Kot sva načrtovala,sva se z Ano v četrtek, 14.junija, podala v nacionalni park v Ranomafani.Do tja sva imela eno uro vožnje z avtomobilom. V parku sva kupila vstopnice za voden ogled, ki traja tri do štiri ure. Vstopili smo v pragozd in se sprehajali po njem. V tem naravnem okolju se nahajajo lemurji, to so opice, ki jih je več vrst. Vodička nama je razložila nekaj značilnosti tega gozda in njegovih prebivalcev lemurjev. Pred nami se je na pot podal tudi delavec parka, ki je iskal, kje se lemurji nahajajo. Ko je kakšnega zagledal na drevesu, je obvestil vodičko in šli smo ga pogledat. Vseh skupaj smo videli kakšnih osem. Nekateri so bili večji, drugi manjši. Največji tehta 12 kg, najmanjša vrsta lemurja pa od 2 do 3 kg. Na drevju so se zadrževali precej visoko na vejah, tako da jih nismo mogli videti od blizu.
Gozd je precej zaraščen. V njem med drugim rastejo različne vrste bambusovega lesa, različne praproti ter mnoga druga drevesa. Debla so poraščena z mahom. Na določenih mestih je bil gozd polomljen, kar je posle- dica ciklonov, ki se tukaj občasno razživijo. V parku smo srečali več skupin turistov, kar govori o tem, da je precej obiskan. Po treh urah sprehoda nas je zajelo zmerno deževje, zato smo z ogledi zaključili in se podali nazaj proti izhodu. Popoldne sva se z Ano vrnila v Fianarantsoo in si privoščila dobro pozno kosilo v eni izmed mestnih restavracij. Nato sva se vrnila v hotel. Ta večer sva si ogledala na televiziji nogometno tekmo med Hrvaško in Italijo. Ta mesec je namreč potekalo evropsko nogometno prvenstvo na Poljskem in v Ukrajini. Evropski nogomet spremljajo tudi na Madagaskarju. Kjer imajo elektriko in televizijo, navdušeno gledajo in navijajo za posamezne evropske države, čeprav se marsikomu od njih še sanja ne, kje na zemeljski obli te države ležijo.

V petek, 15. junija, sva z Ano zgodaj vstala. Ta dan je bil praznik Srca Jezusovega. Že prejšnji dan sva se s s. Marjeto Zanjkovič dogovorila, da se bomo zjutraj ob šesti uri skupaj udeležili svete maše v salezijanski cerkvi. Malo po pol šesti uri zjutraj sva se že ustavila na sestrskem dvorišču. Ana je peljala do cerkve eno izmed starejših sester iz te skupnosti, ker težko hodi, sam pa sem šel peš z misijonarko s. Marjeto. Do cerkve sva imela dvajset minut hoje. Ker je bila še tema, sva si svetila s svetilko. Čeprav ima mesto elektriko, je po posameznih ulicah bolj slabo razsvetljeno. Sestra mi je po poti pripovedovala, da prihaja iz Gibine pri Razkrižju in da že 27 let deluje na Madagaskarju. Vmes je bila dve leti doma in dve leti na Madžarskem. Je zelo prijazna, sposobna ženska in nadvse prijetna sogovornica. Trenutno je predstojnica sestrske skupnosti. Sestre salezijanke vodijo šolo za dekleta, imajo internat, uredile so si kmetijo. Skratka, so zelo dejavne.
Sveta maša se je pričela točno ob šesti uri. Daroval jo je salezijanski duhovnik. Cerkev je bila lepa in zelo velika. Sestra mi je pozneje povedala, da sprejme 2000 vernikov. Ob nedeljah zjutraj je dvakrat čisto polna. To jutro je bilo pri maši kakšnih 60 vernikov.Nekoč je bilo v tej zgradbi neko podjetje.Pozneje so jo predelali v cerkev. Po maši sva bila z Ano povabljena še k sestram na zajtrk. S. Marjeta nama je razkazala njihovo kmetijo. Oddala mi je tudi pisma za Slovenijo. Pri njih namreč pošta že nekaj časa ne deluje. Fianarantsua je po velikosti tretje največje mesto na Madagaskarju. Razmere so pač malgaške, zato se ne smemo čuditi, če kakšna stvar ne deluje, tako kot bi morala.
Ko sva se poslovila od sester, sva se vrnila še v hotel. Ob deseti uri sva se podala na pot proti Antsirabeju,
široka riževa polja na visoki planoti mestu, ki leži proti severu. Napravilo se je lepo sončno vreme. Vozila sva se po zelo lepi pokrajini s širokimi dolinami in hribovjem v ozadju. Spominjalo me je na Umbrijo in Assisi v Italiji.Počasi se je najina pot dvigala na visoko planoto. To pot smo sicer že prevozili prve dni, ko sem prišel na Madagaskar, a danes sem jo videl v drugi luči. Od ozemlja na jugu države se razlikuje po tem, da je tukaj precej več obdelovalne in rodovitne ze- mlje. Ogromno je riževih polj, terasastih njiv, na katerih gojijo tudi razne druge kulture. Pri nekaterih hišah sem videl obešene koruzne storže. Njive prekopavajo ljudje večinoma ročno z lopatami. Le tu in tam sva videla, da orjejo in branajo s plugom in kravami.
V kraju Ambušča je Ana nakupila še nekaj lesenih izdelkov in spominkov, ki sem ji jih odnesel domov v Slovenijo. V krajih, ki sva jih ta dan prevozila, imajo ljudje že zidane hiše. Južneje so narejene še iz ločja in blata, severneje pa so že zidane iz opeke. Hiše so ozke in visoke. Nekatere imajo balkone. Ponekod imajo okna na odpiranje, drugod pa le večje line. Vse so eno- barvno opečnate, torej rjavo rdeče. Nekatere vasi imajo strnjena naselja hiš, drugod so hiše raztresene po po- bočjih hribovja. Na riževih poljih je bilo kar nekaj delavcev. Med posameznimi polji imajo speljane pešpoti, ki vodijo do vasi in posameznih hiš. Na glavni cesti, ki je bila kar solidna, seveda brez nekaj lukenj ni šlo, sva srečevala malo avtomobilov. Polovica izmed njih so bili taxibrusi, polni ljudi in prtljage. Ob cesti sva srečevala posamezne ljudi, ki so bili nekam namenjeni. Videlo se je,da jih zebe, saj so bili ogrnjeni z odejami in drugimi ogrinjali. Na severu je namreč drugačno podnebje kot na jugu in se zima pozna po tem, da so nižje temperature. Morda je bilo čez dan do 15°C, zvečer pa se je ohladilo pod 10°C. Po štirinajsti uri sva se ustavila v vaški gostilni na kosilu. Jedla sva riž s prilogo. Sam sem za prilogo naročil ribo. Dobiš je le manjši kos, vendar je bila zelo okusna. Riža dobiš poln krožnik. Ob šestnajstih sva prispela v mesto Antsirabe. To je drugo največje mesto na Madagaskarju. Je solidno pozidano in urejeno. Poiskala sva hotel in se nastanila.
taxi, imenovan pus-pus v mestu Potem sem se šel še malo sprehajat po mestu. Oblegali so me razni prodajalci, ki so mi želeli prodati svoje izdelke in zaslužiti. Prav tako so bili nadležni vozniki pus-pusev - ročnih taxijev, ki so želeli zaslužiti s kakšno vožnjo. Ko sem se vrnil v hotel, sem večer preživel v zapisovanju dnevnika in v pogovoru z Ano.Naj omenim še, da sem popoldne v dveh vaseh videl električno na- peljavo. Kar smo ta dan videli hiš, so vse na višji ravni kot na jugu.Oblačila ljudi so pa še umazana in raztrgana zlasti otroci so bolj revno oblečeni.
Antsirabe velja za prestolnico pus-pusev. Teh ročnih taxijev je polno celo mesto. Gotovo jih vozi več kot 500 saj jih za vsakim vogalom nekaj čaka na stranke, veliko pa jih teka po cesti sem in tja.V Antananarivu pus-pusev ni, ker je preveč motornega prometa in zanje ni prostora. Drugače pa vozijo tudi v manjših mestih, saj smo jih videvali na več koncih države.

V soboto, 16. junija, sva se zjutraj z Ano podala na sprehod po mestu Antsirabe. Šla sva mimo železniške postaje,ki je ne uporabljajo več za potnike,saj zaradi dotrajanosti proge potniški vlak že nekaj let tukaj več ne vozi. V spodnjem delu mesta sva videla terme in srednje veliko jezero. Okrog njega je bilo veliko umazanije in smeti. Zjutraj je v mesto prispel tudi Paran s taxibrusom in se oglasil pri nama. Opoldne smo šli skupaj na kosilo v boljšo restavracijo. Po kosilu sva se z Ano napotila proti Antananarivu. Pot je dolga 160 km. Ana je naprosila Parana, da je šel z nama, ker se v prestolnici bolje spozna na ceste in naju bo lahko usmerjal. Ob osemnajsti uri smo prispeli do cilja, do Akamasue. Paran je šel prespat k svojemu bratu, naslednji dan pa se je s taxibrusom vrnil v Antsirabe. Z Ano sva ta in naslednji večer prespala v akamasujski hiši.Tam sem srečal mladega francoskega prostovoljca, ki kot profesor francoščine poučuje na akamasujskem liceju. Gospodinje so nam pripravile večerjo.