Deževalo je tudi celo nedeljo, 27. maja. Misijonar Janez je šel maševat na eno izmed podružnic. V Ampitafa tako ni bilo maše, ampak le molitveno bogoslužje, ki ga vodi katehist. Jaz sem poskrbel za svojo dušo. K bogoslužju sem vzel slovenski molitvenik in Sveto pismo nove zaveze. Tako sem sam pri sebi zbrano molil in premišljeval praznično Božjo besedo in mašne molitve. K bogoslužju je prišlo malo ljudi, ker je močno deževalo. Ljudje nimajo dežnikov, morda le redki. Za zaščito pred dežjem uporabljajo bananine liste, ki jih odrežejo z drevesa. Ana je za ta dan pripravljala praznično kosilo. Kuhati ji je pomagal Paran. Povabila je še sosedo Karlo, da se nam pridruži pri kosilu. Tako smo bili zbrani vsi štirje. Imeli smo se lepo. Popoldne smo nekateri zapolnili z branjem knjig, Paran pa z učenjem klavirja.
pri pouku učenec piše s kredo na tablico
Obisk v šoli
V centru Ampitafa je tudi šola, ki jo je zgradilo humani- tarno druženje Akamasua. Drugače je šola državna in učitelje plačuje država. Na Madagaskarju imajo devet- letno osnovno šolo. Deset minut od centra je pet učilnic, v katerih poteka pouk za učence nižje stopnje.Nadaljnjih pet minut stran pa sta še dve učilnici, kjer poteka pouk za višjo stopnjo osnovne šole. Manjkata še dva razreda višje stopnje. Na ta dva razreda se bo šola razširila v naslednjih dveh letih. Starši so zadolženi,da postavijo še dve učilnici. Takrat bo šola imela popolno devetletko. Skoraj po vsej državi je to leto potekala dolga stavka učiteljev. Na jugu države je trajala šest tednov, ponekod pa še mnogo dlje. Učitelji so zahtevali višje plače.Ves ta čas so bili otroci doma,šola pa zaprta. S poukom so pričeli ponovno v torek, 29.maja. Naslednji dan, v sredo, 30. maja, sem obiskal učence v tej šoli. Z učiteljico,ki živi v hiši, kjer sem sam stanoval, sem se dogovoril,da bom v razred prišel ob devetih. Tako se je tudi zgodilo. Ko sem vstopil v razred, so otroci vstali in v en glas po francosko pozdravili: bon-žur, misje! Na učiteljičino povelje, sedite, so vsi sedli. Učiteljica jim je pove- dala, kdo sem in da sem prišel pogledat, kako pri njih poteka pouk. Sedel sem v zadnjo klop in opazoval. V razredu je bilo 43 učencev. Nekaj jih je manjkalo, saj mi je učiteljica povedala, da ima v razredu vpisanih 50 učencev. Sedeli so v klopeh, večinoma po dva, ponekod pa tudi po trije. Nekaj klopi je imelo odlomljeno naslonjalo. Na urniku so imeli ravno malgaški jezik. Delali so stavčno analizo. Učiteljica je napisala stavek na tablo, učenci so imeli na klopeh tablice in so s kredo stavek prepisali nanje ter tam podčrtali stavčne člene. Potem je en učenec prišel k tabli in tam rešil nalogo. Ostali so pri sebi preverili, ali imajo prav. Potem je vsak s prsti pobrisal svojo tablico in pisal naprej. To je bil četrti razred. Otroci so bili različnih starosti, po moji presoji od 9 do 12 let. Pri njih je to normalno, saj tudi v šolo ne začnejo vsi hoditi pri šestih letih. Na koncu šolskega leta opravljajo državne izpite. Tisti, ki so neuspešni, ostanejo v istem razredu.Ta dan sta na nižji stopnji osnovne šole manjkala dva učitelja. Šla sta namreč v mesto po plačo in tam ostala štiri dni. Zato je učiteljica četrtega razreda skrbela za pouk še enega razreda. Ko je z učenci končala slovnico, jim je naročila,naj prepišejo s table nekaj stavkov v svoje zvezke. Za pol ure je šla poučevat v sosednji razred Učenci so lepo v tišini, brez kakšne glasne besede, prepisovali, kar jim je bilo naročeno. Ko so delo končali, so vzeli v roke učbenik in listali po njem. V razredu ni bilo nobenega skakanja ali sprehajanja, le nekaj tihega šepetanja. Čez pol ure se je učiteljica vrnila. Pred razredom je zapiskala na piščalko, kar je bilo znamenje za odmor.Učenci iz vseh petih razredov so prišli na šolsko dvorišče in se pomaknili na bližnje nogometno igrišče Šolo obiskuje 250 učencev. Če računam s tem, da jih je ta dan zagotovo nekaj manjkalo, lahko z gotovostjo rečem,da jih je bilo prisotnih več kot 200. In zanje so bili dovolj le trije učitelji.Z lahkoto so jih vse obvladali Za slovenske razmere je to nekaj nerazumljivega,pri nas danes to ni mogoče.Na igrišču je učiteljica poklicala
učenci med odmorom na nižji stopnji osnovne šole v Ampitafa vse učence, naj se zberejo pri njej. To se je zgodilo v trenutku, brez vsakih težav. Učencem me je predstavila in povedala, da sem prišel k njim na obisk iz Slovenije. Tudi sam sem jih pozdravil in jih prosil za skupinsko fotografiranje.Željo so mi z veseljem izpolnili,saj se zelo radi fotografirajo. Še rajši pa potem pogledajo posnetke na fotoaparatu. Nato so šli večji učenci na igrišče igrat nogomet. Za celo šolo so imeli le eno samo žogo. Manj- šim učencem sem podaril napihljivo balonasto žogo, ki sem jo prinesel s seboj. Z njo so se začeli igrati in tekati sem ter tja. Malo jim je nagajal veter, tako je bilo lovljenje žoge še bolj zabavno. Izkoristil sem zanimive trenutke in napravil veliko posnetkov s fotoaparatom.
Čez dobre pol ure se je odmor zaključil in učenci so se vrnili v razrede. V četrtem razredu je bila na vrsti matematika. Ponavljali so poštevanko. Učenci iz cele vrste klopi so vstali in na učiteljičino povelje na glas ponavljali večkratnike števil. Ko so končali, so sedli in na vrsto so prišli učenci iz druge kolone. Ko so to končali, so vzeli v roke svoje tablice. Učiteljica je vprašala na primer, koliko je 5 x 8. Odgovor so napisali na tablico.Na njen znak so vsi tablice dvignili in pokazali rešitev Velika večina je imela pravilne rezultate. Po pol ure dela je učiteljica spet šla poučevat v sosednji razred, svojim učencem je dala za nalogo neko prepisovanje.
Ura je bila že pol dvanajstih in zunaj so že pripravljali kosilo za učence. Šel sem ven, da sem prizore slikal. Na tej šoli so dogovorjeni, da starši poskrbijo za kuhanje kosila. Riž jim podari misijonski center, za kuhanje pa se razvrstijo mame otrok. Kuhinja je preprosta streha na štirih količkih. Pod njo je napravljeno ognjišče za tri ali štiri lonce, in to je vse. Nakuhanega so imele že veliko riža. Nalagale so ga v posamezne krožnike. Za prilogo so dale na vrh malo testenin in polile z riževo vodo. Krožniki so bili položeni po tleh na hodniku pred eno izmed učilnic. Malo pred dvanajsto uro so prišli na kosilo učenci iz prve učilnice. Potem so se zvrstili še učenci ostalih štirih razredov. Mirno so čakali v vrsti in vzeli vsak svoj krožnik. Žlico so prinesli s seboj iz razreda. Jedli so raztreseni po šolskem dvorišču, nekateri na hodniku pred učilnicami, drugi na bližnjem no- gometnem igrišču, tretji v senci pod drevesom. Sem in tja sem videl, da kakšen otrok ni imel svoje žlice, zato je žlico delil s sosedom.
učenke jedo kosilo zunaj pred učilnico Ko so pojedli,so odnesli krožnike nazaj, da so jih mame, ki so kuhale, pomile. Potem so se šli igrat na igrišče.
Po odmoru imajo pouk še do štirinajste ure, nato odidejo domov. S seboj nosijo majhno šolsko torbico, nekaj stvari puščajo v šoli pod klopmi. Naj napišem še kaj o oblačilih, v katerih hodijo v šolo. Na tej šoli jih je nekaj imelo oble- čene neke vrste srajčk iste barve, ostali so bili v raznih drugih majicah. Mnoge so bilo zelo umazane in tudi raztrgane. Na Madagaskarju sem večkrat videval otroke na poti v šolo ali iz nje. Veliko jih je hodilo oblečenih v uniforme.Barve so se od šole do šole razlikovale.Ponekod so bili lepo urejeni, drugje manj. Po kosilu sem se v šoli zahvalil in poslovil ter odšel domov.