DRAGI PRIJATELJI!

Še naprej obhajamo leto dru- žine. V tem smislu se najde marsikaj spodbudnega v pri- spevkih naše revije, ki sem jih zelo vesel. Hvala Bogu in avtorjem!
Seveda, ne mislimo pa samo na idealne družine,ki so po svoje 'urejene' in 'sreč- ne', ampak naša skrb naj bo namenjena tudi družinam v stiski (razbitim,enostar- ševskim, še neporočenim, mešanim v veri, brez otrok, pa tudi samskim ose- bam,ki se niso mogli poročiti...). Vse te naj bi spodbujali k prizadevanju za pol- nost življenja, za pravo mesto v družbi in Cerkvi. Tudi škofje nas spodbujajo, naj jih ne zanemarjamo in imamo zanje posebno skrb (glej 'Pastirsko pismo za postni čas 2008').
Veliko prostora smo v tej številki name- nili blagoslovu in odprtju Doma Bratstva na Zaplani. Gre za veliko pridobitev, za katero se najlepše zahvalimo mnogim 'velikim' in 'malim' dobrotnikom.Naj bo ta zahvala znana vsem ljudem in naj Dom služi svojemu plemenitemu namenu!
Velik dogodek za vso Cerkev je medna- rodni evharistični kongres v Quebecu, v Kanadi, od 15. do 22.junija. Naj tako udeležencem kakor nam pripomore ved- no bolj razumeti, da je evharistija srce Cerkve in vir evangelizacije.
Ne pozabimo na skupno skrb za duhov- ne poklice. Posebno ob letošnjih novih mašah in duhovniških jubilejih, naj Go- spod nagovarja k odgovornosti za so- delovanje pri velikih nalogah Cerkve v sedanjem času.
V okviru dogajanj v Cerkvi ima velik po- men svetovni dan mladih, ki bo v Syd- neyju, v Avstraliji, od 15. do 20. julija. Naj prižge v mladih ogenj Božje ljubez- ni, da bi postali sejalci upanja za novo človeštvo. Vsi pa podprimo mladino za življenje, ki ga daje Gospod.
Vsem in v vsakem času zaželimo vedno sodoben pozdrav sv. Frančiška Asiške- ga: Mir in dobro!

Toni Burja CM

Fotografiji na ovitku:
naslovnica: družina Kastelic iz Velikega Kala, Šentvid pri Stični, foto: Tone Planinšek
napis ob sliki (iz intervjuja): ovitek zadaj: oče s hčerko v naročju, foto: Tone Planinšek

Junij

Molimo, da bi vsak kristjan gojil poglob- ljeno in osebno prijateljstvo s Kristusom tako da bi lahko posredoval moč njego- ve ljubezni vsakemu človeku, s katerim se sreča. Molimo, da bi mednarodni evharistični kongres v Quebecu, v Kanadi, pripomo- gel vedno bolj razumeti, da je evharis- tija srce Cerkve in vir evangelizacije. Molimo, da bi nam obhajanje praznikov vstajenja,vnebohoda, binkošti, svetega Rešnjega telesa in Jezusovega Srca pomagalo k bolj osebni povezanosti z Jezusom.

Julij

Molimo, da bi se povečalo število tistih, ki bi bili kot prostovoljci vedno priprav- ljeni velikodušno služiti krščanski skup- nosti. Molimo, da bi svetovni dan mladih, ki poteka v Sydneyju, v Avstraliji, prižgal v mladih ogenj Božje ljubezni in pripo- mogel, da bi postali sejalci upanja za novo človeštvo. Molimo, da bi ob novih mašah in duhov- niških jubilejih povečali skrb in molitev za nove duhovne poklice.

"Da" nas povezuje z nalogami,stvarmi in ljudmi.Z njim odgovorno priznamo svoje soglasje in sprejemanje. Je sad svobo- de. Odpre temu,kar imamo za resnično. Daje dovoljenje, da nekaj je.

Če hoče biti pristen,mora "da" izvirati iz osebne svobode. Če hočem pritrditi,moram biti in se počutiti svobodnega. Če tega ni, je "da" prisiljen.
Tak je zaradi slabosti,strahu (nesvobode), odvisnosti ("da", ki ga iz- rečem, je v resnici od drugega človeka, ne moj), lagodnosti (izraža mojo potre- bo, da se prilagodim okusom in moči drugega, njegovi kulturi in volji), pripa- dnosti skupini, prevare, pomanjkanja ljubezni (ne omogoča in ne posreduje ljubezni niti meni niti bližnjemu), krivice, voluntarizma (poudarjanje volje, dikta- tura volje,ki ne upošteva nobene druge človeške razsežnosti), sterilnosti (nič ne ustvari in mu nihče ne verjame),las- kanja (povem,kar hočeš ti slišati,ne kar jaz resnično mislim).
"Da" je lahko trden v večji ali manjši meri.Odvisno od vsebine stvarnosti,za- radi katere je izrečen. "Da" nima ena- ke teže, če potrjuje sodelovanju pri hišni zabavi, ali pa če je potrditev zvestobe pri poroki. S telesom, glavo in besedo se zelo hitro naučimo reči "da". Da pa pridemo do odgovornega pritrjevanja, pa zahteva postopno in dolgotrajno dozorevanje.V tem procesu se počasi začnemo zavedati, kaj v res- nici hočemo in kaj je ponujeno naši svo bodi.
Izreči "da" pomeni zavezati se.Vztrajati v "da" proti lastnim interesom in potre- bam je zato lahko zelo težko in včasih celo herojsko. Z vsem srcem izrečen "da" sočloveku odpre našo resnico in ljubezen do tega, kar smo potrdili.
Pogosto je "da" posledica ali sad notranje razklanosti ali sad poskusa medosebne sprave. Mnogokrat se nam zgodi, da v resnici ne vemo, ali to, za kar smo se odločili, res hočemo ali ne. Sami sebi smo nejasni. Del mene izreka "da", drugi del pa "ne". Npr. pamet mi pravi ne, čustva pa da; volja pravi da, telo pa ne. Državljanske vojne med "da" in "ne" doživljamo vsi in to v zelo resnih ali pa tudi čisto preprostih stvareh. Ko "da" pokaže našo notranjo razklanost, kaj storiti? Kako lahko zau- pamo v resnico lastnega "da"?

Najprej si je potrebno prisluhniti. Zave- dati se, glede česa sem razklan. Neka- teri med nami sebe zelo slabo slišijo in imajo slab stik s seboj. Ne zavedajo se, da srce odklanja,čemur pamet pritrjuje. Zavedajo se, da se počutijo slabo, ne vedo pa zakaj. Gre za notranjo razkla- nost, dvom in negotovost. »Da« ima svoje korenine, kot jih ima »ne«. »Da« ima svoje vire informacij, »ne« pa tudi: ponotranjene fiksne ideje, vzgoja, pod- zavestni občutki. Vse to vpliva na »da« ali »ne«
Vprašam se,kaj bi v takšnem položaju rekli pomembni ljudje, ki jih cenim. Mi imamo psihično zgodovino,ki se zač- ne že pri naših starših in starih starših. Naj nam bo to všeč ali ne. Ni pomem- bno kako dobri in spoštljivi so bili starši do naše osebne svobode.Dejstvo je,da smo bili veliko let od njih odvisni. Nau- čili smo se njihovega načina razmišlja- nja, odnosa do stvari, notranjih drž. Posnemali smo jih, da bi lahko preživeli. Kaj bi v našem položaju rekli takšni lju- dje (oče,mati, babica,dedek, strici,tete ki sem jih imel zelo rad,ali pa vzgojitelj, duhovnik, voditelj)? Velikokrat nas je strah svobode, kot je razlagal Erich Fromm.Ne moremo živeti brez potrditve močnih oseb,čeprav vemo,da bi morali. (častimo boga pameti, ki je dvignil mo- dernost in ga je v postmoderni dobi nadomestilo čaščenje občutkov). Jasno vidim, da bi naj bila ta pot zame, a se v svojem srcu na simbolični ravni ne upam soočiti z ljudmi, ki bi mi nasproto- vali. Strah nas je izbrati in ostati sami, oprti le na lastne argumente in svoje noge. To naučeno držo v življenju več- krat ponavljamo,še posebej na področ- jih,kjer je življenje zahtevnejše. Ne upa mo se soočiti s samoto "daja". Resen "da" je hkrati tudi zelo osamljen "da". Pravi "da" pred resnico od nas zahteva kanček zrele samote, ki jo napolnjuje. Zato si "da" raje sposodimo od drugega in ostajamo odvisni od družine, skupine ali hierarhije. Včasih je "da" lahko tudi zelo proti prevladujoči kulturi. Dotika se zavrženosti in izoliranosti.
Vprašati se moram,ali moj "da" išče res nico, ki me osvobaja,ali pa zgolj potrdi- tev tistih, od katerih sem odvisen in se mi zdi, da bi brez njih težko živel, ker me je strah svobode.
Pomislim na svojo zgodbo in se posku- šam spomniti podobnih situacij.Kaj mi je dajalo več pristnega veselja in resnič- nega miru? Izkušnja je učiteljica mo- drosti in me lahko nauči svoj "da" izrekati bolj pristno in v skladu z resnico.
Poskušam dojeti, kaj je v tem položaju tisto, kar najbolj globoko izraža to, kar sem v resnici. "Da", ki me povezuje in zbira temeljno moč mojega bitja, je lahko pravi. V primerih notranje razkla- nosti si moram zagotoviti, da bom imel sebe še vedno rad, ne glede na to, ali bom zgrešil. Do sebe bom po- trpežljiv in usmiljen. "Da" je lahko na- pačen, a ta ne zmanjša moje vrednosti in spoštovanja, ki sem ga dolžan sebi.
Usmerim svoje oči, čez svoj lastni jaz. Da bo izhajal iz moje osebe, a moram

prisluhniti stvarnosti, poslušati drugega in druge in dojeti pravo skupno dobro, tisto, ki je dobro za vsakega človeka in za vse ljudi.
Tvegam in izrečem "da",ne da bi zahte- val več gotovosti,kot pa mi jo stvarnost lahko ponudi.
"Da" je težak zato, ker zahteva dobro zaznavanje,pravo dojemanje in sposob- nost kompromisa (pogajanja, sporazu- ma). Predpostavlja minimalno temeljno gotovost vase, ki nama omogoča soo- čanje s trenutki negotovosti zaradi svo jega "da". "Da" je težak, ker naju uči odgovornosti. Pomembno je, da si znam odpustiti, če sem se zmotil in da odpustim tudi drugim. Ko se naučim pritrjevati, omogočam, da pride na dan človeška dobrota v veselju in upanju. Svoj "da" moramo negovati in paziti še posebej,če je dokončen. Negovati moramo vse tisto, kar mu omogoča, da ostaja živ in pustiti, da umre vse tisto, kar ga ogroža in slabi.
Naš "da" je samopotrditev in odprtost za svobodo drugega. Če hočemo,da bo pristen,ga moramo imeti radi. Izrekajmo ga iskreno in resnično.Brez zatiralskega nasilja in ošabnega samopotrjevanja. Z "ne" mora živeti v spoštljivem pluralizmu
Nežno izražanje svojega "da" spada k moči zrelega odraslega človeka. Než- nost in trdnost sta dve nogi "daja",ki po trjujeta in odpirata pot življenju mene in drugih.

povzel p. Viljem Lovše DJ

vir: Garcia-Monge,Jose Antonio(1997):Treinta palabras para la madurez. Desclee De Brou- wer, Bilbao, 37-42.

Tokrat smo se odpravili na obisk proti Dolenjski.Prispeli smo do naslova: Veliki Kal 6, 1296 Šentvid pri Stični. Tu živi družina Kastelic. Oče Dane nas je pri- čakal pri vratih. Gostoljuben, vesel obi- ska in prešerno nasmejan nas je pova- bil v svoj dom. Kmalu smo spoznali še mami Marijo ter njuna otroka: hčerko Klavdijo in sina Mateja. Ker se je popol- dan že prevešal v večer, smo najprej naredili nekaj družinskih fotografij. Ta mlada sta potem 'odfrčala' po svojih op ravkih, mi pa smo sedli in skupaj začeli pogovor. Še preden so bili pripravljeni vsi tehnični pripomočki za snemanje, smo ugotovili, da bo tokratni pogovor res bogat in vesel. Iz besed in dejanj Daneta in Marije smo hitro opazili,da se imata resnično rada in sta drug druge- ga vesela. Upajmo, da bo ta utrip nji- hovega doma vsaj malo začutiti tudi iz zapisanega intervjuja.

Kot običajno, bomo tudi vaju prosili, da se nam najprej v nekaj besedah predstavita -od kod prihajata in ka- kšne so vajine družine?
Dane: Jaz sem domačin. Na tej domačiji, kjer zdaj živimo je bila rojena moja mama.
Pred dvaindvajsetimi leti, ko sva se z Marijo poročila, sva prišla živet sem.
Drugače sem jaz Šentvidčan iz sosed- nje vasi, iz Malega Kala. Osnovno šolo sem obiskoval v Šentvidu,srednjo v Lju- bljani in tam sem tudi dokončal študij. Študiral sem metalurgijo na fakulteti. Izhajam iz tradicionalne kmečke,krščan ske družine. Doma smo imeli kmetijo in se ukvarjali predvsem s kmetijstvom. Oče je bil tudi zaposlen v bližnji tovarni v Livarju,mama pa je doma gospodinjila Imam še mlajšega brata in sestro. Brat je ostal na domu.
Marija: Jaz sem iz Ivančne Gorice. V Stični sem obisko- vala osnovno šolo, pozneje v Ljubljani pa trgovsko šolo. Imam še eno sestro. Bili smo klasična delavska družina.
Dane: V samostanu je Marija hodila v šolo,zdaj pa v službo.Včasih je bila tam osnovna šola in gimnazija. Samostan je bil namreč nacionaliziran.V njem je pote kala državna šola. Jaz sem eden redkih srečnežev, ki se mu vsako jutro prikaže Marija. Ponavadi ima ton (glas), včasih se pa zgodi, da je samo slika.
In kje sta se spoznala? Ta Marija ni tista, ki jo vidimo na oltarjih?
Dane:Ne,z oltarja poznam drugo Marijo Oči so pa bolj letele na tiste, ki so šle mimo oltarja, ali pa vsaj mimo cerkve. Marijo sem spoznal pri godbi Stična. Oba sva igrala na trobento, jaz v drugi vrsti, ona pa v prvi. Tako sem jo imel zmeraj na očeh. Iskrica je preskočila, zdaj se pa sveti. Sicer moramo vsake toliko časa malo zloščiti, pa je.
Ta iskrica med vama je prižgala tudi dve novi iskrici-podarila dve življenji!
Dane: Ja, dva otroka imava. Oba sta bila rojena, preden sem prišel na inva- lidski voziček. Matej je bil takrat star eno leto,Klavdija pa dve. Dobro,da sva imela otroke kmalu po poroki, ker kas- neje ne bi bilo več mogoče. Zagotovo nama je bilo to z vrha dol naklonjeno. Klavdija se me malo spomni, ko sem še hodil. O tem je tudi nekoč pisala in do- bila še nagrado. Zdaj je Klavdija že v prvem letniku Visoke šole za zdravstvo, na delovni terapiji; Matej je pa v četr- tem letniku elektrotehnike. Morda se je Klavdija odločila za to smer šolanja tudi zaradi tega, ker je vse otroštvo sprem- ljala mojo invalidnost.
Bili ste mlada družina z dvema otro koma, ko je na vaša vrata potrkala invalidnost in vstopila, ne da bi bila vprašala za dovoljenje. Kako je bilo takrat?
Dane: To se je zgodilo zelo hitro. Sen- zibiliteta (občutljivost) je padla, noge so postale neubogljive in pristal sem na vozičku.Za tiste čase,pred 18 leti, pra- vijo,da ni pojasnjen vzrok. Zdravniki so rekli, da se je po nekem padcu razvilo nekaj v hrbtenjači.Magnetne resonance in drugih naprav takrat še ni bilo. Bila je sicer v Zagrebu, vendar je bilo treba leto dni čakati. Potem sem sam plačal magnetno resonanco v Beljaku. Naši zdravniki so tisto pogledali in v hrbte- njači nekaj 'zacementirali'. Zdaj popol- noma funkcioniram kot paraplegik,junija letos bo 18 let.
Življenje se je s prihodom invalid- nosti zagotovo zelo spremenilo. Kakšni so bili prvi meseci? Takrat je zagotovo najteže?
Dane: Sam sem bil takrat star 25 let.Z Marijo sva si ustvarila družino in imela dva majhna otroka. Končeval sem štu- dij in imel zaposlitev. Zagotovo so prvi trenutki srečanja z boleznijo hudi. Eno leto sem bil vedno po bolnicah. Nevro- kirurgija, nevrološka, Inštitut za reha- bilitacijo, kjer te usposobijo za funkcio- niranje v okolju. Potem sem hitro dobil tudi stike z Zvezo paraplegikov. Tudi študij sem dokončal potem že na vozi- čku in diplomiral.
Volje torej ni zmanjkalo?
Dane: Ne.Morda je problem nekaj prvih mesecev, morda eno leto,ko ne veš,kaj bo. Bil sem radoveden in iskal čim več informacij. Dobival sem jih od delovnih terapevtov, fizioterapevtov in od zdra- vnikov. Sama ušesa so me bila. Pogo- varjal sem se s starejšimi paraplegiki, ki so prihajali na Inštitut za rehabilitacijo. Počasi sem videl, da lahko še marsikaj storim: opazil sem, da se da avto pre- delati na ročno upravljanje; videl, da imam možnost, da premagujem ovire; našel sem možnosti, da sem postal zelo mobilen... Zagotovo je bilo tisto leto hu do tudi doma. Žena je bila neverjetna. Z dvema majhnima otrokoma, brez av- ta, vsak dan je prišla k meni na obisk.
Marija: Vsak drugi dan.
Dane: No, pa vsak drugi dan. Dobro,da so bili obiski prepovedani, drugače bi zagotovo prišla vsak dan.
Marija,vi se verjetno dobro spomni- te tistega časa. Kako je bilo?
Marija: Težko,če pogledam zdaj nazaj. Takrat pa je bilo to vse samoumevno. Točno sem vedela,kaj vse moram nare- diti. Vsako jutro isto,otroke sem z mo- torjem peljala k babici ali v vrtec, šla v službo, po službi naravnost v bolnico, na avtobus in nazaj domov, doma pa vse urediti ... Še nekaj živine sva imela takrat doma.A z močno voljo se da vse Ko so ga poslali na Sočo, je bilo nekaj mesecev malo težje, ko je pa prišel domov, je bilo spet bolje. Imel je dosti prijateljev in domačih, da so mu dajali korajžo in bili ob njem. Se mi zdi, da je bilo potem že lažje.
Dane, kako se spomnite tistega ča- sa? Je bila kakšna huda kriza?
Dane: Ta kriza hvala Bogu ni bila dolga Saj ni lahko nobenemu.O tem premišljaš ne moreš spati, ne veš, kako bo doma. Najslabše je, če se sam postaviš v sre- dišče.Že Kopernik je odkril,da se vrtimo okoli sonca.Ampak še zdaj te teorije ne sprejemamo. Najraje se sami postavimo v središče.A svet se vrti naprej ne gle- de na to,če se nam zdi,da se je ustavil Težave so gotovo bile,zavestne in pod zavestne,tudi kako bo funkcioniralo na- daljnje življenje z družino. To je gotovo breme za vsakega, kdor ima zasnovano osnovno celico - družino. A sem se za- čel na novo privajati na svoje naloge. Hotel sem biti čim bolj vključen v delo doma. Tudi Mateja mi ni bilo nič težko previti, ko sva bila sama doma. Otroka sta z mojo invalidnostjo odraščala, me ves čas spremljala in pomagala kaj po- brati, kakšno stvar prinesti. Dejstvo pa je, da sem moral tudi sam veliko vlagati v to. Ni vse samo po sebi umevno. Kot invalid ne smeš s tega položaja misliti, da so ti vsi dolžni kaj narediti v smislu: "Pač,meni se je to zgodilo,sem velik re- vež,bodo plesali enkrat domači, pa dru- gi kolegi,vse po naročilu" Ne,če sam ne boš prispeval k temu bistvenega dela, ali pa vsaj polovico,potem ne moreš pri čakovati od drugega. Invalidi smo dos- tikrat takšni, da radi vzamemo,ko pa je treba kaj vrniti, naj bo družbi, okolici, skupnosti,ali občestvu,tam pa že manj- kamo, smo invalidi in mislimo, da nam ni treba. Te stvari mene ne pritegnejo in to tudi zmeraj javno povem. Midva z ženo se ne bi tako ujemala, če ne bi skupno načrtovala prihodnosti v tem primeru, kot se je zgodil v naši družini. Najbrž bi se lahko tudi drugače končalo in to upravičeno. Najbrž bi to tudi ra- zumel. Zato sem moral prispevati svoj delež,da je družina obstala skupaj.Ven- dar je družina dala veliko več, da me je sprejemala. Enako tudi okolica, starši, sorodniki... A vedno bolj sem se vklju- čeval in tudi sam prispeval svoj del.
Gotovo je tak trenutek preizkušnja tudi za sozakonca. Poznamo marsi- kateri par, ki kljub obljubi zvestobe v bolezni in zdravju, v sreči in ne- sreči... ob taki preizkušnji ne zmore ostati skupaj.
Marija: Ja, je težko.Jaz sem samo štu- dirala, kako bom to izpeljala, ker takrat ob tem ni bilo toliko psihičnega pritiska. Vse sem sproti sprejemala, kar me je doletelo. Nič se nisem obremenjevala, kako bom to delala čez dve leti,kako bo šlo življenje naprej. Le sprejemala sem. In čeprav se bo čudno slišalo,sem mor- da po eni strani celo zadovoljna, da je tako.Če bi bilo zdravje je vprašanje, če bi se tako razumeli in če bi bili toliko skupaj, kot smo zdaj.
Življenje je šlo naprej.Verjetno niste ostali le doma med štirimi stenami?
Dane: Ne. Takoj sem iskal sebi enake. Zveza paraplegikov je nudila razne mo- žnosti in programe,nekaj tudi preko dru štev.Vključevali so nas in nas seznanjali z možnostmi življenja na invalidskem vozičku. Športno sem se udejstvoval, pisal sem za razne časopise, tudi za Paraplegika.Pri tistih letih si niti najmanj nisem predstavljal, da bi doma vegetiral med štirimi stenami in razmišljal,kako mi je hudo. Dokaj hitro sem se zavedal, da v takem primeru postaneš breme dru- žini, okolici, na koncu pa še sam sebi. Tako imaš potem vse možnosti, da pri- staneš v kakšnem domu, ker je upravi- čeno,da te 'šibnejo', če se začneš sam sebi smiliti. Zato pravim, da se moramo tudi sami vključiti vsak po svojih zmož- nostih.Saj vsi ne morejo vse delati,am- pak naj vsaj poskušajo. Pri tem nam je spodbuda tudi Krščansko bratstvo bol- nikov in invalidov ter druge invalidske organizacije.
In kakšno je vaše delo sedaj? Vemo da ste zelo aktivni!
Dane: Zdaj sem četrto leto sodelavec pri Zvezi paraplegikov Slovenije.Po fun- kciji sem podpredsednik Zveze. (kmalu po intervjuju je Dane prevzel funkcijo predsednika Zveze-čestitamo!) V glav- nem skrbim za operativni del,da se zvrsti 12 posebnih socialnih programov.Skrbim tudi za dograditev doma paraplegikov v Pacugu - v zadnjem času vodim pogo- vore z vlado in z ministrstvi. Tudi preko strukturnih skladov poskušamo, da bi zaključili to delo,da bi imeli tu slovenski paraplegiki inkubator idej in dosežkov iz sveta,ki prihajajo s področja paraplegije prav tako pa bi naše znanje posredovali svetu. Dom naj bi bil namenjen poleg ohranjevanja zdravja tudi socialni reha- bilitaciji. Praksa je pokazala, da imajo razna družabna srečanja na kakršni koli ravni velik socialni moment.So neke vr- ste socialna rehabilitacija.Za medicinsko rehabilitacijo je pri nas dobro poskrb- ljeno. Ta je na vrhunski ravni. Tistega podaljšanega dela socialne rehabilita- cije pa nimamo. Je pa zelo pomembna in upamo, da jo bomo lahko že kmalu uspešno izvajali v Pacugu.

POBEREŠ TISTO,KAR TI OSTANE,ZLO- ŽIŠ SKUPAJ - KAR OSTANE, SE DOSTI BOLJ SVETI

Ali so cilji postavljeni malo nižje, če človek ni preveč zdrav, če je v dru- žini invalidnost?
Dane: Ne, sploh ni nujno. Midva z ženo sva bila v Afriki, na Bližnjem vzhodu, v Angliji in drugod po Evropi. Pa sem bil jaz na vozičku. Le ne smem imeti tega predsodka, da sem invalid.Tudi na mor- je gremo kot družina vsako leto skupaj. Vsako leto najdemo skupaj dva tedna. Hodimo na Jadran,vendar vsako leto na drug otok.
Marija: Otroka gresta še kar rada z na ma. Si pa tudi midva vsako leto vsaj en teden dopusta privoščiva sama zase, če se le da. To je pa najino.
Letos smo v letu družine.Tudi Prija- telj skuša v svojih intervjujih pred- stavljati družine oz. zakonske pare. Kaj se vama zdi tisto najbolj pomem bno v skupnem življenju, da je dru- žina lahko srečna. Da drži skupaj, tako v bolezni, zdravju, kot v vese- lju in žalosti?
Dane: Medsebojno spoštovanje, to je prva stvar. Mislim,da je to ena največ- jih vrednot, spoštovati drug drugega: moža, ženo, otroke. Vsak sestavlja en del mozaika v družini. Veliko se je treba tudi pogovarjati. Ko pravimo, da nam je družina vrednota, moramo to živeti tudi v praksi. To, da gredo ljudje v nedeljo k maši skupaj,potem pa je doma goveja juha in krompir,da se te stvari obdržijo. Da je za veliko noč skupaj žegen.To so stvari, ki jih prenašaš tudi na otroke, nehote. Ni jih treba učiti,pa trenirati na ostro. Otroci so uporniki, odleteli bodo iz družinskega gnezda, to bodo pa od- nesli s seboj.
Midva vzgajava z zgledom. Če sam ne bom prakticiral tega,če midva ne bova, tudi nimaš moralne pravice od koga ne- kaj zahtevati.Tako gledam jaz na to ži- vljenje družine. V naši družbi je premalo poudarka na družinskih vrednotah. Na splošno smo družine tiste celice, tista osnovna vez z družbo in z vzgojo.Zna- čajsko nismo enaki, štirje smo in vsak ima drugačne želje, vsak drugačna pri- čakovanja. Imamo pa skupen imenova- lec, stanujemo tukaj, dobimo se enkrat na dan. Že najdemo varianto, če dru- gače ne, pa pri kakšnih makaronih. Ob nedeljah nam še kar uspeva skupno ko- silo, čeprav so že različne obveznosti.
Marija: Jaz mislim,da je najbolj pomem- ben pogovor. Najprej,da se midva sama pogovoriva kako in kaj, potem pa da to prenašava še na otroke. Pri nas tudi ni prve in zadnje besede, je samo dogo- varjanje in kompromisi (sporazumi). Ker se midva vedno o vsem pogovoriva,tu- di otroka točno vesta, kaj je dovoljeno in kaj ni.Tisto,kar se dogovorimo, velja.
Dane: Ko začnejo napeljevati že tako daleč, da bi mami popustila, takrat ona utihne.To je pač čar moškega in ženske Kar Bog ne zmore,pa ženska pripomore.
Pogovor postaja vedno bolj zanimiv a kaj, ko na straneh Prijatelja ni do- volj prostora,da bi vse zapisali.Zato morda še zadnja misel in spodbuda za vse naše bralce.
Dane: Naše življenje je kratko, zato je prav,da ga ne zavržemo,ampak ga spo- štujemo takšnega,kot nam je bilo dano. Sebi prihranimo svoje tegobe in drugim ljudem ravno tako.

Tudi potem, ko smo že nehali s snema- njem pogovora, smo izvedeli še mnogo lepega in dragocenega,kar govori o tem kaj vse zmore v človeku volja, ki vedno najde tudi pot.Dane in Marija sta spre- govorila še o tem,kako so skupaj z dru- žino dosegli že mnogo lepih ciljev, kako zmorejo premagovati številne ovire,kdaj so najbolj srečni,... Ves naš skupni ve- čer pa je bilo videti, kar se da prebrati le med vrsticami: v zakonu in odnosu vladata medsebojno spoštovanje in lju- bezen. To pa je pravi temelj za to, da premagamo tudi težke trenutke in pre- izkušnje. Naj nam bosta Dane in Marija zgled ter spodbuda za tiste trenutke, ko nam ne bo šlo vse, kot bi si želeli. Saj se svet vendar ne vrti okoli nas...

Na obisku smo bili:

Toni Burja, Marjetka Smrekar,Tone Pla- ninšek (slike) in Polona Malovrh (zapis)

"Marsikdaj se zgodi, da starši v svojo družino sprejmejo bolnega otroka ali pa kasneje doživljajo ob otroku bolezen, invalidnost ... To je seveda preizkušnja za starše. Prosim, nam lahko poveste, kakšna so doživetja ob bolnem otroku in kako staršem in otroku omogočiti, da bo tudi čas bolezni blagoslovljen čas? Najlepša hvala za odgovor."

(Posebno vprašanje mami Petri)

Januarja leta 2001 sem rodila sina Luka Z možem sva bila zelo vesela. Celo no- sečnost sva se pripravljala na prihod novega družinskega člana. Veliko sva se pogovarjala z drugimi starši, ki so že imeli svoje otroke, veliko sva brala, itd. Bila sem polna načrtov za prihodnost, vendar kot pravi pregovor: "Človek ob- rača, Bog pa obrne."
Kmalu po sinovem rojstvu so se pri njem začeli pojavljati prvi znaki bolezni. Po- trebna je bila presaditev jeter (trans- plantacija).Še danes se spominjam svo je prve reakcije,ko sem izvedela za dia- gnozo. V meni se je vse porušilo. Vse to, kar sem prej sanjala, brala, ... se je sesulo v prah.Pojavljati so se mi začela vprašanja: zakaj ravno midva? Ali bom zmogla skozi to preizkušnjo? Ta vpraša- nja so me razjedala in me tlačila k tlom, da si nisem več znala predstavljati, ka- ko bo odslej potekalo naše družinsko življenje. Prišla sem do točke, ko sem razumela, da mnogo stvari v življenju ni odvisnih od mene,ampak od Boga, zato sem vse to iskanje izročila Njemu (sebe, Luka,moža,svoje predstave, sanje,itd.)
Ko sem resnično sprejela našo realnost z Gospodom,sem zopet,po dolgem času začutila notranji mir. Življenje je kljub bolezni, bolečini, stiski in strahu imelo smisel. Spoznala sem, da so mi stvari, ki sem jih delala z zaupanjem v Boga, prinesle veselje, tolažbo, upanje, mir in zadovoljstvo.
Z Lukom smo bili prvi dve leti njegovega življenje ves čas po bolnišnicah doma in v tujini. Če danes gledam nazaj, sem zelo vesela, da sem bila lahko s sinom v tistih najtežjih trenutkih njegovega življenja. Da sem lahko skrbela zanj, ga božala, mu pela, ga tolažila, hrabrila in mu vlivala poguma. Hvaležna pa sem tudi, da je bil Gospod z mano in da je vse prej našteto tudi On delal z menoj.
Danes je Luka star 7 let.Hodi v prvi ra- zred in je zelo bister ter prijeten fant. Njegovo zdravstveno stanje je stabilno Potrebni pa so redni kontrolni pregledi. Poleg transplantacije je imel težave še z limfomom, imunskim sistemom, delno naglušnostjo, itd.
Če želim imeti Lukovo zdravstveno sta- nje pod kontrolo,sem nesproščena, ne- mirna in živim v strahu. Trudim se, da vsak dan znova izročam Luka Gospodu, da ga prosim za njegovo zdravje in po- skušam čim bolj polno živeti ta trenu- tek.
Neka zgodba pripoveduje: "Kadar ti je najbolj hudo in si v preizkušnjah,te Go- spod nosi v naročju." Tudi v tem našem 'trnju' je Gospod poskrbel za 'vrtnice'. Naučila sem se, da živim ta trenutek, ga cenim in sem Gospodu hvaležna za zdravje in da zaupam Vanj,kajti On sam pravi:"Bodite pogumni! Jaz sem.Ne bojte se!" (Mt 14,27).
Po Luku sva se z možem sprva zelo te- žko odločila, da bi podarila še kakšno novo življenje. Bilo naju je strah. Tudi tukaj se naju je Gospod dotaknil in na- ma odvzel ves strah. Poleg Luka imava še Izaka in Emo ter dva angelčka,ki nas čakata v nebesih.

Petra

Ker stopa v deseto desetletje, ne more več sama priti v ambu- lanto. Zato sem jo obiskala na njenem domu. Sama živi v hiši. Sedela je v gugalnem stolu, ki so ji ga za 90. rojstni dan poklonili njeni štirje sinovi. Rekla mi je:"Obiskale so me številne bolez- ni. Skoraj ni dneva,da me ne bi kaj bolelo. Vem, da sem stara in da se mi približuje sestra smrt. Ne bojim se je,bojim se le bo- lečin in trpljenja.Vsak dan molim za srečno zadnjo uro. Komaj čakam, da pride petek. Takrat me vsi moji štirje sinovi obiščejo in več ur se pogovarjamo. Tako rada jih po- slušam! Zaradi njihovih obiskov še vedno rada živim. Vesela sem, ko vidim, da radi pridejo k meni in da se med seboj razumejo in si pomagajo. Veste, imeli smo zelo težko življenje. Še ko so bili otroci majhni, sem izgubila moža. Trdo sem morala delati, da sem jih preživela. Spodbujala sem jih, da si med seboj pomagajo. Petkovi obiski so za- me njihovo najbolj dragoceno darilo.Takrat vstanem že bolj zgodaj,si oblečem najlepši predpasnik in pogosto pogledujem na uro, da ne bi preslišala zvonca, ko bodo prišli. Vsak prvi petek se veselim tudi obiska do- mačega župnika, ki me spove in mi prinese obhajilo. Imam številna zdravila, a vem, da je obhajilo najmočnejše zdravilo."
Mirno je sedela v gugalnem stolu. Na mizi je imela odprto pesniško zbirko Minke Ko- renčan, kjer je pisalo: "Zapri oči in videl boš dlje in svetleje. Zapri oči in videl boš življenje. Vse izveš na sveti stezi, onstran črk in besed, kjer je mesec vrtnar noči in rastejo dnevi drugačne lepote. Vse izveš na pragu smrti,v rodovitni bolečini srca." Grozdje je najslajše takrat, ko je v njem največ sonca. Človek je najbolj moder ta- krat, ko se bliža objemu smrti.
Ko sem jo ob koncu obiska vprašala, kdaj je bilo zanjo v življenju najtežje, je modro rekla: "Najtežje mi je bilo, ko sem izgubila moža. Nikoli se nisem spraševala, zakaj se je prav meni to zgodilo. Spoprijela sem se z življenjem in se nisem nikoli ozirala nazaj. Danes vem, da je življenje mogočna simfo- nija temnih in svetlih tonov. Ampak svet- lega nikoli ne spoznaš in ne začutiš, če se prej ne srečaš s temnim."
Starostniki dajejo življenju barvo in okus,le prisluhniti jim moramo. Ostareli so tisti, ki lahko prinašajo v naše družine toplino, ve- ro, upanje in veliko ljubezni. Čeprav so te- lesno onemogli, so za ta svet na poseben način dragoceni in nepogrešljivi.

Janja Ahčin

Čudovito je, da se je uresničil sen našega gibanja Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov.Skozi vso slovesnost sem sprem- ljal dogajanja. Ves čas je bilo razpoloženje praznično,kajti na Zaplani se je zgodil velik 'čudež', ki je sad mnogega darovanja, pa tudi skritega trpljenja.Občudovanja vredno je bilo, da so bile na odprtju poudarjene tradicionalne vrednote, katere je družba v preteklem času skušala odriniti na stranski tir.
Želja po takem domu se je utrnila pred de- setimi leti,ko so se nekaterim našim ljudem začele oblikovati posebne sanje. Takšen Dom je dokaz, da se lahko zgodi tudi ne- mogoče in se sanje uresničijo. A to se je zgodilo z vztrajnim prizadevanjem vseh, ki so opazili zagnanost in življenjski elan nav dušencev za tako velik projekt,ki je bil zelo zahteven z vseh strani. Toda v življenju je že tako, kjer je volja, se najde tudi pot.
Ob tej priložnosti so se zbrali mnogi, ki so tako ali drugače pripomogli k uresničitvi te zamisli. Na začetku slovesnosti je bila sve- ta maša v zahvalo Bogu. Molili smo tudi za vse, ki so sodelovali pri obnovi. Med dob- rotniki se je znašel tudi pokojni dr. Janez Drnovšek.
Po sveti maši je bil bogat kulturni program. Posebne zahvale so bili deležni inženir g. Ivan Zidar, predsednik družbe SCT iz Ljub- ljane, in nekateri sodelavci.
Prisluhnili smo izbranim pesmim Marjetke Smrekar in proznemu besedilu Benjamina Žnidaršiča, ki prav tako slika z usti. Dve glasbeni točki sta izvedli dve šolarki, Za- planinki. Lepo je pel tudi Zaplaninski cer- kveni mešani pevski zbor.
Prisluhnili smo Rafku Jurjevčiču, ki nam je kot odgovorni s strani Bratstva zanimivo spregovoril o nastajanju in razvoju obnov- ljenega Doma.
Praznovanje in druženje se je nadaljevalo tudi po slovesnem odprtju in blagoslovu.
Iskrene čestitke vsem, ki ste tako ali dru- gače prispevali svoj delež k obnovi.Pa tudi vsem,ki ste pripravili slovesnost,saj je bila zelo doživeta in lepo sprejeta med vsemi udeleženci.

Branko Merše

Fotografije z otvoritve Doma na Zaplani: Tone Planinšek

Zadnjo soboto v marcu smo se nekateri čla ni podutiške skupine zopet srečali in skupaj prisluhnili potrkavanju zvonov.Udeležili smo se čudovite glasbene sv.maše v podutiški cerkvi.
Ta sv.maša me je resnično prevzela. Prvič sem jo poslušala in gledala. Ne znam opi- sati,kako lepo je bilo poslušati ubrane gla- sove, ki so jih spremljala glasbila. Ves čas se mi je zdelo, da resnično poslušam en- kratno donenje zvonov,saj ima vsak svojo melodijo, opremljeno z zgodbo...
Pesem tisočerih zvonov pa izhaja iz stare pravljice. Doma je v Sloveniji, od Ptuja do Kopra in od Cerknega do Brežic - vmes pa tudi na Vrhniki, Brezovici,Preserju,na mno- gih koncih Ljubljane, v Žalcu, Šentjurju in v Studenicah. Po poklicu je verski obred; posebnih ambicij v svoji karieri nima. Roj- stni dan ima poleti, na svet pa je prišla v idilični vasi ob Soči.
Dragi prijatelji, bralci in bralke: če se vam bo ponudila priložnost,da se glasbene ma- še s tem naslovom lahko udeležite, nikar ne odlašajte...

Saša Rolih

Opomba:

Mladinsko glasbeno mašo 'Pesem tisočerih zvonov' lahko najdete tudi na spletni strani: www.pesemtisocerihzvonov.si

Leto je okrog in po končani zimi je spet čas za duhovne vaje. Potekale so prvič v do- grajenem Zaplaninskem domu.
Prva skupina je bila kar iz cele Slovenije: od Pomurja do Primorske. Obravnavali smo križev pot Jezusa Kristusa.Z obravnavo po sameznih postaj smo v njih našli tudi svoje različne postaje: omejitve, predsodke,strah, odvisnost od drugih, neuspeh ... Vse te postaje občutimo tudi mi sami. Pogovarjali smo se, kako prenašati vse to in živeti da- lje.Tudi v molitvi je naša rešitev in v proš- nji Bogu, naj nas dviga in postavi na trdna tla.
Zadnji dan duhovnih vaj smo se udeležili svete maše v lepi in mali Zaplaninski cerkvi Glasno sodelovanje župljanov pri bogosluž- ju je tudi v meni zbudilo lepo razpoloženje.
Občutja na Zaplani so bila lepa, ostala mi bodo v trajnem spominu. To pa je tudi do- ber namig za nadaljnja skupna srečevanja.

Angela Gajšek

Povabili so me,naj pridem na eno od njiho- vih srečanj, kakor povabijo različne ljudi, da z njimi preživijo popoldne.
"O čemer želiš,"je bil odgovor na moje vpra šanje, o čem se bomo pogovarjali. Bilo mi je prav in sem šla.
To je bilo srečanje Bratstva bolnikov v Podutiku, povabili sta me Tina in Ljubica in to je bilo vse, kar sem vedela o njih. Ker naj bi govorila o pisanju, sem jim želela povedati in nazorno pokazati, kako je vsak človek, vsak dan, vsako srečanje lahko zgodba, le napisati jo je treba. In želela sem jim povedati svojo zgodbo o zdravih in bolnih in o tem, kako lahko vsakdo prinese drugemu luč - da še sam ne ve kdaj, in da morda tudi nikoli ne izve, kako je drugega potegnil iz žalosti ali celo obupa.
Zgodba,ki sem jo mislila povedati, je takale:
Nekega davnega dne, vsa žalostna in ne- močna v kolesju življenja, sem v cerkvi ob ambonu zagledala pevca s črnimi očali.Mo- jo sklonjeno glavo je dvignil njegov lep in močan glas, ko je pel: Videli smo tvojo slavo! Videli! Pel je o božji dobroti in s slepimi očmi oznanjal, da jo je videl! To me je res pretreslo in spremenilo moj pogled na trpljenje in na bolezen in na člo- veške poti. Rekla sem si: Če on lahko poje o videnju klub temu, da so njegove oči slepe,bom skušala tudi jaz prenašati svoje življenje. Kadarkoli me je pozneje kaj priti- snilo ob tla, sem si zapela Videli smo... in si mislila, da vseh božjih snovanj ne morem videti s svojimi zemeljskimi očmi.Vedno me je ta misel vabila, naj le zaupam v božjo dobroto in sprejemam iz njegove roke vse, kar mi pošilja. Ob njej se učim hvaležnosti za vse,kar prejemam iz božje roke, tudi če ne razumem in če boli. Zato je to ena mo- jih najljubših zgodb.
Ko pa sem prišla v Podutik, zgodbe nisem povedala, saj je tudi moj znanec s črnimi očali prišel na to srečanje! Popolnoma dru- gje in zame popolnoma nepričakovano! In nisem imela moči, da bi vpričo njega govo- rila o tem, kako mi je v življenju pomagal, ne da bi sam kaj slutil o tem! Potem sem pač govorila cel kup nepomembnih reči, tega pa nisem mogla povedati.
In sem se spomnila, kar je zapisal že Can- kar, da nas je najbolj sram tistega,kar naj- lepšega hranimo v svojem srcu. Zato zdaj pripovedujem to zgodbo. Medtem sem jo že povedala na nekem drugem srečanju ljudem, ki jim v življenju nič ne manjka, pa se kar naprej pritožujejo. Upam, da so jo dobrohotno sprejeli,čeprav so bili to ljudje, ki o Bogu ne vedo nič.Morda jih bo zgodba o pevcu s črnimi očali,ki vidi božjo dobroto kdaj dvignila, kakor je mene. In upam, da bo še kdaj pomagala tudi meni, da se bom odvadila skrivati,kar lepega in dobrega hra nim v srcu.Zato sem jo tudi zapisala,da se spet ne premislim. Zato, da bi tudi bralcem odzvanjala v srcu in jih napolnjevala z za- upanjem ter s hvaležnostjo. In sem hvale- žna Bratstvu bolnikov iz Podutika,da so me povabili medse. Tako sem vendarle pove- dala to zgodbo, čeprav ne tam. Izročam jim jo tukaj.

Mira Dobravec

V soboto, 10. maja, smo se kot družina znašli na stadionu v Celju tudi mnogi člani Bratstva.Množica vernikov Slovenske Cer- kve smo kot velika družina, sestavljena iz mnogih družin, zadovoljno doživljali čudo- vito praznovanje.
Po pozdravu in nagovoru domačega škofa, g. Antona Stresa, se je odvijal program z duhovno glasbo in predstavitvijo različnih izbranih družin:

družina z več otroki;

družina, s problemom neplodnosti - kako sprejeti to preizkušnjo in kako sprejeti po- svojenega otroka;

družina, preizkušena z zasvojenostjo z mamili - dolga pot do ozdravljenja;

usklajevanje podjetništva z družino.

Vrhunec dneva je bila skupna sveta maša, ki jo je vodil ljubljanski nadškof in metropo- lit msgr. Alojz Uran. Somaševala je velika družina škofov in duhovnikov.
Vračali smo se domov polni lepih vtisov, sreče ob srečevanju z drugimi in notranje napolnjeni z božjo milostjo. Tako tudi naša mala družina iz Bratstva.

Katja Miklič

V prvih dneh aprila smo invalidi gostovali na Kapeli nad Novo Gorico.Tam smo želeli širši javnosti in dobrim ljudem pokazati, kaj zmorejo usta, roke in noge, ki so zaradi invalidnosti ali nesreč manj gibljivi, a toliko več vredni zaradi vztrajnosti, poguma in ljubezni do življenja. Vse omenjeno je bilo vtkano v naših različnih razstavljenih izdel kih ter sodelovanju pri sv. mašah. Vsi smo bili zelo veseli velikega obiska in naklonje- nosti vsakogar. To nam daje novih moči tudi za naprej.
V imenu vseh navzočih Bog plačaj p.Krizo- stomu in njegovim sobratom za dobro po- čutje in sprejetost v njihovem samostanu.

Nives s prijatelji

Bolniki, invalidi in mnogi spremljevalci smo se zbrali na Viču v Ljubljani,pri pokopališču Bolniški župnik, g.Miro Šlibar,nas je po uvo dni molitvi blagoslovil, nato smo se počasi odpravili peš in z vozički proti Dobrovi.Med potjo smo se pogovarjali in molili rožni ve- nec.Hvala Bogu,nas ni pripekalo sonce, niti namakal dež.Le malenkost nas je blagoslo- vilo s prijaznih oblakov.
Ko smo prišli na vrh, so nam članice žup- nijske Karitas imenitno postregle s pijačo in pecivom. Nato smo se v cerkvi pri sveti maši zahvalili in priporočili Bogu in Mariji, naši skupni Materi.

V samostanu so nam Marijine sestre pos- tregle z okusnim kosilom. Po njem in pre- prostem druženju smo romanje zaključili na vrtu pred samostanom s petimi litanijami Matere božje. Po lepo doživetem romanju smo se srečni vrnili na svoje domove.

Klemen Krpan,
postulant pri lazaristih

V tednu med prvomajskimi prazniki se mi je zgodilo toliko prijetnih stvari, da bom kar težko omenila vse.

S prijatelji sem se potepala po Prlekiji in Prekmurju.Stanovali smo v salezijanskem domu v Veržeju, kjer je vse prilagojeno za nas, 'vozičkarje', pa tudi prijazno osebje je tam.

Marjana in Tomaž Bric sta nas povabila v Gančane na kresovanje. Kres zaradi vetra ni bil velik, toliko večji je bil apetit po ope- čenih kruhkih, namazanih z zaseko. Tudi mlaj je bil nekaj posebnega.

V Ižakovcih na Otoku ljubezni smo se pe- ljali z brodom in se pogovarjali z mlinarjem na edinem plavajočem mlinu na Muri.

Pri Jakobovih v Lipovcih smo se učili plesti iz slame in pri nekaterih se je pokazala pra va nadarjenost za to obrt. Na žalost jaz nisem bila med njimi. V Banovcih smo med drugim obiskali prijatelja Janka in v Veržeju Marto.

V poseben spomin se mi je vtisnila sv.ma- ša pri sv. Vidu. V cerkvi sredi gozda, med žvrgolenjem ptic je obred vodil škof Marjan Turnšek. Potem pa smo se z vodo iz zdra- vilnega vrelca umili, kjer se je dalo, in po- magalo nam je!

Zadnji večer smo imeli degustacijo vin v domskem bifeju 'pri Štrku'. Gospod Mirko nam je veliko povedal o vinu in vsem, kar zraven sodi. Na koncu smo se odžejali z dobrimi vini, ki smo jih prej kulturno degu- stirali.

V soboto, po jutranji maši, smo se poslovili od naših dobrih gostiteljev v Veržeju in pri Bricovi družini z 'bujto repo' -značilno prek mursko specialiteto.

Srečna sem,ko vidim prijazne ljudi okoli se- be. To se je dogajalo med prazniki in upam da se bo še velikokrat.

Jožica Ameršek

V življenju je kar nekaj pomembnih obletnic ki jih le praznujemo 'z veliko žlico'.Med nji- mi je najbolj priljubljen Abraham, katerega bi nekateri zaradi okroglega števila let kar preskočili.

Irena Treven ni bila med slednjimi,saj se je tega jubileja že dolgo veselila. To radost je delila s prijatelji in domačimi, 12. aprila, na svojem domu na Vrhniki.

Najprej smo hvaležnost izrekli Bogu pri sv. maši, ki sta jo darovala g. Toni Burja in g. Tone Gnidovec,župnik v Kočevju.V prijetno druženje pa sta nas povezala tudi glasbeni program v izvedbi Ireninih nečakov in pol- na miza dobrot.

Irena,hvala ti za dober zgled potrpežljivosti in vztrajnosti ter dobre volje, ki jo prena- šaš na nas,svoje prijatelje. Tako,kot si mi napisala, je prijateljstvo nekaj čudovitega, posebno če smo odprti drug do drugega in se znamo lepo pogovarjati.

Jožica Ameršek

Dobronamerni ljudje se že od nekdaj trudijo razumeti sočloveka, bližnjega. Ljudje vse prepogosto izhajamo iz sebe in pozabljamo da smo različni.
Kot je nedavno v oddaji slovenske televizije povedal udeleženec pogovora o gluhih: "Vsi takoj opazimo človeka na vozičku, z berglami ali slepega z belo palico. Kaj pa kadar srečamo gluhega ali gluhonemega človeka,ki nima takšnih vidnih pripomočkov in znamenj...?"
Tega so se zavedeli organizatorji Evropske ga prvenstva v nogometu, ki bo potekalo od 7. do 29.junija v Švici in Avstriji. V ok- viru priprav na prvenstvo so se avstrijski bolničarji,ki bodo sodelovali v nudenju prve pomoči gledalcem, začeli izobraževati na Dunaju, na trimesečnem tečaju.
Že februarja so se začeli izobraževati in učiti znakovnega jezika gluhih v sodelova- nju z Avstrijsko zvezo gluhih, pri začetnem tečaju komuniciranja. Trimesečni tečaj je samo eden od mnogih dodatnih izobraže- vanj v pripravah na prvenstvo.
Kot je bilo napisano v biltenu organizator- jev, razdeljenem medijem 18. marca, se na tečajih učijo osnov govorice gluhih, ki jih je v Avstriji okrog 10.000, njihove kulture in položaja v Avstriji ter način, kako pra- vilno komunicirati z njimi. Glavni del tečaja je učenje sporazumevanja med gluhim ali naglušnim človekom in bolničarjem,kar lahko bistveno olajša pomoč v primeru nezgod na tako veliki športni prireditvi in še tudi kje drugje ali kasneje.
Prva tekma se še ni začela, a prvi zmago- valec je že znan - ŽELJA RAZUMETI SO- ČLOVEKA, BLIŽNJEGA.

Jože Raduha

Spomladi leta 1993 sem bila zelo bolna.Zdra vniki so ugotovili raka na črevesju. Sledila je operacija in kot njena posledica pljučna embolija. Svoje doživljanje dveh mesecev bolezni in bolnišnic sem pred časom opisala v članku, objavljenem v Prijatelju. Oddaja "Bolan sem bil in ste me obiskali" v okviru letošnjega radijskega misijona,pa mi je obu dila nekatere spomine na zdravljenje v bol- nišnici in na dogodivščine, ko sem še sama obiskovala bolnike.Ti spomini se vežejo iz- recno na odnose med bolniki in obiskovalci
Obiskovalci so pogosto prepričani, da mo- rajo bolnika razveseliti s kakšnim darom. Prijateljica,ki je večkrat prišla k meni v bol nišnico,mi je prinesla vsakikrat kos peciva. Nekoč pa je dejala: "Danes ti nisem prine- sla ničesar." Odgovorila sem ji: "Veš,zado- šča mi, da si mi prinesla sebe." Dogaja se, da obiskovalci prinašajo bolniku jedi, ki mu lahko škodijo. Ko sem prihajala v bolnišnico na obisk k svoji mlajši sestri,je ležala v isti sobi gospa, ki je imela poleg drugega tudi sladkorno bolezen. Hčerka ji je prinesla sladke piškote, češ da je to neškodljiva malenkost. Medicinska sestra, ki sem jo opozorila na tiste piškote, se mi je zahva- lila za skrb in je piškote odnesla iz sobe.
Dalj časa sem hodila v Dom upokojencev, kjer je prav tedaj prebivalo več mojih one- moglih znank. Običajno jim nisem prinesla ničesar. Vesele so bile, da sem prišla, še posebej,če sem katero podpirala, da se je malce sprehodila po hodniku.Včasih so bile kar nekoliko ljubosumne druga na drugo in mi je katera očitala: "Pri oni si bila toliko časa, od mene pa hočeš kar takoj oditi." Doumela sem,da žele predvsem,naj jim da- rujem svoj čas. Ne rečem, naj ne podarimo bolniku kdaj pa kdaj kakšne lepe stvari: šopek cvetja,dobro knjigo,in če je v gmot- ni stiski, tudi denarno pomoč. Nadvse po- memben pa je in ostane ljubezniv pristop k njemu.
Se pa v odnosu bolnik - zdrav človek kaže še druga plat medalje. Nekateri bolniki so do strežnega osebja ali do svojcev preza- htevni, po domače povedano,so sitni. Ne- prestano hočejo od njih posebno pozornost ne uvidijo njihove prezaposlenosti in utru- jenosti. To nevarnost je opazil že sodobnik in dober znanec sv.Vincencija Pavelskega, sv. Frančišek Saleški. Neki stari, bolehni gospe je pisal: "Imejte do tistih, ki so okoli vas, ne samo trdno,ampak tudi nežno,milo in dobrosrčno ljubezen. Iz izkušnje lahko rečem,da nam bolezen sicer ne vzame lju- bezni do bližnjega, nam pa vendarle vzame ljubeznivost do njega, če na to prav pose- bej ne pazimo."

Breda Cigoj Leben

Kapela Božjega usmiljenja v psihiatrični bolnišnici v Ljubljani

PROSTOR MIRU

V sredo, 23.aprila 2008, je ljubljanski nad- škof in metropolit Alojz Uran na Psihiatrični kliniki v Ljubljani med sv. mašo blagoslovil novo kapelo, ki je posvečena Božjemu us- miljenju.
Kapelo,ki je bila zgrajena leta 1929, so ko- munistične oblasti leta 1948 spremenile v telovadnico.V bolnišnici so delovale sestre usmiljenke, ki so morale tega leta oditi, saj je tedanja oblast prepovedala nadaljnjo duhovno oskrbo.
Po osamosvojitvi se je leta 1991 duhovna oskrba v kliniko spet vrnila. Pobudnik za obnovo kapele je g. Janez Bernot, župnik župnije Ljubljana-Polje. Po dveh začasnih prostorih je minulo leto vodstvo bolnišnice z dograditvijo oddelka gerontopsihiatrije priskrbelo primeren prostor. Župnija Ljub- ljana-Polje pa je prostor za kapelo bogo- služno opremila.
K sodelovanju so povabili umetnike in obr- tnike, večino slik v kapeli pa je prispeval slikar Jože Bartolj,sodelavec radia Ognjišče
Ob predstavitvi slik slikar Jože pravi tako- le: "Vedno, ko sedem v posvečen prostor, želim,da me ta umiri in da se tam lahko za- upam tišini presežnega. K temu me poleg prisotnosti Najsvetejšega nagovarjata svetloba in oprema prostora. To je bil tudi moj namen ob slikanju podob v kapeli psi- hiatrične klinike."
Direktor Psihiatrične klinike Miroslav Končina je ob blagoslovu kapele,ki se ga je udeležila tudi varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek Travnik,dejal,da je kapela prostor kamor se bo lahko "vsak zatekel in našel svoj mir".

Iz drugih zapisov zbral: Toni Burja

Sveti oče v otroški bolnici v Genovi

Papež Benedikt XVI. je v nedeljo, 18.maja v Genovi obiskal Pediatrično bolnišnico Ivane Gaslini, kjer se je srečal z otroki in njihovimi starši.Najprej je spregovoril o zgo dovini bolnišnice Gaslini, nato je nagovoril zaposleno osebje in otroke. Največ pozor- nosti pa je posvetil upanju. Upanje v tej bolnišnici, je dejal papež, je osnovano na čvrstih temeljih.Da bi se lahko učinkoviteje soočili s prihodnostjo, upanja ne smemo izgubiti, saj zaposlenim in staršem bolnih otrok omogoča, da črpajo svoje moči in sposobnosti za ozdravitev otrok ter včasih dosežejo boljše rezultate kot znanost in tehnika. Sveti oče je nato namignil na tiho navzočnost Boga v tej bolnišnici in pouda- ril,da je resnično upanje le Bog. Ob tem je spomnil na besede, ki jih, še posebej v težkih trenutkih, ponavlja Jezus Kristus: "Vstal sem in sedaj sem vedno ob tebi in moja roka te tolaži. S teboj sem tudi pred vrati smrti."
Otrokom je sveti oče v nagovoru zagotovil da jih ima rad in jih Bog ne bo nikoli zapu- stil. Ostanite povezani z Njim in nikoli ne izgubite vedrine, je poudaril.

Malokateri od invalidnih bratov in sester so- delujejo na kakšni župniji pri pripravi mladih na sv. birmo. Boštjan in Urban sta takšna 'korenjaka'. O tem sta tudi pisala v Prija- telja. Čestitamo!

urednik T. B.

Tisti petek, 11. aprila, smo se z birmanci zbrali pred župniščem v Podutiku (Ljublja- na) in se vkrcali v avtobus. V njem so že bili birmanci in animatorji iz druge župnije - Šmartno pod Šmarno goro, s katerimi smo skupaj odšli na duhovne vaje. Pot nas je vodila iz Ljubljane mimo Grosupljega, Tre- bnjega in Novega mesta. Končni cilj je bila Šmarjeta. Ko smo prispeli,smo se namestili v obnovljeno župnišče. Prvi večer smo se spoznavali med seboj in tudi s temo duho- vnih vaj-z naslovom LADJA. Drugi dan smo začeli z jutranjo telovadbo, nato smo imeli zajtrk. Potem smo nadaljevali s programom za birmance (veliko smo peli,obdelovali ra- zne teme - ena izmed njih je bila tudi 'pot življenja'). Glavna tema je bila o ladji (kot Cerkvi v svetu). Da bi to bolj doživeli, smo nekaj časa izkoristili tudi za kopanje v Šmarjeških toplicah.
V nedeljo smo v cerkvi Sv.Marjete imeli sv. mašo skupaj s starši birmancev. Staršem smo tudi pokazali, kaj smo delali na teh duhovnih vajah. Po sv. maši smo se zbrali v župnišču, kjer smo se malo posladkali, se pogovorili... Na koncu smo se poslovili in zaželeli srečno vrnitev domov.
Zahvala gospodu župniku s Podutika,Marku Čižmanu,in vsem,ki so nama pomagali tako ali drugače.Hvala tudi vsem birmancem, da so naju sprejeli kot prijatelja.

Boštjan Škulj in Urban Mikuž

Pozdravljeni, dragi prijatelji!
Sem Mitja Lešnik iz Slovenske Bistrice.Star sem 30 let in inva- lid s cerebralno paralizo. V pre- teklosti sem obiskoval zavod Janka Premrla Vojka v Vipavi, danes sem član Varstveno delovnega centra (V.D.C.) Slovenska Bist- rica. Tam aktivno sodelujem, šivam denar- nice in ovitke za knjige. Sestavljamo tudi razne polizdelke, tkemo, hodimo na spre- hode, skratka, imamo se lepo.
Popoldneve preživljam doma, poslušam ka- sete in CD-je,dopisujem se s prijatelji in se z njimi pogovarjam tudi po telefonu. Zelo rad plavam,predvsem na morju,kamor grem dva-do trikrat letno. Starši me peljejo tudi na izlete, na obiske k prijateljem in znan- cem.
Zaradi bolezni je moje delovanje na neka- terih področjih življenja nekoliko omejeno, vendar mi optimizma in dobre volje ni- koli ne zmanjka.
Vesel sem, kadar spoznam nove ljudi, s katerimi se lahko odkrito pogovarjam. Krog svojih prijateljev bi rad še razširil, zato vas vabim,da me pokličete ali mi pišete na moj naslov.
Vesel bom vašega odziva. V pričakovanju vašega klica oz.pisma vas lepo pozdravljam!

Mitja Lešnik
Kovača vas 12, 2310 Slovenska Bistrica tel. 02/818-40-38, gsm 041/220-075

Se vam je že kdaj zgodilo, da ste srečali človeka in se z njim pogovarjali, ga morda celo že dobro poznali in z njim preživeli sku pne trenutke... in ste se ob njem vprašali, če je mogoče, da se z njim skregate? Ver- jetno vsak izmed nas koga pozna, ki bi ga težko ujezil ali se z njim prepiral. To so lju- dje,ki jim je podarjen dar blagosti in dobro- tljivosti ali pa so si ta dar izmolili ali pridobili K blagosti in dobrotljivosti seveda spada še marsikaj, a z vami bi rada najprej raz- mišljala o tem, kako bi si lahko vsaj malo pridobili ta dar,da mi sami ne bi bili vir pre- pirov, jeze ali slabe volje.
Pred kratkim sem se znašla v situaciji, ko sem poslušala več ljudi,ki so mi pripovedo- vali o istem dogodku -o prepiru,ki je pripe- ljal do mnogih notranjih ran in žalosti. Vsak je imel seveda svojo zgodbo,ki se je precej razlikovala od zgodbe drugega, pa čeprav se je zgodila na istem kraju, ob isti uri in z istimi ljudmi.
Poslušala sem te zgodbe, sama pri sebi pa razmišljala, kaj se da sploh narediti. Spom- nila sem se na srečanje z duhovnikom v Bosanskem Brodu nekaj let po vojni v Bo- sni. Z mladimi smo prišli na delovno akcijo. V tistih dneh je bila v vasi tudi novinarka, ki si je želela pridobiti pravo mnenje o voj- ni v Bosni. Da bi prišla do točnega odgo- vora, zakaj je do vojne sploh prišlo, se je odločila narediti intervjuje z nekaj Hrvati, Srbi in Bošnjaki. Pridno se je srečevala vsak dan s posamezniki, jim zastavljala vprašanja, poslušala odgovore, zapisovala, morda celo kaj dognala... A župnik v Bosa- nskem Brodu nam je dejal: "Ta novinarka misli, da bo prišla do odgovora, zakaj je prišlo do vojne in kaj se je dogajalo med njo, če bo prisluhnila vsem trem stranem. A skupnega imenovalca ne bo našla; vse, kar je vsem skupno, so le ranjeni in mrtvi ljudje."
Prav tako kot v velikih vojnah na koncu koncev ne šteje zmaga ali poraz, temveč ranjeni, mrtvi, prizadeti, žalostni, objokani, ... tako tudi v naših majhnih vojnah v dru- žinah, med prijatelji, v vasi, ... ni zmago- valcev in poražencev. So le ranjeni, žalostni,potrti obrazi in uničeni odnosi Zato je zelo pomembno,da se naučimo biti ljudje miru in ne ljudje vojne.
Kako bi torej lahko postali blagi in priza- nesljivi? To je resnično velika življenjska uganka. Sama še nimam odgovora. Delam poizkuse,a prav daleč še nisem prišla.Vem, da me Bog ni ob rojstvu obdaril s tem da- rom,a zavedam se,da sem prejela semena, naj jih v sebi posejem in z njimi pridelam tudi blagost in dobrotljivost.
Morda najprej razložim, kaj je zapisano v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, kaj ti dve besedi pomenita.Blag človek je tisti, ki je poln dobrote in plemenitosti, nežen, mil in prijeten; dobrotljiv človek pa je tisti, ki rad izkazuje in deli dobrote. Če želimo torej v svojem srcu pridelati sad blagosti in dobrotljivosti, potem moramo v svojih besedah, ravnanju in odnosih začeti sejati semena dobrote. Čim pogosteje bomo delili dobrote bližnjim, tem več sadov lahko pri- čakujemo zase. Le tako lahko postanemo zmagovalci -zmagovalci v miru. Dobrota je namreč tista, ki ogreje srce, obriše solzo, prinese nasmeh. Morda bi bilo potrebno pred dobroto postaviti še besedo 'brezpo- gojna'. Vemo in doživljamo, da je marsikdo dober takrat, ko kaj potrebuje, potem pa pozabi na vse. A tu ni mišljena ta dobrota - gre za preprosto brezpogojno izražanje pohvale, toplega nasmeha, majhne pozor- nosti... ki ničesar ne pričakuje v zameno. In tega se lahko naučimo.Morda se lahko danes vprašamo, kdaj smo nazadnje pohvalili naše bližnje? Pa ne pohvalili zato, ker so nam nekaj dobrega nare- dili, ampak preprosto zato, ker so, ker se trudijo.
Gre za spremembo pogleda na ljudi. V blagosti in dobrotljivosti ne smemo iskati napak, naučiti se moramo preslišati kakšno trdo besedo, predvsem pa se moramo tru- diti za odpuščanje. In če se zdaj spet vr- nem nazaj k dogodku - k prepiru v skupini ljudi, ki sem ga omenila na začetku.
Ali je mogoče,da ti ljudje spet najdejo sku- pni jezik,da naprej skupaj delajo dobro, kar so delali prej? Mogoče je, če si tega želijo. A potrebno je najprej odpuščanje. Potem pa morajo zaceliti tudi rane, ki po vsaki 'vojni' ostanejo. Te rane najlažje zacelimo s tem, da izkazujemo in delimo dobrote. Ne smemo več preračunavati, kdo je moč- nejši, kako lahko zmagamo... zmagali bomo samo v odpuščanju, dobroti in ljubezni.Čim več takšnih zmag želim vsem in naj nam na našem 'vrtičku srca' uspe pridelati čim več blagosti in dobrotljivosti.

Polona Malovrh

Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal,ljubezni pa bi ne imel nisem nič. In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi. Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hudega.Ne želi si krivice,želi pa si resnice. Vse opraviči,vse veruje, vse upa, vse pre- nese. Ljubezen nikoli ne mine.

V sredo 16. aprila smo k zadnjemu zemelj- skemu počitku na pobreškem pokopališču pospremili našo drago Ilonko - Heleno Omulec iz župnije Svetega Janeza Boska v Mariboru (1929 - 2008).
Ko sva se po veliki noči nazadnje slišala,je bila polna upanja in pričakovanj, da se še srečamo in predvsem, da bosta z možem Karlekom še dočakala zlato poroko.
Njuno skupno življenje je bilo en sam ne- pretrgan niz preizkušenj,saj se je kmalu po poroki ponesrečil mož Karlek in kasneje je tudi njeno telo načela huda bolezen.
Mnogi invalidi in bolniki iz mariborske ško- fije se spomnimo, s kolikšno predanostjo in požrtvovalnostjo je po letu 1980 spremlja- la moža in se na mnoge načine razdajala, ko sta nas s svojim avtomobilom vozila na duhovna srečanja v Nazarje,k Sveti Trojici v Slovenskih Goricah,v Beltince in Kančev- ce v Prekmurju in vse do Šentjakoba ob Savi.To so bili časi iskanja in utiranja novih poti za vse tisto, kar danes zaobjema tudi gibanje KBBI in so za mnoge danes težko doumljivi...
Pogosto slišimo tisto znano 'floskulo' o zdravem duhu v zdravem telesu, s katero poskušajo v ljudeh poglobiti zavest, da je potrebno skrbeti za telo in zdravje.Pokojna je skupaj z možem in prijatelji vedno skr- bela za zdravje, a hkrati z življenjem vsak trenutek živo pričala, da je tudi bolno telo lahko posoda zdravega in vedrega duha. O tem pričajo tudi mnoge fotografije s sre- čanj v Prijatelju iz tistih let, s katerim je zvesto prijateljevala vse do konca.
Ena najlepših fotografij,ki jih z ženo hraniva v albumu ter v najinih srcih, pa je nastala pri Svetem Mavru v Izoli.
Poleg vsega drugega smo jima lahko vsi hvaležni tudi za ta zgled ljubezni.
Sveto mašo osmi dan po smrti je daroval nekdanji župnik pri Svetem Janezu Bosku in dolgoletni družinski prijatelj - mariborski pomožni škof Peter Štumpf in s tem izrazil spoštovanje do življenja, dela, darovanja in trpljenja pokojne in njenega moža. Le nekaj dni pred smrtjo ju je škof Peter po- vabil in vpisal med kandidate za novi dom starostnikov, ki ga gradi mariborska škofija v okviru medgeneracijskega projekta na Vrbanski. Za Ilonko, žal, prepozno.
Župnik pri Sv. Janezu Bosku, g.Tone Lipar, mi je v pogovoru še posebej izpostavil hva ležnost za njuno sodelovanje in pričevanje v pripravah birmanskih skupin v župniji. Ko so birmanci pisali vtise s teh priprav, so praviloma skoraj vsi v te spise vtkali misli iz pričevanja pokojne Ilonke in danes moč- no opešanega moža Karleka.
Zato se iskreno združimo v prošnji: "Bog ji daj večni mir pri sebi v nebesih!"
Pred prvomajskimi prazniki je odšla s tega sveta tudi Marija Adamič, ki je živela v Domu starejših občanov v Mariboru. Kot članica gibanja KBBI je gotovo z življenjem in molitvijo prispevala svoj delež dobrote. Naj ji bo Gospod bogat plačnik!
Med velikonočnimi voščili je bilo tudi sporo čilo družine Vevoda iz Ljubljane, Na Peči 4: "Naš oče Ivan Vevoda se je pridružil nebeškemu Očetu in upamo, da že v slavi vstalega Kristusa uživa večno veliko noč."
Tako velja tudi za Rada Kranjca iz Velike Nedelje in Marijo Sedovšek iz Lepe njive pri Mozirju.
Ko smo se pred prvomajskimi prazniki od- pravljali v Prekmurje,smo želeli tam obiskati tudi naše prijatelje. Dva dni pred odhodom pa smo izvedeli,da to ne bo več mogoče za Marijo Forjan, Lipovci 52, Beltinci, ker je zaspala v Gospodu. Tako smo se zbrali ob njenem zadnjem slovesu na lipovškem pokopališču. Dolga leta smo bili povezani z njo, tudi po hčerki Zdenki. Prek pisane besede je spremljala naše delovanje in nas podpirala z molitvijo. To je dokazoval tudi rožni venec, ki je bil stalno prisoten v nje- nih rokah. Naj se odpočije na srcu Jezusa in Marije. Vsem domačim pa naj bo Vstali Gospod tolažba in upanje, da se nekoč spet snidemo 'tam gori'!
V petek, 25. aprila, smo na pokopališču v Mirni Peči pospremili k večnemu počitku Jožefo Kovačič, mamo Toneta Kovačiča, ki je član našega gibanja KBBI in vedno pripravljen za sodelovanje.
Njeno življenje je bilo prežeto z mnogimi preizkušnjami. Zadnja leta jo je spremljala še teža bolezni, saj je morala vsak drugi dan v bolnico na dializo.Na zadnji dializi pa jo je prizadela še možganska kap in je v borbi za življenje v enem tednu odšla v ve čno življenje.Naj jo Bog sprejme v nebeški dom!
V soboto 3. maja, ko sem bila s skupino Bratstva na duhovnih vajah na Zaplani, mi je v zgodnjem popoldnevu zazvonil preno- sni telefon. Na drugi strani se je predsta- vila: "Sem nečakinja Tončke Mesojedec in sporočam, da je teta po hudem trpljenju odšla v večnost."
Vrsto let je bila naša članica Bratstva, do- bivali smo se na mnogih srečanjih, dokler ji je zdravje dopuščalo.Z nami je bila nazad- nje na srečanju v župniji Zalog (Ljubljana), saj je za tamkajšnjo novo cerkev in žup- nišče tudi prispevala darove. Dolga leta je živela v Zalogu. Ko pa se ji je zdravstveno stanje tako poslabšalo, da ni zmogla več skrbeti sama zase, se je preselila nazaj v domače kraje, k nečakinji v Kompolje pri Vidmu - Dobrepolje.
Ostali sva v stiku po telefonu.Večkrat sva se slišali. Le zadnje čase ni bilo glasu od nje. Zadnje mesece je bil njen dom - Dom za upokojence v Grosupljem. V velikem trpljenju zaradi hude bolezni se je v sredo, 30. maja, preselila v večni dom k Očetu.
Hvala,Tončka,za vse prijetne skupne urice in za zaupanje po telefonu. Naj ti bo Oče dober plačnik v nebeškem domu za vse dobro in trdo preizkušanost v bolezni.

Katja Miklič

Ljubezen so zlate stopnice, po katerih se srce vzpenja v nebo.

Od nas se je 30.aprila poslovila in stopila v večno življenje Anica Štekar iz Novega mesta.S KBBI se je spoznala preko Mimice Pust, ki je bila med začetniki Bratstva.
Veliko sta bili povezani in ko je Mimica od- šla k Bogu, je vez z Bratstvom še naprej ostajala. Anica je bila vedno pripravljena pomagati, njen dom je bil vedno odprt...
V času bolezni je bila vesela p. Felicijana, ki ji je prinašal Jezusa, pa tudi prijateljic, ki so ji pomagale nositi križ. Bog jim povrni!
Naj se veseli v nebesih rajske sreče.

Stanka Starešinič

Nagradna križanka

Na god apostolov Petra in Pavla bo v naših stolnicah nadvse slovesno, saj bodo škofje posvetili nove duhovnike.Teh je v zadnjem času veliko manj kot pred desetletji, zato smo vsakega med njimi zelo veseli. Leto- šnji novomašniki so - tako kot vedno - po značaju in videzu zelo različni, vsem pa je skupno, da so slišali Gospodov klic in nanj odgovorili. Molimo, da bi njihovemu zgledu sledili tudi drugi, kajti duhovni poklici ras- tejo iz trpljenja, žrtev in molitev. Jezus je namreč rekel: "Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce v svojo žetev."
Rešitev (geslo v označenem stolpcu in vrstici) prepišite na dopisnico ali karton v njeni velikosti ter jo do 1. julija 2008 poš- ljite na naš naslov: PRIJATELJ, Tabor 12, 1000 Ljubljana; s pripisom: KRIŽANKA.
Obenem izrežite in nalepite kuponček, ki je pod križanko.

IŠČITE TO, KAR JE ZGORAJ!

Nagrajenci 2/2008:
1. MEGLIČ Anica, Zavrti 45, 1234 MENGEŠ prejme knjigo 'Na poti svetosti', Cvetane Priol
2. VOVNIK Janka,"DOM" Ročevnica 58,4290 TRŽIČ, prejme prtiček z vezenjem
3. VRHUNEC-ŽNIDARŠIČ Branka, Topolje 6, 4227 SELCA,prejme knjigo Tvoje odločitve, Zvoneta Modreja
4. PIŠLJAR Marjan, Ravne pri Žireh 3, 4226 ŽIRI,prejme avdio kaseto 'Kanček upanja'- Zvoneta Modreja
5. VEHAR ŠTUCIN Erna, Idrijske krnice 24, 5281 SPODNJA IDRIJA, prejme knjigo 'Zdravniški utrinki', Ljerke Glonar
6. ŽAGAR Ana, Log 15 a, 1430 HRASTNIK, prejme ovitek za revijo 'Prijatelj'.

Čestitke izžrebanim in Bog povrni daroval- cem nagrad!

oddaja za bolnike, invalide
in njihove prijatelje


Dobite jo brez recepta na Radiu Ognjišče
3. torek v mesecu   ob 20.30
in ponovitvi v sredo ob 23.00.

ZAHVALA IN ČESTITKE RAFKOTU JURJEVČIČU

• "RAFKO,KAR DOBRO SE NAM JE IZŠLO!"

• "RAFKO,VI STE PA RES V PRVIH VRSTAH!"

• "RAFKO,POZITIVNO SI POVEZAL TEŽAVE"

• "RAFKO, HVALA TI. ČESTITAMO!"

Tone Planinšek

  Molitev
  očeta
  za otroke

Paul Roth
(pripravila Polona Malovrh)