V petek, 1.junija, po kosilu me je Janez prosil,da bi šel z reševalnim avtomobilom v 25 km oddaljeno Ranomeno iskat nekega električarja. To mi je bilo v veselje. Vozil sem Toyoto.Tja sta se z menoj peljala še dva potnika. V Ranomeni sem enkrat že bil, tako da mi je bila poznana. Mojster, ki sem ga šel iskat, je ob mojem prihodu name- ščal anteno v župnišču. Potem je imel še dve uri podob- nega dela v hiši sester usmiljenk.Jaz sem izkoristil prosti čas in se s fotoaparatom sprehodil po kraju. Posnetki, ki sem jih pred tedni napravil v Ranomeni, so bili po nesreči izbrisani. Tako sem tokrat nabral spet nekaj slikovnega materiala. Zvečer sem se veselil še enega dogodka, svete maše, ki jo je misijonar daroval v hiši, preden smo šli počivat. Prvi petek – hvala ti, Gospod!

V soboto, 2. junija, smo se popoldne odpeljali iz Ampitafa proti Vangaindranu z dvema terenskima avtomo- biloma, polnima ljudi. Bili smo namenjeni na že zgoraj omenjeni piknik. Ker je pot do tja dolga štiri ure vožnje, smo prenočili v Vangaindranu. Tako nam je za nedeljo ostala le še ura in pol vožnje. Midva z Ano sva spala v misijonskem centru, ki je bil nekoč hiša slovenskih misijonarjev. Nekateri udeleženci so prespali v akamasujskem centru, drugi pri svojih znancih v mestu. Trije delavci so spali kar na tleh v avtomobilu. V nedeljo zjutraj smo se nekateri udeležili svete maše ob sedmi uri v farni cerkvi. Cerkev je lepa in zelo velika. Napolnila se je z verniki, okrog 500 nas je bilo. Bila je lepa in bogata maša. Verniki so sodelovali s petjem, poje dobesedno cela cerkev. Petje je bilo spremljano s klaviaturami in ritmi v njih. Ljudje so bili kar lepo oblečeni, tako da sem se prav čudil. Na podeželju prihajajo k maši večkrat umazani in raztrgani. Domačini so nam povedali, da je v nedeljskem dopoldnevu cerkev še enkrat tako polna, ko pridejo ljudje k pozni maši.
Po maši sta šofer Abanluva in šoferka Ana počasi pobrala vse kandidate po mestu in odpeljali smo se naprej. Dan je bil lep in sončen.Ob enajsti uri smo prispeli do Farafangane.Tam smo se zapeljali na obalo Cocobeach kjer smo pripravili piknik. S seboj smo pripeljali posodo za kuhanje, drva,riž in žive kokoši.Te so tam zaklali in pripravili za pečenje. Ana, Paran in jaz smo se odpeljali še v mesto nakupit pijačo in nekaj drugih stvari. Ostali so skupaj počasi pripravljali kosilo. Jedli smo šele malo pred petnajsto uro. Vseh nas je bilo več kot dvajset. Po kosilu so se šli nekateri še malo namakat in igrat v Indijski ocean. Valovi so tukaj veliki in morje ni primerno za plavanje. Sicer je sama obala zelo lepa. Plaža je peščena, ob obali pa so čudoviti nasadi ko- kosovih palm. Med njimi so lepe apartmajske hišice, a so vse bile prazne. Menda imajo le redkokdaj v njih kakšne goste. Čeprav je obala lahko dostopna in takoj na robu mesta, v začetku popoldneva ni bilo nobenih drugih obiskovalcev. Šele pozno popoldne so prišli trije avtomobili turistov. Malgaši se menda morja bojijo.
kokosove palme na plaži ob mestu Farafangana Proti domu smo se odpravili šele okrog sedemnajste ure V Vangaindranu sta se oba šoferja odločila, da bomo prespali tam in da bomo pot do doma nadaljevali zgodaj zjutraj naslednji dan.Bilo je nekaj negodovanja.Problem je v tem, ker Malgaši nič ne znajo programirati, nimajo urnika in se ne znajo držati ur in dogovorov. Na poti, ki smo jo že prevozili, nas je zajelo deževje s točo. Če bi zvečer vozili naprej, bi bila makadamska cesta gotovo v slabem stanju. Drugi razlog, zakaj nismo šli naprej, pa je bila noč, ki se je začela že pred osemnajsto uro. Vsak si je v mestu poiskal svoje prenočišče. Midva z Ano sva šla še na večerjo v gostilno. Tako smo v mestu še pre- spali in zjutraj krenili na pot. Z našim avtomobilom smo prišli domov ob deveti uri dopoldne. Druga ekipa pa je še precej komplicirala in se vrnila šele po trinajsti uri. Menda so čakali še na ribe, ki jih je kupila in spravila zdravnica. Kadar se ljudem nikamor ne mudi, pride vsak izgovor prav.

V četrtek, 8. junija, sva se zjutraj z Ano odpravila od doma. Namenjena sva bila obiskat nekatere slovenske misijonarje na njihovih misijonih. Ta dan je vesoljna Cerkev praznovala praznik svetega Rešnjega Telesa in Krvi, praznik evharistije in zahvale Jezusu, ki biva med nami pod podobo kruha. Na Madagaskarju imajo praznik prenesen na nedeljo. V duhu sem ta dan preživel v hvaležnosti Bogu za vse velike stvari, ki jih je storil v mojem življenju. Iz Ampitafa do Vangaindrana se je z nama peljala še babica v porodnišnici, Klara, ki je Anina sodelavka. Prevoz v mesto je za tukajšnje prebivalce prava redkost, ki se jim ne ponudi vsak dan. Peljali smo se z reševalnim avtomobilom. Babica se mi je med potjo zahvalila za moje bivanje in obisk, s katerim sem jih počastil. V mestu sva se poslovila in se za spomin še skupaj fotografirala. Klara je potem potovala s taxibrusom v Fianarantsuo na družinsko praznovanje.
V Vangaindranu sva se z Ano sešla z misijonarjem Janezom Mesecem, ki je bil tam po opravkih. Potem smo se peljali z obema avtomobiloma na njegov misijon,ki je iz Vangaindrana oddaljen tri ure in pol vožnje.Cesta je bila slaba in je bilo potrebno voziti počasi. Na določenih delih je cesta še slabša kot na poti v Ampitafa. Narava je bolj pestra z rastlinjem, zlasti z raznovrstnim drevjem. Cesta se vije v bližini obale. Na nekaterih mestih je od daleč videti morje. Zanimivost te poti je bila reka, oziroma pretočno jezero, ki ga je bilo treba
nacionalna cesta proti jugu pelje tudi preko jezer in rek, čez katere se prepelješ z bakom prečkati. Za to je bila le ena možnost, in sicer splav, ki ga imenujejo bak. Nanj gredo trije avtomobili in pešci. Šofer mora biti kar spreten, da zapelje čez vodo in nanj. Bak vozi na motorni pogon in je kar hiter. S solidno hitrostjo je vozil šest minut. Zanimivost te poti je bilo veliko šol, ki smo jih videvali. Peljali smo se skozi več vasi s preprostimi kolibami. Srečevali smo tudi precej ljudi. Ob šestnajsti uri smo prispeli na misijon Manam- bondro. To je večja vas. K misijonu spada še veliko okoliških podružnic. V vasi stoji cerkev,ki jo je pred leti zasnoval pokojni misijonar Janko Slabe. V tem kraju je dolgo deloval misijonar Janez Puhan.
Misijonar Janez nama je razkazal župnišče, ki ga ima v preprosti kolibi,potem cerkev, dvorano in večjo zgradbo na kateri zaključujejo gradbena dela. V to zgradbo bodo predvidoma kmalu prišle živet in delovat sestre redovnice. Povzpeli smo se tudi na preprost zvonik, s katerega je bil lep razgled na okolico. Sprehodil sem se po vasi in naredil še nekaj posnetkov.Ko se je pričelo mračiti,so naju z Ano nekaj časa zabavali majhni otroci ki so se sprehajali tam okrog.Med tem časom nam je Janezov kuhar že pripravil dobro večerjo z govejim me- som. Večer smo preživeli še v prijetnem pogovoru in v prepevanju slovenskih pesmi. Janez je dober pevec in igra tudi kitaro. Skupaj smo zmolili še praznične večernice in odšli k počitku. Z Ano sva spala v novi zgradbi na jogijih na tleh.
Naslednje jutro nas je še v mraku prebudil zvon. Malo po šesti uri smo se udeležili svete maše v cerkvi. K njej je prišlo nekaj čez 20 ljudi. Potem smo skupaj zajtrkovali in se poslovili. Z Ano sva pot nadaljevala proti Matangi. Z avtom sva spet morala na bak, da sva prišla čez reko. Naj zabeležim še to, da ta slaba cesta velja kot nacionalna cesta do juga države, kjer leži večje mesto Fort-Dauphin. Če greš do juga, moraš desetkrat prečkati reko in je torej treba desetkrat na bak. Na polovici poti proti Vangaindranu se odcepi pot, ki vodi v Matango. Tja sva prispela malo pred poldnevom. Tu deluje misijonar Izidor Grošelj.Že drugo leto živi z njim in mu pomaga slovenski duhovnik Ciril Brglez. Misijonarja sta nama razkazala misijon. Župnišče imajo v predelavi in gradnji. Cerkev je srednje velika in bi jo radi povečali. Imajo nov dispanzer in bolnišnico za domače potrebe. Na ta misijon občasno prihajajo pomagat
Zlatko in misijonarka Ana med vaškimi otroki v Manambondro slovenski zdravniki. Ravno te dni je bilo tukaj pet slovenskih zdravnikov,ki smo jih obiskali v dispanzerju. Na misijonu je še samostan sester redovnic in šola, ki jo vodijo sestre. Videli smo tudi mizarsko delavnico z opremo. V njej je nekoč deloval pokojni laiški misijonar Jože Letonja. Na kosilu smo bili skupaj z misijonarjema in s slovenskimi zdravniki. Nato smo si ogledali še gradbišče novega mostu čez reko, ki ga gradi misijonar Izidor. Peljali smo se skozi sam kraj Matanga in si ga ogledali. Potem sva se z Ano poslovila in se odpeljala proti domu. Do Vangaindrana je bilo še dve uri vožnje. Tam sva se ustavila in vzela še nekaj stvari. Zvečer sva se, že v temi, vrnila v Ampitafa.