Dragi prijatelji!

"Potem pa pojdi v samostan" mi je pred mnogimi leti zasolil sodelavec, ko sem nekaj ra- zlagal o poštenosti tudi pri poslih, ne samo v osebnem življenju. V prejšnjem življenju (tako rečem letom v službi) sem bil namreč v čisto drugač- nem poklicu in moja krščanska načela se niso vedno skladala z dobičkarsko miselnostjo v podjetju. Nisem sicer šel v pravi samostan, pač pa v skupnost duhovnikov in misijonskih bratov. Pa mislite, da se je kaj dosti spremenilo? "Potem pa pojdi v kartuzijo" mi je nekoč zabrusil drug bogoslovec, zelo priden in podjeten, ko se nisva ujela v pogledih na delo in molitev. Za kartuzijo pač ni- sem.Tega daru mi Bog ni dal in sem kar ostal v skupnosti lazaristov. Tako me je doletelo tudi urednikovanje Prijatelja.
Na ta 'pošiljanja' (tista vojaška sem že pozabil) sem se spomnil pred kratkim,ko mi je znanka povedala,da ji je na njene zahteve po bolj preprostem pisanju v naši poznani verski reviji eden odgovor- nih 'zabrusil':"Potem pa beri Prijatelja.." Zanimivo je bilo slišati. Je mišljeno neko liko podcenjevalno (češ,Prijatelj -revija za starčke ...) ali kot priznanje o pre- prostem in razumljivem branju v Prija- telju? Odgovor poznate bralci in bralke.
Pred kratkim sem slišal tudi očitek: "Saj Prijatelj je le za invalide, za bolnike je v njem bolj malo. Oblikovan pa je lepo, to je res." No ja, če je že darilo skromno, da je vsaj lepo zavito... Očitek najbrž drži.Kadarkoli sem ob bolniku na bolniš- ki postelji, pomislim,le kaj v Prijatelju ga lahko nagovori. Gotovo najbolj to, kar nam vsi, ki ste na bolniških posteljah, napišete. Hvala vam za vsak sestavek in nasvet!
Tudi tokratni intervjuvanec, enainde- vetdesetletni Ivan Špes iz Vojnika, je dejal, da ni naročnik Prijatelja, ker je to 'časopis za invalide', on pa je zdrav ... Kljub temu ste povabljeni,da živahnega Ivančka,kot mu rečejo, spoznate. Mar- sikaj se je še nabralo v tej številki, zla- sti poročila o romanjih in srečanjih, ne- katere rubrike pa so na počitnicah.
Za konec naj vam tudi jaz 'zabrusim': "Če vam druge revije niso všeč ali vam ne zadoščajo ali če zaradi bolezni, sta- rosti ali česarkoli drugega ne morete delati in vam je dolgčas, pa berite Pri- jatelja..." Zopet se vam ponuja.

Vlado Bizant, urednik

naslovnica: obloženi kozolci, v ozadju Grintovec, foto Klemen Čepič
ovitek zadaj: blagoslov po litanijah na Brezjah, foto Tone Planinšek

Avgust

Za raziskovalce na znanstvenem in te- hnološkem področju,da bi prisluhnili ne- nehnim opozorilom Cerkve, naj razumno in odgovorno uporabljajo svoje dosežke Za veroučitelje v mladih Cerkvah, da bi bili zvesti pričevalci svoje predanosti evangeliju. Poleti smo skoraj vsi turisti, vsaj na ka- kšno božjo pot se odpravimo.V človeku je globoka potreba, da bi si razširil ob- zorja, spoznal še neznano resničnost. Smo božja podoba, vseobsegajoča bo- žja ljubezen je vsaj kot v kali že v nas. Molimo za skladni razvoj te ljubezni.

September

Za dežele,ki trpijo zaradi vojne, teroriz- ma, nasilja,da bi spet našle pot sprave, sloge in miru. Za krščanske skupnosti v centralni Aziji, ki živijo med ljudmi drugih verskih tradicij, da bi si prizadevale širiti veselo oznanilo o božjem kraljestvu s svojim zglednim življenjem po veri. Prometne nesreče, vsak dan na tisoče ranjenih, razmesarjenih, do konca živ- ljenja pohabljenih, mrtvih ... Molimo za zdravo pamet: hitrost ubija!

Svetli del rožnega venca:

Notranje življenje Svete Trojice

V zadnjem razmišljanju o Sveti Trojici smo se pomudili ob odločilni vlogi Jezusa iz Nazareta pri odkrivanju tro- osebnega Boga. Danes bomo skušali stopiti v notranje ži- vljenje Svete Trojice, ki je vir in model človeškega življenja.
Človek je bil ustvarjen po Božji podobi in sličnosti in je Bogu podoben. Maritain pravi, da na koncu koncev to, kar se nahaja v najglobljem dnu dostojanstva človeške osebe, ni samo podobnost z Bogom, ki jo ima vse stvarstvo, temveč podobnost, ki je samo njej lastna. Člo- veška oseba je slika Boga, kajti Bog je Duh in oseba, ki izhaja iz Boga, ima kot princip življenja duhovno dušo, sposob- no spoznavanja in ljubezni ter zmožnost da je s pomočjo milosti deležna samega Božjega življenja.Za naše krščansko ži- vljenje je to odločilnega pomena. Če ne poznamo notranjega življenja trooseb- nega Boga, tudi naše življenje postane nerazumljivo.
Sveta Trojica je en sam Bog, vendar Božja enota v tem mišljenju ni pojmo- vana kot statično bistvo,ampak kot di- namizem trinitarične ljubezni. Izhajajoč iz razodetja ljubezni, ki obstaja kot "tista, ki Ljubi, je Ljubljena in Zedinja v svobodi" (to je zgodovina velike noči, kot smo videli zadnjič), lahko trdimo,da je enota ali, če hočemo, resnični Bog Ljubezni v neizbrisnem troosebnem raz- likovanju ljubečega,ljubljenega in oseb- ne ljubezni. To je pot,na katero je opo- zoril že sv.Avguštin,ko je dejal: "Dejan- sko vidiš Trojico, če vidiš ljubezen." On je tudi trdil: "Trije so: ljubeči, ljubljeni in ljubezen". Pripovedovati o notranjem življenju Svete Trojice,o Božjem bistvu, ne more in ne sme pomeniti nič druge- ga kakor pripovedovati o Božji ljubezni. Bog je ljubezen. Seveda Bog ni samo v ljubezni tako, kakor so tisti, ki se ljubijo v ljubezni. Bog ni zgolj ljubeči jaz in lju- bljeni jaz.Bog je žareče dogajanje same ljubezni. Bog je Bog tako,da se podarja in samo podarja. Bistvo živega Boga je torej njegova ljubezen v večnem giba- nju v smeri k drugemu: bistvo krščans- kega Boga je ljubezen v njenem več- nem procesu, je trinitarična zgodovina ljubezni,je Trojica kot večna zgodovina ljubezni, zbuja, privzema in prešinja zgodovino sveta, ki je predmet njegove večne ljubezni.
Kdo je "en Bog" in kaj je njegovo bistvo moremo spoznati šele iz izkustva, ki ga imamo z Očetom, s Sinom in Svetim Duhom. Ni vprašanje, kako je to "eno", to "bistvo" troje, ampak, kako so ti trije "eno". Prav pogled v trinitarično Božje življenje, katerega nam odkriva Jezus Kristus, je edino odločilno izhodišče za govorjenje o znotraj trinitaričnih odno- sih.Jezus je živel v zavesti svoje intim- ne povezanosti z Očetom: "Jaz in Oče sva eno" (Jn 10, 30). "Oče je v meni in jaz v Očetu" (Jn 10,38; prim.14,11) "Da bodo vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi" (Jn 17,21; prim. 17,11). Ponovno moram opozoriti, da je vsako govorjenje o Božjem življenju vezano na našo človeško omejenost,zato lahko tu na zemlji govorimo nejasno, kakor v zrcalu. Kljub vsemu je teologija našla nekatere načine govorjenja o notranjem življenju Boga, med katerimi je gotovo najbolj razumljiv govor, ki ga izraža po- jem perihoreza. To je grški izraz, ki ga teologija uporablja za označitev sobi- vanja treh Božjih oseb na temelju ene narave in za označitev medsebojne na- ravnanosti, prešinjanja Božje in človeš- ke narave v Jezusu Kristusu. Cerkveni očetje hočejo s pojmom perihoreza iz- raziti hkrati neizmerno dinamiko in spo- kojno mirovanje Božjih oseb. Perihoreza je poimenovanje in skupni imenovalec za nezadržno pretakanje, izmenjavanje dobrin, vse do največjih dobrin življenja To je življenjsko dogajanje, ki posega v vse pore življenja. Perihoreza ohranja odprte poti, jih napravlja prehodne, ta- ko da so posamezne osebe popolnoma "odprt prostor" za drugo osebo.
Janez je v duhovno - teološkem jeziku opisal to, kar je izkustveno spoznaval na Jezusu. Trditev: Bog je ljubezen (Jn 4,8), je povzetek njegovega spoznanja na temelju bivanja z Gospodom. Z go- tovostjo smemo trditi, da je perihoreza uresničena ljubezen, ki se od vekov odvija v Bogu in se prek učlovečenega Božjega Sina pretaka v stvarstvo.Božje življenje prehaja v človeštvo, katerega odreši in privzame v Božje kroženje lju- bezni. To trinitarično perihoretično živ- ljenje,o katerem govorimo,je učlovečeni Božji Sin pred nami, pred našimi očmi živel in ne samo o njem govoril.V to življenje nas je tudi povabil in s svojim odrešenjem omogočil da vanj stopimo. Jezus, učlovečena Božja Beseda, ki pri- haja od Boga, saj je "bila pri Bogu" (Jn 1,1) in se je "naselila med nami" (Jn 1, 14), nam spregovori o Bogu, katerega ni nikoli nihče videl. "Edinorojeni Sin, ki biva v Očetovem naročju, je pripove- doval o njem" (Jn 1,18). Nova zaveza izpričuje Jezusovo zavest lastne najbolj intimne enote z Očetom: "Jaz in Oče sva eno" (Jn 10,30). Enota med Jezu- som in Očetom ni zgolj prapodoba in zgled za edinost vernikov, ampak tudi njeno omogočenje.Gre za edinost,ki ima svoj temelj v Bogu in živi iz njegove ljubezni, ki se je spustila "od zgoraj" in zato obvezuje k bratski edinosti. Bog nekako razširi svoj življenjski prostor in se naseli v človeku, človek pa ta pros- tor odpira s tem, da ljubi Jezusa. Sin in Oče bosta prišla k takšnemu človeku in pri njem prebivala, pa tudi on bo prebi- val v njima.
Ljudje, ki prebivajo v troedinem Bogu in v katerih prebiva Sveta Trojica, nada- ljujejo in razširjajo to perihoretično živ- ljenje "po vzoru Boga" v medsebojnih odnosih. Jezus je v velikoduhovniški molitvi izrazil takšno ljubečo edinost njegovih učencev,ki bi postala pričeva- njska. Vzor te enote je vsekakor enota med Očetom in Sinom: "Sveti Oče! Oh- rani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva" (Jn 17,11). Bog in človek se srečata v Kristusu! Jezus namreč ljubezen,s katero ga Oče ljubi, posreduje ljudem: "Kakor je Oče ljubil mene, sem tudi jaz ljubil vas. Os- tanite v moji ljubezni!" (Jn 15,9).
Kristjani smo s sv.krstom prejeli dar po- polne povezanosti s Kristusom in preko njega z Božanskim življenjem Svete Trojice. Kdor to povezanost ohranja in vzdržuje, lahko vsak dan okuša lepoto in polnost Božanske ljubezni, ki se po Svetem Duhu izliva v naša srca.

Janez Oberstar

Fant iz Vojnika

Kaj se vendar zgodi z ljudmi, da prenehajo biti kot otroci- živahni in radovedni? Večna uganka... Ampak so tudi lju- dje, za katere lahko že na prvi pogled ugotovimo, da so še vedno živahno ra- dovedni kot otroci.Na srečanju Krščan- skega bratstva bolnikov in invalidov v Škofji vasi je tak vtis naredil IVAN ŠPES Keršova 7, 3212 Vojnik-pri enaindevet- desetih letih! Ko je g. Ivan povedal, da je že pred drugo vojno dopisoval v Do- moljuba in da bi lahko o svojem življe- nju pripovedoval ure in ure, smo se kar zmenili za pogovor. Dobili smo se v voj- niškem župnišču kjer se rad zadržuje ter ga čuva, kadar župnika ni doma, in po svojih močeh pomaga. Če vam zaupam še to,da se g. Ivan še danes natančno spominja podrobnosti o ljudeh, ki jih je srečal pred desetletji, se boste tudi vi čudili. Tole je povzetek njegove pripo- vedi:
Rojen sem bil l. 1912 v kmečki družini v Malih Dolah. To je uro hoda od Vojnika, blizu Nove cerkve.Očeta imam pokopa- nega v Budimpešti.Bil je rudar v Nemčiji S svojim zaslužkom je rešil vso domači- jo, ki je bila - ko se je tja poročil - zelo zadolžena. Med prvo svetovno vojno je bil mobiliziran v avstro-ogrsko vojsko. Očeta osebno ne pomnim čisto nič, saj je padel že l. 1914.
V prvem zakonu sem bil jaz edini otrok. V drugem zakonu moje mame pa je bilo več otrok. V Vojniku sem hodil v meš- čansko šolo.
Očim je bil svoje dobe mož.Mene in sta re mame ni maral. Leta,ki sem jih preži- vel z njim, so bila težka. Tako je zame skrbela in me tudi šolala mama. L. 1941 so Nemci vso družino pregnali na Hrva- ško. Mene takrat ni bilo zraven. Sep- tembra 1939 je Hitler napadel Poljsko. Takrat sem dobil poziv v jugoslovansko vojsko. Med vojsko sem bil ujet v Va- raždinskih toplicah. Po dveh mesecih so nas z vlakom transportirali v taborišče v Nemčiji blizu Hamburga.
V Nemčiji sem potem kot ujetnik prišel med Francoze in delal na kmetiji. Leta 1942 so nas razrešili ujetništva in pri kmetih smo naprej delali kot civilni de- lavci.Za ujetnike iz Jugoslavije se ni ni- hče brigal,Francozi pa so dobivali veliko paketov. Sicer nam ni bilo nič hudega.

Kdaj ste se potem vrnili domov?
Tam je bil neki Srb,ki mi je rešil življenje Med drugim smo dobivali karte za ciga- rete.Ker sam nisem kadil,sem jih zmeraj dajal temu Srbu. Ni vedel, kako bi mi to povrnil. Zato je šel prosit in nadlegovat mojega gospodarja, naj dovoli, da bi bil jaz premeščen k tistemu gospodarju, kjer je delal on. Tako sem bil po veliki noči l.1942 premeščen.Tam je bilo pre- cej bolje: boljša hrana, boljše razmere. Tam sem bil tri leta.
Pred koncem vojske je Hitlerju začelo primanjkovati vojakov. Tako je prišel žu pan bližnjega nemškega mesta in rekel, da bom moral ponovno postati vojak. Tega sem se zelo prestrašil. Sedaj - po treh letih ujetništva - naj bi šel nazaj v vojsko? Dobro sem vedel, kaj to pomeni in kaj bi me lahko čakalo: smrt ali inva- lidnost. Ker je moj gospodar opazil, da ne bi rad šel v vojsko, je šel na urad in jih tam prepričeval, da on nujno potre- buje prav mene. Tako sem ostal. Če- prav ni bilo takšne nuje in bi gospodar lahko dobil drugega delavca, je vendar mene rešil, tako da sem še danes živ.
Ob koncu vojne mi je moj gospodar re- kel: "Ti kar ostani pri meni." To pomeni, da nisem bil nikoli sovražno nastrojen proti njemu. Če bi bilo tako, potem me ne bi želel zadržati, pa tudi življenja mi ne bi rešil.Za to sem mu še danes hva- ležen,čeprav že davno spi v grobu.Štiri leta po tistem, ko sem že bil doma,sem mu pisal, potem pa nisem imel z njim več nobenih stikov.Kdaj je umrl,ne vem Samo to lahko rečem, da sta mi ta dva človeka -tisti Srb in on- rešila življenje.
Vrnil sem se v domače kraje. To je mi- lost od Boga, da sem dočakal takšno starost, saj so mnogi, ki sem jih poznal in so bili mlajši,že morali oditi. Tudi me- ne čaka kot vsakega, nobeden ne bo ostal, pa vendar. Mnogi so mladi umirali in še umirajo.

Ali ste v Nemčiji in tudi že prej bili kaj bolni?
Kar zadeva moje zdravje, je bilo nekaj- krat v življenju zelo veliko narobe. Rodil sem se dva meseca predčasno. Rekli so, da nisem bil nič večji kot "lectovo srce na štantu". Menda nisem imel nič nohtov, obraz pa tako zgrbančen, kot bi bil sto let star. Tudi oči ni bilo videti. Neka ženska, verjetno domača babica, je menda vprašala, ali ima ta otrok kaj oči. In so šli razklenit moj obrazek, da bi videli, kako je. Ven sta se ulila gnoj in voda. Tako so mislili, da bom slep. V tistem času ni bilo tako, kot je danes, da bi otroke,ki se rodijo predčasno, da- jali v inkubator. Zavili so me v plenice, dali na peč in čakali, kaj bo. Po kaplji- cah so mi spuščali kamilični čaj v usta. Večkrat so mi že držali svečo za smrt.
Za kasneje pa lahko rečem, da sem bil tedaj, ko sem bil star petinosemdeset let, prvikrat pri zdravniku. Veste,včasih je bilo drugače.Denarja ni bilo,zdravnika pa je bilo treba plačati. Zdravili smo se kar z domačimi zdravili. Tako ves čas šole,pa tudi med službo in še potem ni- sem šel nič k zdravniku.
Ko sem bil še čisto majhen, pa sem imel resne zdravstvene težave. Noge mi je potegnilo čisto skupaj, da se je zdelo, kakor da sploh ne bom hodil in se bom vse življenje vlačil po tleh. Nekaj je bilo narobe s kitami. Moja mama je pa bila salezijanska sotrudnica in se je zaoblju- bila ter prosila Marijo Pomočnico na Ra- kovniku v Ljubljani, naj me ozdravi. Bila je uslišana in šlo mi je na bolje.Noge so se zravnale in še danes lahko hodim.
Od petinosemdesetega leta naprej pa spet nisem bil nič bolan. Moja mama je bila stara šele sedemindvajset let, ko je dobila srčno napako, a je živela kar triindevetdeset let. Prišel sem v njena leta. Ata pa je umrl pri šestindvajsetih letih, v vojski.

Kdaj ste se pa preselili v Vojnik in koliko časa že živite tu?
Prek službe na pošti sem prišel sem.Po- štar sem bil osem let. Službo sem dobil šele po vojni na pošti v Celju. Tam sem se želel zaposliti že v stari Jugoslaviji l. 1935, ko sem se vrnil od vojakov. Od- govorili so mi, da ni delovnih mest. Pa ni bilo res. Če bi imel priporočila, bi me gotovo vzeli. A če danes premišljujem o tem, vidim, da je bilo kar prav, ker me niso vzeli, saj bi bil lahko že davno mr- tev. Veliko poštnih delavcev so namreč med vojno pozaprli in tudi postrelili.

Ste bili potem pred vojno kar doma?
Da,nikamor nisem šel v službo.Takoj po vojni sem zopet dal prošnjo na pošti in sem bil sprejet. Prav na hitro sem moral nastopiti službo, še prej pa v Celju priti do stanovanja. Pod streho me je vzela mamina sestrična, čeprav je imela čisto majhno stanovanje. Najprej sem delal kot manipulant na poštnem centru. Po treh mesecih službe sem videl, da mi to delo ne ustreza preveč.Želel sem si kot pismonoša iti čez gozdove, travnike, v naravo... To me je veselilo. Šel sem do upravnika, ki je ugodil moji prošnji.

In kje ste potem raznašali pošto? Po Celju? Najprej po rajonu proti Te- harjam. Kot poštar sem doživel marsikaj

Najbrž vas je kdaj kakšen pes zgra- bil? Me je. Ugriznil me je v nogo. Ko sem šel prvikrat k hiši, nisem vedel, da imajo psa. Pes je bil notri čisto tiho. Ko sem pa prišel bliže, je kar skočil in me ugriznil. Potem sem si v potoku umival rano. Pa to ni bilo najhuje. Veliko huje je bilo, ko so me dvakrat vrgli iz službe.

Zakaj pa to?
Ko sem nosil pošto po vaseh nad Ce- ljem, me je sredi gozda napadel ropar. Bil je maskiran in s pištolo. Včasih smo pismonoše v gotovini izplačevali vso pokojnino upokojencem. Na srečo me ni napadel prvega v mesecu.Tistikrat sem imel v torbi le eno nakaznico,ki bi jo mo ral izplačati.Takoj sem se vrnil na pošto in povedal, kaj se je zgodilo. Upravnik pošte pa je bil zelo zagrizen komunist. Mene je imel že zdavnaj na piki,ker sem hodil v cerkev, vendar mi ni mogel do živega.Zdaj je pa našel priložnost. Pos- tavil se je predme in rekel:"Kaj,napaden si bil? To ni res. Ti si ta denar ukradel, da si boš kaj kupil." Poklical je tajnico, ki je nekaj napisala na pisalni stroj, in čez pet minut sem bil na cesti.

Pa so vas potem vzeli nazaj?
Ne takoj. Na moje mesto je prišel drug pismonoša.Tudi tega so napadli. Uprav- nik mu ni verjel in je celo dejal, da sem ga jaz nagovoril, naj tako govori in si tisti denar prisvoji. Še tistega je potem vrgel iz službe. Potem je vzel še tretje- ga v službo in tudi tega so napadli.
Ko je moja mama to izvedela, je šla do nekega advokata in mu povedala, da so me vrgli iz službe ter obdolžili kraje, čeprav nikoli v življenju nisem kradel. On je odkril roparja. Bil je bivši poštni uslužbenec, ki je poneverjal že v službi, zato jo je izgubil, pa je začel ropati.

Vas so pa vzeli nazaj?
Ko sem bil brez službe, se me je usmilil neki mizarski mojster, čeravno nisem imel pojma o mizarstvu. Pospravljal sem pometal in podobne stvari.Potem je po- me prišla milica in so me gnali v zapor. Ko so me miličniki gnali po mestu, so to gledale stare ženske in sklepale roke: "Uh,kaj je pa naredil?" Jaz sem to slišal, vendar nisem smel odgovoriti. Če bi od- govoril, bi me miličnik tako usekal, da bi imel zadosti.Tri tedne sem bil v zaporu. Po treh tednih me je upravnik poslal pred sodišče. Obtožil me je, da sem kradel in poneveril denar. Sodnik me je obsodil na dve leti in pol, čeprav je šlo le za dva tisoč dinarjev. Toliko bi moral odsedeti, če ne bi prišlo na dan, da ni- sem nič kriv, ker sem bil resnično napa- den. Tisti advokat je potem predlagal moji mami: "Sedaj pa, če vaš sin hoče, naj toži upravnika, pa bo on sedel." Jaz pa v svojem življenju nisem imel s so- diščem opravka. Tudi njega nisem želel spraviti v zapor in sem mu odpustil. Takoj sem prišel spet nazaj v službo.

Pa drugič, ko so vas odpustili iz slu- žbe? Kaj je bilo?
To pa je bilo že v Vojniku. Kot poštar sem obredel veliko krajev: Planino pri Sevnici, Štore, Jurklošter, Vojnik, pa spet Planino, potem Pilštajn, Kozje, pa zopet Celje. Mislil sem, da bom tam ostal dalj časa,vendar še kovčka nisem odložil,pa so me že poslali v Vitanje, od tam v Novo cerkev (takrat Strmec), pa v Frankolovo in končno spet v Vojnik. Leta 1952 sem tu nastopil službo in mi- slil, da bom morebiti tu končal. Veste, jaz nisem imel svoje družine, pa so me lahko pošiljali po različnih krajih. Takrat sem se preselil sem, v Vojnik. Stanova nja so bila slaba, da niso bila vredna človeka. Zame ni bilo nič dobrega. Par- tija je imela besedo, kaj boš... Jaz pa nisem v njihov rog trobil. Mene so imeli tako, tako - toliko,da me niso zaprli. Za praznik sva s kolegom zamenjala službo in sem šel v cerkev, a služba ni zato prav nič trpela. Tožili so me v Celje,češ da sem zanemarjal službo in sem dobil odpoved. Pravi razlog pa je bil ta, da sem hodil v cerkev. Za komuniste je bil to smrtni greh. Jaz pa - tako,kot me je mati naučila, se niti en trenutek nisem cerkve izogibal. Se nisem in se ne bom, dokler bom lahko hodil.

Kaj ste pa potem še delali, da ste prišli do pokojnine?
Mesec ali dva sem bil brez službe in is- kal delo okrog. Potem mi je znanec po- magal priti do službe v tovarni organ- skih barvil. Kot novinec sem se močno bal, ali bom novo delo zmogel. Vendar so mi drugi sodelavci pomagali, da sem se navadil, in je šlo. Ta tovarna je ka- sneje postala obrat Cinkarne, tako da sem pokojnino leta 1973 dočakal kot delavec Cinkarne. Tudi tam so bili ko- munisti,pa ne tako zagrizeni kot na po- šti, tako da mi sitnosti niso delali.

Poročeni niste bili?
Ne, nisem bil. Šestindvajset let že živim v svojem malem stanovanju v bloku, tu pa pomagam župniku. Nesem na pošto, kar je potrebno, potem dežuram, če župnika ni doma. Pomagam takrat, ko me potrebuje. Tudi ženskam, ki kuhajo ali čistijo,kaj pomagam: odnesem smeti in pomije.

Imam občutek, da imate zelo dobro mnenje o duhovnikih?
Ja,in tudi rad pomagam,kar morem. Rad grem v cerkev,tudi ob delavnikih včasih Saj imam čas. V pokoju sem, pa nimam kakšnega posebnega dela.

Zanima me še,če ste kdaj v življenju šli na kakšno potovanje ali romanje. Ste bili kdaj na Brezjah ali kje dru- god?
Včasih sem rad romal. Na Rakovniku sem bil,tam,kjer me je mama zaobljubila Ko sem bil star devetnajst let, sem šel na Rakovnik,da sem izpolnil mamino za- obljubo. Na Brezjah sem bil večkrat, pa na Ptujski gori, v Petrovčah, skoraj na vseh božjih poteh. Velikokrat sem bil na novih mašah.

Ali ste se v življenju kaj dosti sreče- vali z bolniki in bili z njimi v stiku?
Tu in tam tudi.

Kaj rečete k temu, kar je prej rekel sosed, ko sva vprašala po vas: "O, Ivančka pa vsi poznajo."
Rad grem med ljudi.Pa tudi nikdar nisem nikogar napadal ali obrekoval.

Ali daste kakšen nasvet za življenje?
Tole bi bilo. Pred vojno je bila tu v Vojniku organizacija, ki se je imenovala Družba treznosti. Takrat je bil župnik Ivan Toman, Čeh po rodu. Prva stopnja k treznosti je bila: nič piti. Druga stop- nja: po malem piti, trezen biti, nikoli biti pijan! To je moj nasvet.

Pa ste bili kdaj v življenju pijani?Ste se ga kdaj napili?
Oja, sem bil, večkrat. Ali toliko ne,da bi bil razsajal. Vedno sem bil samo dobro razpoložen, nikoli pa ne tako, kot so pijanci, ki razsajajo in razmetavajo vse križem.

Na srečanju v Škofji vasi ste omenili da ste tudi dopisovali v nekatere časopise. Ali lahko še o tem kaj po- veste? Pri nas smo imeli naročen časo pis Domoljub. To je bil tednik Slovenca, liberalci pa so imeli Jutro. Veste, takole je bilo: moja stara mama ni znala ne pisati ne brati.A tako rada je poslušala, če je kdo prebral iz knjige kakšno po- vest,kakšen roman. Dvanajst let je bila namreč slepa, slišala pa je zelo dobro. Moja mama ji je med vojsko, ko sta bili sami, veliko brala. Zakurila je kmečko peč in obe sta šli nanjo. Mama je brala, stara mama pa poslušala. Tako sta, siroti, preživeli vojno, potem, ko je moj oče padel. Tako sem tudi jaz zrasel ob poslušanju in branju. Vedno sem imel rad knjige. Imam jih veliko, tudi sto let stare Mohorjeve večernice.

O čem ste pisali v časopise?
Ko sem napisal prvi dopis, sem bil star šele trinajst let. Takrat je pri sosedovih strela udarila v 'marof',ki je potem zgo- rel. Jaz sem pisal na Domoljuba, kaj se je zgodilo. Urednik je objavil. No, potem sem pa takšno veselje dobil,da sem kar začel dopisovati o vsem, kar je bilo no- vega v naših krajih ali pa če je kdo umrl Takrat sem napisal, kakšen dober mož je bil, pa kako žalujejo za njim. Od leta 1930 pa do 1941 je bil skoraj v vsaki številki moj dopis. Nekoč sem opisal pijance na vasi. Oni so to izvedeli in bili zelo ogorčeni. Malo je manjkalo, da me niso pretepli.Podpisoval sem se različno na primer fant iz Vojnika. Kasneje sem imel naročenega Slovenskega gospoda- rja, a je zaradi vojske propadel.

Zadnjič ste mi rekli, da ste bili boter daljnemu sorodniku, ki je sedaj žu- pnik v Brestanici. Kako je do tega prišlo?
Njegov oče je bil moj sošolec in smo bili znanci. Še pišemo se enako. To je bilo leta 1960,ko je bil star devet let. Imam še sliko. Kasneje je postal duhovnik.

V življenju torej kar shajate, kajne?
Oja, krasti,ropati in goljufati mi ni treba Še vedno imam naročeno Družino, Og- njišče, Novi tednik in Demokracijo. Vse te časopise plačujem.

Kaj pa Prijatelj, vam kdaj pride v roke?
Prej je,velikokrat, zadnje čase pa manj. Sem v župnijo prihaja, koliko pa,ne vem Naročen nisem bil, ker je to 'časopis invalidov'.

Ampak sedaj boste v njem, saj ga bere veliko starih ljudi. Gotovo jih bo zanimalo vaše življenje. Ni prav veliko ljudi vaše starosti.
Ko sem bil pri prvem obhajilu,nas je bilo osemdeset prvoobhajancev. Zdaj sva živa samo še dva.

Ne bom se čudil, če bo g. Ivan čez čas dejal:"Sedaj sem živ samo še jaz." Vse- eno so leta tu, treba se bo pripraviti na odhod, nam pa bi bilo gotovo žal, če ne bi slišali njegove življenjske pripovedi. Hvala, g. Ivan, in Bog vas živi!

Na obisku sva bila:Vlado Bizant in Tone Planinšek (tudi slike)

Sončna ura

Lansko leto sem na praznik Marijinega vnebovzetja z romarji iz bolniške župni- je odšla na Kredarico in Triglav. Romali smo zdravniki,medicinske sestre,bolniki, svojci in prijatelji bolniške župnije.
Gorništvo je dialog z naravo, s samim seboj, z bližnjim in Bogom. Sv.Anastazij pravi:"Vse,kar je ustvarjeno,je šlo skozi Božje roke in zato se je navzelo Božje lepote."Pot na goro je priložnost,da nas Bog ponovno sreča in se nas dotakne. V gorah moraš postati skromen in pre- prost. Preprosta je hrana iz nahrbtnika, imaš omejen prostor na skupnih ležiščih ni pitne vode, morda te žulijo čevlji ali se ti zdi nahrbtnik pretežak.Kakor imajo gorske cvetice izrazitejšo barvo kakor njihove vrstnice v dolini, tako smo v gorah bolj Božji.Pesnik Rudi Klinar pravi: V gorah se učimo nositi bremena drug drugega.Če je komu nahrbtnik pretežak mu ponudimo pomoč. Ker je več tišine, drugemu bolj prisluhnemo in ga tudi sli- šimo. Pred oviro mu ponudimo roko. Ne bojimo se dotika in bližine.Na najbolj ne varnih mestih se navežemo in varujemo drug drugega. Vsaka naveza je prosto- voljna in temelji na zaupanju. Gorništvo je učna ura življenja. Tudi pri premago- vanju bolezni potrebujemo kline, žično vrv, markacije,naveze in pogum,da do- volimo bližnjemu,da nam nese nahrbtnik A tudi v bolezni se moramo vzpenjati sami in tudi cilje si izbiramo sami.
Škof Egon Kapellari je zapisal: "Kdor ne zna častiti, kar je večje od njega,ne bo razumel praznika Marijinega vnebovzet- ja. Kdor pa lahko komu z velikim obču- dovanjem reče: 'Lepo je, zelo dobro je, da bivaš,' ta je našel ključ do skrivnosti tega praznika."V gorah doživljamo svojo majhnost in nebogljenost. Koliko skrbi ti povzroči nevihta ali če zgrešiš pot in te zajame noč! Kdor hoče v gorah preži- veti,mora znati pravočasno odnehati in se vrniti, čeprav ni dosegel vrha. Tudi v bolezni moramo znati prisluhniti sebi in svojim zmožnostim. Za marsikoga je osvojen vrh že to,da se lahko sam obr- ne v postelji ali se sam obleče.
Bolna redovnica mi je zaupala: "Ko sem bila v bolnišnici, nisem mogla prav nič moliti. Zmolila nisem niti enega celega očenaša. Nikakor mi ni šlo." Ne mislimo, da bomo več molili,ko bomo bolni in imeli več časa. Dovolimo drugim,da molijo za nas. S tem bližnjim sporočamo, da so za nas dragoceni in jim zaupamo. Koliko molitvenih navez se lahko na novo rodi ob bolniški postelji. V življenju nas nič ne poveže med seboj bolj kot trpljenje. Pisateljica Berta Golob je zapisala: "Na loku Božje mavrice se iščemo in najde- mo in samo z občutjem vzajemnosti nam je zares lepo."
Bolezen je lahko najbolj učinkovita pot do bližnjih in milostna pot Boga do na- šega srca. V Lukovem evangeliju (Lk 6, 19) beremo: "Vsa množica se ga je po- skušala dotakniti, kajti iz njega je izha- jala moč in ozdravljala vse." Sv.Leopold Mandić naroča vsem trpečim: "Imej vero! Bog je zdravnik in zdravilo."
Hudo bolna bolnica si je zelo želela k sv. maši v bolniško kapelo, a ni mogla več hoditi. Ponudila sem ji, da jo peljem z vozičkom. Naslednji dan mi je rekla: "Med včerajšnjo sv. mašo sem začutila izboljšanje. Dobila sem novo moč."
Če sonce ne sije,sončna ura ne pokaže časa. Podobno je s človekom. Kaj je ti- sto, kar poganja naprej uro mojega živ- ljenja ? Zase lahko odgovorim: "Ko sem v Božjem naročju,ko se dotikam Jezusa takrat polno živim. Ko sončim svojo du- šo ob soncu križane Ljubezni,takrat ura mojega življenja gotovo ne stoji. Bog je edini, ki mi gleda v dno duše in me do kraja pozna. Pred Njim se mi ni treba pretvarjati. Od mene je odvisno, ali se ga bom dotaknila s svojimi dlanmi. On čaka in me nežno vabi, da padem pred njim na kolena. Najdragocenejše v času je življenje, najlepša v prostoru je pot, ki si jo sami izberemo v skladu z Božjo voljo."
Želim vam, da bi se upali dotikati Boga na najzanimivejšem potovanju, ki se mu pravi življenje. Srečno pot!

Janja Ahčin

Oče Henrik in Bratstvo

III. poglavje:
Župnik v Fains les Sources

Duhovnik, ki mu zaupajo vodstvo žup- nije,ima lepo poslanstvo. Škof ga prosi, naj za prebivalce skrbi tako, da jim bo na poti zveličanja vse v pomoč. Norče- vanja tistih, ki so Cerkvi nasprotni in jim pomaga tudi televizija, a tudi šale vernih kristjanov na račun duhovnikov pripomorejo, da je beseda župnik dobila slabšalni pomen.
Naj bi beseda župnik za različne ljudi imela še tako različen pomen, je treba reči, da je bil duhovnik Henrik François z vsem srcem župnik, hočem reči zvesti služabnik, čigar največja skrb je bila, kako naj ljudem pomaga izpolniti Božji načrt za njihovo zemeljsko življenje, po katerem bi jih sprejel k sebi.
Ko je bil l. 1929 imenovan za župnika v Fainsu, je bil star dvaintrideset let. Kraj ni bil daleč od njegovega rojstnega me- sta. Fains je predmestje Bar le Duca. V tistem času je bila v tem kraju steklarna zaradi katere ljudem ni manjkalo dela. Bila pa je tam tudi umobolnica za širše okrožje. Prejšnji duhovnik, že starejši mož,je tem bolnim skušal pomagati. Le- ta 1932 je umrl. Prav gotovo so očeta Henrika, o katerem so na škofiji in dru- god vedeli, kako rad ima bolnike, izbrali za župnika v Fainsu ravno zaradi te bolnišnice. Bil je župnik in odgovoren za delo med duševno prizadetimi bolniki. Izkušnja z bolniki te vrste ga je priprav ljala za delo,ki ga je čakalo v prihodnosti
O tem naj nam sam nekaj pove: "Moje delo z bolnimi se je povečalo. Vidim, da morem pomagati bolnikom v bolnišnici. Sem njihov edini PRIJATELJ. V stik pri- dejo le s tistimi, ki jih nadzirajo, in z zdravniki, ki po njihovem mnenju niso prijatelji, ampak tisti, ki jih držijo zaprte v bolnišnici. Pogovori z umskimi bolniki so mi dali neko izredno izkustvo: vidim, kako je naš umski mehanizem nekaj strašno ranljivega in kako duh vpliva na telo in telo na duha."
Župnijo je bilo treba na novo organizi- rati. Njegov predhodnik, ki je bil že star duhovnik, je umrl štiri mesece poprej. Začel je z mladimi. Ker v župniji ni bilo nobenega primernega prostora, so se zbirali v župnikovi kuhinji. Prav lahko razumemo, da gospodinja ni bila zado- voljna. V svoje poučevanje je skušal združiti koristno in zabavno.Imel je po- seben dar za to in pomagal si je s pro- jektorjem.
Kar kmalu je spoznal, da bi mlade res- nično pritegnil,če bi vsakemu dal pose- bno nalogo. Naj se še tako čudno sliši, si je rekel, da ni druge rešitve in da je treba najti prostor, kjer bodo uporabili svoje sposobnosti. Našli so dvorano, v kateri so nekoč prirejali plese. Sedaj so jo najeli za gledališke predstave. Hodil je sem in tja ter odkril neko leseno sta- vbo, ki je bila zapuščena. Kaj narediti? Mladi so jo podrli, znosili material na župnikovo dvorišče in jo znova postavili Kar tako so ji dali ime: Ognjišče sv.Te- rezije Deteta Jezusa.Ob tem ognjišču je bilo čedalje več srečanj mladine,fantov in deklet. Šli so na delo in vstopnina, ki so jo dobili ob svojih prireditvah, ni le pokrila stroškov, ampak zadoščala, da so si vsako leto plačali romanja na naj- bolj različne kraje.

Nekega leta so se zmenili, da bodo šli obi- skat župnikovo "teto". Tako je oče Henrik imenoval sv. Ivano Arško. Njegova mati je bila resnično daljna potomka družine Haldat du Lys. V njej je tako bilo res nekaj krvi te lorenske junakinje in svetnice. Morda si tudi tako razložimo izreden pogum, ki ga je oče Henrik pokazal v svojem življenju.
Ne mislimo pa,da se je zanimal le za mladi- no. Za vse je urejeval in razmnoževal me- sečnik, v katerem je prijetno obveščal in opozarjal na krajevne dogodke, zlasti na tisto,kar naj bi bralci zvedeli o posameznih družinah.Pošiljal ga je prav na vse naslove Prav tako jih je vse vsako leto obiskal ta- krat, ko so zbirali prispevke za bogoslužje. Njegovih obiskov so se veselili tudi taki, ki so bogoslužne obrede opuščali.
Vse je storil,da bi bil bogoslužni prostor va- bljiv, lep, prijeten za oči. Fantje in dekleta so sodelovali pri čiščenju tal in cerkvenih oken, vsi kipi so morali biti nameščeni in okrašeni. Ogrevanje cerkve je bilo vredno tega imena. Uporabljali so premog in vsako nedeljsko jutro je oče Henrik poskrbel, da se je ogrevanje začelo čim bolj zgodaj. Že v tistih časih so bili v njegovi cerkvi elek- trificirani tako zvonovi kot orgle. Veliko je dal na koralno petje. Pevske vaje so bile zanj najboljša prilika,da je pevce seznanjal z liturgičnim življenjem Cerkve.
Vendar ni bilo najbolj pomembno le tisto, kar se je moglo videti ali čutiti. Skrbno je pripravljal pridige. Za pridiganje je bil zelo nadarjen in verniki so ga z navdušenjem poslušali. Spovednica je bila čedalje bolj obiskana. S tem se je dvigalo tudi evhari- stično življenje. Ker se je delo v steklarni začenjalo že ob šestih, je za prve petke maševal ob pol šestih, da so mlade delav- ke pred začetkom dela mogle prejeti sveto obhajilo.
Čeprav je bilo dela veliko, je vsaki stvari dal svoj čas. Molil je,redno opravljal premi- šljevalno molitev, se izpopolnjeval v teolo- giji. Res se je treba čuditi, da je ta mladi župnik tako izredno vodil tiste, ki so se obračali nanj. Pisma, ki so bila namenjena duhovnemu vodstvu, so priče, da je bila v njem modrost duhovnih učiteljev. Duše je reševal bolestne tankovestnosti: "Skuš- njave proti veri naj vas ne vznemirjajo.Od- slavljajte jih z dejanji ljubezni do Boga..." Rad bi pregnal strah:"Naj vam ne bo odveč da mi poveste, kje so vaše slabosti in za- nikrnosti. Res je, da to človeka ponižuje, a to je samo en vzrok več, da jih preprosto priznamo ..." Svetuje zbranost, vsak dan dvoje kratkih spraševanj vesti:"Sklonite se nad svojo dušo, da se boste v njej srečali z Jezusom..." Veliko mu pomeni ponižnost: "Spominjajte se, da Jezus rad vzame tudi take stvari, ki bi jim lahko rekli, da so pravi nič..."
Prav naravno je, da je táko duhovno vod- stvo prebudilo duhovne poklice. Tudi te spremlja jasnovidno: "Trdno sem prepričan o vašem duhovnem poklicu". Dekletu,ki mu pravi, da za kaj takega ni zmožna, piše: "Če nimate peruti orlov, imejte vsaj orlove oči, želje, ki ne poznajo meja ..." Vidi se, da je duša njegovega duhovnega vodstva duhovnost sv. Terezije Deteta Jezusa.
Neka novinka se boji odgovornosti,ki jih bo imela po zaobljubah. Odgovor očeta Henri- ka:"Kakšen neumen strah!Vaši predstojniki bodo tudi za vas našli delo. Morda vam je Jezus namenil kot v kuhinji, kjer boste čis- tili zelenjavo ali pomivali posodo! Če vas bo prosil, da pomagate dušam, bo to vaša sreča. Če vam bo dal mesto, kjer vas ne bo nihče opazil, boste še bolj srečni..."
Duhovnim in redovnim poklicem je pri kalit- vi treba pomagati. Od tega časa naprej je posebej pomagal škofijski Kongregaciji sester sv. Jožefa. Vsakokrat, ko njegova župljanka sprejme redovno obleko ali nare- di zaobljube, poskrbi, da eden ali dva av- tobusa peljeta tiste, ki želijo biti navzoči pri obredu.
Težko je verjeti, da je zmogel toliko dela duhovnik, ki so ga nekaj let poprej že obso dili, da bo tuberkuloza končala svoje delo s smrtjo. Vemo, da je bilo v tistih časih to bolezen težko ustaviti in da so bili tisti, ki so jo le preboleli, v stalni nevarnosti. Reči smemo, da je imel Gospod z očetom Henri- kom posebne načrte. Nič se pa ne čudimo, da je tako uspešno delo škofa prepričalo, da mora temu duhovniku dati pomembnej- še poslanstvo. V Fainsu je bil le osem let, a se ga še danes spominjajo.

Peter Boillon, upokojeni škof v Verdunu

prevod: Stanko Boljka (se nadaljuje)

Farni dan na Zaplani 2003

Že spet ...

Takšen je bil naslov vabila, ki je bolnike, invalide ter prebivalce Zaplane vabil na praznovanje Farnega dneva v nedeljo, 25. maja 2003. Čeprav malce nenavaden nas- lov je bil kar pravšnji, saj je bil to že šesti farni dan. Vedno zadnjo nedeljo v maju, vedno dobro obiskan, vedno s programom, s katerim želimo povezovati, utrjevati pri- jateljske vezi in tkati nova poznanstva. Pa vendar vedno tudi z novimi idejami, domi- slicami in zanimivimi vložki, ki pripomorejo k temu, da vsakokratna prireditev ostane v lepem spominu vse do naslednje zadnje nedelje v maju.
Prav tako in nič drugače je bilo tudi letos. Po bogoslužju ob 10.uri smo na prireditve- nem prostoru lahko prisluhnili glasbenim in pevskim izvedbam naših mladih Zaplanincev Na harmoniki sta se nam predstavila Gaš- per Mivšek in Urban Mesec. Lepe melodije sta iz flavte izvabljala Nika Marinč in Anže Trček. Na prečni flavti se je preizkusila Damjana Marinč. Skupaj ali posamično so izvedli kar obširen program. Vse navzoče je navdušil tudi zborček pevk in pevcev, ki se, kadar ne pojejo, zbirajo v mali šoli, ne- kateri pa že v prvem oziroma drugem ra- zredu osnovne šole. V samostojni pevski točki je prvoobhajanka Klarisa Pivk prosila: "Vlij mi olja v srce..."! Vsi smo bili hvaležni vsem tem mladim talentom ter Ani Mesec, ki jih vse leto s požrtvovalnostjo, vnemo in veseljem vodi in povezuje.
Seveda se s programom najmlajših farni dan ni končal, ampak se je nadaljeval z zabavnim delom. Tako smo v popoldanskih urah vlekli vrv, iskali natančno težo suhe šunke (zmagovalec je točno težo zgrešil le za tri grame), zabijali smo žeblje v bukov panj, pa še in še... Ne boste verjeli, med prisotnimi gasilci iz Zaplane smo našli celo dva, ki se ne bojita vode. Verjemite nam, saj sta nam to praktično dokazala. Hvala!
Seveda ne bi bilo dobro,če bi se le smejali, peli in se veselili. Protestirali bi naši želod- čki, če bi ostali prazni, brez dela. Pa niso! Kako bi, ko pa smo imeli tako dober golaž! Pa ne samo dober, celo zastonj! Toliko in tako dobrega domačega peciva, kakor so ga pripravile pridne roke zaplaninskih gos- podinj,ne vidiš kjerkoli.Najlepša hvala,moj- strice! Ja, tistim, ki ste manjkali, je lahko žal! Tudi žar je bil ves dan vroč. Ogrevala sta ga Dare in Berto in imela z njim polne roke dela.
Veselja in sreče na Zaplani ta dan res ni manjkalo. K temu je prispeval tudi bogat srečolov.Prav zaradi njega se še vedno na Zaplani in okolici sprehajajo ogromen pete- lin in dve ljubki goski.Le za glavno nagrado - živ odojek - ne vemo, kakšna je njegova usoda. Želimo mu dolgo in mirno življenje, vsaj tja do božiča!
Ob jedači in pijači, ob prijetnem druženju so nas ves dan navduševali tudi MALI PA- RIŽANI. Tako se namreč imenuje narodno- zabavni ansambel,ki domuje v Ponikvah na Dolenjskem. S svojo mladostjo - vsi so še najstniki, s svojo sproščenostjo, prepros- tostjo, predvsem pa z odličnim in pestrim

programom so nas vse navdušili. Ker pa je bil prihodek celega dne namenjen obnovi Doma bolnikov in invalidov na Zaplani, so tudi ti mladi želeli prispevati svoj del, zato so ves dan peli in igrali brezplačno! Hvala Blaž, Janez, Jernej in Nejc!
Res veliko se je dogajalo ta dan na Zaplani vse do večera, ko smo v cerkvi opravili še šmarnično pobožnost. Tudi po njej smo spet napolnili nekaj miz in klopi, se posedli, poklepetali in se veselili, da smo lahko do- živeli tako lep farni dan. Srečali in veselili smo se res na Zaplani, med nami pa so bili bolniki in invalidi od vsepovsod,od Kranjske gore do Metlike,od Maribora do Izole.Hvala mladim dekletom in fantom, ki ste ta dan prišli med nas samo zato, da bi nam služili. Hvala Ana,Maja, Neža,Tina, Andrej, Danijel Boštjan in vsi,ki ste naredili zelo veliko, da nam je bilo vsem lepo! Doživeli smo bogat farni dan, poln trenutkov,ko se spočijemo, opazujemo drobne lepote in bogatimo svojo notranjost. Upamo, da bo tako tudi prihodnje leto.

Martin Mesec

Pričevanji udeleženk:

Pozornost v malenkostih

Lepo sem doživela naše sodelovanje pri maši in zavest, kako je potrebno, da smo drug z drugim in drug za drugega. To smo pokazali tudi v ostalem delu dneva. Jasen, sončen dan je naše veselje krepil.Udeležba na takem dnevu je vsem v zadoščenje in potrditev, da se naše druženje naslednje leto ponovi.Tako drug drugemu pokažemo, da smo našega doma na Zaplani veseli in da vsaj nekaterim v Bratstvu veliko pomeni Hvala,Zaplaninci,in hvala vsem in vsakemu za ta skupen farni dan! Tudi srečolov in družabne igre so nas povezale med seboj. Prijeten je občutek, da za pravo poveza- nost ni treba veliko. Iskrena pozornost v malenkostih lahko vsakemu veliko pomeni. Torej:naj živi naš farni dan in naša Zaplana!

Marjetka Smrekar

Čudež

Preberem prisrčno vabilo - farno srečanje na Zaplani. Kje je to? Ne vem. Zame iz Kranjske gore nedosegljivo...! Pa se je le zgodil "čudež". Prijatelji iz KBBI so mi omo- gočili prevoz iz Kranja na Zaplano ter nazaj domov.
Že pri vstopu v razsvetljeno cerkev sem se najprej zazrla v sebi enake "romarje". Sledilo je lepo bogoslužje,vmes ubrano pe- tje. Besede pridigarja ter sodelujočih inva- lidkinj so se globoko vcepile v naša srca. Lepo, lepo je pri duši v takšnem ozračju. Še zunaj na prireditvenem prostoru sem ostala pod vtisi tega dogodka v cerkvi.
Videla sem, koliko truda je bilo vloženega v takšno prireditev. Vsem, ki so farni dan pripravljali, najlepša hvala, še posebej pa za prevoz! Upam, da nisem bila prvič in zadnjič na takšnem srečanju.

Danica

Občina Brezovica pri Ljubljani; KS Zaplana Športno društvo Zaplana; Gasilsko društvo Zaplana; Gostišče Nibi,Sinja gorica; Mesa- rija Arvaj,Britof pri Kranju; Mesarija Kavčič Drenov grič; Mizarstvo Andrej Kavčič s.p., Stara Vrhnika; Izdelava pirhov Grom Franc s.p., Stara Vrhnika; Mizarstvo Nagode, Logatec; KLI Logatec; KGZ Logatec; Liko Verd; Mavrica, trg. Vrhnika; Prima d.o.o. Medvode; Ščetarstvo Rebolj Andrej s.p. Medvode;Bober d.o.o.Medvode; ga.Mihaela Bergant, Medvode; Cementni izdelki Jarc, Medvode; ga. Alenka Seliškar, Ljubljana; Drevesnica Žlebe,Medvode; Drevesnica Na klancu, Medvode, Izdelovanje vrvic, Rajter Tine, Medvode; Mizarstvo Mrak, Medvode; Avtoservis Črešnik, Medvode; Avtoklepar- stvo Luštrek Medvode; Trgovina KUŽ-MUC Medvode; Boutique Patricija, Medvode; Čitanka, papirnica in knjigarna, Medvode; Pekarna Adamič,Vrhnika; Pekarna Baškovč Vrhnika, Elektro Penko, Vrhnika; Deltex, Vrhnika; Termoflor, Vrhnika; Slaščičarna Berzo, Vrhnika; Mizarstvo Kogovšek Janez, Velika Ligojna; Radio Ognjišče;Radio Orion; Trgovina Kara, Vrhnika; Orel d.o.o. Vrhnika Saniker d.o.o. Vrhnika; Mercator Ljubljana Mobitel Slovenija; Valkarton Logatec; Agencija Trud Ljubljana; Mohorjeva družba Celje; Tiskovno društvo Ognjišče, Koper; Misijonska družba-revija Prijatelj, Ljubljana ter številni dobrotniki, ki pa v svoji skrom- nosti ne želite biti imenovani.

Hvala vsem,ki ste karkoli dobrega storili za uspešno izvedbo prireditve.

Razstava slik Željka Vertlja

V nedeljo po farnem dnevu je bilo na Za- plani odprtje slikarske razstave g. Željka Vertlja iz Kočevja. Na odprtju je njegovo likovno ustvarjanje zelo prepričljivo preds- tavila umetnostna zgodovinarka Anamarija Stibilj Šajn, v kulturnem programu pa je zapel Žažarski trio.
Željko Vertelj se je rodil leta 1959 v vasi Črni potok pri Kočevju. Po osnovni šoli se je zapisal gradbeništvu, najprej kot zidar in kasneje kot gradbeni tehnik.Po prometni nesreči in dolgotrajni rehabilitaciji se je srečal z dvema velikima spremembama v svojem življenju: tetraplegijo in likovnim ustvarjanjem.
Čeprav Željko prebiva v Domu starejših ob čanov v Kočevju, veliko bolj živi in se raz- daja za svojo družino,oziroma za svoj dom ženo in oba sinova.
O svojem slikanju je zapisal: "Ukvarjati se s slikarstvom mi pomeni razmišljati o slikar- skem mediju kot načinu razvijanja in ohra- njanja energije misli in čustev skozi najra- zličnejše trenutke mojega življenja."
Njegov najbolj priljubljeni motiv je krajina - večno neizpeta pesem.V njej najde ustva- rjalni navdih. Umetnostna zgodovinarka je o njegovem likovnem ustvarjanju zapisala:
"Še posebej ga zanima stara arhitekturna dediščina.Želi jo obvarovati pred pozabo in opozoriti na njeno veličino, pa čeprav gre le za preprost mlin ob reki.Včasih se odloči za upodabljanje interierjev. Tudi v njih od- kriva bogastvo preteklega, se poglablja v specifiko kmečke izbe in upodablja vsak njen detajl. Ni naključje, da Željka Vertlja najbolj zanimata svetloba in barva. Ob njej se razodeva pravo bogastvo zelene barve, s številnimi naglasi in svetlobnimi stanji. Igra med senčnimi in sončnimi predeli vnaša v njegove stvaritve dinamiko in življenje; tako da njegovi zapisi niso mrtvi trenutki, iztrgani iz prostora in časa. Slikar ustvarja z oljnimi barvami, ki imajo že same po sebi določen čar. Prisega na naravno posnema- jočo barvno paleto, ki jo plemeniti z oseb- nim videnjem,doživljanjem in stanjem duha
Avtor si je našel vzor, si začrtal smernice. Ve, kje naj išče, kje odkriva.Z vztrajnostjo in trudom se pomika proti svojemu cilju. Njegov opus nastaja počasi,z velikim fizič- nim naporom. A želja po ustvarjanju pre- maga vse ovire! Da. Pomembno je nekaj hoteti! Potem najdeš tudi moč,da to nare- diš. Vsak uspešen korak na poti proti cilju pa je kot svetloba. Ta pa ne sme manjkati na slikah Željka Vertlja. Oživlja jih, vanje vnaša dogajanje,čas, pozitivizem.Svetloba je tudi v avtorju samem.Je njegov kažipot, spodbuda in pohvala."
Razstava je bila nato odprta ves teden, a se je pokazalo, da obiskovalci prihajajo le za vikend. Vseeno pa je bila z več vidikov uspešna in za vsakega obiskovalca lepa obogatitev.

v. d.

Na koncu je bil Jezus sam

Duhovni vikend v Kančevcih, 6.-8. junij 2003

Že vrsto let Marta Janežič iz Veržeja s po- močjo nečakinje Slavice organizira srečanja Bratstva za Prekmurce in Prleke. Najpome- mbnejše srečanje vsako leto je tridnevni duhovni vikend v domu duhovnosti v Kan- čevcih. Kančevci so kraj duhovne zbrano- sti, miru, prekrasne idile in Božje bližine. Udeleženci so vedno veseli,če na srečanje pride še kakšen član Bratstva iz drugih krajev Slovenije,posebej še,ker je odziv na srečanje težko predvidljiv. To in ono pride vmes, nekateri pa se težko odločijo, da bi za več kot en dan šli zdoma. Veselju nad lepim pismenim odzivom na povabilo za le- tošnje srečanje je,žal,tokrat sledilo nemaj- hno razočaranje ker je večina ostala doma ali pa je bila na kakšnih drugih srečanjih. Pač nekaj podobnega se dogaja kot pri nedeljskih mašah.
A zapisano naj bo,da je vsakemu odsotne- mu lahko žal, posebej zaradi res čudovite- ga prvega večera, ki nam ga je pripravila družina Ivančič iz Veržeja in še nekaj so- šolk njihovih deklic. Mami Marjeti pri petju pomaga pet njenih hčera, najmlajša sicer za sedaj še s tem, da radovedno opazuje, kaj se dogaja, najstarejša - letošnja bir- manka - pa tudi že z igranjem na kitaro in sintesizer. Pri maši, ki je bila ravno za prvi petek, nam je duhovni pomočnik Bratstva spregovoril o evharistiji in Božji odpuščajoči ljubezni, zborček iz Veržeja pa je s svojim petjem in živahnim sodelovanjem pripravil enkratno razpoloženje. Pri večerji je sledilo novo presenečenje: iz slame spleten prek- murski križ in glasbeno darilo - pesmica. Tudi Prekmurci so po svoje hoteli povedati duhovnemu pomočniku, da ni več mlad po letih, a naj bo po duši. Zvečer smo zunaj v čudovitem poletnem večeru s pesmijo pričakali očeta Ivančiča in mamico druge birmanke, deklice z igro in svojimi pesmimi na travniku pred hišo,mi z mamico Marjeto ob kitari in prepevanju.
Sobotno dopoldne je bilo zgoščeno v dva nagovora in mašo.Tema razmišljanj je bila: Vstani in hodi! - življenje v Bratstvu. Čep- rav imamo svoje težave, nas Jezus vedno znova vabi, naj ne bomo sebični. Marsikdo misli, da je sebičen samo tisti človek, ki noče svojega bogastva deliti z bližnjimi in vse zadrži zase.Tisto seveda je sebičnost, toda ta obstaja tudi v drugačnih in bolj prikritih oblikah, ki jih pri sebi ne prepozna- mo tako hitro. Sebičnost je namreč vsako pretirano ukvarjanje s samim seboj. Jezu- sove besede,ki so geslo Bratstva,nas ved- no znova vabijo ven iz naše sebičnosti, da kljub svojim težavam vidimo tudi težave drugih ljudi, zlasti tistih, ki imajo še veliko večje, kot so naše, ter pomagamo, kolikor moremo,zlasti pa jih vabimo na pot k Bogu
Potem smo naredili še sprehod po evange- liju. Jezus je najprej nagovarjal množice, ki so hitele za njim, proti koncu življenja pa v glavnem le še svoje najožje sodelavce - apostole. Tudi z nami je podobno. Na veli- kih srečanjih govorimo o splošnih stvareh našega krščanskega življenja, in smo, ker nas je mnogo, vsi navdušeni, ko pa nas je malo,smo bolj osebni in se še bolj zaveda- mo, da hodimo po Jezusovi poti, ki je pot križa. Čisto na koncu je bil Jezus popol- noma sam na križu. Pa vendar je zaživela Cerkev. Njeni prvi člani so bili ob Jezusu že pod križem, nato pa se je število večalo in večalo, o čemer poročajo Apostolska dela. Tudi tako smo skušali razumeti, kaj nam Gospod hoče povedati letos, ko nas je bilo manj na srečanju.
V sobotnem popoldnevu je voditeljica me- ditativnega plesa, ga. Ruth iz Švice, vodila molitev rožnega venca. Zvečer je sodela- vec Zlatko,ki je v drugi polovici duhovnega vikenda nadomestil duhovnega pomočnika Bratstva, predstavil zgodovino in pomen češčenja Srca Jezusovega.Zapeli smo tudi litanije. Pripovedovali smo si,kako je bila in je še molitev k Božjemu Srcu na častnem mestu v našem življenju.
V nedeljo dopoldne smo razmišljali in se pogovarjali o Božjem usmiljenju.Ljudje smo ponavadi sočutni do tistih, ki trpijo zaradi bolezni, invalidnosti ali raznih nesreč.Koliko bolj sočutni bi morali biti do tistih,ki so su- žnji greha! Če jim res želimo dobro,moramo zanje prositi Božjega usmiljenja. Človeku je Bog blizu zlasti tedaj, ko trpi in je človek ogrožen v jedru svojega dostojanstva. Usmiljeni Jezus se je v 20. stoletju razodel sv. Faustini Kowalski. Naročil ji je, naj se človeštvo v zaupni molitvi obrača k njemu, saj je on Ljubezen in Usmiljenje. Če hoče- mo gojiti pobožnost do Božjega usmiljenja, moramo izpolniti dva pogoja:zaupati mora- mo v Božjo dobroto in dejavni moramo biti v ljubezni do bližnjega.Pred kosilom smo se v župnijski cerkvi udeležili nedeljske svete maše.Ravno tisto nedeljo so imeli prvo sve to obhajilo, zato je bilo še posebej lepo.
Naše srečanje smo popoldne zaključili še z veselimi pesmimi ob spremljavi harmonike. Tako lahko tudi za to srečanje rečemo, da je bilo za zveste udeležence duhovno bo- gato in lepo. Zato hvala Marti, organizato- rici srečanja,in patrom kapucinom za gosto ljubnost.

Zlatko Novak

Ti si nam še potrebna

Srečanje v Škofji vasi, 14. junij 2003

Že petič smo se člani KBBI na celjskem koncu zbrali pri naši prijateljici Veroniki Klinc v Škofji vasi. Tudi tokrat nas je s svojo hčerko Bojano in ostalimi prijatelji lepo sprejela. Čakala nas je prijetna senca pod šotorom,ki ga je postavila slovenska vojska iz Celja, prijazna beseda in hladen napitek. Saj veste, poletna vročina...
Letos se nam je kot posebni gost pridružil g. Janko Slabe, bivši misijonar na Madaga- skarju. Navzoč je bil tudi domači župnik, g. Anton Perger, ki je pripeljal otroški pevski zbor iz Vojnika.Lepo so sodelovali in pope- strili mašo ter tako dvignili duhovno raven našega srečanja. Veseli smo bili tudi naše- ga duhovnega pomočnika.
Višek našega srečanja je bila sveta daritev ki jo je vodil g. Janko. Lepo je bilo slišati, ko je dejal, da je počaščen zaradi našega vabila, ter da je lahko z nami in za nas da- ruje sveto mašo. V mašnem nagovoru je poudaril smisel darovanja Bogu,tako njego vega darovanja Bogu in ljudem v misijonih kakor tudi za vse potrebe Cerkve doma in po svetu.
Za zgled je podal pričevanje šestindevet- deset let stare dobrotnice. Ko ji je mož, ki mu je stregla, umrl, je rekla svoji hčerki, kako si želi, da bi Bog tudi njo vzel k sebi. Hčerka pa ji je rekla: "Mama, ti si nam še potrebna. Poleti ves dan delamo, zvečer smo utrujeni. Zavedamo se, da premalo molimo. Prosim te, da zato ti več časa po- svetiš Bogu za molitev."
"Glej, Janko", je rekla ta mama, "sedaj pa molitev porazdelim na ves dan. Tako sem manj raztresena in zmolim najmanj vse tri dele rožnega venca."
Tako je hčerka osmislila življenje svoji os- tareli mami. Mama se je vse do svoje smrti čutila potrebno na tem svetu.
Udeleženci smo zbrano prisluhnili in lepo sodelovali in upam,da je seme padlo na ro- dovitna tla. Zavzeto smo prepevali in molili naj Gospod blagoslovi naše delo in trpljenje
Po maši je bilo veliko smeha,pesmi, radosti in veselja ob ponovnem snidenju starih in novih prijateljev. Vesel sem bil nekaj novih obrazov.Vsi so obljubili,da se ponovno sre- čamo, če bosta zdravje in čas dopuščala.
Prisrčna hvala slovenski vojski za izposojo in postavitev šotora,podjetju Vigrad iz Ce- lja za WC kabino, domu Sveti Jožef Celje za okusno enoločnico in pecivo.Hvala vsem šoferjem in spremljevalcem,vsem duhovni- kom in otroškemu zboru. Posebna zahvala pa Veroniki, njeni hčerki Bojani, njenemu prijatelju Romanu in drugim,ki so pomagali. Bog Vam povrni in kmalu spet nasvidenje!

Lojze Čokl

Cvetlice za pozdrav miru

Kot vsa leta doslej sta tudi letos prišla po- me v dom moja čudovita dečka -Matej kot moj spremljevalec in Janez kot šofer kom- bija. Ker tokrat ni mogla z nami ga. Angela Medved, smo šli kar naravnost v Škofjo vas k naši gostiteljici Veroniki Klinc -Verici, kot ji pravimo. Tam smo bili med prvimi. Zopet sem srečala in se pogovorila s stari- mi prijatelji. Naštevala jih ne bom, da koga ne izpustim.
Hitro je prišel čas za mašo.Zelo lepo je bilo poslušati pesmi iz otroških grl, ki so polep- šali mašo, vsakomur izmed nas pa za poz- drav miru podarili še cvet. Zelo zanimiva je bila tudi pripoved g. Janka Slabeta.
Po maši so z enolončnico napolnili naše že- lodce.Vsega je bilo v izobilju: pecivo,keksi, češnje, jabolka, jogurt, sladoled... Seveda ni manjkalo ohlajene pijače, niti kave. Pra- va pojedina...
Popoldan je zopet minil v druženju. Ogro- mno sem klepetala (s pomočjo mojega ko- munikatorja, ker ne morem govoriti), kar v Domu upokojencev skoraj ni mogoče. Sta- rejši več ne vidijo brati tistega,kar napišem mlajši pa so uslužbenci, ki ne utegnejo klepetati z menoj.Zato sem takoj izkoristila priložnost, ki mi je bila dana. Spoznala sem mamico Majo s sinom Mihom. Upam,da bo- va postali prijateljici in da se še srečava.
Ura je bila kar naenkrat 17.30, ko je bilo treba zopet domov, proti Mariboru. Hvala vsem, ki so bili kakorkoli zaslužni, da sem se lahko udeležila še enega srečanja. Zelo mi je bilo všeč in upam, da bo leto hitro naokrog, ko se zopet srečamo.

Dragica Repnik

Nagelj z gorenjskega okna

Srečanje pri družini Galjot

Tudi letos sem z veseljem sprejela povabilo v Lahovče h gostoljubni družini Galjot. Kot vedno je bilo srečanje na dan državnosti. Na avtobusni postaji v Škofji Loki sem se pridružila prijateljem v kombiju.S člani KBBI sem bila v Lahovčah že tretjič, sicer pa gredo srečanja na tej gostoljubni gorenjski domačiji že v drugo desetletje.
Pravi začetek srečanja je vedno sveta ma- ša. Najprej nas je pozdravil domači gospo- dar Janez. Tudi letos je somaševanje vodil ljubljanski pomožni škof, msgr. Alojz Uran, med nami pa sta bila poleg domačega kap- lana in duhovnika iz Zaloga, g.Ivana Petri- ča, tudi dva slovenska duhovnika lazarista iz Argentine, domačin g.Ivan Likozar in ne- kdanji urednik Prijatelja, g. Branko Jan. Pri maši smo sodelovali člani in članice Brat- stva s petjem psalma in z branjem berila. Letos smo prvič imeli ozvočenje, da so lahko slišali tudi starejši ljudje. G. škof se je najprej lepo zahvalil družini Galjot. Pri pridigi je omenil, da letos mineva dvanajst let, odkar imamo Slovenci svojo državo. Sicer pa nam je spregovoril o Abrahamu, ki je poslušal Božji glas,naj zapusti svojo de- želo ter sledi njegovemu klicu. Kot je storil Abraham, naj storimo tudi mi.
Ob koncu maše se je voditeljica srečanj, Ljubica Zakovšek, zahvalila g. škofu, ki je nekaj dni pred tem praznoval svoj god, ter mu v imenu Bratstva zaželela, naj mu Bog ohranja zdravje. Kljub potovanju po deže- lah, kjer živijo Slovenci,na ta dan že nekaj let pride na naše srečanje.To zelo cenimo.
Letos nas je bilo na srečanju kar okrog stopetdeset in ponuditi kosilo toliko ljudem ni majhna stvar.Med opoldanskim odmorom nam je škof Uran pel, pripovedoval šale ter delil podobice.Popoldne je naše druženje s svojim igranjem popestril ansambel Nagelj iz Kamnika. Fantom se lepo zahvalimo za prijetno popoldne. Rada bi se zahvalila tudi vsem drugim,ki so pripomogli k lepemu sre- čanju in dobremu počutju: vozniku, ki nas je pripeljal na srečanje, spremljevalcu, pev kam za lepo petje med mašo, kuharicam za dobro kosilo in vaščanom za strežbo.
Na koncu smo si podali roke in se odpeljali domov, še prej pa si obljubili, da se drugo leto, če Bog da, spet srečamo. Hvala tudi Katji in Teji za prijetno vožnjo domov, saj je bila v troje pot lepša in krajša. Za en dan sem odložila skrbi na stranski tir.

Nada Stanonik, Žiri

Zakaj močan sem tedaj,ko sem slaboten

Med letošnjimi novomašniki, ki so na novo mašo in novomašno gostijo povabili tudi kakšnega bolnika ali invalida, je bil tudi slovenjegraški novomašnik Leopold Charles Valant, lazarist, rojen v Parizu, po mami Francoz,po očetu Slovenec. Očetovi soro- dniki sedaj živijo v Slovenj Gradcu in tako je bila prva nova maša v tem lepem koroš- kem mestecu (druga bo seveda v Franciji) Na novo mašo je povabil ekipo Bratstva, ki se je l. 2000 udeležila kongresa Mednarod- nega Bratstva v Wiesbadnu v Nemčiji. Ker je njegov materni jezik francoščina (čep- rav sedaj tekoče govori tudi slovensko), je bil tedaj v veliko pomoč na kongresu, pa tudi večkrat je, podobno kot drugi lazaris- tovski novomašnik, Matej Užmah, pomagal pri različnih delih pri Prijatelju ali v Bratstvu Oba sta si izbrala podobno novomašno ge- slo, ki govori o zaupanju Bogu, ki si izbira slabotne - besede apostola Pavla, ki so tako blizu vsem slabotnim.Obema hvala za vso pomoč! Vsem slovenskim novomašni- kom želimo, da bi vedno zaupali v Gospoda in imeli radi bolnike.

V. B.

Pogled skozi okno

Pišem vam v prijetnem poletnem večeru, ki so ga po dolgem času ohladile in osvežile kaplje dežja. Zdi se mi, kot bi narava pela nemo hvalnico težko pričakovanemu.
Sedim za mizo in gledam skozi okno. Ob- račam misli in razmišljam, kako naj vam predstavim nekaj zelo preprostega, a tako lepega, kot je pogled skozi okno.
Verjetno o tem ne razmišljamo veliko, še prav posebej, če imamo zdrave noge in veliko možnosti za potepanje. Ko pa se nam te možnosti umaknejo, začnemo spo- znavati nepoznano, skrito, novo ... in tako lepo sliko okna. Povabim vas, da odkrijete ali ponovno odkrijete ta dar. Pred vami se bodo razvrstili motivi in podobe, ki se bodo spreminjale v soncu in dežju,vetru..., ki jih bodo predstavljali mimoidoči ali nenehno postavljale v tek kolone svetlečih se barv- nih avtomobilov.
Okensko sliko neba bodo obarvali beli oblaki in jo popestrile ptice s svojim drznim letom Slika okna bo z vami in z vašim razpolo- ženjem od zgodnjega jutra, skozi ves dan, do večera, ko ga bo objela gosta tema. Takrat lahko opazujete svetle luči, ki kot vojaki stojijo ob cesti v dolgi vrsti, tiste, ki raztresene po bregovih in dolinah kličejo domov, ... do tistih nežnih malih zvezdic na jasnem nebu.
Če se bo ponudila priložnost in boste z av- tomobilom na poti,bo okno postalo resnični film. Pred vami se bo vrtel vse od začetka do konca poti.
Ko smo zunaj na prostem in ima naš pogled širok razpon, si lahko z dlanmi napravimo majhno odprtino in si jih naslonimo na ob- raz,tako si naredimo svoje okno in izostrimo pogled na določeno točko.

Vabim vas, da to storite tudi sami. Pred nami se odpira svet poln lepot in presene- čenj. Naša naloga je v tem, da iznajdljivo odkrivamo,raziskujemo in se veselimo vse- ga lepega in dobrega. Tako bomo tudi ob vsakdanjih nujnih opravilih, ki so dostikrat rutinska in zoprna, našli zadovoljstvo in lepoto.
Želim vam, da bi pogled skozi okno postal vaša lepa navada,s katero se boste bogatili

Tina Rot

Nismo pozabljeni

Kot že vrsto let je tudi letos naša prijate- ljica Marica Domitrovič povabila prijatelje, bolnike in ostarele, ter s svojimi pomočniki pripravila prisrčno srečanje. Zakaj je letos tako pohitela, saj smo se zbrali pri njej na povabilo že prvega junija?
Morda jo je k temu nekoliko nagnil njen Ab- raham,ki ga je nekaj mesecev prej srečala, da je bilo naše srečanje ob njenem jubileju še bolj prisrčno? Morda pa to, da je imel vsaj majhno "špranjo" v svoji zaposlenosti naš prijatelj, g.Jože Zupančič, ki je v svoji rojstni župniji pred tridesetimi leti daroval svojo prvo mašno daritev? Jože je sicer rekel,da se trideseta obletnica nič ne pra- znuje,toda gotovo jo je praznoval v svojem srcu in mi z njim, s prisrčno prošnjo zanj ter seveda za blagoslov njegovemu delu.
Srečanje na Raki. Skoraj bi rekla, da po- teka po ustaljenem redu kot romanje bol- nikov in invalidov na Brezje, a vsako leto prinese nova doživetja, nove lepote in presenečenja.
Začetek s sveto mašo. Cerkev je bila lepo okrašena, morda še zaradi prvoobhajancev prejšnjo nedeljo. Kosilo in postrežbo v Do- mitrovičevi dvorani Marica s svojimi pomo- čniki pripravi kot poročno gostijo. Tudi za- nimivega obiska pevcev,ki so nas,starejše, še posebej razveselili s starimi napevi, saj se dejansko le redko slišijo, zato so toliko bolj razveseljevala naša ušesa, še bolj pa srca, ni manjkalo.Nisem si zapomnila kraja, od koder so prišli pevci, toda bili so pevci s srebrnimi lasmi, a z mladostnimi glasovi. Lepo razpoloženje je še povečeval naj- manjši in najmlajši član zbrane družbe, mali Kristjan, sinček naše prijateljice Marjance, ki je s svojo pomočjo in z obiskom svoje družinice pokazala, da je kljub svoji družini še vedno prijateljica, pripravljena v pomoč potrebnim. Ob vsem seveda ne smem po- zabiti Marijinih sester, s.Edith in s.Helene, ki sta poskrbeli za vožnjo tudi tistim, ki se sicer srečanja kljub prijaznemu vabilu gos- titeljice Marice ne bi mogli udeležiti.
Vsem in vsakemu posebej prisrčna zahvala za prelepo doživetje, za zavest in spozna- nje,da nismo pozabljeni. Upam, da nasled- nje besede, naslednjo prošnjo izrečem v imenu vseh, ki smo bili deležni lepega sre- čanja:"Naj bo ljubi Bog bogat plačnik vsem ki so poskrbeli za lepo srečanje,saj je obo- gatilo naša srca, ki žele, da se še srečamo in naše prijateljstvo nadaljujemo ter pog- labljamo."

Angelca

Za lepe družinske skupnosti

Nedelja Svete Trojice - vzora vsake člo- veške skupnosti, družinske, župnijske, na- rodne, vse človeške - je bila za župnijo Mirna na Dolenjskem nedelja,ko se je še posebej čutila celotna župnijska skupnost, katere pomemben del so tudi bolniki, inva- lidi in ostareli, posebej tisti, ki ne morejo več redno prihajati k maši. Pri glavni žup- nijski maši so bili prav ti deležni posebne pozornosti, človeške in Božje. Med sveto mašo,ki sta jo darovala sedanji in nekdanji urednik Prijatelja (g. Branko Jan, slovenski lazarist iz Argentine, sicer rojak iz mokro- noške župnije), so lahko opravili spoved, prejeli obhajilo in zakrament bolniškega ma ziljenja, po maši pa so bili deležni dobrot mirenskih gospodinj, prisrčnega pozdrav- ljanja domačega župnika Gregorja, pa tudi domače pesmi ob harmoniki. Bog povrni za čudovit dan!

V. B.

Višek sreče

Lepo srečanje starejših, bolnih in invalidov smo doživeli v nedeljo, 1. junija 2003, tudi pri nas v Kranjski gori. Besede bolniškega duhovnika, g. Mira Šlibarja iz Ljubljane, so nam navzočim v cerkvi segle globoko v srce. Doumeli smo, da bolezen resnično preoblikuje človekovo življenje, iz trpljenja drugih pa se da veliko naučiti.Takšnih sre- čanj, g. Miro, si še želimo!
Višek sreče smo doživljali vsi, ko smo v cerkvi javno prejeli zakrament bolniškega maziljenja.
Po slovesnosti so nas zunaj pod lipo pogo- stile še pridne gospodinje. V prijetnem po- govoru smo izrazili željo, da bosta sedanji župnik, g. Janez, in prejšnji dolgoletni žup- nik, g. Marko, še za naprej mislila na nas, priletne in bolne župljane.

Danica Hostnikar

Skupno praznovanje

Na dan državnosti smo se odpravili na Pri- morsko.Sonce nas je prijetno grelo,ko smo prispeli v idilično pokrajino nad Koprski zaliv Tam v poletnih mesecih bivata prijatelja Tatjana in Boris. Prisrčno sta nas sprejela in pogostila s slastnim češnjevim štrudljem ki je bil dober nadomestek za češnjev pik- nik iz prejšnjih let. Občudovali smo domač- nost in prijetnost okolja, v katerem živita, in skupaj obujali spomine na stare čase. Po telesnem okrepčilu smo poskrbeli še za duhovno hrano. Prav ta je naša moč za hojo po vsakodnevni poti in premagovanju ovir ter naše upanje za polnost življenja. Zbrani na verandi pod brajdo, s čudovitim pogledom na Debeli rtič,smo obhajali sveto daritev. Zahvalili smo se Bogu za našo mlado državo in prosili za blagoslov vsem državljanom. Pa tudi vse žive in mrtve pri- jatelje smo vključili v molitev.
Popoldan je minil ob prijetnem druženju, pogovorih, smehu,igri in preučevanju zdra- vilnih rastlin.
Bil je zares lep dan. Spremljale so nas misli g. Vasjana, župnika iz Kort, ki nas je v pridigi nagovoril k pomenu druženja in skrbi vsakega posameznika v dobro naših bližnjih
Razšli smo se z željo, da se še snidemo in z mislijo: "Pot proti večnosti je lažja, če gremo skupaj."

Janja, Jožica, Marija ...

Prijetno in domače

V Sloveniji je precej lepih in zanimivih kra- jev, ki sem jih s pomočjo prijateljev imela priliko spoznati.Med njimi je tudi vas Kopanj pri Grosupljem. Z Anico sva se odpravili na pot v neznano. V spremstvu Marijinih ses- ter sva prispeli do grička, na katerem sta se že od daleč videla cerkev in župnišče. Na tamkajšnjem vrtu je naju in še nekaj "sotrpinov" pozdravil naš dolgoletni prijatel g.Jože Glas. Lepo je po dolgih letih srečati znan obraz. Spomnili pa smo se tudi žalo- stnega dogodka izpred šestih let, ko je v tem župnišču bil umorjen prejšnji g. župnik
Po sveti maši, ki jo je v lepo obnovljeni Marijini cerkvi vodil g. Jože Štupnikar, smo nadaljevali srečanje s kosilom. Vmes smo se pogovarjali in bili dobre volje. Pogovor smo nadaljevali pod lipo,kjer je bilo res pri- jetno domače. Čas pa je neusmiljeno tekel in morali smo se posloviti od prijaznih gos- titeljev. Obljubili smo si, da se še snidemo na tem hribčku, v Marijini cerkvi in med prijatelji.

Jožica A.

Na slovesni procesiji

V nedeljo, 29.junija,smo se zbrali na romar skem shodu pri Mariji Pomagaj v Šentvidu (Lukovica).Pred mašo je bil blagoslov ob- novitvenih del,po maši pa po vasi slovesna procesija z Marijo.
Tudi takšna župnijska slovesnost je lahko prilika, da se prijatelji zberemo. Tako smo popoldan nadaljevali pri družini Bernot, ki nas je povabila v goste. S Štefanovo dru- žino smo povezani že dolga leta, to pa je bila priložnost za srečanje in tudi za obisk očeta,ki je vezan na dom. Hvaležni smo za povabilo. Naj Bernotove spremlja Marijino varstvo!

s. Edith

Pozdravljen, Kurešček!

Tisto sobotno jutro ni bilo preveč hladno, saj je sonce že precej zgodaj veselo raz- tezalo svoje žarke. Bila sem razigrana, ker sem vedela,da je pred menoj lep in zanimiv dan. Za veselje, ki ga je bilo moč razbrati z mojega obraza, so krivi nekateri prijate- lji, bolniki in invalidi, s. Helena in s. Edith.
Nekaj invalidov se nas je peljalo s kombi- jem,ki ga je vozila s.Helena, nekaj pa jih je s.Edith peljala z avtomobilom. Vas zanima, kam smo se odpeljali? Obiskali smo Kureš- ček.Lep in miren kraj je to.Precej romarjev je prišlo pozdravit Jezusovo mater Marijo. Veseli smo bili, ker smo lahko sodelovali pri čudoviti evharistični daritvi zunaj na pros- tem. Sonce je do tedaj že dodobra poka- zalo svojo moč, tako da nam je bilo toplo v celoti, ne le v naših srcih. Vse lepo hitro mine in poslovili smo se od romarskega svetišča, toda naš izlet se je nadaljeval. Ustavili smo se v vasi Vino nad Škofljico. Obiskali smo prijazno družino, ki se vedno znova razveseli naše navzočnosti. Tudi pri njih nam je bilo zelo lepo. Izkazali so nam izjemno pozornost in gostoljubje. Hladili smo se v prijetni senci in kramljali. Gospa Tončka nam je z veseljem postregla z od- lično obaro in sladico; pa še čevapčiči so prišli na vrsto.Gospodar je brez težav raz- tegnil meh harmonike in bilo je prav veselo Vesela sem, ker sem spoznala te dobre in prisrčne ljudi. 'Bog lonaj' za vse!
Bil je enkraten dan in ostal mi je v lepem spominu.

Saša Rolih

Med belimi rjuhami

Sedim v gozdičku ob morju.Pot je preplete na s koreninami,debla so razgibano zrašče- na, primerna za guganje vedoželjnih otrok, lahko pa ponudijo stol, kjer se odpočijejo sprehajalci. Zelena podrast, ametistasta možina in razgrete skale nudijo domovanje martinčkom in nestrupenim kačam, ki jih je tu zelo veliko.
Zazrem se v daljavo, kjer se stikata morje in nebo.Vse okrog mene pomirjajoča mod- rina,božajo me prebujajoči se sončni žarki, morje pljuska ob obalo, galebi na nebu si z ostrim očesom iščejo zajtrk. Lepo mi je!
Pred letom dni je bilo drugače. Obisk pri zdravniku se ni dobro končal. Poslovila sva se z besedami: "Kmalu nasvidenje!" Psihič- no strta sem si želela samo postelje. Ni mi bilo do kosila, ki me je čakalo na mizi, ne do pogovora. Želela sem si samo počivati.
Nimam volje ne moči! Popoldne moram na sestanek. Želim si biti navzoča, pa kaj, ko ne gre. Na hitro se opravičim in počivam naprej.Proti večeru,hočem ali nočem,vsta- nem. Ne morem verjeti, da mi je vsak gib tako odveč. Prezebla in naveličana vsega kmalu ležem.Sledi presenečenje! Pogled se mi ustavi na zatečenem in toplem kolenu. Ne morem verjeti!Spet se je nekaj zgodilo! Oblijejo me solze obupa in strahu. Sprašu- jem se zakaj, le zakaj? Odgovor je zavit v neznano.
Zbegani in nemočni s Tino zbirava misli,ka- ko naprej. V veliko pomoč nama je telefon. Kličeva urgenco. S prijazno osebo na drugi strani žice se dogovoriva za reševalce. Malo po 23. uri me odpeljejo. Že reševalca postavita prvo diagnozo - zlom in voda v kolenu.V meni se vse ruši. Zakaj,zakaj? Na urgenci sem sprejeta takoj; zato,ker me je pripeljal rešilni avto. Sledi rutinski odvzem krvi in vprašanje,kako se je nesreča zgodi- la? Odpeljejo me na hodnik, kjer čakam na izvid. Opazujem ljudi, ki s svojimi težavami hodijo gor in dol, željno čakajoči, da slišijo svoje ime. Ura je štiri zjutraj, ko je izvid krvi narejen. Ugotovili so vnetje v kolenu. Boječe omenim zlom. "Nemogoče," odgo- vori mlada zdravnica in mi v roke potisne napotnico za ortopeda; tako za vsak pri- mer. "Naročite se, klicali vas bodo čez ne- kaj mesecev." Ob petih zjutraj sva končno doma.
Zjutraj poje telefon. Pogovor se vrti okoli nočnega dogodka. Končno uslišijo prošnjo in čez uro sem na ortopedski kliniki. Čakam v nedogled. Ko pridem na vrsto, doktor potrdi diagnozo reševalcev. Odloči se za punkcijo vode iz kolena in mavčno oblogo. Ležim na "zasilki", ko me prešine misel, da ne smem premakniti noge med posegom. Ker se zavedam, da zbodljaj v nogo lahko sproži krč, to omenim ortopedu. Ves ogor- čen mi dopoveduje, da to ne smem storiti! Kar nekaj časa sem porabila, da sem mu obrazložila, kako je z mano. Sem tetraple- gik, ne morem sama premakniti nog, lahko pa mi jih krči. Končno se odloči za pomoč svoje sestre in Tine, ki je poleg. Prijeli me bosta za nogo,ena nad,druga pod kolenom Vse lepo in prav. Nihče pa ni predvidel Ti- nine slabosti. Z zadnjim močmi je prišla do vrat, jih odprla in se sesedla na stol v ho- dniku. Svojega izmučenega obraza nisem videla, hvala Bogu. Čakala me je "samo" še mavčarna.
Utrujena po neprespani noči,prestanih bo- lečinah, polna negotovosti ... spet čakam. Vhodna vrata mavčarne se hitro odpirajo in zapirajo. Trenutki odprtosti so dovolj dolgi, da si v glavi naredim sliko. Možje v belem hitijo s svojim rutinskim delom.Ko jih opazujem,moj strah narašča. Domišljija gre tako daleč,da vidim, kako me premetavajo sem ter tja in mi zlomijo še desno nogo. Grozno! Iz zamaknjenosti me predrami glas ki me vabi,naj vstopim. Visok mož, umazan od mavca, pristopi in me potreplja po rami. Zazrem se v oči, polne miline in dobrote. Mislim si: "To je človek, ki se razdaja in opogumlja.Lahko mu zaupam." Brez pomis- lekov mu sledim.
S svojimi velikimi rokami mi nežno in pre- vidno ovija nogo v vato, da ne bi nastale rane,na koncu pa naredi še mavčno korito, ki bo dolgo služilo svojemu namenu.Po do- bro opravljenem delu mi da s seboj bogato popotnico: "Nič ne skrbite, skupaj bomo zmogli!"
Še danes, po letu dni,slišim njegove bese- de,ki so mi takrat vlile poguma za nov dan Zdravljenje je bilo dolgotrajno in negotovo ker je zlom nastal zaradi osteoporoze.
Po nekaj mesecih sva z mavčno longeto postali prijateljici. Bila je sila nerodna, ni pa mi povzročila ran. Tudi vse stiske, ki so se rojevale v teh mesecih, so mi postale blizu, ker sem prek njih zopet spoznala ču- dovite ljudi in dobre prijatelje.

Ljubica

Obnovljeni kapelici na Zaplani

Ne le pri naših sosedih v Domu Krščanske- ga bratstva bolnikov in invalidov, temveč povsod na Zaplani se veselimo uspehov in tistih lepih trenutkov, ki nas medsebojno povezujejo in notranje bogatijo. Med take, čeprav redke, pa prav zato toliko bolj os- rečujoče dogodke Zaplaninci z veseljem in ponosom uvrščamo obnovitvena dela na kapelicah sv.Križa in Matere božje.Kapelici so v znamenje zahvale Bogu in Materi Božji zgradili naši predniki. Žal ne poznamo niti vseh razlogov in datumov gradnje. Vendar to ni najpomembnejše. Zob časa in vreme- nske razmere so svoje dosegli in pokazala se je potreba, da kapelici obnovimo in ju tako rešimo pred nadaljnjim propadanjem.
S pomočjo sosedov, z znanjem, s pridno- stjo, predvsem pa z dobro voljo g. Franja Križaja in Janeza Cemeta smo obnovitvena dela srečno pripeljali do konca. Točneje skoraj do konca, saj smo želeli, da bi bili kapelici ponovno blagoslovljeni. Večjo,Ma- rijino kapelico, za katero vzorno skrbi ga. Marija Malavašič,smo blagoslovili že mese- ca maja. Našo domačo kapelico sv. Križa pa smo blagoslovili na binkoštno nedeljo po maši, pri kateri smo posebej prosili za našega očeta, od katerega smo se morali posloviti prav ta čas pred petimi leti. Za vse nas je bil to trenutek še tesnejše po- vezanosti z očetom in vsemi našimi pred- niki, ki so živeli in trpeli na naši domačiji.
Po maši je g. kaplan povabil vse navzoče, da smo v lepo oblikovani procesiji prišli do kapelice. Obred blagoslova in molitve sta vse navzoče,predvsem pa vse naše doma- če, povezala z mrtvimi in živimi domačimi in sorodniki.
Hvaležni smo vsem, ki so nam pomagali pri obnovi, pa tudi vsem,ki so se udeležili bla- goslovitve kapelice in s tem pokazali,da jim ni vseeno tudi za majhne sakralne objekte in celostno podobo tako lepe vasice, kot je Zaplana. Vsaka še tako majhna kapelica ali vaško znamenje je namreč zgovorna priča o veliki veri in zaupanju v Božjo po- moč. Tako so bili prepričani naši predniki, tako razmišljamo mi in upamo, da bodo tako ravnali tudi naši potomci.

Prčonovi

Invalidi na srečanju harmonikašev in orgličarjev

V Črnučah sta konec junija Anica in Tone Šebenik organizirala srečanje orgličarjev in harmonikašev. Z velikim elanom jima je po- magala tudi Janja Blatnik,ki je vse navzoče obdarila z ročno izdelanimi spominki. Prire- ditev je povezovala Jožica Kališnik. Na tej prireditvi sta igrala tudi dva invalida:Janko Obolnar iz Kamnika na orglice, Ciril Jelinčič iz Tolmina pa na harmonike. Navdušila sta poslušalce, da so se odzvali z dolgim ap- lavzom.

Tone Planinšek

Prevedeno

Veseli me, da ste se me spomnili ob izidu številke Prijatelja,v kateri je bila objavljena "Bolnikova molitev", ki sem jo prevedel iz italijanščine in sem menil, da je zanimiva in vredna objave v vašem listu. Prav lepa hvala tudi za najnovejši izvod Prijatelja in pozdrave! Če bom našel še kaj primernega za objavo v listu,vam bom z veseljem pos- lal.Vse kar delamo,naj bo za dobro človeka in v Božjo slavo! Prav lepo pozdravljeni! Spoštovani g.Danilo,vaš prevod je kar pre- cej mesecev čakal na objavo,vaš dopis pa objavljamo zato, da bodo tudi drugi bralci in bralke,ki še čakajo,verjeli,da vse skrbno spravimo. Zgodilo se je že, da smo kakšen članek objavili po smrti avtorja. Najbrž se je v nebesih nasmehnil: "Pa je le objavlje- no ..." Če za kakšnega avtorja članka ni- smo prepričani, da dobiva Prijatelja, mu ga pošljemo. Prevodi so sicer občutljiva zade- va (avtorske pravice) če pa gre za prevod kratke in lepe molitve, bi prvi avtor gotovo bil zelo vesel, če bi vedel, da je prevedena in objavljena celo v drugem jeziku. Hvala za vašo pomoč in obljubo! Morda kdaj po- šljete tudi kaj čisto svojega?

Ne verjamem več

Že dolgo Gorenjsko tolče glas, da so tam doma skopi ljudje. Od letošnjega srečanja v Lahovčah jaz v to ne verjamem več. Gospodar na domačiji Galjotovih nas je prisrčno sprejel in pozdravil, hkrati pa tudi povabil, da se po maši zadržimo na njegovi kmetiji, kjer je bilo pripravljeno vsega: hla- dne raznovrstne pijače, peciva vseh vrst in seveda obilno kosilo.
Po maši in kosilu nas je vse do solz nas- mejal škof, g. Uran, s svojimi 'vici', kot je sam dejal. S svojim prelepim tenorjem je prepeval slovenske narodne pesmi.Zapel je tudi "Pesem sužnjev" iz opere Nabucco.Bilo je veselo in nepozabno,še posebej za nas, ki nas malokdaj kdo tako velikodušno po- vabi, kaj šele,če je to Gorenjec. 'Bog lonaj' družini Galjot za vso dobroto! Čeprav je od varčnosti do skoposti le korak in je meja med njima urejena po evropsko (je ni), je lepo slišati,da je še ena Dolenjka izgubila predsodke zoper Gorenjce. Ne vem če je škof Uran, ki je Gorenjec, povedal kakšno šalo tudi na račun svojih rojakov, vsekakor pa je lepo slišati pohvalo doma- čih krajev in ljudi. Želim vam, da bi refren iz "Pesmi sužnjev" (Bog bo dal vsem trpe- čim pogum) še dolgo odmeval v vas. To je namreč tudi namen in vsebina takšnih le- pih srečanj bolnikov in invalidov. Hvala za vaš dopis!

Itovo 2003

Varstveno delovni center(VDC) Polž Maribor je od 9. do 12. julija na Sončkovi kmetiji v Kungoti organiziral Integracijski tabor ori- entacije v vseživljenjskem okolju (ITOVO 2003).
Strpnost in spoštovanje drugih je treba prevzeti kot imperativ in ga je treba vpe- ljati na vsa področja medosebnih odnosov. Toleranca pomeni strpnost, biti strpen pa pomeni spoštovati drugačnost. Človek, ki je toleranten do soljudi, sprejema drugač- nost, sposoben je tvorno sprejemati dru- gačnost.Ljudje imamo različna prepričanja, kvalitete, značilnosti, navade in vrednote. Toleranca do drugačnosti se začne z do- puščanjem drugačnosti in se nadgrajuje z učenjem od drugih.
Srečanje je bilo namenjeno druženju, pri- jateljevanju, spodbujanju strpnosti in spo- štovanja do drugih. Vse to je temelj za sprejemanje drugačnosti,ki je danes v na- ši družbi zelo zaželena in iskana lastnost pri vseh posameznikih in na vseh področjih dela. "Danes tukaj poteka pet vzgojnih delavnic: gozdna učna pot pod vodstvom predstavnika Zavoda za gozdove Republike Slovenije -izpostave Maribor, svet narave, zdravilna zelišča, izdelava družabne igre in prva pomoč v gozdu, ki jo prikazujejo pri- padniki slovenske vojske."

Maja Krajnc

Osebna asistenca

O osebni asistenci vemo v Sloveniji še bolj malo, saj je ta oblika pomoči invalidu na domu pri nas še bolj na začetku. To je po- moč pri vsakodnevnih opravilih od nege do priprave hrane pa tudi preprosto druženje. Asistent ali po naše pomočnik je zaposlen pri ustreznem invalidskem društvu.Društva prejemajo denar za takšnega delavca od države in fundacije za financiranje invalid- skih društev. Čeprav asistent dobiva plačo v višini z zakonom določenega minimalnega osebnega dohodka,je to strošek in obstaja še precej vprašanj.
Glede na to,da je še pred letom dni že sa- mo glasno razmišljanje o tej obliki pomoči v nekaterih krogih veljalo skoraj za hereti- čno in puntarsko,danes pa je te oblike po- moči deležnih že nekaj deset uporabnikov, smemo gojiti upanje v uspešno nadaljeva- nje te zgodbe.
To je le kratek zapis, ki želi opozoriti na novo možnost pomoči, kaj več pa vam bo- do lahko povedali na invalidskem društvu, v katerega ste vključeni.

Izo Mavrič

Čestitka birmancu

"Sprejmi potrditev - dar Svetega Duha!" Res zasluženo je te besede v soboto pred binkoštmi iz ust mariborskega škofa dr. Franca Krambergerja slišal Dominik Raduha Zgled lepega krščanskega življenja, pogu- ma in dobrote ima v domači družini, pri očetu Jožetu, rednem sodelavcu Prijatelja, in mami Teji. Čestitke vsej družini Raduha, Dominiku pa vse dobre želje na poti člove- škega in krščanskega zorenja!

S križem za Gospodom -
k Mariji Pomagaj

35. romanje na Brezje

"Pa saj vendar ni nič posebnega opisati srečanje ali romanje" skušam večkrat koga spodbuditi in 'prisiliti', da bi kaj napisal za Prijatelja.Jaz namreč precej laže pišem kot govorim. "Pa sam napiši, če je tako lahko" mi kdo 'zabrusi'. Dobro, pa poglejmo letoš- nje romanje na Brezje z očmi duhovnika - spovednika ...
"Je naš kombi za Brezje že poln?" -"Še ne, dogovarjamo se ... Če bo treba, bo pa kdo šel še z osebnim avtomobilom" odgovarjam prijatelju Rafku z Vrhnike, ki prenese željo skoraj devetdesetletnega Leopolda (Polde- ta) in njegove žene Minke, da bi se teden dni pred svojo diamantno poroko še enkrat mogla udeležiti vseslovenskega romanja bolnikov, invalidov in ostarelih na Brezje, oziroma poromati k Mariji Pomagaj. "Veš, ni mogoče drugače kot s kombijem. Polde je na vozičku, Minka pa bi s svojo hodalico potrebovala preveč časa za pot do cerkve in je edina možnost voziček še zanjo. Pa še mamo z Zaplane bi pobrali." Zmenjeno.
Navodila, priponke in pripombe iz pisarne Ognjišča že imamo, rezervni voziček tudi, oziroma ga bomo za ta dan pri sestrah "vzeli nazaj".Dva dni pred romanjem se za- plete. Kombi je ves razdrt na servisu, re- zervnih delov pa ni.Zadnji hip se vse uredi. V soboto ob osmih zjutraj smo na Zaplani, četrt ure kasneje pa spodaj pri diamantno poročencih. Hvaležen pogled in sijoče oči govorijo o veselju in pričakovanju, sicer se pa dobro poznamo in ni nobenih nepotreb- nih besed. Kar nekaj časa traja,preden sta oba, Minka in Polde, v kombiju privezana, kot velevajo predpisi -najprej voziček, po- tem pa še človek na njem. Kaj vse se lah- ko zgodi na poti, ne samo policijska kon- trola ... Takoj še zmolimo za srečno pot in komentiramo,koliko nas bo letos ter kakšno bo vreme. "Pelerin pa nismo vzeli s seboj," zaskrbljeno omenim, ko gledam oblake, a moj sopotnik in pomočnik Ciril zatrjuje, da se je ponoči zlilo in da bo letos idealno vreme, boljše gotovo kot lani, ko je bila "peklenska vročina" in se je to močno po- znalo pri udeležbi.
Po poti po radiu Ognjišče že poslušamo ja- vljanje z Brezij.Za rožni venec se zmenimo da ga bomo molili skupaj z drugimi pred mašo na Brezjah, saj bomo dovolj zgodni. Kmalu smo pred Brezjami, potem pa, saj veste, davek domačemu Turističnemu dru- štvu. Naj jim bo, čeprav jim pobiranje par- kirnine na ta dan ni ravno v čast. Kaj češ, na Gorenjskem smo...
'Vozičkarje' s spremljevalci pa tudi mene v duhovniški srajci gladko spustijo na pros- tor pred oltarjem.Že prej sem se odločil,da bom tako kot zadnja leta samo spovedoval in znance pozdravil šele po maši, maševal pa zvečer doma. Ravno tisti hip, ko nam odkažejo mesto,p.Franci po mikrofonu lepo prosi duhovnike,naj vendar gredo spovedo vat ... Spovedovanje na prostem na očeh množice je najbrž večini duhovnikov manj prijetno kot tisto v spovednici,ki pa tudi ni ravno najbolj prijetno duhovniško opravilo. "Kam pa bi šel," pomislim,in se zazrem proti papeževemu kipu.Nekajkrat sem tam izven ograjenega prostora blizu papeževega kipa "čakal na grešnike", ki se radi držijo bolj v ozadju. Do konca maše se odtajajo celo nekateri možakarji, pa ne zaradi vročine. Ko tokrat gledam kip, se v hipu spomnim prizora nekaj let nazaj:znanec na vozičku, samo z eno nogo. Svoj čas smo sodelovali glede civilnih vojakov. Po maši sva se sre- čala in pozdravila prav pri spomeniku.Tisto leto je bilo res veliko spovedi. Opazil je to, pohvalil, na vprašanje, kako je z zdravjem, pa tiho dejal: "Naprej gre ... Saj veš, da imam raka.Nogo so mi že vzeli,sedaj je rak že na pljučih. Ne vem, če bom drugo leto še tu." Ni ga bilo več... Na Brezjah se člo- vek najprej spomni tistih, ki jih ni več.
"Gospod, kar tule pojdite spovedovat," me nekdo usmeri, ko vidi, da iz torbe jemljem štolo. Tokrat bom za šotorom, v prijetni senci. Ljudje prihajajo, nekateri videti še kar zdravi,drugi z berglami. Odlagajo svoja bremena.Medtem se že pričenja maša. Ne- kaj časa še čakam na svojem mestu, a tu očitno ne bo več posla ... Počasi se pomi- kam proti zadnjemu delu trga, nato grem kar na cesto zadaj. Veličasten je pogled na baziliko, oltar in množico spodaj, zaradi bazilike, zaradi maše in zaradi romarjev. Koliko čudovitih in plemenitih ljudi je ta hip zbranih na Brezjah! Koliko bridkih a veliča- stnih življenjskih usod!
Pozdravim še sestri redovnici, ki tam zadaj sprejemata za svete maše in ju povprašam če imata kaj dela."Sedaj med mašo ne," se zasmejeta in mi ne povesta nič. Tudi na cesti je nekaj takih, ki bi radi k spovedi in zopet spovedujem. Potem grem še v park, ampak tam je spovednikov očitno dovolj. Mimogrede pogledam, koliko je avtobusov na parkirišču in zvrha opazim, kako se pri gostilni že "kadi iz loncev", potem pa se vrnem dol.
"Letos očitno ne bom toliko spovedoval in bom lahko prisluhnil pridigi," si mislim, a me takoj prosi eden od spovednikov, naj ga nadomestim. "Moram iti maševat," se op- raviči in hitro odide. Maša je sicer že pri pridigi in jaz si ne bi upal več pristopiti k somaševanju, ampak tale mladi duhovnik gotovo ima razloge. Tako nadaljujem nje- govo delo,med menjavanjem spovedancev ujamem kakšen škofov stavek, vmes pa se spomnim na otroške nasvete, ko sem pri verouku potožil, da je spovedovanje kar naporno opravilo. Treba je namreč biti zbran,dobro poslušati,si zapomniti,da lahko potem kaj svetuješ, predvsem pa se za- vedati, da nadomeščaš Božjega zdravnika. Otroci pa: "Kaj komplicirate ... Vi samo recite: 'Poboljšaj se! Pojdi v miru! Amen. Naslednji...'"
Medtem mine maziljenje in počasi res zmanjka spovedancev. Sedaj pa malo no- vinarskega dela. Povzpnem se v park nad trgom, napravim nekaj posnetkov, pri tem pa opazim, kako tam nekateri duhovniki še vedno spovedujejo, ampak bolj sproščeno in na dolgo. Včasih duhovniki še opazimo ne, kdaj spoved preide v čisto vsakdanje pogovarjanje,'jamranje' ali celo opravljanje pa jo je,ko se tega zavemo,treba 'spraviti nazaj na pravo pot.'Gotovo imajo tile spo- vedanci dovolj resne težave, kaj pa veš: bolezen, brezobzirna mladina, služba,brez- poselnost, skrbi, doživete krivice, storjene krivice? Človek najteže odpusti sam sebi. Vsakdo nosi svojo skrivnost...
Maša se končuje, približuje se procesija in blagoslov z Najsvetejšim. Spet v lov za dobrim posnetkom. Najdem si mesto na zidu na koncu trga. Preden pride procesija mimo,se nasmejim otročku,ki se za hrbtom staršev prijetno igra s peskom. Spredaj vsi pobožno molijo in pojejo, otroci pa zadaj 'mašujejo' po svoje. Prav ljubko. Zadnja leta,ko na romanju ni več takšnega navala kot nekoč,je kaj takšnega mogoče.Zresnim se, poslikam procesijo, se pokrižam in se počasi za njo odpravim proti oltarju. Poiš- čem naša diamantna poročenca, a sta že v varnih rokah za sprevod v cerkev k Ma- riji. Tako se lahko pozdravim s tem in onim vmes pa še kaj opazim, na primer zanimivo (modno) napravljena dekleta.Opazim dekle ki s svojo 'varovanko' na vozičku čaka za vstop v cerkev. Zgoraj uniforma cerkvene mladinske organizacije, spodaj oprijete kratke hlačke.V Vatikanu je že ne bi spus- tili v notranjost cerkve, ampak tule,ko pe- lje nekoga na vozičku, ne bo težav. "Glej ga,ravnokar si spovedoval,sedaj pa gledaš po dekletih," si poočitam. No ja, kakšen manjši greh moramo tudi duhovniki napra- viti, da imamo kaj povedati pri spovedi, to je tudi res. Čez samostansko dvorišče in zakristijo (privilegij duhovnikov - je tudi to greh?) se odpravim v cerkev.
Pri Mariji Pomagaj sem. Spomini gredo na- zaj, v otroštvo, k pokojnemu očetu, ki je tako rad romal na Brezje, zadnja leta tudi med romarji na tak dan, prej pa z nami, še majhnimi otroki, z vlakom do Otoč, potem peš k Mariji Pomagaj, za nazaj pa v Globo- ko... Opazim tega in onega znanega, tako na vozičku kot med spremljevalci. Zmolim zanje, pomagam peti... Tudi naša diaman- tna poročenca na vozičkih prideta pred Marijo. "Bog ve,kaj sedaj mislita in kaj mo- lita? Gotovo se Mariji zahvaljujeta." Spom- nim se, kako sta pred petimi leti ob inter- vjuju dejala: "Vsak dan, preden zaspiva, drug drugemu napraviva križ na čelo." Pri prvi poroki po tistem intevjuju sem ta njun 'prijem' uporabil. Nevesta in ženin sta mora la takoj po usodnem DA drug drugega lepo pokrižati. Je v tem križu skrivnost uspeš- nega zakona?
Zunaj se s sobratom Brankom, sicer tudi mojim uredniškim predhodnikom,ki je iz da- ljne Argentine prišel na dopust, pa je želel priti na to romanje, zmeniva za zamenjavo Moja mama, ki se je pripeljala z njim, bo za nazaj šla z nami s kombijem, ker gremo še domov na kosilo. Mame pa nikjer ni. Kar ni je. Ko jo iščem, srečam še tega in onega. Seveda 'Brezje' nikoli ne morejo miniti, da me ne bi kdo vsaj malo zbodel. "Saj me najbrž ne poznaš več," mi ob srečanju po- očita neka gospa, s katero se zelo dobro poznava, a se sedaj bolj redko srečava, verjetno tudi zato, ker se v neki pomembni zadevi nikakor ne moreva strinjati.Ne vem, če ne bom kdaj pristal v kakšnem njenem članku, saj ona rada in odlično piše.
Saj res, kdo pa bo kaj napisal za Prijatelja. Kje sta Prekmurca,Slavko in njegova mama Karolinca? Kar nekaj let je šlo takole: Jaz sem pomagal dati mamo v avto, Slavko pa je 'za Bog lonaj' čez kakšen teden iz Mur- ske Sobote poslal lep članek. Pa ni ne Slavkota in ne mame. Pa tudi moje mame ni nikjer.
"Seveda, v cerkvi bo." Težko stoji, za na voziček še ni, pa gre že pred mašo najraje kar v cerkev in je tam vse do litanij.Spom- nim se,da je kombi zunaj na vročem soncu in še je čas,da ga grem prestavit v senco. Medtem se cerkev napolni in zopet pohitim ven po spremljevalca Cirila ter 'moje Za- planince'. Kar pri Marijini kapeli se zrinemo v cerkev in pred oltar. Z veseljem opazim, kako si je Prijateljev fotograf Tone že na- šel primerno mesto na stopnicah prižnice, sam pa tudi najdem prostorček tik pod oltarjem. Na neke vrste klopci lahko celo sedim. Opazi me pevovodja, p.Franci, ki že ves dan, tako kot že vrsto let, vodi petje. Ker se poznava, saj je tako preprost in prijazen ljubljanski dekan, prihaja pa tudi obiskovat svoje onemogle farane v bližnji dom upokojencev (vsaka mu čast!), za hip spremeni svoje dirigiranje in mi prijazno pomaha. Blagor njemu, ki tako lepo poje! Ne vem sicer, če se zaveda,da sta že dva njegova predhodnika -Uran in Glavan- mo- rala sprejeti breme škofovstva. Pesem do- ni, polna cerkev odpeva duhovnikom pred oltarjem. Še lepše je kot dopoldne zunaj. Telesno in duhovno smo si čisto blizu in tako blizu Marije.Zaupamo ji vse svoje skr- bi in bolečine pa tudi vsa lepa doživetja. Čisto za konec še enkrat prejmemo blago- slov z Najsvetejšim.
Po litanijah se tudi mi počasi spravimo v kombi. Gneče na Brezjah ni več. Pred od- hodom se pozdravim še s Korošci, ki so mi po štiriletnem bivanju med njimi še posebej pri srcu.
Na avtocesti se spomnimo na radio Ognjiš- če. Poročilo z Brezij. Poslušamo povzetek pridige: Seveda si ne morem kaj,da v mislih ne ko- mentiram: "Lepo, g. škof, a lahko bi nepo- sredno nagovorili bolnike, ne pa predavali o njih." Spet en moj greh, ko ne počakam do konca... Poslušam naprej: To pa je bilo neposredno vabilo. "Da, to je škof Jurij, to je njegov stil: kratek,jasen in duhovit;tudi na Brezjah" ga v mislih hvalim Spominjam se ga,kako nam je kot profesor Svetega pisma na Teološki fakulteti razla- gal psalme. "Sveto pismo mora v nas do- zoreti in obroditi sadove," je bila njegova misel.Bog daj,da bi se tale njegova pridiga v vsakem današnjem brezjanskem romarju in v tistih, ki so ga poslušali po radiu, pri- jela, zrasla, dozorela in obrodila svoj sad! Tudi v meni!
Čez Kranj in Medvode se pripeljemo na na- šo domačijo. Svakinja je pripravila dobro kosilo, nečakinji in mali nečak radovedno opazujejo prišleke na vozičkih.Niso tu prvič vsak dan pa tudi ne. Med kosilom Minka po ženski navadi nekoliko 'pokomandira' moža, naj pazi, da se mu ne bo zaletelo. Pa je že prepozno; pač devetdeseta leta. Tudi ta težava mine.Polde se odkašlja in nasmehne
Preden nadaljujemo pot, povabim brata in svakinjo, naj si dobro ogledata zakonca, ki bosta čez teden dni praznovala petinšest- deset let poroke. Skromno sta živela, a sta zadovoljna. Vsak dan sta se pokrižala, Minka pa je kot vsaka skrbna žena moža včasih malo 'pokomandirala'. Tako naj bo tudi z njima. Nasmejemo se, se pošalimo, kje je lepše, pri nas ali v Zaplani. "Doma je najlepše," je bil soglasen sklep.
Ko se v Zaplani poslavljamo,se še menimo, ob kateri uri naj pride voznik naslednjo so- boto, da bi ju odpeljal v župnijsko cerkev k diamantni poroki. "Pripravljena sta lepo,saj sta vse opravila na Brezjah,kajne?" pravim Pred časom smo se namreč že menili, da bo voznik ponju prišel dovolj zgodaj, da bi lahko pred slovesnostjo opravila še spoved Minka me nekoliko nenavadno pogleda: "Veste, pri obhajilu sva bila, maziljenje sva tudi prejela, pri spovedi pa nisva bila." "Ta je pa dobra,"se ne morem načuditi.Cel dan smo bili skupaj, vozil sem ju, na Brezjah spovedal kup ljudi, onadva sta pa ostala brez spovedi.Še enkrat se je uresničil pre- govor, da je kovačeva kobila vedno bosa, šuštarjeva žena pa tudi. "Veste,en gospod je sicer prišel mimo,pa se ni ustavil" pojasni
Pomislim, da kakšnih večjih grehov pri teh letih res ne moreta imeti,pa tudi maziljenje odpušča grehe, ampak da bi bila mirna in zadovoljna, se v hipu odločim: "Štolo imam v kombiju. Takoj bomo to uredili." Še dve spovedi ta dan. Saj veste, pri starih ljudeh je treba le nekoliko pobrisati prah in za či- ščenje duše ni potrebno nobenega deter- genta, žične gobice,kladivca ali celo kisline Toliko se pač sme reči o spovedovanju. Še lep pozdrav obema in še bolj hvaležen po- gled kot zjutraj.
Naše romanje se je vseeno kar zavleklo in sestra usmiljenka, ki za prevoz do cerkve uporablja naš voziček, je ta dan ostala brez njega. Ali je ostala tudi brez maše,ne vem. Ampak zaradi tega bo nekoč ravno tako prišla v nebesa, saj sestre storijo to- liko dobrega in veliko molijo, pri maši pa so vsak dan.
V četrtek po romanju me preseneti Ciril, ki se s civilnim vojakom ravnokar vrača z Za- plane: "Ne bo diamantne poroke. Polde je ponoči umrl." Osuplo vprašam:"Kako umrl?" - "Ja, kar umrl je. Ponoči mu je bilo nekaj slabo. Saj je imel skoraj devetdeset let. Lepo starost je dočakal." "To vem, ampak lahko bi počakal še do sobote,do diamant- ne poroke. Rafko je dejal,da je vse pripra- vljeno, še čestitka na radiu. Poslovil se je pa lepo,res pripravljen. Bog mu daj dobro!"
V soboto je bila diamantna poroka,prav na dan in ob uri, kot je bilo načrtovano. Le Polde ni bil več na vozičku in ni več čutil betežnosti svojega telesa, niti tega,da ni- ma ene noge. Njegovo telo je bilo že spo- kojno v krsti, za nas,ki verujemo in smo se za to priložnost zbrali v zaplaninski cerkvi, pa je bil živo navzoč. Minka je bila na pog- led čisto mirna. Počasi je s svojo hodalico prišla za možem k oltarju in nato h grobu. Njuno skupno življenje na zemlji se je po petinšestdesetih letih izteklo. Skrbí,da bo- sta morala v dom v Logatec, skrbí, ki jo je izrekla še teden dni pred tem, ni več. Kako bo z njo,se bo že pokazalo. Saj živi z vnu- kom, ljubi mož pa je rešen vseh zemeljskih skrbi in težav.
"O sladka Mati moja! Ob tvoji roki roma po poti tja do doma naj varno tvoj otrok. Ob koncu pa,Marija,naj umrem v ljubezni tvoji, končani bodo boji, pri tebi bom doma." Pesem, ki smo jo iz vsega srca skupaj peli tisto junijsko soboto na Brezjah, se je za romarja Leopolda uresničila. Ali je bil prvi od letošnjih brezjanskih romarjev, ki se je poslovil,ne vem. Vem pa,da se mu je ures- ničila velika želja, da je še bil pri Mariji Po- magaj na Brezjah, in vem, da je doživel lep dan. Hvala vsem, ki ste mu ga omogočili, vsem v tem zapisu omenjenim in vsem ro- marjem - na Brezjah ter pri radijskih spre- jemnikih! Po Mariji k Jezusu!

Vlado Bizant

Ps.: Ne rečem, da bi se ne dalo napisati krajše, ampak tole je tudi Poldetu in vsem njemu podobnim romarjem in romarkam v spomin, še živim udeležencem tega in dru- gih srečanj pa v spodbudo, da boste radi pisali v Prijatelja. Saj ni potrebno, da je učeno. Tole pisanje menda ni, lahko pa,da bo kdo komentiral, da se z urednikom ni varno voziti, ker lahko kmalu nato umreš... V zagovor: Leopold Urh z Zaplane je rad delal, molil in se tudi pošalil.

Nagradna križanka:

Ljudje se kar naprej izgovarjamo na to in ono, preroki pa povedo, da izgovarjanje ne vodi k Bogu. Da bi to dopovedal svojim ro- jakom, je prerok, ki je prvo videnje doživel ob reki Kebar, uporabljal tudi različne lite- rarne podobe. Dve besedici, ki sta usodno pomembni za vsakega človeka, sta glavno geslo in tudi osrednje sporočilo preroka na sliki. Dobite ju tako, da črke z rumenih in modrih polj preberete od zgoraj navzdol ali - če je več črk v isti vrstici - od leve na desno.Kratica SVP v križanki pomeni sveto pisemski (npr. SVP OSEBA). To pomeni, da je treba vzeti v roke Sveto pismo (včasih- če piše ST.IME - tudi stari prevod), pois- kati pravo knjigo, poglavje in vrstico. Če boste uspeli, glavno geslo prepišite na do- pisnico (ali karton velikosti dopisnice) ter do 1. septembra pošljite na naš naslov: PRIJATELJ, Tabor 12, 1000 Ljubljana.

Nagrade 4/2003:
1. večji lesen rožni venec
2. knjiga Zvoneta Modreja:'Čudež ljubezni'
3. kalkulator
4. knjiga:Most na drugi breg (zbirka štirih)
5. kvačkan prtiček
6. platnen prtiček z vezenjem
7. komplet (izdelek Toneta Planinška): obesek za ključe, ogledalce in odpirač.

Rešitev nagradne križanke št. 3/2003:
KAMEN Z GORE

In še priporočilo.Če se vam po nekaj reše- nih črkah iz gesla zdi, da ste našli pravilen odgovor (Kazen z gore),raje rešujte naprej in ne zaupajte prehitro svojim občutkom. Vaše odgovore namreč natančno pregle- damo. Še vedno tudi velja, da se za prvih pet nagrad lahko potegujejo le tisti, ki do- dajo kuponček, za preostali dve pa vsi so- delujoči s pravilnimi odgovori.

Nagrajenci 3/2003:
1. sveča z Marijino podobo: Ana Kerin, Turopolje 30, 8310 Šentjernej
2. knjiga 'Pesem njenih zvonov': Vesna Komaver,Hotinjska c.24,2312 Orehova vas
3. audio kaseta 'Kanček upanja': Marko Burnik, 5281 Sp. Idrija
4. knjiga 'Našla sem': Ivana Koler, Henrika Freyerja 2, 5280 Idrija
5. svilena ženska ruta: Ivan Strmole, Go- riška 4, 3000 Celje
6. kvačkan prtiček: Ivanka Tišler, Potarje 11, 4290 Tržič
7. komplet obesek za ključe, ogledalce in odpirač: Jelka Vrhunec, Mokrice 10, 1360 Vrhnika.
Čestitke nagrajencem in Bog povrni darovalcem nagrad!

Poletna z Zaplane

Marjetko skrbi,če je v domu,kamor prihaja na počitnice,vse v redu. Oskrbnik jo poto- laži: "Vse je v redu,Marjetka. Dom te čaka Vse je pospravljeno in umito: kuhinja,soba kopalnica, vse, vse, vse... Še rožice pred hišo so umite, pa trava, celo grmovje in smreke,vse je umito. Vse zate..." - "To pa ne verjamem," se smeje obiskovalka. -"Boš videla, ko prideš. Še nebo smo dali umiti; vse je zate umito in pripravljeno. Le pridi.."

Tudi po tem svetniškem kralju se imenuje nekaj krajev v Sloveniji. Prepoznamo ga po kraljevskih znakih, krokarju, prstanu,poso- dici za olje itd. Povejte:

1. Ime svetnika:
a) sv.Edvard   b) sv.Henrik   c) sv.Ožbolt
2. Zakaj ima za svoj simbol krokarja:
a) Kot preroka Elija je tudi njega v preg- nanstvu hranil krokar
b) Legenda pravi, da mu je krokar prinesel prstan in pisemce
c) Legenda pravi,da je krokar odnesel prs- tan z njegove odsekane roke in ga prinesel v grad, kjer je shranjen v posodici.
3. Drugo ime tega svetnika je:
a) Areh    b) Tedi    c) Osvald

Pravilni odgovor PP 3/2003: B B B

Čeprav je le ena tekmovalka nasedla od- govoru, da ima sv. Benedikt na sliki kačo zato, ker je svaril pred pitjem vina, sveto- pisemski pregovor v zadnji številki velja in ni bil pripisan kar tako. Pazljivi vodilni tek- movalec in tekmovalke seveda niso spre- gledali palice opatov in tako se vrstni red na vrhu ni spremenil:
1.-6. mesto (18 točk): Boris Rejc,Domžale Frančiška Pavovec, Ljubljana - Črnuče; Katja Miklič, Radomlje; Zvezdana Zadnik, Škofja Loka;Milena Manfreda,Most na Soči in Marija Pečjak, Hinje.
7. mesto (14 točk): Zalka Strah, Mirna
8.-12. mesto (13 točk): Tina Rot in Ljubica Zakovšek (Ljubljana),Zdenka Partl Ribnica; Danijela Stenšak, Gornji Grad in Tilka Tomažin, Sevnica
13. mesto (12 točk): Marija Globočnik, Šenčur
14. mesto (9 točk): Ana Pirečnik, Šmartno ob Paki
za 8 točk:  15. - 17. mesto
za 7 točk:  18. - 19. mesto
za 6 točk:  20. - 24. mesto
za 3 točke: 25. - 26. mesto
za 2 točke: 27. - 31. mesto
za 1 točko: 32. mesto

Odgovore pošljite do 1. septembra na naslov: PRIJATELJ, za PP, Tabor 12, 1000 Ljubljana

• ... da tale Marijina sestra (s. Edith Metelko) v teh dneh prejema čestitke ob srečanju z Abrahamom. Čestitka Prijatelja!

• ... kar bo rečeno pri pridigi

• ... tudi po radiu Ognjišče

• ... naša prošnja (gospa bere prošnjo)

Tone Planinšek.

(Kristjanov mali molitvenik)