avtor Zlatko Novak
Zlatko Novak
PO MISIJONSKIH POTEH MADAGASKARJA
Dnevnik s potovanja po misijonskih krajih (24.4. - 23.6.2012)
|
Lektorirala: prof. Breda Cigoj Leben
|
|
|
Knjigi na pot
|
novak.zlatko@gmail.com |
Ko sem se podal na dvomesečno potovanje na Madagaskar, sem predvideval, da bom v tem času doživel veliko zanimivih stvari. Da bi lahko čim več dogodkov ohranil v spominu, sem sklenil, da bom pisal dnevnik. Zapisani dogodki in doživetja me bodo lahko še čez leta spominjali na potovanje po misijonskih postojankah in prigode, ki se ti ne ponujajo ravno vsak dan. V času mojega bivanja na Madagaskarju sem imel veliko prostega časa in tudi volje za pisanje mi ni manjkalo. Veliko sem se tudi pogovarjal z misijonarko Ano. Razlagala mi je malgaške navade, kulturo in način življenja. Slišano sem si zapisoval in jo spraševal o stvareh, ki so mi bile neznane ali nerazumljive.
Ob vrnitvi v domovino sem dnevnik dokončal. Ko sem prijateljem povedal, da sem si doživetja zapisoval, so me nekateri prosili, če bi lahko to tudi oni prebrali. Tako sem prišel na misel, da bi dnevnik uredil in povezal v knjigo. Pobrskal sem še po nekaterih virih in dobil mnogo zanimivih podatkov o Madagaskarju in o slovenskih misijonarjih. Zapisanemu sem dodal še svoje vtise in zaključke. Tako je nastalo pričujoče delo.
Ob vrnitvi v domovino sem dnevnik dokončal. Ko sem prijateljem povedal, da sem si doživetja zapisoval, so me nekateri prosili, če bi lahko to tudi oni prebrali. Tako sem prišel na misel, da bi dnevnik uredil in povezal v knjigo. Pobrskal sem še po nekaterih virih in dobil mnogo zanimivih podatkov o Madagaskarju in o slovenskih misijonarjih. Zapisanemu sem dodal še svoje vtise in zaključke. Tako je nastalo pričujoče delo.
Avtor
Misijoni vabijo
Jezus je rekel svojim učencem: »Pojdite po vsem svetu in oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu!« (Mr 16,15). Te njegove besede so skozi dvajset stoletij zgodovine Cerkve nagovarjale in navduševale številne oznanjeval- ce, da so v domovini vse zapustili in šli ter ponesli veselo vest o našem odrešenju tujim narodom, ki zanjo še niso slišali. V slovenski Cerkvi smo lahko ponosni na naše slovenske misijonarje, ki že dolga leta odhajajo v misijonske dežele in tam visoko dvigajo križ odrešenja. Z njihovim delom nas seznanjajo Misijonska obzorja in drugi verski časopisi, slovenska oddaja Radia Vatikan in Radio Ognjišče, ter knjige, ki jih misijonarji sami napišejo ali pa o misijonih pišejo drugi.K molitvi za misijone in k materialni pomoči misijonarjem nas vabijo in spodbujajo tudi naši duhovniki, zlasti ob misijonski nedelji v oktobru in akciji za misijonska vozila na Krištofovo nedeljo v juliju.
Mene je misijonsko navdušenje prevzemalo že vse od otroštva. Z zanimanjem sem prebiral vse, kar je bilo zapisanega o delovanju misijonarjev. Spominjam se veselja ob poslušanju pogovorov z misijonarji v sloven- ski oddaji Radia Vatikan. Nekajkrat sem imel priložnost udeležiti se srečanja s slovenskimi misijonarji, ki so bili na dopustu v domovini. Tudi misijonske nedelje so bile zame vedno poseben praznik. Lik misijonarja sem postavljal na najvišje mesto med vsemi poklici.Za misijonske potrebe Cerkve in za naše misijonarje sem zmeraj rad molil. Od svojih prihrankov sem že od šolskih let naprej rad daroval za potrebe misijonov. V času študija v Ljubljani sem se udeleževal misijonske skupine in tam aktivno sodeloval. Odkar sem začel živeti pri lazaristih v Ljubljani, sem se srečal že z mnogimi misijonarji, ki so sem prihajali na obiske.
Moje življenje pa je posebej zaznamovala novica, ki sem jo slišal v jeseni leta 2009. Naša zvesta sodelavka v Krščanskem bratstvu bolnikov in invalidov, Ana Kneževič, odhaja kot laiška misijonarka v misijone na Madagaskar. Ta novica me je prijetno presenetila. Čez nekaj dni je Ana na srečanju Bratstva v Podutiku v Ljubljani predstavila svoj odhod in misijonsko postojanko,kjer bo delovala tri leta. Kazala nam je diapozitive in z velikim navdušenjem govorila o misijonih. Na tem srečanju nas je bilo kakšnih 35 članov Bratstva. Jaz sem bil močno ganjen in v srcu nagovorjen. V meni so se zbudila spet vsa tista mladostna hrepenenja. Ko sem se na koncu poslavljal od Ane, sem ji zaupal, da sem bil posebej nagovorjen. Povedal sem ji, da sem se v srcu odločil, da jo bom pri njenem misijonskem delu duhovno in materialno podpiral.
Tako je tudi bilo. Vsaka dva meseca sem ji napisal obsežno pismo z novicami iz življenja v domovini in v mojem osebnem življenju. V misijonsko pisarno pa sem redno oddajal svoj dar za materialno pomoč pri Ani- nem misijonskem delu. Razveselil sem se vsakega njenega pisma ali drugega oglašanja. V dotedanjem življe- nju tako tesno še nisem bil povezan z nobenim drugim misijonarjem. Za misijonsko nedeljo leta 2011 sem v Družini bral izčrpno poročilo dolgoletnega misijonarja Roka Gajška, ki se je vrnil z enomesečnega obiska na Madagaskarju. Tisto branje me je tako navdušilo,da sem si tudi sam zaželel,da bi šel obiskat naše misijonarje na Madagaskar. Zbral sem pogum in 1. novembra napisal Ani pismo s prošnjo,naj mi pomaga uresničiti moje želje. Ana je pismo prejela šele 3. januarja 2012 in mi takoj pozitivno odgovorila. Sedaj sva si začela dopiso- vati po internetu in SMS sporočilih, da sva se lažje in hitreje usklajevala. V službi sem zaprosil za izreden dopust in doživel veliko naklonjenost vodje enote in direktorice. Tako smo se dogovorili, da bom potoval na Madagaskar za dva meseca. Samo potovanje na Madagaskar me ni skrbelo,saj je bilo dogovorjeno da bom potoval skupaj z misijonarjem Janezom Krmeljem, ki se bo tja vračal z dopusta v domovini.
Na misel mi je prišlo, da bi bilo koristno obnoviti moje znanje francoskega jezika. Že v januarju sem vzel v roke francoske učbenike in začel ponavljati. Za pomoč pri konverzaciji sem naprosil upokojeno romanistko profesorico Bredo Cigoj Leben. Ana mi je svetovala, naj se malo seznanim tudi z osnovnimi besedami mal- gaškega jezika. Za to pomoč sem naprosil dolgoletnega misijonarja na Madagaskarju, g. Roka Gajška. Mesec pred mojim odhodom sva se dobila in predelala nekaj snovi. Sam sem potem doma pridno ponavljal prve malgaške izraze in sčasoma mi je nekaj že ostalo v spominu.
Postopoma sem o mojem potovanju na Madagaskar obvestil moje sorodnike, sobrate lazariste, sodelavce v službi, prijatelje in nazadnje še člane Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov. Prav pri vseh sem doživel pozitivne in lepe odzive. Vsi so se veselili z menoj in mi želeli veliko lepih doživetij. Zagotavljali so mi mo- litveno podporo in povezanost v duhu. Naročali so mi veliko pozdravov za Ano. Njeni domači so pripravili nekaj stvari, za katere je prosila, če bi jih lahko prinesel. Tudi sam sem pripravil stvari, za katere sva se dogovorila, da jih bom prinesel.
Doma in v službi sem predal vse svoje zadolžitve tistim,ki so bili na razpolago in so jih bili pripravljeni prev- zeti. Poslovil sem se od domačih in prijateljev. Zvečer pred odhodom sem imel kovčke pripravljene in mir v srcu. Z velikim veseljem sem čakal na misijonska doživetja.
Mene je misijonsko navdušenje prevzemalo že vse od otroštva. Z zanimanjem sem prebiral vse, kar je bilo zapisanega o delovanju misijonarjev. Spominjam se veselja ob poslušanju pogovorov z misijonarji v sloven- ski oddaji Radia Vatikan. Nekajkrat sem imel priložnost udeležiti se srečanja s slovenskimi misijonarji, ki so bili na dopustu v domovini. Tudi misijonske nedelje so bile zame vedno poseben praznik. Lik misijonarja sem postavljal na najvišje mesto med vsemi poklici.Za misijonske potrebe Cerkve in za naše misijonarje sem zmeraj rad molil. Od svojih prihrankov sem že od šolskih let naprej rad daroval za potrebe misijonov. V času študija v Ljubljani sem se udeleževal misijonske skupine in tam aktivno sodeloval. Odkar sem začel živeti pri lazaristih v Ljubljani, sem se srečal že z mnogimi misijonarji, ki so sem prihajali na obiske.
Moje življenje pa je posebej zaznamovala novica, ki sem jo slišal v jeseni leta 2009. Naša zvesta sodelavka v Krščanskem bratstvu bolnikov in invalidov, Ana Kneževič, odhaja kot laiška misijonarka v misijone na Madagaskar. Ta novica me je prijetno presenetila. Čez nekaj dni je Ana na srečanju Bratstva v Podutiku v Ljubljani predstavila svoj odhod in misijonsko postojanko,kjer bo delovala tri leta. Kazala nam je diapozitive in z velikim navdušenjem govorila o misijonih. Na tem srečanju nas je bilo kakšnih 35 članov Bratstva. Jaz sem bil močno ganjen in v srcu nagovorjen. V meni so se zbudila spet vsa tista mladostna hrepenenja. Ko sem se na koncu poslavljal od Ane, sem ji zaupal, da sem bil posebej nagovorjen. Povedal sem ji, da sem se v srcu odločil, da jo bom pri njenem misijonskem delu duhovno in materialno podpiral.
Tako je tudi bilo. Vsaka dva meseca sem ji napisal obsežno pismo z novicami iz življenja v domovini in v mojem osebnem življenju. V misijonsko pisarno pa sem redno oddajal svoj dar za materialno pomoč pri Ani- nem misijonskem delu. Razveselil sem se vsakega njenega pisma ali drugega oglašanja. V dotedanjem življe- nju tako tesno še nisem bil povezan z nobenim drugim misijonarjem. Za misijonsko nedeljo leta 2011 sem v Družini bral izčrpno poročilo dolgoletnega misijonarja Roka Gajška, ki se je vrnil z enomesečnega obiska na Madagaskarju. Tisto branje me je tako navdušilo,da sem si tudi sam zaželel,da bi šel obiskat naše misijonarje na Madagaskar. Zbral sem pogum in 1. novembra napisal Ani pismo s prošnjo,naj mi pomaga uresničiti moje želje. Ana je pismo prejela šele 3. januarja 2012 in mi takoj pozitivno odgovorila. Sedaj sva si začela dopiso- vati po internetu in SMS sporočilih, da sva se lažje in hitreje usklajevala. V službi sem zaprosil za izreden dopust in doživel veliko naklonjenost vodje enote in direktorice. Tako smo se dogovorili, da bom potoval na Madagaskar za dva meseca. Samo potovanje na Madagaskar me ni skrbelo,saj je bilo dogovorjeno da bom potoval skupaj z misijonarjem Janezom Krmeljem, ki se bo tja vračal z dopusta v domovini.
Na misel mi je prišlo, da bi bilo koristno obnoviti moje znanje francoskega jezika. Že v januarju sem vzel v roke francoske učbenike in začel ponavljati. Za pomoč pri konverzaciji sem naprosil upokojeno romanistko profesorico Bredo Cigoj Leben. Ana mi je svetovala, naj se malo seznanim tudi z osnovnimi besedami mal- gaškega jezika. Za to pomoč sem naprosil dolgoletnega misijonarja na Madagaskarju, g. Roka Gajška. Mesec pred mojim odhodom sva se dobila in predelala nekaj snovi. Sam sem potem doma pridno ponavljal prve malgaške izraze in sčasoma mi je nekaj že ostalo v spominu.
Postopoma sem o mojem potovanju na Madagaskar obvestil moje sorodnike, sobrate lazariste, sodelavce v službi, prijatelje in nazadnje še člane Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov. Prav pri vseh sem doživel pozitivne in lepe odzive. Vsi so se veselili z menoj in mi želeli veliko lepih doživetij. Zagotavljali so mi mo- litveno podporo in povezanost v duhu. Naročali so mi veliko pozdravov za Ano. Njeni domači so pripravili nekaj stvari, za katere je prosila, če bi jih lahko prinesel. Tudi sam sem pripravil stvari, za katere sva se dogovorila, da jih bom prinesel.
Doma in v službi sem predal vse svoje zadolžitve tistim,ki so bili na razpolago in so jih bili pripravljeni prev- zeti. Poslovil sem se od domačih in prijateljev. Zvečer pred odhodom sem imel kovčke pripravljene in mir v srcu. Z velikim veseljem sem čakal na misijonska doživetja.