Po kosilu smo pot nadaljevali. Takoj pod vasjo je bilo treba priti čez reko. Katehist je šel iskat čoln, s katerim se je prepeljal na drugo stran. Tam sta bila privezana dva čolna drvaka, namenjena za prevoz večjega števila
misijonar Janez Krmelj mašuje v šolski učilnici v Ampitafa ljudi hkrati čez reko. Čolna je pripel skupaj in ju oba pripeljal na našo stran. Na našem bregu se je že nabralo več ljudi. Vstopili smo v čolne in v njih pokleknili.Tako smo spustili proti tlom svojo težo in poskrbeli, da je bil čoln stabilen. Če bi v čolnu stali, bi se čoln lahko nagnil in prevrnil,ker je bil zelo ozek. Pot smo v vročem soncu nadaljevali po lepo nadelani cesti.Po njej hodijo le pešci saj tukaj nihče nima avtomobila ali motorja.Po uri in pol hoje smo prispeli do vasi, kjer smo ta dan nameravali prenočiti.Ustavili smo se v katehistovi hiši.Ob šestnajsti uri je misijonar v preprosti vaški cerkvici daroval sveto mašo. Udeležilo se jo je le 10 vernikov. Po maši smo izvedeli, da je popoldne gorela koliba neke vaščanke in vaščani so ji v tem času šli na pomoč pri gašenju. Nekaj ljudi se nam je pozneje pridružilo v hiši. Tako smo še skupaj zmolili rožni venec. Povečerjali smo in se odpravili k počitku.
V četrtek, 17. maja, smo zgodaj vstali. Bil je praznik Gospodovega vnebohoda. Misijonar se je namenil imeti sveto mašo na dveh krajih. Ob šestih smo krenili na pot. Spet je bilo treba večkrat iti po vodi. Zanimivost te poti je bila skupina ljudi, ki je hodila kakšnih 500 m pred nami. Tovorili so namreč v velikih vrečah neke rastline, iz katerih pridobivajo mamila. Nekateri se ukvarjajo tudi s tem, da gojijo in preprodajajo mamila. Moje noge so bile že precej razbolele in ranjene. A na srečo še ni prišlo do kakšnega vnetja. Tako sem še zmogel pot dneva. Dolga je bila 5 ur in pol. Tri ure smo hodili skupaj. Potem smo se razdelili. Misijonar je šel v neko vas, kjer je najprej maševal. Midva s katehistom sva šla po drugi poti do druge vasi, kamor je misijonar prišel pozneje. Še eno zanimivost s te poti naj omenim. Preden sva se s katehistom približala vasi, sva morala prečkati še reko. Seveda spet ni bilo nobenega mostu. Reka je bila široka kakšnih 70 m. Kakšna je globina nisem mogel oceniti. Zdela se mi je zelo globoka. Katehist mi je svetoval naj slečem kratke hlače in dvignem nahrbtnik nad glavo. Tako je storil tudi on. Medtem je prišel do reke še nek moški, ki je nesel na rami dolg lesen tram. Ta se je kar zakadil v vodo in brodil čez reko. Midva sva mu sledila. Voda nam je segala čez pas. No, videl sem, da ne bo nič hujšega. Tako smo srečno prišli čez. Tam sva se s katehistom še malo umila in spet oblekla hlače. Čez nekaj minut sva prispela v vas. V njej je bilo kar precej ljudi zunaj pred kolibami. Dolgočasili so se, saj niso imeli kaj početi. Ženske so si pletle kite in delale frizure. Moški so klepetali. S katehistom sva vstopila v neko kolibo, kjer so naju lepo sprejeli. Tam sva ostala dve uri, do dvanajstih, ko je prišel misijonar. Takrat smo šli v vaško cerkev k sveti maši. V dveh urah so se ljudje med seboj že obvestili, da prihaja misijonar in da se bo darovala maša. Tako jih je prišlo skupaj kar kakšnih 50. Pri maši je bilo lepo sodelovanje in živahno petje. Potem so nas povabili na kosilo.Po kosilu smo se poslovili in pot nadaljevali proti domu. Kmalu sem spoznal,da smo na poti,ki sem jo pred dvema tednoma že prehodil skupaj s Paranom. Torej nam je do doma ostala še dobra ura hoje. Nekaj pred sedemnajsto uro smo se res vrnili domov v Ampitafa. Hvala Bogu, da mi je uspelo z ranjenimi nogami srečno prispeti do cilja.
Doma so se nas razveselili. Tako smo uspešno opravili osemdnevno turnejo. Mene je zdaj čakalo še naporno zdravljenje ranjenih in razbolelih nog. Na tihem sem upal,da ne bo prišlo do kakšne okužbe in zapletov. Rane sem si dobro umil in začel negovati. A stopala so mi kar zatekala. Zato sem v naslednjih dneh več počival in imel dvignjene noge. Bolečine so bile še velike in težko sem stopal na podplate, saj je bilo vsepovsod veliko ran. Tudi nobeno obuvalo mi ni odgovarjalo. Šele po treh dneh sem videl, da sem zunaj nevarnosti. Sedem dni po zaključku hoje so mi noge nehale zatekati in večina ran se je zaprla, a ne vse. V teh dneh sem več časa posvetil branju. Slovenske knjige sem si poiskal kar na Madagaskarju: pri Ani, Janezu in v slovenski hiši v Farafangani. Z branjem dobrih knjig sem se v naslednjih dneh duhovno bogatil. Ta čas sem čutil kot obdobje domačih počitnic,ko imam blaženi čas in se lahko predajam branju po mili volji. Prebral sem delo o življenju vietnamskega kardinala Frančiška van Tuana. Svoje misijonska doživetja sem dopolnjeval z branjem knjige nekdanjega misijonarja Antona Pačnika, ki je misijonaril v Kongu. V skrivnost evharistije sem se potapljal z obsežnim teološkim delom Nickolasa Butteta: Evharistija, ljubezen svetnikov. Prebral sem še knjigo Franca Špeliča: Vrnil sem bom k očetu. Nekaj tednov pozneje sem prebral delo: Ko vera še ni bila dolgočasna ali zgodovina puščavnikov. Noge sem imel popolnoma zdrave šele čez dober mesec, tik pred povratkom v domovino. V tem južnem delu Madagaskarja so klimatske razmere takšne, da ne omogočajo normalnega celjenja ran.
V dneh obiskov po vaseh smo živeli bolj nomadsko življenje. Tako se tudi nisem bril in mi je že lepo zrasla brada. Ko smo se vrnili domov, sem vztrajal brez britja še tri dni. Potem me je brada začela motiti in sem jo odstrigel. Po desetih dneh nebritja sem bil že prav lepo zaraščen. Seveda sem se dal za spomin fotografirati.
Izhod v mesto
misijonarka Ana z avtomobilom na poti iz Ampitafa v mesto Vangaindrano V sredo, 23.maja zjutraj,sva se z Ano odpravila v mesto Šla sva z Aninim avtom Suzuki - džimijem. Ana je bila en dan v službi prosta in vzela si je še dodatni prosti dan Tako sva imela na razpolago dva dneva za pot v mesto in nazaj.Do Farafangane sva imela štiri ure vožnje.Sedaj sem se po tej slabi cesti, kjer lahko voziš s povprečno hitrostjo 20 km/h,vozil že četrtič.Bilo mi je že normalno in vsakdanje. Opazila sva, da so popravili cesto ob nekem mostu, kjer sva morala nazadnje čez luknjo, ki je bila globoka in precej široka. Takrat sva si pomagala z drogovi. Tokrat se nama je primerilo, da je Ana nasedla na nek kamen na slabem odseku ceste. Jaz in štoparka, ki sva jo pobrala na poti, sva se potrudila in jo uspešno potisnila čez oviro. Sicer je cesta takšna, da je na neka- terih odsekih zelo zvožena in nastanejo globoke jame. Tam je treba zelo pazljivo vrteti volan, da ne nasedeš ali ne obtičiš v blatu v jami. Ana je prava strokovnjakinja za takšno vožnjo. V Farafangano sva prispela ob trinajsti uri. Najprej sva šla jest v restavracijo, ki jo vodi nek Francoz. Naročila sva pice. Na razpolago imajo le štiri različne vrste pic. Bile so dobre, a ne tako kot pri nas v Sloveniji. Cena ene pice je 4 evre.
Potem sva po mestu opravila razne nakupe. Kadar gre Ana v mesto, nakupi veliko stvari za ljudi na misijonu: oblačila za otroke, kartice za polnjenje mobitelov, mila za bolnišnico, natikače in čevlje, zelenjavo za tiste, ki jo prosijo, razvije fotografije in jih potem deli ljudem. Ana ima naslednji sistem delitve darov, ki jih prejme od dobrotnikov iz Slovenije: ljudem deli razne stvari, ki jih potrebujejo. Te stvari nakupi v mestu po prodajni ceni. Doma prodaja ljudem za polovico ceneje ali še za nižjo ceno. Če morajo sami nekaj prispevati, potem znajo dar ceniti in so zanj hvaležni. Če jim je kaj podarjeno zastonj, namreč niso hvaležni in daru ne znajo ceniti. Potem tudi drugič pričakujejo, da bodo dobili vse zastonj. Videl sem, da ima Ana odlično taktiko. Na njena vrata vedno trkajo ljudje z najrazličnejšimi prošnjami.Ana jih zna prav sprejemati in je z njimi v dobrih odnosih. Zna biti ljubezniva in tudi odločna. Če jo kdo moti ob nepravem času, mu kar pove, naj počaka in pride takrat, ko je za to čas.
Popoldne sva se ustavila še na pošti,kjer sem kupil znamke in oddal razglednice za domovino.Ko sva v mestu končala opravke, sva se zapeljala na obalo. Cocobeach se imenuje lepa peščena plaža, polna kokosovih palm. To je obala Indijskega ocena.Tam sem malo fotografiral. Je zares lepo.Na oceanu so visoki valovi. Potem sva se zapeljala do hiše slovenskih misijonarjev. Bližala se je že osemnajsta ura, ko se stemni. Tam sva odložila stvari in se nekoliko odpočila. Zvečer sva imela čas, da sva šla na internet. Po Skypu sem govoril z Majdino družino. V Ljubljano sem napisal elektronsko pismo Marku Lajovcu in domov bratu Tonetu. Z Majdinimi domačimi
tržnica v mestu Farafangana smo se tokrat dobro slišali, govorili smo 20 minut. Povedali so mi,da so doma vsi zdravi in da je vse v redu.
V četrtek zjutraj sva z Ano šla najprej k sveti maši v cerkev pri sestrah usmiljenkah. V teh misijonskih krajih verniki večkrat ob nedeljah nimajo možnosti biti pri maši. Zato z veseljem izkoristijo vsako priložnost, ko se daruje sveta maša,da se lahko pri njej duhovno okrepijo. Po tej jutranji maši sva bila z Ano povabljena k sestram na zajtrk. Dopoldne sva v mestu opravila še nakupe zelenjave, kruha in še česa. Obiskala sva še misijonarja Klemena in Janeza, ki se je ta dan mudil v Farafangani. Potem sva se vračala nazaj proti domu. Spotoma sva šla še na kosilo v Vangaindranu. Jedla sva pečeni goveji zrezek, pomfri in solato.