Madagaskar je otoška država v Indijskem oceanu ob vzdolžni obali afriške države Mozambik. Je četrti največji otok na svetu za Grenlandijo,Papuo Novo Gvinejo in Borneom. Od afriške celine ga ločuje Mozambiški kanal ki je v svojem najožjem delu širok 400 km. V začetku pa ni bilo tako;od afriške celine se je ločil pred približno dvesto petdesetimi milijoni let, v obdobju terciarja.
Madagaskar meri 587.041 km². Od Slovenije, ki meri 20.251 km², je 29 krat večji. Reliefno gledano se deli na tri dele: na področje visoke planote,na obalni del na vzhodu in na zahodni del. Na visoki planoti,kjer je tropsko podnebje zaradi višine omiljeno, so tudi najvišje gore. Najvišji vrh Madagaskarja je Maromokotro, ki meri 2876 m.Od visoke planote se višavje proti vzhodni obali spušča.Tudi na zahodni strani se svet z osrednjega hribovja skupaj s številnimi dolinami znižuje. Obalni pas na vzhodu in zahodu je širok od 20 do 50 km ter ponekod zamočvirjen. Svojevrsten značaj dajejo otoku tudi reke s svojimi spremenljivimi pretoki.
Sedanji prebivalci Madagaskarja so Malgaši. Imajo dva ločena izvora. Predniki današnjih prebivalcev so se namreč naselili na otoku nekako v 4. stoletju. Prišli so iz jugovzhodne Azije. Drugi izvor so črnski priseljenci iz celinske Afrike in Arabci.Na to kaže tudi jezik in kulturne prvine.Na Madagaskarju živijo tudi indijski, francoski in kitajski priseljenci. Arabci so v 7. stoletju vzpostavili trgovske postojanke ob severovzhodni obali. V začetku 16. stoletja so med potovanjem v Indijo otok odkrili Portugalci. V poznem 17. stoletju so ob vzhodni obali vzpostavili trgovske postojanke Francozi. Konec 17. in v začetku 18. stoletja so obale Madagaskarja pogosto obiskali gusarji. V 19. stoletju so imeli velik vpliv v državi Angleži. Pred koncem 19. stoletja je prišlo do vojaškega spopada med Francozi in Angleži. Celotno kontrolo nad otokom je dobila Francija. Prevlado nad državo je, z nekaj vmesnimi prekinitvami, obdržala do leta 1959.
Popolno neodvisnost je Madagaskar dosegel 26. junija 1960. Danes je demokratična republika. Uradna jezika sta malgaščina in francoščina. Gospodarski položaj države se slabša vse od časov,ko so jo zapustili Francozi Madagaskar spada v skupino dvajsetih najrevnejših držav sveta. Tri četrtine prebivalstva se preživlja s samo- oskrbnim kmetijstvom. Vzrok pomanjkanja hrane je predvsem v majhnih količinah pridelkov in v poraznem delovanju naravnih ujm.Zemljo je zelo osiromašil tudi požigalniški način kmetovanja,kar sovpada s problemom močne erozije. Madagaskar ima samo 5% obdelovalnih površin. Riž, katerega pridelajo največ, je njihov kruh. Za lastne potrebe redijo perutnino, koze in prašiče. Govedo posebne vrste, imenovano zebuji, je predvsem statusni simbol. Malgaši denar namesto v banko še vedno nalagajo v črede govedi. Te živali igrajo ključno vlogo tudi pri porokah in plačilu neveste. Za prehrano jih koristijo le redko. Pomembno pa je tudi ribištvo. Imajo tudi naravna bogastva: grafit, fosfate, krom, uran, drago kamenje, zlato, srebro, svinec, nikelj, platino, kremen in gozd. Trgovino na Madagaskarju vodijo Kitajci in Pakistanci, tako odkup kot prodajo. Veliko prodajajo kitajskih izdelkov.
Vsaka skupnost, ki hoče biti urejena in čim boljše delovati, mora skrbeti za dobro organizacijo skupnih stvari. Politika je skrb za skupno dobro vseh državljanov neke države. Madagaskar je v zadnjih letih v veliki politični krizi. Državo vodi s svojo ekipo sodelavcev prehodni predsednik Andry Rajoelina,ki ni bil izvoljen na volitvah Državljanom obljublja, da bo kmalu izvedel demokratične volitve novega predsednika in vlade, vendar se to prelaga iz leta v leto. Vodstvo države se ne zanima za vsa področja dežele. Zelo zanemarjajo podeželje in se skoraj ne zanimajo zanj. Zdajšnji režim je nezakonit in nelegitimen, zato ga ne priznava večina svetovnih držav.
Navajam nekaj statističnih podatkov. Zaradi pomanjkanja natančnih evidenc,so ti le približni.Nimajo namreč matičnih in mrliških knjig ne popisov prebivalstva.

učenci med poukom v leseni vaški šoli • Prebivalstvo:za leto 2008 navajajo okoli 20 milijonov prebivalcev
• Rast prebivalstva: 3%
• Ena ženska rodi v povprečju 5,2 otroka.
• Umrljivost otrok: 55 na 1000 živih.
• Umrljivost otrok pod petimi leti: 115 na 1000 živih rojstev.
• Umrljivost žensk na porodu: 4,7 na 1000 porodov.
• Pričakovana povprečna starost: 59 let.
• Pismenost: 59%
• Aids: 0,5%
• Dostop do pitne vode ima: 50% prebivalstva.
• Prebivalci, ki živijo pod pragom revščine: 50%
• 61% prebivalstva preživi z manj kot enim dolarjem na dan.

Podnebje je na severu ekvatorialno monsumsko, proti jugu tropsko in v gorovju zmerno. Vroča deževna doba traja od novembra do aprila.Od maja do oktobra pa imajo sušno hladnejše obdobje. Najhladnejši mesec v letu
vas Manambondro, kjer deluje misijonar Janez Mesec je julij. Takrat se najnižja jutranja temperatura spusti do 10°C, medtem ko se čez dan otopli do 26°C. Najtopleje je decembra, ko se temperatura giblje od 16°C do 29°C.
Značilnost tega podnebja so tudi tropski cikloni, ki se razvijajo daleč na vzhodu, v osrčju Indijskega oceana. Ti pridejo še posebej do izraza v toplejši deževni dobi. Vzhodna stran otoka je pod vplivom jugovzhodnih pasatov in dobiva obilne padavine vse leto.Na vzhodu v povprečju pade od 2000 - 4000 mm padavin letno. V vi- šavju pade okrog 1200-2000 mm padavin, na zahodnem delu otoka pa le od 500-1000 mm.Najmanj padavin je na samem jugu Madagaskarja, kjer je tudi najbolj skromno rastlinstvo (kaktusi).Tukaj pade letno le od 300-750 mm padavin.

Prebivalci Madagaskarja se delijo na približno dvajset etničnih skupin ali plemen.Med posameznimi plemeni ni velikih kulturnih in jezikovnih razlik. Na področju slovenskega misijona, to je južno od Farafangane, živi pleme Antešaki. Njihov center je v Vangaindranu. Gojijo riž, kavo in banane. Nekateri izmed njih so tudi mezdni delavci, ki živijo v razvitejših delih Madagaskarja. Svoje koče gradijo na stebrih in so dvignjene od tal. Velik pomen dajejo obrezi. Zelo cenijo kult prednikov. Mrtve nalagajo v grobnici enega vrh drugih. Življenje je vpeto v radost nad življenjem in prepojeno z žalostjo smrti. Veliko otrok se rodi, veliko jih umre. Zdravstveno stanje je slabo.Ljudje nimajo oblek,nimajo povojev ne zdravil. Velikokrat se zatečejo k čarovniku ali vraču.Do prvega zdravnika je več ur hoda. Za povoj se uporablja že tisočkrat uporabljeno plenico. Nimajo elektrike ne radia ne televizije. Niti zrcal nimajo, edino zrcalo je gladina vode. Vsi ljudje hodijo večinoma bosi. Delo na polju jim vzame veliko časa, saj njive še prekopavajo ročno. Podnebje je strašansko vroče in vlažno. Visoka stopnja vlage v ozračju, veliko rek in močvirij ter riževih polj goji v svojih nedrjih poleg riža tudi komarje, ki prenašajo malarijo. Malarija se združi z lakoto in jemlje življenje podhranjenim otrokom. Pa ne samo otrokom, tudi starejšim. Vsak večji napor te lahko tako izčrpa, da ti malarija vzame življenje. Tradicionalni način življenja je kot zdravilo razvil umirjenost, ki se naseli v ude, v običaje in v hojo. Naglica ne prinese ničesar dobrega.
Antešaki so preprosti in ponosni ljudje.Pri njih ni velikih zgodb in ni velikih stvari.Zato pa so vse male stvari po svoje velike in enkratne. Ker nimajo materialnih stvari, jim dneve zapolnjujejo pogovori. Ljudje znajo še vedno sesti skupaj in se pogovarjati. Otroci, ki ne poznajo igrač in televizije, znajo lepo prepevati in plesati. Ob dolgih dnevih, ko zunaj divja ciklonsko deževje, ko ni moč skakati naokoli ne hoditi po drva niti ni čas za delo na polju,otroci posedajo po tleh v koči,kjer jim starši ali stari starši pripovedujejo pravljice iz preteklosti

ognjišče v vaški koči Postavimo se v svet odprtih ognjišč, v svet majhnih koč, kjer na prostoru ene slovenske sobe živi osem ljudi. V majhni kolibi ljudje spijo, kuhajo, se hranijo in prebijajo dolge deževne dneve. Majhni otroci hodijo po dvorišču raztrgani. Z njimi se igrajo kokoši.V hiši je sekira,lopata in lonec.To je ponavadi vse hišno premoženje. Ognjišče je v kotu pri steni: na tleh nasuta zemlja, ki je obdana s kamenjem ali z desko. Pod streho, na dosegu roke, so zvite rogoznice, ki jih pogrnejo, preden gredo spat. To je postelja. Blazin ni, odeje so redke in vedno pokrivajo po več ljudi. Pod stropom visi kakšna praznična obleka, če jo imajo. Stene hiš so bivališča stenic. Stolov nimajo, miz tudi ne. Vse se dogaja na tleh: spi se, jé, igra, piše domače naloge.