Naše letalo je pripeljalo tik do zgradbe letališča. Na sredini letala in zadaj smo skozi vrata izstopali naravnost v hodnik zgradbe. Kakšna natančnost parkiranja! Ko sem prehodil vse prehode in hodnike v zgradbi, kolikor jih je bilo potrebno, sem se z avtobusom odpeljal naprej do terminala, ki je namenjen za notranje lete po Evropi. Do odhoda letala za Ljubljano mi je ostalo še dvajset minut prostega časa. Sedel sem v čakalnico, opazoval zanimivo dogajanje v letališki zgradbi,mimoidoče potnike in se predajal mislim na bogata doživetja zadnjih tednov,ki sem jih nosil v srcu. Iz torbe sem vzel tudi telefon in na njem našel nekaj prijetnih sporočil, ki so mi naznanjala dobrodošlico v domovini. Eno sporočilo se je glasilo takole: »Dragi Zlatko! Dobrodošel doma in zapiši si v srce zadnja dva meseca.« Kako lep občutek je,ko imaš zveste prijatelje in dobre sorodnike ki so s teboj v duhu tesno povezani in te z veseljem pričakujejo v svoji sredi.
Prišel je čas prehoda čez zadnjo kontrolo,ki ni bila več zahtevna, in vstop v letalo,ki bo poletelo proti Brniku. To je bilo spet majhno letalo s petdesetimi sedeži. Kot zanimivost naj zapišem, da je v letalo vstopil tudi svetovno znani slovenski operni pevec Marko Fink. Letalo je vzletelo malo po trinajsti uri, tako, kot je bilo predvideno. Kmalu po vzletu smo pod seboj zagledali mesto Pariz. Zelo lepo se je videlo in tudi sam prelet mesta je trajal kar nekaj minut.Od znamenitosti Pariza sem prepoznal Eiflov stolp in Elizejske poljane.Potem smo leteli proti vzhodu Francije in čez severno Švico. Razgledi so bili prekrasni. Prevzemala me je misel o tem, koliko rodovitne in obdelovalne zemlje imamo v Evropi in kako je vse lepo urejeno. Mesta in vasi so med seboj povezana s številnimi cestami, tako da brez težav premagujemo manjše in večje razdalje. Na jugu Madagaskarja pa je vse tako skromno. Le malo zemlje je primerne za obdelovanje, vse ostalo je pusto in eno- lično. Kraji in vasi nimajo cest, ki bi jih povezovale in jim omogočale potovanja, obiske in nova spoznanja. Človek mora videti to prikrajšanost dela človeštva, da zna ceniti naše veliko bogastvo in obdarovanost.
Ko smo leteli nad Švico,sem občudoval Bodensko jezero,ki je dolgo več kot 50km in razmeroma ozko.Vzdolž severne in južne obale tega jezera je veliko urejenih naselij in krajev. Ni Švica zaman znana po turizmu. Pot smo nadaljevali čez zahodno Avstrijo in Vzhodne Alpe.Tukaj so se pod nami pojavili oblaki. Vrhov Julijskih Alp žal nismo videli. Ko smo pustili za seboj oblake, sem zagledal Blejsko jezero. Potem smo hitro preleteli vso Gorenjsko, zaokrožili nad Ljubljano ter se čez Mengeš spustili na brniško letališče Jožeta Pučnika.

radožive oči malgaških otrok Letalo je pristalo in vstopili smo v avtobus, ki nas je pe- ljal do zgradbe letališča. Kmalu so na predvideno mesto prispeli tudi naši kovčki in lahko sem prevzel svoje ter se odpravil proti izhodu.Tam sta me pričakala enajstletni nečak Matevž in devetletna nečakinja Lina.Sledil je vesel pozdrav in topel objem. Skupaj smo odšli do parkirišča, kjer so me čakali še svak Sandi, triletna nečakinja Hana in eno leto star nečak Lovro. Njihova mama je ostala doma v Slovenja vasi na Štajerskem in pripravljala slovesno večerjo. Ko smo si izmenjali prve novice in vtise ter odložili prtljago v avto, smo se povzpeli še na teraso letališča. Otroci so z zanimanjem opazovali letala na letališču in letalo, ki je ravno takrat pristajalo. Potem smo naredili še skupni posnetek, ki zaključuje mojo bogato zbirko fotografij. Napravil sem jih skoraj 1400.

Na Madagaskarju imajo svojo denarno valuto,ki se imenuje ariarij. Za 1 euro se pri menjavi dobi približno 2700 ariarijev. Cene raznih izdelkov in storitev se izražajo v tisočakih. Ljudi, ki bi bili stalno zaposleni in imeli redni mesečni dohodek, ni veliko. V mestih je več možnosti za zaposlitev, na podeželju pa te možnosti skoraj ni. Predstavil bom višine plač v nekaterih poklicih, preračunane v eure:
Ljudje, ki nimajo stalnih dohodkov, poskušajo zaslužiti s prodajo raznih pridelkov ali izdelkov, ki jih sami naredijo. Nekaj denarja si vsi prislužijo.Kot vidimo,se njihovi prihodki precej razlikujejo od naših v Sloveniji A tudi izdatki so drugačni. Tisti,ki živijo na podeželju na jugu države,nimajo mesečnih izdatkov za elektriko, vodo, komunalne storitve, telefon, televizijo, internet, otroški vrtec, zavarovanje za hišo, zdravstveno zava- rovanje za družinske člane in podobno. Osnovno prehrano, to je riž, si večina ljudi pridela doma. Če nimajo dovolj riža, jedo maniok,ki zraste v zemlji. Ta hrana jih sicer nasiti, nima pa v sebi dosti hranljivih vrednosti. Kakšne druge nujne življenjske potrebščine si kupijo na vaških sejmih, ki jih imenujejo tržni dnevi, ali pa v mestu, če imajo seveda kdaj možnost, da v mesto gredo.
Zdravstveni center Ampitafa se vzdržuje s prispevki bolnikov, ki prihajajo prosit za pomoč, in od darov slovenskih kristjanov, ki velikodušno prispevajo za misijonske potrebe Cerkve. Navajam višine prispevkov bolnikov v tem zdravstvenem centru:
Upoštevati moramo, da Malgaši nimajo urejenega zdravstvenega zavarovanja, tako kot imamo na primer v Sloveniji. To pomeni, da za zdravstvo ne prispevajo rednih mesečnih dajatev.


prodaja zelenjave na tržnici v mestu Navajam še nekaj drugih cen:
Stvari, ki jih potrebujejo belci, so veliko dražje:

V večja mesta prihajajo na obiske tudi turisti. Zanje imajo pripravljene višje cene storitev, na primer v nacio- nalnem parku tujec plača 9 eurov vstopnine, domačin pa le 1 euro. V živalskem vrtu tujcu zaračunajo 4 eure, domačinu pa le 15 centov. Za lažjo predstavo navajam še hotelske cene. Za nočitev v dvoposteljni sobi se cene gibajo med 10 in 30 euri.