24. aprila 2012 me je, po nekoliko krajši noči in dobrem spanju, budilka zbudila ob pol petih. Uredil sem se, vzel še zadnje stvari, ki jih je bilo potrebno dati v ročno torbo, ter zapustil sobo, pripravljeno za študenta Marka Lajovca. Marko me bo v času moje odsotnosti nadomeščal v cerkvi na orglah. V hiši na Maistrovi ulici sem pojedel še zajtrk in zmolil hvalnice. Ob pol šestih sem bil pripravljen pri avtomobilu in sem še malo počakal na šoferja. Marko je prišel v Ljubljano od doma, iz Kresnic, da bi me odpeljal na letališče. Ob šestih sva prispela na letališče Jožeta Pučnika na Brniku. Marko je dvignil iz avtomobila moje kovčke in se poslovil.
Na letališču sem kmalu zagledal misijonarja Toneta Kerina in njegovega brata iz Moravč. Ravno dan prej sem na Maistrovi izvedel, da je prišel Tone Kerin z Madagaskarja na dopust v Slovenijo. Prijazno smo se pozdravili. Kmalu zatem se nam je pridružil misijonar Janez Krmelj, ki sta ga pripeljala njegov brat in svakinja. Vstopili smo kar v zgradbo letališča in oddali prtljago. Dva večja kovčka sta šla na tehtanje. Vse je bilo v redu. Delavka me je pohvalila, da sem doma zelo natančno vse stehtal. Res sem doma za vsak kovček natehtal točno 23 kg, kot je bilo dovoljeno. Letalske karte, ki sem jo kupil že pred meseci, sploh ni bilo potrebno pokazati, le potni list. Sedaj sem dobil v roko dva listka; eden je bil vozovnica do Pariza, drugi pa vozovnica iz Pariza do Antananariva. Napravili smo nekaj prvih fotografij. Z Janezom sva se poslovila od njegovih prijateljev. Potem sva vstopila naprej skozi kontrolo. Odložiti sem moral jakno, pas iz hlač in uro. Iz ročne torbe mi ni bilo potrebno zlagati stvari. Stopil sem lahko naprej. Janezu je nekaj piskalo, zato so ga pretipali, sezuti je moral čevlje in odpreti torbo. Vse je bilo v redu. Potem sva za nekaj minut še sedla v čakalnico. Kmalu po sedmi uri smo šli naprej. Majhen avtobus nas je odpeljal do letala, na katerega smo kmalu vstopili. To je bilo majhno letalo letalske družbe Air France s kakšnimi 50 sedeži. Letalo ni bilo popolnoma zasedeno, saj je bilo na njem še nekaj prostih mest.
Z Brnika smo poleteli ob točno predvideni uri, to je ob pol osmih. Vreme je bilo delno oblačno. Ko smo se dvignili, smo lahko opazovali Tunjice, Kamnik, Homec in Mengeš. Potem so nam sivi oblaki zastrli pogled. Nekaj časa smo leteli med njimi, potem smo se dvignili nad nje in leteli po jasnini, obsijani s soncem. Julijskih Alp žal nismo videli. Vožnja do Pariza je trajala dve uri. Na naši višini leta je bila jasnina. Pod nami so bili oblaki, ki so se občasno pretrgali, tako da je bilo videti polja, travnike in vasi. Ob pol desetih smo pristali na pariškem letališču Charles de Gaulle. To je ogromno letališče. Po velikosti bi ga lahko primerjali morda z mestom Ptuj. Ko sva z Janezom zapustila letalo, sva vstopila v avtobus, ki vozi krožno linijo po letališču. Vozila sva se zelo daleč, morda petnajst minut do postaje C, kjer sva vstopila v veliko zgradbo. Tukaj je bilo potrebno prehoditi še kar nekaj dolgih hodnikov in prehodov. Pred vstopom na letalo sva morala ponovno čez kontrolo. Tokrat so naju oba pošteno pretipali, sleči sem moral jakno, v torbo mi pa niso gledali. Pri kontrolorju kart ni bilo zastojev in smo šli hitro naprej.
Ko sva stopila iz zgradbe, sva zagledala dve veliki letali, kakršnih je bilo po celem letališču še ogromno. Mislila sva, da bomo vstopili v katerega izmed njiju. Vendar ni bilo tako. Pred nami je bil še avtobus z napisom Antananarive. Stopila sva vanj in se odpeljala spet daleč stran. Avtobus se je ustavil pred velikim Boeingom 770-200. Vanj so vodile široke stopnice, po katerih sva se vkrcala. Ura je bila že petnajst pred enajsto. To pomeni, da sva potrebovala za prestop iz letala v drugo letalo eno uro in petnajst minut.
V letalo, namenjeno v glavno mesto Madagaskarja Antananarive, nas je vstopilo veliko potnikov. Letalo je prostorno in široko. Razdeljeno je v tri velike prostore, lahko bi rekel dvorane. Midva sva sedela v zadnji dvorani, skoraj pri repu letala. V vsaki vrsti je vzporedno deset sedežev, da si lažje predstavljamo širino. Po dolžini sta dva prehodna hodnika. Letalo Boeing 770-220 ima 472 sedežev. Mislim, da so bili vsi sedeži zasedeni. Letalo je dolgo 73 m in široko 64 m. Večino leta smo leteli na višini okrog 10.000 m, s hitrostjo več kot 900 km/h. Zunanja temperatura se je gibala okrog - 50°C nad Evropo in - 45°C nad Afriko. Iz Pariza smo vzleteli malo pred enajsto uro. Ko smo se bližali vzletni stezi, je bilo nekaj velikih letal pred nami in nekaj za nami. Vsake toliko časa lahko vidiš, da kje na tvoji levi ali desni kakšno letalo vzleti. Menda na tem ogromnem letališču dnevno vzleti v povprečju na vsake tri minute eno letalo. To bi pomenilo 500 letal na dan!
Moj sedež je bil pod oznako L 45. Bil je zadaj desno, pri oknu. Tako sem lahko ves čas opazoval, kaj se zunaj dogaja. Najprej smo leteli čez Francijo. Na letališču je bilo oblačno in 7°C. Tik pred vzletom je bila manjša ploha. Potem so se menjavali pasovi oblačnosti in jasnine, tako da se je lahko veliko videlo na zemljo. Na moji levi je sedela Francozinja srednjih let, doma iz bližine Pariza, ki je kot turistka potovala na Madagaskar. Tam bo ostala štirinajst dni. Bila je zelo zgovorna in kar nekaj sva se pogovarjala. Je profesorica španščine in veliko potuje po svetu.
Ko smo zapuščali jug Francije, sem zunaj zagledal samo jasnino, Azurno obalo in morje. Potem smo leteli čez Korziko in opazovali visoke zasnežene gore. Vzdolž Italije smo se približali Sardiniji, Siciliji, ter leteli čez Mesinsko ožino. Čez Sredozemsko morje smo pot nadaljevali proti Afriki. Severni del Afrike pokriva največja peščena puščava na svetu, Sahara. Obsega prek 9 milijonov km² in se še vedno širi. Puščava je pokrajina, ki prejme zelo malo padavin. Kot posledica tega pomanjkanja je to izjemno suho področje z redkimi oblikami življenja. Puščava pokriva približno tretjino kopnega na Zemlji. Puščava je območje ekstremov: ekstremnih temperatur, ekstremnih pogojev vlažnosti, nenadnih poplav in hladnih noči. Navadno so puščave izredno suhe. Obdobja deževij se pojavljajo le nekajkrat na leto. Območje mnogih puščav čez dan dosega temperature okrog 50°C in več. Kljub temu se v istih krajih temperatura zraka v nočnih urah spusti v bližino ledišča. Sahara deli Afriko v dve kulturno in podnebno različni območji: Severno in Podsaharsko Afriko. Od zahoda proti vzhodu meri okrog 5.000 km, od severa do juga pa od 1.500 do 2.000 km. Edina reka, ki teče prek Sahare, je Nil v Egiptu. Reka Nil je druga najdaljša reka na svetu. Prekaša jo edino Amazonka. Reka Nil teče v glavnem proti severu skozi Sudan in Egipt. Modri Nil priteče iz Etiopije in se pri Kartumu spoji z Belim Nilom. Nil se izliva v Sredozemsko morje v široki delti na severu Egipta. Skupna dolžina Nila znaša 4.715 km. Na afriški celini smo najprej potovali čez Egipt in Libijsko puščavo, ki je del Sahare. Tukaj se je videlo širne ravnine samega peska in puščave. Dve uri je bilo videti pod nami samo puščavo.
In poglejmo, kaj smo na letalu jedli. Na jutranjem letu so nam postregli z rogljičkom ali zvitkom in kavo ali čajem. Na dolgem letu so postregli okrog dvanajste ure s kosilom. Na letalu je streglo več stevardes in stevardov. Za pogrniti oziroma, zaščititi hlače na stegnih so nas že pri prihodu čakale velike serviete, neke vrste odeje. Zraven je bil še manjši vzglavnik in slušalke. Za kosilo smo dobili: piščančje meso v omaki in riž, posebno zelenjavno solato, dve žemljici, sir, maslo, pecivo, vino, vodo in sok. Kosilo je bilo dobro in okusno. Bil sem sit.
Sam let je bil miren, razen izjemoma kakšni tresljaji. Z lahkoto se je dalo pisati dnevnik. In imel sem voljo. To dokazuje tudi količina napisanega. Janez je sedel na sedežu za mano in počel svoje stvari. Večerjo smo dobili nekaj pred dvajseto uro. Tudi te sem se najedel. Naj navedem še to, da se je kmalu po osemnajsti uri zunaj zmračilo. Najprej nisem vedel zakaj. Kasneje mi je Janez pojasnil, da se tukaj tako zgodaj napravi noč. Kje vse smo leteli do konca, sem lahko spremljal le še na zemljevidu, ki smo ga imeli na ekranu. Leteli smo v bližini reke Nil. Ko smo zapustili Egipt, smo leteli nad Sudanom, kjer je nekoč deloval znani slovenski misijonar in naravoslovec Ignacij Knoblehar. Naslednja država, ki smo jo prečkali od severa do juga je bila Kenija. Tukaj smo leteli mimo najvišje afriške gore Kilimandžaro, ki v višino meri 5.895 m. Zaradi noči gore žal nismo mogli videti. Potem smo zapustili afriško celino in čez morje leteli vse južneje proti Madagaskarju. Nekaj minut pred pristankom so prostore na letalu popršili s posebnim sprejem zaradi dezinfekcije. Letalo je pristalo nekaj minut po dvaindvajseti uri, kot je bilo predvideno. Let iz Pariza do Antananariva torej traja enajst ur. Letališče je bilo majhno; na njem smo videli le nekaj letal. Zunaj je bilo toplo in precej soparno. Vstopili smo v zgradbo letališča. Sam sem moral najprej kupiti vizo. Do treh mesecev se jo dobi lahko kar na letališču, za več pa moraš imeti posebna dovoljenja. Viza me je stala 45 evrov. Potem sem moral čakati še nekaj časa v vrsti, da sem prišel mimo vseh kontrol. Nadalje sva z Janezom čakala še lep čas, da so poslali našo prtljago in da sva dobila svoje kovčke. Vse je bilo v redu. Končno smo lahko izstopili z letališča in se srečali z misijonarko Ano, ki naju je že čakala. Prisrčno smo se pozdravili. Skupaj z Ano je bila še hrvaška misijonarka s. Marica, salezijanka, ki je prišla po nas z avtomobilom. Naložili smo prtljago in se odpeljali nedaleč stran do njihovega centra in hiše, kjer smo prvo noč prespali.