Prvi katoliški postojanki na področju slovenskega misijona sta bili postavljeni v Farafangani leta 1896 in v Vohipenu leta 1898. V tem času še tudi ni bilo domačih farafanganskih katoliških vernikov,ampak le prišleki iz drugih plemen. Središče slovenskega misijona je bil vedno Vangaindrano. Prvi stalni francoski duhovnik je tja prišel živet leta 1903. V prvih letih je bilo, glede na okolje in pomanjkanje misijonarjev, oznanjevanje omejeno le na večje centre in bližnjo okolico.Tako se prvi krsti v Ranomeni omenjajo v letu 1920,v Midungy 1938, v Manambondru 1935 in v Matangi 1937. Leta 1899 je bila s pomočjo guvernerja Galenija odprta gobavska naselbina v Farafangani, katere vodstvo so prevzele sestre usmiljenke. Katoliški misijon je utrpel škodo v uporu proti Francozom leta 1947, ki je zajel predvsem vzhodne dele otoka. Kasneje Francozi tudi niso bili preveč naklonjeni misijonarjem, ki so prihajali iz drugih držav. Šele ko so se njihove vrste zredčile, so navezali stike s tujimi misijonarji. Misijonarji so tukaj delovali v veliki revščini. Po letu 1960 so sem prihajali italijanski, španski, slovenski in poljski oznanjevalci Kristusovega evangelija. Vsak misijonar je bil finančno podprt od njegove domače Cerkve. Misijoni so sedaj pridobili na številčni in tudi finančni moči.
Prvi slovenski misijonar,ki je stopil na malgaška tla, je bil leta 1929 lazarist brat Jože Obreza,doma iz Begunj pri Cerknici. Deloval je kot mizar in graditelj misijonskih poslopij.V naslednjih letih so za njim prihajali še drugi Središče slovenskega misijona je bila dolga leta misijonska postojanka v Vangaindranu. Dolgoletni misijonar Rok Gajšek je slovenski misijon predstavil takole: »Naše misijonsko področje zavzema južni del farafanganske škofije. To je približno polovico njenega teritorija, kar bi v domačih razmerah predstavljalo polovico Slovenije. Naš delokrog se tako razprostira v dolžini 150 km ob obali Indijskega oceana, južno od Farafangane, ki je center škofije. V notranjost dežele pa sega približno 80 do 90 km.«
Uspešno in nadvse plodovito delo slovenskih misijonarjev se je začelo s prihodom usmiljenke s.Marjete Mrhar leta 1961. Po propadlem misijonskem delovanju lazaristov in usmiljenk na Kitajskem, se je s. Marjeta zavzela za misijone na Madagaskarju. Posebnost tega misijonskega podviga je v tem, da so k sodelovanju pristopili tudi škofijski duhovniki z vsega slovenskega področja,kar do tega časa ni bilo v navadi. Misijonsko delovanje je bilo do tedaj zaupano posameznim redovom,bilo je pod njihovim okriljem in delom. S. Marjeta Mrhar je bila rojena leta 1923 v župniji Gabrovka - Sv. Križ pri Litiji. Svoje medicinsko znanje je z velikim pridom uporabila v dispanzerju, pri oskrbovanju bolnikov in izobraževanju domačinov. Svoje znanje in izkušnje pa je razdajala tudi vsem tistim laiškim misijonarkam, ki so na njeno pobudo prišle na pomoč na Madagaskar iz Slovenije, kakor tudi iz Kanade. Nekateri jo imenujejo tudi »malgaška mati Terezija«. S. Marjeta je umrla leta 2011 na Madagaskarju.
Poseben razmah je prineslo leto 1968 in 1969, ko je na otok prišlo več misijonarjev in misijonark. Med temi posebej izstopa lazarist France Buh,ki je bil rojen leta 1928 v Šmartnem pod Šmarno goro. Na Madagaskarju je uspešno misijonaril dolga leta. Umrl je leta 2011 v Ljubljani. V tem času sta k misijonskemu delu vzpod- bujala in navduševala predvsem lazaristovski vizitator v Sloveniji Stanko Žakelj in Franc Sodja v Argentini. Leta 1970 sta se Francetu Buhu pridružila lazarist Rok Gajšek, doma iz Žetal, in bogoslovec Pedro Opeka, rojen leta 1948 v Buenos Airesu v Argentini, ki je tam ostal le krajši čas. Rok Gajšek je na Madagaskarju uspešno misijonaril dolga leta. Leta 2008 se je vrnil v Slovenijo, kjer nadaljuje delo v družbi lazaristov. Pedro Opeka se je vrnil na Madagaskar leta 1975 po končanem študiju in mašniškem posvečenju. Do leta 1988 je deloval skupaj z drugimi slovenskimi misijonarji na jugu otoka v Vangaindranu. Med drugim je tam zgradil veliko in lepo župnijsko cerkev ter župnijsko hišo, ki je vrsto let služila tudi kot dom vseh slovenskih misijonarjev, ki so se tam občasno zbirali. Ob premestitvi v glavno mesto Antananarivo leta 1989, je bil imenovan za ravnatelja bogoslovcev. Ob tem je v živo spoznal neverjetno revščino in pomanjkanje ljudi, ki so si na smetiščih iskali hrano in upanje na preživetje. Zanje je Pedro zastavil vse svoje moči.Zaoral je ledino in zajadral na odprto. V nekaj letih je na obrobju Antananariva zraslo pravo mesto. Zidane hiše in vrnjeno dostojanstvo je vlilo iskrice upanja ljudem, ki so že bili odpisani, ujeti v glad, pomanjkanje, prostitucijo, mamila in alkohol. Dobili so delo, šole, možnost, da se preživljajo, in veselje do življenja. Projekt Pedra Opeke je zaradi uspešnosti vzbudil zanimanje mednarodnih dobrodelnih organizacij.
Slovenski misijonarji gojijo ljubezen do domačinov, do njihovega jezika in navad. Tako jim kot ljudje priha- jajo naproti in odpirajo njihova srca za Kristusov evangelij. Velika večina Malgašev živi na podeželju. Misi- jonarji do raztresenih vasi ne morejo priti z avtomobilom, ker ni cest. Do teh vasi je treba iti peš. Včasih po pekočem soncu, včasih po dežju ali celo ob poplavah. Čeprav delujejo v zelo težkih razmerah, vedo, da samo na tak način lahko pridejo do človeških src. Visoka planota na Madagaskarju ima že skoraj dovolj domačih duhovnikov. V obalnem delu na jugu, kjer delujejo slovenski misijonarji, pa je domačih duhovnikov še zelo malo. Gre za mlado krščanstvo, ki še ni zakoreninjeno. Ne moremo pričakovati, da bo deset ali dvajset let po prvem oznanjevanju krščanstvo imelo tako močne korenine, kot jih ima v Evropi. Te stvari gredo počasi. Slovenski misijonarji s svojim delom in prispevkom pomembno zaznamujejo malgaško Cerkev in družbo. Na misijonih pretežno krščujejo odrasle ljudi, ki so šli skozi nekajletno uvajanje v krščansko življenje in izrazili osebno željo prejeti
krasna velika cerkev, ki jo je v mestu Vangaindrano pred več kot 20-timi leti pozidal misijonar Pedro Opeka sveti krst.
Nekdanji in današnji slovenski misijonarji Madagaskarja
Pomen kratic:• CM - lazarist
• HKL - Hčere krščanske ljubezni (usmiljenke)
• L - laik
• dkš - duhovnik koprske škofije
• dln - duhovnik ljubljanske nadškofije
• dmš - duhovnik mariborske škofije
• HPM - Hčere Marije Pomočnice (salezijanke)
• FMM - Frančiškanke Marijine misijonarke