V nedeljo, 17. junija, naju je z Ano čakalo posebno doživetje.Udeležila sva se svete maše v posebni dvorani v centru Akamasue, pri kateri se zbere deset tisoč ljudi. Običajno to mašo daruje misijonar Pedro Opeka. Tokrat je bil odsoten zaradi obveznosti v Franciji.Mašo je daro- val nek drug duhovnik. Okrog pol devetih smo se pričeli zbirati. Maša se je pričela malo pred deveto uro. Ljudje so še kar prihajali. Do sredine maše se je dvorana na- polnila. Ljudje so sedeli na tribunah in na sredi dvorane po tleh, tam so bile položene rogoznice. Nekaj žensk je bilo oblečenih v posebna zelena oblačila. Te so ob do- ločenih delih maše plesale v dvorani. To se je godilo ob prinašanju evangeljske knjige za branje Božje besede, pri prinašanju darov za darovanje in po obhajilu. Takrat so se plesu pridružili še nekateri drugi udeleženci. Ansambel z različnimi inštrumenti je vodil petje. Tudi duhovnik je bil zelo živahen. Pri maši je sodelovalo veliko ministrantk. Pri svetem obhajilu so duhovniku pomagale obhajati predstavnice Akamasue. Večina udeležencev so bili prebivalci Akamasue. Nekaj nas je bilo tudi belcev, zlasti Evropejcev. Mi smo sedeli na tribuni za oltarjem. Pred koncem maše je predsednica Akamasue, gospodična Bou, pozdravila goste iz različnih evropskih držav. Poseben pozdrav je namenila meni, ki sem prišel iz Slovenije. Povedala je, da sem jo pred dvema letoma vozil na romanju v Rim. Maša z vsemi dodatki se je končala po dobrih dveh urah. Bilo je lepo moliti in slaviti Boga s tako množico Malgašev Po maši mi je Bou pokazala še dvorano, kjer vsako nedeljo po maši pripravijo kosilo za uboge in duševno prizadete. Bilo je skoraj sto odraslih in otrok. Jedli so po malgaško preprosto, torej na tleh, vsak iz svojega krožnika. Potem naju je z Ano povabila na kosilo v akamasujski center. Tja sva se z avtomobilom odpeljala kmalu po dvanajsti uri. Kosili smo v centralni hiši. Druženje je bilo prijetno. Po kosilu se je v centru oglasila turistka Maja iz Ljubljane, ki je želela oddati nekaj zdravil.
Popoldne smo se Ana, nečakinja gospodične Bou, ki je Anina prijateljica, in njen fant, ki je zobozdravnik, ter jaz odpeljali v mesto. Potem smo se napotili še na ogled živalskega vrta. Od zanimivih živali smo tam videli lemurje, želve velikanke, krokodile, kače in kamele. Nečak Matevž bo gotovo zadovoljen, ko me bo na foto- grafiji videl skupaj s krokodilom.
Zvečer sva se z Ano vrnila v Akamasujsko hišo. Mesto Antananarive je zelo veliko. Ima menda dva milijona prebivalcev ali še kaj več. Videti je kar solidno. V njem je veliko lepih zgradb. Posebej velikih objektov ali stolpnic ni videti. Ulice so polne raznih stojnic in prodajalcev. Prometa je veliko in tudi pešcev je ogromno. Nekateri ljudje so kar lepo oblečeni in urejeni, drugi pa manj. Ime mesta Antananarive pomeni v slovenskem prevodu mesto na stoterih gričih.Mesto je res razpotegnjeno čez več gričev. Temperature v glavnem mestu so bile te zimske dni po njihovem kar nizke. Zjutraj je bilo morda 8°C, čez dan pa 15°C. Tukaj imajo celinsko podnebje. To se pozna tudi pri nizkih zimskih temperaturah. Medtem ko je na jugu, kjer leži zdravstveni center Ampitafa, toplo tropsko podnebje. V mesecu maju so bile jutranje temperature kakšnih 18°C, dnevne pa okrog 25 ali tudi do 28°C. V mesecu juniju so bile temperature nekoliko nižje, vendar ne veliko. Jutranje so se gibale okrog 12°C, dnevne pa med 20 in 25°C.
V Sloveniji smo navajeni, da imamo poleti visoke temperature in dolg dan. Pozimi so dnevi pri nas kratki, noči pa daljše. Na jugu Madagaskarja je to povsem drugače.Pri njih je dan celo leto dolg dvanajst ur in ravno toliko noč. Ob šesti uri zjutraj se zdani in ob osemnajsti uri se znoči. Meni je bilo sprva nenavadno, da se je pri temperaturi 25°C ob osemnajsti uri vsak dan znočilo. Sčasoma sem se tudi temu privadil.

Iz centra Akamasue so naju z Ano povabili, naj se pridruživa delovnemu izletu njihovih predstavnikov v Mo- rondavo.To je obalno mesto na zahodu Madagaskarja.Tako se nas je šest popotnikov odpravilo v ponedeljek, 18. junija zjutraj, na 600 km dolgo pot. Potovali smo dvanajst ur. Šli smo z reševalnim avtomobilom znamke Toyota, ki ga je vozil akamasujski šofer. Odpravo je vodila gospodična Honorin,ki je v vodstvu ustanove. Po poklicu je socialna delavka. Zraven sta šla še inženir za gradnje in njegov delavec. Pot nas je vodila najprej do Antsirabeja.Potem smo zavili proti zahodu in vozili po zanimivi pokrajini.Bila je drugačna kot tista,ki sem
pokrajina na poti proti zahodu Madagaskarja jo do sedaj že videl na Madagaskarju. Zaradi močnega sonca in velikih razdalj jo težko ujameš v fotografski objektiv,zlasti med vožnjo.Kot so mi povedali sopotniki je največ rodovitne zemlje in klimatskih pogojev za kmetijsko pridelavo v okolici mesta Antsirabe. Tukaj pridelajo največ raznovrstne zelenjave. O tem so govo- rile tudi stojnice z zelenjavo po njihovih vaseh.
Cesta,ki vodi na zahod, je dokaj solidna. Na njej je malo prometa.Sprva so se na desno in levo razprostirali sred- nje visoki griči in hribi, ki so v glavnem porasli s travo, sem in tja je bilo drevo ali grmovje. Ponekod je bilo videti veliko njiv, razkosanih po posameznih parcelah. Tudi riževih polj ni manjkalo. Na vsakih nekaj kilome- trov smo se peljali skozi kakšno vas.Na začetku so bile hiše še kar solidno zidane. Ko smo se začeli bližati zahodu,pa so postajale vse bolj preproste in uboge.Večina teh vasi je brez elektrike,le redke jo imajo. Tako kot sem se že navadil na Madagaskarju,so nas ves čas sprem ljali tržni dnevi in veliko ljudi ob poti. Ta dan smo za kosilo pojedli popotno malico, ki smo jo imeli s seboj. Imenovali smo jo restavracija Pedro Opeka. Ves dan je bilo toplo in sončno vreme. Iz zime v Antananarivu smo zvečer prišli v poletne temperature na zahodni obali.V Morondavo smo prispeli ob devetnajsti uri.Gostili so nas na škofiji, kjer so nam sestre redovnice že pripravile sobe in večerjo.
V torek, 19.junija zjutraj,smo se ob šesti uri nekateri udeležili svete maše v bližnji stolnici.Pri njej je bilo več kot 100 vernikov. Cerkev je srednje velika, zadnja stena je iz stekla,za njo je pod nadstreškom še veliko klopi za tiste vernike, ki ne morejo v cerkev, kadar je že polna. Ob šesti uri je bila še trda tema. Po zajtrku smo se
prevoz domačinov z volovsko vprego na vasi odpravili na pot. Šli smo pogledat teren,kjer bo humani- tarno združenje Akamasua gradilo počitniško hišo in šolo. To je tik ob morju, na neke vrste otoku. Najprej smo šli peš ob obali. Potem smo morali priti še čez manjši morski zaliv. Tam smo počakali na čoln - lakan, ki prevaža ljudi. Ves teren, po katerem smo se gibali to dopoldne, je peščena plaža. Na drugi strani te vode se je kar na pesku pričela večja vas.V njej so bile borne stano vanjske hiše. Ko stopijo ljudje iz hiše, so takoj v pesku, saj je vsepovsod vse peščeno. Sonce je kmalu začelo močno pripekati. Ko so si naši strokovnjaki ogledali teren in opravili nekaj meritev, smo se ob obali vračali nazaj. Tam je bilo dosti ribičev, ki so z mrežami lovili ribe. Žene potem ulovljene ribe pobirajo iz mrež in jih sortirajo. Nekatere ribe sušijo na plaži in jih potem suhe prodajo. Majhni otroci so hodili tam okrog in se igrali. Večje otroke smo že prej srečali v vaški šoli, ki stoji na peščeni plaži.
Opoldne smo se vrnili v škofijsko hišo na kosilo. Popoldne smo si šli ogledat teren za novi dispanzer in po- rodnišnico,ki naj bi ju Akamasua postavila v neki vasi na podeželju.To so bili šele ogledi,saj še ni določeno,v katerem kraju bodo gradili. Potem smo se zapeljali na poseben kraj, kjer rastejo svetovno znana drevesa,ki se imenujejo baobab ali po slovensko kruhovec. To so okrog 20 do 25 m visoka drevesa z zelo debelim deblom
gospodična Honorin, Zlatko in misijonarka Ana na prašni cesti pod baobabi in z majhno, veličastno krošnjo. Ob prašni cesti, znani kot Avenija baobabov, je cel drevored. Po cesti hodijo peš preprosti domačini, vozijo tudi kmečki vozovi z volovsko vprego.Ti majhni vozovi so včasih polni ljudi. Tukaj smo si vzeli več časa za fotografiranje.Potem smo se vrnili v našo hišo. Pred sončnim zahodom smo se nekateri podali še na kopanje v morje Mozambiškega kanala. Bili smo edini kopalci, saj se Malgaši sploh ne kopajo. Menda imajo strah pred morjem in duhovi,ki so tam. Bilo je nekaj valov,vendar ne tako velikih kot so na vzhodni obali. V Morondavi se je dalo v morju Mozam- biškega kanala plavati. Izkoristili smo še priložnost in v fotografski objektiv ujeli čudovit sončni zahod. Po večerji sem se potrudil s pisanjem dnevnika.