Nekoč je bil Madagaskar poraščen z bogatim tropskim gozdom,na kar sedaj spominjajo le še male zaplate de- ževnega gozda. Podatki govorijo,da je 80% gozdov uničenih oziroma požganih. Sekanje in požiganje gozdov se je dogajalo skozi dolga leta. Vzrok je nevednost ljudi. Domačini gozd požgejo, zato da bi na tem ozemlju pridelovali neko kulturo, najpogosteje riž. Posekan les uporabijo za gorivo in gradnje. Tako na tem področju napravijo njivo in nanjo posejejo riž. Ko pridelek poberejo, gredo naslednje leto naprej in požgejo z istim namenom nov gozd. Zemljo, ki so jo obdelovali prejšnje leto, pustijo zdaj zarasti, namesto da bi na njej spet kaj posadili. Težko jim je dopovedati, da bi bilo zelo koristno to zemljo obdelovati še naprej. Velik problem je tudi erozija. Zadnja leta po radiu in televiziji veliko svarijo pred krčenjem gozdov, vendar nič ne pomaga. Sicer pa tudi te informacije ne pridejo do njih. Na podeželju imajo le redkokje elektriko ter možnost uporabe radia in televizije. Težava je tudi slaba pokritost države z radijskim in televizijskim signalom. Tudi če imajo radio na baterijsko napajanje, ne morejo poslušati državnega radia, ker nimajo signala. Lahko poslušajo le posneto glasbo, radijskih postaj pa ne ujamejo.

krokodil v živalskem vrtu Gozdove,ki na Madagaskarju še obstajajo,imenujejo pra gozdove. V njih je bujno in gosto rastlinstvo. Nekaj tak- šnih gozdov je zaščitenih kot nacionalni park. Obiščejo jih lahko turisti in si s pomočjo vodiča ogledajo živali in rastlinstvo na tem ozemlju. Najznačilnejše živali Mada- gaskarja so lemurji. To so opice, ki jih je več vrst. Nekaj sem jih videl v nacionalnem parku v gozdu, nekaj pa v živalskem vrtu. Pravijo, da so domačini v prejšnjih letih veliko lemurjev ulovili in pojedli. Naslednja značilna žival je fusa ali ris. Gre za divjo mačko. V tej deželi živi veliko različnih vrst kuščarjev. Najdejo se še želve. V živalskem vrtu smo videli tudi želve velikanke. Na Madagaskarju živijo še razne žabe, kače; pravijo, da so vse nestrupene, in krokodili. Krokodili se nahajajo v rekah. Ko smo reke prečkali, jih tam na srečo nismo videli, v živalskem vrtu pa. V deželi živijo še različne vrste ptic, pajkov in čez osemsto vrst metuljev. Ker sem se mudil pri njih v zimskem času, je bilo videti manj ptic v naravi. Madagaskar je otok in je ves obdan z morjem. V njem živijo kiti in morski psi.

V zdravstveni center Ampitafa prihajajo bolniki iskat pomoč zaradi bolezni,ki jih bom tukaj predstavil.Največ je malarije. Ta je pogostejša v poletnem času, ko so visoke temperature, veliko padavin in vlage. Na visoki planoti, to je v osrednjem delu Madagaskarja, je bolj hladno podnebje in manj malarije. Pogosta bolezen na jugu je borelioza,ki se kaže v bolečinah in vnetjih sklepov.V teh krajih hodijo ljudje veliko po stoječih vodah in riževih poljih.Tam se zadržujejo majhne živalce,ki jim pridejo v kakšne odprte rane.Ta borelioza je tropska bolezen. Naslednja bolezen je podhranjenost. Zdravijo jo pri majhnih otrocih. Nekateri iščejo zdravstveno pomoč,ker imajo težave z dihanjem. Tem bolnikom dajo injekcijo ali druga zdravila,da se jim stanje izboljša. Nekateri prihajajo k zdravniku zaradi težav z želodcem. Razlog za to je preveč enolična hrana. V glavnem sta to riž in maniok. Včasih pridejo k zdravniku zaradi vreznin. Poškodujejo se pri delu s sekirami in mačetami. Domačini včasih skušajo krvavitev zaustaviti z zemljo, ki jo dajo na rano. V dispanzerju jim rane očistijo in zašijejo.Pozneje prihajajo še na prevezovanje.Bolnikov s kroničnimi boleznimi nimajo.S sladkorno boleznijo imajo le enega bolnika, za aidsom tukaj ljudje ne zbolevajo.

bolniki s svojci v zdravstvenem centru Ampitafa Na splošno lahko rečemo za Madagaskar, da so zdravst- vene razmere v zelo slabem stanju. Zdravnikov primanj- kuje. Država krije stroške zdravljenja samo za gobavost, steklino in tuberkolozo. Ko pride bolnik v bolnišnico, morajo svojci poskrbeti za njegovo hrano in zdravila. Zato pogosto v času zdravljenja njihovega družinskega člana živijo v bližini bolnišnice,v posebnih skupnih pro- storih. Za nujna zdravila,na primer injekcijo, bolnišnični zdravnik napiše recept in sorodniki morajo priskrbeti vse od injekcijske igle do zdravila. Če uspejo pravočasno priskrbeti vse zahtevano, bo bolnik dobil injekcijo, v nasprotnem primeru pa lahko umre.
Naj še opišem, kako lahko v mestih prideš do zdravil. V lekarni poveš farmacevtu, kakšne zdravstvene težave imaš in kakšno zdravilo želiš. Ta ti ga izda brez recepta,seveda pa vsa zdravila plačaš. Na ta način lahko dobiš antibiotike in druge vrste zdravil.

Na Madagaskarju je še veliko ostankov animističnega verovanja. Ljudje verujejo v duhove svojih prednikov. Misijonarji že nekaj desetletij prihajajo v ta prostor in oznanjajo nauk o Božjem kraljestvu.Ljudje počasi spre jemajo katoliško vero in Jezus Kristus postaja njihov brat in Gospod. Težava je v tem, da te vere še ne znajo prenesti v vsakdanje življenje in živeti po njej. V mnoge kraje so prišli tudi že protestantski pastorji, postavili so svoje cerkve in pridobivajo ljudi za protestantsko vero.
Malgaši svoje pokojne pokopavajo v družinske grobnice.To so zidane stavbe,ki imajo lepši izgled kot njihove stanovanjske hiše. V eno grobnico pokopavajo sorodnike širše družine ali rodbine. V času mojega bivanja na Madagaskarju teh grobnic nisem videl prav veliko.Zato sem težko razumel,kje ima vsaka družina svojo grob- nico. Razlagali so mi,da jih imajo gotovo kje, včasih v gozdu ali na kakšnem drugem odmaknjenem prostoru. Pokojnega pokopljejo tako,da ga zavijejo v rjuho in odnesejo v grobnico. Približno na vsakih pet let grobnico odprejo in kosti prednikov prinesejo ven. Tam jih očistijo,ponovno zavijejo v rjuhe in odnesejo nazaj v grob- nico. Ob tem dogodku pripravijo posebno praznovanje. Veselijo se namreč tega, da so duhovi njihovih pred- nikov prišli nazaj in jih obiskali.
Ko se Malgašem rodi otrok, radi rečejo: kako je grd. Če bi rekli,da je lep, potem obstaja bojazen,da bi duhovi prednikov tega otroka vzeli, torej da bi umrl. Če jim kdaj otrok umre v porodnišnici, tam ne jokajo. Rečejo: bog je dal in bog je vzel. Svoja čustva lahko izražajo na točno določenih mestih. Zato za umrlim otrokom jokajo kasneje doma.
Eden izmed ostankov animističnega verovanja so tudi vrači.To so ljudje,ki si pripisujejo posebno nadnaravno moč in zavajajo preprosto ljudstvo. Ko se otrok rodi, ga večina staršev nese k vraču ter ga prosi,naj ga zaščiti pred boleznimi in nevarnostmi. Če se stvari ne odvijajo tako kot je vrač napovedal,ta vedno najde izgovor, da sebe opraviči. Za plačilo zahteva, da mu prinesejo denar ali kakšno žival. Za protiuslugo zaščite otroka pred boleznimi lahko zahteva na primer kokoš z rdečo barvo perja.Ko svojci po nekaj dneh iskanja končno najdejo takšno kokoš in mu jo prinesejo, se lahko zgodi, da je med tem časom otrok že zbolel. Vrač jim sedaj razloži, da se je to zgodilo, ker so mu kokoš prinesli prepozno. Ko jim v družini kdo zboli, gredo nekateri po pomoč
mati z otroki na vasi takoj k zdravniku,drugi pa najprej k vraču.Ko se bolniku zdravje še poslabša, nazadnje pridejo k zdravniku. K vraču se zatekajo tudi po nasvete. Naj navedem nek primer. Učitelju je doma zmanjkal denar. Šel je k vraču in ga vprašal, kdo bi mu denar lahko ukradel. Vrač je za krajo obdolžil učiteljevo ženo. Učitelj se je vrnil domov in ženo dolžil, da je bila ona tista, ki je ukradla denar. Žena je trdila,da je nedolžna pri tej stvari.V bran se ji je postavila njena družina. Zaradi tega spora sta šla učitelj in njegova žena narazen. Čez čas je učitelj odkril, da mu je denar ukradla njegova sestra. Zaključek te zgodbe je žalosten. Vrač se je zlagal in tako razbil družino, ki je zdaj ločena.