V četrtek, 21.junija,smo vstali zgodaj,pospravili svoje stvari in pojedli zajtrk. Prejšnji večer nas je v obednici čakala biskvitna torta kot popotnica ob slovesu. Prihranili smo jo za zajtrk tega dne. Sladica se je kar dobro prilegla in nam dala moči za potovanje.Na pot proti Antananarivu smo se odpravili že pred šesto uro.Zunaj je bila še tema. Po mestu Morondava smo srečevali prve ljudi, ki so se odpravljali na delo. Po manjših mestih je javna razsvetljava le simbolična ali pa je sploh ni.Zato je v jutranjem mraku bila potrebna dodatna previdnost Še pazljivejši smo morali biti zunaj mesta, saj smo na cesti srečevali številne vozove z vprežno živino. Na vozovih niso imeli nobenih luči. V mraku smo jih opazili šele, ko smo se jim približali. Prvo uro vožnje smo videvali še zanimiva drevesa baobabe, ki rastejo v tej pokrajini. Glede na to, kar smo videli prejšnje dni in to jutro, predvidevam, da teh dreves ni malo. Pozneje sem našel podatek, ki govori, da je teh dreves 313. Prvo uro dneva, ko je sonce vzhajalo in je bilo še zelo nizko, je bila po pokrajini razlita posebna svetloba in so se ponujali lepi razgledi. Svet je tukaj daleč naokoli ravninski. Naša pot se je nadaljevala skozi nekatere pre- proste vasi, ki ležijo tik ob glavni cesti. Že zgodaj zjutraj smo videvali domačine, ki so posedali pred hišami. Otroci so se že igrali in lovili.Ta dan smo se proti glavnemu mestu Madagaskarja vračali po isti poti,po kateri smo potovali pred nekaj dnevi na zahod. Tokrat sem bil še bolj pozoren na pokrajino. Veliko je bilo travne stepe s posameznimi drevesi. Ta trava ni primerna za krmo živine in je ne kosijo. Nasploh so ta področja zelo redko poseljena, najbrž zato, ker ni obdelovalne zemlje. Ob trinajsti uri smo prispeli v mesto Antsirabe. Tam smo se ustavili in šli v restavracijo na kosilo. Pozornost naju dveh z Ano je pritegnila turistka srednjih let, ki se je do gostilne pripeljala s pus-pusem. Ko jo je voznik odložil, ga je prijazna gospa povabila, naj gre z njo na kosilo. Mož, ki je štel že kakšnih šestdeset let, se je vabilu odzval. Turistka mu je naročila pivo in kosilo. Pogovarjati sta se poskušala po francosko in videti je bilo, da se kar sporazumevata. Možu se je zdelo nadvse imenitno, da je lahko sedel med drugimi gosti. Ti so bili v glavnem tujci. Sam je bil bos in revno oblečen. Proti večeru smo se pripeljali do Antananariva. Odložili smo vse naše prijatelje in se od njih poslovili. Z Ano sva se odpeljala v Akamasujsko hišo, kjer sva prespala.
Slovo od Madagaskarja
Petek, 22. junija, je bil moj zadnji dan, ki sem ga preživljal na Madagaskarju. Ta dan sva z Ano načrtovala nakup spominkov, ki jih bom nesel v Slovenijo za moje in njene potrebe. V mojih kovčkih bo na poti nazaj proti domu veliko prostora, saj sem se namenil vsa svoja oblačila pustiti Ani, da jih razdeli med domačine. Zgodaj dopoldne sva se iz Akamasujskega centra podala proti centru mesta. Najprej sva petnajst minut pe- šačila do javnega mestnega prevoza. Uporabila sva mestni avtobus, imenovan taxibrus. Z njim sva se vozila slabo uro. V vozilu je bilo kakšnih petnajst sedežev. Avtobus se je pogosto ustavljal in pobiral potnike. Cena prevoza je za naše razmere zelo nizka, le nekaj centov. V mestu sem nakupil več majic različnih velikosti, da jih bom nesel domov za praktična darila sorodnikom in prijateljem.Potem smo bili dogovorjeni z misijonarjem Janezom Mesecem, ki se je te dni mudil v prestolnici, da bomo šli skupaj na kosilo. Okrepčali smo se v eni izmed mestnih restavracij. Po kosilu nas je misijonar Janez z avtomobilom odpeljal na drugi konec mesta, kamor smo šli kupovat razne spominke. Tukaj je bilo veliko stojnic in prodajalcev. Ponujali so razne izdelke iz slame, lesa, okvirje za slike, nakit, torbice za nakit in podobne stvari, obeske za ključe, podstavke za na mizo, prte in še mnogo drugega. Začetna cena je bila pri vsakem trgovcu visoka, potem smo zelo barantali in na koncu prišli do, za naše razmere, zelo nizkih cen. Oni imajo pri takšni ceni še zmeraj dobiček. Vsak po svoje smo se porazgubili med stojnicami in se zabavali z nakupovanjem. Tam smo se zadržali kakšni dve uri. Potem smo se skozi popoldansko mestno gnečo z avtomobilom prebili nazaj do Akamasue.Zdaj sem se moral lotiti pakiranja kovčkov. Delo je bilo lažje kot ob odhodu iz Slovenije. Glavnina prtljage so bili moji in Anini spominki in darovi za prijatelje. Ana si želi imeti doma v Sloveniji več malgaških izdelkov, da jo bodo vedno spominjali na leta, ki jih je preživela na Madagaskarju. Hkrati bo z njihovo pomočjo ljudem predstavljala afriško kulturo in način življenja.Ana je med tem časom hitela pisati še zadnja pisma, ki jih bom odnesel njenim najdražjim in prijateljem v Slovenijo. Osebna pošta je na Madagaskarju najhitrejša in edina zanesljiva. Morda naj še razložim, kako tukaj deluje pošta. Po vaseh in mestih nimajo poštnih nabiralnikov tako kot v Sloveniji. Če želiš oddati pismo, moraš v mesto na poštno postajo in to tam urediti. Če pa čakaš na pismo, te poštar žal ne bo nikoli razveselil, saj tam poštarjev sploh nimajo. Naši misijonarji hodijo pošto iskat na poštno postajo, seveda le takrat, ko gredo v mesto. Če jih tam čaka pismo prijateljev iz domovine ali morda slovenski časopis, se tega zelo razveselijo.
Ko je imela Ana pisma napisana in sem imel kovčke pripravljene, smo se z Janezom odpeljali proti Ivatu, kjer je letališče. Na Ivatu smo se ustavili še pri hrvaški misijonarki s. Marici. V njihovi hiši smo že prespali prvi večer po prihodu na Madagaskar. Sedaj nas je sestra že komaj čakala. Po prijetnem klepetu nam je pokazala razstavo šiviljskih ročnih del njenih dijakinj, ki so jo pripravili ob zaključku šolskega leta. Iz ličnih vzorcev in lepih izdelkov je bilo videti, da so se dekleta v šoli veliko naučila. S. Marici sem čestital za njeno delo. Tudi ona je pripravila nekaj pošte za Slovenijo.
Potem smo se odpeljali na bližnje letališče. Misijonar Janez je šel na letališče pričakat neke Italijane, ki bodo kot električarji prišli v faranfangansko škofijo za en mesec pomagat pri strokovnih delih in postavitvi mini elektrarn. Na letališču sem se prijavil in oddal svojo prtljago. Do odhoda mojega letala sta bili še dve uri in tudi Italijanov še ni bilo. V letališki restavraciji smo se ustavili še na večerji. Televizija je v tem času prenašala četrtfinalno tekmo evropskega prvenstva v nogometu med Nemčijo in Grčijo. Premočno so zmagali Nemci.
Sedaj je bil čas za moje slovo. Ani sem se že prej zahvalil za vso pomoč in dobroto, ki mi jo je izkazovala v dveh mesecih, ko sem bival v Ampitafa in potoval z njo po Madagaskarju. Vem, da ji te izkazane dobrote v življenju ne bom mogel povrniti. Trudil se bom,da bom dobroto in ljubezen delil tistim ljudem,ki jo bodo po- trebovali. Poslovil sem se od Ane, od s. Marice in od misijonarja Janeza ter še nekaj časa počakal na odhod mojega letala. Po lokalnem času je bil let napovedan ob eni uri ponoči. Kmalu po polnoči smo lahko vstopili na letalo.Čakalo je že veliko potnikov.Zadnja kontrola je bila kar zunaj pred stopnicami,ki so vodile na letalo Odpreti sem moral ročno torbo in pokazati, kaj imam v njej. Eden izmed delavcev me je na hitro pretipal, če morda nimam v žepih ali drugje v oblačilih kakšnega nedovoljenega predmeta. Potem sem se po stopnicah vzpel v letalo in zasedel svoj sedež pod oznako L45. Ta je bil na koncu vrste ob steni. Okno je bilo pomak- njeno nekoliko nazaj. Kadar sem želel gledati skozenj, sem moral pomakniti naslon sedeža nazaj in se obrniti precej v desno. Pri povratnem letu z Madagaskarja proti Parizu je bilo manj priložnosti za panoramske raz- glede kot ob prvem letu. Več o tem nekoliko pozneje.
Letalo,s katerim smo leteli, je bilo Boeing 770-200 s 472 sedeži.Bilo je polno zasedeno. Nekaj minut po pred videnem urniku smo vzleteli. Pod seboj smo pustili prestolnico Antananarive in čez dobro uro tudi deželo Madagaskar. Ker je bila pozna nočna ura, sem bil že pošteno utrujen in sem zadremal. Po dobri uri leta so stevardese pričele streči pozno večerjo. Ko sem pojedel, sem spet zaspal. Kmalu po peti uri zjutraj sem imel dovolj spanja. Začel sem z molitvijo in že v tem jutranjem času zmolil večino molitev, ki jih vsak dan molim. Na letalu je bil blag mir, saj je večina potnikov še spala. To jutro sem bil precej žejen, zato sem večkrat stopil do samopostrežnega pulta,kjer je bila na razpolago razna pijača in tudi nekaj prigrizkov.To jutro so bila okna dolgo zatemnjena z roletami. Dvignili so jih šele nekaj pred deveto uro dopoldne. Takrat smo preleteli že celo Afriko in leteli nad Sredozemskim morjem. Ko smo se bližali Italiji,so se nam odpirali čudoviti razgledi. Dolgo časa se je lepo videlo čez Zahodne Alpe.Srce mi je igralo,ko sem občudoval zasnežene gorske vrhove, lepo vidna gorska jezera in doline. Pot smo nadaljevali preko Francije in občudovali polja,gozdove, travnike, vasi in mesta ter ceste,ki so jih povezovale. Okrog desetih so nam na letalu postregli z obrokom,ki je bil neke vrste malica,saj zajtrka ni bilo. Ko smo se okrepčali,se je že napovedoval prihod v Pariz. Letalo je pristalo na pariškem letališču Charles de Gaulle ob enajstih dopoldne, tako kot je bilo predvideno. Zunaj je bilo krasno sončno vreme z ne previsokimi temperaturami. Preden je letalo ugasnilo motor in odprlo vrata za izstop, sem imel možnost pozornega spremljanja vzletov in pristankov mnogih letal.Za nami so pristajala drug za drugim sama velika letala. Gledal sem na uro in ugotavljal, da so na isto pristajalno stezo spustili na eno minuto in dvajset sekund po eno letalo. Potem ta letala odpeljejo na pristajalne pasove in postaje, kamor jih razvrščajo. Hkrati pa se na bližnji vzletni stezi letala dvigajo in odhajajo v svet. Ta so šla drug za drugim v razmiku dobre minute.