Potem sta se Ana in Paran lotila pripravljanja sloves- nega kosila. Že v soboto popoldne mi je Paran pripravil posebno presenečenje. V zahvalo za poučevanje igranja klavirja mi je podaril živega petelina. Ana me je poučila, da moram darilo sprejeti, sicer so Malgaši užaljeni. Petelina je Paran zvečer zaklal in očistil. Na nedeljsko kosilo je Ana povabila še sodelavko Karlo in njeno 12 let staro hčerko Faniri,ki je bila te dni na obisku v Ampitafa.Sicer živi pri starih starših v Vangaindranu.Tako nas je bilo na kosilu pet ljudi. Miza je bila posebej slovesno pogrnjena. Tudi hrane je bilo na mizi obilo, tako da smo se dobro najedli. Seveda smo pojedli podarjenega petelina, zraven pa goveje meso v zelju, pire krom- pir, riž in solato. Paran je pokazal svoje kuharske sposobnosti in napravil posebno dekoracijo iz paradižnika na vrhu solate. Popoldne sem se igral z žogo s Faniri. Deklica je bila vesela podarjene žoge in kar dobro je obvladala odbojko. Z menoj je šla še do bližnjega jezu, kjer sem napravil nekaj posnetkov prehoda po brvi.
Zvečer nas je misijonar Janez ob mojem slovesu od Ampitafa povabil na večerjo v njihovo hišo. Kuharica je spekla pico, kokoš, čevapčiče in biskvitno torto. V začetku je Janez imel poslovilni govor. Potem sem se jaz vsem zahvalil za gostoljubje in Janezu izročil dar za misijone. Na koncu večerje so Evgenija, Ženever, Liza in Ana priplesale do mize s torto in darilom. Odpele so neko pesem in izrekle besede slovesa ter dobrih želja za na pot. Moral sem prerezati torto in povedati vsem še kaj lepega. Za darilo so mi zavile štiri miniaturne jaslice, narejene iz lesa.
V ponedeljek popoldne smo napravili še nekaj posnetkov z ljudmi, ki bivajo v centru. Radi so se fotografirali in to mi bo dragocen spomin. Potem sem imel za moje učence še zadnje ure klavirja. Ti so se mi zahvalili za moj trud in mi v dar izročili nekaj denarja,s katerim mi je pozneje Ana kupila posebno pleteno mapo-torbico, kot lep spomin nanje.Pohvalil sem njihov trud in napredek pri učenju klavirja.Dal sem jim še nekaj napotkov za nadaljnje delo in vadbo. Od vseh se je največ naučil Paran. Dobro zna že brati vse vrste not in durov. Pre- delala sva skoraj štirideset slovenskih cerkvenih pesmi. Igra enoglasno melodijo z desno roko. Pri nekaterih
poučevanje klavirja pesmih se je že naučil igrati basovsko spremljavo z levo roko. Evgenija in Fildžons sta v znanju precej zaostala. Z desno roko znata zaigrati nekaj enoglasnih melodij.Vsi so rekli, da bodo sami vadili še naprej. V tednih mojega bivanja v Ampitafa sem se tem trem učencem posvečal po nekaj ur na dan. Kadar so imeli več časa, volje in priložnosti, so prihajali na pouk pogosteje, kakšen tudi dvakrat na dan po dobro uro in pol. Ker so bile za vadbo na voljo le ene klaviature, so vsi vadili pri meni in ob moji pomoči.
V torek, 12. junija zjutraj, sem se v Ampitafa poslovil od ljudi in z Ano sva se odpeljala. Avto sva imela precej natovorjen, saj sva peljala še veliko stvari za Parana na sever, k njemu domov. V Farafangani sva se ustavila še na škofiji, da sem se poslovil od misijonarjev Janeza in Klemena, pa tudi Janez Mesec je bil tam. Za spomin smo naredili še nekaj fotografskih posnetkov.
Desetdnevno potovanje po Madagaskarju
Ko sva se z Ano v torek, 12. junija, v Farafangani poslovila od slovenskih misijonarjev, sva se odpeljala proti Manakari. Do tega mesta je 100 km vožnje. Prvih 20 km je cesta zelo slaba, čeprav je to nacionalna cesta in povezuje dve mesti. Luknje so zelo velike in bile so polne vode. Ana je morala spretno voziti slalom med njimi, da naju ni preveč premetavalo po avtomobilu. Začelo je tudi deževati, tako da je bila vožnja bolj pusta. Drugi del poti je bil asfaltiran in je šlo hitreje. V Manakaro sva prispela,ko se je že mračilo, bilo je nekaj pred osemnajsto uro. Kupila sva si nekaj hrane in poiskala hotel nižje kategorije. Zaradi varnosti avtomobila in prtljage v njem, sva poiskala hotel s parkiriščem. Šla sva še na železniško postajo vprašat, če pelje naslednji dan vlak iz Manakare proti Fianarantsoi. Ta vlak vozi le ob določenih dnevih. Ana je pravilno predvidevala, saj je bil odhod vlaka res napovedan za naslednji dan. Kupila mi je karto in naredila rezervacijo za prvi razred. To je edini potniški vlak, ki vozi na Madagaskarju. Pot je dolga 167 km in karta v prvem razredu je stala enajst evrov. Ker sva imela signal, sva lahko šla zvečer na internet pregledat elektronsko pošto. Ana je imela s seboj prenosni računalnik, tako kot napravi zmeraj, ko gre v mesto, kjer ve, da bo dosegla internetni signal. Mene je čakalo pismo Marka Lajovca izpred treh tednov.V sredo, 13.junija, sva zgodaj vstala. Manakara je manjše mesto.Ana me je odpeljala na vlak.Pred železniško postajo so se že zbirali domačini in turisti, ki so bili namenjeni ta dan potovati z vlakom. Odhod vlaka naj bi bil ob sedmi uri. S postaje je v resnici krenil ob pol osmih. Z Ano sva se poslovila, saj je ona potovala naprej z avtomobilom. V Fianarantsoi me je počakala. Tja naj bi vlak prispel ob sedemnajsti uri. Vendar se to nikoli ne zgodi,saj ponavadi pride tja z dveurno zamudo.Tokrat je prispel na cilj šele ob enaindvajseti uri in trideset minut. Ta vlak je na Madagaskarju prava atrakcija. Domačini se z njim peljejo, zato da premagajo daljše razdalje, saj je tukaj javnih prevoznih sredstev zelo malo. S seboj peljejo še veliko prtljage, tudi kokoši in še kakšno drugo žival. Turisti pa se z vlakom peljejo,zato da doživijo posebno avanturo,da si ogledujejo okolico še zlasti preproste in revne vasi. Vlak je imel šest vagonov, štiri drugega razreda in dva prvega razreda. Ves čas je vozil dokaj počasi. Morda je bila največja hitrost 50 km/h. V vagonu so bila ves čas vožnje odprta skoraj vsa okna na obeh straneh, a ni bilo čutiti nobenega prepiha. Kadar smo se peljali malo navkreber, je vlak še dodatno upočasnil hitrost. Imel sem rezerviran svoj sedež. Med vožnjo sem opazoval naravo, skozi katero smo se vozili, dogajanje na postajah in druge zanimivosti. Vlak se je pogosto ustavljal. V vsaki vasi so prišli na kup domačini in z zanimanjem opazovali, kaj se dogaja. Otroci so v pozdrav mahali z rokami. Na postajah so bile zidane zgradbe,vendar v zelo slabem stanju.Ostale hiše po vaseh so bile v glavnem preproste lesene kolibe. Vsepovsod je bilo veliko blata. Na nekaterih postajah se je vlak ustavil le toliko časa, da so potniki vstopili in izstopili. Na več postajah je stal po pol ure, trikrat celo eno uro. Zato ni čudno, da je imel toliko zamude. Na postajah, kjer so bili daljši postanki, so domačini ponujali in prodajali različno hrano: banane, mandarine, ananas, kunkun, pijačo, kruh, pripravljene mesne jedi, testenine, kavo in še kaj. S pladnji in košarami so hodili vzdolž vagonov in prodajali potnikom svoje pridelke in pripravljene jedi.Ta dan sem se pošteno najedel banan, saj sem jih pojedel cel velik šop. Turisti so tudi izstopali iz vlaka, da so fotografirali in snemali zanimivo dogajanje na postajah.
Narava, po kateri smo se vozili, je bila zaznamovana z riževimi polji, gozdovi, grmovjem, s travo poraslim hribovjem,s potoki in rekami,s posameznimi hišami in s celimi vasmi.Večkrat smo se peljali tudi skozi tunele Vreme je bilo v začetku oblačno, potem pa se je zjasnilo in posijalo je sonce. Na postajah so bili le redkokje narejeni peroni. Tako potniki izstopajo kar v jarke, ki so ob progi. Tudi bližina proge ni nič vzdrževana. Grmovje raste tako blizu, da so njegove veje večkrat štrlele kar v notranjost vagona skozi odprta okna. Za
polja in vasi na poti proti severu domačine ob železnici je ta vlak ena izmed redkih mož- nosti za zaslužek. Gotovo je to tudi osrednji dogodek dneva, ko vlak pripelje v njihovo vas. Za tiste, ki so iz oddaljenih vasi, je to priložnost, da se nekaj dogaja in se imajo o čem pogovarjati. Ana je z avtomobilom prišla v Fianarantsoo že ob dvanajsti uri in nama je poiskala hotel Popoldne je imela čas za razne opravke in nekaj časa tudi zase. Ob dvaindvajseti uri sva tako prišla v hotel. Po predhodni najavi sem ob tem času poklical Majdo po Skypu in govoril s člani njene družine. Kot vedno so me nečaki tudi tokrat zabavali s svojimi novicami in vpra- šanji. Majda mi je povedala, da je doma vse v najlepšem redu. Potem sem se odpravil k počitku.