost. Ni tako lahko verovati."
"Kaj ste vi verni? Saj ne hodite k maši?" je bila presenečena Sandra.
Razredničarka se je brž izmotala: "Kako pa to veš? Ali ti redno hodiš k maši? Kaj pa, če grem jaz kam drugam?"
"Aja, učitelji hodite drugam k maši," se je Sandra naredila vsevedno.
Razredničarka je hitro speljala pogovor drugam. "Še vedno iščemo dobre lastnosti na v. Bomo našli kakšno?"
"Veselost, veselost," je vzkliknila Sandra. Potem se je odprlo tudi drugim: "Vedrost, vestnost, vljudnost, vsevednost, vsestran skost, vzgojenost, vzornost, vztrajnost."
"Lepo! Kar nekaj pozitivnih lastnosti na v smo našteli. Sedaj pa lahko tudi kakšno negativno. Kdo bo prvi?"
"Vulgarnost" je takoj priletelo iz ozadja.
"Vraževernost, vinjenost," so naštevali.
"Čakajte!" jih je ustavila razredničarka."Iš- čemo značajske lastnosti, ne trenutnega stanja. Vinjenost človeka mine..."
"Kje pa, ali ne veste tistega: 'Pijanec se spreobrne, ko se v grob zvrne?'"

V. S. (se nadaljuje)

Virgen del Carmen, salva me!

Zgodilo se je pred petdesetimi leti, ko sem bil na Ognjeni zemlji v južnem delu mesta Punta Arenas župnik obsežne župnije z okrog deset tisoč farani, katehet v državni šoli z več kot tisoč učenci, povrhu pa še kurat v novi moderni bolnišnici s tristo po- steljami. V njej so bile zaposlene usmiljene sestre, pet slovenskih misijonark ter dve domačinki. Slovenka, Marija Cambloh, je bila kar šestindvajset let nočna sestra, v tem času odgovorna za vso bolnišnico.
Kot kurat sem vsako jutro ob šestih maše- val v lepi bolniški kapeli za sestre, usluž- bence in bolnike, ob večernih urah pa sem obiskoval bolnike po sobah in spovedoval. Oba večera pred prvim petkom se je to na vadno zavleklo pozno v noč. Sestra Marija je bila namreč tudi izredno učinkovita misi- jonarka, saj je ob večerih pripravljala bol- nike na prejem zakramentov. Pogosto mi je izročila list s številkami sob in postelj,na katerih bolniki prosijo za spoved.
Tisto jutro sem prišel že deset minut pred šesto uro. Pri vratih me je pričakala sestra Marija. Prosila je, naj grem še pred mašo previdet močno poškodovano bolnico, o kateri dvomi, če bo preživela. Njeno stanje je bilo obupno: vsa v povojih, z zlomljeno roko in nogo, izpahnjenim kolkom, potolče- nim obrazom in zlomljeno čeljustjo. Neza- vestni sem podelil zakrament maziljenja bolnikov.
Preživela je in čez kak teden zaprosila za spoved.Potem sva se pa pogovorila o njeni "nesreči". Takole je pripovedovala: "Poro- čena sem z mornarjem trgovske mornarice Njegova ladja plove na vse strani sveta. Včasih je odsoten ves mesec, potem pa ostane teden ali dva doma. Tako je bilo tudi sedaj. Kar deset dni dopusta je dobil. Čeprav vem, da mi je nezvest, saj gotovo poznate rek: 'Kolikor pristanišč,toliko ljubic mornar ima,' ga imam še vedno rada. Med njegovim zadnjim dopustom je bila najina deseta obletnica poroke. Z veseljem sem sprejela njegovo naznanilo,da jo bova pra- znovala malo bolj slovesno. Napovedal je, da bo med šesto in sedmo uro že doma,da bova šla na večerjo in potem na zabavo... Izbrala sem najlepšo obleko, si nadela če- veljčke za ples in čakala, da pride. Sedma ura je že zdavnaj odbila, njega pa od ni- koder ... Po osmi uri sem postala nemirna in se spraševala, le zakaj tako zamuja. Ob pol devetih sem s hrepenenjem,da ga mor- da le zagledam na cesti pred hišo, odprla okno. Nič.Nemirna sem hodila po sobi... Še četrt ure ga bom čakala... Spet nič ... Še pet minut... Prekipelo mi je. Ne vem, kaj je bilo silnejše v meni: jeza ali obup. V takem stanju sem stopila proti oknu, stopila nanj in zaplavala v prazno. Zadnje, česar se še spominjam,je bilo,da sem zaklicala: "Virgen del Carmen, salva me!" (Karmelska Devica, reši me!).Prebudila sem se v bolnišnici tak- šna, kakor ste me našli, ko ste me mazilili."
Policija je o nesreči izdala naslednje poro- čilo: "Žena je po skoku z okna v četrtem nadstropju hiše pri padcu najprej padla na vod telefonskih žic in jih pretrgala. Žice so ublažile padec,zato je telo dobilo manj hu- de poškodbe, kakor bi jih gotovo ob padcu s take višine."
Mož je bil tisti večer s tovariši v pivnici. Med njimi je pozabil na obletnico poroke. Ko je proti jutru pijan prikolovratil domov, je našel stanovanje prazno in okno odprto, a še na misel mu ni prišlo, kaj se je ponoči zgodilo... Po klicu iz bolnišnice je takoj pri- hitel k ženi,v joku priznal svojo krivdo,pro- sil odpuščanja in se zaklinjal, da bo začel drugačno življenje. In bil je mož beseda. Še tisto leto je odpeljal svojo ženo v gla- vno mesto Santiago, kjer so s plastično kirurško operacijo "popravili" njeno lice, da je postala spet lepa in privlačna, on pa od tedaj naprej dober in zvest mož, oba pa srečen, zaljubljen parček ...
Ob ponovnem srečanju mi je nekam skriv- nostno rekla: "Ali je bil res moj klic: 'Virgen del Carmen, salva me!' tako pomemben ter moje muke in bolečine tako potrebne in zaslužne za spreobrnjenje mojega moža?" Potem pa je dodala "Marija, prisrčna hvala za uslišanje!"
Kako skrivnosten je človek! Ta klic obupa- ne žene s samomorilskim dejanjem mi za- zveni, kadar slišim ali berem o samomoru naših mladih. Kaj je silnejše: zmedenost, strah, obup ali pa vrednost življenja?

Jože Mejač CM

Naboj, veselje in spodbuda

Danes sem zopet vzela v roke list Prijatelj. Odprla se mi je stran, kjer je zgovoren na- pis razstave. Doživljam ga kot dejstvo, da še tako skromen izdelek pridobi veljavo, če ima izdelovalec pravi namen. Lahko je ve- ličastno slavljenje Boga, saj veča slavo in čast Božjo.
Tako damo smisel trpljenju, končnosti in mejam, ki jih doživljamo pri ustvarjanju. V ospredju ni več zgolj želja prodati,kar mi je uspelo narediti,pač pa poveličevanje Boga. Ob tem veselem razodetju doživljam nov naboj,veselje in spodbudo.Je vir za naprej.
Ni mi še uspelo biti navzoča ob odprtju ra- zstave, čeprav sem si želela in upala,da mi bo to letos. Tako si le s pomočjo slik lahko predstavljam in naredim svoj okvir.S Tone- tom se strinjam,da so ročna dela umetnine ki niso dovolj cenjene glede na tovarniške izdelke. Morda niso več tako moderna. Ali pa je vprašanje odkrivanje talenta pri mla- dih... Sama do takrat,ko sem zaradi bole- zni šla v pokoj, nisem o tem imela pojma.
Hvala Bogu, da sedaj večji del svojega ča- sa lahko posvetim temu delu! Imam obču- tek, da imam ob njih več obstanka. Lep pozdrav!

Kati Ribič

Težko govorim

Prisrčno pozdravljeni vsi skupaj, posebno pa g. urednik, ki me je obiskal. Vesela in hvaležna sem vam.Oproščam se,ker me ob obisku niste razumeli. Zaradi operacije na grlu namreč težko govorim. Zelo mi je tež- ko,da se nisva mogla sporazumeti in nare- diti intervjuja.Slike za razstavo (op.pobar- vanke) smo naredili pri terapiji s pomočjo delavcev iz javnih del. Ob priložnosti mi jih boste dali nazaj. Tudi to pismo piše delav- ka javnih del. Sama težko pišem, ker me boli roka. S spoštovanjem vse pozdravljam in se poslavljam. Odgovorite mi kaj!
Spoštovana gospa Marija! Kar še ni bilo, je še lahko. Za intervju se običajno prej do- govorimo, takrat je šlo le za kratek obisk v zvezi z razstavo izdelkov bolnikov in invali- dov. Iz vašega pisma sklepam, da bi vi bili za daljši pogovor in predstavitev, ki mu rečemo intervju. Zato sem tisti del pisma, ko se že nekoliko predstavite, izpustil, da bo za takrat. Težava z govorjenjem je res ovira,a ne nepremostljiva.Nekaj intervjujev je že nastalo tako, da smo pripravili vpra- šanja, odgovori pa so nastajali počasi in tudi s pomočjo drugih ljudi. Ob naslednjem obisku se bomo že kaj pogovorili. Za sedaj pa hvala za vaše pisemce in sodelovanje.

Da pridemo do spoznanja ...

V objavo vam pošiljam dve pesmi in spis. Pred leti, ko sem zelo trpela, sem to zau- pala papirju, ker pri ljudeh ni bilo tolažbe. Kar vrelo je iz mene.Zelo bi me osrečilo,če bi bilo to objavljeno.Bog nam nudi preizku- šnje, da pridemo do spoznanja, kaj delamo prav in kaj ne. Vsaj zame je bila to velika izkušnja. Prišla sem do vere, ki je bila prej zelo šibka. Spis kar popravite, to me ne moti, le pesmice naj ostaneta takšni, kot sta - bolj okorni, pa vendar življenjski. Naj ljubi Jezus blagoslovi vaše delo, da bo Prijatelj tak, da ga bomo z veseljem brali.
Draga Ivanka, tudi vaše pismo je vredno objave, čeprav je močno skrajšano. Bralci bodo iz njih lahko zaslutili tudi vsebino spi- sa, ki je - enako kot pesmici- v Prijateljevi čakalnici. Morda se čudite, zakaj je objav- ljeno pismo in ne 'tisto pravo',kar ste pos- lali v objavo. Preprosto zato,ker je takšnih dopisov zelo malo, drugega (spodbudnih misli in pesmi) pa precej več. Glede popra- vljanja se sicer strinjam, vendar ne vem, kaj bo glede kakšnih preveč domačih be- sed dejala lektorica.Večina bralcev in bralk bi sicer najbrž razumela,kaj pomeni 'potro- štati', 'sigurno' ali pa 'cajna'. Najbrž bo kar popravila, kajti splača se,saj so vaše pes- mi zanimive in tehtne. Upam,da boste tudi vi s temi vrsticami vsaj malo 'potroštani'. Hvala za vse poslano!

... pesem angelov,
ko zvezde zapustijo nebo,
ko so v svojem domu ljudje
in pastirji ob svojem ognjišču,
takrat gre božič na pot:
da najde izgubljenega,
da povije ranjenega,
da nahrani lačnega,
da obišče zapornika,
da pomiri narode
in vzpostavi mir med ljudmi,
da srce napolni z glasbo.

Ana Kneževič

Ko utihne pesem ... Prvi tedni po praznikih so res kar nekako prazni. In včasih še en- krat vzamemo v roke praznično pošto, ki smo jo prvič morda čisto na hitro preleteli. Šele ob tem drugem branju začutimo, kaj nam je prijatelj ali prijateljica hotel-a po- vedati. Ne vem, draga Ana, ali so to čisto vaše vrstice ali so od kod prepisane, vse- kakor pa bodo vodilo za marsikoga med nami. Hvala!

Mesec obdarovanja

Slikovite barve počasi izginjajo in vodenijo v obilici dežnih kapljic. Sonce nam komaj kdaj posije in pričara lepote jeseni. Večeri postajajo daljši in prihajajo priložnosti, da več časa namenimo svojemu bližnjemu. Izkoristimo to priložnost, poiščimo prijazno besedo, darujmo svoj čas.Že ljudski običaji in prazniki tega jesensko zimskega časa nam živo govorijo o potrebi in želji človeka po druženju in skupnem praznovanju.
Zahvalna nedelja je bila čudovita priložnost da se Bogu in ljudem iskreno zahvalimo za vse prejete darove. Nikar pa te zahvale ne postavimo na odmaknjeno polico do priho- dnjega leta. Naše veselje mora prekvasiti slabo voljo in godrnjanje. Ne sme ostati skrito, mora med ljudi, med naše bližnje. Lahko se pokaže v prijazni besedi,v obisku ali drobnih in prisrčnih darilih.
Ker je december mesec daril in obdarova- nja,nam priložnosti ne bo treba iskati,iskati pa bomo morali ideje, da ne bodo za vse poskrbeli pretkani trgovci.
Poiščimo darila v stvareh, ki jih imamo do- ma in smo jih sami pridelali, pripravili,nare- dili ali nabrali. Sadni sokovi, marmelade in džemi, vloženo sadje in zelenjava, sveži ali posušeni pridelki vrta,sadje,čaji, ročna de- la, vizitke, suha roba... Vse te in še druge možnosti nam prinašajo priložnosti, da se veselimo skupaj s tistimi,ki bodo naših po- zornosti deležni.Vzemimo si dovolj časa za pripravo. Marsikaj res ne bomo mogli sami narediti, toda pomembno je, da v darilo, ki ga pripravljamo, položimo del sebe, svojih moči in sposobnosti.
Darila naj bodo praktična,primerna starosti okusu, potrebam in željam obdarovanega. Vzgajajmo se v misli,da je manj pomembno koliko damo, več pa, kako damo in koliko našega srca je v danem darilu.
Ko bo zunaj odpadlo še zadnje listje, bo zelena smrekova vejica na naši mizi pravo sporočilo življenja. Ob prižiganju adventnih svečk drugo za drugo odkrivajmo sporočilo življenja in upanja, ki prihaja.
Rdeče večerne zarje nam govorijo, da Miklavž že peče piškote. Poskušajmo letos poleg darov tudi spregovoriti o dobroti, ki jo je gojil in širil ta sveti mož.
In ko se bo koledarsko leto bližalo koncu, ustavimo svoj korak, umirimo in uredimo svoje misli. Pripravimo se na praznovanje. Ni nam treba vsega kupiti, narediti in vse pospraviti. Moramo pa se srečati s svojimi bližnjimi in z Bogom v jaslih.
Želim vam bogato jesen in blagoslovljeno praznovanje.

Tina Rot

"Mati je kakor zrel klas na polju. Ko pade, se zavemo zlatega zrnja ..."

Ko je po prazniku Vseh svetih dogorevalo morje lučk na pokopališčih, je 3. novembra po osemdesetih letih življenja kakor sveča dogorela tudi mama Marija Kasesnik, Laze 52, 3320 Velenje.
Njeno življenje je bilo vseskozi povezano z zemljo in družino s štirimi otroki. Posebno hčerki Marici, ki je od otroštva vezana na invalidski voziček, je bila mama svetal člo- vek. Poleg obilice dela je vedno razdajala toplino, ljubezen, predvsem pa zgled trdne volje, potrpljenja in vere, da nam tudi tak- rat, ko je sonce prekrito z oblaki,še vedno ostaja pogled v nebo ...
Doživela je precej preizkušenj. Pred osmimi leti ji je umrla najstarejša hčerka in tudi bolezen jo je vedno bolj težila.Ko je obne- mogla,ji je bil mož največja opora in pomoč Pred letom dni sta si pred oltarjem znova segla v roke in praznovala zlato poroko. Potem pa je mama Marija vidno slabela. Hčerka in vnukinje so priskočile na pomoč in se menjavale pri delu ob bolniški postelji
Upamo, da sta njena dobrota in življenjski zgled ključ, ki naj ji odpre nebeška vrata, da bo našla poslednji mir v naročju večne Ljubezni. Vse njene, posebno Marico, pa naj potolaži zavest, da nihče od tistih, ki jih nosimo v spominu, molitvi in v srcu ne more umreti...

K. U.

Naključje, ali opomin?

Kot že vrsto let smo se tudi letos zbrali na Žalah,da se v molitvi in daritvi svete maše spomnimo naših dragih pokojnih, ki so odšli v večnost.Letošnje srečanje je bilo po dro bnem nesporazumu še posebno zanimivo in zato nepozabno.
"Bomo v stari ali v novi cerkvi?" smo se spraševali ob začetku zbiranja."V novi cer- kvi bomo," nam je bilo rečeno. Vsa zbrana družba se je počasi pomaknila proti novi cerkvi, ki pa je bila zaklenjena. Minute so tekle... Zaradi nesporazuma namreč ni bilo "ključarja". Kukali smo skozi stekla pri vra- tih ter "kot duše v vicah čakali". "Gremo v staro cerkev,ki je odklenjena" je padla od- ločitev. Sestre so hitele, da poskrbijo vse potrebno za mašo, tedaj pa se je oglasil alarm. Minute neprijetnega brnenja so bile veliko hujše kot prejšnje čakanje v tišini, oziroma v medsebojnem pogovoru.
Končno se je vse uredilo,da se je lahko pri čela daritev svete maše, ki je bila, morda prav zaradi zapleta pred pričetkom, še to- liko bolj prisrčna. Somaševanje je vodil g. Boštjan Modic, ki je v svojih bogoslovskih letih mnogo pomagal na naših srečanjih bolnikov.Sedaj je župnik v Višnji gori. Svo- jo naklonjenost do trpečih je ohranil,kar je lepo prikazal tudi v izčrpnem govoru med mašo. Spodbujal nas je, naj bomo veliko- dušni in vztrajni v molitvi za pokojne, ob tem pa moremo upati,da bodo tudi za nami naši znanci prosili za nas. Somaševala sta še naša "stara znanca" Jože Zupančič in Miro Šlibar. Ta nam je za uvod v mašo po- jasnil, da je bilo naše čakanje na sveto mašo dober prikaz stanja duš v vicah, ki morajo čakati - čakati predvsem na našo pomoč, saj si same ne morejo več poma- gati. Ob koncu svete daritve je dejal, kako lahko upamo, da so po tej sveti daritvi mnoge duše mogle zapustiti težo vic ter odhiteti v neminljivo Božje veselje.
Simbolično smo še obiskali grob Kresniko- vih ter v imenu vseh prižgali svečo. Svoje srečanje smo po zaslugi Marijinih sester končali ob prijetnem klepetu,čaju in pecivu ter se razšli z obljubo in upanjem, da se prihodnje leto še srečamo, "tisti, ki še os- tanemo".

Angelca

Ob božiču lani smo se poslovili od prijatelja Zvoneta Modreja. Ob obletnici njegove smrti naj iz njegove zadnje knjige - zveni modro ter nas popelje v novo leto.

Kako naj Bog zaživi ...

Gotovo si že mislite, kje me "čevelj žuli". Prihaja čas ali pa je že tu, ko zaželimo vsem svojim veliko sreče in vsega lepega ob velikih praznikih. Zaboli nas glava in hitro "postrgamo" vse lepo, kar se je skozi leto nabralo v našem odnosu do Boga in napišemo prisrčno voščilo. Lepo, toda vse to le nakazuje globok pomen teh praznikov ki so pred nami, da bi v svoji notranjosti odkrili pomen stalnega odkrivanja Boga in zaživeli skupaj z njim.
Sprašujem se, kako naj Bog zaživi v moji notranjosti - podobno kot v betlehemskem hlevčku. Kje je v moji notranjosti tisti pro- stor,kamor lahko pride Bog? Joj, pa sem pri težkem vprašanju. Nastopi skušnjava, tak- šna ali drugačna,in spet sem "pred zidom". Kako naj sedaj skrijem svojo "nagoto" (sra moto) pred Bogom? Iz Svetega pisma že vem, da Adamu ni zadostovalo, da se je skril za grmovje. Najbolje je, da hitro pokli- čem svojega Gospodarja in ga prosim po- moči. On že ve,kaj je sedaj najbolje in vse tako uredi,da spet vse steče po pravi poti Dobro, zdi se mi pomembno, da med zače- tek skušnjave in želje po nedovoljenem in izvršitvijo tega prosim Boga, naj stopi v sredo in hitro pomaga. Mogoče čez nekaj časa spoznam, da je vse skupaj vendarle dobro potekalo. In kaj ima vse skupaj z lepoto jaslic? Da,povezava je zelo stvarna in od mene zahteva, da zelo dejavno zrem v jaslice. Sedaj sploh ni več težav, da ne bi čas pred jaslicami koristno uporabili. Bog je prišel na svet in če mu dovolim, da pre- biva v moji notranjosti, potem nisem kot tisti Betlehemčani, ki so zaprli vrata pred nosečo Ženo in zaskrbljenim možem.
Koliko so skrbi drugih tudi moje skrbi? Na misel mi prihaja odpev pesmi "Novi človek", ki govori, da sem novi človek, ki se bo da- roval. Lahko je darovati sebe v trenutkih navdušenja, drugo pa je darovati sebe v bolečinah. Ravno sedaj je tisti čas, ko naj prinesem pred Boga tisto revščino in v bolečinah stokam, naj Gospod vzame še kaj od tega.
Tu je sedaj moja betlehemska revščina, kamor želim povabiti nevsakdanjega Gosta Kaj bo Bog počel z mojo stisko, ki je polna zoprne teže,pa je vprašanje zanj. Torej, v božični noči vam res iz srca želim globoko dejavnost,ki naj bo polna življenja z Bogom v vsej notranjosti.

s. Vida Peterlin

Zavod Novi svet (Prečna 3,1000 Ljubljana) je izdal izbor misli Edith Stein, svetnice našega časa (Hrepenenje po resnici). Judinja po rodu in filozofinja po izobrazbi je sprejela katoliško vero, vstopila h karmeli- čankam, njeno življenje pa se je končalo v krematoriju Auschwitza.Iz njenih razmišljanj opažanj in izkušenj sije njena notranja glo- bina,razumska poštenost in človeška toplina

Wilhelm Mühs je ime, ob katerem tisti,ki že imajo kakšno njegovo zbirko zbranih misli in izrekov, ne ostanejo ravnodušni. V knjigi 'Vrata nebeška' je zbral 365 misli o Mariji. Avtorji so mnogi svetniki, umetniki, pa tudi naši sodobniki, vse pa družita veliko spoš- tovanje in ljubezen do Matere Božje. Izdal Novi svet.

Med kar številnimi knjigami Mohorjeve dru- žbe, ki so izšle v zadnjem času, je našo posebno pozornost zbudila 'Moja četrta kariera' zdravnice dr. Metke Klevišar, med drugim tudi nekdanje dolgoletne sodelavke v uredniškem odboru Prijatelja, ustanovi- teljice Hospica v Sloveniji. To je gotovo njena najbolj osebna knjiga doslej, v kateri več spregovori o življenju s svojo boleznijo (skleroza multipleks).

Misijonarka v Indiji Marija Sreš je v dolgih letih bivanja v Gudžeratu znala prisluhniti ljudem, med katerimi je živela,posebej žen skam staroselkam, ki so na najnižjem polo- žaju indijske družbe. Sad njenega posluha in misijonskega dela so tudi tri knjige.Zad- nja ima naslov: Doma sem, kjer je moje srce (zgodbe o ženah iz sabarkantske doline).

Tiste,ki imajo radi delo na vrtu,bo razvese lila knjiga Jožeta Strgarja 'Moj vrtni svet'. Gre za misli o vrtnarstvu, med drugim o vrtu skozi letne čase, o vrtni kulturi, pa tudi o ljudeh, s katerimi je pri svojem delu prišel v stik. Ob vsaki strani začutiš, kako strokovnjaka prerašča ljubitelj," je o njej zapisal A. Rebula.

Čeprav gre za srednješolski učbenik (1.let- nik zdravstvene šole), morda pa prav zato bo učbenik 'Vzgoja za zdravje', marsiko- mu zanimiv. Nikdar ni odveč še kaj prebrati o osebni higieni, vzdrževanju svojega zdra vja, zdravi prehrani, preprečevanju možnih okužb, stresa, zasvojenosti drogam, alko- holu in cigaretam itd. Verjetno marsikoga zanima kaj in kako se učijo bodoče medi- cinske sestre, saj jim bomo prej ali slej 'padli v roke'.

Peš na Vršič s pomožnim pogonom

Naša dežela je kljub svoji majhnosti zelo bogata z naravnimi lepotami. Vsak košček teh Stvarnikovih umetnin je biser, vreden občudovanja. Zelo rada imam gore, ki pa jih ponavadi, žal,lahko gledam le od daleč. Pohod na Vršič je bil zame velik izziv, zato sem se ga z veseljem udeležila.
Na pobudo Marijinih sester smo se zbrali v Kranjski gori. Bila nas je kar lepa druščina vozičkarjev in prav toliko prijateljev sode- lavcev. Po pravici povem,da si nisem čisto natančno predstavljala, kako bomo izvedli ta podvig. No, pa je kar šlo, saj smo imeli pridne 'šleparje',brez katerih bi si naše pla- ninarjenje obrisali pod nosom. Dobra volja oziroma volja sploh prežene vse negativne stvari. Zato se nismo kaj dosti ozirali na grozeče temne oblake nad gorami in mrzel veter, ki nas je ne prav nežno božal po mokrem hrbtu. Vmes je tudi sijalo sonce,ki nam je dajalo novih moči.Sestra Edith nam je med potjo pogosto nudila prvo pomoč, nekaj za pod zob, nekaj pa za na zob za lažji pospešek navzgor. V šali pravijo, da obstajata samo dva ovinka (levi in desni), a na Vršič jih je bilo kar precej. Ni jih zma- njkalo prej, dokler nismo zavili v planinsko kočo. Tam je bilo prijetno toplo in čaj s šilcem domačega je prišel pravočasno na pravo mesto. Po tem se je še želodec og- lasil, saj je znano, da gorski zrak poveča želje po hrani.Izpraznili smo popotno malho s. Helene in se odpravili z avtomobili nazaj v dolino. Tam smo sklenili naše prijateljsko druženje s sveto mašo, ki jo je vodil g. Janez Drnovšek. Zahvalili smo se za lepo izkušnjo, ki smo jo skupaj doživeli med go- rami,kjer domujejo orli in kjer gamsi obedu- jejo mahovje, ki kljubuje muhastemu gors- kemu podnebju. Obilen moker blagoslov od zgoraj nas je kar na hitro razkropil na vse strani proti domu. Ko sedaj komu pripove- dujem svojo zgodbo o 'pešačenju' na Vršič mi nihče ne verjame. Pa nič ne de, saj tudi jaz prej nisem verjela. Sedaj pa vem, da je nemogoče včasih tudi mogoče.

Jožica A.

Za prijatelje

Šele, ko bom razumel tvojo tišino,bom tvoj prijatelj. (Življenje življenju - Dolfe Mrak - Luč)

"Za pr'jatelje si je treba čas vzet'," je za- pel Andrej Šifrer. In tako se je začela prva dobrodelna kulturno glasbena prireditev Verskega centra gluhih in naglušnih v dvo- rani Svetega Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano.
Na odru so se zvrstile glasbene točke s harmonikaši iz Podbočja in Krškega pod mentorstvom Katarine Štefanič, sledila je pevka Nuša Derenda, ki se je prijazno od- zvala povabilu na humanitarno prireditev.
Zvedeli smo, koliko truda in osebnega dela so vložili v izobraževanje gluhih in nagluš- nih otrok naši duhovniki v zgodovini pasto- ralnega dela v Sloveniji, ki se je začelo z Valentinom Staničem (1774-1847), nada- ljevalo z dr. Antonom Jarcem (1813-1900) in Janezom Budalom (1807-1878). Andrej Pavletič je izvedel reformo za izobraževa- nje gluhih deklic, za katere so poskrbele tudi sestre De Notre Dame z odprtjem od- delka za gluhe deklice v letu 1886.
Leta 1900 so s finančno podporo Ignacija Holzapfla v Ljubljani sezidali zavod za gluho mladino, katerega prvi katehet je bil Viktor Šega (1909 - 1932). Sledili so še Alojzij Tome, Mirko Dermelj, Matilda Podkrajšek in po letu 1970 p. Jakob Bijol (1931-2001).
Njegovo delo je prevzel p. Bogdan Knavs, ki deluje v Šiški. Z namestitvijo indukcijske zanke v cerkvi je omogočil boljši sprejem na slušnih aparatih, ki jih uporabljajo gluhi in naglušni. Vsako nedeljo ob 9.30 poteka sveta maša tudi v znakovnem jeziku, zato prisrčno vabljeni vsi tisti, ki tega še ne veste, saj je razumevanje Božje besede v našem življenju kot sonce in pomladanski dež.Ta ozeleni vso naravo po dolgi in mrzli zimi.
Slikovito so nastopili člani društva Taka - tuka z gledališko skupino, ki jo že vrsto let vodita Veronika Korbar in Katarina Picelj, ter ima lepe uspehe tudi v tujini. Zanimi- vost skupine je v sodelovanju gluhih otrok s slišečimi, kar jim omogoča neposreden stik z okoljem, v katerem bodo v odraslem obdobju živeli in delali.
Gluha profesorica Petra Rezar iz ZGN Ljub- ljana nam je pripovedovala svojo življenjs- ko zgodbo,s katero nam je želela sporočiti kako pomembna je otrokova izjemna prid- nost in podpora staršev pri vzgoji gluhega otroka.
Prireditev je s svojimi citrami popestril Anže Selko, saj je ob pesmi 'Mamica je kakor zarja' in izvajanju J.Kalinšek vse občinstvo čustveno razgibal.
Slišali smo tudi Staneta Kavčiča z orglicami ob spremljavi kitare.
Z Janezom Breznikom na diatonični harmo- niki je nastopil tudi Janez Hafner kot Krja- velj ter originalen glasbenik, saj je igral s paličicami na "pleh" in stolove "šprikle", da je vse pokalo, ter nas spravil v prijetno razpoloženje.
Tako se je prireditev bližala h koncu,ko smo slišali še literarni prispevek Janje Blatnik, za konec pa še harmonikarski orkester.
V avli zavoda smo še malo pokramljali in si ogledali likovno razstavo Aleksandra Proko- fjeva, knjižna dela Janje Blatnik in knjigo o Kati Turk, ljudski umetnici iz Vrhpolja pri Kamniku.
Kako lepo je človeku pri duši, ko se zaveš, koliko ljudi si je prizadevalo,da bi storili kaj dobrega za sočloveka. Koliko ur požrtvo- valnega dela sta vložila v to humanitarno prireditev zakonca Šebenik, ki sta nudila svoje prostore za izdelavo lično izdelanih spominskih sličic,do vseh tistih gospa,ki so te sličice po idejni zasnovi Branke Podboj izdelale.Tu so vsi nastopajoči,ki so nedeljo popoldan žrtvovali, da so prišli in soobliko- vali program prireditve, pa radio Ognjišče, ki je ves teden oglaševal in vabil na sre- čanje ter tudi poskrbel za ozvočenje in tehnično ureditev dvorane,pa seveda sne- malca z dvema kamerama.
In končno vsi udeleženci srečanja,ki so na prireditev prišli in so pripravljeni pomagati s svojimi prispevki pri humanitarni dejav- nosti. Ko bi naši mediji namesto vojn pri- kazovali, koliko ljudi se trudi, da bi bil naš vsakdan lepši,bi med ljudi vnašali ljubezen, razumevanje in mir ter vzgajali k soustvar- janju blaginje in lepšega jutri.

Jasna Lesar

To, kar lahko

V nedeljo, 19. septembra 2004, smo na Blokah povabili bolne in ostarele, da se nam pridružijo pri nedeljski maši, ki jo je daroval domači župnik Lojze Hostnik. Med mašo nas je vse nagovoril sorojak našega župnika, Tone Planinšek. Vse,ki smo bili pri maši, nas je njegova beseda bogato nago- vorila. Spregovoril je o svojem življenju in delu ter med drugim tudi dejal,da je človek kljub svoji nemoči lahko koristen za druge. Še posebno sem si zapomnila njegovo za- dnjo misel, ki je pomembna za življenje vseh ljudi: "Delaj to, kar ti je dano, s tem, kar imaš in tam kjer si."
Po maši je bila v župnišču pogostitev,ki so jo pripravili člani župnijskega pastoralnega sveta. Pri pogostitvi smo pomagali tudi mladinci.
Vsi navzoči so bili veseli prijetnih trenutkov Z željo,da se prihodnje leto zopet srečajo, so se v srcu bogatejši starejši in bolni žu- pljani razšli.
Vsi pa smo prejeli tudi revijo Prijatelj. G. Tonetu Planinšku in uredništvu hvala za dar. Želim vam še veliko uspehov pri reviji in oznanjevanju Božje besede.

Mateja Ivančič z Blok

V živalskem vrtu

Dedek je peljal štiriletnega vnučka v žival- ski vrt.Napeto je čakal,kakšno bo otrokovo presenečenje. Pričela sta pri velikih živalih. Slon - malčku se je zdel ogromen kot go- ra, še glave mu ni dosegel s pogledom. Pa medved, lev,tiger - preplašeno se je stisnil k dedku. Gorile so bile zanimive, a ni jim mogel zaupati. Ptice - to je bilo že nekaj manjšega in manj nevarnega.
Ko sta se napotila proti izhodu, se je vnu- ček nenadoma ustavil in počenil. Ves za- verovan je gledal mravljo, ki je trudoma vlekla bilko.Kar dolgo jo je opazoval.Ko sta prišla domov, je babica vprašala: "Kje pa sta bila?" In dedek je odgovoril: "Šla sva v živalski vrt - gledat mravljo."

iz italijanščine prevedla Breda Cigoj Leben

Srečanje v Brestanici

Prvo nedeljo v septembru smo imeli starej- ši, bolniki in invalidi srečanje v Brestanici pri Lurški Mariji. To je že kar tradicionalno romanje in se ga udeleži večje število ljudi tudi iz okoliških župnij.
Glavno bogoslužje je letos vodil mariborski škof, g. Kramberger. V pridigi nas je tako lepo nagovoril. Dobili smo spodbudo in moč za nadaljnje življenje, ki je sicer polno te- žav, stisk in trpljenja. Toda vse to lahko pridružimo Kristusovemu trpljenju in poma- gamo soodreševati svet. V tem je drago- cen delež bolnikov in trpečih. Po nagovoru so škof in duhovniki delili sv. maziljenje. Marsikateremu je bila to zelo velika milost in sreča.
Bila je lepa slovesnost,saj letos praznujemo petinsedemdeset let, odkar je škof Karlin razglasil povzdignjenje te cerkve v baziliko (9. septembra 1929).
To je bil lep dan in srečni smo se vračali domov. Hvala Bogu in vsem, ki so nam pri- pravili to srečanje!

Urška Zupančič

Hvaljen bodi Bog!

Na Slomškovo nedeljo, 26. septembra, je bilo lepo srečanje bolnikov, invalidov in ostarelih v župniji Krašnja. Potekalo je med glavno nedeljsko sv.mašo.Takšna srečanja še bolj poudarijo, kako smo vsi v župniji ena sama velika družina, ki naj si pomaga med seboj.
Mašnik je po pridigi, tik pred maziljenjem, vse navzoče povabil, naj iz vsega srca izrečemo vero v troedinega Boga - Očeta, Sina in Svetega Duha - s pomenljivimi be- sedami: 'Hvaljen bodi Bog!' Te besede naj bodo vodilo tudi za naše vsakdanje živ- ljenje. Nikdar naj bi se ne jezili in še manj preklinjali, ampak naj bi vedno, tudi ko je zaradi pešajočega zdravja,bolezni, starosti ali skrbi življenje težko, izražali hvaležnost Bogu za vse, kar še imamo in zmoremo.
Po maši je v župnišču sledila pogostitev ob bogato obloženi mizi in v družbi cerkvenih pevcev.
Popoldne smo v župniji imeli še blagoslov lepo obnovljene Marijine kapelice pri Burje- vih,kar je tudi izraz žive vere v naši župniji Srečanje in blagoslov kapelice sta bila po- trditev, kako se zavedamo tega, kar poje Slomškova pesem:"V nebesih sem doma..."

V. d.

Dragi prijatelji misijonov,iskrena zahvala za poslane znamke in telefonske kartice, ki sem jih prejel med letom. Z vašo zavze- tostjo in pomočjo se akcija še nadaljuje. Znamke in kartice (samo Telekom) lahko izročite v Misijonski pisarni v Ljubljani, Kri- stanova 1, ali pa na moj naslov:
Franc Saksida, ul. Biasoletto 125, 34142 TRST - TRIESTE, ITALIJA.
Prejmite prav prisrčna voščila za blago- slovljene božične praznike ter srečno in uspešno novo leto 2005.

Nagradna križanka:

Še en Jezusov čudež, o katerem poročajo evangelisti (Mt 9, Mr 5, Lk 8) nam bo bliže če se bomo lotili te križanke. Ko boste pre brali omenjena poglavja, boste verjetno že uganili gesla,ki izvirajo iz slike. Glavno ges- lo (Jezusov stavek, 5 besed) zopet naj- dete na barvnih poljih, ki so posejana po križanki. Vrstni red barv je sledeč: zelena, rumena, rjava, modra, roza. Črke berite od zgoraj navzdol, če so v isti vrstici, pa od leve na desno. Kratica SVP pomeni sveto- pisemski.
Rešitev prepišite na dopisnico ali karton v velikosti dopisnice in jo do 1.januarja 2005 pošljite na naš naslov: PRIJATELJ, Tabor 12, 1000 Ljubljana.

Nagrade 6/2004:
1. redna zbirka Mohorjeve družbe za leto 2004
2. CD F. Juvana: Mati ljubezni - slovenska svetost
3. kalkulator
4. namizni prt
5. knjiga p. Karla Gržana 'Mavrični angel'
6. šal in rokavice
7. komplet (izdelek Toneta Planinška): obesek za ključe, ogledalce in odpirač.

Rešitev nagradne križanke št. 5/2004:
MESTNA VRATA

Nagrajenci 5/2004:
1. mini jaslice (izdelek Toneta Planinška): Sonja Gorkič, Zapučke 19 (Vrtojba), 5290 Šempeter pri Gorici
2. kaseta Z.Modreja 'Kanček upanja': Vida Leban, Gorica 25, 3263 Gorica pri Slivnici
3. knjiga 'Most na drugi breg' (zbirka štirih) Janka Vovnik, Ročevnica 58, 4290 Tržič
4. prtiček: Ivanka Zmrzlikar, Hrastje 46, 4000 Kranj
5. knjiga Ivana Malavašiča 'Pozabljeni': Marija Globočnik,Letališka 20 (Voglje),4208 Šenčur
6. glasbena kaseta KDLP 'Roženkravt' iz Krškega: Marija Praček,Gradnikove brigade 13, 5271 Vipava
7. komplet-obesek za ključe, ogledalce in odpirač: Rafko Gorenšek, Zagajškova 4, 3000 Celje.
Še opravičilo! Geslo zadnje križanke niso bile Jezusove besede (te so tokrat),ampak kraj, kjer se je čudež zgodil. Ena od reše- valk se je pošteno ujezila in nam napisala, kar nam gre.

Tole 'orodje' se uporablja v cerkvi. Neka- terim ugaja,če močno zadiši po kadilu, sem in tja pa kdo tega sploh ne prenese - iz zdravstvenih ali drugih razlogov. Vsaj za praznike,kot so na primer božični, kadilnica kar mora biti pri slovesni maši.Uporablja se tudi pri pobožnostih kot so blagoslovi. Naj tudi pokal Prijatelja spodbudi k blagoslovu vaših domov. Skušajte pa uganiti:

1. Kateri svetnik je na sliki:
a) Janez Krizostom (patriarh vzh. Cerkve)
b) Aron, Mojzesov brat
c) Zaharija, oče Janeza Krstnika

2. Zakaj ima kadilnico?
a) V vzhodnih Cerkvah zelo veliko uporab- ljajo kadilnico.
b) V Svetem pismu piše, da je uporabljal kadilnico.
c) V Gospodovo svetišče je šel zažgat kadilo.

3. Iz česa je narejeno kadilo?
a) Iz smole raznih dreves.
b) To je prečiščena rudnina (podobno kot kamena sol).
c) Iz kemikalij.

Pravilni odgovor PP 5/2004: B C A

Posodica z zdravili in žlička sta bila dovolj prepoznavno znamenje svetega Damijana in menda se je prvikrat zgodilo, da so bili čisto vsi odgovori pravilni. Je to zato, ker gre za zdravje, bralci pa ste bolj ali manj stalni uporabniki zdravil? Vrstni red tako pred zadnjim krogom ostaja nespremenjen: Frančiška Pavovec, Ljubica Zakovšek in Tina Rot iz Ljubljane, Boris Rejc iz Domžal, Katja Miklič iz Radomelj, Danijela Stenšak iz Gornjega Grada, Marija Globočnik iz Šenčurja, Zvezdana Zadnik iz Škofje Loke, Milena Manfreda z Mosta na Soči in Tilka Tomažin iz Sevnice (vsi po 30 točk; vse možne).Sledijo Zalka Strah z Mirne in Marija Pečjak iz Hinj (26 točk), Marija Modrijan z Vrhnike (25 točk) ter Ivanka Zmrzlikar iz Kranja (20 točk) itd.

Odgovore pošljite do 1. januarja 2005 na naslov: PRIJATELJ, za PP, Tabor 12, 1000 Ljubljana

• Vstani, moja draga, da greva skupaj na novo življenjsko pot! (novoporočenca Sandra Dobovšek in Marko Pirc)

• Vsak dan znova se nasmehnem...

• Nov dosežek-vožnja z vozičkom prek stopnic (J. Nemanič, T. Kanc, A.Kneževič pred stopnicami pri spomeniku v Teharjah)

• Kako bo v novem letu?

Božično novoletni pozdrav pošilja Tone Planinšek

Prof. Ivan Dolenec (1884-1971)