Ko smo se naslednje jutro prebudili, je bila že nedelja, 13. maj. Na jutranje umivanje smo se podali do bližnje reke. Tam so dekleta že zajemala z vedri vodo in jo na glavah odnašala domov. Posamezniki so se v vodi umivali, kakšen pa je pral kos svojih oblačil. Po zajtrku smo se poslovili od gostiteljev in se podali proti šoli. Tam bi se naj ob devetih pričela sveta maša. Učilnica je bila v zelo slabem stanju. S stropa je že viselo več lat, klopi so bile zanemarjene, po tleh pa vse polno smeti in prahu. Šele takrat so šli iskat metlo in pometat. Skozi okna se je kadilo, kot da bi znotraj mlatili pšenico. Ker so se verniki počasi nabirali, je misijonar še malo počakal in med tem časom spovedoval. Sveta maša se je pričela ob poldeseti uri in trajala dobro uro. Ljudje so še kar prihajali in zamujali. Do konca maše se jih je nabralo kakšnih 70. Takoj po maši smo se poslovili in nadaljevali pot. Čez eno uro smo prišli do potoka, ki smo ga morali prečkati. Tam sta nas čakala dva fanta. Prevzela sta naše nahrbtnike in vsi skupaj smo se hitro povzpeli na bližnji hrib. Na njem se je razprostirala daljša vas. Vaščane je že dan prej nekdo obvestil, da bo danes prišel misijonar maševat. Ura je bila okrog dvanajstih. Verniki so v preprosti cerkvici čakali na sveto mašo. Misijonar je bil najprej na razpolago za sveto spoved. Veliko jih je pristopilo k zakramentu. Potem se je pričela sveta maša. Nam popotnikom je bilo še vedno zelo vroče, saj je bila visoka temperatura in smo se med hojo spotili. Po poti nismo kaj dosti pili, saj sva imela z misijonarjem vsak dan s seboj le liter in pol veliko plastenko riževe vode. Cerkev, v kateri je potekala ta maša, je bila zbita iz ozkih neobdelanih deščic, tako da se je svetilo skozi. Po tleh je bil rdeči pesek, oziroma zemlja. Ko so hodili sem in tja, se je prah kar kadil od tal. Klopi so bile narejene iz vzdolžnih drogov, na katere so bile počez nabite deske za sedeže. Ljudje so bili preprosto oblečeni, nekateri raztrgani in umazani, vsi pa skoraj bosi, le redki so imeli natikače. Matere so imele na hrbtih zavite majhne otroke, katerih glavice so se tiho obračale levo in desno. Marsikakšen je kar spal. Tiste, ki so kaj zajokali, so matere mirno podojile in uspavale. Takšne prizore smo srečevali ne le tukaj, ampak vsepovsod. Misijonar je ponavadi na koncu maše povedal, da sem jaz z njim in me ljudem prestavil. Tega so bili veseli. Z veseljem so me pozdravljali in se rokovali. Pri tej maši je bilo kakšnih 50 ljudi. Na koncu maše se je povsod predstavnik cerkve misijonarju zahvalil, da je prišel med njih in daroval sveto mašo. Te so deležni morda enkrat na dva meseca ali še redkeje. Ko je bilo v cerkvi vse končano, so nas povabili v vas na kosilo. V hiši, kjer smo kosili, smo se zadržali celo popoldne in zvečer tudi prespali.
Naslednji dan, v ponedeljek, 14. maja, smo se podali na pot malo pred deveto uro dopoldne. Z nami sta šla še dva mlada moža s tega kraja, da sta nam kazala pot. Misijonar Janez je namreč želel obiskati kraje svojega misijona, kjer do tedaj še ni hodil. Ta dan smo imeli pred seboj dolgo pot in veliko hoje. Ker so se mi na nogah pojavili prvi žulji, sem zamenjal sandale z natikači, ki sem jih imel v nahrbtniku. Sprva je šlo zelo dobro. Ker pa smo morali pogosto iti po vodi, so mi mokri natikači začeli neprijetno drgniti kožo na nogah. Misijonar in katehist sta hodila v natikačih. Domačina, ki sta šla z nami, pa sta hodila bosa. Tudi večina domačinov, ki smo jih srečevali na poteh, je hodila bosa. Oni imajo noge in kožo utrjeno in prilagojeno takšnim razmeram. Prvi del poti je bil podoben potém minulih dni. Drugi del poti tega dne je bil nekaj posebnega, saj je vodil skozi pragozd. To je trajalo eno uro. Začetek je bil zelo divji. Kar lep kos poti smo brodili po umazani vodi, ki nam je segala skoraj do bokov. Nekateri prehodi so bili zelo nepregledni. Ko smo zapustili vodo, smo nekaj časa hodili med podrtim in ožganim drevjem, ki je bilo preraščeno z grmovjem. Ko se je ta del končal, se je začel pravi gozd. Že prej smo bili od domačinov opozorjeni na pijavke, ki se nahajajo v pragozdu. To so kot nitka drobne in en centimeter in pol dolge živalce, ki se prisesajo na kožo. Potem se hitro napijejo krvi in se seveda povečajo. Da bi se malo zaščitili pred njimi, smo se po nogah poškropili s sprejem proti komarjem. A kljub temu so se sem in tja lepile na nas. Sproti smo jih poskušali odstranjevati. Meni so se enkrat skrile pod pasove na natikačih in se med prsti pošteno napile krvi. Ko smo jih odkrili, smo jih čim prej poskušali postrgati dol. Kako izgleda sam pragozd? Je zelo zaraščen. V njem je raznovrstno drevje. Pozornost mi je zbudilo drevo, ki ima korenine še visoko nad zemljo, nad višino enega metra. Te korenine se pokončno dvigajo ob drevesu in so poraščene z mahom. Potem je neka vrsta praproti, ki je visoka več kot dva metra. Drevesa nimajo posebno debelih debel, prej lahko rečem, da so premeri zelo majhni. Pot, po kateri smo šli mi, je bila prehodna. Domačina sta jo poznala. Na več delih poti je med skalami tekla tudi voda. Na poti smo videli tudi posebno past, ki je bila nastavljena divjim mačkam.
Po eni uri hoje smo zapustili pragozd. Pot se je nadaljevala spet delno po vodi, delno po grmovju, med visoko travo in pod vročim soncem. Po kakšni uri hoje smo ob poti naleteli na drevo s posebej velikimi sadeži. Eden od naših spremljevalcev je splezal na drevo in nam natrgal nekaj teh sadežev. Od zunaj imajo debelo zeleno lupino. Znotraj imajo mesnate rdeče krhlje z debelimi koščicami.To sadje nas je malo osvežilo. Zadnjo uro hoje se je nebo pooblačilo in začelo je rahlo deževati. Ob poti smo odrezali nekaj bananinih listov, ki so zelo veliki in široki in jih uporabili za zaščito pred dežjem. Ob pol štirih popoldne smo prispeli v zaželeno vas. Stala je sredi manjšega hriba. V njej je bilo kar nekaj hiš, seveda same kolibe. Koliba, v kateri smo se mi ustavili in prenočili, je bila na samem, na koncu vasi. V njej so nas lepo sprejeli domačini in se pogovarjali z nami. Koliba je bila kar velika in nametana z raznimi stvarmi. Ko se je stemnilo, je gospodinja na ognjišču kuhala večerjo. Svetila si je z drvmi, ki so gorela. V velikem loncu je kuhala riž, v manjšem pa kokošjo juho. Že prej smo slišali kokodakanje kokoši, ki so jo očitno ujeli in ubili. V tej kolibi so prostor osvetljevali z baterijsko svetilko. Seveda je bilo svetlobe bolj malo za cel prostor.

Že prej smo videli zunaj več otrok, ki so bili očitno njihovi. Ko je zunaj nastala tema, so prišli v kolibo in mirno sedeli na tleh. Brez vsakega nemira so poslušali pogovore odraslih in tiho čakali na večerjo. Večerja je bila končno kuhana in mati jo je naložila na velike krožnike ter jih razvrstila po tleh. Domačih otrok se je nabralo devet, pa oče in mati ter nas pet popotnikov. Otroci so jedli v tišini in zelo disciplinirano. Po večerji so nekateri že kar zaspali po tleh. Potem so nas popotnike dali spat v sosednjo kolibo. Pri tej hiši so vsi ljudje imeli verjetno eno samo oblačilo. Nikjer ni bilo videti obešene nobene druge cunje. Otroci so bili precej raztrgani in umazani.
Naslednje jutro smo vstali, ko se je napravil dan. Bil je že torek, 15. maj. Zjutraj je bilo še hladno. Otroci so prišli iz kolibe in posedali zunaj po drveh. Ker jih je zeblo, so se nastavljali soncu. Zaviti so bili še v umazane odeje, s katerimi so bili najbrž ponoči pokriti. Mi smo se šli umit v bližnjo reko. Potem je misijonar v kolibi daroval sveto mašo. Pridružila se nam je domača družina. Domači so protestanti, tako, da so dogajanje le opazovali in niso na glas molili z nami. Potem so nam čez kakšno uro postregli z rižem za zajtrk. Misijonar se je z vaščani že minuli večer dogovarjal, da bi imeli dopoldne vaški sestanek glede možnosti katoliškega bogoslužja v tej vasi. Končno smo se ob enajstih odpravili v vas. Najprej smo se oglasili pri predsedniku vaške skupnosti. To je bil mladenič v kratkih hlačah. Ustavili smo se še v centru vasi, kjer je bil ravno tržni dan. Tam smo kupili nekaj banan, ki smo jih takoj pojedli, in ene natikače. Jaz sem imel namreč vedno večje težave z žulji na nogah. Ta dan sem poskusili hoditi v Janezovih natikačih na en prst. Potem smo se podali v vaško šolo, ki je bila v zelo slabem stanju. Tam so se na sestanku zbrali vaški možje. Večina jih je bila oblečena v kratke hlače, zgoraj pa kakšen raztrgan suknjič ali majico. Tisti, ki nase nekaj dajo, so imeli na glavah še klobuke. Z misijonarjem so se pogovarjali o možnosti katoliškega bogoslužja pri njih. Bili so naklonjeni pobudi. Kdaj bo do tega prišlo, pa je drugo vprašanje, saj je kraj precej oddaljen od misijona. Po sestanku smo se poslovili in nadaljevali našo pot. Ta dan smo hodili morda štiri ure. Ustavili smo se v neki vasi na manjšem hribu. Tukaj je misijonar že hodil, vendar se ljudje niso nič kaj ogreli za katoliško vero. V neki kolibi so nas lepo sprejeli. Zvečer so nam postregli z večerjo in pri njih smo tudi prespali. V eni kolibi nas je to noč spalo kakšnih 12 ljudi.