V nedeljo, 6. maja, smo šli s terenskim avtomobilom v Ranomeno. To je kraj, ki je od Ampitafa oddaljen eno uro vožnje. Koliko je to kilometrov vožnje najprej nisem mogel oceniti,saj zaradi slabih cest,polnih kanjonov in lukenj,ni mogoče voziti hitro. Pozneje sem zvedel,da je ta pot dolga 25 km. Vozila je Ana. Nekaj potnikov je bilo v kabini, ostali pa smo sedeli zadaj v prikolici pod platnom. Pokrajina je bila ves čas vožnje enaka, skoraj dolgočasna. Ob pol devetih bi se naj tam pričela nedeljska sveta maša. Tam je sedež misijona oziroma župnije,v katero spada tudi Ampitafa.Misijonar Janez je trenutno kaplan te župnije.Ko smo dospeli do cerkve so se ljudje že zbirali. Maša se je pričela ob deveti uri in trajala malo čez deseto uro. Cerkev je bila polna ljudi, zlasti otrok. Vseh skupaj nas je bilo verjetno okrog 300. Verniki so sodelovali z molitvijo in glasnim petjem. Petje je vodil zbor, ki je bil spredaj, levo od oltarja. Vse je spremljal organist na klaviature. Cerkev je zgrajena čisto preprosto,brez vsakega okrasja.Tudi sam oltar je bil zelo revno okrašen.Na njem je bil le šopek iz plastičnega cvetja. Skrb za oltarne prte in krašenje s cvetjem sta tudi po drugih malgaških cerkvah, kakor smo pozneje videli,precej pomanjkljiva in žalostna.Ob cerkvi je igrišče in velik kip Brezmadežne. Maševal je misijonar Janez. Po maši smo se sprehodili po kraju. V središču kraja je bil manjši sejem. Stopili smo na sok v preprosto vaško gostilno. Ob dvanajsti uri sva šla z Ano na kosilo k sestram usmiljenkam. Imajo kar velik kompleks zgradb in dejavnosti; dispanzer,šolo, hišo za invalidne otroke,ki dnevno prihajajo
Zlatko na skali nad zdravstvenim centrom Ampitafa, v ozadju razgibana pokrajina odhajajo, hišo za sirote. Med temi sestrami deluje slovenska misijonarka s. Terezija Pavlič, ki je bila ravno v tem času na obisku v domovini. Sestre so bile zelo prijazne.
Po kosilu smo se najprej malo sprehodili po vasi. Vas je kar velika in šteje več sto ljudi.Kasneje smo si v dvorani ogledali zabavno plesno prireditev. Spominjala me je na prireditve, ki so jih v Sloveniji prirejali od leta 1945 na- prej: raztrgane zavese na odru, nastopajoči razporejeni v kolone, močno hreščeče ozvočenje in še kaj. Dvorana je bila nabito polna ljudi, zlasti otrok. Nastopali so šolski učitelji. Zvečer smo se vrnili v Ampitafa.

V torek, 8. maja, sva se z Ano odpravila z njenim avto- mobilom v Farafangano.Na pot sva šla ob pol desetih dopoldne.Prve tri ure vožnje je cesta zelo slaba. Že prej sva bila opozorjena na večjo luknjo, ki se je naredila pred nekim mostom. Zato sva s seboj vzela širok drog, da bi lažje prišla čez. Luknja je bila res velika, približno 100 x 60 cm. Položila sva drog, pa še mimoidoči fantje so posodili svoje drogove. Ana je zbrala pogum in zapeljala čez. Srečno je prišla čez in lahko sva na- daljevala pot. Na nekem drugem odseku ceste pa je bilo treba peljati čez tako globoko jamo, da se je avto ves skril v njej. Marsikje je bila tudi nevarnost, da bi z avtomobilom nasedla. A Ana je odlična šoferka, dobro obvlada te nevarne ceste in je vse nevarnosti dobro premagala. Na poti do mesta Vangaindrano sva le redko srečala kakšen avto. Prometa na podeželju skoraj ni. Od Vangaindrana do Farafangane je cesta asfaltirana in vožnja je šla hitreje. V Farafangani sva šla v gostilno na kosilo. Potem je Ana v mestu opravila razne obvez- nosti, nakupe in podobno. Zapeljala sva se tudi do obale Indijskega oceana. Na morju so bili veliki valovi.Ob obali rastejo palme. Lepo jih je videti. Obiskala sva še s. Marijo Pavlišič. Ta misijonarka deluje na Madagas- karju že 43 let. Rojena je bila leta 1937 v Črešnjevcu pri Semiču v Beli krajini. Je predstojnica hiše sester usmiljenk in drugih ustanov,ki delujejo v okviru njihovega centra: zdravstveni dom, bolnišnica,šola in še kaj.
s slovenskimi misijonarji v Farafangani; od leve: Janez Krmelj, Zlatko Novak, Ana Kneževič, Janez Mesec in Klemen Štolcar V sestrski hiši, ki je namenjena za duhovne vaje, sva zvečer z Ano prespala.
Ob devetnajsti uri smo se v slovenski hiši srečali s sloven skimi misijonarji. Trenutno jih deluje na Madagaskarju 12. Srečajo se enkrat na dva meseca.Tokrat so na sreča- nje prišli: Janez Krmelj, Klemen Štolcar, Janez Mesec, Izidor Grošelj, Ciril Brglez in Ana Kneževič. Nekateri so bili na obisku v domovini, drugi pa morda zadržani. Srečanje je potekalo v prijetnem klepetu. Zanimale so jih novice iz domovine.
Zvečer sem se po Skypu slišal s sestro Majdo in njeno družino. Povedali so mi,da je doma vse v redu.Tudi sam sem jim povedal, da sem zelo dobro in da zame na Ma- dagaskarju lepo skrbijo. Veseli so bili mojega javljanja.

V četrtek, 10. maja zjutraj, mi je misijonar Janez povedal, da se odpravlja na večdnevno pot po podružnicah, kjer bo obiskal skupnosti kristjanov. Že pred nekaj tedni sva ga z Ano prosila,da bi me vzel s seboj.To je bila odlična priložnost, da spoznam življenje na vasi. Tako sem ga zjutraj prosil, naj me vzame s seboj. Ugodil je moji želji in prošnji. Rekel je, da bova na terenu verjetno cel teden, zato naj si pripravim nahrbtnik. Vanj sem dal nekaj oblačil, spalno vrečo, kremo za zaščito pred soncem, zaščitni sprej proti komarjem, fotoaparat, pla- stenko vode in natikače. Obute sem imel sandale,saj sem bil opozorjen,da bova veliko hodila po vodi.Športni copati za takšno pot niso praktični. V natikačih pa si tudi nisem upal začeti, saj nisem navajen v njih hoditi navkreber in navzdol. Na pot sva se podala ob desetih dopoldne. Mimo domače šole sva se spustila v dolino. Pot sva nadaljevala mimo nekaj hiš na samem in skozi njihovo tipično pokrajino: trava, grmovje, posamezna drevesa ravinale. Pot je bila ves čas razgibana,malo navzgor,spust navzdol,prehod čez kakšno vodo ali riževo polje, malo po ravnini in spet navzgor. Čez kakšne pol ure hoje sva prišla do širšega potoka, ki ga je bilo po- trebno prečkati po dolgi, ozki brvi. Misijonar me je vprašal, ali sem navajen hoditi čez takšne ovire. Povedal sem, da ne, a bom šel čez, saj mi nič drugega ne preostane. Prijel me je za roko in me povedel čez potok. Po- zneje sva takšnih ovir srečala še veliko. Bal se jih nisem več, a sam si po njih nisem upal hoditi. Zmeraj sem
brv čez širok potok, ki edina omogoča prehod na drugo stran se zanesel na Janezovo roko. Ko sva prišla do kakšnega dela poti, kjer je bila voda, sem sezul sandale, prečkal vodo bos in se spet obul. Kmalu sva zagledala v dolini reko.Janez je rekel,da jo bo treba prečkati in to prebresti saj ni mostov. Predvideval je, da je nekoliko nižje plit- vejša, zato sva še nekaj časa hodila po bregu. Potem sva se spustila do reke. Široka je bila kašnih 60 do 70 m. Koliko je bila globoka pa nisem mogel takoj oceniti. Rekel je: Tako, zdaj pa greva čez. Jaz sem samo debelo gledal, kaj to pomeni. Sandale sem vzel v roko in se po- dal za Janezom v vodo. Bil sem v kratkih hlačah. Voda mi je kmalu segala do bokov.Ko sva prišla že čez sredi- no je bila voda nekoliko plitvejša.Ob prihodu na kopno sva se obula in pot nadaljevala.