DRAGI PRIJATELJI!

Skupaj s papežem Benedik- tom XVI. smo stopili v leto sv. Pavla. Razglašeno je od 28. junija 2008 do 29. junija 2009. Počasi in vztrajno se bomo ob velikem apostolu Pavlu učili Jezusovega nauka. A ne le nauka, tudi življenja se učimo, saj nas vedno znova preseneča s svojimi spodbudami. Hrepenimo ter z veseljem poslušajmo in premišljujmo nje govo živo besedo.
Leto družine, ki smo ga pričeli lansko 'pastoralno' leto (septembra 2007), bo- mo nadaljevali vsaj do konca koledars- kega leta. Zelo me je nagovorilo, kar je murskosoboški škof dr. Marjan Turnšek poudaril ob razglasitvi leta družine. Ob koncu pridige je dejal:
Družina, vrni si ponižnost!
Družina, vrni si vsakdanjo molitev!
Družina, vrni si čas zase!
Družina, vrni si krščanske vrednote!
Družina, vrni si vsakdanje pozornosti svojih članov!
Družina, vrni si krepost čistosti in zve- stobe!
Družina, vrni si velikodušnost in veselje do življenja!
Družina, vrni si svetost!
Smo pa z novim šolskim in 'pastoralnim' letom (septembra 2008) vabljeni, da se kot Cerkev na Slovenskem vključimo v novo 'Leto mladih'. Potekalo bo pod ge- slom »priča.si«, ki je povzeto po pape- ževi poslanici mladim za Svetovni dan mladih 2008.
Naj tudi prek uvodnika vabim k letošnji razstavi ročnih del bolnikov in invalidov. Da jo ne bi zamudili, saj tudi ta pričuje o tem,kaj zmoreta moč volje in ljubezni Ob branju nekega bogoslužnega berila, sem našel zanimivo svetopisemsko vrs- tico iz Sirahove knjige: »Zvest prijatelj je močna obramba. Kdor ga je našel, je našel zaklad« (Sir 6,14). Zelo zanimiva pa je tudi vrstica 16: »Zvesti prijatelj je čarodejni napoj življenja,našli ga bo- do tisti, ki se bojijo Gospoda.«
Želim, da bi vam revija Prijatelj bila tudi taka obramba in da bi v njej znova in znova odkrivali zaklad.
Mir in dobro.

Toni Burja CM

naslovnica: zlatoporočenca Vinko in Vera Kranjec iz Montreala (Kanada), foto Toni Burja
napis ob sliki (iz intervjuja): ovitek zadaj: invalidka na vozičku,foto: Tone Planinšek

Prispevke za št. 5 pošljite do 1.9.2008

avgust

Molimo,da bi človeška družina znala spo štovati Božji načrt za svet in se tako vedno bolj zavedala, kako velik dar je za nas stvarstvo. Molimo, da bi s pazljivim razločevanjem posebnih darov in s stalno zavzetostjo za izobraževanje in duhovno oblikova- nje spodbujali in krepili odgovor vsega Božjega ljudstva na poklicanost vseh za svetost in poslanstvo. Molimo, da bi v župnijah zaživele molit- vene, svetopisemske,zakonske in druge skupine in med seboj sodelovale.

september

Molimo,da bi vsi,ki so zaradi vojn ali za- tiralskih režimov prisiljeni zapustiti svoj dom in domovino, bili deležni podpore kristjanov pri zagovarjanju in varstvu svojih pravic. Molimo, da bi vsaka krščanska družina, zvesta zakramentu sv.zakona,gojila vre dnoti ljubezni in povezanosti, tako, da bi postala majhna skupnost, ki oznanja evangelij, odprta in razumevajoča za materialne in duhovne potrebe bratov. Molimo, da bi nas narodnostne, stran- karske, svetovnonazorske, verske in druge razlike vodile k medsebojnemu spoštovanju in sodelovanju ne pa k nasprotovanju.

"Ne" je za mnoge najtežja beseda. Dol- ga leta lahko traja, da se naučiva reči "ne". "Ne" je nikalnica, je meja, je pre- kinitev,je zavrnitev. "Ne" je svoboda, je določitev meja. Besedica "ne" naju varuje pred slepo vdanostjo o tem, da je vse določeno in se usodi ni moč izo- gniti (determinizem in fatalizem). Z njo izjecljamo svojo neodvisnost in samo- stojnost ter ščitimo svoj omejeni jaz.

Je ena prvih besed,ki se jih v življenju naučimo. Je pa tudi ena zadnjih besed, ki nam jih uspe z mirom dopolniti v svoj bivanjski slovar. Otroci znajo reči »ne«,še preden se nau- čijo govoriti. Preden izgovorijo »ati« ali »mama«, znajo že reči »ne«.
»Ne« ni težka beseda. Psihologija, še posebej ameriška, ve veliko povedati o umetnosti izrekanja besedice »ne«. Na- slovi so izredno zveneči: »Nauči se reči 'ne' brez občutka krivde«, »Da, lahko rečem 'ne'« ipd. Kažejo pa na težave, s katero naša družba in posamezniki v njej to besedo uporabljamo.
Te težave se občutno povečajo, če imava nizko samospoštovanje. Če sebe nimava rada, naju je strah, da naju bo za naju pomemben človek zaradi najine- ga »ne« zaničeval ali zapustil, zavrgel, sovražil,ne sprejel.Takšen strah in gro- žnja nama lahko onemogočita izreči »ne« tudi takrat, ko bi ga zaradi svojih pravic in osebnega dostojanstva mora- la na ves glas in takoj izreči. Za takšne primere se morava učiti,kako izreči "ne" iz notranjega miru in trdnosti, brez na- silja do drugih. Rast v samospoštovanju pospešuje in dviga tudi najino sposob- nost,da izrečeva »ne«. Čeprav spošto- vanje drugih ljudi potrebujeva, dobro veva, da lahko preživiva le z lastnim spoštovanjem do sebe. To v današnji družbi še posebej močno čutijo žene in otroci, pa tudi vsi podrejeni kjerkoli in v kakršnikoli vlogi. Ko najin »ne« izvira iz notranje resnice, nama omogoča od- govorno svobodo in ustvarjalnost za svoje življenje in življenje drugih. Vsak »da« nosi v sebi svobodno mož- nost 'neja'. Ta beseda ni dovršena (ab- solutna).Lahko traja le toliko časa, do- kler to zahtevajo okoliščine. Okolica, družina, šola in kultura naju vzgajajo za to, da bi vedno rekla »da«. Nagrajujejo in kaznujejo naju. Počasi se naučiva,da se za svoj »ne« počutiva kriva. Ko na pričakovanja drugih odgovoriva z »ne«, imava občutek krivde. Ni pomembno,če naju drugi s svojim nestrinjanjem, pro- testom ali sovraštvom kaznujejo.Še ve- dno je najhuje, da za »ne« z občutkom krivde kaznujeva sama sebe.Nestrpnost (agresivnost) obrneva sama nase. To, da se naučiva reči "ne" brez občut- ka krivde,zahteva od naju kar nekaj časa in osebnega dozorevanja. A to pot morava prehoditi. Zaradi zvestobe lastnim mejam, pristnim željam in po- membnim potrebam. Morava se naučiti reči »ne«,če hočeva ohraniti svojo člo- veškost in dostojanstvo.
»Ne« odpre vrata osamljenosti, ki se nama včasih zdi prav grozljiva. Še po- sebej takrat, kadar v tej samoti nimava mirne vesti, ali kadar dvomiva, ali sva psihološko zdrava.
»Ne« je orodje,s katerim oblikujeva svo jo svobodo. Lahko pa je tudi ključ, ki naju zaklene sama vase.
Če je po eni strani res,da težko rečeva »ne«, je po drugi tudi res, da nekateri ljudje obvezno izrekajo »ne« na vsako vprašanje ali prošnjo, ki pride do njih iz okolja. Obrambni, skopuški, požrešni, sebični in na svojo svobodo ljubosumni »ne« pa postane velik zid ali obzidje, ki naju odreže od drugih. Zaradi tega se postopoma osamiva in zapreva v jetni- šnico meja lastnega jaza. To najin jaz napihne, da posega v prostor drugih in jim krade to, kar bi morali upravičeno imeti zase.
Da lahko izrečeva »ne«, se morava včasih zateči k nasilju. To je posledi- ca pritiska, ki ga okolje in moč drugih izvajata nad nama. Nasilna postaneva, ker sproti nisva prisluhnila vsem 'nejem' ki sva jih v sebi plašno postavljala, da bi zadrževala vdor drugega. Ker nama ni prisluhnil in spoštoval najinih meja, morava sedaj vpiti. Verjetno je sedaj bolj ton tisti, ki prizadene, in ne toliko vsebina tega, kar najin »ne« zahteva. Naučiti se morava,da svoj »ne« izreka- va trdilno, brez nasilja, trdno in prijaz- no. »Ne«, ki ga izrečeva na določeno (konkretno) zahtevo, naj bi vseboval »da« človeku, ki mu odgovarjava.

Z besedico »ne« priznava, da sva ome- jena. Izražava svojo osebno resnico. 'Neja' ni lahko izreči z ljubeznijo in spoštovanjem do svoje osebne res- nice in resnice drugega. Težko se je mirno soočiti s tveganjem, da zaradi 'neja' ne bova razumljena, ljubljena, sprejeta, zaželena in občudovana. Od drugega ne smeva pričakovati ali zah- tevati, da se bo z najinim »ne« strinjal in ga sprejel. Sprejeti ga morava sama. Naj drugi ve,da sem jaz,ki izrekam "ne", moški, ženska, svoboden, zgodovinski, omejen,morda celo v zmoti,toda sposo- ben imeti rad, gibljiv, da svoje stališče spremenim, in dovolj moder, da znam o svojem odgovoru tudi podvomiti, če se to izkaže za upravičeno.Osebna rast od nas zahteva, da rečemo »ne« vsemu, s čimer hočemo biti kdo drug, vsem ne- zdravim težnjam, vsem krivicam in žrt- vovanjem ljudi …
Pravilna notranja drža pri učenju 'neja' ni ta, da ga v vsakem primeru zavrnem. Pravilna notranja drža vključuje notra- njo odprtost, predhodno poslušanje, razločevanje in pravilno presojo, na po- dlagi katere se odločimo. Če popustim izsiljevanjem in rečem "da" namesto "ne" sem se pustil nalagati.Pri izbiri besedice "ne" naj me vedno vodi zdrava ljube zen (spoštovanje) do samega sebe in bližnjih, ki mi pomaga, da resnično upoštevam oboje, ali pa drugemu po- magam,da najde lastno pot zdrave svobode. Morda nas ne bodo razumeli. Svoj "ne" morava povedati tako,da naju bodo poslušali in slišali najine resnične razloge,ki ga narekujejo,če upoštevava da ga izraziva vljudno in do vseh spoš- tljivo.
Vir: Garcia-Monge,Jose Antonio(1997): Treinta palabras para la madurez.

Intervju običajno naredimo pri kom v Sloveniji. Izredno pa je, če ga naredimo drugod, zunaj meja naše domovine.
Tokrat je bila takšna prilika v Montrealu (Kanadi), kjer sem nadomeščal župnika za Slovence, lazarista Franca Letonjo, da je bil lahko v Sloveniji na dopustu. Bil sem pri zlatoporočencema Vinku in Veri Kranjec, roj. Rous (7632 Mainville St. Leonard, QC., H1S 1Z6, Canada).

Oba prosim,da se malo predstavita. Kako in kje sta se rodila,kakšna je bi la vajina pot skozi otroštvo in naprej?
Vera: Rodila sem se doma v Sloveniji,v prekmurski družini v Trnju, župnija Črenšovci. Bilo nas je šest otrok, same punčke.Že od mladih let smo na kmetiji težko delale, da smo se preživljale.Najprej je ena sestra šla v Kanado, potem še jaz. Kasneje so vse sestre šle po svetu,razen ene,ki se je že prej poročila, ne daleč stran od doma. Pa tudi ona je bila invalidka, po- tem, ko jo je prizadela srčna kap. Ko se ji je stanje izboljšalo, je vedno hodila z oporno palico.
Oče je obdeloval kar veliko kmetijo.Star ši so že pokojni. Bili so zelo verni in so nas lepo vzgajali. Radi smo hodili k sv. maši, pomagali v cerkvi, doma in vse- povsod.
Po končani osnovni šoli sem imela 14 let Do 19. leta sem morala delati doma. Je bilo kar težko za nas, mlade. Nismo šli nikamor, smo samo delali ...
Sama sem šla čez mejo in tam našla znanko iz druge vasi. Zaslišali so nas in nato poslali v begunska taborišča Asten in Lienz. Tam sem bila in se zaposlila od oktobra 1956 do junija naslednjega leta ko sem šla v Kanado.
Vinko: Jaz sem rojen v Ve- liki Polani. Sem drugi izmed sedmih otrok.Najstarejši brat je šel v šole, za duhovnika. Največ sem delal doma pri očetu.Prišla je vojska in sem moral dve leti na služenje. Ko sem pri- šel od vojakov, sem mislil pobegniti čez mejo, pa so me dobili. Eno leto sem bil v zaporu.
Ko sem prišel domov,sem si našel dekle ki je sedaj moja žena.Skupaj sva hodila tri leta ter načrtovala,kako bova naprej Hotel sem pogledati, kje je meja in sem enkrat s kolesom šel kar čez. Tam sem pustil kolo in bil tri dni v avstrijski Rad- goni. Nato me je en kmet vzel na kme- tijo za tri mesece. V Gradcu so me na katoliškem društvu vprašali, kam hočem iti, pa sem rekel,da v Ameriko. Za tja je bil postopek dolg tri leta, saj so Ameri- čani zahtevali celoten življenjepis. Za Avstralijo so rekli, da lahko grem kar drug dan. Pa sem rekel, da bi šel, toda da čakam punco. Dali so mi možnost, da grem tudi v Kanado in sem sprejel. »Za kako dolgo?«,so vprašali. »Mogoče za dva, tri mesece,« sem odgovoril. (Smeh...) Prijavil sem se za na 'farmo', za delo na kmetiji, saj so take bolj iskali in sem čakal le tri mesece, pa sem šel. Namenjen sem bil za Toronto, a ko pri- dem v Quebec City, me prijatelji vabijo v Montreal. Namenjen v Toronto se us- tavim v Montrealu.Moji prijatelji mi vza- mejo kovček in mi ne dovolijo drugam. Moral sem ostati kar tam. »Ne greš na- prej,« so mi rekli.
Dva dni po mojem prihodu v Kanado, pa je moja punca pobegnila čez mejo. Ona je bila kasneje namenjena v mesto Cal- gary,pa je prav tako ostala v Montrealu in od tu ni šla nikamor naprej. Po enem mesecu sva se že poročila.Gospod Časl ki še živi in bo septembra imel 100 let, naju je poročil.

Kje in kako pa sta se spoznala?
Vinko:  Imeli smo 'gorice' (vinograd) skupaj. Kar ob delu sva se spoznala.
No, najino življenje se je v Kanadi lepo odvijalo naprej. Dobila sva otroka. Bilo je kar dobro.
Potem pa je prišla nesreča. Ona je čis- tila po hišah. Ko je pomivala okno,se je usedla na poličko. Mislila je, da bo šla noter, pa je padla ven. Tako si je zlo- mila hrbtenico.
Njena sestra je prišla k meni v službo. Pravi: "Vera je v bolnici, padla je z ok- na." Takoj sem si mislil: "Gotovo si je poškodovala hrbtenico." Šel sem v bol- nico,otroka pa je vzela svakinja. V bol- nici me je zdravnik vprašal, koliko otrok imava... Potem pa mi povedal: "Vaša žena ne bo nikoli več hodila. Ker si je zlomila hrbtenico, je ostala paralizirana. Operirali jo bomo, toda hodila ne bo več." Operacija je trajala celo noč. Ob treh zjutraj so me poklicali in rekli,da je operacija uspela, a da žena ne bo več hodila.
Malo smo se jokali,pa smo se morali spri jazniti. Ko sva se pogledala,mi je rekla: "Vinci,vse bo 'ok' (dobro),nič se ne boj" In tako je življenje teklo naprej...

TO JE MOJA PRVA LJUBEZEN! IN TA BO OSTALA!

Nekateri so prišli na obisk in me spraše- vali: »Kaj boš naredil sedaj? Jo boš mo- ral pustiti?« Rekel sem: »Ne! To je bila moja prva ljubezen in ta bo morala os- tati!« In tako, hvala Bogu, se poznava že 56 let. V zakonu sva že preživela 50 let in je vse 'ok' (dobro). Pri nas se ne kregamo, vedno je med nami spoštova- nje, ljubezen in hvala Bogu, da imava dobro družino. Čeprav mladi ne hodijo k sv.maši vsako nedeljo kakor midva,naju pridejo obiskat in se razumemo. In če nismo bili srečni v zdravju, lahko rečem da smo bolj srečni kot veliko zdravih ljudi.

Gospa Vera, ste bili po nesreči kaj v nezavesti? Ste se morda prebudili v bolnici?
Vera: Bila sem stalno pri zavesti. Prišel je rešilec in sem vse spremljala. Morda so reševalci mislili, da ni prišlo do take hude poškodbe. V tistem času še niso znali zadosti paziti. Prevažali so me iz ene bolnice, kjer so me slikali, spet v drugo, kjer so me operirali…
Tri mesece sem samo ležala. Obračali so me na levo in desno. Šele po treh mesecih sem sedela. Dali so me na vo- ziček. Potem pa sem bila šest mesecev na rehabilitaciji. Učili so me poskrbeti zase. Zelo težko je bilo. Otroka nisem mogla imeti dolgo časa. Svak in sestra sta veliko pomagala in skrbela za sina. Tudi teta z možem sta veliko pomagala

Ste morali prilagoditi stanovanje?
Vera: Ne, ker smo imeli hišo v najemu. Kasneje smo jo kupili.Počasi sem se kar privadila. Začela sem pomagati: kuhati, pomiti posodo, pospravljati in še marsi- kaj. Na posteljo sem šla sama, na stra- nišče tudi. Za otroka sem tudi sama skrbela. Ko je bil malo večji, je šel sam v šolo...

Opazil sem, da imate nekakšno opornico okoli ene noge. Zakaj to?
Vera: Pred osmimi leti sem padla in si zlomila nogo.Kite so popustile in se pre trgale, zato potrebujem tako opornico. Nosim jo, kadar grem v avto ali se pre- sedem drugam.

Kako pa je vaš otrok sprejel, da ima mamo na vozičku? Je veliko spraševal?
Vera: Bilo mu je zelo težko.Včasih smo šli v romarsko cerkev sv. Jožefa, ki je v Montrealu znamenita.Tam je videl, kako so mnogi ljudje pustili bergle v zahvalo za ozdravitev. Nikjer pa ni videl vozička Doma mi je to povedal in vprašal: "Kako da si ti ostala na vozičku?" Ni mu bilo lahko.
Ko so otroci imeli prvo sv.obhajilo in sv. birmo, so imeli svoje starše ob sebi. On pa ne, ker v tisto cerkev nisem mogla priti z vozičkom. Pa mu je bilo težko.
Sprva je bilo tudi meni zelo težko iti med ljudi, po pločniku ali kjerkoli.

Omenili ste brata duhovnika.Brat še živi v Sloveniji?
Vinko: Moj starejši brat, kapucinski pater Donat, je umrl lansko leto. Bil je duhovnik 53 let. Pred desetimi leti je bil operiran na srcu.Deloval je v Celju, Šte panji vasi v Ljubljani, Osijeku, končno pa tudi kot župnik v Kančevcih.
Po vrsti sva bila dva fanta in sestra, zatem pa še enkrat dva brata in sestra Vsi smo v Kanadi, razen pokojnega bra- ta duhovnika in prve sestre.

Imate tudi vnuke?
Vera: Ja, vnuk bo zdaj izpolnil 26 let, vnukinja pa ima 18.
Naj povem, da sama gotovo ne bi zmo- gla vsega skozi življenje. Mož mi je bil vsa leta najbolj v oporo. Brez njega ne bi mogla napraviti,kar sem. Vedno mi je stal ob strani in me spodbujal. Njegova pomoč mi je najbolj dragocena.

Ko sem ob nedeljah maševal na žup nijski 'farmi', kjer imajo mnogi Slo- venci svojo 'vikend' hišico, sem vas vsakič srečal, pa čeprav vi nimate take hišice.
Vera: Nedeljska sv. maša mi je vedno veliko pomenila. Če se le da, grem in je nikoli ne izpustim.Vikend hišico ima mo- ja teta in se dobimo pri njej.V župnijsko cerkev pa ne morem k sv. maši, ker so stopnice. Ko smo bili mlajši, so me dvi- govali. Tudi g.župnik mi je pomagal, da sem šla po stopnicah.Zdaj smo pa sta- rejši in je težje. Večkrat so zelo lepe slovesne maše ali pogrebi,pa ne morem v slovensko cerkev. Kadar ne morem na 'farmo', grem tu v bližini v italijansko cerkev. Tam imajo dostop za vozičke.

G. Vinko, vi ste pri pevskem zboru. Mislim pa, da še marsikaj naredite v župniji. Je tako?
Vinko: Na svoji rojstni župniji sem pri sedmih letih starosti že zelo rad poma- gal. Cerkev smo imeli blizu in smo vsi pomagali. Ko smo prišli sem, pa smo s tem nadaljevali. Nekaj let sem bil tudi predsednik župnijskega društva, kar mi veliko pomeni. Mi vsi tukaj radi delamo zastonj, prostovoljno. Kuharice kuhajo, čistimo dvorano itd.
Imamo tudi dobrega župnika. Sam si kuha, sam vodi račune in vse lepo vodi.

Priznanje,ki sta ga prejela leta 2003 iz Slovenije, od takrat pomožnega ljubljanskega škofa Alojzija Urana, za dolgoletno zavzeto prizadevanje za dobro slovenske župnije v Mont- realu,vama verjetno veliko pomeni?
Vinko: Lepe spomine imamo na g.škofa Urana in druge, ki so že bili gostje med nami. Nadškof Uran so dober pevec...

Lepo je tudi priznanje,ki so vama ga za zlato poroko izročili pevci: na ko- vinskem krožniku natisnjena pesem Marija skoz’ življenje.
Vinko: To je res. Marija skoz’ življenje naju dobro zna voditi. Marija je vedno prva.

Sta poroko imela v tej župniji?
Vinko: Ne. Tisti čas nismo imeli svoje cerkve,ampak smo za nedeljske sv.ma- še najemali francosko. Tam sva se tudi poročila. Zlata poroka pa je bila v naši slovenski cerkvi lansko leto, skupaj z drugim parom, Jožetom in Ano Smodiš. Omenili ste sorodnike, prijatelje, župnijo. Imate še kje kakšen krog ljudi, s katerimi se povezujete?
Vera: Triindvajset let sem pomagala v onkološki bolnici na oddelku, kjer ljudje umirajo za rakom. To je bilo prostovolj- no neplačano delo,pet ur enkrat na te- den. Vedno smo dežurali štirje. Vsakih pet ur smo se zamenjali: zjutraj, popol- dan in zvečer. Izbirali smo si uro,ki nam je najbolj ustrezala.
Kaj je obsegalo prostovoljno delo?
Vera: Zjutraj smo hranili tiste, ki se ni- so mogli sami.Pomagali smo pri kopanju, negi, pripravljanju postelj in pri raznih drugih stvareh,ki so se pokazale.Bolnike smo spremljali tudi pri umiranju, veliko poslušali in se z njimi pogovarjali. Neka- teri so bili tam po tri mesece in več.
Čestitam! Na vozičku ste uspeli op- ravljati tako dobrodelno dejavnost! Krasno! Kako ste začeli s tem?
Vera: Ko je bila v bolnici ena gospa iz Prekmurja, ki ni znala angleško, sem jo spremljala,da bi prevajala in ji pomagala Njeni domači niso mogli in so prosili mene Kasneje sem vprašala vodstvo oddelka, če me vzamejo za prostovoljno delo. Dovolili so mi,čeprav so bili presenečeni Niso pričakovali,da bom zdržala. Danes so veseli, da sem pomagala toliko let.
Vinko: Pa bi delala še naprej, če ne bi dobila velike rane zaradi sedenja. Imela je operacijo. Sedaj je bolje. Iz bolnice jo še kličejo,da bi nadaljevala s prosto- voljstvom,pa se mora še odločiti. Jaz je ne oviram.Avtobus za invalide jo odpe- lje tja in pripelje nazaj.
Vera: Kakšna šola življenja je to! Kaj vse smo tam videli, slišali in doživeli. Oh, neverjetno.
Ko je umirala neka mati in je prišla hčer ka, ki je leta in leta ni obiskala, kar ni upala priti blizu. Jaz sem mater držala za roko, hči pa me je gledala. Vprašala sem jo,kdo je. Rekla mi je,da je hčerka. Povabila sem jo, naj ostane pri mami in da jaz grem. Pa ni hotela. Vztrajno sem jo vabila.Končno je le prišla bliže k ma- teri. Toda prosila me je, naj ostanem zraven. Nekaj časa sem bila z obema. A ko sem imela drug opravek, sem ju pustila sami. Hči je počasi začela govo- riti z mamo... Pet dni zatem je mama umrla.Gotovo potolažena,da se je lahko pogovorila s hčerko.
Najtežje je bilo, če je moral biti kdo pri- vezan. Sam si ni mogel nič pomagati. S pogledom je dal vedeti, da bi se rad obrnil ali kaj drugega.
Bi lahko povedali še kakšen primer, ki vam ostaja v spominu?
Vera: Veliko lepih spominov imam. Ne- koč je prišel tudi duhovnik, ki je umiral za rakom. Vedno mu je bilo nerodno. Tam ni nič več zasebno,saj si čisto od- visen od drugih. Bolniki so nam samo s pogledom povedali, kako jih boli.
Neki oče je umiral, hčerka pa je v drugi bolnici rodila. Hitro je prišla k očetu z otrokom in ga pokazala, rekoč: »Oče, oče! Poglej, to je moja hčerka!« Včasih smo vsi jokali.
Tudi poroke so bile na oddelku. Mlad fant (ali dekle), ki je umiral, se je želel še z nekom poročiti… Takih porok smo imeli kar nekaj in so bile zelo ganljive.
Pa je za tako poroko prišel duhovnik?
Vera: Se razume.Toda prišel je duhov- nik tiste vere, kateri je kdo pripadal. V bolnici so bili bolniki raznih ver, pa tudi vseh barv: beli, črni, rumeni… Poroka je bila preprosta, izročali so si poročne prstane... To si ni možno predstavljati, je treba tam delati in biti zraven, da bi vse doživeli...
Kdo ste bili prostovoljci? Samo ver- ne osebe?
Vera: Ne, bili smo zelo različni. Največ je bilo medicinskih sester. Vse so bile izučene, jaz sem bila edina, ki sem bila brez šole. Začela sem leta 1981, potem ko se je sin poročil in šel od doma. Ta- ko mi ni bilo nikoli dolgčas.
Ste imeli v tej bolnici redno duhov- nika? Bi povedali še kakšno značil- nost bolnice?
Vera: Ja, na tem oddelku smo vedno imeli duhovnika.
Ko sem začela s tem delom, je bila to edina bolnica za ljudi, ki umirajo za ra- kom. Sedaj jih je že precej več. Neka- tere bolnike smo imeli kar dolgo, leto, pol leta,nekaj mesecev. Sedaj je zaže- leno, da je vsakdo čim dlje doma, saj je bolnikov z rakom zelo veliko.
Nekaj časa so hodili zdravniki in medi- cinske sestre po domovih bolnikov. Ka- sneje je to država preprečila in so pri- čeli z gradnjo takih bolnic.
Vsi bolniki lahko dobivajo obiske, neka- teri pa jih nimajo. So tudi starši umirali, ki so jih otroci čisto zapustili, jih niso nikoli obiskovali.
G. Vinko, kje ste se pa vi zaposlili?
Vinko:Že od začetka sem delal v topil- nici, kjer se segreva kamenje, iz njega pa topijo zlato, srebro in druge žlahtne kovine. Vmes sem bil pri zidarstvu, ple- skarstvu, kasneje pa spet v topilnici. Tam sem delal 33 let, do upokojitve, do 60. leta starosti. Najtežje je bilo delati izmenično: zjutraj, popoldan, ponoči.
Gospa Vera, kaj bi sporočili mladim, pa tistim, ki se na zakon pripravljajo?
Vera: Življenje je težko. Če se odločijo za življenje, za zakon, je potreben po- gum.Odločitev je potem treba tudi upo števati. Vsepovsod je težko, v vsakem stanu.Naj bo to duhovniški ali zakonski. Treba je potrpeti, prositi, upati.
Bi še kaj povedali za konec?
Vera: Preden sem šla od doma, mi je oče rekel: "V tujini tudi niso vsi srečni." Ko sem prišla po desetih letih domov, sem rekla očetu: "Zdaj pa je prišla tista iz tujine, ki ni povsem srečna..." Pa vendar sva zelo srečna, hvala Bogu!
Vinko: Tudi doma niso vsi srečni. Nikoli se ne ve,kaj te doleti. Jaz imam tu bra- tranca,ki je bil zaposlen in je zbolel,kot tu rečemo, za 'Oltajmerjevo' boleznijo. Ne ve za sebe. In tako je že šest let.
Če ne bi Bog pomagal, pa tudi Marija, nebeška Mati, mi ne bi tako dolgo živeli in ne bi bili dobri.
Jaz vsak večer molim za vso družino. Bog nikogar ne kaznuje. Mi kaznujemo sami sebe.

Pogovarjal se je, zapisal in slikal
urednik, Toni Burja

V ambulanti je zazvonil telefon. Poklical me je zaskrbljen mož in rekel: »Moja žena ima že dva dni visoko temperaturo. Dal sem ji zdravilo za znižanje temperature, a nič ne pomaga. Ali bi lahko prišli danes k njej na obisk? Zdi se mi zelo slaba.« Obljubim mu, da takoj, ko končam z ambulanto, pri- dem na hišni obisk.
V ambulanti je bilo tisti dan zelo veliko bol- nikov. Ob koncu dneva sem bila utrujena. Z avtom sem se odpeljala na obljubljeni obisk. Pred kmečko hišo je stala mogočna lipa, ki je dajala blagodejno senco. Ob hiši je bil velik hlev in okoli njega številni kme- tijski stroji. Okenske police hiše so krasile rdeče pelargonije. Vhodna vrata hiše so bila na stežaj odprta, kar je bilo znamenje, da me pričakujejo. Na hišnem pragu me je prijazno sprejel mož. Njegova roka je bila zgarana od dela.
Povabil me je v spalnico.Nad zakonsko po- steljo je visela njuna poročna slika.Na dru- gi steni je bila podoba svete družine,kar je bilo zame znamenje, da so verni. V postelji je ležala bolna žena in hropeče dihala.Nje- na koža je bila vroča in znojna.Nič ni mogla povedati, saj zaradi posledic možganske kapi ne more govoriti. Že več let je nepo- kretna in v plenicah. Mož mi je pokazal lis- tek,na katerega je skrbno zapisoval,kaj se je zadnja dva dni dogajalo z ženo. Ženi se je zdravje močno poslabšalo pred dvema dnevoma, ko ji je dajal kosilo. Pregledala sem jo in ugotovila, da ima pljučnico, mor- da je bil vzrok vdihana hrana. Ker je imela premalo kisika v krvi, se je mož strinjal z napotitvijo v bolnico. Rekel je: »Rajši bi vi- del, da bi ostala doma, a zaupam vam in naredite tako, kot je za ženo najboljše.«
Občudovala sem možev odnos do žene. Bil je kmet in negovalec, sam je kuhal, pral in pospravljal. Žena in hiša, hlev in polja, vse je bilo urejeno. Vprašala sem ga, kako vse to zmore? Odgovoril je: »Če bi mi pred de- setimi leti nekdo rekel,da bom moral vse to delati, bi mu odgovoril, da vsega tega ne znam, niti ne zmorem. Seveda bi lahko dal ženo v dom za ostarele, a čutim,da je rajši ob meni.Vsak dan znova ponavljam obljubo ki sem jo dal pri sveti maši na poročni dan: Jaz ... sprejmem tebe ... za svojo ženo in obljubim, da ti bom ostal zvest v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da te bom ljubil in spoštoval vse dni svojega življenja Mnogi mi pravijo,da nima nobenega smisla, da se tako trudim z njo. Jaz pa vem, da je bila moja žena izbrana zame od Boga.Vem, da bi tudi ona tako skrbela zame, če bi bil jaz tako bolan. Kadar mi je najtežje,molim, da bi vse to zdržal. Za zgled mi je sveta družina.«
Med njegovim pričevanjem je moja utruje- nost izginila. Pri njima mi je bilo svetlo in toplo.V Sloveniji se skoraj polovica zakon- cev razveže.V Evropi je 14 milijonov ranje- nih otrok zaradi razveze staršev.Velikokrat se ločijo zaradi nepomembnih razlogov.
Tisti dan sem spoznala, da se začenja bla- goslov za njun zakon,ko si žena in mož po- delita zakrament svetega zakona.Zakonsko zvestobo je možno ohranjati le po božji milosti.Če je Bog sredi med ženo in možem potem je možno biti zvest tudi v bolezni in nesreči.Močne so besede sv.Pavla,ki pravi: "Stiska rodi potrpljenje, potrpljenje preizku šenost, preizkušenost upanje." Tega moža je ženina bolezen naučila potrpljenja. Šte- vilne preizkušnje so ga utrdile v veri, upa- nju in ljubezni, ki nikoli ne mine.

Janja Ahčin

V mojem srcu si Marija, Jezusova mati, moja Mati!
Nisi v oddaljenih višavah, odmaknjena, nedostopna,
s krono zvezd obdana, od slave nebes prevzeta.
Tukaj si, v mojih bojih, iskanjih in molitvah.
Tukaj si,v mojih bolečinah,veseljih in upanjih
Tukaj si, v sleherni moji misli, kretnji, odločitvi.
Hočem, da je vse moje tvoje!
Ne prosim za otroštvo pod tvojim plaščem,
ki bi bilo razvajenost brez truda in sodelovanja.
Ne prosim za lahkotnost bivanja, za odsotnost trpljenja,
ki je v zemeljskem življenju klesalo celo tvojo brezmadežnost.

Prosim te,Mati, le za tisto čudovito zvestobo,
ki sije iz tvoje ljubezni in je podobna luči, močnejši od sonca.
Prosim te za zvestobo, ki jo v raju živiš dalje
kot si jo tiho živela na zemlji.
Ti nisi ljubila, ker bi to morala,
nisi sledila božji volji,da bi za to kaj zaslužila
ti nisi bila blaga, zato da bi bila od vseh rodov blagrovana,
ti si samo preprosto in z vsem bitjem izgovorila: »Zgodi se!«

In se je zgodilo - zate,zame,za vse človeške otroke!
Zgodila se je resnična, božanska zgodba božje ljubezni.
Na kolenih te prosim, Mati, moli, da se danes ponovi v meni!
Že sedaj jokam od sreče, ker slutim, da si me uslišala,
kajti nesmrtna je zvestoba tvoje ljubezni!

Kot vsako leto sem tudi letos zelo vesela, da sem se lahko udeležila srečanja Bratstva pri ge. Veroniki. In seveda sem hvaležna vsem, ki mi to omogočijo. Za tem je kar nekaj ljudi: g. Slatinek, ki mi odobri kombi, šofer Janez, moj spremljevalec Matej in vsekakor tudi moja ljubezen - Lojze, ki me povabi. Z Matejem se do mene pripelje še Katja, spotoma poberemo še Angelo, pa je kombi poln...
Tam so za naše duše krasno poskrbeli kar trije duhovniki: Anton Perger, Alojzij Kos- tanjšek in Franc Brecl.
Imeli smo tudi pevsko spremljavo: moški pevski zbor z Ljubečne, pod vodstvom Aleša Kolška, ki nam je po 'uradnem delu' zapel še pesmice po želji ... Krasni dečki, hvala!
Po maši smo imeli kosilo. Bilo je obilno: na- rezki, obara, golaž, pecivo, vino, sok, ka- vica itd ... Postrežba krasna. Verica, vnuk Matej z ženo in Veričina hči Bojana so se zelo potrudili in dobro izkazali.
Vse je bilo čudovito, razen vremena... Če se prav spomnim, je bilo to prvo srečanje brez sončka na nebu.Smo pa dobili v svoje srčke drug sonček ... tudi enako potreben vsem ljudem. Jaz pa imam še dodaten - tretji sonček. To je moj Lojze ... Res nima manekenske postave, ima pa več kot ma- nekensko notranjost.
Po srečanju smo obiskali še Lojzetovo do- mačijo. Z eno besedo: krasni ljudje.
Od tam smo odšli v Maribor in tako je mini- lo tudi jubilejno, deseto srečanje... Hvala vsem in lep pozdrav do naslednjega leta!

Dragica

V Domu Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov na Zaplani nad Vrhniko so bile v dneh od 30. maja do 1. junija že druge le- tošnje duhovne vaje za člane Bratstva.
Kot predhodne je tudi tokratne vodil duho- vni pomočnik Bratstva,lazarist g.Toni Burja Številni zbrani smo razmišljali o nekaterih postajah križevega pota.V osebnih in sku- pnih pogovorih smo spoznavali,kako pogo- sto se Kristusova pot trpljenja prepleta s "križevim potom" našega vsakdanjega živ- ljenja.
Podobe Gospodovega trpljenja smo pove- zovali z našim življenjem. Ob njih smo iskali odgovore na vprašanja, kot so: odvisnost od drugih, neuspehi, predsodki in krivične obsodbe, žalost izražena v solzah, strah, kako temó, ki nastane zaradi trpljenja, presvetliti s svetlobo, zaupanje in vera v vstajenje...

Odgovore na naša vprašanja smo poiskali tudi pri judovskem učenjaku.
Ta je svoje učence v enem izmed pogovo- rov vprašal,kdaj se konča noč in začne dan Ker mu niso znali dati pravega odgovora, jim je sam povedal: "Noč se konča in nas- tane dan v trenutku,ko na obrazu bližnjega prepoznamo svojega brata ali sestro. Dok- ler pa se to ne zgodi, je v nas noč."
Življenje nas uči: šele takrat, ko drugega gledam z očmi ljubezni, tema zbeži.
Namesto teme se v meni in moji okolici rodi svetloba.

Tone Planinšek

Z veseljem smo prisluhnili izbrani temi du- hovnih vaj, od začetka do konca... Mislim, da se je vsakega kaj dotaknilo...
V nedeljo smo bili v cerkvi pri sveti maši z drugimi župljani. Po maši smo si podelili od- meve-spoznanja in doživetja s teh bogatih dni.
Zame je bilo nepozabno - velikokrat pre- mišljujem križev pot in svoj križ...

Terezija Bernik

Od 13. do 16. junija smo se v Domu para- plegikov, tako kot že velikokrat doslej, ob Jožetu Nemaniču zbrali vsi Dolenjci in Be- lokranjci. Hvala Bogu, da nas Jože zbira že mnogo let. A tako kot doslej, tudi tokrat nismo bili sami. V svoji sredi smo kot du- hovnega spremljevalca imeli upokojenega župnika, g.Zdravka Bahorja. Z njim se po- znam že kar nekaj časa, saj se ga spomi- njam še iz dni, ko je kot nekdanji dekan opravljal omenjeno službo v dekaniji Kranj.
Letošnje razmišljanje smo posvetili našim družinam ter v drugem delu spregovorili tudi na temo duhovnih poklicev.
Morda se bo kdo vprašal: "Zakaj pa tako?" Smo v letu družine in skoraj vsi vemo,kak- šne so bile družine nekoč in kakšne so da- nes. Nekoč so bile družine z deset in več otroki. Bile pa so tudi družine, ki so polno živele duhovno plat življenja. Mnoge so nam zato dajale tudi številne duhovnike.
Kaj pa danes? Kar priznajmo si,da radi po- navljamo že oguljeno frazo: »Družina je osnovna celica družbe.« Pa je res? Upam si trditi, da nima več te vloge. Samo pog- lejmo, ne okrog sebe, pač pa v svojo not- ranjost, in videli bomo, kako živimo. Mama, žena,ali pa tudi hči, vsak dan do treh sku- ha kosilo? Imamo čas za to? Med tednom težko, kar priznajmo si. Tako tudi omenjeni obrok izgubi svoj pomen.
Kaj pa duhovna plat našega življenja? Ve- ra, molitev, nedeljska maša, zakramenti...
Ugotavljamo, da tudi za duhovno plat ni časa. Tako mislimo. A čas je za vse. Za telo še nekako poskrbimo, za dušo pa nam je malo mar. Zakaj? Zato,ker nam sv.maša kot evharistija nič več ne pomeni, ker nam nič več ne pomenijo zakramenti, kot sta spoved in prejem svetega obhajila. Tako samo pokažemo,da nam vera kot vrednota nič ali premalo pomeni. In ker slednje ni, tudi novih duhovnih poklicev ni. Zakaj ne? Ker imamo premalo gorečih in svetih krist- janov,ali pa jih nimamo. Gorečnosti in sve- tosti nam manjka!
A ne obupujmo. K temu lahko pripomore vsak izmed nas, kristjanov. Kako? Tudi z vztrajno molitvijo za naše družine in za nove duhovne poklice.

Tone Kovačič

Svet je lepši, če nekomu nekaj daš.
Svet je lepši, če nekoga rad imaš,
če stisneš roko komu, ki ga kaj boli.
Ta svet je lepši, kadar si človek do ljudi.

S to mislijo želim ponazoriti pestro barvitost in sočnost našega doživljanja ljubečega do tika in dobrovoljnega utripa medsebojnega prijateljstva med Lahovčani in vsemi nami, ki smo se na praznik slovenske državnosti zbrali pri družini Galjot, na 16. srečanju KBBI, svojcev, duhovnikov in prijateljev.
Sama se z veliko radostjo in navdušenjem udeležujem teh srečanj že od začetka.Pro- ti današnji množici ljudi, ki smo povabljeni na to osrečujoče druženje v Lahovče, je bila v začetku v gosteh pri Galjotovih (po domače -pri Tomažinovih) le skromna peš- čica Maričinih prijateljev. Takrat smo se res vsi poznali med seboj, naša naveza je bila krepkejša, trdnejša, zaupnejša. Vedeli smo za stiske, bolečine, radosti in hrepe- nenja drug drugega. To so bila in so še za vse nas tam navzoče resnično duhovno globoka,čustveno živahna in telesno krep- čilna doživetja.
Zadnja leta je toliko prijateljev, domačih, znancev, ki bi jih hotela znova pozdraviti, deliti svoje veselje in začutiti stisko bližnje- ga. Samo človek sem in brez moči.Bog ve, da si želim vsem prisluhniti in objeti vsako- gar,zato mnoge objemam zgolj s pogledom
Na začetku naših srečanj slavimo, hvalimo in prosimo Boga,da nam podari svoj blago- slov, naj vodi naše korake tako, da bo vse dobro in prav. Zbrani ob oltarni mizi smo z g. prelatom Jožetom Lapom (ljubljanski stolni prošt in župnik) ter drugimi duhovniki prosili Gospoda za vse nas in za duhovno navzoče. G. Lap je v pridigi spregovoril o skritem zakladu, ki ga ne razje molj in ne razžre rja. Koliko ljudi v današnjem 'norem' času hrepeni po takem zakladu, a jih vsak njihov 'materialni trud' še bolj oddaljuje od njega. Zato je sodobni človek vedno bolj lačen in nepotešen.Trpeči človek išče dru- gače,bolj duhovno,zato je pri svojem iska- nju največkrat nagrajen z milostjo Božjega dotika. Božja bližina je največji zaklad, ki nikoli ne propade, zato je vredno zastaviti zanj svoje življenje.
Najlepši del našega življenja so brezimna, nevidna in neslišna dela dobrote in ljubezni S temi besedami najlepše opišem veliko- dušnost in gostoljubnost družine Galjot in vseh tistih, ki so kakorkoli pripomogli, da je bil to za vse nas dan, ki ga je naredil Gos- pod.
Za dobro, živahno, plesoče in pojoče raz- položenje je poskrbel ansambel Nagelj. Pri širjenju dobre volje in smeha je sodelovala dramska skupina Društva upokojencev Cerklje na Gorenjskem. Pri sv. maši so z nami prepevali pevci cerkvenega zbora iz Lahovč. Vsem sodelujočim hvala za zves- tobo in vztrajno povezanost z nami. Bog vas blagoslovi! Naj vam veter na polju, dvorišču ali svetloba na domačem ognjišču polaga v srce naše prijazne, tople misli in najlepše želje. Hvala, ker smo vsi skupaj del vašega življenja in sproščenega utripa srca.
Galjotovi, naj vas večna Ljubezen prebuja v sončna jutra, polna neuničljivega zaupa- nja in sočutnega darovanja Njemu,ki je na- ša Pot, Resnica in Življenje! Amen! Aleluja! Bog z vami!

Alenka Oblakovič

V petek, 27.junija, je bilo poletno srečanje v glavnem posvečeno branju pesmi Saše Rolih. Vedele smo, da piše pesmi, nekaj smo jih celo že imele priložnost slišati. Z njeno pesmijo 'Dotakni se mojega srca' se je ritmična duhovna skupina Odsev pred- stavila na 'Marijafestu'. Tokrat pa je bila pripravljena razkriti svoj celotni pesniški opus, dva snopiča. 'Zvezdnato nebo' je posejano z njenimi mladostnimi pesmimi. 'Moje pesmi' pa obsegajo novejše pesmi, nastale med njenim bivanjem v Ljubljani.
Saša sicer v obeh prisluškuje naravnemu kroženju življenja,a se predvsem prepušča radosti. Nič čudnega, da se je iz njih usulo toliko iskrenja in svetlobe, mnogo vrst les- ketanja,v katerem so njeni pomladni dnevi, zelene preproge za sprehode,njeni prijate- lji, njena mama, sanje, hrepenenje in tudi

bolečina ter iskreno sočutje... "Pravzaprav pa je presenetljivo: čim bliže je hudemu, izrazitejši so premiki k svetlemu," je rekla Teja. "Kar poglej,zmeraj potegne navzgor, celo rokopis ji sili poševno navzgor! Kaže na njeno značajsko odprtost, saj toliko jo pa že poznamo, ne..."
Saša je pripovedovala o ozadju posameznih pesmi, o dogodkih in občutjih, iz katerih so se rodile. Nekako tako,kakor se zdaj pogo- sto dela, kadar avtorji sami predstavljajo svoje pesmi in sem imela priliko slišati pri Ifigeniji Simonovič,sama pa tega ne maram početi. To je tako od znotraj, intimno: iz- poved na izpoved. Saša, hvala!
Sedele smo za mizo z lešniki in pomarančni mi krhlji ter z lepim razgledom na Kamniške Alpe.
Na hitro smo si vmes izmenjale še najno- vejše novice. Našel pa se je tudi trenutek za pomerjanje čevljev in duhanje rož.

Potem smo prebrale eno novejših zgodb za otroke Teje Lampič, 'Bobnarček Sebastjan' Sebastjan je čisto pravi, resničen deček, ki je Tejo tako ganil, da je zanj napisala to zgodbo. Radovednost, raziskovanje, čude- nje so elementi njenih naravoslovnih zgodb V tej seznanja Sebastjana z zvokom.Koliko pravljičnih elementov mora biti v zgodbi, da je pravljična? O tem kdaj drugič.
Pač pa se je Katja spomnila smešne anek- dote (prigode) iz svojih šolskih let in takoj za seboj potegnila še druge. Sklenemo, da si jih bomo zapisovale, morda za Prijatelja. Eno dodajam temu zapisu. Tudi dve Sašini pesmi objavljamo v tej številki Prijatelja.

Darinka Slanovec

V nedeljo, 22. junija, sem se tudi jaz ude- ležila veselega praznovanja srebrne maše.
Srebrnomašnik, lazarist Tomaž Mavrič nam je s toplino v srcu izkazal svojo naklonje- nost in pozornost, ko je povabil tudi člane KBBI. Slavnostni pridigar je bil kardinal dr. Franc Rode, ki je v pridigi opisal življenjsko pot slavljenca in zelo poudaril poslanstvo duhovnika v služenju človeku in Bogu. Na- kazal je, kako je to služenje dandanes po- trebno in glede na stanje kot tako, tudi blagoslovljeno.
Vsi udeleženci slavja smo s Tomažem delili notranjo radost ob dogodku in mu še vna- prej želimo pogum pri oznanjevanju in da- rovanju.
Želimo,da bi zmogel kot misijonar v Ukrajini pričevati o veri in ljubezni najbolj potreb- nim ljudem in jih navduševati za pot, ki je v veri in pričevanju vedno blagoslovljena.

Marjetka Smrekar

To je bil naslov predavanja lazarista Ama- deja Jazbeca, ki je s svojo vsebino močno zaznamovalo celodnevno srečanje kamni- ško-domžalske skupine Bratstva v soboto, 5. julija na Zaplani.
V mislih nismo imeli le družine v ožjem smi- slu besede, ko ta pomeni očeta, mater in otroke, temveč katerokoli skupnost, pred- vsem pa seveda naše Bratstvo, za kate- rega večkrat trdimo, da ga doživljamo kot svojo drugo družino.
Ob odlomku iz Svetega pisma, ki govori, da je Bog ustvaril človeka po svoji podobi (1Mz 1,26-27), nas je Amadej vodil najprej skozi razmišljanje o tem, kako je biti božja podoba. Poudaril je,da je človek božja po- doba takrat, kadar ljubi. Temelj človeko- vega bivanja je ljubezen. Trdnost hiše je odvisna od njenih temeljev, ki so skriti v zemlji in jih ne vidimo. Tako je v človeko- vem življenju Bog. Zdi se, da se to razkrije šele v preizkušnjah.
Sveta Trojica je Oče,Sin in Sveti Duh. Po- dobno je s človekom: jaz sem božja podo- ba, kadar ljubim Boga, sebe in sočloveka. Greh ni nič drugega kakor prekinitev tega krogotoka ljubezni.
In kako uresničevati ljubezen? V odlo- čitvah ZA: v vsakem trenutku si moram odgovoriti na vprašanje, zakaj živim v do- ločenem življenjskem stanu, tukaj in zdaj. »Jaz sem duhovnik zato, da bom Kristusa prinašal svetu«, je dejal.
Človek izhaja iz družine. Kar dobi v dru- žini, predaja naprej v svoji družini. Če sem v družini prejel ljubezen, krščanstvo, ju bom predajal naprej... Se kot kristjan za- vedam, kakšna odgovornost je to, če se je ravno pri meni prekinilo to mnogoletno bogastvo?
"Bila pa sta oba naga..." Adam in Eva. To njuno zgodbo smo že velikokrat brali in slišali. Amadej nam je takole pojasnil. "Dve vrsti nagote sta: pred grehom in po njem. Po grehu sta bila razgaljena in bilo ju je sram.Moj odnos do greha določa moj odnos do Boga, bližnjega in samega sebe. Zakaj poudarjamo greh? Zato, ker je Jezus prišel na svet zaradi greha,na križ ga je pripeljal.
Biti nag pa pomeni tudi: biti odkrit,pristen, iskren."
Iskrenost je temelj vsake skupnosti. Pomembno je, da govorimo resnico pred drugim človekom in pred Bogom. Zakaj se slepimo, lažemo, si nadevamo maske,če ne zato, ker nas je strah svoje šibkosti pred samim seboj in pred drugimi? Skrivamo se in trpimo.Odleglo bi nam,če bi svojo ranje- nost, nepopolnost izročili Bogu. Evharistija je največji dokaz Jezusove ljubezni. Po spovedi in evharistiji obnovimo našo Božjo podobo, ki je bila z grehom načeta.
V tem kontekstu je potem tekel še enourni pogovor v treh skupinah.
Med kosilom je bila priložnost za voščilo na- šemu prizadevnemu sodelavcu Cirilu Boštaju ki je ravno ta dan praznoval svoj god. Po maši, ki jo je vodil Amadej, pa je do poz- nega popoldneva sledilo veselo druženje, tudi ob Zlatkovi harmoniki. Bilo nas je pet- indvajset, saj sta Katja in Marija povabili tudi nekaj članov Bratstva od drugod ter še druge goste,ki tako postajajo naši dra- goceni prijatelji.

Darinka Slanovec

V počitniških dneh, ko se odpravljamo na izlete in potepanja, se ustavite v Olimlju. Prišli boste v kraj,katerega korenine sega- jo v leto 1208, ki ima lepo obnovljeno cer- kev Marije Vnebovzete, tretjo najstarejšo ohranjeno lekarno v Evropi in starodavni grad, ki je bil spremenjen v samostan.
V letu 1990 so skrb za župnijo in samostan prevzeli bratje minoriti in tako po 217.letih ponovno oživili samostan.Poleg omenjene- ga boste uživali v bogatem zeliščnem vrtu, bližnji čokoladnici in čudoviti naravi, ki se bohoti naokrog.
Srečali boste tudi br. Jožeta Strojina, ki je bil pred odhodom v samostan sodelavec našega gibanja,sedaj pa vas bo z lepo be- sedo, katero je pridobil z bogato izkušnjo življenja v samostanu,popeljal po zgodovi- ni kraja, cerkve in samostana. Radi boste prisluhnili njegovi besedi.

Ljubica, Tina

Četudi je bila množica romarjev na Brezje velika,
...smo v gneči spoznali precej znanih obra- zov. Kar veliko članov Krščanskega brat- stva bolnikov in invalidov se je v soboto, 21. junija 2008, odpravilo pozdravit Marijo. Pravzaprav sta nas pričakali kar dve–letos se je brezjanski Materi Božji pridružila tudi Marija iz Fatime.
Na nosilih so jo v spremstvu cerkvenih do- stojanstvenikov ponesli med množico, da smo si jo lahko dobro ogledali in ji izročili svoja pričakovanja.
Spomnim se, da sem sedela blizu mlade mamice, ki je imela na svoji desni majhno punčko na invalidskem vozičku. Punčka je bila prizadeta in ni mogla sodelovati pri maši. Zanjo je molila mamica.

Najbolj pa me je prevzel njen bratec,moral je imeti nekako 12 let, ki se je ves čas sklanjal nad svojo sestrico, jo ljubkoval, hladil in božal. V teh dotikih sem začutila pristno Marijino ljubezen, ki jo je tudi sama izkazovala svojemu Sinu, ko je bil soočen s trpljenjem in smrtjo. Bratec, ki neizmerno ljubi svojo invalidno in bolno sestrico, ma- ma, ki ljubeče moli za oba, in množica os- tarelih, bolnih in invalidov, ki so na Brezje prišli iskat tolažbo in novih moči. Vse to je name naredilo močan vtis.
Mašo je vodil ljubljanski nadškof in metro- polit Alojz Uran in vesela sem,da je v svo- jih besedah tolikokrat omenil posebno po- slanstvo, ki ga imajo preizkušani sestre in bratje v očeh Gospoda.
Verjamem, da je nagovoril tudi to ženo na moji desni,ki v svoji majhni punčki ni videla težav in bolezni, ampak angelčka, ki uči živeti svoje domače. V tišini tega dekliča je odzvanjal smeh njenega bratca, v be- sedah duhovnikov pa nauk dveh Marij, ki nas spodbujata k molitvi.

Ne vem. Lahko bi pisala izključno o tem, kako je potekala ceremonija, pa se mi zdi, da bi moje besede zvenele pusto.Ne zaradi same vsebine, ampak zato, ker verjamem, da je vsak od prisotnih prinesel s seboj svojo 'unikatno' molitev, misel ali prošnjo, ki je ni izdal preko mikrofona vsej množici, ampak jo je dahnil v tišini. Prav te pa so poletele h naši Materi Mariji,ki v svoji dob- roti in srčnosti tolaži žalostne in spodbuja trpeče. Zato upam, da razumete, zakaj se bo moja pripoved zaključila tu – brez viso- koletečih naštevanj imen nastopajočih.
Vsi smo namreč otroci našega Gospoda, katerega Mati Marija nas je v vročini sko- rajšnjega poletja, gostila kot zna zgolj ona – na 'pladnje' Brezjanskega okolja nam je naložila svojo ljubezen. Hvala ti, Mati, za tak sprejem!

V svoji občuteni pridigi na Brezjah me je škof Peter Štumf še posebej nagovoril v tistem delu, kjer je s poudarkom govoril in spodbujal, da se ni potrebno otroku in ni- komur sramovati prizadetosti na telesu ali v duši.Zavrnil in obsodil je vsako obliko za- ničevanja in podcenjevanja, nasilje v dru- žini in izkoriščanje zaposlenih... Obsodil je splav tudi v primeru, ko bi mati vedela, da bo otrok prizadet.

Mislim, da današnji svet potrebuje takšnih jasnih besed in razumljivih smerokazov, saj je s tem škof Peter Štumf sledil naročilu koncilskega papeža Pavla VI., ki je na poti v Indijo in še ob drugih priložnostih spod- bujal, naj posodimo glas nemočnim.
Letos avgusta mineva 30 let od smrti Pav- la VI. in smo se z njim v Castel Gandolfu pri Rimu imeli priložnost srečati tudi sloven- ski bolniki in invalidi.

Izo Mavrič

V 'Zasavski katedrali' v 'Šmartnu' pri Litiji, ki je pred šestimi leti dobila klančino za neoviran vstop gibalno oviranim, je bilo ob praznovanju Sv. Cirila in Metoda (6. julija) srečanje bolnikov, invalidov in ostarelih (BIO) s sveto mašo. Vsi udeleženci so se priključili redni deseti sv.maši,ki jo je daro- val domači župnik Marjan Lampret. V pri- digi je nagovarjal prav njih. Trpeči ljudje so velik dar za župnijo, ker zanjo molijo in darujejo svoje trpljenje. Zato je prav, da svojci (če ti ne morejo, pa župnijska skup- nost) poskrbijo, da pridejo vsaj enkrat v letu v domačo cerkev.Tudi iz Doma starej- ših Tisje (v kraju Črni Potok) so jih pripe- ljali. Bili so zelo navdušeni, čeprav imajo v Domu redno tedensko sv.mašo. Za pogos- titev so poskrbele žene Župnijske Karitas. Ker je bil zaključek 'oratorija' (organizirane počitnice za otroke) istočasno z našim srečanjem, so pri strežbi pomagali tudi animatorji.

Tone Planinšek

Somaševanje je vodil novomašnik Aleš. Pridigal je novomašnik Gregor iz sosednje župnije sv. Jakoba, ki je poudaril, da je mogoče razumeti zastonjski dar duho- vništva le v tesni povezanosti s Kristu- som. V drugem delu svojega nagovora je potrdil obstoj zla in njegovih del ter popol- no oblast in zmago Kristusa, ki ga je pre- magal z daritvijo na križu. Kristjani smo po besedah gospoda novomašnika povabljeni, da se v svojih težavah, boleznih, skrbeh in stiskah popolnoma zanesemo na Gospoda. Vera je močan vir poguma, zato Jezus s svojimi čudeži želi spodbuditi učence in tudi nas,da bi imeli popolno zaupanje vanj. Svoj nagovor je gospod Gregor sklenil z mislijo, da bolniki pogosto okušajo zapuš- čenost in trpljenje Kristusa, ko je šel na križ.A s križem se Jezusova pot ni končala. Ni vstajenja brez trpljenja.
Bila je nadvse slovesna in prisrčna nova maša,pri kateri ni manjkalo ničesar,kar sodi k novi maši.Tudi bogato obložena miza ne. Namesto litanij pa so novomašniki odšli po oddelkih, kjer so do poznega večera obis- kovali bolnike, ki niso mogli priti v bolniško kapelo.
Novomašniki iz ljubljanskega bogoslovja so med študijem v adventnem in postnem ča- su kot ministrantje že sodelovali pri večer- nem bogoslužju v Kliničnem centru, v zad- njem letniku pa kot diakoni.
Ljubljanski bogoslovci so s prvo novo ma- šo v UKC najlepše izrazili svojo hvaležnost za vso prejeto duhovno podporo bolnikov in trpečih, tudi prek zidov vseh slovenskih bolnišnic in dobrodelnih ustanov,kjer mno- gi naši bratje in sestre trpijo in se darujejo za rast božjega kraljestva med nami.

Tomaž Strehar

V času, ko se nam ponujajo preroki vseh vrst in različnih namenov, ni vedno lahko živeti v soglasju s samim seboj,svojimi spo sobnostmi in svojo vestjo. Novodobni in priučeni s.p. 'preroki' in duhovni 'krošnjarji' nam ponujajo različne tehnike umirjanja in sproščanja in marsikakšen novčič pade v njihov žep, čeprav bi mnogo od tega lahko našli v pogovoru z domačim duhovnikom. A dokler nekomu bolj tekne duhovna mineš- tra iz kitajskih, orientalskih, afriških in še kakšnih koreninic ali na hitro pripravljena in amerikanizirana hitra prehrana bolj kot do- mača jed, bodo ti predavatelji preskrbljeni. Pogosto pa poslušalec po takšnih predava- njih in seansah ostane le še bolj nemiren in razdvojen ter neredko tudi odvisen od du- hovnega vodstva takšnega predavatelja.
K takšnemu razmišljanju so me pripeljale mnoge videne izkušnje z ljudmi v stiski in tudi z bolnimi ter invalidi. Če se malo spre- hodimo po poslovnih imenikih in spletnih is- kalnikih, lahko vidimo, da so mnogi od teh samostojni podjetniki – s.p., ki delujejo po tržnih zakonitostih.
Kot je nedavno zapisal avstrijski katoliški mislec Martin Omischl,so mnoge 'novodob- ne' tehnike razmišljanja in meditiranja zelo podobne tistemu, kot so delali in učili krš- čanski menihi v prvih stoletjih krščanstva.
Ob tem bi na kratko obnovil staro zgodbo o možu, ki je nastala v duhovnem prostoru med Nilom in Tigrisom.
K modrecu je prišel mož z vprašanjem, "kako najti samega sebe". Modrec ga je povabil k bližnji vodi in jo z nekaj zamahi vzvalovil ter razburkal. Hkrati pa ga je vprašal, če kaj vidi v njej. "Ničesar ne pre- poznam v njej", je zatrdil mož. Čez nekaj trenutkov,ko se je voda umirila, je modrec ponovno vprašal, če kaj vidi v njej. In mož je v umirjeni vodi videl svojo podobo.
Morda je bil ta modrec iz zgodbe kakšen od menihov,redovnikov iz prvih časov krščan- stva, saj so bili skozi dolga stoletja pogla- vitni prenašalci modrosti iz roda v rod in so dihali in vdihavali Boga, kot včasih rečemo za koga. Pri tem so uporabljali in dopolnje- vali tudi 'tehniko dihanja', ki pa je bila de- jansko način molitve. Ob vdihu so se osre- dotočili na Boga ali kakšno evangeljsko misel in jo z vzdihom poskušali zadržati v sebi, da bi jih prežela v celoti.
Če se v takšnih trenutkih zbranosti ob vdihu zmoremo resnično povsem prepustiti božjemu duhu, se bomo umirili. A to ni vprašanje tehnike, ampak naše vere, da zmoremo zares moliti z dušo in s srcem. In tako v miru in tišini svojega srca ter duše najti sami sebe.

Jože Raduha

17. obletnica razglasitve samostojnosti, 24. junij 2008 - Sv. maša za domovino

... Vztrajno smo in bomo še molili za našo domovino in Evropo, da se bo njeno pove- zovanje navdihovalo in hranilo iz verskega in moralnega preporoda, ki bo izviral iz kr- ščanskih korenin …
… Vemo, da je človek izpostavljen nevar- nosti samoodrešitve, ki je v 20. stoletju povzročila veliko osiromašenje človeške družbe …
… Med nami je vedno več nerazumevanja, nasilja, zasvojenosti,kriminala, nezadovolj- nih in nesrečnih ljudi. Ljudje ne vedo več, kaj bi drug z drugim in sami s seboj počeli
… Božji služabnik Janez Pavel II. je leta 1996 Slovencem rekel: »Ne bojte se Kris- tusa, verujte vanj in v njegovo ljubezen! Odprite na stežaj vrata Odrešeniku! Ne bojte se Cerkve, kajti ona želi, da bi se vsakdo srečal s Kristusom in našel v njem odrešenje... Naše upanje je Kristus. Kris- tus, ki je vstal od mrtvih!«
Zaradi evangelija vemo, da se nam kljub hudim stvarem, ki nas utegnejo zadeti, ni treba bati … Mnogo novic in dogodkov je, ob katerih bi človek obupal in dejansko jih veliko tudi obupa: huda bolezen, smrt lju- bljenega človeka, razočaranje v ljubezni, življenjski neuspehi... Le evangelij v preiz- kušnjah daje človeku dovolj moči, da vz- traja in gre z (za)upanjem naprej.
... Danes jasno spoznavamo, da je človek največja vrednota. Kaj pomaga še tako popolna državna uprava, še tako dognano robotizirano proizvodno in potrošniško rav- notežje ali najboljša računalniška tehnolo- gija,če vse to ne služi človeku,natančneje razvoju njegovega duha...
Človekovo dostojanstvo ni samo v svobodi ampak tudi v svobodnem sprejemanju te- ga, kar nas presega in je v naše srce po- ložil Stvarnik.Kristjani ne smemo pristati na to, da na moralnem področju nekdo zago- varja in hoče uzakoniti permisivnost (zelo veliko popustljivost, strpnost), niti da želi uzakoniti splav in zdaj ponekod že tudi ev- tanazijo;da s poudarjanjem pravic manjšin v družbi povezuje izenačevanje istospolnih zvez z družino ali da ne upošteva nespre- menljivih moralnih načel in z genskim inže- niringom usodno posega v človeško osebo.
Cerkev je, kot je poudaril Janez Pavel II. v okrožnici 'Evangelij življenja' in Benedikt XVI. v okrožnici 'Bog je ljubezen', služab- nica življenja in vest družbe. Kot taka mora tudi za ceno nepriljubljenosti ponav- ljati, kaj je sveto in kaj je za človeka vre- dno ...

Iz nagovora msgr. Alojza Urana,
ljubljanskega nadškofa in metropolita

V sredo popoldan smo se odpra- vili v Stično k naši Fatimski Mariji. Sončni žarki so predrli oblake, kot da bi vedeli, da gremo k Mariji.
Začeli smo z molitvijo v kombiju. Na naših obrazih je žarelo polno veselja in zadovolj- stva. Vsak od nas je imel kakšno željo ali prošnjo, da jo v molitvi zaupa.
Ko smo prispeli, smo dobili lep prostor pred potočkom, ki je lepo šumljal. Gotovo je bil za moje prijatelje lep začetek,ko smo sto- pili v cerkev,ker je bil na sredini postavljen kip Fatimske Marije. Vsakega je pozdravila in mi njo.
Začela se je molitvena ura.Mi smo prisluh- nili ter Mariji izročali naše prošnje in želje. Molili in slavili smo jo. Po enournem slav- ljenju se je začela sveta maša. Vodil jo je mariborski nadškof dr. Franc Kramberger.
Po sv. maši je bila procesija s svečkami. V sprevodu smo naredili en krog. V molitvi smo se spomnili tudi vseh, ki niso mogli biti z nami. V procesiji smo se počasi vrnili v cerkev, kjer smo Fatimski Mariji zapeli in jo še počastili. Kdor je hotel,je šel okrog Ma- rije in ji zaupal svoje prošnje, želje.
V meni je nekaj spregovorilo in sem šla do nje. Zaupala sem ji vse svoje življenje in dodala iskreno željo. Odšla sem od nje mir- na in se počutila, kot da me je uslišala. Po nekaj trenutkih sem si zaželela, da bi obis- kala Marijo v Fatimskem romarskem kraju, ko bom stara 40 let. To mi je ona tudi na tihem zašepetala, ko sem ji izrazila vse svoje želje. Meni je bilo zelo lepo in upam, da je bilo tudi mojim prijateljem.
Po končanem programu, smo šli do kombi- ja in se odpravili domov. Zmolili smo še in na obrazih je bilo opaziti zadovoljstvo in veselje.

Gordana Dobrinjanin

Nedelja, 1.junija, je bila za župnijo Šentvid pri Stični lep in blagoslovljen dan. Msgr.dr. Peter Kvaternik je blagoslovil novo klančino ki bo gibalno oviranim vernikom olajšala samostojen dostop do pokopališča in cer- kve. Tudi mamice z otroškimi vozički se je veselijo.
Klančina, ki se lepo vključuje v sakralno okolje pokopališča in cerkve, je načrtoval arhitekt inž. Matjaž Planinc iz Zveze para- plegikov Slovenije.Pobudo zanjo je dal do- mači župnik Jože Grebenc. Mlada župljanka Tina Žinger je prerezala trak in se s svojim invalidskim vozičkom prva zapeljala po klančini.
Sledil je še kulturni dogodek v počastitev državnega praznika in pozdrav Taboru slo- venskih pevskih zborov Šentvid pri Stični.
V lepo urejeni galeriji Obok v prostorih žu- pnišča so odprli in blagoslovili samostojno razstavo priznanega slikarja Vojka Gašpe- ruta - Gašperja, ki svoja dela ustvarja s čopičem v ustih.Številnim obiskovalcem se je predstavil predvsem z motivi Sečovelj- skih solin, navdušile pa so tudi krajinske slike in slike cvetja.
Članice novoustanovljene Župnijske Karitas in druge pridne gospodinje so po slovesno- sti s svojimi dobrotami razvajale številne prisotne. Gostje – člani KBBI, Zveze para- plegikov Slovenije in drugi so se v prijetnem druženju in veselju zadržali še v pozno popoldne.

A.D.

Diploma za vnuka in njegovo babico

Petindvajsetletni Mičo Čačič iz Šibenika je letos v začetku ju- nija dosegel svojo veliko zmago. Na fakulteti v Šibeniku,na oddelku za infor- macijski menedžment je zagovarjal svojo diplomsko nalogo in prejel oceno odlično. Ta uspeh in pohvalo si je ob svojem vnuku zaslužila tudi njegova babica Marija.
Mičo je namreč gibalno zelo oviran. Pred leti je zbolel za močno distrofijo mišic. Po- leg tega ima tudi velike govorne težave. Zato in v želji pomagati svojemu vnuku,ga je babica zadnji dve leti vsak dan sprem- ljala na poti na fakulteto. Še več,vsak dan ga je tam tudi čakala do konca predavanj. Skrbelo jo je,saj bi Mičo lahko padel na sto pnišču,ko bi moral iz predavalnice v preda- valnico.Tako je bilo tudi to sredo. Ponosna ga je, potrpežljivo kot vedno, čakala na hodniku.Njen Mičo je ta dan zagovarjal di- plomsko delo na temo 'Intelektualni kapital Hrvatske v luči podjetništva'.
Medtem ko je diplomant prejel pohvalo za odlično oceno in naziv diplomiranega eko- nomista informatike, je predstojnik fakul- tete njegovi babici izročil šopek cvetja in se ji zahvalil za izredno vztrajnost in spod- budo vnuku, za katerega skrbi že 13 let. Ta skromna in požrtvovalna žena je, kot je sama povedala, v tem trenutku doživela vso svojo srečo in ponos.
Mičo očeta ne pozna. Kmalu po njegovem rojstvu je zapustil družino. Mama je bila vseskozi slabega zdravja. Pred 13. leti je umrla. Tedaj je skrb zanj prevzela babica. Postala je samohranilka in vse svoje živ- ljenje je posvetila vnuku.
Njegovo mišično obolenje je postajalo ve- dno bolj izrazito. Nič več se ni mogel voziti s kolesom ali pa samostojno hoditi. Vendar te težave ga niso odvrnile od vztrajnega obiskovanja predavanj in opravljanja izpi- tov v rednem roku."Računalništvo in infor- matiko imam rad in uživam v študiju. Ven- dar to ni dovolj,bistveni del mojega študija je opravila babica. Zelo sem ji hvaležen."
Babica Marija Lauri je vedrega značaja. Nasmejana in optimistična navzven ne po- kaže, kako zelo jo življenje preizkuša.
"Rada imam otroke in knjige. Kolikor sem mogla, sem pomagala,da moj vnuk doseže tisto izobrazbo, ki si jo sam želi. Zato sem se odločila, da ga bom spremljala na fakul- teto.Tam sem se usedla v klop na hodniku in čakala konec njegovih predavanj. V za- četku sem se skrivala pred profesorji in študenti.Bala sem se,da me bodo opazili in se norčevali iz mojega vnuka. Včasih sem s seboj prinesla tudi skromno kosilo. Na- skrivaj sva ga pojedla v sanitarijah. Marsi- kaj neprijetnega sva doživljala oba, vendar se je vse dobro končalo." Res, v začetku so profesorji s čudenjem prihajali mimo te sivolase gospe,ki je ure in ure dolgo sedela v klopeh šolskega hodnika. Le počasi so odkrivali njeno poslanstvo.Zanje je postala »baka Korajža«.Marija in njen vnuk se pre- življata s skromnimi 3.000 kunami (415 eu- rov) njene in vnukove pokojnine,ki jo pre- jema po pokojni mami.
Kakorkoli, babica Marija in njen vnuk Mičo sta dosegla svoj cilj. Vsem sta tudi poka- zala,da je z voljo in vztrajnostjo,predvsem pa s sodelovanjem, mogoče doseči tudi skoraj nemogoče.

J.R. (vir: Slobodna Dalmacija)

Kakor glas zvona se je po vasi razširila no- vica, da Štefka odhaja v samostan. Neka- teri so jo sprejeli z odobravanjem, drugi s pomilovanjem, večini pa se je zdelo never- jetno, da bi to veselo in nasmejano dekle usmerilo svoje življenje po redovnih pravilih Vaščani so vse mogoče ugibali; iz njihovih besed je bilo sklepati, da se bo vrnila.
Štefki pa je bilo vse to govoričenje kot deveta briga. Pred njo je blestel ideal, za katerega se je odločila po mnogostranskem razmišljanju, posvetovanju in razgovoru z Bogom. Ostala je vesela,pogumna in trdno odločena, da ga hoče doseči.
Seveda pa s tem ni rečeno, da je šlo pri njej brez borbe s samo seboj. Tudi Štefko je vabilo življenje v svetu,mladost ji je po- nujala tisoč zabavnih užitkov in nikomur se ne bi čudno zdelo,če bi se jim z vsem srcem prepustila. Toda misel na vzvišen poklic, je trgala nitke, ki so jo vezale na ta svet in dvigala njene želje k neminljivim dobrinam. Nemajhna podpora v njenih bojih je bilo ve- selje in sreča njenega brata, ki je že pred nekaj leti odšel za Gospodovim klicem in postajal v njem vedno bolj trden. Kadarkoli je prišel domov, nas je razvedril s takim humorjem, da smo vsi občutili, kako lepo mora biti služiti Bogu.
Štefkino odločitev sem že dolgo slutila in jo podpirala z molitvijo in vdanim prenaša- njem svoje dolgotrajne bolezni. Pričako- vala sem, da mi bo nekoč sestrica sama razodela svojo skrivnost.
Bilo je neke sobote zvečer,ko je Štefka pri šla iz Ljubljane. Na okna so udarjale dežne kaplje in motile tišino, ki je ovijala mojo bolniško sobo. Bili sva sami. Tedaj se je zgodilo. Sestrica je nerodno lovila besede, s katerimi mi je zaupala svojo odločitev. Najin pritajen pogovor je že po nekaj stav- kih zastal.Teža bližajočega se slovesa na- ma je zaprla usta.
Odkar nama je italijanska bomba pred do- mačo hišo ubila starše, mene pa poškodo- vala,sva bili tembolj navezani druga na dru go in si medsebojno pomagali. Posebno jaz sem bila precej odvisna od njene pomoči. Vendar sva se v tem odločilnem trenutku obe zavedali, da ne smeva biti sebični ter da je treba Boga bolj poslušati kot svoje srce. Božja Previdnost mi je pustila teto, ona mi bo odslej stregla v bolezni namesto sestrice. Sicer se pa s Štefkinim odhodom najina ljubezen ne bo pretrgala, sem za- mišljena v tihoto večera predla svoje misli dalje, še bolj se bo poglobila in poduhovila. In čudno:že tedaj nama je po nekaj gren- kih trenutkih kljub bolečini misel na žrtev ločitve prinesla nedopovedljiv notranji mir.
V dneh, ko se je sestrica pripravljala na pot v novo življenje, sem bolj kot kdajkoli prej pritrjevala uršulinki m. Elizabeti, ki je zapela: »... le v odpovedi je sreča, žrtev dušo poveliča...« Hitro se je približal dan Štefkinega odhoda. Da slovo ni bilo prete- žko, nas je brat zabaval in kar hitro brez daljšega poslavljanja odpeljal sestrico v Beograd k usmiljenkam.Že iz prvega pisma, ki ga je Štefka pisala iz novega doma je dihalo srčno zadovoljstvo in velika hvalež- nost do Boga,da se je sklonil prav k njej in jo poklical v Družbo sester krščanske lju- bezni. Njeno duhovno pripravo na ta poklic sem seveda z ljubečo pozornostjo sprem- ljala. Ko mi je po dveh letih sporočila, da bo preoblečena, sem globoko občutila ve- ličino in srečo popolnega darovanja Bogu.
Priznam, da bi bila tiste blagoslovljene dni sestrico tudi jaz rada obiskala, a kaj, ko sem se še na postelji komaj mogla sama premakniti. Zato sem bila pa z njo toliko tesneje združena v duhu. Njenemu življe- njskemu darovanju se je z vso iskrenostjo znova pridružil tudi moj delež za vse dni življenja. Posebno sem bila vesela, ko sem zvedela,da se bo posvetila samarijanskemu delu v službi bolnikov, ki jih sama bolna, tako dobro razumem.
Štefka je v Beogradu diplomirala na višji medicinski šoli in se sedaj spretno suče okrog bolnikov. Vesela sem,ko slišim,da tr- pečim poleg bolniške nege prinaša v bolečo vsakdanjost tudi pogum, sonce, spodbudo in tolažbo. Ni dvoma,da se ob njej v mar- sikateri duši zbudi misel Nanj, iz katerega tudi ona črpa moči za neprestano službo krščanske ljubezni.
Naj povem še to,da kar čutim,kako ob bol- niških posteljah nepoznanih bolnikov njena misel pogosto pohiti tudi k moji postelji ter mi prosi božje pomoči, da bi svoj življenjski križ vdano in pogumno nosila.
Tako sva s sestrico v duhu vedno združeni Večkrat si piševa, včasih me pa tudi obiš- če. Takrat se prisrčno pogovoriva. Pa tudi z drugimi poznanimi Štefka rada pokramlja, se nasmeje in pošali.
V naši vasi sedaj nihče več ne misli, da je Štefka zgrešila svoj življenjski cilj, temveč nasprotno - vsi blagrujejo njo in našo dru- žino, iz katere je Bog poklical dva člana v svojo sveto službo, brata k misijonarjem sv. Vincencija, Štefko pa k usmiljenkam.

Mimica Pust

V letošnjem letu družine v ustvarjalnem ko tičku 'pridelujemo' sadove Duha, kakor jih je imenoval apostol Pavel, ko je pisal svoje pismo spodbude Galačanom. V tokratni številki je na vrsti razmišljanje o tem, kako pridelati v sebi sad Duha, ki mu rečemo ZVESTOBA.
Pa poglejmo najprej, kaj pravi Slovar slo- venskega knjižnega jezika o tem, kaj je zvestoba? 'Zvestoba je lastnost zvestega' je zapisano in nič več. Zato poglejmo raje, kako je razložena beseda zvest? Tu pa se odpre cela paleta razlag besede,ki kaže na to, da je 'biti zvest' pomembna lastnost v zelo različnih situacijah življenja: zvest je tisti, ki vztraja v ljubezenskem razmerju do koga; tisti,ki vztraja v naklonjenem odnosu do koga, česa. Zvest je tisti, ki zanesljivo, skrbno opravlja naloge; tisti, ki kaj vztraj- no dela; tisti, ki je dolgo iskreno usmerjen do koga, …
Že hiter pogled na samo razlago besede prinaša sporočilo: zvestoba je pomembna lastnost.Ostati zvest v medsebojnih odno- sih, v odnosu do Boga, v odnosu do dela, do odgovornosti in do življenja... to pa je umetnost.
Zagotovo besedo 'zvestoba' najpogosteje povezujemo z zvestobo med fantom in dekletom, med možem in ženo. Da sta dva zvesta drug drugemu, ni dovolj le to, da ne varata, pač pa je zvestoba lahko tako kot ljubezen v treh nivojih: v mislih, bese- dah in dejanjih.Zvestoba v odnosu pomeni tudi spoštovanje, čistost, pozornost.
Odnos med možem in ženo še ne bo osre- čujoč, če si bosta le zvesta. A brez zve- stobe tudi zaupanja in prave ljubezni ne more biti. Zato je zvestoba ena glavnih temeljev osrečujočega odnosa, kjer ni laži skrivanja in prevar. Žal pa je v tem svetu vedno več zgodb,ki govorijo o nezvestobi; vedno več prepričanja, da zvestoba ni več vrednota; svoboda v odnosu zasužnjuje miselnost mnogih. In tako majhen je korak od zvestobe k nezvestobi, od iskrenosti k laži, od nezadovoljstva k iskanju tolažbe nekje drugje, ...
Kako pomembna je zvestoba v odnosu do Boga, se je prepričalo že mnogo svetih žena in mož, ki so skozi trenutke duhovne teme vztrajali v ljubezni in zvestobi do Bo- ga. Prav tako, kot je v odnosu do človeka mnogokrat potrebno, da se zavestno od- ločimo za zvestobo, je to potrebno tudi v odnosu do Boga. Vsakodnevna molitev nas je morda včasih osrečevala in nas duhov- no napolnjevala, drugič pa nas je puščala popolnoma prazne in smo bili tik pred tem, da jo opustimo. Le zvestoba do Boga je tista, ki nas spodbuja, da mu v ljubezni ostanemo zvesti tudi takrat, ko ne čutimo Njegove bližine. A prav ta zvestoba nas v globini srca osrečuje in napolnjuje z zau- panjem, da je tudi Bog zvest, kakor pravi apostol Pavel v pismu Korinčanom: "...Bog pa je zvest in ne bo dopustil, da bi bili preskušani čez svoje moči, ampak bo ob preizkušnji tudi omogočil izhod iz nje, da jo boste mogli prestati." (1Kor 10,13)
Ko se oziramo okrog sebe, koliko zvestobe v veri še najdemo med ljudmi? Koliko vztraj nosti v molitvi, pri sveti maši, kaj šele pri tihi in skriti molitvi srca?
V življenju so nam zaupani tudi talenti,de- lo, odgovornosti, ... Če skrbno opravljamo zaupane nam naloge, potem smo zvesti. Kadar se drugi na nas lahko zanesejo, ta- krat lahko rečemo,da znamo biti zvesti. Ko zaupanja prijatelja ne bomo obrnili sebi v prid,ko pri izvrševanju naloge ne bomo od- nehali takrat,ko bo nam težko,ko bomo pri sprejemanju težkih trenutkov zmogli vztra- jati... takrat bomo lahko rekli, da zmoremo biti zvesti tudi življenju in zaupanim nalo- gam. A spet je tu vprašanje: Koliko zves- tobe še srečujemo?
Ob razmišljanju o zvestobi ne bi bili pesimi- sti, ampak tudi realisti, če bi v današnjem času in v našem okolju izrekli sodbo, da zvestoba ni več vrednota,da jo je vse pre malo med nami, v naših odnosih, v odnosu do Boga in do življenja, do zaupanih nalog in odgovornosti. A zvestoba kljub vsemu je in ostaja sad Duha, je božji dar in dar človeka Bogu. Zvestoba je odločitev in klic s prošnjo za srečo v globini srca. Prinaša notranji mir in veselje,daje blagoslov. Zato je vredno posejati v življenju seme zvesto- be,se zanjo odločiti vsak dan znova in tudi v težkih trenutkih vztrajati. "Bodi zvest vse do smrti in dal ti bom venec življenja!" je zapisal apostol Janez (Raz 2,10).
Bodimo zvesti v odnosih do Boga, do bliž- njih, do zaupanih nalog. Bodimo zvesti tudi takrat, ko bo težko in bi bila mnogo lepša in lažja pot, pot nezvestobe. Ohranimo in prizadevajmo si za sad Duha –za sad zve- stobe in zagotovo se bomo nekoč veselili venca, s katerim bo zvestoba ovenčala naša življenja.

Polona Malovrh

19. AVGUST   16. SEPTEMBER

Ker oddaja zelo blagodejno in poživljajoče vpliva na telo in duha, se pred poslušanjem ni potrebno posvetovati z zdravnikom ali farmacevtom!

Nagradna križanka

Praznik Marijinega vnebovzetja,ki ga obha- jamo 15. avgusta, je eden izmed največjih krščanskih praznikov.Cerkveni učitelj Peter Damiani, ki je živel v 11. stoletju, je menil, da je na nek način celo pomembnejši od Gospodovega vnebohoda.Ko je Jezus odšel v nebesa, so mu prišli nasproti le njegovi angeli, Marijo pa je sprejel sam Gospod z vso nebeško družino. Marija je vez med nami in Bogom, hkrati pa nam je tudi velik zgled s svojo predanostjo in hvaležnostjo za prejete dobrote. Teh sploh ni malo, če- prav se nam včasih zdi, da smo za kaj pri- krajšani.
Rešitev (geslo v obeh označenih stolpcih) prepišite na dopisnico ali karton v njeni ve likosti ter jo do 1. septembra 2008 pošljite na naš naslov: PRIJATELJ, Tabor 12, 1000 Ljubljana; s pripisom: KRIŽANKA. Obenem izrežite in nalepite kuponček, ki je pod kri- žanko.

TUKAJ SEM, POŠLJI MENE!

Nagrajenci 3/2008:
1. Minka REPOVŽ, Šmarjeta 60,8220 ŠMAR JEŠKE TOPLICE, prejme prtiček s čipko
2. s. Marjeta PUST, Miklošičeva 2, 1000 LJUBLJANA,prejme knjigo Zvoneta Modreja 'Sreča je metulj'
3. Milena HORVAT, Rožna ulica 5, 3311 ŠEMPETER, prejme knjigo Angelce Škufca 'Šopek cvetja in trnja'
4. Andrej ŠUNKAR, Poljska pot 11, 4240 RADOVLJICA, prejme knjigo brata Karla 'Mavrični angel' s spominkom
5. Ivanka TURK, Zalog 24,6230 POSTOJNA prejme košarico z značkami
6. Ivanka URBAS,Martinjak 21, 1380 CERK- NICA, prejme okrasno stojalo za pero.

Čestitke izžrebanim in Bog povrni daroval- cem nagrad!

• TUDI STAREJŠI SO LAHKO NA DOPUSTU

• DOPUST - POČITNICE OTROK

• DOPUST ŽENSK POD DOMAČIM BAL- KONOM (starejši ženski na trati)

DELOVNI DOPUST

LEP DOPUST VAM ŽELI: Tone Planinšek

  Bolnik
  moli
  za družino

(pripravila Polona Malovrh)