Aleluja! Vstal je Kristus, vstali bomo tudi mi! Aleluja! Tako vzklikamo kristjani po velikonočnem dogodku, ki ga vedno znova praznujemo. Toliko je raz- logov, ki kličejo  po odrešenju, da nam Gospodov odgovor prihaja kot prepotre- bna rešitev.
Velikonočni čas naznanja v Sloveniji tudi pomladni čas. Naj nas spodbuja k osebni rasti za dobro, ne glede na naše življenjsko obdobje.
Obnova doma Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov na Zaplani pričaku- je poseben blagoslov. Pa tudi uspeh za mnoga srečanja dobrih ljudi, ki se bodo vrstila v prihodnosti. Naj vendarle služi svojemu plemenitemu namenu za vse- stransko rast posameznikov in skupno- sti.
Leto družine prinaša mnogokje poživi- tev skupnega življenja na vseh ravneh. Slovenska Cerkev nas vabi k sodelova- nju, da bi dne 10. maja 2008 na celjs- kem stadionu uspešno praznovala prvi slovenski pastoralni dan pod naslovom 'Za življenje-za družino'. Naj bodo dru- žine podprte z molitvijo in delom za zdra ve in plemenite medčloveške odnose.
V dobi razvoja računalništva in teleko- munikacij je možno na več načinov priti do informacij. Tako je tudi revija Prija- telj v besedilni obliki dosegljiva preko svetovnega spleta (interneta).Med ob- vestili bomo na to še naprej spominjali. Hvala vsem, ki se tega poslužujete, da lahko kaj lepega preberete in pošljete drugim.
Slovo pomembnih osebnosti naroda in Cerkve je vredno našega spoštovanja. Posebno, ker so se mnogi, kot sta dr. Franc Perko in dr. Janez Drnovšek, so- očila z izzivom, ki ga prinaša bolezen. Mislim, da sta se oba izkazala kot po- gumna in zgledna bojevnika.
Dovolite, da vas še od tu spodbudim za akcijo 'Povej naprej', s katero bi radi Prijatelja podarili še komu, ki ga ne po- zna in bi ga bil vesel. Naj bosta vsebina in slika prenos tistega,kar želite dobre- ga bližnjim - biti prijatelj.
Mir in dobro.

Toni Burja CM

Fotografiji na ovitku:

naslovnica: družina Skela iz Izole, foto: Tone Planinšek
napis ob sliki: ovitek zadaj: mama s hčerko v naročju, foto: Tone Planinšek

Prispevke za št. 3 pošljite do 1.5.2008

April

Molimo, da bi kristjani tudi v težavnih in zapletenih razmerah današnje družbe s svojim življenjem neutrudno pričevali, da je Kristusovo vstajenje vir upanja in miru. Molimo, da bi bodoči duhovniki mladih Cerkva bili deležni vedno boljše izobra- zbe in duhovne formacije za evangeli- zacijo svojega naroda in vsega sveta. Molimo, da bi razumeli in uresničevali naročilo koncila, naj živimo kot veliko- nočni kristjani.

Maj

Molimo, da bi kristjani bolj kritično vre- dnotili literaturo, umetnost in sredstva obveščanja in tako podpirali kulturo,ki bi branila in uveljavljala vrednost človeka. Molimo, da bi Devica Marija, Zvezda evangelizacije in Kraljica apostolov, tako kot je spremljala apostole v za- četnem obdobju Cerkve, tudi danes z materinsko ljubeznijo vodila misijonarje in misijonarke,ki delujejo po vsem svetu Molimo, da bi čaščenje Marije temeljilo na pravem poznavanju njene vloge pri odrešenju, ki ga je izvršil Kristus.

'Zbogom' je močna beseda. Danes jo malo uporabljamo ali pa jo nadomestimo z 'živijo' in 'nasvidenje'. Je prva beseda ki jo otrok izreče z življenjem, ko se poslovi od maternice. 'Zbogom' pomeni slovo, razdaljo, ločitev in spremembo. Do vsega tega pa nosimo v sebi globok odpor.

ni dozorevanja brez poslavljanja

Naš 'zbogom' je zato lahko zelo boleč, lahko pa je vesel ali indiferenten. Veselo slovo osvobaja: je 'zbogom' dolo- čenemu vidiku življenja, ki nas je težil, zasužnjeval in nam morda povzročal bolečino. Obsta- jata še realistični in bežeči 'zbogom'. Realistično slovo nam narekuje osebno- stna rast, naša izbira ali pa sam življe- njski proces. 'Zbogom', ki je posledica bežanja, pa kaže, da se človek ne uspe soočiti z notranjo ali zunanjo stvarnos- tjo in se zrelo odzvati. Hoče pobegniti, da bi se skril pred stvarnostjo. Zato je besedo 'zbogom' zelo težko zares izreči. Ko jo izrečemo, nekaj sedanjega postane preteklost, zgodovina.
Heraklit je rekel, da vse teče. To po- meni, da je naše življenje kakor reka, ki se nenehno poslavlja od svojega izvira, vasi, obal, mostov, gora, pokrajin in ljudi. Če hočemo rasti in obstati v pro- cesu življenja,je 'zbogom' nujno potre- ben. Vsak dan znova se moramo učiti poslavljanja od idej in občutij, ki so morda oživljale in spodbujale naše srce v določenem življenjskem obdobju, po- tem pa so ga začele dušiti. Posloviti se moramo od navezanosti na osebe, do- godke, naloge, vloge in celo predstave. Če ne znamo reči 'zbogom', naše življenje postane kakor mlakuža. Naša življenjska moč se ustavi. Sprememba in medsebojna izmenjava z drugimi se prekine.
Zgodovina vsakega človeka je nenehno poslavljanje.Brati in razumeti svojo zgo dovino pomeni sprejemati vse trenutke poslavljanja, vsak 'zbogom',ki je zaklju- čil določeno poglavje življenja in odprl novo. Smrt je izkušnja zadnjega slove- sa, zadnjega 'zbogom'. V tem trenutku nam 'zbogom' omogoča, da živimo v sedanjosti, da smo pristni. Življenje samo nas postopoma nauči in našemu srcu omogoča dozoreti, rasti v svobodi, realizmu, moči in upanju tudi za zadnje slovo.
Nasprotje poslavljanja je otrplost, ne- gibnost, odvisnost, grabljenje trenutka, ki nam uhaja. Če si ne moremo pred- stavljati samega sebe brez določenega človeka, brez določene stvari ali okoli- ščine, to pomeni, da smo se zaprli v določeno obdobje svojega življenja, ki bi ga morali že zapustiti in prerasti. S tem škodujemo sebi in drugim.
Vsakodnevno poslavljanje je težko. Zdi se nam,da bomo imeli večje 'koristi', če ne rečemo 'zbogom'. Delne dobrine, ki zadovoljijo le določeno razsežnost na- šega življenja in osebnosti, ustavijo in otežujejo pa celoten razvoj, nas zlahka odvrnejo od celostne rasti in poslavlja- nja. Zlahka se znotraj sebe zatečemo v domišljijo zemeljskega raja. To pomeni, da nič več ne hodimo, da smo obstali. Hoja namreč na vsakem koraku zahte- va 'zbogom'.Ko ga izrečemo, nekaj 'na- šega umre', malega ali velikega: misel, občutje, navzočnost.Zato je težko reči 'zbogom'. Načelo užitka nas sili, da zgrabimo tisto, kar nas zadovolji. Sili nas, da se naselimo v to, kar nam daje prijetne občutke. Načelo stvarnosti pa nas, če to hočemo ali ne, vodi skozi slovo od vseh prijetnih in neprijetnih vidikov poti, zato da bi rasli in bili spo- sobni odgovoriti na nove izzive, ki nam jih prinaša stvarnost. Učiti se posloviti pomeni biti to, kar resnično smo.
Rdeča luč, da še vedno živimo nekje v preteklosti in ne zmoremo reči 'zbogom' sta zamera in zagrenjenost. Obeh se osvobodimo tako, da rečemo 'zbogom' določeni bolečini, svoji mali pravici po maščevanju, s katerim smo si dopove- dovali, da smo žrtve in zato upravičeno agresivni. Živeti sedaj pomeni, da smo preteklosti rekli 'zbogom' in je zato da- nes prvi dan našega preostalega živ- ljenja.Le tako lahko odgovarjamo na to, kar se danes dogaja.
'Zbogom' povzroči tudi negotovost. Ljudska modrost pravi: "boljše je zlo, ki ga poznam,kakor pa dobro,ki ga moram še spoznati." Storimo vse, da bi imeli občutek gotovosti, v resnici pa moramo sprejeti tudi negotovost, ne od nje be- žati. Ko se poslovimo od gotovosti, se odpremo življenju.S tem sprejmemo tve ganje. Moder je tisti, ki sobiva s svojo negotovostjo, ne da bi ji dal oblast nad seboj. Jecljajoči ali odločno izrečeni 'zbogom', nas odpre in nam omogoči,da postane negotovost naša sopotnica,ne pa vladarica.
Končno 'zbogom' povzroči v nas določe no stopnjo praznine in samote: v glavi, srcu, dogajanju in odnosih. A prav ta praznina nam omogoča, da se umakne- mo sami zase,da pridemo v stik s svojo stvarnostjo,da rastemo naprej, se uči- mo in dozorevamo.Šele to nam omogo- či, da odgovorno izgovorimo 'zbogom'. Samoto nam dela znosno tudi mreža človeških odnosov,ki pomaga,ker lahko svoj 'zbogom' živimo v družbi z drugimi, ki se tudi učijo nenehne notranje svo- bode in večne veličine. Če hočemo reči 'zbogom', moramo biti večji od tega, od česar se poslavljamo. Potrebujemo lju- bezen, da se lahko v njeni moči vedno znova poslovimo od vsega in odpremo za novo. Pri tem bomo vedno čutili do- ločeno praznino. A če jo bomo v moči Ljubezni upali in znali nositi, bo postala moč za rast v upanju na oaze, ki nam sredi puščave omogočajo preživeti in z veseljem živeti. Sv. Ignacij Lojolski je to skrivnost izrazil nekako takole: "Bog nam daj svojo obilno milost, da bomo njegovo sveto voljo vedno iskali, čutili, spoznavali,sprejemali in jo v celoti ure- sničevali." Zato nas v eksamnu (izpra- ševanju vesti) vsak dan povabi, da se mu zahvaljujemo, se poslovimo od dob- rega in slabega ter odpremo njegovi nenehni in neskončni ustvarjalni skrbi za vsakega izmed nas.

1. Zavedaj se svoje telesne drže in napetosti, ki jih doživljaš ta trenutek v telesu. Povabi svoje telo, da se v ritmu globokega vdiha in izdiha sprosti. Vpra- šaj svoje telo: "Kako si ta hip?" Telo ti bo povedalo, kako je v današnjem dnevu.
Ko se zaveš odgovora, si prikliči v spo- min tri priložnosti v svojem življenju, ko ti je uspelo zares reči 'zbogom', se po- sloviti od preteklosti in se v sedanjosti odpreti prihodnosti. Spomni se trenut- kov, ki so te ob poslavljanju napolnje- vali z globokim mirom.
2. Nato pomisli, od katerih ljudi, izku- šenj in okoliščin svojega sedanjega živ ljenja bi se moral posloviti in jim reči 'zbogom', če bi se hotel počutiti v so- zvočju s samim seboj.Kje in zaradi kak- šnih koristi ti je najtežje reči 'zbogom'? Globoko dihaj. Zavedaj se, da je Bog tvoja moč in da se zato zmoreš odgo- vorno posloviti od tega, kar te ovira v rasti in celostnemu dozorevanju -sreči.
3. Po vaji zavedanja telesa se spomni na 'zbogom', ki so ga drugi rekli tebi in ti je povzročil bolečino. Morda te je bolj bolela tvoja razlaga in razumevanje tega, kar ti je drugi rekel z besedo ali dejanji? Zavedaj se,da si veliko večji od tistega 'zbogom', ki je bil izrečen le nekemu delu tvoje osebnosti ali pa podobi, ki jo je v tistem trenutku drugi človek imel o tebi. Sebe glej kot veliko večjega od tistega trenutka.Tvoje celo tno življenje je veliko večje od tistega 'zbogom'. Tvoja ustvarjalnost in sposo- bnost spremembe, tvoje globoke vred- note in notranja moč, se zaradi tega ne morejo podreti, razen če ti to dovo- liš. Lahko živiš naprej in tiste zavrnitve ali slovesa, ki te je tako zabolel, ne absolutiziraš. Dovolj moči imaš, da greš naprej in v sebi zajameš iz tega, kar si, za Boga.
4. Sprosti se. Zavedaj se telesa in ob- čutij.V ritmu dihanja se zavedaj,da imaš na dnu svojega bitja pristen 'zbogom'. Lahko se odločiš,da ga boš vsadil v do- ločeno razsežnost ali dogajanje svojega sedanjega življenja in boš tako bolj svoboden in bolj živ.Počasi izgovarjaj 'zbogom' prav v tisti dogodek ali odnos. Poslovi se od ovire in ji reci 'zbogom'. Zahvali se Bogu, da se lahko poslavljaš in si nenehno odprt za polnost življenja ki ti jo je obljubil in jo okušaš prav v trenutku,ko se poslavljaš od sedanjega in sprejemaš to,kar ti podarja za priho- dnost.

povzel p. Viljem Lovše DJ

vir: Garcia-Monge,Jose Antonio(1997):Treinta palabras para la madurez. Desclee De Brou- wer, Bilbao, 37-42.

Šla sem v odprto svetišče življenja,
da bi brez plačila prejela niti za vezenino srca.
Šla sem v stanovanja, bolnišnice, zapore in na ulice,
med uboge,bolne,obsojene in izgubljene
da bi z njihovih iskrenih obrazov
prsti nežno pobožali solze in osamo,
strah, nemoč, beg in priznanja,
da bi vse to ljubezen položila na statve sočutja...

Šla sem, včasih sama potrebna, da bi kdo šel zame.
Šla sem, da bi iz nepopolnosti vezla lepoto,
in bi skupaj s ponižnimi ustvarjala svetlobo.
V njej je mogoče videti resnico:
zunaj že brsti in cveti pomlad,
ptice v zelenih krošnjah niso utrujene,
sonce poljublja semena v zemlji
in reke spet radostno iščejo morja...

Zaradi vsemogočnosti življenja, zaradi klica vstajenja
je tako zelo vredno vedno znova iti,
četudi se ti zdi, da si končal vse poti.
Zaradi dobrih, pristnih in toplih ljudi
je tudi med vbodi mogoče najti zlato nit
ki preplete vezenino srca in ji da odsev svetega...

ALELUJA!
BLAGOSLOVLJENE VELIKONOČNE PRAZNIKE!

Uredništvo, uprava
in vsi drugi sodelavci ter dopisniki

Kar dva Toneta sva se zbrala pri Bran- ku, Nataši in Alexu,prijazni in nasmejani družini v Izoli. Branka in Natašo sva najprej prosila, da se nam predstavita, vmes pa spregovorita tudi o sinu Alexu.

Nataša (N): sem Nataša Krštinc in prihajam iz Metlike Tam sem živela do sedmega leta, dokler nisem šla v os- novno šolo. To sem obisko- vala v Kamniku, v Zavodu za usposabljanje invalidne mladine. Tam sem končala tudi srednjo šolo. Potem sem bila eno leto doma, nato pa hodila na društvo distrofikov, kjer so me pred službo za eno leto dali na poskusno de- lo. Leta 1994 sem po enem letu prišla v Izolo in se prek društva zaposlila v Do- mu 'Dva Topola'.

Toni B.(TB): Kdo so še tvoji družinski člani? Še kakšni spomini iz domače- ga kraja?
N: Doma sem bila v bistvu zelo malo. Nekaj prijateljev imam iz Metlike. Doma imam še mamo. Oče je žal že pokojni. Imela sem tudi dve sestri, ki sta kot jaz imeli mišično distrofijo. Zdaj sta že po- kojni. Obe sta bili mlajši in sta zgodaj umrli.

TB: Ali je ta bolezen že od rojstva, je dedna?
N: Nekatere oblike so dedne, druge pa ne. Jaz jo imam od rojstva. Vendar sem normalno shodila z enim letom, tako kot drugi. Samo je bilo takoj opaziti, da ho- dim malo bolj 'racavo'. Tudi stabilna ni- sem bila preveč,tako da me ni smel nih če preveč 'dregniti'.Hodila sem nekje do osmega, devetega leta starosti. Potem se je pa začelo slabšanje.Ko sem rasla, je bila tudi teža večja in noge me niso več držale.Z devetimi leti sem prišla na voziček. Bolezen se je še stopnjevala. V začetku sem si sama pomagala in bila bolj močna, potem pa je bilo vedno te- žje. Zdaj je nekako stabilno. Pazim na to,da čimveč tistega kar lahko naredim, naredim sama.

Tone P. (TP): Kdaj so starši izvedeli za diagnozo?
N: Kmalu po tistem, ko sem shodila. Prej niti ne, ker se pri dojenčku tega ne opazi. Potem so me veliko nosili okrog zdravnikov. Bila sem tudi v bolnišnici v Stari gori.

TB: Izguba dveh sester je bila goto- vo tudi velika bolečina...
N: Ko je umrla prva sestra,sem bila bolj majhna (5 let). Ko pa je umrla druga sestra,sem imela 15 let in se me je bolj dotaknilo. Zdi se mi, da sem bila takrat celo v Stari gori. Obe moji sestri sta umrli zaradi pljučnice.

TB: Branko, zdaj si pa ti na vrsti.
Branko (B): Sem Branko Skela. Rodil sem se in živel v Ljubljani. Imam še oba starša in sestro.Osnovno šolo sem obi- skoval v Ljubljani. Bil sem bolj živ otrok. Ko sem obiskoval gimnazijo, sem živel pri lazaristih. Od 16. leta ne živim več doma. Potem sem šel na fakulteto, kjer sem bil leto in pol. Že prej sem imel željo, da bi po dveh letih študija naredil nek premor. Zato sem šel služit civilno vojsko - in ne boste verjeli - v Izolo. (smeh) Tukaj sem potem ostal; zaradi Nataše Krštinc. Od tu naprej pa je zgo- dba že bolj ali manj skupna.

TB: Morda nam še kaj več povesta o tem, kako sta se spoznala.
N: Leta 1994 sem prišla v Izolo, kjer so me zaposlili.V tem času je bil Branko na civilnem služenju.
B: V tej službi sem opravljal raznovrst- na dela,kot npr.kosil travo,vijačil omare ipd., pri čemer sem spoznal Natašo. (smeh)
N: Da, takrat sva se tam spoznala.
B: Oba sva živela v isti hiši, kjer je bila Nataša v službi. Z lastniki sva se dogo- vorila za eno sobo in tam živela 7 let. Potem sva se odločila za otroka. Odlo- čitev je bila povezana z razmišljanjem o posledicah bolezni in dednosti pri otroku Opravila sva razne preiskave, se pogo- varjala z genetiki in spoznala veliko teh zdravnikov, katerim sem zelo hvaležen. V genetiki pač obstajajo neka pravila, potem pa se prepustiš Božji milosti ali sreči, kakorkoli kdo to imenuje. Takrat smo prišli do spoznanja, da je možnost za zdravega otroka 3:1. Preiskave so trajale dolgo, ker preverjajo vse krvno sorodstvo, vse potomce. K sreči se je vse dobro izteklo in je sin popolnoma zdrav. Živahen je, včasih celo preživa- hen. Ko je bila Nataša noseča, sva že razmišljala, da nam ena soba ne bo več zadostovala.
N: Imela sem stanovanje v službi.Poleti je tam precej ljudi, ker poteka obnovit- vena rehabilitacija invalidov.Bilo bi malo nerodno in moteče,če bi bila midva tam z majhnim otrokom. Zato sva se odlo- čila in začela iskati stanovanje. Za za- četek sva bila podnajemnika v Šmarjah nad Koprom.
B: Ko začneš, je tudi cena ena izmed tistih stvari, ki jih moraš upoštevati. Stroški in življenje se precej spremenijo Glede na to, da sva oba priseljenca in da nisva imela nič, je bil podnajem hitra rešitev. Razmišljala sva tudi o tem, da bi otrok rasel čim bolj v naravi,vsaj do- kler je še majhen, da si lahko vsak dan zunaj. V najem sva vzela pritličje neke hiše. Jasno, da nama ni prišlo vsako stanovanje v poštev, posebno ker ima Nataša električni voziček. Jaz sem se v službo vsak dan vozil 50 km. Natašo so vozili drugi,ker sva imela različne urnike


B: Ko je bilo treba roditi,sva šla v Ljub- ljano, zaradi strokovne ekipe, ki je tam. Porod sicer ni bil problematičen, ker so izvedli carski rez po posebnem postop- ku. Nataša se gotovo še spominja kak- šne podrobnosti. No, in potem sva do- bila našega Aleksa. Ko smo prišli nazaj iz porodnišnice, sem imel porodniško. Imel sem srečo. Jaz jo imam vedno, da ne bo pomote. (smeh) Lastnik in direk- tor mi je v službi šel toliko na roko, da praktično nisem hodil v službo in sem bil ves čas doma -na porodniški- nujne stvari pa sem delal kar doma.
Bilo je kar pestro. Če si predstavljate, da Nataša ne more dvigniti 5 kg, potem veste,da je bilo veliko dela. Moja mama se je kar preselila k nam. Na začetku sva jo prosila za pomoč za 4 dni,potem pa je zelo dolgo ostala z nami. Bilo je lepo,ker smo imeli velik del hiše z ogro- mnim vrtom, tako da je mama imela svojo sobo. Ona nama je pomagala pri veliko stvareh in je ostala z nami skoraj tri leta.
Ko je otrok rasel, sva začela intenzivno razmišljati o tem, da bi se preselili 'na svoje'. In spet, ker smo 'srečkoti', smo našli stanovanje, ki ga imamo zdaj.
N: In tega si šel pogledat sam, ker sem rekla,da nima pomena,da greva skupaj, saj sva jih že toliko videla.
B: O tem, kako sva vendarle prišla do svojega stanovanja, kjer smo sedaj in kdo nam je pri tem pomagal, bi lahko povedal veliko.

TB: So vam domači stali ob strani?
B: Da, tudi Natašina mama nam je pomagala.

TP: Morda bi bilo dobro slišati še dru gi del zgodbe: Kje je 'iskra' presko- čila?
B: Jaz sem kot civilni vojak skrbel za marsikaj. Ponoči sem moral biti dežuren in dosegljiv po navadnem telefonu za klice invalidov za obračanje, žejo, po- moč na stranišču itd. Sob je bilo okoli trideset in v vsaki sobi v povprečju po dva invalida. Moja soba je bila na pod- strešju. Počasi sem opazil eno dekle na vozičku, ki je imela nekaj, kar drugi niso imeli.Ob večerih,ko sem bil dežuren,sem večkrat prišel dol in sva se pogovarjala Takrat ni bilo mobitelov. Napeljal sem si podaljšek iz moje sobe v Natašino v pri tličje in tam dežural. Potem sva se po- govarjala in tako je do tega prišlo. Na začetku se podnevi še nisva kaj dosti pogovarjala, ker je to bilo bolj skrito. Potem so pa kar naenkrat že vsi vedeli.

TP: Zelo malo je primerov, da pride- ta skupaj zdrav fant in dekle na vo- zičku. Običajno je obratno; fant na vozičku in zdravo dekle.
B: Zmeraj pravim, da sem srečko. Mo- goče zaradi tega,ker se spomnim samo lepih in dobrih stvari. Druge stvari takoj pozabim. Seveda je šok za starše in prijatelje, ko jim poveš, da imaš dekle na vozičku.


TP: Ali je bilo tudi kdaj nasprotovanje?
B: Nasprotovanje, da bi se mi odpove- dali, to ne. So mi pa na tisoč in en na- čin povedali, zakaj to ni pametno. Gre za osebno odločitev. Pomembne odlo- čitve sprejmeš po tehtnem premisleku. Ravno danes zjutraj sem v neki knjigi bral celo poglavje o tem, da je ljubezen odločitev. Gre za to, da je vsaka stvar na začetku enostavna, lepa, super. Vmes pa pridejo tudi drugačne stvari. Takrat pa pride v poštev to, ali si se ti nekaj odločil, ali boš vztrajal, ali boš za tem stal.In tem odločitvam ter življenj- skim ciljem je treba slediti.

TP: Si imel kdaj pred civilno vojsko stike z invalidi?
B: Imel sem veliko stikov ravno preko Prijateljstva. S Tonijem sva bila navdu- šena šoferja precejkrat. Ampak poznal sem stvari na nekem drugem nivoju. Poznati invalide eno ali dve uri na dan, ali pa na izletu, je druga zgodba kakor pa poznati jih 24 ur na dan.

TP: Ali si razmišljal tudi o tem, da boš moral delati namesto žene tiste stvari, ki bi jih sicer ona naredila, če bi bila zdrava?
B: Tega nisem imel v glavi. Stari oče je dejal, da mora biti moški samostojen tudi brez ženske. Mora znati prati, ku- hati, likati. Mene so tako vzgojili in jaz sem to vse znal. Nisem potreboval žen- ske, ker drugače ne bi preživel ali da bi mi bilo lažje.Tu gre za neko drugo odlo- čitev,za neko bolj kvalitetno, polno živ- ljenje. Mislim, da je glavna stvar ljube- zen.
In verjamem,da če se nekdo nenadoma ponesreči, je težje partnerju sprejeti takšno spremembo. Poznam tudi veliko primerov, ko se je staršem rodil invali- den otrok. To je podobna zgodba, ki ti spremeni življenje. Človek mora vztra- jati, sprejeti samega sebe in življenjske izzive. Naučiti se mora živeti in biti za- dovoljen. Ko to enkrat narediš, potem ni več problem.

TP: Kolikor jaz poznam invalidske družine, skoraj ne gredo narazen, ker jih povezuje ljubezen. Tukaj ni tega "če bo šlo, bo, če ne, pa greva narazen."
B: Odločitev je najpomembnejša.Spom- nim se nekega človeka, ki nas je nekoč vprašal: "Kakšna je razlika med celiba- tom in zakonom?" Pravi: "Nobena, pri vsaki stvari se moraš vsak dan sproti odločiti ali boš ali ne boš."Zato jaz gle- dam na to kot na svojo odločitev.

TB: Nataša, nam boš še ti kaj pove- dala?
N: Spomnim se, da sem ga gledala v oči. Oče je še živel in je mama rekla: "Joj, kakšnega fejst fanta si našla!"

TB: Kako bi nam pa opisala en vaš vsak dan? Pa z vajinim sinom.
N: Aleks je star 8 let in hodi v tretji razred.
Običajni dan vstanemo okrog sedmih. Aleks mora biti deset pred osmo v šoli. Nekaj časa porabimo, da se vsi uredimo in potem spijemo kavo.Aleks se zdaj že sam uredi in gre v šolo, midva pa malo zatem vsak v svojo službo. Jaz sem v službi do treh in grem po Aleksa. Na poti domov greva še v trgovino. Doma narediva nalogo, pogledava kaj je bilo v šoli. Popoldan, če je prost, gre k prija- telju,kadar nima kakšne dejavnosti.Ho- di namreč k nogometu, kamor ga zape- ljemo, pa tudi na plesne vaje v Koper, kamor ga zapelje Brane.Ob četrtkih ho- di k verouku. Tako, da čas hitro mine.
B: Vikendi so pa za nas čisto drugi svet. Že nekaj let jih skušamo imeti za sebe. Preživimo jih skupaj.Če je sonček smo zunaj, sicer čisto kje drugje. Poleti radi gremo ob sobotah peš do Portoro- ža in nazaj.

TP: Kdo hodi na govorilne ure, ko se najbrž ne pride z vozičkom v šolo?
N: Se pride, ker je šola tako prirejena. Imajo klančino, tako da ni problema.
B: Prvi in drugi razred sem v glavnem jaz hodil na govorilne ure in roditeljske sestanke, sedaj pa hodi Nataša. Šola je nova in ima tudi dvigalo. Cela Izola in večina stvari je prilagojenih za inva- lidske vozičke. Tudi pločniki, trgovine, banka. Razumevanja je veliko. Zdaj je tudi v župnišču župnik naredil zadaj klančino, ker drugače Nataša ne more noter.

TP: Ste že potovali z vozičkom z avionom?
B: Letos gremo prvič. Imamo že rezer- viran dopust v Turčiji.Nekoč smo rezer- virali dopust v toplicah pod Roglo, kjer so bile stopnice.Ker nismo mogli v hotel smo šli v drug apartma.Drugače pa ve- dno vzamemo s seboj klančino, da pre- mostimo eno ali dve stopnici, če je potrebno.Zato tudi najraje potujemo s svojim avtomobilom, da imamo vse pri roki. Hodimo najraje v hotele, kjer imaš večjo samostojnost in več prostora.
Smo skupaj, pa tudi nismo. S tega vi- dika si dopuščamo tudi samostojnost. Tako je tudi Aleks šel lansko leto na prvi smučarski dan kar sam.Doma zara- di tega nismo bili nič preveč v skrbeh in je šlo vse po sreči.
Letos smo šli na smučanje skupaj.Išče- mo takšno smučišče,da je Nataša lahko nekje v koči,da je sonce in da nas vidi, ker drugače nima nič od tega. Drugače prosti čas izkoristimo za kakšne toplice, smučanje, jadranje.Z navadnim invalid- skim vozičkom smo že imeli tudi izlete po gozdu.
Z vozičkom smo šli tudi na Postojnski grad, kjer je približno 500 stopnic, malo greš v to stran, malo v drugo pa še eden je zraven, za varnost, da ti ne spodrsne. Tisto je bilo po mojem naj- večje dejanje.
Zdaj imamo takšen avto, da se Nataša kar sama zapelje noter. Avto mora biti praktičen, drugače ti nič ne koristi.
B: Kar nam zelo, zelo olajša bremena, je pomoč osebne asistentke.Gospa pri- haja v glavnem ob popoldnevih pomagat Nataši pri vsem potrebnem na domu. Pomaga nam tudi pri gospodinjskih delih Zaposlena pa je preko društva distro- fikov. Ta asistenca nam je res omogo- čila nov način življenja.

TP: Kakšne cilje imate pred seboj?
B: Eden izmed njih je gotovo ta,da sina čim bolj osamosvojimo in pripravimo na samostojno pot v življenju.Meseca ma- ja imamo prvo sv. obhajilo. Življenjsko energijo, voljo moraš pokazati vsako jutro sproti.Upanja ne smeš nikoli izgu- biti. Vsak dan se zgodi toliko stvari...

TP: Pa še misel za konec!
B: Dobra volja je najbolja! Smeh mora prihajati iz duše. Človek mora biti zado- voljen najprej sam s seboj.To se mi zdi da je glavno.

S Tonetom sva bila presenečena nad dobro voljo, ki je navzoča v tej družini. Vesela sva se vračala proti domu, da sva odkrila veliko lepega, kar bova lahko posredovala drugim, tudi vam.

Na obisku sva bila:
Tone Planinšek in Toni Burja (zapis)

Za očetov 60. rojstni dan so načrtovali vzpon na Kredarico Pred leti je tam pomagal pri gradnji kapelice. Tega vzpo- na se je zelo veselil. Že tri mesece prej je nabiral kon- dicijo na Golovcu in Šmarni gori. Vsem je želel pokazati,da ima še mlade noge. Na vzpon je povabil ženo, hčer in tri vnuke. Vesel je bil,da so tudi vnuki nav dušeni planinci.
Deset dni pred načrtovanim vzponom mu je v popoldanski vročini nenadoma postalo slabo. Izgubil je zavest.Z reše- valnim vozilom so ga odpeljali v bolniš- nico zaradi možganske kapi. Hči je ču- tila, da se očetu življenje izteka. Pokli- cala je bolniškega duhovnika, da bi mu podelil zakrament bolniškega maziljenja. Vedela je, da bi bila to tudi očetova želja.
Naslednji dan so ji po telefonu sporočili iz bolnišnice: "Žal nam je, vaš oče je danes zjutraj ob 8.55 uri umrl."
"Ali se je še kaj zavedel? Ali je še kaj spregovoril? Ali je na koncu trpel?"
"Vaš oče se ni več zavedel in je mirno umrl" so bile besede medicinske sestre.
"Ali ga lahko vidim?"
"Seveda, kar pridite."
Hči se je takoj odpravila z avtom v bolnišnico. Vozila je hitro in raztreseno. Komaj je videla, kakšna luč gori na se- maforju.Ni bila več prepričana,ali je oče ležal v sobi šest ali osem.


Stopila je v sobo šest. Njene oči so se najprej zazrle v očetov obraz. Bil je mi- ren in spokojen.Z roko ga je narahlo po božala in poljubila na čelo. Morala ga je še enkrat videti in se ga dotakniti, da je lahko verjela. Ne bi prenesla, da bi ji ga kar ukradli izpred oči.Začela je iskati podobico, ki jo pusti bolniški duhovnik ob obisku. Nikjer je ni našla. Postala je vznemirjena. Kaj če je oče umrl brez obiska bolniškega duhovnika? Začela je spraševati medicinske sestre,kje je po- dobica. Nobena ni vedela, kje je. Začela je spraševati so-bolnike, ki so ji povedali, da je bolniška strežnica pos- pravila podobico v vrečo z očetovimi stvarmi.Res je bila tam. Oddahnila si je.
Hkrati, ko je urejala za pogreb, se je spraševala, ali naj gredo na Kredarico. Čutila je, da bi bil oče tega zelo vesel. Toda, kaj bodo rekli ljudje? Morda bodo mislili, da ga ni imela dovolj rada.
Sredi noči, ko ni mogla spati, je jasno zaslišala očetov glas, naj gredo na Kre-

darico. In so šli. S seboj so nesli šopek rdečih nageljnov in rožmarin. Med hojo so se vso pot pogovarjali, kaj vse je oče dobrega storil, kako rad je hodil v hribe in s kakšnim navdušenjem je gra- dil kapelico.Oče je vedno rad ponavljal: "Gradnja kapelice so bile zame najlepše počitnice." Rože so položili na oltar v kapelici na Kredarici.
Na poti z gore so se ustavili pri pastirju Lovrencu, ki jih je pogostil s kislim mle- kom. O,kako ga je imel oče rad! Skupaj so kot družina preživeli lep dan. In kar je najpomembnejše: v gorah ni pomem- bno, kaj bodo rekli ljudje. Dovolili so si biti navdušeni nad lepotami stvarstva, za kar jih je navduševal že pokojni oče. Čutili so, da je oče na vsakem koraku med njimi, da jih ima še vedno rad. Ko so pili iz studenca, so zaslišali njegov glas: "Otroci,napijte se najboljše pijače na svetu!"
Še večkrat so šli skupaj v gore, ki so bile zanje učinkovito zdravilo na poti žalovanja. Na očetov grob so prinašali kamne z vrhov, ki jih je pokojni oče tako rad obiskoval. Kamorkoli so šli, je šel oče z njimi.
Dovolite si tudi vi žalovati po svoje. Kakor ima vsak človek svoj prstni odtis, tako ima vsak svoj način žalovanja. Ne ozirajte se na to, kaj bodo rekli ljudje.

Janja Ahčin

Prvotno je bila kitara zgolj špansko na- rodno glasbilo, kakor pri nas harmonika ali citre, zdaj pa postaja vse bolj prilju- bljen glasbeni instrument tudi pri naših druženjih in pri cerkvenih obredih. Da kitara ni samo glasbilo, ki bolj ali manj ubrano spremlja petje, ampak se lahko vključuje tudi v orkestralne skladbe na visoki umetniški ravni je prepričljivo po- kazal španski skladatelj Joaquin Rodrigo Njegovi skladbi za kitaro in orkester: "Oranhueški koncert" in "Fantazija za plemiča" izvajajo danes na svetovnih koncertnih odrih. S posebnim ganotjem podoživlja ti skladbi poslušalec, ki mu je znano, da je bil skladatelj slep.
Joaquin Rodrigo se je rodil 22.novembra 1901, prav na god svete Cecilije. Bil je najmlajši od desetih otrok.Oče je bil po sestnik in trgovec, mati pa gospodinja. Družina je živela v pokrajini Valencija. Tri leta star je Joaquin zbolel za davico ki mu je pustila hude posledice na očeh Z operacijami so mu večkrat poskušali rešiti vid,pa je vseeno popolnoma osle- pel. V šoli za slepe otroke so ga poleg Braillove pisave učili tudi igranja na klavir. Za otroka se je posebej zavzel neki očetov uslužbenec, ki se je naučil vsega potrebnega za pomoč slepemu in je potem spremljal Joaquina dolga leta. Joaquin je tipkal svoje kompozicije na stroj z Braillovo pisavo, služabnik pa jih je nato prevajal v notni zapis.


Joaquin je bil zelo poslušen sin, vendar je pri izbiri poklica zmagala proti očetovi volji njegova odločitev,da se bo posve- til glasbi. Prve uspehe so mu v Španiji prinesla dela za klavir in orkester. Nato je odšel študirat v Pariz, kjer je spet uspešno skladal. Tam je spoznal turško pianistko Victorio Komki.Kljub nasproto- vanju njenih sorodnikov in kljub drugim težavam, se je leta 1933 z njo poročil. Po koncu španske državljanske vojne sta se leta 1940 za stalno naselila v Madridu. Žena mu je požrtvovalno stala ob strani in mu tako rekoč nadomeščala oči, prav tako kakor njegov stari služa- bnik in prijatelj. Po prihodu v Madrid je dokončal "Oranhueški koncert" in precej kasneje "Fantazijo za plemiča",skompo- niral pa je še mnogo drugih orkestralnih skladb,tudi religiozno delo "Poročne hi- mne",izvajano ob poroki njegove hčerke Cecilije.Njegovo in njegove družine hva ležnost za dar glasbe izraža dejstvo,da so tudi prvi od njegovih dveh vnukinj dali ime Cecilija.
Življenje in delo Joaquina Rodriga sta živ dokaz, kaj zmore kljub telesni ome- jenosti ustvariti močna volja in ljubezen do lepe in truda vredne stvari in kaj lahko k temu prispeva požrtvovalno in ljubeče sodelovanje sorodnikov in prija- teljev.

prevod: Breda Cigoj Leben

V okviru svetovnega dneva bolnikov, ki ga pri nas in po svetu uradno praznujemo 11. februarja,smo se člani gibanja KBBI s pomo čjo sodelavcev in prijateljev zbrali nekoliko kasneje, in sicer na prvo soboto v mesecu marcu.
Tako smo podaljšali skupno veselje ob priča kovanju velike noči in pomladi.Gostoljubno in s prijaznostjo smo bili sprejeti v dvorani župnije Ljubljana - Podutik, kjer so nas s pesmijo in besedo počastili člani in članice mešanega pevskega zbora iz Vevč (Ljub- ljana). Z uvodno besedo Ljubice Zakovšek ter tamkajšnjega župnika Marka Čižmana smo bili povabljeni, da odpremo svoja uše- sa za poslušanje, oči za pozorno sprem- ljanje ter srca za novo moč in dobro med nami.
Zapete pesmi so nam bile večinoma poz- nane in tako še bolj všeč, kar je potrjeval tudi naš aplavz. Dodatno veselje in nas- mešek na obraze nam je prispeval eden iz- med pevcev, ki nam je povedal tudi nekaj šal. Ena pravi takole:
Prvi šolski dan, Janezek pride domov ves razočaran, brcne v torbo in pravi: "Ta šola je ena sama laž, goljufija." Mama: "Kako? To pa ne bo držalo. Zakaj tako govoriš?" Janezek: "Ker piše na vratih 1.razred,notri pa so same lesene klopi."
Po zaključni pesmi je bila izrečena zahvala pevcem ter vsem pridnim ženskim in moš- kim rokam,ki so poskrbele za polnjenje že- lodcev z dobrotami na sicer zunaj deževen dan; ta je osvežil izsušeno zemljo, nas pa ni odvrnil od prijetnega koncerta. Mnogi smo se udeležili še svete maše ter Bogu priporočili vse, ki so ostali doma in smo jih pogrešali.
Naj končam: Pesem vesela naj Gospoda slavi. Nasmeh pa naj vam srca krepi!

Nives Fabčič

Na svojem stanovanju me je pet dni gosti- la Anica Jankovec. Odlična klekljarica, lju- beča žena in mati. Polna srčne dobrote se razdaja vsem ljudem. V tej hiši nisem nikoli slišala, da bi kdo povzdignil glas nad kom. Slišalo se je samo glasen prisrčen smeh in polno spodbudnih besed.
Spoznali sva se pred leti, ko je klekljarska šola v Žireh praznovala 100. letnico delo- vanja. Takrat nas je Ljubica povabila k ogledu razstave in praznovanju. Že takrat sva se s Sašo poizkusile v klekljanju 'kitice' - osnova klekljanja. Meni pa se je v srcu razvnela že davno skrita želja,da bi se na- učila klekljanja. Ko je Anica videla v meni toliko iskrene želje, mi je rekla, da mi bo ona podarila ves nujen pribor: 'punkeljc', kleklje, 'papirc', krtačko, bucike, škarjice, sukanec in me naučila te ročne spretnosti. To se je uresničilo letos, ko je povabila na svoj dom pravo učiteljico klekljanja Marico Albreht, da me je učila. Učenje mi je šlo kar hitro od rok,tako da sem v petih dneh, seveda s pomočjo, naredila 'delfinčka'. Doma pa se je zataknilo,kar terja od mene večjo poglobitev in tuhtanje. Neizmerno si želim napredovati, a včasih časovno ne zmorem vsega branja in gospodinjskih del, pisanja pravljic, čuvanja sosedove punčke itd. V srcu mi odmeva prijaznost in spod- bujanje Anice ter drugih žena, s katerimi smo skupaj klekljale na Aničinem domu. Prišla je tudi Nada Stanonik,Aničina sestra Marjeta ter nečak Filip, nečakinji Katarina in Agata. Vsi so v klekljarskem društvu CVETKE ŽIRI (tu je 100 žensk, nekaj moš- kih in otrok).

V tem pristno domačem druženju sem pri- sluhnila tudi pričevanju žena,ki jim je klek- ljanje pomagalo pri zdravju.To delo izredno pomirja, krepi možgane in roke. Priporočam vam: "Pridružite se nam!"
Rekla sem: "Če bi bilo na svetu povsod to- liko dobrote in nesebične predanosti, kot jo je v Aničinem domu, bi Jezusu ne bilo treba iti na križ zaradi naših grehov, živeli bi v Edenskem raju!"
Ostanite v Bogu in srečno vsem bralcem!

Doroteja Lampič, Vevče

Najprej lep pozdrav iz Maribora. Že dolgo nisem nič napisala za revijo Prijatelj, zato bom izbrala temo,ki se nanaša na prijatelj- stvo, ki mi ga dajete prijatelji. Prav čutim to. Bliže sem Bogu in veri. Tako čutim in to me pomirja.
Sem kar rahlo zmedena,saj tistega,kar ob- čutim ob besedi prijateljstvo, ki sem ga v resnici tudi deležna, ne znam in ne morem izraziti z besedo. Potrudila pa se bom,koli- kor je mogoče,da bi mi to uspelo napraviti.
Ne pritožujem se več nad svojo invalidno- stjo in bolečino v duši, ko sem stvarnosti pogledala v oči in spoznala, da nikoli več ne bom takšna, kakršna sem bila, niti prib- ližno ne.
Zdaj trdim, da nič na svetu ni tako slabo, da bi ne moglo biti še slabše. Lahko bi bila duševna bolnica. To mora biti še večja nesreča, kot je moja, tako za bolno osebo kakor za svojce.

Tehnika je že tako napredovala,da mi zelo blaži mojo invalidnost, tako, da zdaj lahko kljub vsemu počnem kar nekaj stvari in mi zato prav nikoli ni več dolgčas. Priznam,da moramo prenašati invalidi dokaj težak križ, za kar pa smo po Božji presoji tudi dovolj močni.
Nihče pa ni popolnoma brez težav, tudi zdravi ne. Razlika je le v tem,da imamo in- validi vidne telesne pomanjkljivosti, 'zdravi' ljudje pa imajo očem skrite težave -v svo- jih dušah, kar je še bolj boleče. Marsikdo pa v svoji notranji bolečini ne vidi izhoda, si ne zna pomagati in zato napravi samo- mor.
Prepričana sem, da tiči vzrok za tak obup nekje v samomorilčevi mladosti.Vse preveč se ljudje pehajo za materialnimi dobrinami in obupan človek ne najde nikogar,ki bi mu bil pripravljen prisluhniti, mu svetovati, ker preprosto nihče nima časa za to. Marsi- komu bi že samo s poslušanjem lahko rešili življenje.
Kar oddaljila sem se od namena svojega pisanja. Odkar so mi vzpostavili povezavo z internetom-decembra 1999,ga kar pridno uporabljam,predvsem pa elektronsko pošto Z njeno pomočjo so mi prijatelji,ki tudi ima jo internet, dosti laže,predvsem pa mnogo hitreje dosegljivi.
Kar osem let mi je zaradi invalidnosti bila odvzeta možnost stikov in pogovarjanja z drugimi ljudmi. Zelo sem vesela,da se mi je s pomočjo računalnika zopet odprla mož- nost stikov z ljudmi, in to ne le s prijatelji, temveč tako rekoč s celim svetom. Kako hvaležna sem Lojzetu in drugim prijateljem ki so mi pomagali, da lahko uporabljam ra- čunalnik! Kadarkoli se zaradi svojega nez- nanja znajdem pred težavo,mi ljubeznivo in potrpežljivo razložijo, kaj moram napraviti. Vsako mojo napako znajo obrniti na šalo. Tako me hkrati potolažijo in vsi se nasme- jimo.

Mnogo stvari,ki mi jih je invalidnost prepre čila, znam šele zdaj dovolj ceniti. Mednje spada tudi prijateljstvo.Star pregovor pra- vi: "Prijatelja spoznaš šele v nesreči." To popolnoma drži. Od domnevnih prijateljev iz zdravega obdobja življenja mi jih je res ostalo zelo malo.Sem pa iskreno vesela pri jateljstva oseb,ki sem si ga uspela pridobiti med invalidnostjo. Največ jih je z duhovnih srečanj, ki mi jih je omogočilo Bratstvo.
Lahko rečem, da sem deležna pomoči od vsepovsod. Ob tej priložnosti se vsem tudi prav lepo zahvaljujem za prijateljstvo, ki me je obogatilo. V stikih z vami sem zopet našla pot do Boga in nekako svoj notranji mir. Hvala, prijatelji! Šele sedaj dojemam, kolikšna sreča je imeti Boga v svoji duši.

Zelo veliko mi pomeni vsako prijateljstvo posebej. Nekaterih niti še nisem srečala, a smo po pismih že prijatelji. To me ne moti in sem jim za to še posebej hvaležna. Kar z lepim številom prijateljev in prijateljic pa si še vedno dopisujem po starem, s pismi. Zelo srečna sem, kadar me kdo izmed njih utegne tudi obiskati. S tem mi zelo pope- strijo in polepšajo dan. Seveda imam vse prijatelje tudi zelo rada.
V vsakem takem iskrenem prijateljstvu je nek čar, ki me osrečuje in izpopolnjuje. Izredno cenim te ljudi,ki mi tako nesebično nudijo svoje prijateljstvo.Hvaležno ga spre jemam z odprtimi rokami. Sama nikoli ne bi zmogla premagovati niti fizičnih niti psihič- nih ovir.Brez podpore in spodbujanja prija- teljev bi bila izgubljena. Hvala vsem, ki me kakorkoli osrečujete, mi stojite ob strani in me imate radi takšno, kakršna sem.
Kar ne morem verjeti,iz Lojzetovega dolgo- letnega prijateljstva, se je pred dobrima dvema letoma rodila srečna ljubezen, ki se iz dneva v dan, samo še krepi in poglablja. Menim,da je to dar Boga. Hvaležna sem za to.

Dragica Repnik

Opomba: z Dragico Repnik je objavljen in- tervju v Prijatelju 1999-1.Najdete ga lahko tudi na naši internetni strani.

Rada bi vam povedala nekaj o ODGOVORNOSTI
"V bistvu imamo na svetu eno in edino na- logo:nuditi roko v pomoč svojemu bližnjemu njegovo usodo vzeti nase, mu pomagati v stiski, lajšati tuje trpljenje in tako prema- govati stisko drugih."
To je naloga Bratstva, ko predaja bolnikom in invalidom tudi odgovornost, pri čemer mora prizadeti skrbeti še za svoj lasten razvoj. Kolikor bolj bo razvil svojo človeč- nost, toliko bolj in bolje bo stal sotrpinu ob strani. Uresničeval bo svojo odgovornost, ki bo vodila k bolj človeškemu, polnejšemu življenju po Božji volji. Moramo,kot je dejal Kristus, s svojo lučjo razsvetljevati, ne pa je skrivati pred ljudmi.
Bratstvo je zgrajeno na prevzemanju odgovornosti. Vodenje je v rokah odgo- vornih skupin, od najnižje bratske skupine do narodne ekipe in od tod do mednarod- nega vodstva. Vsi nosijo odgovornost za bolne in prizadete. Posebnost bratske sku-

pnosti je, da prizadeti in bolni postanejo aktivni pri medsebojni pomoči in v medse- bojni odgovornosti.
Skupino obvezujejo mnoge naloge.Je odgo vorna za duhovni razvoj Bratstva.Povezuje prizadete s podobno usodo in jih spodbuja k sodelovanju ter k soodgovornosti.Ustana vlja nove skupine in izobražuje odgovorne. Skrbi za organizacijo sestankov,kongresov in daje predloge. Informira o življenju Brat- stva s svojimi glasili.Ustvarja in veže Brat- stvo svoje dežele z Bratstvi drugih dežel. Ima stike z drugimi podobnimi organizacija- mi.Odgovorna je za rast in razvoj Bratstva daje blagoslov eni skupnosti vsem v prid.
Odgovorna dejanja s skupnimi močmi so vodila do uspehov. Obenem to kaže, kaj bolni in prizadeti zmorejo,ko rešujejo dolo- čene naloge. Naj bi ta velika odgovornost, ki smo si jo naložili z Bratstvom, vedno bolj prodirala v nas,se vedno bolj razvijala, nas delala bolj močne, da bi lahko pri vsakem srečanju rekli: "Da, spet pridemo, toda ne- koliko drugačni,zopet bolj od daleč in večji"

Dr. Käthe Hoffmann, Fraternität 2/1996

Spoštovani prijatelji,dobrotniki in vsi,ki ste kakorkoli pomagali pri obnovi Doma na Za- plani,prisrčno pozdravljeni! Kakor ste lahko prebrali v zadnji številki revije Prijatelj, so gradbena dela v našem Domu na Zaplani končana. Veselimo se dneva,ko bomo pre-

novljeni Dom Krščanskega bratstva bolni- kov in invalidov slovesno odprli in blagoslo- vili.Seveda tega ne želimo storiti brez vas, ki ste med gradnjo z nami upali, darovali in nas podpirali.
Zato vas vse lepo vabim, da se nam pri- družite v našem veselju,ki bo doseglo svoj vrh v nedeljo, 27.aprila, ob treh popoldan. Takrat se bomo z zahvalno sv. mašo, ki jo bo v župnijski cerkvi na Zaplani vodil kopr- ski pomožni škof msgr. dr. Jurij Bizjak, zahvalili Bogu za uspešno končano obnovo Doma.
Po maši bo sledil izbran kulturni program ter odprtje in blagoslovitev Doma. K prijetnemu druženju bosta pripomogla tudi ogled prostorov Doma in pogostitev.
Torej, nasvidenje zadnjo nedeljo v mesecu aprilu na Zaplani. Lepo vabljeni! Pričakuje- mo prav vas!

Rafko Jurjevčič

Ravnokar sem prebrala zadnjo številko Pri- jatelja, ki me vedno najde v daljni Avstra- liji. Vedno sem ga vesela, saj mi prinese košček 'raja' izpod Triglava! In Prijatelja vedno dam dalje, da ga preberejo še drugi - osamljeni ali bolni rojaki.
Sicer pa tudi jaz Prijatelja prejemam v dar že mnoga leta,ko mi ga je pokojna s.Mihe- langela predstavila.Takrat sem bila še de- kle in s. Mihelangela nas je zbirala, vabila na duhovne vaje in nas spodbujala delati dobra dela.V meni je odkrila malce pesniš- ke žilice, pa me je čestokrat prosila, da sem ji za dekleta napisala kakšno pismo ali vabilo. Takrat sem se 'skrivala' za imeni Storžek ali, ko sem objavljala v Ognjišču, tudi kot Mika.
To vse me spominja na dobro s.Mihelange- lo, ki je bila tako skromna in ponižna. Ker je živela v Stari Gorici, je bila prepričana, da ne zna pravilno pisati slovensko. Pa to sploh ni res: veliko njenih pisem, tudi ko je že bila zelo, zelo bolna, je napisala s toliko ljubezni in tako preprosto razumljivo, da nisem nikoli imela težav razbrati tega, kar mi je hotela zaupati.
Če zelo dolgo ni bilo njene pošte, sem ve- dela,da je tako bolna,da mi pisati ne more. Takrat sem se ozrla na majhno sliko angel- čka s svetilko, ki jo je zašila s sukancem, ko je bila skoraj slepa.
Dve takšni sliki pod steklom mi je podarila. Eno sem pustila svoji dobri mami v Ljubljani da jo spominja na naju s sestro Mihelangelo Pod angelčkom v naši hiši v Avstraliji so rože in nedaleč stran je steklena mizica, pogrnjena s prtičkom,ki ga je izvezla skrb- na roka nekega invalida in na katerem piše: "O, križ, zvesti spremljevalec na mojega življenja poti, pripelji srečno me,v nebeško domovino, Jezusu naproti!"

In na tej mizici je slika mojega pokojnega moža Jožeta Petriča. Tam je bel kipec Ma- tere Božje, dva angelčka in rožni venec.
Često ga vzamem v roke, v molitvi za sina in hčerko, za pokojne, za mlade v težavah za bolne in invalide,za duhovnike in redov- nice... Toliko je potreb,a molilcev je danes tako malo, nam v slovenski cerkvi Sv. Ra- faela v Sydneyju pogosto 'pridigata' naša patra...
No, toliko za danes iz Sydneyja. Lepe po- zdrave vsem prijateljem in domačim.

Danica Petrič

Opomba: Objavljeni del prispevka je gospa Danica poslala pred mnogimi leti in je še vedno aktualen...

Skupina IZVIR

V letu Gospodovem 1998, 5. marca, je v župniji Maribor-Sv.Magdalena prišlo do us- tanovitve skupine IZVIR. Skupaj z možem Jožetom sva prevzela odgovornost zanjo. Najprej smo začeli s pomočjo voditeljice skupine Karitas, a sva se zaradi različnih mnenj in interesov odločila,da bova samo- stojno vodila skupino. Ker ima mož obvez- nosti v domu ostarelih, pomoč v župniji in službo, ima skupino en četrtek v mesecu, ostale četrtke pa vodim jaz.Karitas pa so- deluje z nami tako,da priskrbi božična darila in skozi vse leto pomaga pri paketih iz EU.

Gotovo se boste vprašali, kaj počnemo pri skupini. Skupino obiskuje od 12 do 14 čla- nic. Nekateri so odšli k večnemu počitku,a vedno znova prihajajo novi.Voditelj pripra- vi temo za pogovor, prebere tudi kakšno življenjsko zgodbo,nato se o tem pogovar- jamo, diskutiramo. Skratka, najpomembnej še je,da druga drugi pomagamo v težavah, v žalosti in da smo med seboj pravi prija- telji.Naše prijateljstvo sloni na pogovoru in zaupanju. Zgodi se, da včasih pojenja in

spet vzcveti. To je tako skrivnostno,kot je skrivnostna čarobnost glasbe. Ni nam po- membno,da nekaterih prijateljev, ki so nam priskočili na pomoč,nismo pogosto videvali, pomembno je, da ostaja vez, od takrat, ko smo jih potrebovali in pomagali so nam vsak po svojih močeh. V desetih letih delovanja skupine sem začutila, da je v odnosih med ljudmi prijateljstvo zelo zapleteno,nenava- dno, težko ga je najti, še težje obdržati, a od vseh nam ponuja največ. Vsaka naša članica bi kot ženska prisegla na trajanje prijateljstva, saj je njihovo življenje bilo v veliki meri osredotočeno na prijatelje in odvisno od njih.

Ko se ozrem za deset let nazaj,ugotavljam vez med tem, kjer sem zdaj, kjer sem bila prej in kamor sem namenjena v prihodnje. Za naše prijateljstvo pri skupini niso dovolj le izjemna dobrohotnost, harmonija in prak tična prijaznost, kajti nismo v skupini le v harmoniji, kot pravijo nekateri, ampak v melodiji. Naš rek pri skupini je: "Usoda nas je naredila brate in sestre; nihče ne hodi po svetu sam; vse, kar pošljemo v življe- nja drugih ljudi, se vrne v naša življenja."
Dovolite mi,da se ob tej priložnosti zahva- lim našemu dragemu prijatelju in župniku p. Francetu Kejžarju, ki nam je ponudil varno zavetje v župniji, kjer se lahko družimo in da se tudi on rad druži z nami. Hvala, p. France!
Hvala tudi naši dolgoletni članici Pepci Šket ki je vsa leta z ljubeznijo poskrbela za do- brote, katere zna narediti le ona, kajti ni bilo praznovanja brez njih.Bog naj ji naklo- ni zdravja in moči! Hvala sinovoma Aleks- andru in Davidu,ki nam popestrita trenutke z glasbenimi točkami. Hvala tudi drugim dobrotnikom.

Nives Čonč

Opomba: prvi članek skupine IZVIR je bil objavljen v Prijatelju 2002-2. Najdete ga lahko tudi na naši internetni strani.

Predstojniki so ocenili,da je delo na župniji ki smo jo sprejeli v Punta Arenas (v Argentini) za enega samega duhovnika preobširno. Prav takrat je država dogradila veliko šest razredno osnovno šolo za fante in dekleta, malo stran pa še moderno tristo posteljno bolnišnico s prostim mestom za kurata.
Za pomoč so mi dodelili mladega kaplana. Med vojno je v Ljubljani stopil v naše bogo slovje, po vojni nadaljeval študij bogoslov- ja v Italiji in bil tam tudi posvečen, končal pa pri sobratih v Španiji. Seveda sem ga bil vesel. Takoj se je zavzel za mladino. V nekaj tednih je že imel lep otroški pevski zbor z odličnimi pevci in pevkami. Nekateri, čeprav še otroci, so že imeli pogum solo pevcev. Pri vajah je bil zelo strog in zah- teven, včasih je kar vpil nad njimi. Po vaji jim je pa 'cukrčke' delil. Uspelo mu je, da je s tem zborom večkrat nastopil na radiu.
Otrok je bilo na stotine in oba sva bila ob- remenjena s poukom verouka ter pripravo na prvo sv. obhajilo in sv.birmo. Pri tem je bil gotovo prezahteven. Malčki so ga sicer radi poslušali, pri izpitu so pa trepetali in jokali. Nekajkrat je bilo zelo mučno pri prvo obhajancih in birmancih,posebno glede de- klic. Njihove bele oblekice so bile narejene, botre pripravljene, starši pa do zadnjega dne niso vedeli, ali bo dovolil, da prejmejo zakrament ali ne. Posvaril sem ga, obenem pa tudi pristavil, da odgovornost za to pade name. "No, pa imej pri obhajilni mizi tepčke, ki ne vedo, kaj in koga prejemajo," mi je zabrusil.
Posebno ga je grizla netočnost starih in mladih pri nedeljski sv. maši. Čeprav sva oba pogosto oznanjala, prosila in rotila,naj odpravijo to napako,ki tako moti bogosluž- no dejanje,ni bilo želenega sadu.Brez moje vednosti se je nekoč odločil za korenito dejanje pri nedeljski maši ob deseti uri. On je spovedoval,jaz pa maševal. Malo čudno se mi je zdelo,ko ni bilo čutiti nobenih za-

mudnikov, potem se je slišalo rahlo trkanje na vrata,nazadnje pa kar butanje in vpitje
Kaj se je zgodilo? Ko je ura odbila deset in sem bil jaz že pri oltarju - takrat še s hrb- tom proti ljudstvu - je g. kaplan stopil iz spovednice in vrata zaklenil. "Sedaj pa ostanite in stojte zunaj, vi, zamudniki. Naj ljudje vidijo, koliko vas je in kateri ste," si je čestital kaplan, ki je kot stražar varoval zaprta vrata. Ni ga ganilo trkanje, butanje na vrata in vpitje. Do konca maše je ostal trden pri svoji odločitvi. Po maši pa salva telefonskih klicev z grožnjo, da jih ne bo več v cerkev,če se kaj takega še kdaj po- novi ...

Kjer je veliko otrok, tudi doraščajoče in odrasle mladine ne manjka.Da jih pritegne- mo k župniji, smo ustanovili mladinski klub. Za mnoge,morda kar za večino,je bil to bolj športni klub kakor pa vzgojna ustanova. Kljub temu sem v njej dobil nekaj zelo ple- menitih fantov, ki so veliko storili za razvoj župnije. Dva sta mi ostala posebno živo v spominu.
Eden je bil MATEJ,resen dvaindvajsetletnik sin priseljencev iz Dalmacije, ki so se po prvi svetovni vojni v velikem številu naselili na Ognjeni zemlji. Zaposlil se je v ladjedel- nici za popravila manjših ladij. Precej težko delo v neprijaznem okolju. Rad se je oglasil pri meni, navadno utrujen, včasih tudi ža- losten.
"Matej, danes pa bodi vesel, tvoj god je, praznik sv.Mateja," sem ga skušal razve- driti. "Kaj veš o svojem zavetniku?" - "Ce- stninar je bil, carino je pobiral, obogatel bi rad, pa ga je Kristus poklical" - "Samo po- klical?" sem vprašal. "Pustil je vse in šel za njim." - "Matej, čestitam!" In spila sva ko- zarček dobrega ter ostala precej časa v prijetnem pogovoru.
Pozneje mi je pripovedoval, kako ga je ta kratek pogovor o sv. Mateju cestninarju - apostolu nagnil k premišljevanju in sklepu, da tudi on sam po zgledu svojega zavet- nika postane skromen apostol na svojem delovnem mestu.
In začel je. Pogumen in podjeten, kot je bil, je pogosto načenjal verska in moralna vprašanja v navezi z dnevnimi dogodki. V mlačnem in brezbrižnem okolju sodelavcev ni bilo prijetno. Eden od njih je bil izredno

strupen do njega. Zdelo se mu je, da ga naravnost sovraži. Večkrat sem ga tolažil in spodbujal, naj vztraja. In res, Matej je vztrajal in tudi zmagal ...
Nekega dne je od dela prišel naravnost k meni in,žareč od veselja,pripovedoval: "Pri izhodu iz delavnice me je čakal tisti zoprn in strupen sodelavec, ki mi je vse leto na- sprotoval, me spravljal v zadrego in celo sramotil. Lepo me je pozdravil, potem pa dejal: "Matej, oprosti mi za vse hudo! Ver- jemi,da ni bilo vse, kar sem ti žalega storil, storjeno iz same hudobije. Preskušal sem te, ali si res tak, za kakršnega se delaš. Mirno, vdano, dostojanstveno si prenesel vse moje napade in žalitve. Zmagal si. Če- stitam ti! Tudi meni si v marsičem pomagal do drugačnega gledanja na mnoge zadeve Občudujem te in rad bi te posnemal, a žal, nimam tvojega poguma...
"Kako ne bi bil vesel take zmage! Kmalu je postal predsednik mladinskega kluba in v življenju fantov se je poznalo, kdo jih vodi in usmerja na življenjski poti.

Včasih je bilo v navadi,da so imele družine v cerkveni klopi svoj sedež ali celo dva ter letno za to prispevale določen znesek. V Ameriki tega ne poznajo.Kljub temu se do- gaja, da si nekateri kar prisvojijo mesto v izbrani klopi. Nedeljo za nedeljo rinejo v isto klop, čeprav je v drugih še veliko pra- znega prostora.Ljudje to opazijo in se raje umaknejo drugam,kakor pa da bi se drenjali v preveč 'nabiti' klopi. Če potem kdaj te osebe pri maši ni,nastane luknja,ki jo duho vnik med pridigo hitro opazi. Zgodilo se je, da sem kar tri nedelje videl, kako je sedež, ki si ga je osvojila vplivna članica ženske organizacije, prazen.V bojazni,da je morda bolna, sem se odločil, da jo grem obiskat. Zmotil sem se. Ko sem pozvonil,mi je sama odprla. Povedal sem ji o svoji bojazni ter vprašal o vzroku teh treh izostankov. "Ne

morem in ne smem več v našo cerkev. Z eno od članic sva se grdo sporekli in v jezi sem prisegla,da ne bom več prestopila cer kvenega praga."
"Gospa,o taki prisegi pa res še nisem slišal. Ali mislite, da kaj velja?"
"Seveda velja, saj sem se zavedala, kaj sem rekla." Začel sem ji razlagati, da tako kakor obljuba tudi prisega veže le takrat, kadar obljubljamo ali prisegamo, da bomo storili kaj dobrega ali celo boljšega. "Vaša prisega ne velja.Prav pa je,da se tega de- janja grdega prerekanja s sočlanico in jeze v kateri ste to čudno prisego izrekli, poke- sate in tudi pri spovedi priznate." Kar od- leglo ji je.
"Se torej v nedeljo spet vidiva v cerkvi?"
"Seveda," je bil njen veseli odgovor.

Na seji mladinskega kluba smo kot glavno točko dnevnega reda razpravljali o možno- sti ustanovitve fantovske molitvene skupi- ne,v katero bi se lahko vključili tudi možje. Mnenja so bila deljena. Za skupino je go- vorila potreba po vsestranskem delovanju kluba, proti pa premalo fantov s takimi že- ljami. Sklep:Poizkusimo! Pogled mi je obstal na Oskarju. Krasen fant, telesno lepotec, bister, družaben, vesel, poln humorja. Po seji sem ga pridržal in vprašal. "Mi hočeš pomagati, da zbereva take fante in potem prevzeti vodstvo te skupine?" Moja prošnja ga je presenetila.Po trenutkih molka me je prosil za dva, tri dni odmora za premislek.
Tretji dan je res prišel z odgovorom, da se ne čuti zadosti sposobnega in da se boji sprejeti to odgovornost.Ponudil pa je svoje

polno sodelovanje pri dobrodelni akciji klu- ba. Ob tej njegovi izjavi sem začasno od- ložil zadevo molitvene skupine in dal pred- nost dobrodelnosti, o kateri smo že prej razmišljali. Oskar je z navdušenjem sprejel vodstvo in se lotil dela. Iskal je nove člane med fanti in možmi. Po dveh mesecih jih je bilo že nad dvajset.Hoteli so postati samo stojna organizacija, ne le oddelek v klubu. Ko smo dobili iz Santiaga (glavnega mesta Čila) Statute in privoljenje, je bila ustano- vljena župnijska Vincencijeva konferenca. Začetki so bili skromni in njihova pomoč omejena le na najbolj nujne primere v žup- niji. Oskar je bil duša in gonilna sila vsega delovanja. Vincencijeva konferenca je po- stajala poznana in dejavna ustanova v me stu. Ob mojem odhodu je bila še omejena na našo župnijo, z leti pa so se vanjo vpi- sale še vse druge župnije in tako oblikova- le eno, močno in modro vodeno ustanovo za vse mesto. Praznovali so že petdeset- letnico delovanja in Oskarjev naslednik,ki je bil ob ustanovitvi Vincencijeve konference eden najmlajših članov, mi je poslal letno poročilo o njenem sedanjem delovanju ter fotografijo takratnih šestindvajsetih usta- novnih članov. Seveda sem bil vesel tako poročila kakor tudi fotografije ter hvalil Go- spoda, ki je dal tako skromnemu začetku tako bujno rast!

Jože Mejač CM

Cankarjev dom je v soboto, 8. marca 2008 že šestnajsto leto gostil ženske, ki so se pogumno borile z rakom dojke in doživele 'novo pomlad življenja', kakor imenujejo to vsakoletno druženje v Linhartovi dvorani glavnega kulturnega hrama Slovenije.

V pogumnih in optimističnih ženah, ki so iz vse Slovenije napolnile dvorano, je minist- rica za zdravje Zofija Mazej Kukovič, pre- poznala,da veselje izhaja iz preizkušenj.Po pozdravih še drugih uglednih gostov je sle dilo predavanje 'Z optimizmom v 21.stoletje' prof.dr.Tanje Čufer,dr.med.V preprosti be- sedi in sliki je predstavila nova spoznanja in odkritja s področja raka dojk, ki obetajo vsem ženskam uspešnejše obvladovanje te bolezni.
Za začetek kulturnega programa je legen- da slovenske popevke Elda Viler 'molila',kot je sama napovedala po slovensko zapeto Ave Marijo. V venčku zimzelenih se ji je pri družila hčerka Ana Dežman. Mladost pa je polni dvorani prinesel mladinski pevski zbor OŠ Stranje pri Kamniku pod vodstvom Karle Urh.
Po družabnem programu v medsebojnem srečanju s pogostitvijo je bila v cerkvi Sv. Trojice maša, ki jo je ob bolniškem župniku daroval župnik in dekan iz Postojne Ervin Mozetič. Izhajajoč iz svoje izkušnje ob ne- sreči in zdravljenju, je osmislil trnovo pot trpljenja s pogledom na bližajoče se Gos- podovo trpljenje, smrt in vstajenje.
"Za dušo najbogatejši del dneva,"kot je po vedala organizatorka vsakoletnega sreča- nja psiho-onkologinja dr.Marija Vegelj Pirc, je sooblikovala Skupina za samopomoč Postojna ob sodelovanju cerkvenega me- šanega pevskega zbora iz Postojne, pod vodstvom Florijane Žnidaršič. Žal, da tega pomembnega dogodka dnevne novice niso omenile.
Naj bo 'nova pomlad življenja' v svetu pre- izkušanih in v ljudeh, ki si med seboj poma gajo,da upanje vedno živi. Naj vse veliko- nočna skrivnost povezuje in navdihuje z novo močjo in zaupanjem v prihodnost.

Miro Šlibar

V Cerkvi na Slovenskem je bilo osrednje slavje ob šestnajstem Svetovnem dnevu bolnikov v ponedeljek, 11. februarja 2008, v narodnem svetišču pri Mariji Pomagaj na Brezjah. Ob 10. uri je mašo daroval p. Marko Novak OFM, bolnišnični duhovnik v Novem mestu, ob še nekaterih duhovnikih. S toplo besedo, oprto na Božjo, je 'objel' zbrane romarje iz različnih krajev Slovenije in jih vabil "da častimo Kristusa, pričujoče- ga v Oltarnem zakramentu,se mu zaupamo kot Upanju,ki ne razočara,"kakor je zapisal papež v letošnji poslanici ob svetovnem dnevu bolnikov.Med romarji je bilo tudi ne- kaj invalidov na vozičkih.Ti in še mnogi dru gi so se okrepili v obhajanju zakramenta bolniškega maziljenja.
Istega dne smo se zvečer ob pol osmih v velikem številu zbrali v avli pred kapelo Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani.Z nami je bila tudi glavna sestra Univerzitetnega kliničnega centra Erna Kos -Grabnar, ki nas je na začetku lepo in ču- teče nagovorila. Med nas je prišel maribor- ski pomožni škof dr. Peter Štumpf. V ho- miliji nas je spodbujal, naj svojo bolezen in trpljenje pridružimo Kristusovemu in tako damo smisel svojemu življenju.Pri maši nas je z čudovitim petjem spremljal župnijski zbor iz župnije Ljubljana-Zadobrova. Zapeli smo tudi litanije Matere Božje in prejeli lurški blagoslov.
Po maši je sledil kratek kulturni program. Zbor je zapel tri narodne pesmi, vmes pa nam je zelo posrečeno recitirala svoje pesmi upokojena medicinska sestra Vera Štebe. Za agape so, kot vedno, poskrbele gospo- dinje iz župnije Sv. Helena - Dolsko.
Vsem prijateljem in dobrotnikom Bolniške župnije velja velika zahvala. Posebej tistim prostovoljcem, ki so pomagali pri pripravi in organizaciji slovesnosti.Še prav posebej pa velja pohvaliti člane pastoralnega sve- ta župnije,ki skupaj z župnikom nosijo težo dneva.

Bolnik N. N.

Tako kot marsikdaj sem po maši na Zaplani tudi to nedeljo povabil nekatere gospoda- rje na kavo ali kozarček rujnega v kuhinjo našega Doma. Bilo nas je kar nekaj zbranih okrog mize.Pogovarjali smo se o vprašanjih in izkušnjah,vezanih na naš Dom. Sredi ži- vahnega pogovora so se nenadoma odprla zadnja vrata in v kuhinjo je vstopil dr. Dr- novšek. Ne s klasičnim pozdravom dober dan, temveč preprosto: "No, spet sem tu- kaj!" To je bil pozdrav, ki je bil veliko več kot le to. Z njim je izrazil veselje, da je spet lahko v Domu, namenjenem bolnim in invalidnim ljudem. Za prisotne Zaplanince je bilo to presenečenje, za mene pa pred- vsem znamenje resničnosti njegove trdit- ve, ki jo je izrekel ob neki drugi priložnosti: "Veste, rad sem med vami."
V soboto, 23. februarja, je v zgodnjih jut- ranjih urah, po hudi bolezni,na svojem do- mu na Zaplani nad Vrhniko, umrl nekdanji slovenski predsednik dr. Janez Drnovšek. To novico so najrazličnejši domači in tuji mediji objavili že sredi dopoldneva istega dne.
Tudi v Bratstvu bolnikov in invalidov smo s to smrtjo izgubili velikega prijatelja in do- brotnika.
V času, ko je dr.Drnovšek bival blizu naše- ga Doma, sem se z njim srečal nekajkrat. Vedno znova me je prijetno presenetil s svojo osebnostno držo.
Bil je tako zelo drugačen od vsega, kar so o njem pisali novinarji.Najprej je bil izreden poslušalec.Ves čas,ko sem mu predstavljal idejo,vizijo in poslanstvo Krščanskega brat stva, ni spregovoril besede. Le na koncu je bolj sam sebi kot drugim dejal: "Ja, to je to!" Bil je to navdih, ki je pomenil novo ob- dobje Bratstva na Zaplani.
V pogovoru z njim sem spoznal, kako moč- no je vrednote, kot so denar, slava, čast, pretirano imetje..., postavil na stranski tir in si prizadeval za razumevanje in iskanje resničnega smisla ter bistva življenja. "Ne razmišljam o tem,ali sem komu všeč ali ne" je dejal v nekem intervjuju in tako nakazal da je zanj obdobje boja za naklonjenost volivcev minilo. Postal je iskalec. "Ko se soočiš s tako resno boleznijo, z možnostjo bližnje smrti, začneš bolj intenzivno razmi- šljati o smislu in zdravem načinu življenja, politika pa postane manj pomembna."
"Človek se ne rodiš,človek postaneš in še- le tedaj, ko si človek, lahko pričneš graditi boljši svet," v katerem je vredno živeti, je bila njegova pogosta misel,s katero je pri- čel svoje mnoge zgodbe.
Janez Drnovšek, doktor ekonomije, je res- nično verjel, da se le z dobroto človeštvo lahko spremeni.Tudi v KBBI se je trajno za pisal s svojo dobroto.Obnove Doma brats- tva ne bi bilo brez njegove velike podpore.
Dobro je postalo njegovo vodilo. Naj bo dober tudi spomin nanj!

Hodeči ljudje bi se mnogokrat želeli pribli- žati, komunicirati in pomagati človeku na invalidskem vozičku,a se marsikdaj ustavijo pri vprašanju - KAKO. Vprašanje je, če se bomo razrešitvi tovrstnih zadreg kaj bistve no približali, če si bomo na voziček pritrdili kakšen izzivalen napis v stilu "Kva buliš?"
Na spletnih straneh Univerze v ameriškem Pittsburgu http://www.wheelchairnet.org sem našel nekaj misli, ki bi lahko pomagale k boljši medsebojni komunikaciji v vsakda- njem življenju in bi jim lahko pritrdili tudi s svojimi izkušnjami.

Osnovno je, da se hodeči osredotoči na človeka in ne na invalidnost ali bolezen.

Spodobi se, da se rokujemo z osebo na vozičku tudi, če so gibi rok zelo omejeni ali ima protezo.

Potrebno je biti še dodatno pozoren,ka- ko se rokujemo,če oseba uporablja elektro motorni invalidski voziček. Z enim samim nerodnim dotikom lahko sprožimo pogonski mehanizem in spravimo v nevarnost osebo na vozičku in sebe.

Preden priskočimo na pomoč,vedno vpra šajmo, če potrebuje pomoč in kako poma- gati, če odgovori pritrdilno. Morda si oseba na vozičku pomoči ne želi ali je ne potre- buje.

Spodobi se, da ogovorimo osebo na vo- zičku in ne morebitnega spremljevalca.

Ne se naslanjati na voziček in ga ne stresati, ker je voziček del invalidne osebe

Med pogovorom se ne obnašajmo zaš- čitniško in osebe na vozičku ne trepljajmo po rami ali celo po glavi.

Če se hodeča oseba pogovarja z osebo na vozičku, naj si poišče stol, da bosta z očmi na isti višini. Pogovor bo prijetnejši in obema bo prizaneseno z bolečinami vvratu

Ko osebi na vozičku opisujete pot, ne pozabite na višino pločnikov in druge ovire

Nič ni narobe, če rečemo, da "gremo, greste" v to smer ali "gremo na sprehod".

Upoštevajmo,da imajo osebe na vozičku različne fizične sposobnosti in se nekateri lahko sami usedejo ali presedejo na vozi- ček in iz njega, nekateri pa ne.

Če srečate osebo, ki se sama presede v avto ali na kakšen stol,klop... nikoli ne pre mikajte vozička brez vprašanja. Voziček mora vedno biti na dosegu roke invalidne osebe.

Ne omejujmo preveč zdrave otroške ra- dovednosti pri stikih z invalidno osebo, ki se nanašajo na voziček.Tak pogovor lahko pomaga vzpostaviti bolj sproščen odnos do invalidnih ljudi.

Ne razmišljajmo o ljudeh na vozičkih kot o bolnikih, ker to pogosto nismo. Voziček je predvsem pripomoček za lažje gibanje in nadomešča neko telesno pomanjkljivost, ki je posledica kakšnega obolenja ali poškodbe

Zavedajmo se, da uporaba invalidskega vozička ni tragedija in tudi ne privilegij. Dobro izbran in opremljen voziček daje in vrača uporabniku svobodo gibanja ter ust- varjanja.

Imejmo tudi pravilen odnos do psov vo- dičev in drugih živali, ki pomagajo invalid- nim osebam. Ne pretiravajmo z ljubkova- njem teh živalskih pomočnikov, ker je to njihovo delo in lahko s kakšnim pretiranim čohljanjem porušimo odnos med živaljo in uporabnikom.

Jože Raduha

Na pobudo Evropskega združenja za redke bolezni smo letos 29. februarja v Sloveniji prvič zapisali Dan redkih bolezni pod ges- lom: "Redek dan za posebne ljudi."
To so kronične, napredujoče in zelo obre- menjujoče bolezni. Po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije WHO je danes na svetu več kot 6.000 takšnih bolezni, ki kar v treh četrtinah prizadenejo otroke in še danes ne poznajo zdravil,so sporočili z mi- nistrstva za zdravje.Za leto 2008 je vsebina dneva zajeta v besede: "Redke bolezni - prva skrb javnega zdravja."
Ljudje z redkimi boleznimi imajo večinoma podobne težave, kot so: oteženo postav- ljanje diagnoze, pomanjkanje informacij, pomanjkanje primernega zdravstvenega varstva ter s tem neenake možnosti v do- stopnosti do zdravljenja in oskrbe. Tudi raziskavam teh bolezni je posvečeno manj skrbi in so bolj redka.
Po letih vztrajnih prizadevanj združenj teh bolnikov z redkimi boleznimi so postale tudi te vrste bolezni prva skrb javnega zdravja v Evropski uniji. Slovensko ministrstvo za zdravje se je po priporočilih EU o redkih bo- leznih dejavno vključilo v javno razpravo in oblikovalo delovno skupino strokovnjakov, ki bodo v Sloveniji delovali ter iskali sistem ske rešitve za ljudi, bolnike z redkimi bole- znimi.

Jože Raduha

Bil je lep, že skoraj jesenski dan. Toda na morju je bilo toplo, lahko bi rekla poletni dan.Bilo je že davnega petinosemdesetega leta.Takrat smo invalidi hodili v Pineto pri Novigradu na štirinajstdnevno obnovitveno rehabilitacijo. Tja smo hodili več let. Prvo leto nisem poznala nikogar.Če hočeš,da se spoznaš z drugimi, moraš biti prijazen in se sproščeno pogovarjati. Hitro sem spoznala kar lepo število sotrpinov. Z nekaterimi imam še sedaj stike, vsaj po telefonu. To- da z vsemi ne moreš obdržati takega stika kot z nekaterimi. Neverjetno, saj je že več kot šestnajst let minilo, odkar je takratna JLA uničila tisto skromno,a za nas prijetno zavetišče sredi borovega gozda.Hodila sem zelo težko, hoja je bila podobna pijancu. Toda med sovrstniki sem se dobro počutila zato sem naslednje leto zopet šla. Takrat

sem hodila že s pomočjo bergel. V bistvu smo bili sami invalidi, le nekaj bolniškega osebja in okoli deset spremljevalcev je bilo z nami. Vsako leto je bilo lepše, vsako leto sem spoznala nove bolnike.
Takrat si nisem predstavljala,da bo bolezen močnejša od moje volje po gibanju. Koliko bolnikov, kateri smo takrat skupaj letovali, žal,danes ni več med nami.Je pa tudi vsa- ko leto več novih. Sedaj sem doma,kjer se še najbolje počutim. Vesela sem vsakega obiska. Kolikokrat mi kdo pomaga odpreti predal,kjer imam shranjeno školjko,ki skriva v sebi biser.Ta školjka se kot biser lesketa le meni; kadar so oči polne solz, je še lep- ša kot takrat,ko sem jo našla na skalnati obali. Lep spomin na dni, ko sem bila moč- nejša od bolezni.Zato tako cenim ta biser, ki sem ga sama našla in pobrala na skal- nati obali.

Marinka Mohorič

Opomba: z Marinko Mohorič je objavljen intervju v Prijatelju 2004-2. Najdete ga la- hko tudi na naši internetni strani.

...Sedaj nisem več invalidka.Leta 1987 sem šla prosit za našo družino v Medjugorje, ko so se hoteli ločiti in nisem mogla misliti,ka- ko bodo vnučke trpele. Hvala Bogu, da se je to uredilo.Imela sem obrabo cele hrbte- nice in razne terapije. Hvala Bogu, to mi je Bog odvzel in me ozdravil tako,da sedaj od takrat nimam več nobenih bolečin. Čeprav tega nisem prosila zase. Raje bi bila še bolj trpela, samo, da bi družina ostala skupaj. Živci me še zdelujejo, pa ni čudno, ko sem tako trpela. Saj je rečeno: če ne trpimo, ne pridemo v nebesa. To si moramo zaslu- žiti. Zdaj vse darujem Bogu, če imam kdaj kakšne bolečine.

Ne vem,kakšni so pravi biseri.Vem le to,da rastejo v školjki in da školjka ob tem silno trpi. Rada bi pisala o čisto svojih biserih. Imam namreč nekaj biserov, ki se bolj ali manj svetijo. Eden od teh se zelo razlikuje od drugih.
Že dolgo je od tega, kar sem izbirala med biseri. Izbira takrat ni bila težka. Vsak bi si izbral najlepšega. Tako sem storila tudi jaz
Ta prelepi biser sem hranila in negovala z vso ljubeznijo in spoštovanjem. Nikdar se nisem mogla načuditi njegovi lepoti,ki ga je obsevala kot najlepši kristal. Ob njem sem našla tolažbo in moč,predvsem pa ljubezen ki je do takrat še nisem poznala. Bil mi je kot elektrika, ki napaja mojo prazno bate- rijo. Dolgo sem imela ta najlepši biser za okras. Mislila sem nanj ob vsaki uri, tudi ko sem v tovarni delala izdelke.Samo on je bil v mojih mislih. Bila sem slepa in gluha za vse drugo okoli sebe. Razen njega zame drugi svet ni obstajal.

Vse hudo enkrat mine, še prej pa to, kar je lepo. Kdor je v življenju enkrat globoko ljubil, ve, da bi človek šel za to ljubezen tudi na konec sveta. Dokler sem hranila ta biser le zase, ga je obsevala vsa krasota, kar je premore svet. Toda kar je še tako skrito,se enkrat razodene in tako je nane- slo, da so ta moj biser odkrili tudi drugi in spoznali njegov okras. Potem so se našli nevoščljivci in mi zavidali, da imam tako dragocen biser, o katerem doslej še niso kaj dosti vedeli.
Veliko nesrečo je povzročila nevoščljivka, ki je naredila mnogo gorja meni in mojemu biseru.Takrat pa je ta moj biser izgubil svoj sijaj. Nikoli več se ni vrnila vanj prvotna lepota.Minila je ljubezen,nič več nisem do- bila nazaj tiste energije,ki je napajala mojo prazno baterijo.Bila sem zelo žalostna.Sem ter tja sem tavala kot ranjena srnica, ne da bi vedela, kam naj se dam. Dolgo časa je trajalo, da sem dojela svojo usodo, da vse lepo enkrat mine in da bom svoj biser imela rada takšen, kakršen pač je, saj si tako lepega niti zaslužila nisem.
S tem biserom bi morala praznovati srebr- no poroko in hkrati tudi Abrahama, pa ni bilo nič iz tega.Kajti takrat se je našla naj- hujša nevoščljivka, ki je tudi videla okras tega bisera. Obenem je pobrala iz njega ves okras,kar ga je od prej še ostalo.Tako je postal zdaj prav grd, skoraj črn, takšen, da ga ne morem več prepoznati. Izgubil je vso krasoto, kar ga je prej tako zaljšalo. Prej sva ljubila in spoštovala drug drugega zdaj pa sva drug drugemu odveč.
Od vse bolečine, ki je nisem mogla več dr- žati zase,sem potožila o izmaličenosti tega bisera in upala na vsaj malo tolažbe.A kaj, ko nihče ni videl na njem prevare.Neki ma- dež pa je vendar odkrila ena oseba, a me ni znala potolažiti.
Vsi so videli ta biser takšen, kot sem ga sama imela prej za okras, zato me nihče ni mogel potolažiti, še manj verjeti. Ker tudi sama ne znam prepoznati pravih in pona- rejenih biserov, ne morem zameriti drugim, da takšne prevare ne odkrije vsak. Zato sem bila vedno bolj žalostna in osamljena, ker mi nihče ni verjel. Takrat sta me zapu- stili tudi dve prijateljici. Ena je umrla,druga pa me zapustila (izdala).

Na sebi sem odkrila tudi sebičnost. Preveč se navežeš na zemeljske dobrine; meni je to mož, drugim avto, čast ali denar. Če kaj od tega izgubiš,toliko bolj zaradi tega trpiš.
Koliko cvetk sem zanemarila, to so dobra dela. Če bi vso to energijo znala razdeliti, bi bila gotovo srečnejša.
Ob tem hudem trpljenju, ki sem ga doživ- ljala ob tem izmaličenem biseru, sem tam na obzorju zaznala čisto majhen svetleč se in zelo lep biser. Ker pa sem še vedno trpela za prejšnjim, je ta novo odkriti biser postajal še lepši. Nekega večera, ko mi je bilo še posebno hudo, se mi je prikazal prav pred očmi. Lep in svetleč se, še prav posebej zato, ker ga je barvala mavrična svetloba.
Ob tem dogodku sem dobila nov vir ener- gije.Ta energija je takšna,da mi je ne more vzeti nihče, razen,če jo sama izklopim. Ker sem našla ob tem novo odkritem biseru toliko tolažbe in lepote, je nadomestilo za izmaličeni biser.
Nič več se ne bom vezala na koristi, ki mi jih je nudil prejšnji biser.Nič več se ne bom vezala na takšen biser,katerega lepota ta- ko hitro zbledi. Zato bi povedala vsem, ki so tako ali drugače osamljeni, kako hitro je minljiva ta lepota, ki jo mnogi tako vneto iščemo. Morda jo najdemo ali pa ne. To energijo je treba uporabiti drugače.
Ta novi biser bom še bolj negovala, ga lju- bila z vsem srcem in ga spoštovala. Tega bisera nisem nikomur nevoščljiva. Če ga le more še kdo najti, tem bolje zanj. Čeprav ga ne bom zaklenila v srce, zagotovo vem, da bo ostal v njem. Izgubila bi ga le, če bi ga nehala ljubiti in negovati. Tega pa ne daj, saj ta biser sem našla v Tebi, o Bog. Morda pa tudi meni sv. Ludvik R. Grignon piše tole: "Treba je, da zapustimo, kar lju- bimo, zaradi Njega, ki ga ljubimo, ker Jezus hoče, da ga nad vse ljubimo.

Njega ljubi in si ga ohrani za prijatelja,ki te ne zapusti, tudi če te vsi zapuste in ne bo dopustil, da bi se nazadnje pogubil. Če boš pri ljudeh iskal dobička in tolažbe,boš več- krat na izgubi.
"Tvoj ljubi je tak, da nikogar ne trpi poleg sebe, ampak hoče sam imeti tvoje srce in v njem sedeti kot kralj na svojem prestolu"
Ob pravem času mi je prišlo v roke to bra- nje. To me je res izučilo. Če imaš svoje bližnje raje kot Boga, ti pač pošlje takšne preizkušnje, da sam prideš do tega spoz- nanja, kako naj bo Bog na prvem mestu, šele potem tvoji bližnji.
Zdaj sem prav srečna, ko imam vero, da me ni več strah ničesar,kot me je vča- sih bilo. Zato vem, kakšna velika razlika je med vero in nevero.
V tem trpljenju, ki sem ga doživela, me je Jezus neizmerno tolažil. Toliko daril še ni- sem nikdar dobila, kot mi jih je takrat po- delil Bog. Največ duševnih.
Vsakomur iz srca želim, da prek izkušnje odkrije Boga.

Morda se tudi v marsikaterih družinah do- gaja,da je zaradi nerazumevanja potrebno marsikaj prestajati in vendar vztrajati ter ne takoj obupati. Seveda, računajoč na Božjo pomoč.

Kjer ni ljubezni in ne sloge,
tam ima satan moč.
Da prežene, kar je sveto,
v svojo temno noč.

Ker hudobijo nadvladuje,
pravični nima več moči.
Če se joka ali toži,
nikjer opore in tolažbe ne dobi.

Božji mlini meljejo počasi,
da tolažbe imamo tam.
Ker gotovo božja bo pravica,
podelila pravično sodbo nam.

Moram povedati, ko sem te pesmi pisala, sem zelo trpela. V pesmi o usmiljenem Sa- marijanu se moje trpljenje nekoliko razode- va. Resnično je: če ti Bog naloži križ, ti ga tudi pomaga nositi. Toliko milosti sem tak- rat dobila v dar, da se Bogu ne bom mogla nikoli dovolj zahvaliti...

V pesmih in stihih je izraženo moje trpljenje Res sem bila tedaj od vseh zavržena.In tu- di prijateljic takrat nisem imela. Zdaj imam prijateljice,vendar mi je Bog na prvem me- stu. On me ne bo nikoli izdal. Sem srečna in vesela,da mi je dal tako močno vero, da me nihče ne more užaliti in prizadeti - vse vzamem za dobro in se ne jezim nanje. Kateri to delajo, so v duhu zelo revni. A mi smo bogati v Bogu, ko lahko odpuščamo in molimo zanje, čeprav so nas prizadeli. Saj je rečeno: kjer je Bog na prvem mestu, je vse na pravem kraju.

V letošnjem letu v ustvarjalnem kotičku 'pridelujemo' sadove Duha.Morda bi kdo si- cer raje spoznal kakšno ustvarjalnost,ki se jo da ustvarjati z rokami, je pa tudi mnogo takšnih, ki tega ne zmorejo več, še vedno pa so lahko duhovno ustvarjalni. Kako si lahko prizadevamo za mir in potrpežljivost? Kakšna je pot,da v svojem srcu kljub viha- rjem okoli nas ohranimo mir? Morda je pot do miru v potrpežljivosti! A kako biti potr- pežljiv? V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je razložena beseda: potrpeti - brez izražanja nejevolje prenesti kaj neprijetne- ga, neugodnega. Če si želimo priboriti sad potrpežljivosti, si moramo prizadevati, da mnoge neprijetne in neljube dogodke sprej- memo brez izražanja nejevolje.To nam po- maga, da ohranimo tudi mir, saj nam nemir v srce najpogosteje prinašajo slabi medse- bojni odnosi.
Pred kratkim sem bila na srečanju bolnikov in starejših v domači župniji.Naš gost je bil dr.Jože Ramovš,ki nam je med drugim spre govoril tudi o tem,kako pomembno je zdra- vje.To vemo vsi.Razširil nam je nov pogled ki nas je spodbudil k temu,da lahko mnogo naredimo za svoje zdravje. Razložil nam je eno izmed definicij zdravja,ki pravi: "Zdrav človek je tisti,ki je zdrav telesno,duševno, socialno in duhovno." Seveda ob vsaki de- finiciji zdravja lahko ugotovimo, da skoraj ni človeka,ki bi bil popolnoma zdrav. A po- membno za vsakogar je to, da z modrostjo presodi,kaj mora sprejeti,kaj pa se da spre meniti. Za telesno zdravje si veliko priza- devamo in zanj smo pripravljeni žrtvovati marsikaj. A četudi telesno zdravje odpove, nam ostane še precejšen del zdravja. Na starost pogosto odpove tudi duševno zdra vje - pozabljivost, demenca,... A ostane še socialno in duhovno zdravje. Socialno zdravje pomeni vključenost v domače oko- lje, druženja, prijatelji ... Toda marsikomu tudi domači in prijatelji obrnejo hrbet.Ven- dar: ali je ostalo še kaj od zdravja? Ostalo je še duhovno zdravje. To pa je predvsem pozitiven pogled na življenje, potrpežljivo sprejemanje vsega tistega, kar se ne da spremeniti,mir v srcu in umirjenost v bese- di ... Duhovno zdravje je pri navidez hudo bolnemu človeku lahko trdna opora in spo- dbuda za vse tiste,ki so ob njem in mu po- magajo, ga spremljajo ali le obiskujejo.
Zagotovo nam je vsem še vedno nepoza- ben spomin na papeža Janeza Pavla II. Spomnimo se ga v njegovi nebogljenosti, ko je že popolnoma odpovedalo njegovo telesno zdravje. Tudi duševno zdravje je zaradi demence odpovedovalo.A prav nje- govi zadnji meseci življenja so bili največje pričevanje mnogim. Bil je tako duhovno močan in krepak. Na prvi pogled ves ne- močen in ubog je prihajal na svoje mesto za pozdrav, za velikonočno voščilo, ... A ko ga je zbrana množica zagledala, je vse završalo. In ko je spregovoril, je večtisoč- glava množica popolnoma umolknila.Zakaj? Zagotovo zato,ker je bil to božji mož. A ne le zato! Tudi zato, ker je bil tako duhovno močan in zdrav. Ker se ni smilil sam sebi in ni skrival svoje nemoči. Storil je, kar je še zmogel - pogumno in potrpežljivo je pre- našal križ svoje bolezni in tako tudi drugim dal zgled. Na njegovem obrazu pa je kljub gubam let in potezam bolezni odseval glo- bok mir. Zaradi duhovnega zdravja, ki ga je izžareval, je njegovo življenje v zadnjih mesecih kljub vsej nemoči imelo tako veli- ko sporočilo za ves svet.Za vedno se mi je vtisnil v srce dan, ko sem tudi sama imela to srečo, da sem lahko med množico ljudi iz vsega sveta stala v vrsti in stopala za drugimi mimo krste pokojnega papeža. Na Trgu sv. Petra je odmevala pesem v vseh jezikih.Na obrazih ljudi ni bilo le žalosti,tem več predvsem hvaležnost - hvaležnost za tako velikega človeka.
Imamo zglede,vemo,želimo si...a verjamem da pogosto kljub vsemu čutimo nemoč, ko želimo v svojem srcu ohraniti mir, v odno- sih potrpežljivost. Miru in potrpežljivosti se ne da kupiti. Verjamem pa, da se ju da na kolenih izmoliti ter z veliko mero prizade- vanja za duhovno zdravje tudi pridobiti. Morda še kakšen preprost nasvet ali ideja, če vam jih manjka, kako priti do miru in potrpežljivosti.
Pot do miru je v odpuščanju in v pozitiv- nem pogledu na svet. Iščimo v dogodkih in ljudeh tisto, kar lahko pohvalimo, tisto, za kar se lahko zahvalimo, pa bo v nas mir. Mir bomo v srcu nosili in ga na obrazu iz- žarevali tudi takrat, ko bomo vse svoje življenje izročali pred Gospoda kakor Job v svetopisemskem besedilu: "Dobro smo pre- jemali od Gospoda,zakaj bi hudega ne spre jeli. Gospod je dal, Gospod je vzel, naj bo hvaljeno Gospodovo ime."
Pot do potrpežljivosti je v tem, da brez izražanja nejevolje sprejemamo, kar nas doleti. To je težko. Zdi se nam,da moramo pokazati, če nam kaj ni prav. Seveda mo- ramo povedati,kadar lahko kaj spremenimo ali poboljšamo. A ne povejmo z zagrenje- nostjo, jezo, obtoževanjem. Povejmo z veselim upanjem,da lahko kaj spremenimo. Kadar pa vemo,da ne zmoremo, sprejmimo brez trdih besed ali grdih pogledov.To daje moč ljudem ob nas, daje pogum, da je živ- ljenje lepo. Življenje je lepo - kljub mnogim preizkušnjam. Lepo tudi zaradi hrepenenja in upanja,ki nam ga prinaša prazen grob in pozdrav Vstalega: "Mir vam bodi!"

Polona Malovrh

Že dolgo imam namen napisati nekaj vrstic v Prijatelja, vendar mi čas prehitro polzi skozi prste. Naj bo moje pisanje čestitka za praznike vsem bralcem te lepe revije.
Gotovo ni prepozno. Saj lepe, iskrene in iz srca izrečene želje skozi vse leto dobro de nejo in nas napolnijo s prijetnim občutkom, da nikoli nismo čisto sami, tudi če ni niko- gar poleg nas.
Predvsem pa sem hotela napisati nekaj o tem, koliko bolj domača in blizu mi je revija Prijatelj po dogodku,ko so me obiskali lju- dje, ki pri nastajanju le-te sodelujejo. Ko ga odprem in v njem zagledam obraze, ki jih osebno poznam, imam občutek, da se z njimi tudi pogovarjam. Na vaših srečanjih, ki jih organizirate, se počutim, kot bi bila med vami in uživam v klepetu, ki pri takih srečanjih tako spontano steče.
Zato sem srečna za vse tiste,ki jim to omo gočate in one, ki jim je to omogočeno, saj vidim, da njihovi obrazi kar žarijo.
Želim ljudem veliko obiskov, kot jih je bila deležna moja družina in še več srečanj, na katerih se imate lepo - morda se kdaj ka- terega tudi udeležim.
Vseeno iskreno: da bi vsem bralcem Prija- telja velikonočno veselje, mir in ljubezen žareli še dolgo v srcih.

 Prijatelji so kot zvezde;
 ne vidiš jih vedno,
 a veš,
 da so nekje tam ...
 ZA VEDNO!

Marina Gnamuš

Draga Marina, tudi mi,ki smo bili pri vas na obisku,smo hvaležni Bogu za vas in so na- še vezi še naprej žive,posebej v duhu. Naj bo to spodbuda drugim, da bodo radi odšli na obisk k svojim bližnjim, posebej, ko se bodo počutili osamljeno ali zdolgočaseno.

Rada bi se zahvalila za lepo božično pismo, ki smo ga prejeli. Da bi res ta tema šla iz naših slabotnih src! Vesela sem Prijatelja, ki sem ga spoznala v bolnišnici in ga spre- jela za svojega prijatelja. Rada bi zaželela vsem veliko zdravja, sreče in moči za pre- magovanje vsakodnevnih težav. Hvala tudi za lepo oddajo Vstani in hodi!

Angelca Sadar

Vodstvo Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov članom Bratstva, pa tudi drugim poznanim bolnikom za božične in velikono- čne praznike vedno pošlje lepo pismo kot voščilo. Tudi drugi,ki poznajo tega ali one- ga bolnika,zlasti,če so z njim v prijateljskih odnosih, pošljejo svoja voščila in gotovo ste vseh veseli. Draga Angelca,že dolgo je kar ste poslali svojo zahvalo in ni 'pozab- ljena', ampak bo ostala vedno živa. Hvala zanjo!

V prvi vrsti se vam prav lepo zahvaljujem za revijo Prijatelj. Zelo mi je všeč in edina tolažba mi je,kadar sem nemočna. Rada jo preberem od začetka do konca.
Tudi našim varovancem v Domu starejših ga dam na razpolago, da lahko preberejo, kako bolniki potrpežljivo prenašajo svoje težave in tegobe.
Preden sem šla v dom,sem imela veliko sti- kov s starejšimi in onemoglimi. Rada sem priskočila na pomoč, kolikor sem pač mogla Tudi v tem domu rada pomagam.
Zato sem hvaležna svojim staršem,Bogu in Materi Mariji za ta dar, ki ga skrbno čuvam v svojem srcu. Tukaj v domu imamo kape- lico, ki je posvečena blaženemu Antonu Martinu Slomšku.V njej se zbiramo dvakrat dnevno k molitvi. Molimo za vse bolne, za žive in rajne duhovnike, za duhovniške in misijonske poklice, ker žetev je velika, a delavcev pa malo. Zato je potrebno moliti in izprositi nove poklice.
Prav lepa hvala vam, in tistemu, ki mi je omogočil, da brezplačno dobivam revijo Prijatelj. V molitvi se vas vseh spominjam. Bog lonaj! Zbogom.
PS:Na radiu Ognjišče redno spremljam va- šo in našo oddajo, ki jo vodita prijazna ga. Veronika in g. Tone. Tudi njima Bog lonaj!

Ivanka Pinter

Dragi Ivanki,čeprav bo kdo očital,da znova objavljamo 'hvalnice uredništvu', naj bodo zapisane vajine besede,ker bodo v opogu- mljenje še komu,v spodbudo novim dobro- tnikom,pa tudi v dokaz,da Prijatelj opravlja svoje poslanstvo. Z največjim veseljem pa objavljamo vrstice o medsebojni pomoči, ki jo spodbuja vera.

Pater iz Avstralije je s seboj prinesel pesem o ljubezni,ki je bila objavljena v reviji 'Misli' Naredil mi je veliko veselje. Prosim,objavite jo še v Prijatelju.
Draga Ana,primerno darilo za vas je očitno lepa pesmica. Bo razveselila tudi druge bralke in bralce Prijatelja? Poizkusimo.

Ljubezen

Na pokopališču v Komendi smo se 8. feb- ruarja 2008 poslovili od Ivanke Korbar. Po kapi je bila že nekaj let na inv. vozičku. Pridružila se je našemu gibanju KBBI in se z veseljem odzvala vabilom na naša sreča- nja. Hvala njenim domačim, da so jo radi spremljali in pripeljali. Toda pred leti se je kap ponovila. Od takrat je v spanju (v ko- mi) čakala na klic Gospoda,da jo povabi k sebi.Rada je zahajala v župnijsko cerkev in priporočala Bogu sebe in svojo družino. Tudi s svojimi vnuki je rada molila in jim govorila o Bogu.
Naj ji Bog v večnem domu obilo povrne za vse dobro.

Istega dne, ko smo se poslovili od Ivanke K., je v Veržeju,v Martinem naročju odšel v večnost v 91. letu ata Lojze Janežič. Ja, ne morem reči drugače kot ata. Kadar sem prišla na obisk k Janežičevim v Veržej, sem se počutila kot doma. Iz vseh je izža- revala družinska ljubezen. Razveselil me je atov dobrotljiv nasmeh. Ni veliko govoril, a njegov nasmeh in objem sta povedala vse. Pri njih je bilo doma Bratstvo,vsi skupaj so živeli v harmoniji Bratstva in za Bratstvo, tako tudi ata.
Ata, hvala ti za skrbno ljubezen do družine in nas vseh ter za Marto, ki tako vdano in z ljubeznijo skrbi za bolnike in invalide v Prlekiji, Pomurju in Prekmurju.Naj ti Gospod za tvojo ljubezen,ki si jo izkazoval do vseh nas, obilo poplača.
"Bom kar povedal: Bože ni več," mi je po kratkih uvodnih besedah in pozdravu po telefonu povedal njen mož. Običajno me je Boža Renko iz Save pri Litiji poklicala sama in to ob kakšnem posebnem navdu- šenju nad vsebino v Prijatelju ali oddaji Vstani in hodi. Odšla je ravno sredi febru- arja.Lani maja sta imela z možem Srečkom okroglih 50 let zakonske zvestobe.Po petih letih zakona je bolezen Božo posedla na invalidski voziček. Bila je tudi članica Brat- stva in je vse spremljala, čeprav se je za- radi bolezenskih težav zelo redko odpravila na pot, na kakšno srečanje. Je pa prišla tistega leta 2002 v Šmartno pri Litiji, ko je ta 'zasavska katedrala' v moji župniji dobi- la klančino ob cerkvi in je bila z invalidskim vozičkom takrat prvič v njej.S ponosom mi je govorila, kako zelo se veseli tega. Boža je rada poslušala tudi radio Ognjišče, še s posebno pozornostjo je prisluhnila našim oddajam Vstani in hodi. Bila pa je tudi na tekočem z vso vsebino Prijatelja. Od 'zgo- raj' ima Boža še boljši pogled in upam, da še bolj podpira naša prizadevanja.

Tone Planinšek

To je prvi 150. psalmov. Vam je znan? Ali res veste,kaj vse nam hoče povedati? Me- ne je presenetil s pomembnostjo sporočila. Rada bi to delila z vami.


Že v tem stavku nam psalm nakaže, kako pomembno je, kje hodimo in s kom se dru- žimo. Znan nam je pregovor, ki pravi: "Po- vej mi,s kom se družiš in povem ti, kdo si"
Kristjan je pred izbiro:Ali hodi za Gospodom Jezusom po ozki,ali po široki poti tega sve- ta. Moramo se res zavestno in odgovorno odločati. Zakaj? Ker Gospod želi, da hodi- mo po poti pravičnosti, saj takrat je on z nami.
Mi vemo, da je Božja beseda naša luč na poti. Koliko je te luči? Če je ni dovolj, ne vidimo več sledi za Jezusom.


Koliko mi premišljujemo Božjo besedo? Jo ljubimo? Smo ji poslušni? David je napisal: "Kako ljubim zakon tvoj: Ves dan je o njem premišljevanje moje."In spet: "V srcu svo- jem sem shranil govor tvoj, da ne grešim zoper tebe." Oboje je zapisano v 119. psalmu.


Vedno znova občudujem drevesa,ki se ši- bijo pod težo sadov. Takrat si želim, da bi bila jaz tako bogata z duhovnimi sadovi. Naj bi bili naši sadovi vidni že na tem sve- tu,da bi z njimi odžejali utrujene popotnike ki jih srečujemo dan za dnem. In še neko- mu pripadajo ti sadovi.
Nevesta v Visoki pesmi vabi ljubega z be- sedami: "Naj pride ljubi moj na vrt svoj in uživa sadove, njemu dragocene" (Vp 4,16) Jezus nam je dal pogoje, da rojevamo ve- liko sadov. Na nas pa je,da poženemo ko- renine čimbolj globoko.
Torej, če smo na pravi poti, poslušni Božji besedi in obrodimo sad, bo naše življenje BLAGOSLOVLJENO.

Marija Kralj

V Lurd kot romarji, da bi srečali Gospoda, V Lurd kot sinovi, da bi srečali Marijo.

BOLNIŠKA ŽUPNIJA LJUBLJANA in KOMISA- RIAT ZA SVETO DEŽELO v sodelovanju z U.N.I.T.A.L.S.I. GORICA

ROMANJE V LURD

ROMARSKI VLAK
od 14. - 20. JULIJA 2008

SLOVENSKI PASTORALNI DAN

ki ga bomo obhajali v soboto,10.maja 2008 na mestnem stadionu v Celju z željo, da to dogajanje prispeva k poglobitvi in utrditvi vere v Jezusovo prisotnost med nami v sedanjem času.

ZA ŽIVLJENJE - ZA DRUŽINO

PRIJATELJ 2008

Za tujino (Evropa) 20 EUR.Letalsko pošilja- nje (izven Evrope) 35 USD, 35 CAD ali 40 AUD. Višji zneski za tujino glede na lansko leto so posledica višjih stroškov poštnine in novega tečaja eura. Hvala za razume- vanje!
Po možnosti plačajte v Sloveniji na tran- sakcijski račun pri Raiffeisen Banki:

Dobite nas od ponedeljka do petka od 9h do 12h

Nagradna križanka:

Za nami je velika noč. Rahel časovni odmik od največjega praznika naše vere nam po- nuja lepo priložnost, da se vprašamo, kaj nam je od njega ostalo. Le okus po šunki in pirhih, ali tudi kaj gorečnosti in veselja, ker je naš Gospod premagal smrt? Apostoli so se po Gospodovem vstajenju znašli pred zahtevno nalogo, da utrdijo svojo vero in ponesejo veselo oznanilo po svetu.Tudi mi bi morali ljudem okoli nas pokazati, da smo vstajenjski kristjani. Ne z besedami, ampak z življenjem, ki zajema iz studencev odre- šenja.
Rešitev (geslo v označenih stolpcih) prepi- šite na dopisnico ali karton v njeni veliko- sti ter jo do 1. maja 2008 pošljite na naš naslov: PRIJATELJ,Tabor 12,1000 Ljubljana s pripisom: KRIŽANKA. Obenem izrežite in nalepite kuponček, ki je pod križanko.

Opravičujemo se za napako pri zadnji kri- žanki, ko je bilo samo eno polje pobarvano Zato smo upoštevali vse prejete odgovore

1. prtiček z vezenjem: Gorenc Ančka, Sela 9, 8310 Šentjernej
2. knjiga Vinka Šmajsa 'Sonce mojega živ- ljenja': Vidmar Alojzija, Dole 20, 1273 Dole pri Litiji
3. lesen stenski rožni venec: Konc Tadeja, Letenice 6, 4204 Golnik
4. knjiga Angelce Škufca 'Šopek cvetja in trnja': Zavašnik France, Drešinja vas 12/d, 3301 Petrovče
5. knjiga Zvoneta Modreja 'Čudež ljubezni' Ropič Darinka, Kamna gorica 111, 4246 Kamna gorica
6. avdio kaseta 'Pete litanije' (MPZ župnije Sv.Peter iz Ljubljane) in velikonoč.okrasek Škrabec Alojzij,Nova vas 53,1385Nova vas
7. okrasno stojalo za pirhe: Fišter Cvetka, Dolenje Laknice 25, 8230 Mokronog

Čestitke izžrebanim in Bog povrni daroval- cem nagrad!

15. APRIL     20. MAJ

Ker oddaja zelo blagodejno in poživljajoče vpliva na telo in duha,se pred poslušanjem ni potrebno posvetovati z zdravnikom ali farmacevtom!

TO JE DAN,KI GA JE NAREDIL GOSPOD

V VESELJE TEGA DNE SO VTKANA PRI- ZADEVANJA ŠTEVILNIH

BLAGOSLOV KAPELE MARIJE, ZDRAV- JE BOLNIKOV NA ONKOLOŠKEM INŠTI- TUTU V LJUBLJANI

foto Andrej Gombač.

  Mami
  moli
  za družino

Polona Malovrh