Na Madagaskarju uspevajo različne vrste sadja. Največ ga dozori v poletnem času. Ker sem se jaz tam mudil v zimskem času, je bilo sadja manj. Nekaj vrst sadja bom naštel in opisal:
ravinala, tipično drevo pokrajine na jugu Madagaskarja Na severu uspevajo še druge vrste sadja: kaki, grozdje, jabolka, hruške, lubenice.
Na Madagaskarju je glavna poljska kultura riž. Riževa polja se nahajajo na močvirnem terenu, saj riž potrebuje veliko vode. Nekatera riževa polja so narejena v terasah. Tam imajo poseben sistem kanalov za prepuščanje vode iz enega v drugo polje. Poznajo še drugo vrsto riža, ki ne potrebuje toliko vlage. Tega gojijo na njivah,ki se nahajajo po gričih. Druga značilna kultura je maniok. Gojijo ga na manjših njivicah. Rastlina zraste meter in pol do dva metra visoko. V zemlji so gomolji, ki so podobni debelemu korenju. Za hrano se uporabljajo ti gomolji. Gojijo tudi sladki krompir, sladkorni trst in arašide.
Zaradi vročega podnebja na jugu Madagaskarja druge kulture skoraj ne uspevajo. Na visoki planoti in na severu pa gojijo še mnoge druge kulture: koruzo, peso, krompir, korenje, zelje, fižol, paradižnik in še kaj. Na skrajnem jugu Madagaskarja,kjer je zemlja že skoraj puščavska,raste veliko kaktusov. V južnem delu države, kjer sem se gibal skoraj dva meseca, gojijo še kavo, vanilijo, nageljnove žbice (klinčke) in kokosove orehe.

Življenje na malgaškem podeželju se zelo razlikuje od podeželskega življenja v Sloveniji.Doma imamo veliko raznovrstnega dela: vsa mogoča gospodinjska opravila, delo na zemlji, skrb za vzdrževanje hiše in vrta, skrb in priprava na zimo in še mnogo drugega. Domačini na malgaškem podeželju skrbijo za svoje riževo polje in za to, da ob času žetve spravijo riž. Ko si želijo postaviti novo hišo, je to,v primerjavi z nami, zelo enostavno. Za postavitev hiše ne potrebujejo nobene dokumentacije. Nasekajo in pripravijo si le nekaj lesa ali trsja. Potem potrebujejo malo tesarskega znanja in nekaj dobre volje. Pomočnikov pri delu najbrž ni težko dobiti, saj je vsepovsod veliko ljudi. In tako je lahko družinska stanovanjska hiša postavljena v zelo kratkem času in z minimalnimi materialnimi stroški.
Na podeželju smo moške pogosto videvali na poti. V roki ponavadi nosijo sekiro ali mačeto. Morda so namenjeni v gozd,da pripravijo kaj lesa.Morda pa nosijo mačeto s seboj iz navade in v praktične namene. V prostem času, ki ga imajo veliko, sedijo v hiši ali zunaj in se pogovarjajo. Gospodinja skrbi za kuhanje hrane. Posode imajo zelo malo, zato nima veliko dela s pomivanjem. Tudi kuhinje in drugih prostorov ji ni potrebno čistiti ali pospravljati, saj je cela hiša en sam prostor. Ker za preoblačenje nimajo skoraj nobenih oblačil, tudi s pranjem, sušenjem, likanjem in pospravljanjem perila nima nobenega dela. Otroci se zaposlijo sami med seboj s preprostimi igrami. Igrač in računalnikov ne poznajo. Ponekod smo videvali, da se igrajo z odpadno gumo od kakšnega kolesa.

značilna oblačila moških: kratke hlače, suknjič ali jopič, klobuk, natikači ali bose noge Težava malgaškega podeželja je higiena. Skoraj nikjer po vaseh ne poznajo in ne gradijo stranišč.Potrebe opra- vljajo okoli vogalov ali v bližnjem grmovju. Tudi med potovanjem po deželi smo videvali ljudi, ki so potrebe opravljali kar ob poteh.Zdravstveni delavci in misijonarji se trudijo pri domačinih privzgojiti zavest o pomenu higiene. Na tem področju jim dela še ne bo zmanjkalo.
Na podeželju je veliko ljudi še nepismenih. Misijonarka Ana je pred časom ljudem ponudila možnost, da bi jih sama učila brati in pisati.Za to ponudbo niso pokazali kaj dosti zanimanja. Nekateri so se izgovarjali, da tega znanja ne bodo potrebovali, drugi so menili,da so že prestari za učenje. Žene so se izgovarjale,da znajo pisati že njihovi možje in je to dovolj. K pouku se je priglasila le ena žena ki je kot čistilka zaposlena v dispanzerju. Misijonarka se je potrudila pri poučevanju. Njen trud je poplačan s tem, da zna ta žena danes brati in pisati.

Ko sem se z dvomesečnega misijonskega potovanja vrnil domov, se mi je zdelo, da je čas, ki sem ga preživel na Madagaskarju trajal pol leta. Toliko zanimivih in posebnih doživetij je bilo, ki so pustila močan pečat v mojem miselnem svetu. A tudi čas sam tam teče drugače in mnogo počasneje. Doma se oziramo na minute in na sekunde. Tam so časovne enote, na katere si pozoren, lahko ure, lahko le del dneva, včasih pa sploh ni tako pomembno, ali se bo nekaj zgodilo ta ali naslednji dan.
V času mojega potovanja sem nehote gledal na pozitivne in negativne plati posameznih vidikov življenja v Sloveniji in na Madagaskarju. Prej sem včasih slišal mnenja nekaterih ljudi, da v deželah tretjega sveta ljudje živijo bolj srečno in zadovoljno življenje kot mi, kljub vsemu pomanjkanju,ki jih tare. Ob vsem videnem in doživetem temu težko pritrdim. Opažal sem veliko duhovno revščino tega sveta.Naša evropska civilizacija je skozi večstoletno zgodovino ustvarila toliko kulturnega bogastva na glasbenem, slikarskem, arhitekturnem, literarnem in mnogih drugih področjih. V Sloveniji znamo vsi odrasli ljudje brati. Svoje obzorje in miselni svet lahko kadarkoli širimo in bogatimo z novimi spoznanji, ki jih najdemo v knjigah, časopisih, revijah, na svetovnem spletu. Tudi po radiu in televiziji lahko slišimo veliko dobrih poučnih in informativnih oddaj, ki nas duhovno bogatijo. O vsem tem lahko sami razmišljamo, si ustvarjamo svoje mnenje in spoznanja nadgra- jujemo. Ko se srečujemo z drugimi ljudmi, se lahko o vsem tem pogovarjamo in izmenjujemo svoje poglede.
Na malgaškem podeželju sem na tem miselnem področju opažal veliko pomanjkanje. Po mojem mnenju čla- nom neke družine zmanjka tem za pogovor. Glede na to,da nimajo posebnih obveznosti in tudi dela pri hiši je
otroci pred vaško šolo na poti proti Manambondro razmeroma malo, se lahko o vsem, kar jim leži na duši, pogovorijo že čez dan. Potem jim ostane še dolg večer. Že v prejšnjih opisih sem omenil,da se na Madagaskarju zdani že ob šestih zjutraj, znoči pa ob osemnajsti uri. Od te ure naprej so v temi ali v medli svetlobi petrolejke. Radijskega signala in radia nimajo, da bi ga poslušali. Mnogi ne znajo brati in tudi knjig in časopisov nimajo, da bi jih vzeli v roke. O tem,kaj se je dogajalo v njihovi in sosednji vasi, so se lahko že vse pogovorili čez dan. Kaj dosti dlje pa njihovo poznavanje in zanimanje ne seže. Ob devetnajsti uri pa spati še tudi ne moreš, saj je sicer noč predolga. Kaj naj torej človek dela ves ta dolgi večer? In to dan za dnem, leto za letom?
Naj omenim še to, da ves čas mojega bivanja na jugu Madagaskarja nisem na nebu videl niti enega samega letala. Če se v Sloveniji kjerkoli ustaviš za eno uro in opazuješ nebo, boš na njem zagotovo videl prelet vsaj nekaj letal. Madagaskar, ki leži daleč na jugu in to še sredi oceana, je povsem odmaknjen od vseh zračnih poti.