Čez nekaj časa so nama postregli s kosilom. Na tla so najprej položili manjšo preprogo. Nato so prinesli ma- niok v skledi. To so gomolji posebne rastline. Maniok je bil kuhan. Okus je bil podoben kuhanemu kostanju. Potem so prinesli skledo riža in za prilogo kokošjo juho z mesom. Dobila sva vsak svoj krožnik in žlico. Z nama so jedli še trije ljudje. To je bil moj prvi obrok na malgaškem podeželju, zato sem z zanimanjem opa- zoval, kaj se dogaja. Ko sem svoje pojedel, sem se odmaknil od krožnika. Videl sem, da drugi skupaj z malo mesa, kar smo ga dobili, hrustajo tudi kosti. Kmalu je eden izmed navzočih pograbil še kost, ki je ostala na mojem krožniku in jo pojedel. Potem so v umazanem plastičnem vedru prinesli riževo vodo in nam jo nalili v lonec, iz katerega smo vsi pili. Na koncu spravijo posodo skupaj in z majhno metlico pometejo ostanke, ki so popadali po tleh. Naj na tem mestu popišem še njihovo prehranjevanje.Glavni del vsakega obroka je riž. Zra- ven pripravijo še prilogo,če seveda kaj imajo. Vseh osem dni,kar sva bila z misijonarjem na poti, so nama pri
kosilo na tleh v koči na vasi vseh treh dnevnih obrokih postregli z rižem. Tako nama je zadnji dan ta že skoraj gledal skozi ušesa. Ponekod so ponudili riž v večji skledi, iz katere smo si sami naložili na svoje krožnike. Kjer so bili bolj premožni, so nama prinesli vsakemu poln krožnik riža, zraven pa skledico s prilogo. Pri bolj revnih so dali pred nas skledo z rižem ter vanjo tri ali štiri žlice, tako da nas je več jedlo iz iste sklede. Priloge so bile naslednje: juha z rezanci, kokoš v juhi, droben fižol v omaki, arašidova omaka, ribice v omaki.Na koncu so ponekod ponudili še pečen riž v vodi Tega napravijo tako, da v posodo, kje se je prej kuhal riž, nalijejo vodo, postrgajo ostanke riža po stenah lonca in malo popečejo. To vodo potem ponudijo kot edino pijačo pri obrokih.
Popoldne je imel misijonar sveto mašo v tem kraju. Ljudi se je nabralo kakšnih 50. Kar nekaj jih je pred mašo pristopilo k sveti spovedi. Cerkev je bila zgrajena pred enim letom. Od zunaj ima lep videz. Je zidana in ima belo fasado. Znotraj je čisto preprosta. Klopi so zbite iz navadnih, ozkih desk. Po tleh je bilo umazano in nepometeno. Pri maši se nama je pridružil katehist iz tega kraja. Uro pred tem je izvedel, da gre misijonar na pot po vaseh in želel se je pridružiti. S seboj je imel že pripravljen nahrbtnik. Mož je star 58 let. Bil je zelo zanimiv. Imel je črn klobuk na glavi, kratke hlače in velik dežnik. Dežnik in klobuk sta pomenila statusni simbol. Ta mož je hodil vse dni z nama. Hodil je zelo dobro in bil prav prijeten za družbo.
V tem prvem kraju smo obiskali še hišo,v kateri so se zbrali znanci neke žene,ki je pred kratkim rodila otroka V kolibi je bilo vse polno ljudi, gotovo več kot 20. Veselili so se in prepevali. V zraku je bilo čutiti tudi alko- holne hlape,tako,da so bili verjetno že okajeni. Pot smo nadaljevali. Po eni uri hoje smo prišli v naslednjo vas Ura je bila že osemnajst in nastala je tema. Misijonar mi je že prej povedal, da je v tej vasi zgrajena velika hiša,v kateri nihče ne živi. Vaščani so nas sprejeli z veseljem in nas povedli v to hišo. V eni sobi smo posedli po tleh, na preproge iz ločja. Zraven je prišlo veliko vaščanov. Eno uro je potekal pogovor. Prostor je razsvetljevala baterijska svetilka,ki je bila obešena na steno. Po pogovoru je misijonar ljudi povabil k molitvi rožnega venca. Ko smo odmolili,se jih je večina poslovila. Nam trem so postregli z večerjo. Seveda smo jedli na tleh. Po večerji smo si v tej sobi pripravili ležišča. V sobi je bila ena postelja brez jogija. Jaz sem spal na njej v spalni vreči. Misijonar in katehist sta spala na tleh.
Noč smo kar dobro prespali in se prebudili v nov dan, v petek, 11. maja. Vstali smo ob šestih, ko se je naredil dan. Zunaj so nam pripravili kanglico s toplo vodo, s katero smo se lahko malo umili. Izza vogalov so že pri- hajali otroci in odrasli ter nas z zanimanjem opazovali. Potem smo se skupaj podali v nekaj sto metrov odda- ljeno preprosto vaško cerkvico, kjer je misijonar daroval sveto mašo. Zbralo se je kakšnih 30 ljudi. To cerkev je pred leti zgradil misijonar Janez Mihelčič,ki zdaj deluje v Rimu. Cerkev je bila zelo borna,zbita iz neobde- lanih desk.Klopi v njej so bile čisto preproste.Ljudje so bili zelo revno oblečeni. Po maši smo se vrnili v hišo, kjer smo ponoči počivali.Postregli so nam še z zajtrkom.Okrog enajste ure smo se poslovili in nadaljevali pot Ta dan nismo hodili veliko.Tako smo že ob trinajsti uri prispeli v manjšo vas,kjer smo nameravali ostati.Naj-
stanovanjske hiše v vasi na jugu Madagaskarja prej smo vstopili v kolibo,v kateri je bilo precej umazano V njej so bili stara mati, hči in majhna vnukinja. Malo smo pokramljali z njimi. Povedale so, da mož ni doma in da se bodo vrnili pozneje. Potem so nas povedle v sosednjo kolibo, ki je bila dokaj lepa in čista. Kmalu so nam skuhale kosilo.Potem smo mi trije nekaj ur počivali v kolibi. Proti večeru so se v vas vrnili moški in prišli so v kolibo na pogovor. Prostor so osvetljevali tako, da so na ognjišču zažigali drva. Zvečer smo skupaj molili ro- žni venec. Po večerji so nam prinesli rogoznice, da smo si jih pogrnili za ležišča. Tako sem prvo noč prespal v kolibi na vasi. Bilo je kar dobro. Edina slabost je bila trdo ležišče.
Prebudili smo se v nov dan,v soboto,12.maja. Po zajtrku smo se še nekaj časa zadržali v pogovoru. Potem smo šli v bližnjo vaško šolo, da bi tam darovali sveto mašo. Prišlo je še nekaj vaščanov, tako, da nas je bilo pri maši kakšnih 20. Katehist se je potrudil,da je bilo pri vseh mašah tudi petje. Pojejo pa kar radi. Ta šola je bila v zelo slabem stanju. Narejena je bila iz lesa. V njej sta bili dve borni učilnici z nekaj še bolj bornimi klopmi. Po tleh je bilo nekoč zabetonirano, zdaj pa je bilo med ostanki betona že ogromno velikih lukenj, polnih prahu. Na sprednji steni je bila tabla, ki se je že zvijala in krušila.
Potem smo se podali na pot proti hribom, ki smo jih videli daleč spredaj. Med nadaljevanjem poti se nam je pridružil še nek mladenič, ki je potem hodil z nami celi dan. Pot smo ta dan prehodili po zelo razgibanem terenu. Misijonar si je namreč ogledoval, kje bi lahko dal napraviti cesto do kraja, kamor smo bili namenjeni. Zato smo prebrodili kar nekaj grmovja in visoke trave.Seveda tudi vodá ni manjkalo.Razveselili smo se divjih pomaranč, na katere smo naleteli v grmovju. Pogasile so nam žejo, saj je bilo kar vroče sonce in temperatura okrog 28°C. Pot je bila v zadnjem delu vse bolj položna. Do vasi, kamor smo bili namenjeni, je bila na koncu speljana cesta,ki jo je dal pred časom napraviti misijonar Janez. Na njej so bili že znaki erozije.Sicer se pa po njej skoraj nihče ne vozi, občasno le Janez z motorjem. Tudi voda si kar lasti pravico teči po njej. Tako smo ob petnajsti uri prispeli v vas, ki šteje kakšnih 1000 prebivalcev. V vasi je bil ta dan tržni dan, tako da je bilo v centru veliko ljudi. Šli smo do hiše, kjer smo mi trije prenočili. Naš enodnevni spremljevalec se je poslovil in se vrnil domov. Streho smo dobili v hiši trgovca, ki odkupuje riž. V sobi, kjer smo se zadrževali, je bila ena klop in miza. Ampak mi smo sedeli na tleh. Tudi kosilo in večerjo so nam postregli na tleh. Popoldne je misijonar ostal v hiši,midva s katehistom pa sva se malo sprehodila po vasi. Na kupu je bilo veliko preprostih kolib in v njih vse polno ljudi, zlasti otrok. V vasi je bila lesena protestantska cerkev. Na drugi strani vasi je bila šola z nižjo in višjo stopnjo. To so bile vse le borne zgradbe. Blizu hiše, kjer smo prenočevali, je bilo na travniku nogometno igrišče. Na njem so mladeniči igrali nogomet. Blizu so bila riževa polja in manjša reka, ki se jo dá lepo prečkati,saj ni posebej globoka. V ozadju so bili hribi poraščeni s travo, visoki manj kot 1000 m. Nadmorska višina krajev, kjer smo se mi gibali, je bila od 100 do 200 m. V tej vasi smo videli posamezne prašiče, privezane na vrv. Tako je bilo tudi po manjših vaseh.Psi so bili bolj redki in majhne vrste.Vsepovsod so bili spuščeni in zelo pohlevni. Vas ni imela elektrike ne vodovoda, tako kot tudi drugod ne,kjer smo hodili Zvečer so nam tudi prostor razsvetljevali s preprosto, improvizirano petrolejko. Tudi v sosednjih kolibah so bile videti majhne leščerbe. Do dvajsete ure je bilo še slišati otroške glasove in pogovore odraslih, potem pa je ponavadi vse potihnilo. Iz narave se je slišalo petje čričkov in občasno kakšen pasji lajež. Tudi mi smo se počasi potopili v spanec.