Dragi prijatelji!

"Ne dajem slaščic tistemu, ki potrebuje odvajalo." Takole duhovito in razumljivo je de- jal p.Pij, ko je obrazložil spo- vedovanje. Včasih je moral tudi odreči odvezo.Slaščice so pač cenene besede in pohvale, odvajala jasne besede o človekovi odgovornosti, trden sklep in tudi pokora.
Kakšne težave ima lahko bolnik, invalid ali star človek z upočasnjeno prebavo, si mladi in zdravi ljudje ne morejo pred- stavljati, večini bralcev in bralk Prijate- lja pa o tem ni treba govoriti. Zadnja stvar, ki bi si jo pri upočasnjeni prebavi predrznil vzeti, je slaščica, na primer čokolada. Tudi pri zobozdravnikih slaš- čice niso v čislih.
Poglejmo še k zdravnikom! Imate slad- kega -prijaznega zdravnika? Vsi si sicer želimo prijaznosti, toda za zdravnike velja tako kot za mame ali učitelje (in duhovnike), da morajo biti tudi malo 'sitni' oziroma strogi,torej zoprni. Prijaz- nost je na drugem mestu.Kolikokrat nas zdravniki odpravijo s pretirano prijazno- stjo, da se še upreti ne moremo. Vse- kakor je bolje imeti zoprnega zdravnika, ki ti postavi pravo diagnozo, dá prava zdravila in ti trdo pove, kako se moraš ravnati pri zdravljenju,kakor pa prijazno žvrgolenje: "Saj ne bo nič hudega ... Saj je že bolje, kajne ..."
Kako so po poškodbi v gozdu take in drugačne besede zdravnikov doživljali Srečko Lešnik iz Košnice pri Celju in njegovi domači, boste, upam, prebrali v novem Prijatelju. Napotek zdravnika je bil: "Delaj, kolikor in kar še moreš!" Pro- fesor moralke je napisal razmišljanje o skupnem življenju bolnikov in invalidov. Prijazno,a brez slaščic... Predstavljamo vam vzornega madžarskega zdravnika, moža in očeta, dr. Ladislava Bathyány- Strattmanna, ki ga je papež marca razglasil za blaženega. Čudovit zgled! Lahko bi užival slaščice življenja, saj je imel vse možnosti; toda ne on! Pa Pri- jateljeva nadaljevanka 'Kamen z gore' - morda je še najbolj primerna oznaka zanjo - odvajalo. Blato sebičnosti in rasizma mora iti iz človeka.
Je Prijatelj slaščica,zdrava hrana, zdra- vilo,odvajalo? Tudi če je samo odvajalo je vreden branja in marsikomu nujno potreben. Morda tudi vam?

Vlado Bizant, urednik

naslovnica: voz pod kopico sena, foto Klemen Čepič
ovitek zadaj: pogled na napis v kuhinji (iz intervjuja), foto Tone Planinšek

Junij

Za verne na odgovornih položajih v ja- vnem življenju, da bi v skladu z naukom evangelija in z načeli družbenega nauka Cerkve v vseh razmerah ščitili in širili spoštovanje vrednot. Za kristjane v Indiji, ki pripadajo različ- nim tradicijam, da bi bili vsi pričevalci popolne enotnosti in občestva v enem Duhu, ki jih vodi. Telovska procesija, dnevi češčenja Sv. Rešnjega telesa: zvonjenje, godbe, cvetje, petje... Kakšno bogastvo srca naših prednikov! Molimo, da bi vse to tudi danes poglabljalo našo vernost!

Julij

Za državnike in odgovorne za svetovno gospodarstvo in finance, da bi si priza- devali najti načine in pogoje, ki bodo zagotavljali vsakemu narodu potrebna sredstva za dostojno življenje. Za vse bolne ljudi v Afriki, za žrtve aid- sa in drugih hudih bolezni, da bi začutili Božjo ljubezen in tolažbo v prizadeva- nju zdravnikov in vseh, ki z ljubeznijo skrbijo zanje. Turistična dežela smo. Milijoni prihajajo k nam. Žejni so lepot naše narave, kul- ture, dobrih ljudi. Kako jih bomo spreje- mali? Jih razočarali? Odgovorni smo tudi za njihovo duhovno podobo!

Svetli del rožnega venca:

Jezus je razodel  skrivnost  Svete

Trojice

Zadnjič smo razmišljali o krš- čanskem Bogu in rekli, da je trooseben. To nas uči tudi tretja verska resnica.Že smo omenili, da nam je Bog poslal svojega edinega Sina in Duha ljubezni ter tako razkril svojo najglobljo notranjo skrivnost.
Božji Sin, ki je postal človek, je edini pravi razlagalec Boga Očeta. Da bi to razlago razumeli, nam je potrebna po- moč Svetega Duha,ki je izlit v našo no- tranjost. Takoj moramo reči, da ostaja Sveta Trojica absolutna skrivnost in mi lahko o njej razmišljamo v okviru zgodo vinsko-odrešenjskega samopriobčeva- nja, ki se dogaja na svetu na novo, to je v besedah, znamenjih in delih, ki so nastali v zgodovini, dokončno pa v liku človeka Jezusa iz Nazareta.
Vedno obstaja resna nevarnost, da sa- mo govorimo o Jezusu, da ga razumsko sprejemamo, se nad njim navdušujemo. Tisto,kar človeka povezuje z Bogom, ni znanje o Bogu, temveč človekov osebni odnos v veri.Vera v Kristusovo božans- tvo nas popelje pred notranjo skrivnost Svete Trojice. Človek samo v veri lahko zre v neizrekljivost, čisto drugačnost, popolnost in svetost Boga,čeprav je ta Bog postal popolnoma navzoč v človeš kem življenjskem območju. Človek samo na kolenih lahko izraža začudenje, češ- čenje in potreben molk pred absolutno skrivnostjo: "Ne bližaj se semkaj! Sezuj si čevlje z nog! Kajti kraj,ki na njem sto jiš, je sveta zemlja". (2 Mz 3,5). Sveti Tomaž Akvinski pravi, da Boga ne sla- vimo z molkom zato, da bi ničesar ne povedali ali odkrili o njem, ampak zato, ker se zavedamo, da ne najdemo nobe- nega pravega izraza.
Tole razmišljanje pišem še v postnem času,vi pa ga prebirate v velikonočnem Živimo osrednje dogodke naše vere. Samo velikonočna skrivnost je pravo izhodišče našega govorjenja o Sveti Trojici. Velikonočna skrivnost je sredi- šče zgodovine odrešenja in vedno živi kraj razdajanja trinitarične ljubezni nam, ljudem. Tudi tu stojimo pred isto težavo, ki sem jo prej omenil. Ni dovolj vedeti, da je Kristus križani premagal smrt in vstal od mrtvih. Sv.Pavel pravi: "Beseda o križu je namreč za tiste, ki so na poti pogubljenja, norost; nam, ki smo na poti rešitve, pa je Božja moč". (1 Kor 1,18). Verovati v križanega Sina pomeni "videti Očeta", pomeni verovati, da je v svetu navzoča ljubezen in da je ta ljubezen močnejša od vsemogočne- ga zla, v katero so potopljeni človek, človeštvo in svet.Križ je izraz k človeku obrnjene Božje ljubezni. Moltmann pra- vi, da je tvarno načelo nauka o Sveti Trojici Kristusov križ, formalno načelo doumetja križa pa nauk o Sveti Trojici. Kristjani smiselno povezujemo ti dve stvarnosti tako, da pri pokrižanju izpo- vedujemo vero v Boga Očeta, Sina in Svetega Duh. Križ je tako v središču trinitaričnega bivanja Boga.
Kakor je križ razodetje Očetove ljubezni tako je tudi vstajenje Očetovo dejanje. "Bog ga je obudil" (Apd 2,24; prim. Apd 10,40). Vstajenje je mogočno delo Bo- ga, "Očeta veličastva", ki pokaže nez- nansko moč njegove brezmejne mogo- čnosti (Ef 1, 19). V vstajenje se Bog dejavno vključi kot Oče učlovečenega Sina,ki živi za nas in bo prišel ob koncu časov.Vstajenje je z vidika Očeta veliki "da", katerega Bog življenja izreka svo- jemu Sinu in v njem nam vsem, ki smo jetniki smrti. Vstajenje je zato vsebina oznanila in temelj vere, saj je sposobno podariti smisel in upanje našemu življe- nju in delom: "Če pa Kristus ni vstal, je tudi naše oznanilo prazno in tudi vaša vera prazna" (1 Kor 15,14).
Vstajenje pa je tudi zgodovina Svetega Duha. Z njegovo močjo je bil Kristus obujen: "Po telesu je bil izročen smrti, a po Duhu je bil oživljen" (1 Pt 3,18). Sveti Duh zagotavlja dvojno istovetnost v nasprotju, katero izkušajo tisti, ki so doživeli velikonočno izkustvo: iz Križa- nega napravlja Živečega in iz jetnikov strahu in smrti svobodne, pogumne pri- čevalce za življenje ljubezni. Velikonoč- ni dogodek tako razodeva enoto Svete Trojice, ki je v ljubezni odprta v smeri k nam in je zato odrešenjski dar v delež- nosti Očeta Sina in Svetega Duha.Tro- jica - trinitarična zgodovina Boga, ki je bila razodeta v velikonočni skrivnosti,je zgodovina odrešenja,je naša zgodovina
Vse, kar sem do sedaj povedal, ima od- ločilno vlogo v našem življenju, ki je pre žeto z raznimi oblikami trpljenja. Reči moremo, da je s Kristusovim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem sleherno človeško trpljenje stopilo v nov položaj, v novo stanje. Ta novi položaj je, tako se zdi, Job že v stari zavezi vnaprej slutil,ko je rekel: "Vem,da moj Odrešenik živi" (Job 19,25). V luči vere v živega Boga gleda na svoje lastno trpljenje,ki brez odreše nja ostaja brez svojega polnega smisla. V Kristusovem križu se je ne le odreše- nje izvršilo s trpljenjem, marveč je pri tem hkrati človeško trpljenje sámo bilo odrešeno. Sveti Pavel pravi: "Kajti od- kupljeni ste za drago ceno. Poveličujte torej Boga v svojih telesih" (1 Kor 6,20)
Dragi "Prijatelji", naj vam pri poveliče- vanju Boga v vaših telesih pomaga tudi pričujoče razmišljanje.

Janez Oberstar

Delo in poštenje!

"Boš videl, kako 'fajn' človek je.Pa rad govori. Marsikaj bo lahko povedal." Prijatelj na vozičku je takole napeljal pogovor za Prijatelja in hitro boste ugo tovili,kaj ju druži. Tik po veliki noči smo se na čudovit pomladanski dan znašli v mizarski delavnici, kjer Srečko Lešnik, Košnica pri Celju 14a, 3000 Celje, v glavnem preživlja svoje dneve. Najprej smo si na Srečkovo povabilo temeljito ogledali delavnico,izdelke in hlev s konji V delavnici smo se zagledali v izrezljana vrata z lepim evharističnim simbolom, kar nam je takoj povedalo,da smo v kr- ščanski hiši,opazili pa tudi koledar -tak, kot je všeč mladim fantom - značilnost slovenskih delavnic. Pri spustu proti hlevu je Ivan pokazal svoje športne spretnosti (vožnjo po zadnjih kolesih), Srečko, ki je tudi na vozičku, pa je bolj previden. O tem, kateri način je bolj varen za vožnjo navzdol, se je vnela zanimiva debata.Vsak obvlada svojega. Preden je Tone vključil aparat, so bile na mizi že velikonočne dobrote in do- mače vino, pogovor pa je kar tekel ... Tako smo morali potem nekatere stvari za snemanje kar ponoviti.
Gospod Srečko,intervju je predlagal Ivan Gaberšek,ki ga je 'že preživel'- lansko leto pred božičem. To po- meni, da se poznata. Smem najprej vprašati,od kod vajino poznanstvo?
Najino poznanstvo sega v čase kmalu po moji poškodbi leta 1990, ko sem po- treboval voziček za delo. On mi ga je naredil. Takrat sva se spoznala.
Ste domačin ali priseljeni?
Priselil sem se iz Galicije,to je blizu Žal- ca, iz velike kmetije (28 ha). Žena je iz kmetije tu blizu.
Nisem prepričan, da bralci in bralke Prijatelja vedo za vaš kraj - Košnico Povejte, kje je to, oziroma, kako se pride do vas. Košnica leži ob cesti, ki pelje iz Celja proti Laškemu. Smo bliže Celju in tudi župnija je še celjska-kapu- cinska (sv. Cecilija). Večji kraj v bližini so Liboje, samo čez hrib je treba in po dveh kilometrih si že tam.
Rekli ste, da ste po poškodbi potre- bovali poseben voziček, da bi mogli čim več svojega dela opravljati še naprej. Morda bi povedali najprej kaj o poškodbi, potem pa še o delu.
Poškodoval sem se v gozdu januarja le- ta 1990,ko smo pri tastu podirali drevje Drevo je padlo name.Potem sem bil me- sec dni v Celju v bolnišnici. Nato so me poslali naprej na rehabilitacijo v Ljub- ljano (v Sočo). Potem me je spodbudil dr.Demšar, zdravnik v Celju in specialist fiziater, naj čim več delam, da se ohra- njajo roke. Noge se pri meni ne morejo popraviti, roke pa so se lahko. Z giba- njem se ohranja kondicija, kar je za invalida zelo pomembno, da ne prihaja do ran. Pri mojem delu ne gre toliko za finančni učinek, čeprav vsak tolar prav pride, pač pa predvsem za zdravje.
Kako pa je bilo tisti mesec, ko ste bili v bolnišnici? Ste kaj čutili noge in roke? Kaj so vam zdravniki rekli? Kaj so vam napovedovali?
Zdravnik, ki je videl, da sem bil precej kondicijsko močan, je rekel: "Ti boš kar kmalu šel domov in boš hodil." A ni šlo, poškodba je bila prehuda.Sem paraplegik
Ali zdravniki torej olepšujejo zdrav- stveno stanje in se izmikajo?
Kdo celo reče, da se zlažejo, jaz pa mislim, da ne. Mogoče zaradi svojcev nekoliko ovinkarijo.Menim,da je zdravnik povedal tako, da bi mi dal 'korajžo'. Ko sem pa prišel v Ljubljano na rehabilita- cijski center,je prišla ura resnice. Zdra- vnik, dr. Turk, mi je povedal naravnost, da ne bom več hodil. Nisem mu verjel in sem še kar upal. Potem mi je predpisal invalidski voziček; čisto nov voziček. Tedaj sem vedel, koliko je ura.
Ko sem se ponesrečil, sem bil ves čas pri zavesti. Žena Mari je bila v službi, v Kovinotehni je delala. Poklicali so jo in ji povedali, kaj se je zgodilo. Ona je bila že 'hrbteničar', saj je od četrtega do osemnajstega leta starosti nosila stez- nik. Dobro je vedela,kaj je to hrbtenica Meni se sanjalo ni o tem. Bil sem tudi 'cimperman', a mi nikoli ni bilo nič. Križ me nikoli ni bolel. Ko je ženo kdaj križ bolel, je včasih potožila, a jaz ji kar nisem verjel. Zdravi namreč bolnemu ne verjame. Potem pa vidiš, kako je to. Takoj po moji nesreči je prišla v bolniš- nico. Kar naravnost je vprašala zdrav- nika, ki me je operiral, če bom hodil ali ne. Zdravnik ji je odgovoril: "Poskušali bomo narediti, kolikor bo največ v naši moči." Ona pa: "Torej verjetno ne bo hodil!" Zdravnik pa spet: "Ne morem reči." Žena je vedela prej kot jaz in vsi drugi, kakšne bodo posledice. Takoj je doumela, da bom na vozičku.
Ivan je dodal: Nekateri poškodovanci mesece po poškodbi ne čutijo ničesar, ne rok ne nog.Pol leta je lahko 'popolna nula'. Potem se pa le začne popravljati. Tisti, ki imajo vratne poškodbe, imajo celo več možnosti,da shodijo,čeprav se lahko zgodi, da so roke bolj prizadete, kot pri kom na vozičku. Danes lahko že veliko bolj pomagajo kot včasih. Prepri- čan sem, da bodo nekoč z operacijo in šivanjem živcev mogli pomagati tako, da bodo poškodovani spet lahko hodili tudi, če bo hrbtenjača čisto pretrgana.
Srečko: Pri svežih poškodbah bo verje- tno šlo, pri starih, kot so najine, pa ne. To ne moreš pričakovati. Jaz sem bil v Kristusovih letih, ko sem se ponesrečil. Triintrideset let sem bil star. Veliko teh, ki se ponesrečijo, je v teh letih. To je pač takrat, ko je človek najbolj 'agilen'. Človek je takrat pri polni moči in misli, da lahko 'hudiču rep izpuli'. Pa je samo malo nepazljiv in pristane na vozičku...
Ali lahko poveste kaj o svojem po- klicu in o delu. Rekli ste že, da ste tudi 'cimperman' (tesar - krovec), drugače pa menda mizar.
Za mizarja sem se izučil. Kar pa zadeva 'cimpermansko' delo, sem bil samouk. Tistega tako ne zmorem več,ker je tre- ba plezati po ostrešjih. Mizarim pa še. Tudi v kolarstvu sem samouk. No, dva moja strica sta bila kolarja in sem se marsikaj naučil od njiju. Oče pa ni bil mizar ali kolar, ampak je kmetoval. Oba starša sta še živa,a sta zgarana.Oče je bil tudi malo glasbenika in je igral tro- bento pri pihalni godbi. Vedno so igrali na 'lepo nedeljo' pri procesiji.
Že spodaj v delavnici smo videli, kaj vse delate. Občudovali smo pravo kočijo oziroma koleselj. Ali lahko za bralce in bralke Prijatelja naštejete, kakšne stvari vse naredite? Pri mizi, za katero sedimo, vidimo sliko iz lesa. Je tudi ta vaša?
Je.To je lesorez.Rad sem jih delal. Izre- zljal sem tudi bogkov kot. Lesenih ohišij za ure sem veliko naredil, na primer za gasilce. Pa kakšen križ sem tudi naredil in tudi lesene rožne vence. Delam v glavnem manjša mizarska dela.Če je kaj večjega, mi morajo pomagati. Sin bo, tako kaže,nadaljeval moje delo. Rad mu pustim, da uveljavi svoje zamisli. Treba je iti s časom. Moje geslo je, naj človek rad dela, dobro dela in naj se mu nika- mor ne mudi.Potem postaneš poznan in dela ti ne manjka. Naše delo -mizarsko, še ni zastarelo, čeprav delamo starine.
Očitno zelo radi delate in imate tudi veliko idej. Se vam zdi pomembno, da človek rad dela, ne glede na to, ali je zdrav ali ne.
Seveda. In kar dela, naj dela pošteno.
Tole o delu in poštenju imate izrez- ljano tudi v kuhinji:"Le tista hiša kaj velja, kjer delo in poštenje oblast ima." Vsak obiskovalec lahko takoj vidi, da ste verni ter da cenite delo in poštenje. To je res lepo.
To je moje vodilo in v tem smislu vzga- jam tudi svoja sinova, Jerneja in Toma- ža. Tako so mene vzgojili moji starši in jaz to nadaljujem. Ob moji nesreči je večji sin hodil v prvi razred, manjši pa je bil star štiri leta.Ko gledam nazaj, se mi zdi,da sta bolje razumela moje stanje kot ga danes razume kdo od odraslih. Ob meni,ki sem bil na vozičku,sta odra- ščala in sta me navajena. Nikoli nisem imel občutka, da bi se me kdo od sinov sramoval, ker sem na vozičku. Teh te- žav res nimam, to moram reči. Tudi v svojem sorodstvu nimam težav. Mislim, da me sorodniki kar cenijo. Tudi če se ponesrečiš in si na vozičku,je treba de- lati naprej. Jaz sem prej 'v roke pljuval', pa sedaj tudi.
Ko smo šli po klančini v stanovanje, ste omenili, da so vam iz podjetja, kjer ste bili zaposleni, pomagali.
Ja,nazadnje sem delal pri cestnem pod- jetju.Bil sem šofer in strojnik pri asfalti- ranju. Po nesreči so mi pomagali urediti okolico hiše in napraviti klančino. Prej smo stanovali zgoraj v stari hiši, kjer je bila žena doma.Le pet dni pred nesrečo smo dali streho na novo hišo. Bila je še v gradnji. Petega januarja sem še po- spravljal po hiši, zložil precej lesa v garaži, vse zaklenil in odšel gor domov. Potem je delo pri hiši za eno leto v gla- vnem zastalo. Štiri leta po nesreči pa smo se le vselili.
Pravkar so mimo velikonočni praz- niki.Kako ste jih preživeli? Ali hodite oziroma se peljete v cerkev?
Ja, vsako nedeljo 'hodim' v cerkev, v glavnem h kapucinom, kamor spadamo, včasih pa tudi k Sv. Duhu, kjer imajo zelo lepo urejen dostop do cerkve. Kot mizar sem v svoji župniji tudi rad poma- gal. Obnovil sem klopi, naredil kakšne okvire in podobno.
Potem pa nesreča ... Vam je kdaj prišla misel, da to ni pravično in da bi Bog moral kaznovati koga od tis- tih, ki nič ne hodijo v cerkev?
Ne, to pa ne, nikdar! Moja družina je bila verna, moj stari oče je bil več kot petdeset let ključar. O tem pri meni nikdar ni bilo dileme in je nikdar ne bo. Vzgojen sem bil v krščanski veri in tudi svoje otroke sem tako vzgojil. O tem dileme ni! Nesreča se pač zgodi tistim, ki hodimo v cerkev,in tistim,ki ne hodijo Ljudje pa komentirajo, to pa. Marsikdo reče: Če bi Bog bil, take nesreče ne bi dopustil. Tako se je pač zgodilo, usoda Jaz zmeraj pravim, da moraš nekako naprej živeti. Saj od začetka je težko, potem pa se privadiš.
Ste takrat,po poškodbi, veliko molili da bi spet lahko hodili? Ali človeku takrat sploh pride na misel, da bi molil ali mu po glavi rojijo druge mi- sli? Ali po nesreči kaj več molite kot ste prej?
V navadi je bilo,da doma molimo in tako je še sedaj.Mogoče osebno kakšno ma- lenkost več.Pred kosilom zmolimo,pa je. Tako so nas naučili, pa je še zdaj tako. Zjutraj, ko se ti mudi na delo,res ni ča- sa. Pa zvečer je še tudi nekaj molitve. Pri kosilu pa obvezno molimo. Tudi če sva sama z ženo doma, zmoliva nekaj. V glavnem še držimo to tradicijo. Mar- sikje tega ni. Mislim,da je pri meni in pri nas doma nekaj srednjega glede molitve
Ne zamerite temu vprašanju, am- pak glede na vse, kar smo danes pri vas že videli in kar ste že povedali, si vas upam vprašati: Srečko ste po imenu. V življenju ste imeli nekaj sreče, pa tudi hudo nesrečo. Ste srečen človek - kljub nesreči?
(Daljša tišina). Ja,lahko bi rekel,da sem srečen človek,zato ker so mi ostale ro- ke in lahko delam.Uteho najdem v delu, v drobnih stvareh. Bolje bi bilo, da nes- reče ne bi bilo, seveda. Moram pa reči, da sem imel veliko oporo, zlasti v ženi. Če pa ne bi imel njene podpore in druži- ne,bi bilo kritično.To se ponekod zgodi.
Kaj pa štejete za največjo srečo v življenju? To, da so mi ostale roke, pa da imam družino, dobro ženo in otroke. To, da sta otroka zdrava, poštena in delavna. To je zame največja sreča.
Zanimivo, da tako poudarjate delo in poštenje... Zame je to najbolj po- membno. Zelo nesrečnega bi se počutil če bi imel takšne fante,ki bi ga kaj 'bik- sali'. Potem ti že vsak od daleč pokaže, češ, ti si pa oče od tistega...
Gotovo ste tudi v društvu paraple- gikov, verjetno v celjskem. Ste to društvo spoznali že na Soči?
Ja, na Soči sem se vključil, potem so pa prišli kar kmalu domov na prvi obisk. Zdaj se še vedno udejstvujem v keglja- nju,ampak samo rekreativno,ne tekmo- valno. Članstvo v društvu se je v zad- njih desetih letih zelo povečalo. Pred desetimi leti nas je v tem koncu bilo šestdeset, sedaj pa še enkrat več. Ne vem, ali je več nesreč ali pa se poško- dovanci bolj povezujemo.
Pa ste kdaj tudi tekmovali?
Ne. Jaz tekmujem v delu in ne v športu Na kegljanje hodim le zaradi zdravja in družbe; da 'malo mečemo' in se pogo- vorimo. Vsako sredo imamo rekreacijo v Celju v Golovcu, kjer je novo kegljišče, dostopno tudi za invalide. Invalidi smo v tej dvorani dobrodošli.
Imam občutek, da ljudje na vozičkih nekoliko drugače gledate na življe- nje in velikokrat tudi s humorjem rešujete kakšne zaplete. Ali to drži?
Nekaj drži, a bi bilo lahko takega rav- nanja več. Nekateri so zamorjeni, drugi pa ne, odvisno že od značaja in od živ- ljenja pred nesrečo.Tisti,ki imamo svoje družine, smo gotovo na boljšem.
Omenili ste, da je oče igral na tro- bento. Ste tudi vi kaj glasbenika?
Ne,to pa ne. Nobeden od nas,otrok, se ni posvetil glasbi. Kot majhen se nisem naučil kakšnega instrumenta, potem pa nikoli ni bilo časa. Delali smo po vsej Jugoslaviji. No, saj če bi me to zelo za- nimalo, bi si že vzel čas. Raje delam.
Poznate kaj dosti 'vozičkarjev',ki še delajo v svojem poklicu?
Mizarjev je kar nekaj na vozičku. Dela- mo, kar nas veseli in kar zmoremo.
Od kod to vaše veselje do lesa? Ste ga imeli že kot otrok?
Zmeraj. Spomnim se, kako sem vedno, ko je kdo kaj delal iz lesa,bil zraven, na primer, ko so delali sode. Še v osnovno šolo nisem hodil in sem bil obvezno zra- ven. Imeli smo tudi mizarsko mizo,poleti zunaj, pozimi pa kar 'notri'. Ženske so luščile fižol, jaz sem pa žagal, sekal,te- sal, skobljal... Iz otroških let imam tudi veselje do risanja in oblikovanja. Sedaj, ko sem na vozičku in težjih mizarskih stvari ne zmorem, zopet delam take stvari, ki jih je prej treba premisliti, na- risati, oblikovati; to se pravi dela, kjer čas ni tako pomemben. Če si zdrav, si kaj takega ne moreš privoščiti. Kdo te bo pa gledal, da ga boš en teden ... (mizarski izraz)? Ali ni tako?
Kako pa je pozimi? Ali tudi kaj miza- rite ali pa raje gledate televizijo in kaj berete?Kakšen dan je zaradi snega že nerodno iti dol v delavnico.Malo več že berem pozimi. Pregledam celjski Novi tednik, pa revijo o konjih, pri tašči pa tudi verski tisk. Včasih preberem tudi kakšno knjigo.Po resnici moram povedati da nisem preveč vnet bralec.Tudi tele- vizije ne gledam kaj dosti.Najraje delam
Kako pa je s Prijateljem?Ga poznate?
Sedaj ga bom že spoznal. Ivan mi je poslal eno številko.
Gotovo vaša predstavitev v Prijate- lju ne bi bila popolna, če ne bi ome- nili še vaše ljubezni do živali. Videti je, da imate zelo radi živali. Oba z ženo sva doma s kmetije in sva nava- jena na živino. Nam to veliko pomeni. Kot kmetje smo mi seveda majhni proti drugim. Spodaj so kmetije,ki imajo po šestdeset,celo sto glav živine.Mi imamo le konje, pa kakšno govejo žival. Pred desetimi leti smo kupili hektar zemlje. Vzrok je bil bolj v tem, da imamo cesto do hiše na svojem kot pa v kmetovanju Sin pa ima zelo rad konje.Tudi moja že- na in sinova radi delajo na zemlji.Veste, zemljo moramo spoštovati in jo takšno, kot smo jo prejeli, dati naprej našim potomcem.Tudi do denarja moraš imeti spoštovanje. Varčevati moraš takoj, ko kaj imaš.Če vse sproti zapraviš,ne bo nič

In tako smo začeli modrovati o življenju Vsi štirje smo približno istih let, tam ok- rog Abrahama.Nekaj o življenju in o tem kako bi se morali ljudje obnašati,že ve- mo. Sami se pa tudi še učimo. Verjetno bo tudi tale pogovor na marsikoga med bralci in bralkami deloval podobno. Ima- te svoje mnenje o življenju, a radi pris- luhnete vsakomur, ki ima kaj povedati. In Srečko ima kaj povedati,z besedami, nekaterimi tudi vklesanimi v njemu tako ljubi les,predvsem pa s svojim odnosom do življenja. Hvala, g. Srečko!

Na obisku smo bili: Ivan Gaberšek,Vlado Bizant in Tone Planinšek (tudi slike)

Skupno življenje bolnikov in invalidov

Nikoli si nisem mislila, da se bom sama znašla v takšnem položaju. Moja bole- zen je tako napredovala, da si sama ne morem več pomagati pri vsakdanjih op- ravilih-kuhanju, pranju, čiščenju,nabavi in celo pri osebni higieni. Sorodniki so daleč. Tekom let pa človek spozna tudi mnoge dobre ljudi,s katerimi počasi po- staneš prijatelj.In ko potrebuješ pomoč prijatelji in prijateljice bolj razumejo sti- sko kot domači in mi pridejo pomagat. Tako sem še vedno lahko v svojem stanovanju. Res me je groza, da bi pri teh letih že morala v dom med starčke. Največkrat mi pomaga prijatelj, ki ima sicer svoje stanovanje, v zadnjih letih pa je pri meni velikokrat tudi po več tednov. Spoznala sva se v bolnišnici. Vesela sem ga, toda zlobni jeziki so že storili svoje. Saj si lahko mislite,kaj go- vorijo. Kaj pa vi pravite k takšni pomoči med bolniki? Samo ne recite: Zakaj se pa ne poročita? Ni mogoče! Zanima me tudi, kako je glede prejemanja zakra- mentov. Verjemite mi, da mi ni vseeno, saj sem vedno lepo krščansko živela. Mislim, da je lahko govoriti, kaj se sme in česa ne, če si zdrav. Če pa v vsem postajaš odvisen od pomoči drugih ljudi je drugače. Hvala za odgovor. Draga gospa!
Iz vašega pisma lahko ugotovim, da ste resno bolni in da vas vznemirja vpraša- nje,kaj misli Cerkev ali kaj je pravilno za kristjana v primeru, če se razvije prija- teljstvo med bolniki, invalidi ali tudi med zdravimi in bolniki ali invalidi. V svojem vprašanju omenjate, da okolica glede razmerja med vami in vašim prijateljem govori in si misli pač svoje. In končno se postavite tudi na stališče,da poroka ne pride v poštev.
Najprej bi vam kot kristjanki želel pou- dariti, da to, kar misli in govori okolica, seveda ni glavni razlog za kakršnokoli zaskrbljenost. Ljudje pogosto ali skoraj vedno sodijo po sebi. Vsak od nas pa bo o sebi dajal odgovor pred Bogom, ne pred sosedi in zlobnimi jeziki. Jasno pa je, da opazke in govorice okolice tudi vplivajo na naše vedenje. Zato je naj- bolj pomembno,da imamo mirno in čisto vest pred Bogom.
Zakaj vi v vašem primeru izključujete poroko,mi ni jasno.Tega tudi ne razloži- te.Sam menim,da je poroka med bolniki, invalidi ali tudi z zdravimi osebami enaka ostalim porokam. Seveda morata oba,ki se za to odločata, sprejeti svoje fizično in duhovno stanje kot dejstvo,ki je lah- ko v marsičem ovira,tako pri medseboj- ni ljubezni kakor tudi glede potomstva. Vsi ljudje, zdravi ali bolni,smo telesno - duhovna bitja z dušo.Vsi smo tudi spol- na bitja, zato imamo čustven odnos do soljudi in tudi posebna nagnjenja sim- patije, zaljubljenosti in ljubezni. Če se imata dva človeka res rada, potem bo- sta storila vse, da bosta svojo ljubezen tudi zakramentalno uresničila,da jo bo- sta postavila in dvignila pred Gospoda. Resnična ljubezen se tako ne more us- taviti pred nobenimi ovirami, tudi pred oviro bolezni ne. Zato je verjetno prav, da ponovno razmislite, zakaj v vašem primeru poroka odpade, in, ali je res to nekaj, kar nikakor ne pride v poštev.
Če je tako,da nikakor ne pride v poštev potem seveda po krščanskem gledanju na stvar ne pride v poštev prijateljstvo ki bi dejansko pomenilo, da dva živita kot mož in žena, čeprav to nista. Vpra- šanje je, kaj se danes vse razume pod prijateljstvom. Gotovo,da je možno pri- jateljstvo,ki ne seže na polje intimnosti V takem primeru ne vidim nobenih res- nih težav. Verjetno tudi vi ne. Očitno pa je med vami in vašim prijateljem še kaj več. Predpostavljam,da vas prav to vznemirja, ker sprašujete tudi, kako je z zakramenti. Glede na to,da je položaj vsakega bolnika ali invalida zelo speci- fičen in da ni receptov, ki bi jih lahko predpisovali,se mi zdi pomembno,da se znate zaupati duhovnemu voditelju in da skupaj z njim iščete in najdete tiste rešitve, ki bi bile za vaše stanje najpri- mernejše. Samo, če nekdo res spozna celotni položaj človeka in njegove te- žave, lahko ustrezno svetuje.
Z načelnega vidika naj ponovim še en- krat, da nekdo, ki je invalid ali bolnik zaradi tega ne more biti prikrajšan za zakrament svetega zakona, če ga želi prejeti.Seveda je za sprejetje tega za- kramenta potrebna svobodna privolitev in zavestna odločitev.V primeru dušev- nih bolnikov in bolnikov, katerih svobo- dna volja in zavestno spoznanje je zelo omejeno,je potrebno to okoliščino upo- števati,tudi ko gre za odgovoren odnos do druge osebe.Čustvena in tudi sicer- šnja stanovitnost je pogoj, da se lahko nek odnos res razvije v resnično ljube- zen. Če te danosti ni, potem je bolje, da se takšnim osebam intimna razmerja odsvetuje ali se jih pred njimi celo ob- varuje, ker je v nasprotnem lahko po- sledica hujša od obstoječega stanja. Človeka vredno intimno razmerje pred- postavlja odgovornost do sebe, do drugega in do tretjega, če se ta rodi. Zato se je potrebno v tem okviru tudi odločati o tem, česa je kdo sposoben in česa ne.
Morda je v primeru bolnika ali invalida potrebno opozoriti še na nek vidik. Dej- stvo je,da vsi ljudje potrebujemo ljube- zen in potrditev v njej.Da v sebi nosimo občutek, da nas ima rad Bog in ljudje (prijatelji), oziroma ljubljena oseba,ki je mož ali žena. Človek, ki je prikrajšan ali na področju zdravja ali na področju čus tvenega sveta,lahko toliko bolj hrepeni po tem,da bi ga kdo sprejel in vzljubil v njegovem stanju. To lahko po eni strani spodbudi iskanje v smeri čustvene in intimne navezanosti na drugo osebo. Ob tem lahko sprožimo zelo nezavedno čustvo posesivnosti do nekoga, ki nam je izkazal pozornost in naklonjenost. Ugotovimo, da bi lahko postal naš in ga temu primerno priklenemo nase. V tak- šnem odnosu seveda ni dovolj svobode in je nevarno da se slabo konča po tem ko se je že vse izkusilo. Obstaja tudi druga nevarnost, da zdrava oseba išče sprejetosti. In ker je iz različnih razlo- gov ne najde, vidi pa, da je naenkrat nekomu potrebna, recimo bolniku, lahko zgrabi za to možnost, ki pa ni nujno motivirana iz nesebične ljubezni, ampak z določenim egoizmom, iskanjem samo- potrditve. Tako je pač v naših človeš- kih odnosih potrebno biti vedno buden in pozoren, kaj so zadnji vzgibi, ki nas vodijo v določene odločitve.
Upam, da sem vam in morda še komu s pomočjo vašega vprašanja lahko kaj pomagal.Predvsem pa bi želel podčrtati da je v primerih,ki so zelo specifični, po trebno zelo dobro poznati tisto osebo ali več oseb, preden lahko primerno in dovolj odgovorno svetujemo. Zato je najbolje,če imamo duhovnega voditelja, ki mu lahko zaupamo in zanj vemo, da nam želi pomagati, ne pa moralizirati.

dr. Ivan Štuhec

Rad vas imam

Spoznala sva se v bolniški kapeli.Soma- ševal je v bolniški halji. Po sv. maši mi je mirno rekel: "Imam raka in čakam na operacijo."
Ker je težko hodil,sem ga na vozičku od peljala v bolniško sobo. Peljala sem ga po podzemnih hodnikih bolnišnice in se pogovarjala z njim. Rekel je: "Čutim, da je smrt v meni. Rad bi umrl pokončno, kakor so umirali mnogi moji farani. Ko- likim sem podelil zakrament bolniškega maziljenja! Ne želim si,da bi me bolezen zlomila. Toda tudi Jezus na križu je bil Bog in človek (besedo človek je še po- sebej poudaril). Tudi Jezus je s presun- ljivim glasom zaklical: "Moj Bog,moj Bog zakaj si me zapustil?" Spominjajte se me v molitvi! Ne zato,da bom ozdravel, ampak da bom pogumno prenesel vse, kar me čaka. Čutim, da se mi smrt ne- izogibno bliža. Nimam rad pogovorov z ljudmi, ki me prepričujejo, da bo še vse dobro. Ob njih čutim, da me ne jemljejo resno. Bolnik sam najbolje ve, kako je z njim. Vesel sem, ko vidim, da me imajo farani radi. Popolnoma se lahko zane- sem nanje. Mlada faranka mi je rekla: "Pogrešamo vas. Povedali ste nam tudi kaj takega, kar nismo radi slišali, a je bilo prav, da ste rekli." Vem, da za me- noj ne bo naslednika in da bo moja fara ostala brez duhovnika. To me boli."
Ko sva prišla v bolniško sobo, se je sklo nil in iz nočne omarice vzel zvitek pa- pirja. Počasi ga je razgrnil po postelji in rekel: "To je načrt za moj nagrobnik. Vse sem predvidel, ker imam rad stvari urejene." Na nagrobniku je bil zapis: RAD VAS IMAM - DUHOVNIK NA VEKE! Čeprav je bil telesno hudo bolan, je bil duhovno popolnoma zdrav.Vse je uredil za vse je poskrbel.
Neomajno je zaupal v Marijo: "Veste, enkrat me je Marija že rešila gotove smrti. Več kot petdeset let življenja sem imel od takrat dalje podarjenih. Na novomašno podobico sem zapisal misel o križu. Takrat še sploh nisem razumel, kaj v resnici križ je. Sedaj slutim, kaj križ je,ko ga moram sam nositi. Križa se ne da razložiti,o njem ni mogoče filozo- firati."
Njegov pogled je izražal mir. Ob njegovi postelji so se vrstili farani in tudi med zdravstvenim osebjem je bil zelo prilju- bljen. Za vsakega je našel prijazno in

spodbudno besedo. Celo kuharici se je zahvaljeval: "Tako dobro kuhate, da mi v bolnišnici še nikoli ni bilo slabo."
Ko je bil še na svoji fari,je zaradi bolez- ni odpovedal verouk,a so otroci vseeno prišli. "Zakaj ste prišli?" jih je vprašal.
"Prišli smo k vam na obisk. Radi smo z vami, " so odgovorili otroci in se tiho posedli okoli njegove postelje. Kuštrave glavice so bile kakor živ rožni venec.
Ko v bolnišnici ponoči ni mogel spati, je premišljeval, kaj bo z njegovimi farani, ko njega več ne bo. Vedel je, da je zaradi pomanjkanja duhovnikov zadnji duhovnik na tej fari.
Jean Vanier je zapisal: "Vedeti je treba, da nobena nega, nobena tehnična us- posobljenost ne bo zbrisala nekaterih bolečin, ne bo ozdravila nekaterih tes- nob, ne bo zacelila nekaterih ran, zato se moram učiti biti zraven v sočutju, kot Marija."
Sočutje je navzočnost, je kakor struga po kateri lahko teče vse, kar bližnji do- življa. Vse,kar bližnji čuti, je prav. Zato ga v njegovem čutenju ni potrebno popravljati.
V juniju bodo posvečeni novomašniki. Njihov poklic je izmoljen in po trpljenju mnogih izprošen. Vse izbire v življenju so odvisne od naše ljubezni. Trpljenje, ki ga ni mogoče odpraviti, lahko daruje- mo za svetost in zvestobo duhovnikov in za nove duhovne poklice.Jean Vanier pravi: "Z Jezusom odkrivajmo trpljenje kot darovanje!" Milost Vstalega je razu- meti križ in ga ljubiti danes in vsak dan znova.
Naj končam z mislijo, ki mi jo je prijatelj zapisal za velikonočno voščilo: "Četudi se na zunaj izbriše vse, uniči tudi naj- bolj dobro,ostaja v Bogu zapisana vsa- ka najmanjša poteza truda, ki smo jo v življenju kdaj storili, zato da nas bo ob dnevu dopolnitve, ko pridemo k Njemu, potolažil s svojim večnim mirom-nebesi"

Janja Ahčin

Oče Henrik in Bratstvo

II. poglavje: Duhovnik

Ko je l. 1922 o. François z velikimi napori izpolnil vse pogoje, da bi bil posvečen v duhovnika, so si predstojniki semenišča, ki so bili prepričani,da je blizu smrti, postavili vprašanje: Ali naj bo posvečen? Škof Gini- stry je srečno odločil: "Posvetili ga bomo. Vsaj nekaj mesecev pred smrtjo bo mogel maševati". Po posvečenju mu je rekel: "Ne dajem vam nobenega dekreta za delo. Vrnite se k domačim in se zdravite!"
Vrnil se je domov. Ker je hotel svoje duho- vništvo resnično živeti, je šel k župniku in ga prosil, naj mu da kakšno delo. Ta ni vedel, kaj naj stori, pa je preprosto dejal: "Malo boste pomagali pri verouku in... bol- nike obiskujte!" Tako je bil oče Henrik na poti, na kateri ga je Sveti Duh pripravljal, da bo postal ustanovitelj Mednarodnega krščanskega bratstva bolnikov in invalidov.
Začel je z obiski pri bolnikih. V delavskem mestu ni odkril le svetá bolnikov, ampak tudi svet revščine. Kot potomec meščan- ske družine ni še nikoli tako od blizu srečal revščine in prave bede. Tedaj še ni obsta- jalo nobeno socialno zavarovanje in marsi- kateri delavec,ki je hudo zbolel,je prišel na beraško palico. Mladi duhovnik za vse to ni nič vedel in ko je videl te ljudi, je bil do dna duše pretresen. Spomin na razmere, s katerimi se je srečal kot komaj posvečen duhovnik, ga bo spremljal vse življenje.
Postal je prijatelj ubogih, trdno prepričan, da mora tisto, kar je njegovo, deliti z ubo- gimi.In s tem je kar takoj začel.Nekateri so bili mnenja, da se mu je zmešalo. Poglejmo si tole družinsko sliko. Nekega dne,ko se je družina začela zbirati za kosilo, je njegova mati odkrila, da je vse, kar je pripravila za obed, izginilo iz kuhinje.Oče Henrik je odkril družino,v kateri že dva dni niso jedli. Storil je, kar se mu je zdelo edino pravilno: nesel jim je hrano, ki je bila pripravljena za njego ve domače. Ko mu seveda niso prizanesli z očitki, je mirno odgovoril: "Mi si bomo že znali pomagati, oni so pa brez vsega."
Leta so tekla,oče Henrik pa ni umrl. Poma- gali sta mu naša Gospa Kreposti v Lignyju in ona v Benoîte-Vauxu, ki se jima je vse življenje zahvaljeval. Ko je škof videl,da je zmožen sprejeti redno delo, ga je imenoval za kaplana v Lignyju.K imenovanju je dodal da mora še naprej stanovati in se hraniti pri svoji družini, ki bo skrbela za njegovo zdravje.
Škofova previdnost ni bila odveč. Priče iz takratnih let trdijo, da ni bil 'kaplan brez dela'. Ne da bi opustil obiske bolnikov,je bil navzoč povsod in zelo dejaven.Prav pose- bej se je zavzel za mladino, še posebej za tiste, ki so bili včlanjeni v Legijo sv. Jurija, ki je mladim pomagala pri prosvetnem delu. Posebej se spominjajo, da je bil zelo na- klonjen gledališču. Če bi ne bil duhovnik,bi verjetno bil igralec.V spominu ljudi so igre, ki jih je pripravil: 'Rolandova hči', 'Zaigrani denar', 'Za krono', 'Slamnati italijanski klobuk', 'Najprej, Francija' in 'Komedija o obešencu'.
Dodajmo še dve zanimivosti iz življenja te- ga 'vražjega kaplana'. Za igro Rolandova hči je nujno potreboval dekle. Takrat so bile igre z mešanimi vlogami prepovedane. Kaplan je dejal: "Pomagati si je treba" in pregovoril svojo sestro Magdaleno, da je prevzela to vlogo. Kdo bi mu kaj takega prisodil?
Ob drugi priliki je hotel uprizoriti Skapinove zvijače, da bi napolnil izpraznjeno blagajno Vincencijeve konference. Igralci so zavrnili ta načrt. Toda on je pripravil predstavo z najrazličnejšimi smešnimi vložki in uspeh je presegel vsa pričakovanja. Ti spomini raz- ložijo poredne kretnje,s katerimi je kasneje 'okrasil' svoje delovanje med bolniki.
Ljudje so govorili:"Takega duhovnika potre bujemo." Pri poučevanju katekizma je upo- rabljal filme, kar je bilo v tistih časih prava redkost. Otroke je imel rad in od časa do časa je tistim, ki so šli k prvemu obhajilu, a so bili preveč ubogi, da bi jim starši kaj novega kupili, prinesel nove čevlje. Ko so se ob žegnanju od vseh štirih vetrov zbrali kramarji, je šel pozdravit prav vse; tudi "vedeževalke" ni izpustil.
Čeprav je bila občinska uprava Cerkvi ne- naklonjena, so kaplana vsi imeli radi. Pri vsakih volitvah je bila lista kandidatov, ki jih je izbral župan, potrjena. Neko leto so se katoličani v Lignyju dogovorili, da bodo med imena kandidatov vtihotapili tudi kap- lanovo ime. Ko so mu to povedali,je sprejel Nikjer ni bilo nič objavljenega, pač pa so pod vrata posameznih hiš potisnili razmno- ženo vabilo, naj ljudje volijo tudi kaplana. Volila ga je ogromna večina ljudi.
Motili bi se, če bi pri vsem mislili, da je bil oče Henrik nemiren človek, zagnanec in agitator. Vedno je bil najprej duhovnik, globoka,v nadnaravno usmerjena duša, iz- reden duhovni voditelj, kar je posebej po- kazal v spovednici in pri tistih, ki so trpeli. Neka gospa, ki je bila v tistih časih stara devet let, pravi, da je bil izredno dober spovednik.
Vsa zunanja dejavnost ga ni ovirala, da ne bi deloval tudi intelektualno. Kar težko je verjeti, kje je dobil čas, da je v l. 1924 dal natisniti knjigo "Življenje blaženega Petra iz Luksemburga", ki se je rodil v Lignyju l. 1369. Ta je postal škof v Metzu,za tem pa kardinal diakon v Avignonu. L. 1587 je bil prištet k blaženim. Kristjani iz Lignyja čas- tijo rojaka, ki je dosegel čast oltarja. Res je, da je Ligny dal izredne ljudi.
Tistih nekaj let oče Henrik François ni bil le kaplan v rojstnem Lignyju,ampak se je zelo trudil, da bi prišel čim dlje v svojem oseb- nem duhovnem življenju.O tem nas prepri- čajo zapisi duhovnih vaj,ki jih je l.1928 op- ravil v Benoîte-Vauxu. Iz zapiskov se tudi vidi, na kakšno prihodnost je mislil.

"Spominjam se, kako dober je bil z menoj Jezus. Njegova vabila, da me pridobi zase, poklic k svetosti,moja goreča želja,ko sem bil star dvanajst ali trinajst let.Kako ljube- znivo mi je pomagal,kadar sem mu povedal da ga potrebujem. Vselej, ko sem si dovolil pomanjkljivosti, me je energično poklical, naj se popravim. Vsakokrat,ko se mi je po- srečilo napraviti korak naprej,sem to storil, ker me je za to Bog navdihnil in mi pomagal Poklican sem bil, da bi bil duhovnik misijo- nar in da bi bilo moje darovanje popolno..."
"Božič 1916 ... Priganja me klic k trpljenju zaradi bolezni, k jasni in močni daritvi vse od začetka. Če bi želel Jezusu darovati manj, bi si želel zdravja. Jezusu svobodno darovati vse, pa pomeni biti bolan za ved- no ... Milost je, od takrat dalje, da nisem bil niti en sam dan v svojem življenju brez telesnega trpljenja. Bila je kakšna ura, ko trpljenja nisem čutil, a prav nobenega ce- lega dneva."
"Vztrajnost, da ne bi zatajil tega, kar sem sprejel, to je, da ne bom nikoli prosil Boga, da bi manj trpel, čeprav je res, da se mi trpljenje od časa do časa upira... Terezija Deteta Jezusa podpira mojo slabotnost ... Posvetitev Jezusovi Ljubezni,ne živeti dru- gega kot ljubezen do njega ... Trudil sem se, da bi bil zvest, a včasih sem na to le pozabil..."
"Jezus ni prejel dovolj. Dal mi je nemir,sta- nje želja. Hoče še več? Nisem si mogel predstavljati: žrtvovati se, telesno trpeti, ljubiti... To mi je zadoščalo. Motil sem se, ker sem mislil, da svetost prihaja kar sama po sebi, ne da bi se tega zavedali. Jezus me ni prosil,da bi se še bolj vidno žrtvoval, pač pa za notranje življenje, predvsem za ponižnost v dejanjih..."
"Da, priznam,da je napuh v mojem življenju pogosto prišel na površje. Ko sem se bal ponižanja, se je v moja dejanja priplazila nečimrnost; sebičnost. 'Uniči vse to,' mi je dejal Jezus... Jezus,tu sem, trdno odločen biti bolj ponižen, stokajoč zaradi svojega napuha in z voljo, da ga premagam z deja- nji... Včeraj sem bil pri spovedi.Res sem se potrudil, da bi jo opravil nadvse ponižno, da bi se ponižal, da bi spoznal svoja slaba nagnjenja in strah,ki se jih drži.Primanjkuje mi pripomočkov, da bi se ponižal. Šel sem k spovedniku, ki me pozna, a sem mu še izrecno povedal, kdo sem. Upam, da sem Jezusu dal malo zadoščenja, vem pa, da me prosi, da se v prihodnjih spovedih še bolj ponižujem..."
"PONIŽNOST ... Sem začel drugače misliti? Včasih sem mislil, da je Ljubezen VSE. V svoji preproščini sem verjel,kako je to sko- raj edina krepost.Sedaj moram reči natan- čneje: Ljubezen je potrebna,ljubiti moramo bolj in bolj.Je pa učinek RESNIČNE Ljubezni v tem, da JASNO VIDIMO in nas prisili k ponižnosti do te mere,da bi - če bi premiš- ljeno zavrnil luč,ki mi jo Jezus pošilja glede ponižnosti - s tem zanikal tudi Ljubezen sámo, v svoji duši bi jo ugasnil. Popolnoma jasno mi je,da bom v ponižnosti našel naj- več Ljubezni. Ljubezen naj bo popoln go- spodar moje duše ..."
Jezus,upam, danes sem poln zaupanja. Mi- slim,da to ni le trenutno navdušenje. Tako čutim že vsaj dva meseca. V duhovnih vajah se stvari le jasneje začrtajo, uredijo in to je vse. Za ponižnostjo, ki mora med mojimi sklepi nositi zastavo, pridejo duh molitve, zbranost in pogostno združenje z Jezusom: podaljšana molitev, molitev v samoti noči, od časa do časa ... moliti kar največ in misliti na Jezusa ob vsaki prilož- nosti med dnevom. Zatajevanje telesa:Bolj bom pazil na majhne stvari in sredstva: zatajevanje glede obleke,nadzor nad očmi, red pri vstajanju in obveznostih. Vse to spada k notranjemu življenju in osebni po- svetitvi ... Jezus pričakuje še nekaj več: da sem VESEL, ljubezniv, požrtvovalen in od včasih tudi šaljiv... ampak pod to skor- jo naj bo zatajevano, z molitvijo prepojeno in ponižno notranje življenje."
"To je moj načrt, načrt,da bi dosegel sve- tost in si pri tem ne delal praznih upov; življenjski načrt, ki bo poln ljubezni do Je- zusa, saj vem, da je ta Ljubezen motor, ki vse poganja."
Henrikovo zdravje se je utrdilo. Ker noče umreti ... in ker so njegove pastoralne zmožnosti očitne, bo imenovan za župnika. Ko bo zapuščal Ligny, bodo mnogi jokali.

Peter Boillon,
upokojeni škof v Verdunu (se nadaljuje)

Začni pri sebi in takoj!

Duhovni vikend v Semiču,25.-27.april 2003

Tudi letos smo podaljšali naše velikonočne praznike, in to z duhovnim vikendom v Se- miču. Že včasih so rekli,da je 'bela nedelja - mala velika noč'. Za nas v Krščanskem bratstvu bolnikov in invalidov je bilo to sre čanje resnično pravo praznovanje. Doživeli smo vesele in lepe trenutke, da smo se ob koncu kar težko razšli.
Že potovanje v Belo krajino skozi pomla- dansko ozelenele gozdove, cvetoče trav- nike in vrtove nam je vzradostilo srce. V domu paraplegikov so se že zbirali prijatelji Med njimi je bil g.Marko Marinko, župnik iz Velikega Gabra. Veseli smo ga bili, saj nas je že pred leti,ko je bil še bogoslovec, obi- skoval in nam pomagal. S svojo kitaro nas je navdušil in ustvaril dobro razpoloženje. Že prvi večer smo imeli sv. mašo, kar nam veliko pomeni.
Naslednji dan je pripravil lep nagovor na temo: "Začni pri sebi ...!" Govoril je tako preprosto, razumljivo in prepričljivo, da mi je večkrat prišel na misel stavek: "Bog ni večji, če ga ti spoštuješ, ampak ti si večji, če mu služiš" (sv. Avguštin).
V soboto ob šesti uri smo se pripravili na sveto mašo, kar je bilo zelo lepo in dožive- to. Sodelovali smo vsi.Najbolj so nas zopet navdušili mladi iz družine Nemanič, ker so tako lepo prepevali pesmi in odpevali pri sv maši ter še po njej. Vse pohvale so vredni. Jožeta je Bog že bogato nagradil, da ima tako lepo prihodnost svojih potomcev. Vsako leto nas pridejo razveselit.
V soboto zvečer se je pridružil še Zlatko Novak iz Ljubljane. Čeprav imamo duhovni vikend, vanj vključimo tudi kaj veselega, predvsem pesmi in ta večer so prišle na vrsto narodne, saj se je oglasila njegova harmonika. V nedeljo zjutraj nam je podal še lepe misli o Božjem usmiljenju, da smo se čim bolje pripravili na sveto mašo v žu- pnijski cerkvi. Ravno na belo nedeljo smo namreč zaključili devetdnevnico v čast Božjemu usmiljenju. Zdaj je to nov praznik in sv. oče je priporočil, naj se obhaja na belo nedeljo.
Prav lepo se v imenu vseh udeležencev zahvalim za te lepe in prijazne dni, tako na šemu prijatelju Jožetu Nemaniču,ki je orga- niziral srečanje,njegovim domačim za obisk in pesmi,Zvezi paraplegikov za prostor,du- hovnemu voditelju Marku Marinku za nago- vore in maše, kuharicam-Marijinim sestram za dobro hrano, Zlatku za njegovo harmo- niko in lepe besede, pa tudi vsem drugim, ki so kaj pomagali. Vsem lepa hvala!

Urška Zupančič

Najino dvodnevno srečanje v Semiču

Če živiš v domu upokojencev in če si še mlajši,ti vsak dan zunaj doma veliko pome- ni.Zato sva tudi midva dan odhoda na sre- čanje v Semič komaj čakala. V petek smo se približno ob pol štirih odpeljali izpred našega doma starejših občanov v Krškem. Mimogrede smo pobrali še dva naša člana in se nato odpeljali proti Beli Krajini.Vožnja je bila zelo prijetna in prav tako tudi vre- me. Prispeli smo okoli sedemnajste ure. Ko smo se vsi zbrali, smo začeli s programom.
Na tem srečanju sva si nabrala dosti du- hovnih moči,ki jih potrebujeva,da laže pre- magujeva vse življenjske ovire. Zato bi se rada g. Jožetu zahvalila za povabilo, Tilki Tomažin za pomoč, enako pa vsem, ki so kaj pomagali na srečanju.

Elica in Vlado Krivec

Vstani in hodi - z Abrahamom!

V soboto, 3.maja, smo na Zaplani pripravili prijetno srečanje z zahvalno sveto mašo, pri kateri smo se Bogu zahvalili za 50 let življenja duhovnega pomočnika Bratstva Vlada Bizanta. Z njim smo povezani od l. 1980, ko je še kot sodelavec pomagal pri naših srečanjih in se prav ob tem odločil za duhovništvo. Zadnjih sedem let pa se kot urednik Prijatelja in naš duhovni pomo- čnik trudi, da bi Bratstvo pri nas živelo na- prej in to po Jezusovih besedah: Vstani in hodi! Mašna štola s temi Jezusovimi bese- dami in znakom Bratstva bo njega in nas poslej pri sveti daritvi na naših srečanjih spominjala na vsa leta našega skupnega življenja v Bratstvu in nas spodbujala, da uresničujemo te Jezusove besede - geslo Bratstva.
Mašo so olepšali tudi pevci iz Vrhnike. Njim in vsem domačinom, ki so se nam pridružili, prisrčna hvala!
Celodnevno srečanje smo zaključili s petimi litanijami Matere Božje in se tako vsi sku- paj priporočili naše nebeški Materi.

Tone Planinšek

Kar potrpite, saj ne bo nič boljše!

Dekanijsko srečanje starejših v Vremah

"Ko se ponovno snidemo,bo spet veselo..." Tako nekako smo si januarja obljubili na srečanju starejših v Slivju. In res, želje in napovedi so se uresničile v nedeljo, 11. maja 2003,ko so se ob šestnajstih v cerkvi Marije Vnebovzete v Vremah ponovno sre- čali bolni in ostareli, tokrat iz vse kraške dekanije. Srečanje postaja tradicionalno in vsako leto je več udeležencev. Program je bil, tako kot je to v navadi, pester in raz- giban, zato se je za vsakogar kaj našlo.
Srečanje se je pričelo s sveto mašo, ki jo je letos daroval urednik Prijatelja. Mašo je začel in končal s tolažbo, s katero so izku- šeni stari bratje po misijonskih hišah tola- žili mlade duhovnike: "Kar potrpite, saj ne bo nič bolje!" Običajno namreč ljudje reče- mo nasprotno: "Kar potrpite, saj bo kmalu bolje." Marsikdo v cerkvi se je nasmejal tej ugotovitvi,saj je tako resnična.Leta tečejo telo pri sedemdesetih, osemdesetih, morda celo devetdesetih letih postaja čedalje bolj ubogo,sluh peša,oči pešajo, korak po- staja počasen ... Delati je mogoče čedalje manj.Seveda je mašnik dodal,da pa imamo razlog za upanje, saj smo z vsakim dnem tudi bliže Bogu in naši nebeški Materi Mariji
Ker je bila ta velikonočna nedelja tudi ne- delja duhovnih poklicev, je v pridigi omenil svojo pot do duhovništva, ki ni bila čisto običajna,predvsem pa je bilo na njej veliko stikov z bolniki, invalidi in ostarelimi. Tako kot je sam skušal v stiku z njimi spoznati Božjo voljo in ga je to pripeljalo na pot du- hovništva, naj bi vsakdo v dogodkih življe- nja spoznaval, kaj je njegova naloga. Tudi star in onemogel človek ima svojo nalogo, ki mu jo Bog daje. Da bi jo zmogel, mu Bog daje tudi svojo pomoč - zakrament bolniš- kega maziljenja.To je znamenje njegovega dostojanstva in Božjega klica oziroma pok- lica -poklica bolnika.Kot so maziljeni otroci pri krstu, birmanci pri birmi in duhovniki pri posvečenju, so maziljeni bolniki, da bi dou- meli in z vsem srcem sprejeli svojo novo nalogo - pridruževati svoje trpljenje Jezu- sovemu trpljenju in s tem odreševati svet. Starejši in bolniki so še kako potrebni temu našemu svetu.
Po pridigi,izpovedi vere in prošnjah so mno gi v cerkvi prejeli bolniško maziljenje;skoraj vsi starejši, vmes pa tudi nekaj mlajših,kar nam je dalo misliti. Kolikokrat bolezen ali nesreča pride že davno pred starostjo ... Med nami je bilo namreč kar nekaj oskrbo- vancev posebnega zavoda v Dutovljah. Na koncu maše smo še počastili Marijo z lita- nijami.
Po maši sta zunaj pred cerkvijo sledila po- gostitev in zabava, na kateri so se ponov- no predstavili Navihani lisjaki. Mlad in razi- gran šolski ansambel je skupaj z učiteljem nastopil že v Slivju, tokrat pa na željo in navdušenje vseh tudi v Vremah.
Tako... Veselo rajanje se je nadaljevalo in marsikdo je priznal,da je "smeh pol zdravja dobra volja pa najbolja!"
Na koncu pa vam kličem: Nasvidenje na prihodnjem srečanju ostarelih!

Marica Kljun

Hvalevredna misel

Rada bi se zahvalila vsem dobrotnikom, ki so organizirali srečanje v Vremah. Hvale- vredno je,da se še kdo spomni na nas, os- tarele,ki se sami zavedamo starosti. Vemo da ne bomo nikoli boljši,ampak le še slabši.
Pred nekaj leti nas je v našem domu obis- kal naš dobri škof Metod Pirih.Postavil nam je vprašanje: "Kdo ima pri Bogu večje zas- luženje? Ali tisti, ki pobožno moli,ali tisti, ki pridno dela, ali tisti, ki trpi in molči?" "Go- tovo tisti, ki trpi," sem rekla. Trpljenje naj darujemo za naše nove poklice duhovnikov Kar jaz pomnim, je bilo v dekaniji Komen šest zdravih duhovnikov. Sedaj je le eden za vso okolico.Žalostno je,da nas je vedno manj vernih. Mladine v cerkvi skorajda ni.
Karitas je poskrbel, da smo tudi mi iz doma v Sežani lahko z avtobusom šli na srečanje Po poti smo še pobirali romarje. V Vremah je bilo vse lepo organizirano. Med mašo je duhovnik šel od klopi do klopi in nas mazilil. Prvič sem videla ta način maziljenja, da se ni bilo treba prerivati po cerkvi, saj smo starejši nerodni in slabo vidimo.
Po bogoslužju so nas dobre gospodinje po- stregle z več vrst dobrotami in pijačo. An- sambel mladih glasbenikov je igral, lepo so tudi prepevali. Prosim, da objavite in se v našem imenu lepo zahvalite za njih veliki trud. Vsem naj dobri Bog povrne!
V življenju smo imeli le težko delo in lakoto V prvi vojni sem bila begunka v Trzinu, v drugi vojni interniranka v Nemčiji z osem- najstmesečno hčerko in z onemoglimi star- ši. Pet vasi je bilo požganih. Kaj vse smo več let trpeli! Ubogi naši starši so umrli,ker ni bilo hrane in zdravil.
Mi danes še živimo, ker imamo hrano in zdravila. Ponoči, ko ne morem spati, molim za žive in umrle. Mislim, kaj pa delajo ne- verni? Božjo Mater prosim posebno za našo mladino,ki je ni v cerkvi.Ko zjutraj vstanem rečem: "Hvala Bogu, da sem še tako pri zdravju,da se sama 'opravim'. Sveta Lucija varuj nam oči!"
Sprejmite lepe pozdrave v imenu vseh nas

Nada Kukanja, Sežana

Z Marijo do...

...kam, boste vprašali. K Mariji v Leščevje, na Dobrovo, smo v soboto, 17. maja poro- mali bolniki, invalidi, svojci in prijatelji. Za- kaj z Marijo? Zato, ker je v naših srcih in ker je prvi romar nosil v rokah njen kip vso pot. Nekateri romarji so prehodili vseh šest najst romanj, med njimi tudi bolniški župnik g. Miro Šlibar. Hvaležni smo za njegovo navzočnost. Zvestoba se kaže v majhnih, preprostih stvareh, pomeni pa veliko. Koli- kokrat smo že kaj obljubili,pa nam je zmanj kalo časa, moči, poguma ... Nekateri ne obljubljajo, ampak pridejo in so zraven. S. Edith pravi:"Ni potrebno velikih besed, de- janj, pač pa navzočnost, razpoložljivost in zaupnost, to, kar nas uči Marija."
Pred Marijinim svetiščem so nas z dobro- došlico in s pesmijo prijetno presenetili so- delavke Karitas in pevci dobrovške fare, ki so s petjem potem tudi polepšali sveto daritev, ki sta jo skupaj z nami obhajala g. Miro in šentviški kaplan, g. Klemen.
Po maši smo se napotili h gostoljubnim Ma- rijinim sestram, ki so nam pripravile okusen obed.V samostanski jedilnici in na dvorišču se je v veselem razpoloženju,predvsem pa v hvaležnosti, da nam je dano biti skupaj, razvil sproščen pogovor, ki je utrdil našo povezanost in okrepil prijateljstvo.Srečanje smo zaključili z Marijo, z litanijami Matere Božje in z željo, da se ob letu osorej zopet snidemo pri njej.
Bog povrni dobrim, prijaznim, predvsem pa zvestim dušam za bogato doživet dan.Bog z vami!

Alenka in Meri

Velikonočni prazniki v Kliničnem centru

Na cvetno nedeljo so mladi iz župnije sv. Helene - Dolsko v avli pred bolniško kapelo doživeto zaigrali igro Odrešilna solza. Kdor se pokesa in napolni vrč s svojimi solzami, temu duh ozdravi. Sporočilo igre je bila odlična spodbuda za velikonočno spoved.
Veliki četrtek - umivanje nog. Ne vem, ali boste še kje našli toliko umivanja nog kot v bolnišnici. Po slovesni maši Gospodove zadnje večerje je bolniški duhovnik razlomil hlebec kruha in vsakemu od navzočih dal košček. Bolniki so jih odnesli tudi na oddel- ke sobolnikom in medicinskim sestram.
Veliki petek. Obred češčenja križa smo op- ravili tako, da se je vsakdo z roko dotaknil tistih ran Križanega, ki so mu najbolj blizu in se z isto roko pokrižal. Z velikim spošto- vanjem in s tresočimi rokami so se bolniki dotikali Kristusovih ran na rokah, nogah in srcu.V njegove rane so polagali svoje rane in bolečine.
Velika noč. Na čelu procesije je bil invalid na vozičku, ki je v rokah držal kip vstalega Zveličarja.Za njim so se z drsajočimi koraki pomikali bolniki z berglami in infuzijskimi ste klenicami v žepu. Spremljali so jih medicin- ske sestre, svojci in prijatelji. Kakšna pro- cesija solidarnosti! Pri slovesni vstajenjski maši je navdušeno prepeval mešani pevski zbor Slavčki iz Šentvida pri Stični.Prav za- radi njihovega prepevanja se nas je še bolj dotaknilo radostno sporočilo velikonočnih skrivnosti.Po interni televiziji so pri sv.maši lahko sodelovali tudi bolniki po bolniških sobah.

J. A.

Razstava slik in kipov Vlada Cenclja

V aprilu smo se nekateri člani Bratstva u- deležili odprtja razstave slik in kipov Vlada Cenclja iz Šentvida pri Stični. Kot sodela- vec Bratstva je bil v zadnjih letih, ko je bi- val pri lazaristih v Ljubljani in Celju,večkrat z nami na različnih srečanjih,vedeli pa smo tudi za njegovo umetniško ustvarjanje. Vseeno je bila samostojna razstava v ga- leriji Loterije Slovenije na Trubarjevi 79 v Ljubljani tudi za nas presenečenje in lep dogodek. Skupaj z njegovima bratoma, ki tudi slikata, drugimi sorodniki, prijatelji in znanci ter ostalimi obiskovalci smo obču- dovali predvsem širino njegovega umetniš- kega izraza:slike v različnih tehnikah,kipi v lesu in patinirani glini itd. Podoba ali skulp- tura križa, ki se pojavlja večkrat, narava, bogata simbolika ... Kaj vse bi rad povedal Vlado Cencelj, večni iskalec ... Vlado, če- stitamo k tej razstavi, želimo ti uspeha pri umetniškem snovanju in upamo na nadalj- nje sodelovanje.

Rafko Jurjevčič

Stoletnica na Pobrežju

Gospa Hanika (Ivana) Iskra, ki živi pri svoji hčerki Slavici v stolpnici na Greenwiški ulici v Mariboru, je v četrtek, 8. maja 2003, praznovala stoletnico. Obe kar nista mogli verjeti, koliko obiskovalcev se je ta dan zvrstilo: sosedje, novinarji Večera, televi- zija, predstavniki mesta Maribor in tudi g. župnik iz Pobrežja,ki je sicer pri njiju vsako mesečni gost; če ne on, pa njegov kaplan.
Gospa Ivana je bila rojena v Benediktu,ve- čino življenja je preživela v viničarski dru- žini v Grabonošu, od koder je redno hodila uro daleč v župnijsko cerkev k Sv.Juriju ob Ščavnici. Ni bilo nedelje brez maše, popol- dne pa še k večernicam. Življenje je bilo trdo, toda Hanika je bila skromna in zelo delavna. Za zaslužkom je po vojni odhajala na sezonsko delo tudi v daljni Banat (Voj- vodina). Mož ji je umrl pred več kot štiri- desetimi leti, na starost pa se je preselila k hčerki v Maribor, a se je to bivanje (od 1969) kar raztegnilo in gre že v četrto de- setletje,tako da je sedaj že prava Maribor čanka. Tudi v mestu ni pozabila na zemljo in Boga. Do svojega enaindevetdesetega leta je še delala na vrtu in to prav na kra- ju,kjer stoji sedaj nova cerkev na Pobrežju Ko ni več mogla v cerkev, jo je na domu začel obiskovati duhovnik in ji prinašal Je- zusa. Prinese ji tudi našo revijo.
Na praznični dan je bila v njunem stanova- nju velika gneča in ni čudno, da je Haniki prišla misel, kaj če to ne pomeni, da bo morala v dom upokojencev. Ne bi rada šla tja. Še dan po praznovanju, ko sva jo z g. župnikom obiskala in je nastalo nekaj foto- grafij, smo se nasmejali temu strahu, saj ji hčerka in njena sinova zagotavljajo,da bo- do z vso ljubeznijo skrbeli zanjo tako kot doslej. Če je niso dali v dom leta 1991, ko jo je zadela kap, zakaj bi jo sedaj? Radi jo imajo, saj je mama! Gospa Hanika sedaj spet mirno živi. Za mašo na domu na praz- nični dan je bila sicer preslabotna; morda kdaj drugič. Vsekakor pa se je tudi tokrat priporočila g. župniku Stanku Prazniku, naj je za prvi petek ne pozabi. Seveda je ne bo. Zopet bo prinesel tudi Prijatelja, tokrat tudi z njeno sliko. Čestitke tudi v imenu bralcev in bralk Prijatelja ter vseh, ki ga ustvarjamo!

urednik

Med belimi rjuhami

Nič kolikokrat sem že slišala:"Ko bom bolan bom imel čas, da bom molil!"
Mojo telo in dušo hromijo bolečine. Misli so osredotočene samo v to,kako me vse boli. Ko se v mislih pogovarjam sama s seboj, se mi zdi,da me boli še tisto, česar nimam. Nasmehnem se. Spomnim se trditve: "Ko bom bolan, bom imel čas, da bom molil!" Morda nisem dovolj bolna,da bi lahko molila Velikokrat pričnem pogovor z Jezusom, a žal ne gre,ker se kar nekam izgubim. Ko se zavem, sem z mislimi že nekje drugje.
Prisluhnem pogovoru bolnic v sobi. Prva hvali svoje otroke, ki jo kljub obilici dela vsak dan obiskujejo. Druga se s strahom sprašuje,kako jo bo mož sprejel,ko se vrne domov.Tista ob oknu govori o svojem tež- kem in slabo plačanem delu v službi. Njena soseda negibno leži v postelji z uprtimi očmi v strop. Samo solze bolečine ji polzijo po bledem licu. Tako minevajo minute,ure, dnevi...
Prešine me spomin na dogodek. Ker se v bolnišnici nikamor ne mudi,večkrat ne vem, koliko je ura. V cerkvi sv. Petra bije v zvo- niku, jaz pa štejem udarce in seštevam.

Bitje preide v zvonjenje. Seveda, nedelja je. Pričenja se maša. Kar vidim ljudi,ki polni upanja in zahval sklepajo roke in zrejo v tabernakelj. Kaj pa jaz? Misli mi odplavajo. Pozabim na mašo in Jezusa vse do večera, ko se vse umiri. Slišim bitje.Spomnim se na svojega velikega Prijatelja, ki je vedno z menoj in nikoli ne obupa nad mano. V meni se predrami močna želja, da se srečam z njim v sv. obhajilu. Žal je nedelja zvečer. Razmišljam naprej. Ob tej uri se iz Litije v Ljubljano vrača moj prijatelj duhovnik,mor- da me obišče.Trdno se oprimem te bilke in hrepeneče zrem v vrata,ki se kmalu začno počasi odpirati. V sobo vstopi on! Kakšno olajšanje in veselje čutim. Izmenjava nekaj besed, zaupam mu svojo željo in ker ležim na intenzivni, potiho odide. Kmalu se vrne z obhajilom.
Moje zbegane misli, ki jih je vznemirjala bolečina, se umirijo v tihem in spokojnem večeru nedelje. Mir objame dušo in se širi po razbolenem telesu. Nemogoče se je iz- polnilo.Če zaupaš,nisi nikoli sam.Ustvarjeni smo drug za drugega. V sobi je vse mirno, tiho in spokojno. Spanec umiri še zadnjo bolečino.

Ljubica

Otroci bolnega očeta

Pravijo,da se človek z leti sprijazni s svojo boleznijo in invalidnostjo, da mu okrnjen način življenja postane domač. Ne vem, morda. Imam ankilozirajoči spondilitis, trdo hrbtenico, po novem pa še osteoartrozo desnega kolka, vse zaradi kalcija, ki se mi nabira v sklepih. Včasih sem samo šepal, potem sem hodil s palico,sedaj brez bergel ne gre.
Bolezen ne vpliva samo name, vsa moja družina jo čuti. Če pogledam samo svojega najstarejšega sina, devet let ima in ves mahnjen je na šport in jasno -na nogomet. Kako veliko razočaranje sem zanj, ker še hodim težko, kaj šele, da bi tekal za žogo! Res ima še dva brata, stara osem in štiri leta,pa vendar on méni,da to ni tisto pravo
Kot bi najstarejši sin nezavedno iskal po- dobo očeta, ki je ves dan v službi, potem

pa se zvečer s sinovi zapodi za žogo... Ne išče očeta kot takega, išče soigralca, ki bi bil hkrati še njegov oče. Ko je prvič izkričal svojo bolečino: "Ati, ti ne moreš igrati no- gometa," me je kar zadelo. S to oviro sem se težko sprijaznil.
Gledaš svoje otroke, kako odraščajo, ti pa si omejen, nezmožen,poln bolečin.Lahko se še tako trudiš pri opravilih,ki jih še zmoreš, pa vendar, ko pride čas za žogo, fantje začutijo praznino. Ne zanima jih statistika (v Sloveniji na ženo pride 1,25 otroka) in dejstvo, da so trije, da se vendar imajo s kom igrati. Ne vedo, da zdrav oče še ne pomeni, da ima tudi čas za otroke, da se bo z njimi tudi igral.
Koliko je očetov, ki so preveč zaposleni s pehanjem za materialnimi dobrinami, da bi se še ukvarjali s svojimi otroki. Koliko je družin, kjer imajo zaradi lastnega udobja samo enega otroka.Koliko je zdravih parov kjer imata mož in žena dobre službe, pa se ne odločita za drugega otroka, ker bi to načelo njihov standard. Koliko je splavov.
Moji sinovi vsega tega še ne vedo in jih ne more zanimati. Nima smisla,da bi jim vse to tudi razlagal. Oni vidijo samo to, da njihov ati ne more z njimi igrati nogometa.

Franci Šinkar

Češnje

Deževen nedeljski popoldan me je premamil da sem šel z dežnikom na vrt, kjer naj bi nabral češenj, ki so prav mikavno vabile in čakale, da se jih kdo usmili. Tedaj sem se spomnil na čas,ko smo pri nas doma obirali češnje. Mama nam je vedno pripovedovala pravljice. Ne vem, zakaj. Mogoče zato, da bi nas čim več časa obdržala pri delu, da ne bi ušli.
Danes, ko sem pozabil vse pravljice, novih pa mi nihče ne pripoveduje,sem se ob tem obiranju spomnil na ta dogodek.V ekspres- nem vlaku je prisedla v moj kupe dama s klobukom.Nosila je dve veliki najlonski vre- čki. Ko se razkomoti, odloži klobuk, začne šariti, najprej po eni in na to še po drugi vrečki. Postajalo mi je nerodno,ker sem se bal, da bo začela razlagati po kupeju, kaj vse je kupila in kaj vse nosi. Tako se bom znašel v pravem "mercantinu". Ko je dobila očala, je s ponovnim iskanjem privlekla iz vrečke veliko beležnico. Vlak je drvel na- prej, sam sem občudoval okolico, dama pa je vedno znova nekaj privlekla iz vrečk.
Ker me ni nikoli zanimalo, kaj kdo dela,sem kljub svoji ne majhni radovednosti zapazil, da se okrog nje in celo še na moji strani sedeža kopičijo knjige. Opazoval sem oko- lico, mimogrede pa škilil na drugo stran in prešteval koliko knjig je že izvlekla iz teh dveh vrečk. Naštel sem jih petnajst, ven- dar v torbicah so bile še, vsaj tako sem mi je dozdevalo. Vse je ponovno preverjala, pregledovala listke, ki so viseli iz posamez- nih knjig in jih prav tako skrbno postavljala nazaj na prejšnje mesto.
Priznam, da sem se prijetno počutil, saj sem imel kar naenkrat občutek, da sem se znašel v knjižnici. Ko tako gledam skozi okno, na tiho pa premišljujem, kaj pomeni to njeno delo, me zmoti vprašanje: "Vi se vozite pa kar tako,ne da bi kaj delali?" De- lal sem se, kot da sem vprašanje preslišal in si mislil: "Kaj koga briga, kaj jaz sedaj delam". - Čez nekaj časa novo vprašanje: "Vi nikoli ne berete,ko se vozite z vlakom?" Sedaj,ko je bil že drugi "rafal", bo pač tre- ba odgovoriti, si na tiho mislim. "Da, samo danes me mika pokrajina. Veste, jaz se iz Padove proti Mestram zelo malokdaj vozim" "Jaz pa veliko, in to vsak teden nekajkrat, in to že deset let. Vedno nekaj delam,naj- raje preverjam, če sem vse pripravila tako, kot je treba ..." Pogovor je nanesel dalje, da gre v Trst, kjer ima izpite in da je že doma pripravila vse potrebno,pa se boji,da ne bi bilo kaj narobe, ker že tako so štu- dentje velikokrat površni ... Bila je menda tudi ona, ko je bila mlajša,pa jo je življenje izučilo... Tik preden sem izstopil,me prese- neti z vprašanjem: "Katero knjigo pa sedaj berete, oziroma ste jo zadnjo prebrali?" Zopet si mislim, kaj sedaj to, saj je že vse skupaj provokacija,pa se kljub vsemu izmu znem: "Kolegica mi je poklonila La variante di Lüneburg Paola Maurensiga,pa sem nek- je proti koncu!" Sramežljivo privlečem knji- go iz torbice. "Vidite, da radi berete, se mi je zdelo takoj, ko sem vstopila,ko ste škilili na te moje knjige, ob katerih se bodo jutri študentje potili", zaključi. Tik pred odho- dom,ko si seževa v roko in se predstaviva, mi v slovo pove: "Gospod,bojte se človeka ki ne bere!"
Tako sem premišljeval ta deževni nedeljski popoldan,ko sem z dežnikom obiral češnje. Kadarkoli sem se spopadel s komerkoli,sem pozneje dognal,da je bil običajno to človek ki ne bere. Malokdaj se mi je dogodilo, pa četudi je bil moj pogled na katerokoli stvar popolnoma drugačen, da bi doživel resen "štrbunk" s človekom, ki bere! - Zanimiva modrost: "Bojte se človeka, ki ne bere!"

Ambrož Kodelja

Krištof - zgodba življenjske poti

Krištof - pri tem mislimo na sliko moža, ki nosi otroka na svojih ramah: na podobe na avtomobilskih plaketah, na obeskih za klju- če, na hišnih in cerkvenih zidovih - varno- stna znamenja za politike in avtomobilske voznike.
Sama slika? Stara Krištofova legenda je več: življenjska zgodba, povest neke poti. Iskanje človeka, ki išče nekaj velikega, is- kanje smisla.
Krištof se je pred svojim krstom imenoval Reprobus, potem pa Krištof (Christoforus), to se pravi, tisti,ki nosi Kristusa, Kristono- sec. Krištof je bil silno velik in močan kot medved. Nekoč mu je prišlo na misel, da bi šel iskat najmočnejšega kralja na svetu in bi pri njem ostal.
Tako je prišel k velikemu kralju, o katerem se je govorilo, da ni nobenega večjega na svetu. Kralj ga je sprejel z veseljem in mu zapovedal, naj ostane na njegovem dvoru Krištof mu je služil z vso svojo močjo.
Nekega dne pa je pred kraljem neki muzi- kant igral svojo pesem, v kateri je bilo kar precejkrat izrečeno hudičevo ime. Kralj si je vsakič, ko je bilo to izgovorjeno, naredil na čelo znamenje križa. Ko je Krištof to vi- del, se je čudil, zakaj kralj to počne, in kaj s tem znamenjem misli. Vprašal je kralja, ta pa mu tega ni hotel povedati. Tedaj je Krištof rekel: "Če mi tega ne poveš, ne ostanem več pri tebi." Tako je prisilil kralja da je priznal: "Kadar slišim imenovati hudi- ča,se blagoslovim s tem znamenjem. Bojim se namreč,da sicer dobi moč nad menoj in mi škoduje." Krištof je rekel: "Če se bojiš, da ti bo hudič škodil,je on očividno večji in mogočnejši, ker imaš tak strah pred njim. Tako sem ogoljufan v upanju, ker sem mi- slil, da sem našel najmočnejšega gospoda na svetu. Sedaj pa srečno, hudiča samega hočem poiskati,da bo on moj gospod in jaz njegov služabnik." Tako je odšel od kralja in se podal na pot iskat hudiča.
Na svoji poti je prišel v pustinjo in tam vi- del veliko množico vitezov.Eden izmed njih je bil tako divji, da ga je bilo groza pogle- dati. Ta je stopil h Krištofu in ga vprašal, kam gre. Odgovoril je: "Iščem gospoda, hudiča, rad bi postal njegov služabnik." Vitez je rekel: "Jaz sem tisti, ki ga iščeš." Krištof se ga je razveselil in mu obljubil svojo službo na vse večne čase.
Ko sta tedaj skupaj potovala, sta prišla nekoč na cesto,ob kateri je bilo znamenje. Kakor hitro je hudič zagledal križ, je ves prestrašen zbežal, zapustil cesto ter vodil Krištofa po grapavi in samotni poti in nato spet krenil na cesto. Krištof se je temu čudil in ga vprašal, zakaj je zapustil ravno cesto in vozil po takih ovinkih skozi divjino Hudič mu tega nikakor ni hotel povedati, Krištof pa je rekel: "če mi ne poveš, grem takoj od tebe." Tako je prisilil hudiča,da je povedal: "Živel je človek, ki mu je bilo ime Kristus, in so ga pribili na križ. In ko vidim znamenje tega križa,se zelo preplašim,mo- ram zbežati." Krištof je rekel: "Tako je tisti Kristus večji in močnejši kot ti! Moj trud je bil torej zastonj,nisem še našel največjega gospoda sveta. Srečno, hočem proč od tebe in poiskati Kristusa."
Iskal je dolgo,tu in tam.Naj moli in se posti so mu svetovali. Tega pa ni zmogel. Tako je dolgo iskal,dokler ni končno našel neke- ga starega puščavnika in ga vprašal, kako bi mogel najti Kristusa.
Tedaj je rekel puščavnik: "Veš za reko, v kateri mnogo ljudi najde smrt, ko hočejo čeznjo?" Krištof je odgovoril: "Da, vem za- njo." Puščavnik je rekel: "Velik si in močan. Sedi k reki,nosi ljudi čeznjo in čakaj! Upam da se ti bo tam razodel Kristus." Krištof je rekel: "To zlahka zmorem,v tem mu hočem služiti."
Tako je šel k reki in si na bregu zgradil ko- čo. Vzel je palico v roko, nanjo se je opiral v vodi in prenašal ljudi čez. Čakal je na bregu dolga leta.
Po daljšem času, ko je nekoč počival v svoji koči, je slišal: "Krištof, pridi ven in me prepelji na drugo stran!" Vstal je in tekel ven, ni pa mogel nikogar najti. Tako je šel spet v svojo kočo.Tedaj je spet slišal glas Spet je šel ven, a ni nikogar našel. Nato je slišal glas še tretjič. In ko je šel ven, je našel na bregu nekega otroka,ki ga je lepo prosil, naj ga nese čez. Krištof ga je vzel na svoje rame, zgrabil palico in stopil v vodo. Toda glej, voda se je dvigala više in više, otrok je postal težak kot svinec. Čim dalje je stopal,tem višje se je dvigala voda in tem težji je postajal otrok na njegovih ramah, tako da se ga je polotil velik strah in se je bal, da bo utonil. In ko je le z veli- ko težavo prebrodil reko,je postavil otroka dol in rekel: "Spravil si me v veliko nevar- nost, tako težak si bil za moja ramena, če bi imel ves svet na sebi, ne bi bilo nič bolj težko."
Otrok je odgovoril: "Temu, Krištof, se ti ni treba čuditi. Več kot ves svet si nosil na svojih ramah: tega, ki je ustvaril nebo in zemljo ter nosi grehe sveta. Vedi namreč, da sem jaz Kristus,ki mu služiš s tem opra- vilom. In da boš vedel,da govorim resnico, vzemi svojo palico. Čim boš šel spet na drugo stran, jo vtakni v zemljo poleg svoje koče: zjutraj bo cvetela in nosila sadeže."
S tem je izginil izpred njegovih oči, Krištof pa je šel in zasadil svojo palico v zemljo. In ko je zjutraj vstal, je palica imela liste in sadeže.

(po "Legenda aurea" Jakoba de Voragine, sestavljena pred letom 1264) pripravila

Breda Cigoj-Leben

Kamen z gore

Iz življenja odraščajočih, a lahko preberejo tudi že odrasli.

(15)

Naslednjo uro so na srečo imeli glasbo in Sandra je v svoji iskreni preprostosti in so- čutnosti vzkliknila: "Dajmo kaj zapeti, da razvedrimo Blanko." Kar takoj je začela: "Blanko imamo radi, radi, radi, radi. Blanko imamo radi ..." Učinek je bil seveda prav nasproten. Tako lahkotno se pač bolečine, sramote, ter nezaupanja ne prežene ... Blanki bi v tem hipu bilo ljubše, ko bi pisali kakšno težko nalogo, da bi morali trdo mi- sliti, ne pa da je zopet bila v središču po- zornosti. Čeprav je Sandro imela rada, se ji je njena pobuda zdela kot posmeh in jo je samo sovražno pogledala,a sošolka tega ni opazila.

Profesorica, ki je poznala obtožbo glede kraje in tudi razplet, je sprejela pobudo: "Seveda bi lahko kaj zapeli. Mnogo težav se reši z lepo pesmijo. Samo vi naših lepih narodnih pesmi ne marate ..."

"Saj jih znamo," se je oglasilo iz zadnjih klopi. In takoj se je zaslišalo: "Ka-aj ti je, deklica,da-a si tak' žalostna?" Sandra,ki je rada pela, je takoj pritegnila: "Ka-aj mi je, nič mi ni, srce me boli." Nekaj fantov ji je odgovorilo: "Jokaj se,le jokaj se, saj si sa- ma kriva, s'mela fanta luštnega, zakaj s'ga zapustila..." Ker je bilo v tem nekaj resnice se je ves razred začel smejati, fantje pa so dokončali: "Če-e me rajtaš za-apustiti, moraš prej povedati, da bom vedel v vas hoditi k eni drugi ljubici..."

"Dekleta," jih je spodbudila profesorica, "pojmo: Oj, fantič, pridi k meni, saj sama, sama sem doma, oj fantič..."

Odgovor je takoj sledil: "Kaj boš, rev'ca', ti golj'fala,k' nisi lepa,nisi zala,grem skoz' me- sta in vasi, povsod so lepše, kot s'pa ti."

Dekleta pa se s pomočjo profesorice niso vdala: "Jaz se, jaz se že ne bom jokala, rajši, rajši si bom druz'ga zbrala, tac'ga..."

Ko so se nasmejali, je Sandra predlagala: "Imejmo pevsko tekmovanje.Vsak naj pride pred tablo in zapoje eno pesem, tisto, ki mu je najbolj všeč." Ne da bi pomišljala, je stopila k tabli, se priklonila in vprašala: "Lepo prosim, katero pesem bi radi slišali? Dam vam na izbiro." Ona si je to pač lahko privoščila, po razredu pa se je slišalo: "Jaz že ne bom pel, jaz že ne bom pela... Tisti, ki so pri šolskem zboru, naj gredo naprej in pojejo."

Profesorica jim je kar pustila,da so se pre- pirali, potem pa je v svojem slogu vmes posegla Katjuša,ki tudi ni imela slabega po sluha in težav glede nastopanja: "Naredi- mo avdicijo za razredni zbor! Vsi po vrsti!"

Nekaj učenk in učencev, ki so imeli posluh in so radi peli, je res prišlo k tabli, nekateri so se obotavljali, ostali pa so kazali očitne znake, da jih bo treba prinesti pred tablo, tako jim je bilo petje odvratno. Pač,bali so se osmešiti.

"Dobro, lahko poizkusimo," se je strinjala profesorica, "ampak res vsi."

"Gremo po abecedi, najprej fantje" je uka- zala Katjuša.

Kot nalašč je bil prvi na vrsti fant, ki je pel v šolskem zboru in je bil tako tudi vajen nastopanja.Brez težav je zapel eno od pe- smi, ki so jih peli z zborom in požel bučen aplavz. Dodal je še popularno popevko in aplavz je narastel v huronsko navijanje,da jih je profesorica morala umiriti, saj se je gotovo slišalo v sosednje razrede. Dekliške oči so se obračale za njim še potem, ko se je vrnil v klop. Začetek je bil torej sijajen.

Drugi naj bi bil na vrsti Dejan. Nikoli ni pel. Tudi doma nikoli niso peli, slišal je samo prepir in kletvice. In on naj bi pred vsemi sošolci sedaj zapel in to po bleščečem na- stopu sošolca, sijajnega pevca? Niso ga mogli pripraviti in deževali so očitki: "Reva, mevža ..." Dejan jih je sovražno gledal in jih z grdo besedo nekam poslal. Vsi so se zdrznili. Sošolec, s katerim sta se zaletela na igrišču,je posmehljivo dejal: "Si se tega naučil od svojega pijanega 'fotra'? V šoli se ne govori tako!"

Sandra, ki se je spomnila včerajšnjega do- godka, mu je takoj oponesla: "Tiho bodi! Kako si se pa ti včeraj na igrišču drl nad njim? Pa ti zapoj,če si upaš, 'direktorček'?"

"Kaj pa misliš, da si? Operna pevka? Tako kot ti tudi jaz zapojem ali pa še bolje."

"Kaj se 'važiš'? Ne verjamem ti," je ostro dejala Katjuša. "Še nikoli te nisem slišala peti. Da slišimo..."

'Direktorček' - tovarnarjev sin, ki mu je ta vzdevek čisto prijal, si ni pustil dvakrat reči. Zaradi lenobe res ni hodil k zboru, a tokrat je vse presenetil z zares solidnim petjem. Vsi so bili osupli, kakšen posluh in glas ima. Kar usta so odprli.

"No, kaj pravite?" jih je zbadal. Brez besed so mu zaploskali. "Kdo bi si mislil,"se je ču- dila tudi profesorica in takoj dodala: "Moral bi peti v zboru."

"Nimam časa," se je naredil pomembnega, "čeprav ni mogel skriti, kako dobro mu dé ta pohvala.Z dvignjeno glavo se je ozrl na- okrog, se s pogledom zaustavil pri Katjuši in jo dobrikajoče povabil: "Daj, ti zapoj! Ti najlepše zapoješ od vseh deklet,pa še naj lepša si!"
"Opla, kaj pa je to?" so zažvižgali sošolci.

Katjuša se ni pustila zmesti.O tem sošolcu pač ni imela preveč dobrega mnenja in ji njegovo dvorjenje ni bilo mar."Še nisem na vrsti. Najprej vsi fantje." Po dveh odličnih nastopih je bilo še teže prepričati nasled- nje.Nekatere je mikal nastop,a si niso upali Končno se je opogumil še tretji sošolec, a preden je odprl usta,je že priletela opazka, od 'direktorčka' seveda: "Da slišimo,kakšen glas bo prilezel iz teh kurjih prsi ..." Fant je imel nekoliko vdrt prsni koš in je na ta račun marsikdaj pri telovadbi slišal kakšno zbadljivko in tudi tokrat je priletela. Vsi so se zazrli vanj, on pa se je zbegal, da sploh ni več vedel, kaj bi zapel. Sandra,ki je bila posebno 'gorka' direktorčku, mu ni ostala dolžna: "Tiho bodi,debelinko zavaljeni! Sa- ma hudobija in 'špeh' te je."

"Najboljši pevci so debeli.Luciano Pavarotti  ...," je prezirljivo pojasnil 'direktorček', ki se tokrat sploh ni vznemirjal. "Sicer pa sta pri petju 'važna' le posluh in lep glas. Kdor nima posluha, naj raje posluša CD-je,ne pa poje in muči druge ljudi."

Sošolec,ki naj bi zapel,si je premislil. Videlo se je, da je prizadet. Potem kar ni in ni šlo več. Nobeden od fantov si ni več upal kaj zapeti. Zato so bila na vrsti dekleta.Neka- tere so bile dobre pevke, hodile so v glas- beno šolo in zbor.

Po začetnih težavah je tako 'avdicija' ste- kla in razpoloženje se je popravilo. Pohvale so deževale in tudi profesorica ni skoparila z njimi. Celo besede o absolutnem posluhu je bilo slišati. Razživeli so se, tako da so morala nekatera dekleta večkrat začeti, ker so jih fantje, ki prej sami niso upali kaj zapeti, 'spremljali'. A tudi pri dekletih so počasi prišla na vrsto tista 'brez posluha', med njimi tudi Menči."Da bi jaz zapela pred sošolci, groza, groza... Raje umrem," si je mislila. Tokrat bi je ne omajala niti grožnja z nezadostno oceno,ki si jo je pri njej sicer bilo nemogoče zamisliti. Previdno so potem vsi skupaj prosili še Blanko. Imela je dober posluh in lep glas, toda tokrat je le kratko zavzdihnila: "Bom drugič.Danes res ne mo- rem." Niso več silili vanjo,pač pa so navalili na Franjo. "Ti še nisi pela. Saj lepo poješ. Daj, zapoj!"

Ona pa: "Zakaj pa? Na rasističnih tekmo- vanjih ne sodelujem." Vsi so se spogledali. Ona pa zopet: "Tekmovanje v tem, kdo ima več posluha ali lepši glas je navaden rasizem."

Najbolj presenečena je bila profesorica: "Kaj pa je sedaj to? Od kod pa sedaj rasi- zem in to pri glasbi?"

"Imeti malo več posluha ali bolj belo kožo - ista logika," je na videz brezbrižno odgo- vorila Franja in nadaljevala: "Kakšna pa je razlika,če rečeš: 'Jaz sem belec, imam ab- solutno belo kožo,ti si pa ničvreden črnec' ali pa če rečeš: 'Jaz sem pevec, imam ab- soluten posluh, ti si pa ničvreden črnec brez posluha?"

"Veš kaj, Franja, to pa ne bo držalo. Črnci bolje in lepše pojejo kot belci. Imajo več posluha, nadarjeni so za glasbo in petje," jo je zavrnila Katjuša. Profesorica pa je dejala: "Kaj po tvojem potem ne sme biti nobenih pevskih tekmovanj? Kako pa naj zborovodja sestavi zbor, če nima avdicije, da vidi, kdo ima posluh?"

Franja pa je zanjo nenavadno uporno vzkli knila: "Povejte mi,zakaj vedno tako hvalite tiste, ki imajo posluh, tiste, ki ga nimajo, pa ponižujete! To povejte!"

"Nikogar ne ponižuje, to se samo tebi zdi. Priznaj raje, da se ti ne ljubi peti, ne pa da povsod vidiš rasizem," je odsekala Katjuša. Pozvonilo je.

V. S. (se nadaljuje)

Halo, halo ...

Dolgo je molčal moj telefon;pa ne zato,ker se ne bi nič dogajalo, ampak, žal,zato, ker so bili vmes bolj pogovori o trpljenju.O tem na drugem mestu...
Misli se igrajo z veselimi utrinki dopoldneva ko me predrami telefon.
"O,'dan!" "O,dobro jutro!" "Kako si?" "Hvala dobro, pa še izboljšuje se." Na drugi strani slišim smeh.
"Danes kličem, da ti povem o svojem noč- nem obiskovalcu" Z zanimanjem prisluhnem pripovedovanju.
"Temna noč mi je že trkala na okno, tam v daljavi so še gorele luči,ko sem se odprav- ljala k počitku.Nežno me je objemal spanec ko sem zaslišala:

'Mur, mur, murnčki ...
Mur, mur, murnčki smo mi.'

Popadla me je dremava jeza. Pričela sem z iskanjem nepovabljenega gosta. Ko sem razmetala že pol sobe, se mi je pogled us- tavil na majhnem lesenem kozolčku,ki mi je drag spomin. Aha, tu si! A kljub zavzetemu iskanju kalivca nočnega miru nisem mogla najti."

"Ha, ha, ha" sem prekinila njeno pripove- dovanje.

"Veš, jadrno sem odnesla njegovo začasno domovanje na okensko polico v zvezdno noč.Tako sem se dokopala do miru in slad- kega spanca."
Po pogovoru mi je še dolgo ostal nasmeh na obrazu. Z mislijo sem bila pri murnčku, ki si je iskal toplo zavetje. Če bi vedel, da je motil spanec, bi si gotovo mislil: "Ljudje so pa res čudni, da spijo ob takih urah..."

Ljubica

Preveč časa

Zopet me je obiskal moj zvesti Prijatelj. Že dolgo se nisem oglasila,ker me roka več ne uboga. Sedaj sem se pa kar odločila.Boste že kako 'pogruntali' mojo pisavo. Zadnjič mi je pisala hčerka, a ima tako malo časa. Jaz ga imam pa preveč... Lani sem dožive- la devetdeset let. Želim se Bogu zahvaliti za vse dobrote, ker me je tako podpiral v mojem težkem življenju zlasti s sveto mašo v naši podružni cerkvi,kjer sem bila več let ključarka in mežnarica. Z velikim veseljem sem jo tudi krasila. Sedaj nadaljuje sin. Bogu hvala za vse moje prijatelje, kjerkoli ste!
Ni bilo težav, draga mama, s pisavo. Le precej časa ste morali počakati na objavo. Skupaj z vami se zahvaljujemo Bogu ob vaši visoki obletnici. Za vsakogar, ki je še mlajši, bodo vaši stavki povabilo, naj dela tako, da bo mogel čez leta prav tako s hvaležnim srcem obhajati svoje življenjske obletnice in lepo preživljati dneve, ko je časa preveč. Hvala za vaše misli!

Ozdravel!

Rada bi vam opisala nek dogodek iz naše fare. Pri nas je še vedno živ spomin na župnika in zdravilca Humarja. Čez leto sem večkrat na njegovem grobu videla stati dva fanta. Pred kratkim sem zvedela,da je eden od njiju bil neozdravljivo bolan. V go- reči molitvi se je obračal h g. Humarju ter ozdravel. Tudi jaz se vsak dan obračam k njemu in škofu Slomšku za naše dušno in telesno zdravje. Za leta, ki jih imam, se počutim kar srečno in zadovoljno. Vsem v Bratstvu, posebno voditeljem, želim vse dobro.
Hvala za to vaše pričevanje! Župnik Humar je bil gotovo izredna osebnost - kot duho- vnik in kot zdravilec. Če za koga resnično verujemo, da je že pri Bogu,se kot kristjani smemo zatekati k njemu.Saj so verni ljudje vedno v zgodovini tako delali.Včasih se na priprošnjo pokojnih svetniških ljudi zgodijo tudi čudeži. To je možno. Vsekakor pa so poleg Jezusa, Marije in tistih, ki jih je Cer- kev že razglasila za svetnike,naš velik vzor Hvala za vaš zapis in dobre želje!

Dobrega zdravja!

Lepi in veličastni prazniki Gospodovega vstajenja so minili. Res smo lahko ponosni na ta zveličavni Kristusov praznik.In zopet je prišel prelepi Marijin mesec maj, v kate- rem oživijo cerkve in kapelice. K Mariji se hodimo priporočat za pomoč v vseh naših vsakdanjih težavah.
Zopet sem bil tudi na tem lepem srečanju v Semiču. Z nami je bil naš prijatelj Marko, župnik iz Velikega Gabra. Lepo je bilo naše snidenje z mnogimi prijatelji.Vsem,ki zaradi slabega počutja niste mogli priti v Semič, pa želim, naj vam Majniška kraljica da do- brega zdravja, da se bomo še kdaj srečali in kaj pogovorili.
Dragi oče Jože,kot otroci nismo vedeli, za- kaj si ljudje najprej voščijo dobrega zdrav- ja,sedaj pa iz leta v leto to bolj razumemo Vem, da štejete že čez devetdeset let in da vaše življenje ni bilo lahko. Toda ker še vedno lahko greste na srečanje, bi morda za Prijatelja kdaj napisali, kako vam to uspeva. Gotovo ima pri tem kaj tudi vaša ljubezen do Jezusa in Majniške kraljice ... Hvala, da ste se oglasili in hvala za dobre želje!

Ozaljšano trpljenje

Zopet sem se udeležila peš romanja bolni- kov in invalidov k Mariji v Leščevje. Zanj smo se vselej zbrali na Viču, odkoder smo z molitvijo in pesmijo na ustih in v srcu potem odšli v vsakem vremenu. Marija nas je tudi letos čakala in toplo sprejela, mi pa smo zaupno preložili naša bremena na nje- na ramena. Ona je naše težko trpljenje ozaljšano izročila Sinu, ker ne more odreči nobene materine prošnje.
Ozaljšano trpljenje, kako nenavaden in za- nimiv izraz! Seveda, spominja na ozaljšan križ, včasih pozlačen, včasih s čudovito obdelanim lesom, včasih iz dragocenega materiala.Vendar ostaja križ in tako ostaja naše trpljenje. Toda prav besede, da po Mariji naše trpljenje sprejema njen Sin, naše trpljenje osmisli in s tem gotovo tudi olajša. Pri vsakem romanju se to zgodi in Bogu hvala za vse dobre ljudi, ki romanja omogočajo.

Lep sončen dan je bil 1. aprila 2003, ko smo na ljubljanskih Žalah pospremili naše- ga Rajkota Mihelčiča na njegovi zadnji zemeljski poti.

Med stopanjem v sprevodu so se mi kot v filmu prikazovali spomini nanj: njegov nas- mejani obraz, dobra volja, njegovi gobelini in prtički na razstavi. Videla sem ga, kako ob odprtju naših razstav poleg nadškofa ponosno drži blazino s škarjami. Spomnila sem se njegovega glasu po telefonu, ki je kljub bolečini in trpljenju zaradi hude bole- zni zadnjih let vedno ostal veder in dobro- hoten. Rada sva se kaj pošalila in nasme- jala.Z veseljem mi je govoril o svojem delu o razstavah, o Bratstvu in tudi potožil o svoji bolezni. Manjkal mi bo njegov glas po telefonu in tudi on sam.

Rajko, hvala ti za tvoj vesel in iskren na- smeh, za tvoje šale in za tvoje darovano trpljenje!

Hvala tudi domačim - mami in bratoma- za dar Bratstvu ob Rajkotovi smrti! Naj vam praznino po Rajkotu napolnjuje vera in upa nje na ponovno snidenje z njim v večnosti.

Katja Miklič

"Kaj češ,enkrat se tudi umre" bi najbrž de- jala Frančka Šalamun iz Stare nove vasi (Križevci pri Ljutomeru),ki smo jo lahko bo- lje spoznali v intervjuju za Prijatelja pred dobrim letom (2002/1). Povoščili smo ji še za njen god v marcu, ko smo se ravno vračali z duhovnih vaj.

se je gotovo tudi tokrat strinjala z njim. Dovolj je bilo, šestinšestdeset let življenja, od dvajsetega leta naprej skleroza multi- pleks, pa bergle, proti koncu življenja tudi voziček. Frančka se je vedno rada odzvala vabilu na srečanja Bratstva in bila kljub bolezni notranje močna oseba, v oporo tudi drugim. Rada se je tudi pošalila celo iz svoje bolezni. "Rada molim" je dejala Fran- čka, "ampak včasih kar zaspim ..." "Saj je najlepše, če človek zaspi z molitvijo na ustnicah," smo jo takrat potolažili. Verja- memo, da se sedaj že v živo pogovarja s svojim Odrešenikom.

Vlado Bizant

Na veliki petek je srečala svojega Odreše- nika in dočakala Veliko noč draga Nada Vičič iz Postojne, mama naše Lojzke,s ka- terima nas povezuje prijateljstvo že mnogo let. Čeprav je bila mama že v letih, nismo mislili, da bo decembrsko srečanje,ki se ga je udeležila, tudi zadnje. Z vso ljubeznijo je skrbela za Lojzko. Bila je žena globoke vere, trdnega zaupanja v Božjo pomoč ter odprtega in toplega srca za vse okrog sebe. To je izpričala tudi množica ljudi, ki so se zbrali ob njenem slovesu. Hvala ji za vse! Gospod naj ji da uživati večno srečo, Lojzki pa da tolažbo in dobrih ljudi, ki bodo naprej skrbeli zanjo.

s. Edith

Bl. László (Ladislav) Batthyány - Strattmann

Da so mnogi zdravniki zelo požrtvovalni in ne gledajo na uro, pač pa velikokrat še po službi hitijo na domove hudo bolnih ali umi- rajočih,vemo.Med zdravniki so gotovo tudi svetniške osebnosti. Vsi vemo za našega misijonskega zdravnika dr. Janeza Janeža, pa seveda za Alberta Schweitzerja. Letos, 23. marca, je sv. oče v Rimu za blaženega razglasil zdravnika madžarskega rodu, ki je deloval v začetku prejšnjega stoletja v Avstriji.Vsak blaženi je vreden naše pozor- nosti, k njemu se lahko zatekamo v svojih stiskah, novi blaženi pa bo bralcem in bral- kam Prijatelja, bolnikom in zdravstvenemu osebju,gotovo še posebej blizu.Ob beatifi- kaciji je sv.oče Janez Pavel II. takole pred stavil novega blaženega:

"Božja slabotnost je močnejša od ljudi" (1 Kor 1, 25). Te besede svetega apostola Pavla odsevajo pobožnost in način življenja blaženega Lászla Batthyány-Strattmanna, družinskega očeta in zdravnika.Bogato de- diščino svojih plemenitih prednikov je upo- rabil, da je zastonj zdravil revne in zgradil dve bolnišnici. Njegov največji interes niso bile materialne dobrine; tudi uspeh in kari- era nista bila cilj njegovega življenja. Tako je učil in živel v svoji družini, da je svojim otrokom postal najboljši pričevalec za vero Duhovno moč je črpal iz evharistije in po- kazal,kako mu je bila Božja previdnost izvir za njegovo življenje in poslanstvo.
Blaženi Lázló Batthyány-Strattmann ni ni- koli dajal prednosti zemeljskemu bogastvu pred pravimi dobrinami, ki so v nebesih. Njegov zgled družinskega življenja in veliko dušne krščanske solidarnosti naj bo spod- buda za vse pri zvestem spolnjevanju evan gelija."

V knjigi, kjer so osnovni podatki o vseh svetnikih in blaženih, piše: laik - poročen - oče. Rojen 1870 na Madžarskem,umrl 1931 naravne smrti.

Iz švicarskega časopisa, podobnega naši Družini, in iz interneta smo iz nemščine pripravili daljšo predstavitev bl.Ladislava v besedi in sliki.Še več je o njem napisanega v madžarščini.

Ladislav Batthyány je bil rojen kot šesti otrok v prastari madžarski plemiški družini 18. oktobra 1870 v kraju Dunakiliti na Ma- džarskem. Leta 1876 se je družina zaradi stalne nevarnosti poplav ob Donavi prese- lila v Kittsee-Köpcsény v današnji Avstriji (blizu slovaške meje).Ko je bil Ladislav star dvanajst let, je izgubil mamo, ki je umrla pri devetintrideesetih letih. Ta izguba je v njegovi duši pustila globoke sledove.Pogo- sto je dejal: "Postal bom zdravnik in bom uboge bolnike zdravil zastonj."

Po srednji šoli je minilo nekaj let v iskanju pravega cilja. Oče je želel, naj bi upravljal družinsko premoženje, zaradi česar se je vpisal na agronomsko fakulteto na Dunaju. Poleg tega je študiral še kemijo, fiziko, filozofijo, literaturo in glasbo. L. 1896 je pri šestindvajsetih letih na Dunaju končno pričel še s študijem medicine in jo končal l. 1900. Med tem študijem se je l.1898 poro- čil z globoko verno grofico Marijo Terezijo Coreth. To je bil zelo srečen in harmoničen zakon, blagoslovljen s kar trinajstimi otroki Trije so umrli v otroških letih.

Leta 1902 je Ladislav v Körmendu ustanovil zasebno bolnišnico s petindvajsetimi poste ljami, kjer je sam deloval tudi kot zdravnik. V začetku je bil splošni zdravnik, potem se je specializiral v kirurgiji, kasneje pa je bil predvsem očesni zdravnik. Med prvo sve- tovno vojno so bolnišnico lahko razširili na sto dvajset postelj za zdravljenje ranjenih vojakov.

Po smrti svojega strica (l.1915) je Ladislav poleg njegovega premoženja in gradu v Körmendu na Madžarskem podedoval tudi naziv 'knez' in priimek Strattmann. Leta 1920 se je s svojo družino preselil iz Kitt- seeja v Körmend.V enem od grajskih kril je zopet uredil bolnišnico, predvsem za očes- ne bolnike. Kot okulist je bil Ladislav kmalu zelo cenjen in priznan kot prvovrstni stro- kovnjak.

Že takrat je bilo splošno znano, da hoče postati zdravnik za reveže. Mnogi revni iz Körmenda in tudi iz bolj oddaljenih krajev so pri njem iskali nasvet in pomoč. Zdravil jih je zastonj. Za "plačilo" je prosil le, naj zanj zmolijo en očenaš. Prav tako jim je pomagal pri nabavi zdravil. Siromaki so po- gosto dobili tudi denarno pomoč.

Ladislav Batthyany pa ni skrbel le za tele- sno zdravje, ampak tudi za duhovni blagor svojih pacientov.Pred operacijami je z bol- niki molil za Božji blagoslov. Prepričan je bil da kot zdravnik operacijo le vodi, ozdrav- ljenje pa je Božji dar.Imel se je le za orodje v Božjih rokah. Ob odpustitvi iz bolnišnice je bolnikom podarjal podobice z molitvami in knjižico z naslovom: "Odpri oči in glej!", kjer so bili napotki za njihovo nadaljnje versko življenje.

Mnogi od njegovih hvaležnih pacientov so ga že med njegovim življenjem imeli za sve tnika. Tudi v zakonu je bil Ladislav vzoren. Zakon je bil do zadnjega izredno harmoni- čen.Skupaj z ženo sta se trudila,da bi svo- je otroke vzgojila v bogaboječe in poštene ljudi. Vsa družina se je vsak dan udeležila svete maše. Sam jih je poučeval v krščan- skem pouku in jim dajal tudi praktično na- logo - dobro delo. Vsak dan zvečer so te naloge pregledali.

Ladislavova pristna krščanska vera se je še posebej pokazala med največjo preizku- šnjo njegovega življenja - boleznijo. Hčerki Lili je pisal iz sanatorija na Dunaju:"Ne vem do kdaj me bo ljubi Bog še pustil trpeti. V življenju mi je dal toliko veselja, da moram sedaj, pri šestdesetih letih, s hvaležnostjo sprejeti tudi težke čase." Svoji sestri je de jal:"Srečen sem.Grozno trpim,a ljubim svo- je trpljenje in tolaži me,da ga prenašam za Kristusa." Ladislav Barthyany - Strattmann je umrl po štirinajstih mesecih hudega trp- ljenja dne 22. januarja 1931 na Dunaju v duhu svetosti. Pokopan je bil v Güssingu v družinski grobnici.

Po njegovi smrti so se mnogi ljudje obračali nanj kot na priprošnjika, zaradi česar sta l. 1944 dunajski nadškof in škof iz Szomba- thelyja na Madžarskem začela proces za razglasitev za njegovo beatifikacijo.Vendar je ta proces kasneje zastal in skoraj utonil v pozabo. Po zaslugi škofa iz Eisenstadta se je l. 1982 proces nadaljeval. L. 1992 so bile razglašene herojske kreposti pokojnega L. 1989 se je na priprošnjo tega Božjega služabnika zgodil tudi čudež. Bolnik, ki je zbolel za rakom in mu ni bilo več pomoči,je na znanstveno nerazložljiv način nenado- ma ozdravel. To ozdravljenje so temeljito preučili in po dvanajstih letih ga je komisija zdravnikov in teologov razglasila za avten- tičnega in določen je bil dan beatifikacije.

Ladislav Batthyany-Strattmann je v svo- jem življenju povsem uresničil svoje vodilo: ZVESTOBA IN LJUBEZEN!

V svojem dnevniku je bl. Ladislav zapisal: "In če bi bil še tisočkrat rojen, bi tisočkrat rekel Bogu: Gospod, naj spet postanem zdravnik, ampak zate, naj delam v tvojo čast."

God bl.Ladislava Batthyányja-Strattmanna je na njegov rojstni dan za nebesa 22. januarja. V frančiškanski cerkvi v Güssingu (Gradiščanska, Avstrija) so teden po bea- tifikaciji slovesno prenesli njegove relikvije v novo kapelo. Na vitražih je upodobljeno življenje blaženega zdravnika. Güssing se veseli romarjev.

Prevod: Marija Ogrin

Umetnost življenja

Umetnost življenja

Strune življenja

Pridobivanje

Zunaj - znotraj

vsa besedila: Zvone Modrej

Pogled skozi okno

Dragi bralci in bralke, lepo pozdravljeni!

Ni še dolgo tega, kar je sonce sramežljivo pogledovalo na utrujeno zemljo od dolge zime in jo komaj za nekaj stopinj ogrelo,pa že iščemo senco in se skrivamo pred vro- čino.

Ko so odcveteli prvi pomladni cvetovi in grmovnice, se je pomlad začela bohotiti v vsej svoji veličini. Tisti,ki ste opazovali,ste iz dneva v dan videli razlike, še posebej po dežju.

Ljudje so začeli pridno urejati vrtove, se- jati semena in presajati sadike.Nekateri so menili, da je še prezgodaj, drugi so hiteli in sadili vse povprek.

Danes so že vidne obdelane in ozelenele gredice z mladimi in svežimi rastlinicami. Opazovanje domačega vrta je lahko prijet- na sprostitev. Poskušajte sodelovati pri načrtovanju zasajanja, preberite kakšen poučen članek v reviji o vrtu in pomagajte domačim s koristnim nasvetom.Pridelkov in bujno cvetočih rastlin se boste tako lahko bolj veselili, pa čeprav ne morete sami v vrt in ga obdelovati.

Gozdovi in travniki so ozeleneli in vzcveteli v tednu dni. Nadeli so si sveže zelene bar- ve in zadihali s polnimi pljuči.

Kmetje sušijo prvo seno,tako dobivajo tra- vniki spet novo obliko in drugačno podobo. Ivanjščice se pozibavajo v rahlem vetru med zelenimi travami.Postavljajo se v svoji beli obleki.

Na grmu bezga si lahko naberemo dišečih belorumenih cvetov in si napravimo različ- ne okusne napitke; posušene in shranjene v papirnate vrečke pa bomo poiskali v dolgih zimskih popoldnevih in se posladkali z dobrim čajem ter odganjali prehlad.

Lepe in velike spremembe so se dogajale v tem času.Upam in želim si,da ste opazovali z odprtimi očmi in s čutečim srcem. Naj vam v ušesih igra pesem razigranih čričkov in zaljubljenih ptic, žabje regljanje pa naj vam polepša že tople večere.

Opazujte,veselite se,zajemajte polno mero lepot,ki vas obdajajo. Tako boste polepšali dneve sebi in vsem okrog vas.

Tina Rot

Nagradna križanka:

Glavno geslo tokratne križanke se že nekaj časa pojavlja v vsaki številki Prijatelja, kar bo morda pripomoglo,da ga boste laže uganili. Prerok, ki je govoril o tem, je upo- dobljen v Sikstinski kapeli, v ujetništvu pa je prejel drugo ime.Preberite prvo poglavje njegove knjige, ki je uvrščena med Spise. Boste že našli - poglavje v Sv.pismu,geslo pa na modrih, zelenih in rdečih poljih, če boste črke brali od zgoraj navzdol v tem zaporedju barv.

Tudi tokrat je med besedicami, ki jih boste vpisovali, nekaj svetopisemskih (SVP). Te besedice tako kot kratice pripomorejo, da je križanka lažja, čeprav je verjetno Prija- teljeva križanka kar težka.Ampak lahke kri- žanke je presneto težko sestaviti. Kar po- skusite... Imamo pa vsaj naslov preprost: PRIJATELJ, Tabor 12, 1000 Ljubljana. Če vam bo uspelo rešiti križanko ali pa kar uganiti glavno geslo, ga prepišite na dopi- snico ali karton v velikosti dopisnice ter ga do 1.julija pošljite na naš naslov. Pripišite: KRIŽANKA. Morda boste prav vi prejeli na- grado, pa še Sveto pismo boste nekoliko bolje poznali.

Nagrade 3/2003:

1. sveča z Marijino podobo

2. knjiga-Ivan Sivec: Pesem njenih zvonov

3. audio kaseta Z.Modreja: Kanček upanja

4. knjiga Janje Blatnik: Našla sem

5. svilena ženska ruta

6. kvačkan prtiček

7. komplet (izdelek Toneta Planinška): obesek za ključe, ogledalce in odpirač.

Rešitev nagradne križanke št. 2/2003:
VRNITE SE K MENI!

Nagrajenci 2/2003:

1. knjiga 'Sreča je metulj': Milena Horvat, Rožna ul. 5, 3311 Šempeter v Sav. dolini

2. CD - ljudski pevci Roženkravt: Milena Manfreda, Postaja 27, 5216 Most na Soči

3. kalkulator: Vesna Komaver, Hotinjska c. 24; 2312 Orehova vas

4. knjiga 'Mavrični angel': Ivanka Zmrzlikar Hrastje 46, 4000 Kranj

5. nakupovalna vrečka s simbolom miru: Urška Bevcer, Mala vas 1, 1113 Ljubljana

6. vezen prt: Katja Miklič, Tovarniška 57, 1235 Radomlje

7. komplet - obesek za ključe, ogledalce in odpirač: Marija Pečjak, Hrib pri Hinjah 11, 8362 Hinje.

Čestitke izžrebanim in Bog povrni darovalcem nagrad!

Šale

Starejši zakonski par na Gorenjskem poslu- ša mašo po radiu. Ko je pridiga mimo, pravi mož: "Žena,sedaj bodo pa pobirali darove. Do povzdigovanja kar ugasni radio."

Gost prime velik hlebec kruha v roke. "Kje naj odrežem?" vpraša gostitelja. "Ni po- membno; kjer hočete," ta odgovori. "Oh, potem bom pa kar doma ..."

Po kači, ki leze iz kozarca,ter po nekaterih drugih podrobnostih lahko prepoznamo te- ga kar znanega svetnika. Povejte:

1. Ime svetnika:

a) sv. Janez Evangelist
b) sv. Benedikt
c) sv. Patrik

2. Zakaj ima kačo?

a) Kača ga je pičila,vendar je kot puščav- nik imel tako zdravo kri, da je preživel
b) Poskušali so ga zastrupiti, pa je nad vinom zmolil, ga blagoslovil in mu ni škodilo
c) Svaril je pred pitjem vina, ki se rdečka- sto iskri, nazadnje pa "piči kakor kača, brizgne strup kakor gad" (Sir 23,32)

3. Njegovo življenjsko geslo:

a) Bog je ljubezen
b) Moli in delaj!
c) Varuj se hudega duha!

Pravilni odgovor PP 2/2003: A B C

V prvi številki ni uspelo, v drugi pa je- raz- redčiti vodilne.Kdor je tudi tokrat odgovoril vse prav, naj ve, da ima samo še pet tek- mecev v vodilni skupini. Vedno pa je mo- goče, da se kdo od vodilnih spotakne, iz ozadja pa ga kdo dohiti in prehiti. Ker pa se je prijetno videti na vrhu, naštejmo le- tošnje vodilne:

1.- 6.mesto (12 točk):
Boris Rejc, Domžale; Frančiška Pavovec, Ljubljana - Črnuče; Katja Miklič, Radomlje; Zvezdana Zadnik, Škofja Loka; Milena Manfreda, Most na Soči in Marija Pečjak, Hinje

7.- 10. mesto (8 točk):
Ana Pirečnik, Šmartno ob Paki; Francka Košnik, Kranj; Zalka Strah, Mirna in Ana Kerin, Šentjernej

7 točk (11.- 17. mesto)
6 točk (18.- 21. mesto)
2 točki (23. - 29. mesto)
1 točka (30. mesto).

Odgovore pošljite do 1. julija na naslov: PRIJATELJ,za PP, Tabor 12,1000 Ljubljana

• Se spominjaš, kakšen šopek si imela pred 50 leti? (zlatoporočenca s šopkom)

• Rože ob stoletnici življenja

• Rožica... Katera? Obe! (deklica z lilijo)

Anton Martin Slomšek
iz pesmi: Sveta modrost