DRAGI PRIJATELJI!

Nastopila je jesen in z njo krajši dnevi ter daljše noči. Hladnejše vreme in zgodnejši večeri nas odvračajo od misli na izlete ali potovanja, zato se najraje zadržujemo doma, v svojih stanovanjih.
Tako kot so nekdaj naši starši ali stari starši radi sédli za toplo (krušno) peč, tudi mi radi sédemo ob radiator, skle- nemo roke in se zadržimo v pogovoru z Bogom. Odlična priložnost za to je tudi oktobrska rožnovenska pobožnost.
Molitev rožnega venca se je oblikovala skozi stoletja. Zelo radi so jo molili v srednjem veku kot priprošnjo za rešitev pred Turki, ki so pustošili po naših in drugih evropskih deželah. Posebej se spominjamo rožnovenske Matere Božje v spomin na krščansko zmago nad Turki pri Lepantu,7.oktobra 1571 leta.Čeprav nam danes neposredno ne grozi vojna ali kakšna druga nasilna nevarnost,smo kljub temu povabljeni, da se s prošnjo za mir nenehno obračamo na Boga.
Z molitvijo rožnega venca pa ne prene- hamo z iztekom meseca oktobra,ampak z njo nadaljujemo zlasti v prvih dneh novembra, ko se spominjamo vseh sve- tih in vernih rajnih, za katere upamo,da se z vsemi svetimi že veselijo v nebeš- kem kraljestvu.V kolikor pa so še v kra- ju očiščevanja, potrebujejo naše moli- tve in dobra dela. Primerna molitev, ki jo lahko molimo kjerkoli in kadarkoli, je rožni venec,ki je duhovna pomoč dušam v vicah, nam pa vir moči in duhovne prenove.
"Z rožnim vencem kristjani sédemo v Marijino šolo, kjer smo povabljeni k pre- mišljevanju lepote Kristusovega obraza in k doživljanju globine njegove ljube- zni. Po rožnem vencu verniki prejmejo polnost milosti po rokah Odrešenikove Matere," pravi papež Janez Pavel II. v uvodu apostolskega pisma Rožni venec Device Marije, s katerim je 16. oktobra 2002 razglasil leto rožnega venca.
Bog vas blagoslovi!

Roman Travar, C.M., urednik

Prispevke za št. 6 pošljite do 1.nov.2009

oktober

Molimo,da bi nedeljo živeli kot dan,ko se kristjani zberemo, da bi slavili vstalega Gospoda, in se udeležimo obhajanja evharistije.
Molimo, da bi vse Božje ljudstvo, ki je od Kristusa prejelo naročilo, naj gre in oznanja evangelij vsemu stvarstvu, z zavzetostjo prevzelo svojo misijonarsko dolžnost in jo imelo za najvišjo možno obliko služenja človeštvu.
Molimo,da nam množični odpadi od vere ne bi bili vzrok za malodušnost, marveč bi nas spodbujali k bolj zavzetemu živ- ljenju po veri.

november

Molimo, da bi se vsi ljudje na svetu, zlasti tisti, ki so na odgovornih mestih v politiki in gospodarstvu, dosledno za- vzemali za varovanje stvarstva.
Molimo,da bi pripadniki različnih verstev s svojim življenjem in bratskim dialogom jasno izpričevali, da Božje ime prinaša mir.
Molimo, da bi zakonci iz zakramenta, ki so ga prejeli pri poroki, črpali moč za medsebojno zvestobo ter za sprejetje in vzgojo otrok.

Pavel v 15. poglavju Pr- vega pisma Korinčanom pojasni,da bodo ob Kristusovem pri hodu od mrtvih obujeni prejeli neu- mrljivo telo, podobno telesu vstalega Kristusa. Toda obenem zagotavlja, da bodo hkrati tudi živi dobili neu- mrljivo telo. Takrat bo smrt končno premagana v umrlih in živih.

Pavel sproži vprašanji: "Kako so lahko mrtvi obujeni?" in: "S kakšnim telesom pridejo?" (15,35) Gre za to, ali bodo umrli vstali s sedanjim telesom ali ne. In poudarja, da se od mrtvih vstali ne bodo vrnili v sedanje telo. Vstajenje ni oživljenje mrtvega trupla, ampak bodo dobili telo, ki ni podvrženo smrti.

PRIMERJAVA S SEMENOM, 1KOR15,36-38

Pavel ponazori prehod mrtvega trupla v vstajenjsko telo s primerom pšeničnega zrna, ki ga sejalec vseje v zemljo, umre in zraste v novo rastlino,v pšenično bil- ko. V tem razvoju je konec ene oblike življenja in začetek druge. Iz semena je nastala rastlina. Celotni potek vsebuje tri stopnje: seme, smrt semena, novo rastlino.
Toda Pavlov vzorec je za naše vstajenje za nas danes nezadovoljiv,ker predsta- vlja naravni razvoj iz semena v rastlino, kjer je nova oblika že prisotna v seme- nu kot njena določena možnost. Seme namreč vsebuje klice, ki ob umiranju semena ne prenehajo, ampak dejansko oživijo. Seme potemtakem ne umre po- polnoma.Če pa pri semenu zamrejo tudi ti klici, se iz njega ne razvije nova ras- tlina. Toda v truplu umrlega človeka ni nobenih klicev novega življenja. Ne pri- čakujemo, da bo iz mrtvega trupla nas- talo novo človeško telo.
Pri vstajenju je prehod iz 'mesenega' telesa v telo,ki ni 'meseno' in je neumr- ljivo. Tu gre za poveličanje telesa. To sploh ni naraven razvoj iz ene življenj- ske oblike v drugo,ampak nenadno, ne- pričakovano in nedostopno povišanje kot Božji dar.Gre za čudež,za vstajenje popolnoma mrtvega telesa, ki nima v sebi nobenih življenjskih možnosti. Gre za preobraženje trupla in za preobraže- nje živega človeka v neumrljivega več- no živega človeka.
Vstajenje Pavel pripisuje Bogu ali Kris- tusu, ki deluje z Božjo močjo. Pri Kris- tusovem vstajenju in tudi pri vernikih zatrjuje, da jih bo Bog obudil od mrtvih: "Bog je obudil Gospoda in bo s svojo močjo obudil tudi nas." (1 Kor 6,14)

Pavel hoče razložiti prehod iz zemeljs- kega telesa v nebesnega, iz umrljivega telesa v neumrljivega, iz podobnosti prvemu Adamu v podobnost nebeškemu Adamu. Za to uporablja besedo 'meso' v dvojnem pomenu,ki ga srečamo v ju- dovstvu in v Novi zavezi. Prvi pomen je nevtralen in ima pogosto prizvok šibko- sti in nizkosti,drugi pa prizvok grešnosti
V 1 Kor 15,35-55 Pavel uporablja 'meso' v nevtralnem pomenu besede. Apostol predpostavlja, da so umrli neoporečni, kajti v 1 Kor 15, 23 pravi: "Potem pa (bodo vstali) tisti, ki so Kristusovi." Tu besedo Pavel uporablja za človeško telo ki je umrljivo in propadljivo, slabotno in nečastno, zemeljsko in duševno. Nato Pavel opredeli tudi nebesna telesa, ki niso iz 'mesa' in se zato ne razlikujejo med seboj po 'mesu',ampak po popolno- sti. "Drugo je veličastvo sonca in drugo veličastvo lune in drugo je veličastvo zvezd.Zvezda se namreč od zvezde ra- zlikuje po veličastvu." (15,41)
S to opredelitvijo si je Pavel končno utrl prehod od zemeljskega telesa, ki je 'meseno', do nebeškega (nebesnega), ki je 'veličastno'.
Končno pride Pavel do vstajenja od mr- tvih. "Tako je tudi z vstajenjem mrtvih. Seje se v propadljivosti, obuja pa se v nepropadljivosti. Kar se seje v nečasti, vstaja v veličastvu. Kar se seje v sla- bosti, vstaja v moči. Seje se duševno telo, vstaja duhovno telo." (1 Kor 15, 42-44)

Pavel zatrjuje: "Prvi človek Adam je po stal živa duša, poslednji Adam pa oživ- ljajoči duh."(15,45) Človek kot živo du- ševno bitje ima zavest,ki daleč presega zavest živali, da lahko samostojno misli in se odgovorno odloča.Vse to označuje Adama in njegove potomce.
Po Pavlovem umevanju je prišla smrt preko Adama. Sedaj apostol pove, da nebeški Adam,ki je 'oživljajoči duh',prav tako vpliva na človeštvo, ki ga oživlja telesno in duhovno. "Prvi človek je iz prsti, zemeljski, drugi človek pa je iz nebes. Kakršen je bil zemeljski, taki so zemeljski, in kakršen je nebeški, taki so tudi nebeški.In kakor smo nosili podobo zemeljskega, bomo nosili tudi podobo nebeškega." (15,47-48)

V 1 Kor 15,50-55 Pavel zaključuje raz- lago vstajenja in jo hkrati razširi,da za- jema tudi preobraženje živih. Kristus bo zato ob svojem prihodu preobrazil vstale in žive in jih tako usposobil za Božje kra ljestvo. Umrli bodo vstali preobraženi, toda hkrati bo Gospod preobrazil tudi žive vernike.Smrt,ki je navzoča v umrlih in v živih, bo s tem končno premagana.
Vstop v Božje kraljestvo apostol priča- kuje ob Gospodovem prihodu (1 Kor 15, 23.52). Pričakuje in upa, da bo Gospod prišel kmalu in da bodo nekateri verniki takrat še živi, zato govori tudi o pre- obraženju živih. Apostol izjavi: "To pa povem, bratje: meso in kri ne moreta podedovati Božjega kraljestva pa tudi propadljivost ne podeduje nepropadlji- vosti." (15,50) Izraz 'meso in kri' tukaj pomeni 'živega človeka'. Izraz 'podedo- vati' pa se nanaša na podedovanje A- damove narave kakor tudi na obljubljeni sprejem narave nebeškega Adama.
Izraz 'Božje kraljestvo' je poslednji cilj vernikovega upanja. Apostol tu pove, da človek v umrljivem stanju ne spada v Božje kraljestvo.

Skrivnost,ki jo apostol razgrinja,zadeva spremembo:"Vsi ne bomo zaspali,vsi pa bomo spremenjeni." (15,51) Poudarek je na spremembi. Pavel tudi sam priča- kuje, da bo dočakal Gospodov prihod. Gotovo pa misli, da ga bodo dočakali vsaj nekateri med Korinčani.To pomeni, da pot v Božjo slavo vodi tudi preko ži- vih.
Neumrljivost, o kateri govori Pavel, za- deva telo. Kakor bodo ob Kristusovem prihodu umrli z vstajenjem dobili druga- čno, neumrljivo telo, tako bodo takrat tudi živi prejeli neumrljivo telo. Pri tem Pavel rabi besedo 'obleči', ko reče: "To, kar je propadljivo,si mora obleči nepro- padljivost." (15,53)

Sprememba v telesu, o kateri je Pavel govoril v 1 Kor 15,35-50, se bo zgodila "hipoma, kakor bi trenil z očesom, ob glasu poslednje trobente. Zadonela bo namreč." (15,52) Zajela bo vse, vstale in še žive. S tem apostol spet poudarja da se bo to zgodilo ob Gospodovem pri- hodu.

V 1 Kor 15,35-55 je Pavel jasno povedal da Božje kraljestvo zahteva preobraže- nje sedanjega telesa. Vstali se ne bodo vrnili v sedanje telo, ampak bodo dobili prenovljeno, poveličano in neumrljivo telo. Hkrati bodo takrat tudi živi poveli- čani. Kraljestvo vstalega Kristusa pred- stavlja zmago nad smrtjo, ki se ujema z Gospodovim prihodom.
Pavel poudarja preobraženje mrtvih in živih. Božje kraljestvo namreč ne dovoli smrti.Nesmrtnost,o kateri apostol tukaj govori,je nesmrtnost človeškega telesa Toda sedaj apostol poudarja poduhov- ljenost telesa in njegovo preoblikovanje po podobi vstalega Kristusa,ki je vzorec prihodnjega življenja.
Pavel se povrne k preobraženju v 2 Kor 5, 1-10, kjer govori o preoblečenju. V Flp 3, 20-21 skuša dvigniti pogled ver- nikov od tega sveta, v katerega so za- gledani, v nebeško domovino. V Rim 8, 19-23 Pavel razširi preobraženje na ce- lotno stvarstvo.
Kristusova zmaga nad smrtjo pomeni konec vsakega razkrajanja in umiranja.

p. Jože Plevnik, D.J.

povzetek iz njegove knjige:
Apostol Pavel: S Kristusom v Božjo slavo

Ko sem bil lansko poletje do- končno premeščen iz sloven- ske župnije v Torontu in bil imenovan za urednika revije Prijatelj, mi je ga.Marija Lud- vik, Korošica, rojena pri Sv. Boštjanu blizu Dravograda pred odhodom iz Toronta dejala: "Potem pa boste spo znali mojo sorodnico, Katjo Medved, ki je že kot otrok zbolela za sklerozo. Živi pa na Pohorju, pri Sv. Vidu, v župniji Vuzenica. Če boste imeli priložnost, jo boste lahko obiskali. Bo zelo vesela."
Po dobrem letu so se Marijine besede izpolnile.Katjo Medved (Sv.Vid 78, 2365 Vuhred) sva s Tonetom obiskala konec avgusta, potem ko smo se že v juniju v Celju na srečanju Bratstva dogovorili, da se srečamo pri njej doma in posna- memo intervju za Prijatelja.
Dolga pot je bila že za nama,ko sva pri spela pod Pohorje. Pri iskanju Katjine domačije nama je pomagal natisnjen zemljevid, zato sva jo brez zapletov našla.
Prispela sva na lepo pohorsko kmetijo, obdano z gozdovi in nekoliko odmaknje- no iznad dravske doline. Katja je z ma- mo prišla iz hiše in po pozdravih ter po osvežitvi z dobrim domačim sokom smo začeli z delom.Ni bilo potrebno iti daleč, za lepe fotografske posnetke smo izbrali okolico njenega s cvetjem okrašenega doma.
Ko smo prvi del končali, smo se preselili v hišo in pogovor je stekel.

Rodila sem se v Slovenj Gradcu. Doma pa sem iz Šentvida nad Vuzenico. Živim na manjši kmetiji,ki obsega nekaj gozda in nekaj obdelovalnih površin. Kmetija je bolj na samem in včasih sem si zaže- lela več družbe.
V osnovno šolo sem hodila v Vuzenico in jo skupaj z drugimi sošolci kljub bole- zni tudi uspešno končala.

Z mamo živiva sami.Sem najmlajša izmed treh otrok. Imela sem starejšo sestro, ki pa je,žal, že pokojna. Starejši brat je poročen in stanuje v bližini. Tudi sestra je bila poročena in je imela eno hčerko. Brat pa ima enega sina. Se pravi, da imam nečakinjo in nečaka.
Lansko leto za velikonočne praznike pa je umrl tudi oče.Od takrat živiva z ma- mo sami.

Trenutno imava dve govedi, eno svinjo, kokoši, petelina,tri muce in psa. Včasih smo imeli seveda več živine.

Da, saj z mamo ne moreva vsega sami postoriti. Pomagat pride s svojo druži- no. Na pomoč priskoči še stric, včasih pa še drugi dobri ljudje.

Doma, na kmetiji, smo opravljali najraz- ličnejša kmečka in gospodinjska dela. Pomagala sem mami in očetu. Zanimivo je bilo pasti krave in tudi pomolzla sem jih kdaj z molznim strojem.

Poleti sem se vozila v osnovno šolo s kolesom. Pozimi pa sem to dolgo pot premagovala peš.
V prostem času sva se z bratom najra- je žogala, pozimi pa sem smučala okrog doma. Tudi s svojimi prijateljicami sem se včasih igrala.Vseskozi živim z naravo
Pritegnila pa me je tudi kitara in še se- daj si včasih kaj 'zabrenkam' nanjo.

Saj ne znam veliko.Glasbene šole nisem nikoli obiskovala. Zaigrala sem kakšno Sivo pot in podobne pesmice.

Bolezen ni od rojstva,ampak se je poja- vila kasneje. Zbolela sem že v osnovni šoli. Začelo se je v šestem razredu, ko sem 'kar na enkrat' nekaj časa videla dvojno. Po enem letu pa so se mi poja- vili še mravljinci v nogah. Sprva nisem imela težav pri hoji, zato zdravniki niso mogli ugotoviti vzroka za mojo bolezen.
Minila so tri do štiri leta, ko so zdravniki spoznali, za kakšno bolezen gre. V tem času pa so se že pojavile tudi težave pri hoji. In v srednji šoli so mi potrdili diagnozo: multipla skleroza.

V začetku je bil šok..., a počasi sem se nekako navadila živeti s to boleznijo. Vseeno pa sem večkrat morala v bolni- šnico, ko se je zdravstveno stanje po- slabšalo.
Sicer pa mi je bila ta bolezen že malo znana, ker je za njo zbolela tudi moja starejša sestra.

Bila je dvanajst let starejša. Ko se je poročila, je sprva živela pri možu. Po rojstvu hčerke pa je zbolela in bolezen je še hitreje napredovala, ko si je zlo- mila nogo. Imela je težjo obliko bolezni. Umrla je pred štirinajstimi leti, ko ji je bilo devetindvajset let.

Ne, naj ne bi bila dedna. Je pa nagnje- nost k tej bolezni menda večja med so- rodniki.

Vid se je čez nekaj časa zboljšal brez zdravil.Res pa se je včasih spet poslab šal.Sedaj imam več drugih težav in tudi utrujenost je često prisotna.
Ker je pomembno ohranjanje zdravja, redno telovadim in dvakrat letno hodim tudi v zdravilišče,kjer imam različne te- rapije, pogovore in druženje z bolniki, ki imajo podobne težave.
Že od leta 1996 dobivam injekcije Be- taferon, ki naj bi upočasnile napredek bolezni.

Se ne spominjam, da bi kdaj posebno tragično doživljala bolezen.

Rada grem tudi malo ven, da nisem ves čas v hiši.Vsak letni čas je lep,najlepše pa je spomladi, ko se prebuja narava in ptice posebej lepo prepevajo.

Vpisala sem se v bližnjo triletno tekstil- no šolo in jo zaključila. Šolanje pa sem želela še nadaljevati v Mariboru in si pridobiti poklic tekstilnega tehnika, a se konec koncev nisem tako odločila.

V šoli so me sprejeli v redu in mi poma- gali. Ni bilo večjih problemov,saj se bo- lezen še ni kazala navzven. V glavnem so vedeli, kakšne težave imam.
Tudi z oponašanjem nisem imela težav. Ni me motilo, če so me gledali bolj po- strani.

Redno se nisem mogla zaposliti, ker je bolezen čedalje močneje napredovala. Za nekaj časa sem dobila zaposlitev v Šentvidu, pri privatnici, kjer sem šivala. Kasneje so se težave še povečevale in sem morala začeti uporabljati hoduljo.

Da, rada grem na najrazličnejša sreča- nja.
Pridružila sem se tudi gibanju Vera in luč. Vsak mesec se srečujemo v Radljah. Takrat po mene pride kdo izmed sode- lavcev Vere in luči ali me pa pelje mama ki včasih tudi ostane z nami.
Zelo rada pa tudi obiskujem srečanja Prenove v Duhu v Breznem. Če morem, grem z njimi tudi na romanja ali pa na kakšne duhovne vaje.

Približno trideset.

Preko prijateljev iz domačega okolja. Zelo rada obiskujem ta srečanja v žup- niji Brezno, ki jih vodi tamkajšnji župnik, g.Toni Kmet.Tam slavimo Boga in veliko pojemo ter molimo tudi za ozdravljenje. Tu dobim dodatno duhovno moč in ve- selje.

Bila sem v Medžugorju, v Benetkah, na Poljskem: v Čenstohovi in Krakovu, v Nemčiji: v Altetingu, v Passau in se po Donavi z ladjo pripeljala v Avstrijo ter si ogledala še Mariazell. Videla sem veliko krasnih znamenitosti.

Nisem še bila ne v Lurdu in ne v Fatimi. Mogoče pa ju bom kdaj obiskala. Zelo rada kaj novega vidim in doživim. Vsako romanje je doživetje zase in ostanejo lepi spomini ter nova poznanstva.

Z Vero in lučjo sem šla na duhovne va- je v Kančevce, v Logarsko dolino in na Pohorje. Vrnila sem se polna prijetnih občutkov in doživetij.

Podobnih srečanj kot v Celju sem se udeležila že večkrat. Našel me je Lojze Čokl.Spoznala sva se preko Vere in luči Ko mi je poslal vabilo, sem se odzvala ter se na vsa srečanja pripeljala z Ma- tejem. Nikoli mi ni bilo žal.

Tam še nisem bila.Če bo kdaj priložnost in možnost, se bom mogoče udeležila kakšnega srečanja tudi na Zaplani.

Vera mi pomeni tolažbo,pomoč. To sem najbolj spoznala v bolezni, ko sem se začela spraševati, zakaj?
Z Bogom se ne 'kregam', lahko pa bi mu kaj tudi očitala. Marsikaj je že bilo tež- kega v mojem življenju. Vsekakor pa moram reči, da je še veliko stvari, za katere sem mu lahko globoko hvaležna: za svojo mamo, za dobre prijatelje, so- rodnike in za vero, ki mi pomaga gledati na življenje z druge - svetlejše strani.
V slabem poskušam najti tudi kaj dob- rega. Če bi bila zdrava, marsičesa ne bi razumela.Življenje gre in mora iti naprej po poti, ki nam je zarisana.

Res je. Laže je tako nositi križ.

Da,upam, da bo lahko nečemu koristilo.

Ukvarjam se z ročnimi deli.Izdelujem ra- zlične vizitke, šivam gobeline, kvačkam, rada tudi berem in delam na računalnik.

Sorodniki so me presenetili in mi ga ku- pili za osemnajsti rojstni dan. Potem pa sem se lahko povezala tudi z internetom ki pa je včasih bolj počasen,a kljub te- mu imam dovolj možnosti za dopisova- nje s prijatelji.

Včasih me tudi kdo kam pelje ali pa me pride obiskat.

Seveda. Tako nikoli nisem bila sama. Sedaj pa že imajo svoje družine in me včasih pridejo obiskat.

Vedno sem vesela, če me kdo obišče. Toda danes je nekaj posebnega,saj sta me obiskala s Tonetom. Nikoli si nisem mislila,da me bo kdaj obiskal urednik re- vije Prijatelj in posnel intervju z mano.

Da,g.dekan me obišče na prve petke,ko mi prinese sveto obhajilo in Prijatelja.

Da. Rada preberem in pregledam celega Prijatelja ter rešim križanko. Že dvakrat sem bila tudi izžrebana in nagrajena.
Večkrat se primerjam z zdravim člove- kom in spoznavam, da si prikrajšan za veliko stvari, če si bolan.
To bi bilo prvo, kar bi si želela,če bi bila zdrava. Bilo bi 'super'.
Na prvem mestu je zdravje, zato redno telovadim, saj sta ravno telovadba in razgibavanje najpomembnejši. Želim si tudi, da bi nas bilo pri hiši več in bi si lahko delili tako vesele kakor tudi žalo- stne trenutke.
Nikoli ne misli, da si sam,ko te nihče ne sliši,
nikoli ne misli, da si sam,ko nikogar ni...
Nikoli ne misli, da si sam, ko čakaš nekoga, ki ga ne bo...
Vedno védi, da s tabo je nekdo.

To je bil prvi Katjin intervju in kljub nje- nim pomislekom pred intervjujem: "Kaj bom pa povedala?" se je Katja dobro znašla v obilici najinih vprašanj.
Naše srečanje smo še nadaljevali z og- ledom foto albuma in Katja je z navdu- šenjem pripovedovala o svojih otroških in mladostniških letih.Kot je rekla,se ra- da udeležuje najrazličnejših srečanj ali odpotuje bodisi na romanje ali duhovne vaje,zato jo bomo v prihodnosti gotovo še kje srečali. Do naslednjega srečanja ji želimo Božjega varstva in trdne volje v premagovanju življenjskih ovir.

Na obisku sva bila:
Roman Travar, C.M. (zapis)
in Tone Planinšek (slike)

Njegovih korakov je bilo vse manj zaradi obrabe kolenske- ga sklepa. Tudi palica mu ni več pomagala. Koleno ga je vedno bolj bolelo tudi ponoči. Tri leta je čakal na operacijo in ko so ga iz bolnišnice pokli- cali, da bo čez dva tedna operiran, je bil zelo vznemirjen. Še ponoči je premi- šljeval, ali se bo vse dobro izteklo. Pri- skrbel si je bergle, zdravila, pospravil je okoli hiše in opravil spoved.
Tri dni pred načrtovano operacijo ga je hčerka vprašala, ali bi želel prejeti za- krament bolniškega maziljenja. Zdrznil se je. Čeprav je bil star 80 let, ga do sedaj ni še nikoli prejel. Hčerka ga je spodbudila z besedami: "V medicini se nikoli ne vé, kako se bo operacija izte- kla. Vedno se lahko kaj zaplete. Jezus ni bil star, je pa veliko trpel,bil je žalos- ten in preživljal je hude notranje stiske, zato razume človeško bolečino in žalost Jezus te želi spremljati v vsem, kar boš doživljal pred operacijo in po njej. Ta zakrament nikakor ne povzroča smrti, ampak bolnika notranje okrepi, ga umiri, mu odpušča grehe in pomaga k ozdrav- ljenju."
Oče je hčerki odgovoril: "Hvaležen sem ti za spodbudo.Že jutri bom odšel v bol niško kapelo,da prejmem ta zakrament" Ni šel sam, spremljala ga je hči.Po pre- jemu zakramenta bolniškega maziljenja jo je hvaležno pogledal. Ostala sta brez besed v tišini pred Bogom,še bolj pove- zana kot oče in hči.Hči je očeta z moli- tvijo v srcu izročila Bogu, naj ga varuje in naj se zgodi Božja volja.Po sveti ma- ši ji je oče zaupal: "Sedaj sem priprav- ljen na vse, karkoli se bo zgodilo."
Operacija je odlično uspela.A eno uro po njej je prišlo do resnega zapleta.Imel je motnje srčnega ritma, srce mu je utri- palo le s petnajstimi udarci na minuto, ustnice so mu pomodrele, izgubljal je zavest. Čutil je, da odhaja sestri smrti naproti. Ko je medicinska sestra videla, kaj se dogaja, ga je obrnila na glavo, mu hitro nataknila kisikovo masko in po telefonu poklicala kardiologa. Prišel je v trenutku, saj je bil ravno takrat v so- sednji sobi pri drugi bolnici. Kardiolog je hitro ukrepal, v žilo so mu dali zdravilo za zviševanje srčnega utripa. Preživel je zaplet. Čutil je, da se je to zgodilo zaradi hitrega ukrepanja kardiologa in odločilne pomoči zakramenta bolniškega maziljenja.Ko ga je zvečer hčerka obis- kala v intenzivni sobi, ji je zaupal: "Da- nes me lahko tudi ne bi bilo več.Bil sem že zelo blizu smrti. Vsem povej,da mi je zakrament bolniškega maziljenja resni- čno pomagal preživeti. Ko bom prišel iz bolnišnice,bom tudi sam ljudem povedal naj se tega zakramenta ne bojijo. Ne morem verjeti,kako hitro se lahko zgodi da se ti srce ustavi.Šele sedaj razumem Jezusovo opozorilo, ki pravi: 'Bodite vedno pripravljeni, zakaj ob uri, ko ne mislite, vas lahko Bog pokliče k sebi.'"
Druga bolnica mi je pripovedovala:
"Zdravniki so se ob moji postelji pogo- varjali, ali naj me odklopijo z aparatov. Slišala sem jih, a jim nisem mogla dati nobenega znamenja, kako si resnično še želim živeti. Stara sem bila štirideset let.Ko so svojci videli,v kakšnem stanju sem, so po posvetu z osebnim zdravni- kom poklicali bolniškega duhovnika. Po- delil mi je zakrament bolniškega mazi- ljenja. Med prejemom zakramenta sem začutila, da so mi grehi odpuščeni in ti- sti trenutek se je začelo moje duhovno in telesno ozdravljenje. Preživela sem, čeprav so bili vsi zdravniki prepričani, da ne bom."
Bolniki velikokrat zaradi bolezni niso zmo žni skrbeti zase, zato potrebujejo po- moč pri negi. Zaradi bolezni in notranjih stisk lahko tudi 'pozabijo' na zakrament bolniškega maziljenja. Ker želimo svojim bližnjim najboljše,jih nevsiljivo vprašaj- mo, ali bi želeli prejeti ta zakrament. To vprašanje lahko med boleznijo večkrat ponovimo.Nekateri bolniki morajo dozo- reti za prejem tega zakramenta.Bodimo vztrajni, a nevsiljivi in v molitvi jih izro- čajmo Bogu. Poznam bolnika, ki se je več tednov branil tega zakramenta, a njegove zadnje besede pred smrtjo so bile: "Naj hitro pride duhovnik!" Hvalež- no je prejel zakrament bolniškega ma- ziljenja in čez nekaj ur mirno umrl.
V lekarni narašča prodaja zdravil, ki se dobijo brez recepta, a vedno več ljudi umre brez prejema zakramenta bolniš- kega maziljenja. Včasih iščemo zdravje na napačnem kraju. Ne bojmo se stopiti v Božjo lekarno, kjer je vse zastonj in resnično okrepi zdravje telesa, duše in duha.

Janja Ahčin

ALI JE MOGOČ ZDRAV DUH V BOLNEM TELESU IN KAKO?

Pomenljiv naslov 18.razstave izdelkov bolni kov in invalidov 'zdrav duh v bolnem telesu' smo v spremljevalnem programu ponudili kot vprašanje: ali je mogoč zdrav duh v bolnem telesu in kako? Naš namen je bil osvetliti različne vidike zdravja,obenem pa preveriti in poglobiti trditev,ki smo jo izbrali za vodilo lanskoletne razstave.
Tokrat objavljamo prvi del razmišljanja dr. Metke Klevišar.

Darinka Slanovec

(I. del)

Kaj je zdravje,kaj bolezen? Kaj lahko pričakujemo od uradne medicine?

Če me kdo vpraša, ali sem zdrava,mu brez pomisleka odgovorim,da sem. Nimam težav zaradi katerih bi morala jemati zdravila, ni- mam t.i. infektov, nimam težav s srcem, z želodcem... Tudi bolečin nimam.Edina moja težava je, da težko hodim, vedno teže, in da sem pri hoji zelo negotova, da me malo zanaša. Ampak to je tako zelo postalo del mene, da se zaradi tega ne počutim bolne.
Zaradi izkušnje in seveda zaradi ljudi,ki sem jih v življenju srečevala kot bolnike,sem se vsa leta, kar hodim svojo pot na področju medicine, spraševala, kaj je zdravje, kaj bolezen, kaj pomeni zdraviti, kaj lahko pri- čakujemo od uradne medicine...
Zanimivo je poslušati ljudi,kakšne se poču- tijo,zdrave ali bolne.Nekdo se bo z enakimi težavami imel za hudo bolnega, kdo drug bo rekel,da je zdrav.Ali je potem medicina tista, ki lahko presodi, kdo je zdrav in kdo bolan?
V svoji praksi sem srečevala različne ljudi. Spominjam se ženske,stare okoli petinšest deset let,ki je s pljučnim rakom prvič prišla v mojo ambulanto. Spraševala sem jo o prejšnjih boleznih in zagotavljala mi je, da je bila vedno zdrava. Vendar sem v odpu- stnici iz bolnišnice, od koder so jo pošiljali, videla,da ima sladkorno bolezen. Takole mi je odgovorila: "Ah, veste, to imam pa že dvajset let in si vbrizgavam inzulin. Na to sem se že tako navadila,da se zaradi tega sploh ne počutim bolne" Kakšna je bila žen- ska, bolna ali zdrava? Kdo lahko to reče? Ali pa bolnik s pljučnim rakom in razsevki v možganih, ki so mu prizadeli center za go- vor. Na obsevanje glave je hodil od doma in ob koncu se je pojavil s šopkom rož.Se- dla sva in se malo pogovarjala. Takole mi je zatrjeval: "Veste, počutim se zdravega. Malo teže sicer govorim,nekateri me težko razumejo. A moja žena me razume, in to je zame najbolj pomembno." Naj bi ga prepri- čevala, da to ni res, da je hudo bolan? S kakšno pravico bi to počela?
Ljudje, ki danes razmišljajo o tem, kaj je zdravje, zagotavljajo, da to ni stanje, am- pak je pot. Zdravje ni stanje z normalnimi izvidi, kot to piše v knjigi, marveč je pot,ki jo človek prehodi z vsemi težavami, ki jih ima. Zdravje je način,kako človek lovi rav- notežje med težavami.Je vedno subjektivna stvar: pomembno je, kako sam doživljam svoje težave,kako sem zadovoljen s svojim življenjem. Kaj pomagajo najboljši izvidi, če se sam sebi zdim bolan in zato težko živim.
Poznam veliko ljudi, ki so zelo odvisni od svojih izvidov. Če so ti v redu, se počutijo dobro, če niso, se počutijo bolne. Škoda. Namesto da bi sami v sebi občutili svoje stanje. Zdravje ne pomeni tega, da so iz- vidi v redu, ampak je pomemben celoten odnos do življenja, do bolezni, prizadetosti in smrti-kako človek ob vsem tem živi, ka- ko komunicira s svetom,kako se zaveda,da je v bistvu on sam tisti,ki odloča o svojem življenju in kako tega ne more prepustiti drugim, tudi medicini ne.
Tu se pojavi vprašanje,kdo zdravi. Osebno sem prepričana, da je vedno Bog tisti, ki zdravi in da ozdravitev pomeni veliko več kot samo reparaturo (popravilo) obolelega organa.Bog zdravi človeka kot celoto.Zato uporablja različne poti in medicina je gotovo ena najpomembnejših.Prav tako pomembno pa je še vse drugo, kar spremlja bolnika. Pomembni so vsi ljudje,ki kakorkoli prihaja- jo v stik z bolnikom, pomembni so zunanji pogoji,ki bolniku življenje olajšajo ali otežijo Včasih so pomembne in za zdravje bistve- ne drobne stvari, na zunaj tako preproste, da se medicini ne bi zdelo vredno govoriti o njih.

Poskušala bom pobrskati po sebi in ugoto- viti, kaj meni pomaga,da sem s svojim živ- ljenjem zadovoljna,da rada živim. Medicina ostaja pri tem nekje ob strani. Cenim jo in priznam,da je lahko v marsičem v pomoč,v primeru moje bolezni pa sploh ni bistvena. Morda mi tu pomaga moje medicinsko zna- nje, saj bolje vem, kje lahko pomoč priča- kujem in kje ne.

Najprej je tu moj temeljni odnos do življe- nja, bolezni, prizadetosti, starosti in smrti. To,da v vsem,kar se mi dogaja,tudi v tež- kih stvareh,tudi v svoji bolezni, vidim smi- sel, vidim del svoje življenjske poti. Nekaj tega mi je bilo dano po značaju, po starših in ljudeh, ob katerih sem se oblikovala, del pa je sad osebnega iskanja in neprestane- ga premišljevanja. Z občutkom, da ni nič v mojem življenju naključno, tudi to ne, kar bi sama raje zamenjala ali izpustila, laže in bolj sproščeno živim. Včasih tudi z rado- vednostjo, kaj mi bo življenje še prineslo.
S tem je povezano stalno preverjanje, kaj mi je v življenju zares pomembno, čemu je treba posvečati največ pozornosti.Prav ob bolezni prihaja to najbolj do veljave.Marsi- kaj, česar ne zmorem,sploh ni tako pome- mbno zame, sploh ni bistveno in zelo hudo bi bilo, če bi zaradi tega trpela. Včasih si mislim, da bi moje bistvo, tisto, kar je naj- globlje in najbolj pomembno,ostalo nedota knjeno tudi, če bi morala opustiti prav vse aktivnosti.Prav to pa me navdaja z občut- kom,da pravzaprav ne morem ničesar izgu- biti,tudi če na videz izgubljam svojo samo- stojnost.
Zelo dobrodošlo mi je, da znam biti sama, da tega ne doživljam kot težo, ampak kot dragoceno priložnost, ki mi daje možnost, da se v tišini in miru vedno znova vračam k bistvu.
Ob tem pa sem vedno vesela in hvaležna za vse ljudi, ki jih srečujem, ob katerih se bogatim. Za mnoge lahko rečem,da so za- me pravi dar.

Dr. Metka Klevišar
foto: Tone Planinšek

(po dogovoru z dr. Metko Klevišar objavljamo odlomke iz njene knjige Moja četrta kariera, Mo- horjeva družba,Celje, 2004; na temo predavanja jih je izbrala in priredila Darinka Slanovec; se nadaljuje)

Sončna in vesela Zaplana

Kot naročen je bil s soncem obsijan sobotni dan, ko smo se 11.julija 2009 z vseh vet- rov v nekem vznesenem oz- račju zbirali na Zaplani.
Topli objemi, stiski rok, prijazni pogledi in izmenjava različnih misli - tako se je zače- njalo naše družabno srečanje.
Ko se nam je pridružil naš g. Roman, smo začeli s sv. mašo. Položili smo jo pred obli- čje Najvišjega, najprej vsak zase, pa še za svoje bližnje ter za vse, ki ta dan niso bili z nami - pa vendar, v mislih, med nami.
Prelepo so za naše želodčke z dobro obaro poskrbeli skoraj 'nevidni škratki'. Po toplem obroku smo si privoščili še sladico in se ka- sneje,v popoldanskih urah obilno založili še z mesnimi dobrotami.
Seveda pa ne bi bilo pravega razpoloženja brez harmonike in pesmi.Pa saj Zlatka sploh ni bilo potrebno prositi, ko je sam začutil, kdaj je treba raztegniti meh.In glej ga 'zlo- mka', še trobentač Jerko se mu je pridružil in ga prav pridno spremljal. Oh, pa na sre- čelov, ki nas je prav po otroško razveselil, ne smem pozabiti. Hvala!
'Ja, ja', kar prehitro je mineval dan. Treba je bilo misliti tudi na odhod.Vendar smo vsi bili enakih misli, da se kmalu spet srečamo.
Res,vse je potekalo tako sproščeno in lepo Seveda pa ne bi šlo brez skrbnih in pridnih rok. Zato, iskrena hvala prav vsakemu po- sebej, še zlasti dobrim gospodinjam. Hvala vsem dobrim ljudem!
To je bil dan, ki ga je naredil Gospod! Zato je bil blagoslovljen, vesel in radosten.

Nives Ferjančič,
foto: Roman Travar, C.M.

Na pikniku

Dne 11. 7. 2009 sem bil pri- jazno povabljen na piknik na Zaplano, da bi skupaj z dru- gimi preživel lep in čudovit dan.Bili smo v prijetnem,tihem okolju,le gla sovi iz narave so se sem ter tja oglašali.
Na začetku, ko smo se zbirali pred Domom, smo se pozdravili in poklepetali. Sam sem se raje odločil za sprehod v park. Usedel sem se na klopco in občudoval naravo.
Srečanje smo začeli s sveto mašo v dvo- rani Doma. Bil je to dan, ko je godoval sv. Benedikt,zavetnik Evrope.Pri pridigi nam je g. Roman Travar na kratko orisal njegovo življenjsko pot, ki je zanimiva in poučna. Njegovo geslo 'moli in delaj' še danes kliče vsakega kristjana, da v svojem življenju ne pozabi na molitev, saj živimo v dobi, ko mnogi posvečajo veliko časa delu, ne na- menijo pa ga molitvi in počitku. Zato nas življenjsko vodilo sv. Benedikta tudi danes navdihuje.
Po sv. maši smo imeli kosilo in nato sreče- lov. Ozračje je bilo čudovito. Zelo sem bil vesel lepega vremena, glasbe ter vsega, kar je olepšalo dan. Lep pikniški pozdrav!

Branko Merše,
foto: Roman Travar, C.M.

Mikola Dobra-Kolja v Sloveniji

Ponovitev nove maše na Taboru v Ljubljani

V sončnem popoldnevu, 26.7.2009, smo v naši sredi z velikim navdušenjem pozdravili novomašnika, Nikolaja Dobro, našega Kolja ki sicer prihaja iz Ukrajine in je med pasto- ralno prakso ter obiski postal naš dober in dragocen prijatelj.
Kot se spodobi in je pravično, smo se ne- kateri 'srečkoti', člani KBBI, v cerkvi Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani udeležili ponovitve nove maše z drugimi verniki in ob somaševanju duhovnikov iz Misijonske družbe.
Upam si trditi, da smo se z zbrano molit- vijo ter s petjem najlepše zahvalili Bogu za novomašnika, ki je maševal v dobri in lepi slovenščini. Opominjal in opogumljal nas je s pomenljivim novomašnim geslom: Vera brez del je mrtva. Da,res je,in še kako dr ži. Dobrih del ni nikoli preveč, da ostanemo rodovitni sodelavci v Njegovem vinogradu. To je svojevrstno potrdil tudi g. Kolja, ko je ob zahvali dejal, da bi brez dobrih del, molitev nas vseh ter darovanega trpljenja tudi za duhovne poklice, težko postal du- hovnik, lazarist.
Kaj dodati drugega kot: Kolja, čestitamo in Bog te živi v služenju bratom in sestram! Tudi sama se ti iskreno zahvaljujem v ime- nu vseh preizkušanih v trpljenju,...
Za vsa tvoja dobra dela, pomoč, prevože- ne kilometre, dobro voljo, ki si jo sejal med nami in nenazadnje za nepozabno ponovi- tev nove maše, ki je za mnoge izmed nas velik dogodek.
Nikoli ne pozabi, da si vedno dobrodošel med nami!

Nives Fabčič, foto: Tone Planinšek

Na Seči

Dne 31. 7. se nas je nekaj članov Bratstva odpeljalo na Sečo pri Portorožu. Šli smo na obisk k Vesni. Potem smo se skupaj z njo odpeljali do bližnje cerkve sv. Jerneja, kjer je imel Kolja ponovitev nove maše. Po sv. maši sta nas njena starša povabila na pri- grizek in skupni klepet. Na poti domov smo se ustavili še v Izoli in slastno zaužili sla- doled.

Urban Mikuž

Srečanje na Zaplani z novomašnikom

V soboto, 1.avgusta 2009, nas je pot vo- dila na Zaplano.Na srečanje sta nas pova- bila g.Kolja in g.Toni. Ob 17. uri je daroval sv. mašo naš dobri prijatelj in novomašnik, g. Kolja iz Ukrajine, somaševala pa sta g. Toni in g. Roman.
Po končani sv.maši smo zapeli še nekaj pe- smi in napravili nekaj spominskih slik.Sledilo je okrepčilo in pogovor. Kaj hitro je prišla ura slovesa in zaželeli smo jima srečno pot domov v Ukrajino in Kanado.
V svojem in v imenu vseh udeležencev bi se najprej rad zahvalil Bogu, da nam je dal novega duhovnika g. Koljo. Hvala tudi g. Toniju za vse preživete urice z nami. Naj vaju spremljajo angeli varuhi na vajini poti.

Boštjan Škulj

Srečanje v župniji Leskovec pri Krškem

V oznanilih je bilo napisano, da bo v nedeljo, 23.8.2009, v Leskovcu župnijsko sreča- nje bolnikov, invalidov, sta- rejših ali kako drugače trpe- čih, ki se bo začelo s sveto mašo ob 10.uri. V goste pa bodo prišli tudi člani Krščanskega bratstva bolnikov in in- validov od drugod.
Rekla sem si: "Po daljšem času bomo torej spet imeli priložnost obnoviti prijateljske vezi, saj se nekateri že dolgo nismo videli." Še posebno smo bili vabljeni člani Bratstva z Dolenjske, Posavja in Bele krajine. Pobu- da za to regijsko srečanje je prišla iz vrst vodstva Bratstva. G. župnik Ludvik Žagar se je z veseljem in gostoljubno odzval.
Po molitvi rožnega venca so se oglasile or- gle in nato ubrano večglasno petje ljudskih pevcev, ki so spremljali mašo. Darinka Sla- novec je predstavila smernice in delovanje Bratstva.Mašo je daroval naš duhovni po- močnik Roman Travar, C.M., domači župnik pa je bil na voljo za spoved. Med mašo je bilo mogoče prejeti tudi zakrament bolniš- kega maziljenja.
Po maši so se vsi navzoči zadržali še ob kozarčku pijače in prigrizku,člani Krščanske ga bratstva pa smo bili povabljeni v žup- nijsko, Jožefovo dvorano na kosilo. Najprej smo zapeli Angelovo češčenje, saj je ura bila opoldne. Po kosilu pa je bilo veselje ob živahnem pogovoru in petju ljudskih pevcev ter ob zvokih 'frajtonarice' mladega harmo nikarja Simona Škode.
Kultura sicer ni isto kot tradicija, vendar prve ni brez druge, smo lahko zvedeli iz župnikove pripovedi o zgodovini in umetni- škem bogastvu župnijske cerkve žalostne Matere Božje,kjer se krhka arhitektura got skih oblik spreminja v dramatične prizore iz življenja Matere Božje, apostolov in svet- nikov...
Prekmalu je minilo prijetno popoldne, ki je navdušilo tri prisrčne Dolenjce v želji, da se nam pridružijo in vključijo v Bratstvo. Nedvomno se bomo še srečevali, dragi pri- jatelji.
V imenu Bratstva še enkrat hvala g.župniku Ludviku Žagarju za velikodušnost. Hvala članicam župnijske Karitas,ljudskim pevcem Pšenični klas s Krškega polja in vsem, ki so kakorkoli pripomogli, da je bil ta dan lep in je sonce posijalo ravno prav, da je ogrelo srca tistih,ki te toplote ne čutijo vsak dan

Janja Blatnik, foto: Tone Planinšek

"Bili smo ena družina"

Na lepo avgustovsko nedeljo smo poromali v Leskovec pri Krškem, na srečanje bolni- kov in invalidov, ki ga je pripravila župnij- ska Karitas. Bilo je preprosto in domače. Župnijska cerkev je odsevala Božjo svet- lobo in v moči svete daritve, pri kateri je Darinka Slanovec v uvodu predstavila Krš- čansko bratstvo bolnikov in invalidov, je vsak izmed nas podoživljal in občutil Jezu- sovo prisotnost.
Bili smo ena družina, drug z drugim in drug za drugega.Tako malo je potrebno za sku- pno veselje, ki se je nadaljevalo po mašni daritvi. Preprosta, topla pesem, pesem iz davnih časov nas je povezovala v veselem prijateljskem druženju. Bili smo obdarovani s srečo, ki je svet ne more dati; s prepro- stostjo, ki jo današnji čas komaj še sluti.
Hvala župljanom Leskovca, hvala župniku, g. Ludviku Žagarju, ki nam je za nameček srečanja slikovito predstavil življenje žup- nije in njen razvoj. Naj nas naše skupno srečanje še dolgo notranje bogati.

Marjetka Smrekar

"Dobili smo, kar smo prišli iskat"

Čudovito sobotno jutro je 12.9.2009 pozdravilo nasmejane bolnike in invalide, ki so se zbrali na srečanju v Vipavskem Križu. Na to,že tradicionalno srečanje, bolniki in invalidi iz Ljubljane in Vipavskega radi prihajajo, saj ponovno srečajo stare znance in spoznajo nove prijatelje. Prva jih je pričakala ga. Terezija Šček,ki je tudi pobudnica teh sre- čanj. Pred šestimi leti jih je namreč pova- bila kar na svoj dom in od takrat so sreča- nja na Primorskem postala tradicionalna.
Tokrat se je zbralo okrog štirideset udele- žencev.Po prigrizku je ga.Ljubica Zakovšek zbranim zaželela dobrodošlico in jih prijazno nagovorila. Sodelavke Karitas Ajdovščina so sobotno dopoldne popestrile s tombolo, ob kateri smo se zabavali vsi po vrsti. Po- sebej smo bili veseli številnih nagrad, ki so jih pripravile. Vse, ki pri pokrivanju številk nismo imeli sreče, pa so potolažile ljubke tolažilne nagrade. Tomboli je sledil 'šprint' v samostansko jedilnico na kosilo. Po obe- du smo se zbrali v senčki pod latnikom,kjer so se nam pridružili trije duhovniki: Aleš Rupnik (novogoriški dekan), Roman Travar (lazarist) in brat Marjan Potočnik (kapucin) Božji služabniki so spregovorili o svojem ži- vljenju,predvsem o odločitvi za duhovniški poklic. Navzoči smo izvedeli, kakšna je ra- zlika med škofijskimi duhovniki in redovniki ter spoznali delček iz življenja ustanovite- ljev frančiškanov (sv.Frančiška) in lazaris- tov (sv.Vincencija). Pogovor je vodila ga. Ljubica, besede pričevalcev vere pa so nas opomnile na pomen leta duhovništva.
Duhovno obogateni smo se odpravili v cer- kev k daritvi svete maše, ki jo je polepšalo naše sodelovanje in petje. S tem smo za- ključili prijetno druženje.Po maši so se bol- niki in invalidi počasi začeli odpravljati vsak na svoj konec naše domovine. V njihovih očeh je človek lahko prebral,kako so srečni in veseli, da so dan preživeli s prijatelji. "Zdaj smo dobili, kar smo prišli iskat," je dejala ena od udeleženk. Naj bo tako tudi na prihodnjih srečanjih.

Kristina Krašna, foto: Izidor Šček

Jezus je naročil: "Trkajte in se vam bo odprlo."

Prijatelji, s temi pomenljivimi besedami je na vrata naših src potrkala Majda Križaj z Lozic pri Podnanosu.
Vsem, ki smo se srečanja udeležili, je vrata svojega doma s svojimi domačimi velikodušno odprla na Gospodov dan,13.9.2009.Prijetno in le- po ji je bilo stisniti dlan za dober dan. Saj smo se mnogi z njo srečevali od leta 1991 le z molitvijo, s klici in z neizbrisanimi spo- mini.Kot je poudarila sama,le Bog vé odgo- vor na vsak zakaj, ki ima vedno svoj zato.
Najpomembneje je, da smo bili tokrat ob njej,da smo drug drugega veseli,da znamo ceniti vsakršen trud bratov in sester v Njem,ki je ljubezen in moč.Naša Majda ima za seboj že precej let življenja, a je kljub vsemu živahna in polna modrosti, s katero nas je obogatila, da nam ni bilo dolgčas. Svoje pričevanje je v letu duhovništva do- dal tudi g. Roman Travar in čas srečanja je tekel prehitro.
Spremljala nas je tudi pesem in molitev ob neverjetno lepem vremenu. Gotovo je Bog imel zelo dober dogovor med Majdo in vi- pavsko burjo, da so družno pregnali napo- vedan dež in s tem tudi vse njene skrbi, kako bo ob pripravi snidenja z nami vsemi.
Z okusnim in skrbno pripravljenim kosilom smo se okrepčali tudi telesno.Ob kramljanju o tem in onem ni manjkalo niti nasmehov in toplih pogledov, pa kikirikanja domačega petelina in čivkanja tri dni starih piščanč- kov,ki smo jih mnogi videli in pobožali prvič v življenju.
Ob sveti daritvi v cerkvi sv.Frančiška Ksa- verja v Lozicah smo doživeli višek dneva v zahvalo za vse doživeto na srečanju.Ome- njena je bila tudi priprava na bližajoči se evharistični kongres, naša vloga v letu, ki ga obhajamo in prošnja: "Gospod Bog, po- šlji nam delavcev na svojo žetev."
Po sveti maši pa smo se še vrnili na Majdi- no domačijo, kjer nam je Rado pripravil še okusen piknik.
Majda, hvala ti za nepozaben dan ob tebi in ob vseh tvojih. Hvala duhovnikoma in g. škofu Metodu za poslan blagoslov s pozd- ravi,ter vsem,ki ste pomagali Majdi in nam, da smo lahko skupaj "trkali in se nam je odprlo."

Nives Fabčič, foto: Roman Travar,C.M.

IN GLEJTE, ŽIVI - NAŠ DOM BRATSTVA NA ZAPLANI

Za nami so lepi poletni dnevi in upajmo,da smo si tako ali drugače na- brali novih duhovnih in telesnih moči za bolj pisane jesenske dni. Med drugimi povabili za počitniške dni je bilo za člane Bratstva konec avgusta po- vabilo tudi na Zaplano-na skupne počitnice V takšni obliki smo prvič preživeli skupaj štiri dni,ki smo jih sprva poimenovali počit- nice.A ker so bili ti dnevi tako pestri in pol- ni, med nami pa so se spletle res globoke in trdne vezi, smo rekli, da bomo prihodnje leto naše počitnice na Zaplani poimenovali kar 'počitniška šola skupnosti'.
V sredo, 26. avgusta, proti večeru nas je na Zaplano prišlo sedemnajst, v petek pa se je ekipi pridružilo še pet počitnikarjev. Tako smo v polni zasedbi Doma skupaj pre živeli čas do nedelje, 30. avgusta. V nekaj besedah bo težko opisati vse tisto,kar nam je bilo te dni darovano: čudovito vreme, dolgi sprehodi,globoki pogovori,veliko sme- ha, ... Poleg tega pa smo imeli tudi tri ču- dovite obiske.
V četrtek dopoldan je bil med nami Janez Mesec, ki je bil deset let misijonar na Ma- dagaskarju.S pesmijo in besedo nam je pri bližal misijonsko delo. Z nami je delil svoje izkušnje, vsem tako ali drugače trpečim pa se je tudi zahvalil za vse molitve in daro- vanje - to je velika spodbuda za vse misi- jonarje.
V petek popoldan smo v svoji sredi gostili Blaža Jezerška, tajnika dr. Franca Rodeta, kardinala. Predstavil nam je delovanje Va- tikana in osmih kongregacij ter odgovarjal na mnoga vprašanja,ki smo mu jih postav- ljali.Njegove besede so bile veliko pričeva- nje o svetosti Cerkve in njegove spodbude so nam dale mnogo tem za razmišljanje v prihodnje.
V soboto popoldan pa nas je razveselila harmonika in naš sodelavec Zlatko Novak, ki nam s svojo harmoniko in glasom pope- stri marsikatero srečanje.
Seveda smo se vsak dan povezali med se- boj tudi pri sveti maši in v molitvi. Radi smo sedeli tudi za mizo in se krepčali ob pripravljenih dobrotah. Predvsem pa smo z velikim veseljem izkoristili sonce in prelepo naravo, ki nas je napolnjevala z veseljem in željo,da bi se kar vsi naslednje počitnice spet srečali na Zaplani. Seveda pa tudi še kdaj prej.
In še povabilo tistim,ki ste pripravljeni pod preti delovanje in življenje v našem Domu Bratstva na Zaplani: če ste pripravljeni prispevati 'živo opeko' za življenje v Domu Bratstva,potem vas povabimo k darovanju 20 evrov za eno 'živo opeko'.Dar lahko na- kažete s položnico, na katero kot prejem- nika napišete:

KRŠČANSKO BRATSTVO BOLNIKOV IN INVALIDOV, Tabor 12, 1000 Ljubljana, št. računa: 02014 - 0256229150 sklic: 00 2907 s pripisom: Zaplana - živa opeka

Če pa se težko znajdete v številkah ban- čnega računa, potem pokličite voditeljico Doma Bratstva na Zaplani, tel: 031-384-324 da vam pošljejo položnico, na katero sami napišete le višino svojega daru. Na isto telefonsko številko lahko pokličete tudi, če vas zanima karkoli o našem Domu, če bi ga želeli obiskati ali v njem preživeti nekaj dni Dobrodošli!
Že vnaprej hvala vsem,ki se boste našemu povabilu k daru za 'živo opeko' odzvali!

tekst in foto: Polona Malovrh,
voditeljica Doma Bratstva na Zaplani

Bog je bil vedno z menoj

V svoji starosti - imam sedeminosemdeset let se oziram v preteklost, ko sem doživela mnogo lepega, a tudi marsikaj težkega in bolečega, spoznavam,da je vse bila milost. Imela sem skrbne in izobražene starše, ki so meni in mojim trem sestram omogočili dober telesni in duševni razvoj ter primerno izobrazbo.Živeli smo v Ljubljani,kjer so bile šole lahko dostopne.
Ko sem imela šest let, sem prestopila prag prvega razreda osnovne šole. Takrat je bil verouk obvezen šolski predmet, tako da sem bila deležna verskega pouka štiri leta v osnovni šoli in osem let v gimnaziji. Pri osmih letih sem šla k prvi spovedi in prejela prvo sveto obhajilo. Oba zakramenta sem pojmovala zelo resno. Pri sveti maši otroci nismo mogli sodelovati, saj je duhovnik, obrnjen k vernikom s hrbtom,molil latinsko, le branje evangelija in pridiga sta bila v slo venščini. Bolje mi je šlo, ko smo, mislim, da v četrtem razredu gimnazije, pri verouku obravnavali liturgijo. Imela sem štirinajst let in bil je čas, ko je tisto, česar sem se naučila pri verouku, postalo moja osebna vera. Kadar sem šla mimo cerkve, me je skrivnostna sila privlačila kot magnet, da sem morala vstopiti in se pomuditi pred Jezusom z živim občutkom njegove navzo- čnosti.
Uspešno sem končala vseh osem razredov gimnazije.Potem je prišla matura in odločila sem se za študij romanistike. A žal, začela se je druga svetovna vojna. Kmalu za tem sem doživela prvo bolečo izgubo.Za rakom je umrl moj oče. Z mamo in sestrami smo se s težavo prebijale skozi vojni čas, več- krat lačne kakor site. Vendar je bil ta čas tudi rodoviten za duhovno življenje. Maše so bile obilno obiskane, vneto smo oprav- ljali pobožnost prvih petkov, s solzami v očeh smo peli:Marija,pomagaj nam vojskini čas!
Dočakali smo konec vojne, ki je verne ljudi postavil pred odločitvijo:zatajiti svojo vero ali v njej vztrajati in nositi posledice.Skle- nila sem,da bom še naprej hodila v cerkev. Ko sem se po diplomi na pobudo svojega univerzitetnega profesorja prijavila na raz- pisano mesto asistenta,se je začelo zaple tati in je dolgo trajalo,preden je bila odob- rena moja nastavitev.Po takratnem zakonu bi morala v šestih letih napraviti doktorat. Pridno sem delala, si preko univerzitetne knjižnice izposojala knjige iz tujine,a vsega le nisem mogla dobiti. Potrebno bi bilo iti v Pariz, pa so mi oblastniki vsako leto odklo- nili prošnjo za štipendijo.Ob zadnji taki za- vrnitvi sem obupno ždela pri pisalni mizi,ko sem nenadoma začutila Božjo prisotnost in slišala zagotovilo, da je On z menoj. In res je prišla štipendija po neki drugi poti, tako da sem disertacijo srečno dokončala. Toda nasprotniki Cerkev me niso pozabili in pri naslednji reelekciji (ponovni izbiri) moja pri java na asistentsko mesto ni bila sprejeta. Tri mesece sem bila brezposelna.Nato sem sprejela neko honorarno delo. Čez nekaj let se je zgodilo, da katedra za francosko književnost ni imela na razpolago nobene- ga strokovnjaka, zato sem dobila mesto docentke.
Toda kmalu me je doletel drugačen udarec: v prometni nesreči sem izgubila moža. Po njegovi smrti si dolgo nisem opomogla. Po- tem pa sem spoznala,da me Bog potrebuje drugje. Ena od mojih sester je zbolela in umrla za rakom. Bila sem ob njej v njenih poslednjih trenutkih.Za tem je potrebovala pomoč moja mama, ki je dočakala petin- devetdeset let. Končno sta umrli druga za drugo še preostali dve sestri in pri obeh sem bila navzoča v zadnjih urah njunega življenja. Veliko sem trpela,ko sem sprem- ljala svoje bolne sestre in bila ob njihovih smrtih, zato verjamem,da se me moji dra- gi pokojni v večnosti spominjajo in prosijo zame.
Velika milost mi je bila dana, ko sem dobila priložnost prevajati spise španskega misti- ka sv.Janeza od Križa. Kljub svoji 'pritlehni' duhovnosti sem ob tem velikanu duhovne- ga življenja doumela smisel marsičesa, kar se je bilo dogodilo v mojem življenju. Dou- mela sem pomen temne noči trpljenja, do- umela sem, kako mi je v težkih trenutkih pomagala usmiljena Božja ljubezen. Spom- nila sem se, koliko je bilo v mojem življenju naključij, ki niso bila naključja, ampak po- segi Božje previdnosti. In kakšen dar je,da morem kljub starostni betežnosti ob po- moči dobrih ljudi prihajati v cerkev k sveti daritvi. Res, vse v mojem življenju je bilo in je milost.

Breda Cigoj Leben

"Za vsakega košček raja,"

si tolikokrat rečemo, ko po dolgem času uvidimo da se nam zgodi kaj le- pega. Sicer vemo, da je vsak dan Božji dan in da v vsakem novem dnevu lahko najdemo srečo, vendar je včasih le razlika in je tre- ba priznati, da se v družbi znanih, dobrih ljudi počutimo sprejete in si vedno znova želimo takih stikov. Nam, bolnikom, invali- dom in starejšim ljudem se včasih zazdi,da smo za marsikaj prikrajšani. Iz takih slabih misli pa nas vedno znova v počitniškem času izvlečejo Marijine sestre, ko nas po- vabijo na morje.
Naše počitnice na morju niso le navadni po letni oddih, ampak so tudi prave duhovne vaje,ki nas napolnijo z energijo za nasled- nje mesece. Letos so nam sestre pripravile letovanje od 20. do 29. julija v našem že znanem letovišču Bibione, skupaj z manjšo skupino italijanskih invalidov. Za vse nas iz vseh koncev Slovenije, letos nas je bilo 52, ki sedimo v vozičkih ali pa smo še kako drugače omejeni,je ta odprava velik dogo- dek; težko ga pričakujemo in nas je obe- nem strah. A nas že sproščeni pogledi in nasmejani obrazi, topli objemi ter lepe be- sede tako raznežijo in obogatijo, da poza- bimo na kakršnekoli ovire in komaj čakamo, da nas naložijo v udoben avtobus. Zaradi lepih in bogatih izkušenj iz preteklih let se- veda vsi računamo na svoj košček dobrega Večina se nas tega dopusta veseli zaradi prijetne družbe in kvalitetno preživetega časa. Tako tudi midva z ženo Bernardko, ki si drugače nisva mogla nikoli privoščiti počitnic na morju. A življenje te v marsi- čem preseneti, tudi v dobrem, za kar sva neizmerno hvaležna.
Naš urnik na morju je zapolnjen z dejavno- stmi,ki krepijo naše telo in dušo.Marsikomu je jutranja telovadba doma odveč, v taki družbi pa je vsi komaj čakamo. Opoldne ali zvečer sodelujemo pri sv. maši, skozi ves dan molimo, zvečer računamo na družab- nost, vmes na dobro hrano in prijazen kle- pet, izmenjavo izkušenj, navsezadnje pa tudi na toplo morje in sončno plažo,pa di- šeče borovce in še in še bi lahko našteval. Zelo pestro,ampak vse pod budnim očesom sester in drugih spremljevalcev, ki morajo

pri taki heterogeni skupini ljudi zahtevati red, kajti drugače bi se težko vsi vrnili živi in zdravi. Posebna pohvala in zahvala gre vsem našim spremljevalkam in spremljeval- cem, ki so nesebično pomagali, se razda- jali in pripomogli k odličnemu razpoloženju. Nismo nastanjeni v kakšnem razkošnem hotelu, ampak v skromni stavbi, zato se mora vse osebje,od kuharic naprej,še bolj truditi, da zadovoljno in srečno preživimo ta dopust.
Z vsem spoštovanjem se v imenu vseh bol nikov in invalidov zahvaljujem duhovnikom: g.Jožetu Štupnikarju, g.Klemenu Svetelju, g. Janezu Drnovšku in g. Romanu Travarju, ki so skrbeli za našo duhovno hrano, pa ne le s sv. mašami, temveč tudi z bogatimi pogovori.
Tudi obiske smo imeli, razveselili so nas: g. Toni Burja, novomašnik Kolja iz Ukrajine in nekateri člani Bratstva, nekaj starih spre- mljevalcev in pridružil se nam je še lanski diakon in novomašnik g.Roberto. Da so na- jini spomini dodobra izpolnjeni z lepim,je tu še piknik, ki so nam ga pripravili farani iz župnije Carlino.Njihove specialitete in mo- čna italijanska kapljica nas je dolgo v noč držala pokonci.
In sledilo je še nepozabno slovo s petimi litanijami ob mesečevi svetlobi,mirnem va- lovanju morja,mogočnem petju Marija skoz' življenje in tihi melodiji Angelček varuh moj Kaj bi lahko še bolj umirilo naše srce in na- polnilo našo dušo? To je bil zares lep koš- ček dobrega za nas, ki se pogosto poču- timo pozabljene od tega sveta. Zato še toliko bolj iskreno zahvaljene sestre in vsi drugi za vašo nesebično požrtvovalnost in dobroto.

Jože in Bernardka Nemanič
foto: Klemen Svetelj

Osemdeset-letnica v Lahovčah

S postelje zrem na foto- grafijo, ki je skromen, a globoko v srce segajoč spomin na moje prvo sre- čanje z Mari Galjot na Trsteniku. Skoraj dvajset let je minilo od tistih nepozabnih dni pod Storžičem. Obe sva se še lahko oprli na bergle...
Mari je večkrat v pogovoru omenila svojo drago mamo.Skozi njene preproste besede sem začutila, da je mama močna, trdna, skrbna, verna, potrpežljiva kmečka ženska in nadvse topla ter ljubeča mati.Želela sem spoznati to čudovito in ljubeznivo mamo.
Priložnost za naše prijateljsko druženje se je ponudila prav kmalu.
Maričin brat Janez, ki je po očetovi smrti prevzel gospodarjenje na obsežni in zah- tevni kmetiji 'pri Tomažiču', nas je s svojo družino povabil domov, k sebi, na piknik s sveto mašo.Malokdo si je takrat lahko pred stavljal, da bodo vsakoletna 'Tomažičeva' srečanja bolnikov, invalidov, svojcev in prijateljev ob prazniku - dnevu slovenske državnosti, skozi leta, vse do danes pre- rasla družinski okvir in postala živahen ter prijeten krajevni praznik.
Ob vsakem gostoljubnem snidenju z Galjo- tovimi v Lahovčah je poleg potrpežljive, v trpljenje tiho vdane, veselo nasmejane Mari, sijala prijazna, preprosta, ljubezniva, Bogu in družini predana, radostno pojoča materina sreča.Vedno smo bili deležni sla- stnih, okusnih dobrot zdrave kmečke kuhi- nje. Njena orehova potica, domači kruh, krofi..., vse to in še več je radodarno na- polnilo naše lačne želodce. Mama Marija je za vsakogar našla spodbudno, dobrosrčno, toplo besedo.
Letos smo se odzvali njenemu prijaznemu in prisrčnemu vabilu na slovesno praznova nje njenega osemdesetega rojstnega dne. V soboto, na veliki šmaren, ko je mama praznovala tudi svoj god, smo se zbrali na domačem dvorišču, kjer je bilo vse pripra- vljeno za dobrovoljno, prijetno in veselo praznovanje. Domači in vaščani so mami v znak pozornosti in hvaležnosti pripravili zelo domiseln, pester in prijeten sobotni dan.
Največ odobravanja in zanimanja je bil de- ležen lastnik dveh konj z zapravljivčkom, ki je imel več kot dovolj dela, da je po krožni poti skozi vas popeljal večino vožnje želj- nih gostov. Prva na vrsti sta bila, seveda, slavljenka in sin Janez.
Kot se za pošteno slovensko praznovanje spodobi, na gostiji ni manjkalo dobrih god- cev,zagnanih plesalcev,navdušenih pevcev in vseh, ki so s svojim prešernim humorjem poskrbeli za našo dobro voljo.
V imenu bolnikov in naših spremljevalcev je Tomažičevi mami čestital za njenih osem- deset častitljivih let odgovorni KBBI, Tone Planinšek. Naše darilo velikodušni mami je bilo delo čipkarske mojstrice Anice Janko- vec. Tudi voščila domačih so bila izredno izvirna.
Mamine skrbne, delovne roke so podobne muževnim vejam v košati krošnji,polni naj- slajših sadov. Kdorkoli enkrat sede v njeno senco, si vedno znova želi vrnitve v njeno bližino.
Draga mama Marija, iskrena hvala! Bog vas živi še vrsto zdravih let! Bog vam povrni za čudovit zgled ljubeče materine skrbi za hčer Mari! Zbogom!

Alenka Oblakovič,
foto: Tone Planinšek

Življenje je darilo

Dne 29.avgusta smo bili povabljeni v Goričo vas pri Ribnici. Povabil nas je naš prijatelj Janez Grebenc, ki se je hotel v naši družbi poveseliti in zahvaliti Bogu za prehojeno pot - ob svojem bližnjem okroglem jubileju.
Sv.maša v vaški cerkvi Marijinega imena je bila uvod v veselo praznovanje na Janezo- vem domu. Tam so se izkazali njegovi do- mači z izvrstno pojedino s pridihom složne in povezane družine. Tudi mi, povabljeni, smo se počutili kot del nje, saj smo se že povabili na naslednje Janezovo prazno- vanje. In v veselje nam je, da smo lahko njegovi prijatelji. Janez, Bog te živi še na mnoga leta!

Jožica Ameršek
foto: s. Edith Metelko

Romanje na Svete Višarje

Spominjam se nekega majskega popoldneva, ko me je s. Edith brez pomisleka vprašala:"Saša, kam si še želiš na izlet?" Jaz pa ustrelim kot iz topa: "Na Svete Višarje bi rada šla,ampak ne vem,če je to sploh mo- goče." s. Edith pa: "Moli kaj v ta namen..." S to željo v srcu je bilo še veliko invalidov in bolnikov.
Dnevi so tako bliskovito tekli dalje in mesec avgust je že podal roko septembru. Ta pa je nosil s seboj lepo vreme in zato smo se s sestrama Heleno in Edith ter prijatelji pomočniki odpeljali prvo nedeljo v mesecu proti Svetim Višarjam.
Pred odhodom pa se mi je v glavi porodilo kar nekaj vprašanj:"Ali so Svete Višarje na slovenski ali italijanski strani? Kako in koli- ko naj se oblečem? Ne vem,kako visoko se bomo povzpeli?..." Po krajšem premisleku sem poleg bunde v torbo spravila še smu- čarske hlače, rokavice in kapo.
Z Borisom sva zapustila stanovanje in se odpravila k Marijinim sestram, kjer smo se zbrali, da skupaj preživimo nepozabni dan, saj izlet na Višarje mi invalidi ne moremo jemati kot nekaj samoumevnega.
Kolesa kombija in avtomobilov so se torej premaknila in odšli smo na pot. Občudo- vala sem prelepo slovensko naravo in zelo hitro smo bili na italijanski strani. Ustavili smo se v Trbižu, kjer smo se s pomočjo spremljevalcev 'naložili' na gondolo. To pa ni bilo preprosto, saj sta bila upravitelja gondol v veliki zadregi, ker sta imela prvič osem ljudi na vozičkih. Mi pa smo nestrpno čakali,da se prvič peljemo z gondolo. Gon- dole se običajno ne ustavljajo. Tudi ko lju- dje vstopajo vanje, se premikajo naprej. Zaradi nas na vozičkih pa so jih morali us- taviti, da smo šli lahko nanje.
Vožnja z gondolo je bila prijetna. Nič me ni bilo strah. Želela sem si, da bi se peljala še malo hitreje. Razgled je bil enkraten. Deset minut vožnje je hitro minilo in gondo lo je bilo treba odstopiti drugim, saj je v njo šel le po en voziček.
V eni uri smo bili vsi na vrhu. Do cerkve, kjer je bila sv. maša v treh jezikih, so se naši pomočniki pošteno utrudili zaradi str- mih stopnic,po katerih so nas morali skoraj nositi.A vse so storili z nasmehom in dobro voljo. Maševal je tamkajšnji župnik, soma- ševal pa je urednik Prijatelja, g. Roman Travar, ki je bil tudi z nami. V naši sredi je bil tudi najmlajši romar Jakob, ki je imel le 14 mesecev.
Poskrbljeno je bilo za vse, lačne in žejne, za priboljšek pa sta sledila dobra kavica in zeliščno žganje. Tudi vegetarijanci so prišli na svoj račun, saj je bilo sadja in zelenja- ve za vse dovolj.
Vreme nam je bilo res naklonjeno,zato smo si lahko ogledali jezeri pod Mangartom. Občudovali smo mogočne gore in se razve selili plavajoče račje družinice, ki nam je priplavala naproti.Pozno popoldne smo za- vili še v rateško gostilno Žerjav, ki ima nad vhodom kovanega žerjava na smučeh. Po- strežba je bila gostoljubna in hrana odlična
To romanje je bilo zelo lepo in ostalo nam bo v nepozabnem spominu.

Saša Rolih,
foto: s. Edith Metelko in Tilka Tomažin

"Rad sem med ljudmi"

Skoraj že dve desetletji sta minili,odkar sem na Mirenskem gradu srečal Urbana Mikuža, ki je bil najmlajši izmed udele- žencev tridnevnega srečanja, takrat še Prijateljstva bolnikov in invalidov.
Danes se srečujeva v Ljubljani (Jakopičeva 3),kjer se je Urban pred sedemindvajsetimi leti rodil mami samohranilki,ki se je iz Šem- petra pri Novi Gorici za nekaj let preselila v Ljubljano in se zaposlila.
Ko je Urban bil star štiri leta,sta se z mamo preselila v njen prejšnji dom, v Šempeter, k svojemu očetu in mačehi. Ker je njegova mati že pred njegovim rojstvom resno bole hala, so ji zdravniki odsvetovali potomce, a se je kljub temu v svoji veliki želji odlo- čila za otroka. Toda bolezen ni počivala. Po nekaj letih je umrla in se poslovila od svojega sina, ko mu je bilo komaj osem let in pol. Tako je Urban ostal brez staršev, saj mu mati nikoli ni predstavila njegovega očeta. Skrb za njega sta prevzela stari oče (nono) in njegova druga žena, ki jo je Urban kaj kmalu sprejel za svojo staro ma- mo.
Ko je bil star enajst let, se je k njemu pri- selila Ivanka Komar in zanj skrbela ter ga spremljala enajst let,dokler se pred sedmi- mi leti ni preselil v Ljubljano.
Ker je Urban že ob rojstvu kazal znake ce- rebralne paralize in kakor mu je kasneje po vedala njegova teta, da so ji zdravniki že takrat povedali, da se zaradi značilnih kr- čev otrok ne bo zdravo razvijal, je postal invalidski voziček njegov stalni spremljeva- lec.
Da je invalidski voziček velika pomoč hro- memu,ni dvoma.Vendar pa lahko kaj kmalu postane tudi ovira. Tako je nastopil prob- lem, ko se je Urban vpisal v osnovno šolo s prilagojenim programom v Novi Gorici. Pouk je potekal v prvem nadstropju, toda v stavbi ni bilo dvigala. Zato mu je soci- alna služba za vsa štiri leta obiskovanja osnovne šole določila dekle, ki mu je po- magala pri premagovanju stopnic in drugih fizičnih ter študijskih ovir.
Po štirih letih obiskovanja osnovne šole v Novi Gorici se je Urban preselil v Zavod za invalidno mladino Vipava,kjer je končal na- daljnja štiri leta osnovne šole. Vsak vikend se je vračal na svoj dom v Šempeter in tako ohranjal stike s svojimi domačimi ter tistimi, ki so mu pomagali pri usposabljanju za samostojno življenje.
Ko je v Vipavi uspešno končal šolanje, se mu je postavilo vprašanje:"Kam pa sedaj?" Odločil se je, da bo ostal še nekaj let v Zavodu. Vendar to niso bila leta pohajanja ali lenarjenja, ampak leta, polna možnosti, da se priuči še kašnih ročnih ali pa drugih spretnosti. Dneve in mesece si je krajšal v delavnicah,ki jih je organiziral Zavod.V njih so gojenci izdelovali najrazličnejše česti- tke, slikali na svilo in na les ter oblikovali podobe iz gline.To pa še ni bilo vse. Ostali prosti čas si je zapolnjeval s članstvom v plesni skupini, v kateri so sodelovali tako invalidni kakor tudi zdravi plesalci. V štirih letih sodelovanja se je Urban dodobra na- učil plesati.
Plesna skupina pa ni bila le sama sebi na- men. Da bi motivacija plesalcev ne splah- nela, so redno nastopali na najrazličnejših prireditvah v Sloveniji in tudi zunaj nje. Najlepše se Urban spominja gostovanja v Grčiji. Ne toliko zaradi nastopov. Bolj kot to je bilo vznemirljivo potovanje samo, saj so potovali z letalom. Ta doživeti polet je bil za njega in za mnoge druge člane sku- pine prvi in žal, do sedaj, zanj tudi zadnji.
Leta 2002, ko je dopolnil dvajset let, se je moral izseliti iz Zavoda v Vipavi. Kot mnogi njegovi predhodniki, je odšel proti Ljubljani in v bivalni skupnosti Sonček našel svoj novi dom. Lahko bi rekel, da je to njegov prvi samostojni dom, saj kot pravi, ima vse potrebno za življenje v sobici, kjer sva se pogovarjala in da gre v Šempeter le na obisk ali počitnice.
Na novo življenjsko okolje se je Urban kaj hitro privadil. Mestno življenje in vrvež ga ne motita. Ravno nasprotno, vse, kar po- trebuje, je na dosego rok, še doda.
Dneve v slovenski prestolnici si krajša v Varstveno delovnem centru Sonček, kjer izdelujejo čestitke.Preostali čas pa posveti svojim prijateljem,s katerimi se rad druži in če je le možnost, si hitro najde veselo in prijetno družbo.
Zelo rad se udeležuje tudi srečanj in dru- gih dogodkov, ki jih organizira Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov. Z njim se je srečal,kot sem zgoraj omenil,že v otroštvu ko ga je ga. Ivanka redno pripeljala na tri- dnevna srečanja na Mirenski grad. Že tak- rat in še danes ga srečanja ne le povezu- jejo s prijatelji, ampak ga tudi versko in duhovno bogatijo.
Danes ima vera pomembno mesto v njego- vem življenju. Vendar kot pravi sam, temu ni bilo tako v zelo zgodnjih letih življenja, saj se je njegovo versko življenje začelo pri osmih letih.
Ker še ni bil krščen,je njegova teta posre- dovala na Mirenskem gradu in sestre usmi- ljenke so poslale sestro, ki ga je vsak dan obiskovala na domu in ga postopoma uva- jala v življenje vere. Če je vreme dopuš- čalo, sta odšla na sprehod po Šempetru in imela 'potujoči' verouk. Urban se še dobro spominja strahu, ko ga je sestra nekega dne pripeljala do šempetrske cerkve in je na povabilo: "Ali stopiva v cerkev?" on odgovoril: "Ne upam si v cerkev!" Sestra je brez besed nadaljevala pot mimo cerkve in počakala na drugo priložnost. Ta se je kmalu ponudila,ko jo je kasneje Urban sam zaprosil,da bi stopila v cerkev. Ta neprisi- ljena verska vzgoja sestre se mu je vtis- nila v srce in mu pomagala do trdne vere. Ko je bil krščen, je s svojimi vrstniki nada- ljeval verouk in skupaj z njimi prejel še os- tale zakramente.
Naj končam z željami,ki jih goji Urban.Kljub temu, da je s plesno skupino prepotoval mnoge dežele in bil na romanjih v Franciji in na Poljskem, si želi obiskati še nekaj ro- marskih in izletniško-turističnih krajev, saj kot pravi, najraje potuje in spoznava nove kraje skupaj s prijatelji.

tekst in foto: Roman Travar, C.M.

V dopoldanskih urah, 13.avgusta,je prene- halo biti srce Livie Bonan iz Benetk. Spo- znali smo jo na morju in med nami je bila takoj sklenjena prijateljska vez. Ne le, da smo se srečevali ob našem letovanju v Li- gnanu, ampak smo se tudi drugod. Kaj vse nam je pripravila ob našem izletu v Benetke ali na Barbano! Šla je z nami peš na Vršič in na mnoge obiske po naših domovih. Bila je odprtega in širokega srca.Za mnoga do- bra dela se ni vedelo,ker se ni razkazovala ampak ostajala v ozadju. Ona je bila tista, ki je mnoge naučila izdelovati voščilnice. Izpod njenih rok so izšli vsakoletni spomin- čki za vse udeležence letovanja. Zadnje je že zelo bolna naredila tudi letos. Tudi njen dom je bil odprt za vse. Ko se je preselila v Marghero, je najprej dejala,da je potreb- no razširiti vrata, da bo lahko vsak prišel notri, tudi tisti na vozičkih.
S hvaležnostjo za vse dobro, ki ga je sto- rila in s prošnjo za miren počitek v Očeto- vem naročju, smo se 17. avgusta zbrali pri pogrebni maši v Margheri in se poslovili od nje.

s. Edith

Na praznik Marijinega rojstva smo se posla vljali od Ivana Selaka iz Šmarjeških Toplic 5a.
Bil je naš dolgoletni prijatelj. Dokler je mo- gel, se je rad udeleževal srečanj, ki so mu bogatila življenje in se je teh spominjal še zdaj, ko so mu moči pešale. Po smrti žene je občutil praznino in si želel za njo.Po šti- rinajstih letih se mu je želja uresničila in ga je Bog v enainosemdesetem letu življenja poklical k sebi. Naj uživa nebeško srečo pri Njem!

s. Edith

Italijansko - slovensko romanje v Lurd

"Kaj ljudje v resnici smo, se ne pokaže najbolj na športnem igrišču, kjer ljudje kažejo svoje telesne sposobnosti in zdravje, temveč toliko bolj na bolniški postelji. Tam se razodene resnica o človeku."

Letos smo že četrtič, od 14. do 20. julija, poromali z U.N.I.T.A.L.S.I. iz Gorice v Lurd (To je združenje laikov, ki si prizadeva po- magati bolnikom pri bolniških romanjih v Lurd, Fatimo in drugam.Zveza je bila usta- novljena leta 1903.V goriški sekciji sodelu- jejo tudi Slovenci. Pobudo za sodelovanje je dal pred dvajsetimi leti pokojni msgr. Franc Močnik).
Letošnje leto je v Lurdu posvečeno 'Bernar dkini poti'.Lurd vabi vse romarje na sprehod skozi čas, v prva dvajseta leta od zadnjih prikazovanj Device Marije deklici Bernardki. Ta leta so bila zelo pomembna za vidkinjo, prav v tem času je postala svetnica.
"Poudarek romanja in vseh slovesnosti so štiri teme, ki se tičejo svete Bernardke in nagovarjajo tudi nas," je v informativnem listu zapisal goriški nadškof in metropolit Dino de Antoni.
1. Lurd je bil letos za nas priložnost za spraševanje o Božji volji glede našega živ- ljenja in o naših odločitvah.
2. Ob sv. Bernardki in njeni pripadnosti Cerkvi smo se spraševali o naši pripadnosti župnijski skupnosti.
3. Slavja v Lurdu so nas vabila k ljubezni do evharistije in do adoracije.
4. Zgled sv.Bernardke nas je vabil k ljube- zni do bolnih.
Za to se je v Lurdu trudilo okoli 150 Slo- vencev, ki se je že četrto leto pridružilo 450 Italijanom, večini na vlaku; nekaj pa jih je v Lurd romalo tudi z letalom.
Z nami sta bila goriški nadškof Dino de An- toni in koprski škof Metod Pirih.Med sloven skimi romarji sta bila dva zdravnika, pet medicinskih sester, petnajst pomočnic in pomočnikov in štirje duhovniki. Slovenci smo se prepoznali po majhnem banderu s podobo Brezjanske Marije.
Igor Perkon,povezovalec italijanske in slo- venske romarske skupine, je takole ocenil romanje: "Zahvaljujem se vsem pomočnikom ki ste z veliko usklajenostjo skupaj delovali Neutrudljivi in vedno nasmejani ste bili. Zdravnikom in medicinskemu osebju sem posebno hvaležen za strokovno in bratsko pomoč. Zahvaljujem se vsem duhovnikom in škofom za njihove homilije. Hvala vsem bolnikom za vaše dobre besede,za nasmeh in za pričevanje žive vere. Hvala vsem ro- marjem za razumevanje in potrpežljivost.
Še posebno sem hvaležen našim številnim prijateljem iz Slovenije, ki so se tudi letos udeležili romanja v Lurd.Medsebojni odnosi ki jih skupaj gradimo, nam vlivajo upanja v boljši svet.Prisrčno vas pozdravljam z upa- njem, da se bomo spet srečali na romanju leta 2010."
Da je bilo romanje res uspešno in smo bili čudovita, romarska skupina pri Mariji v Lurdu, potrjuje dejstvo, da se želimo slo- venski romarji srečati z Italijani v soboto, 3.oktobra ob 10.uri na Rakovniku,kakor tudi to, da so se mladi prostovoljci že srečali 25.julija pri maši v kapeli Kliničnega centra in na družabnem večeru po maši. Povab- ljeni so bili tudi na Kredarico, 14. avgusta.
Ob prvem druženju so mladi v Kliničnem centru obiskali prostovoljko Marto,ki je ro- manje podaljšala zaradi poškodbe v Lurdu. Zaupala nam je, da je bilo to, kar se ji je zgodilo,zanjo največja sreča,saj je ob tem čutila Marijino in Bernardkino bližino.
Zadovoljstvo bolnikov, zdravih romarjev in osebja,kliče tudi vas v Lurd prihodnje leto!

Tekst in foto: M. Š.

BIO srečanje v Šmartnu pri Litiji

Kot vsako leto smo imeli tudi letos srečanje za bolnike, in- valide in ostarele s sveto mašo v šmarski cerkvi. Zato je bila zadnja nedelja v avgustu še posebno praznična.Mnogi lah- ko pridejo v svojo cerkev le enkrat na leto s tujo pomočjo in si tega zelo želijo ter ži- vijo prav za ta dan. Tako kot njihova srca, je tudi cerkev zasijala v polni lepoti, ker je bila nekaj dni prej prebeljena. Sveto mašo je daroval domači župnik Marjan Lampret. V pridigi jih je opogumljal in med drugim po vedal, da starejši in bolni drugače gledajo na svet. Pozna pa tudi njihove tegobe in stiske, saj jih redno obiskuje in vsako so- boto z njimi daruje sv.mašo v Domu počit- ka Tisje. Po maši je pred mežnarijo sledil družabni del s pogostitvijo.

foto in tekst: Tone Planinšek

Angelska in bolniška nedelja

V župniji Šempeter v Savinj- ski dolini je vsako leto angel ska nedelja tudi bolniška. Pri sveti maši ob 10.uri se zbe- re občestvo zdravih, mladih, ostarelih, bolnih in otrok. Skupaj obhajamo evharistijo,ki jo skoraj vsako leto vodi bol- niški duhovnik, msgr.Miro Šlibar.Med sveto mašo bolniki in ostareli prejmejo zakrament bolniškega maziljenja.
Lahko rečemo, da je to nedelja veselja, ker smo skupaj z našimi preizkušanimi brati in sestrami. Mladi in zdravi vidijo v bolnikih in ostarelih veselje in vdanost ter kako je treba sprejemati bolezen in starost. Vidijo, kako lahko bolezen in starost plemenitita, ker so bolni in ostareli povezani med seboj in s Kristusom v trpljenju ter s tem poma- gajo soodreševati svet in zadoščevati za malomarnosti mnogih. Obenem pa jim je zakrament bolniškega maziljenja pomoč od zgoraj in upanje na ozdravljenje. Po maši se vedno zadržimo še v prijateljskem kle- petu ob sladkarijah in žlahtni kapljici.

Mirko Škoflek

40 let Zveze paraplegikov Slovenije

Zveza paraplegikov Slove nije,ki združuje prek tisoč članov,letos praznuje šti rideset let delovanja. Ob tem praznovanju je bilo že nekaj dogodkov, kjer so podelili prizna- nja najzaslužnejšim članom. Med njimi so tudi člani Bratstva.
V soboto, 29. avgusta, pa so v baziliki ču- dodelne podobe Matere Božje v Petrovčah pripravili srečanje s sveto mašo za vse člane Zveze paraplegikov. Sveto mašo je daroval opat Marjan Jezernik, ki je v pridigi govoril o smislu trpljenja in med drugim de- jal,da samo Bog vé,kdo vse je deležen sa- dov našega trpljenja. Po maši je član ŽPS predstavil zgodovino Petrovške cerkve in njene znamenitosti. Družabni del slavja s kulturnim programom pa se je nadaljeval na letališču Levec.

foto in tekst: Tone Planinšek

Srečanje bolnih in starejših v Braslovčah

V župniji Marije Vnebovzete v Braslovčah je bilo 23.avgusta srečanje bolnih in starejših župljanov. Vsako leto v avgustu župnijska Karitas pripravi druženje,ki se začne s sveto mašo. Letos jo je daroval poleg domačega župnika Gosaka še gost, bolniški duhovnik Šlibar, sošolec domačega župnika.
Doživeto ljudsko petje ob spremljavi orgel izpod prstov Snežke Podpečan je oboga- tilo obhajanje svete maše. Posebno Božje darilo je bilo obhajanje zakramenta bolniš- kega maziljenja. Poleg obeh duhovnikov je zbrane nagovorila tudi predsednica župnij- ske Karitas, gospa Milena Vodlak in jih po sveti maši povabila na druženje v prečudo vito okolico cerkve. Druščina se je veselila ob klepetu z znanci in prijatelji ter bogati pogostitvi. Sodelovanje mladih je obogatilo druženje in zlasti starejšim prineslo sončni žarek. V spomin na druženje je vsak prejel darilce.

M. M.

SPREJEMAM TE!

Spet smo pri ustvarjanju. Med začimbe, ki jih je dobro imeti na zalogi v naših medse- bojnih odnosih, spada tudi začimba, ki jo bomo poimenovali 'sprejemam te'. Sliši se preprosto,a vsakodnevna uporaba je mar- sikdaj zelo zahtevna.Pred kratkim sem pre brala zgodbo o starem možu, ki je spoznal veliko modrost.Ko je bil mlad,je želel spre- meniti svet. V zrelih letih je ugotovil,da mu to ne bo uspelo in odločil se je, da bo sku- šal spremeniti vsaj svoje najbližje. Ko se je postaral,je končno ugotovil,da lahko spre- meni le sam sebe.In dejal je,če bi to vedel že takrat, ko je bil mlad, bi mu bilo marsi- kdaj v življenju lažje.

Se tudi nam dogaja, da bi želeli spremeniti svet? Ali pa smo že v letih,ko bi želeli spre meniti vsaj svoje najbližje? Moj bližnji je drugačen od mene. Morda je bolj zgovoren in se mi zdi že preveč klepetav. Morda je tih in me moti njegov molk. A ni se mu tre- ba spremeniti, saj je le drugačen od mene. Spet nekdo drug je zelo veren. Vsak dan gre k sveti maši in ves čas govori o tem, kako pomemben je Bog v našem življenju. In na drugi strani je nekdo, ki pravi, da ne veruje. Oba sta precej drugačna od mene. Nek prijatelj točno vé, kaj želi v življenju in vsak njegov korak je gotov; ne ozira se nazaj in žanje uspehe svojega dela. Drugi je negotov in išče svoje mesto,ne prepoz- na smisla svojega življenja in vedno znova odkriva svoje poslanstvo...

Kakšna pestra paleta ljudi okoli nas! In sre di med njimi jaz, ki si včasih dovolim misliti, da vem, kakšni bi ljudje morali biti. Ne pre- več zgovorni in ne preveč tihi, ne fanatiki in ne brezverci, ne pretirano odločni in ne neodločni,...
Seveda pa sem merilo jaz in moj občutek, kaj pomeni ravno prav zgovoren, ravno prav veren, ravno prav odločen. A to me- rilo je zgolj subjektivno (osebnostno) in je popolnoma drugačno od merila, ki ga ima moj bližnji.Zanj sem morda jaz preveč zgo- voren, premalo veren, pretirano odločen.
Dopuščam možnost, da se motim, a skoraj prepričana sem, da večina ljudi uporablja premalo začimbe 'sprejemam te' v medse-

bojnih odnosih. Saj sprejemamo druge,do- kler nas njihova drugačnost ne zmoti.To ni nikakršno junaštvo.Šele takrat,ko začnemo svoje bližnje sprejemati v tistih lastnostih, ki nam morda niso všeč, nas motijo ali celo prizadenejo, postajamo umetniki sprejema- nja. Morda zapišem preprost primer.

Imam prijateljico,ki je zelo kritična. V vsa- kem človeku zelo hitro opazi vse tisto, kar je slabo. To me seveda moti, predvsem pa me prizadene takrat,ko začne govoriti tudi o vseh mojih slabih lastnostih. Sprva sem mislila,da jo moram spremeniti.A to ne gre. Tak je njen karakter. Potem sem jo hotela naučiti, da bi znala videti tudi dobre last- nosti. Težko bi rekla, da sem uspela. Čez nekaj mesecev sem dojela, da jo moram sprejeti takšno,kot je. Imela sem kar nekaj težav. A korak za korakom sem se z zave- stno odločitvijo približala temu, da jo res sprejemam. Ne vem sicer, če se je ona kaj spremenila,a odkar se jo trudim sprejemati ne čutim več, da bi bila tako kritična. Naj- brž je to sad tega, da sem sama začela nanjo gledati z večjim spoštovanjem.

Kadar zmoremo ljudi okrog sebe resnično sprejemati takšne, kakršni so, postanejo svobodni. Začimba 'sprejemam te' je kot rodovitna zemlja, v kateri drobno zrno lah- ko rodi svoj sad.Nihče izmed nas ni popoln In če kdo še misli, da vé, kdo je prav zgo- voren, kdo prav veren,kdo prav odločen... potem je še vedno v stopnji, ko želi spre- minjati svet in ljudi okoli sebe. Različni smo si in le če se bomo trudili,da se bomo v tej različnosti sprejemali, bomo lahko postajali prav zgovorni, prav verni, prav odločni,... In to preprosto zato, ker je merilo pri vsa- kem človeku drugačno. Le Bog pa je tisti, ki vé,koliko talentov zgovornosti, vernosti, odločnosti,... je posejal v življenje sleher- nega človeka.

Polona Malovrh

NAGRADNA KRIŽANKA

Oktober je mesec rožnega venca. Tudi ta molitev nas spodbuja, naj naravnamo pog- led k nebesom in odpremo srce Bogu, kajti Bog vsakega od nas kliče na skrivnostno srečanje z Njim."Ničesar ni,kar bi bilo toliko vredno kakor molitev," ponavlja Katekizem katoliške Cerkve za sv.Janezom Zlatoustim "Molitev stori, da to, kar je nemogoče, postane mogoče, in láhko to, kar je težko. Nemogoče je, da bi človek, ki moli, mogel grešiti." Sv.Alfonz Ligvorij pa dodaja: "Kdor moli, se gotovo zveliča; kdor ne moli, se gotovo pogubi."

Včasih je težko moliti.Enkrat smo raztrese- ni, drugič leni, tretjič nas preveva občutek notranje suhote, četrtič nas mučijo dvomi o koristnosti molitve. Na te skušnjave, s katerimi so se ubadali tudi svetniki, je tre- ba odgovarjati s ponižnostjo, zaupanjem in vztrajnostjo.

Rešitev (geslo v obeh označenih stolpcih in vrstici) prepišite na dopisnico ali karton v njeni velikosti ter jo do 1. novembra 2009 pošljite na naš naslov: PRIJATELJ, Tabor 12, 1000 Ljubljana; s pripisom: KRIŽANKA. Obenem izrežite in nalepite kuponček, ki je pod križanko.

Rešitev nagradne križanke št. 4/2009:

Čestitke izžrebanim in Bog povrni darovalcem nagrad!

Z NAŠIMI GOSTITELJI

ŠOFERJA NA GLAVNEM TRGU V DOLGEH

Z NAVDUŠENIMI SIMPATIZERJI BRATSTVA

S PRIJAZNIMI 'CIGANČKI'

»Blagoslavljajte tiste,    ki vas preganjajo,    blagoslavljajte in ne    preklinjajte jih.«

Apostol Pavel - Pismo Rimljanom 12,14

Polona Malovrh

»V slabem poskušam najti tudi kaj dobrega Če bi bila zdrava,marsičesa ne bi razumela«.