Okrog dvajsete ure smo prispeli do cilja. V centru Ampitafa smo se ustavili pred misijonsko hišo,v kateri živi misijonar Janez. Misijonar Janez Krmelj je odšel v misijone na Madagaskar leta 1988. Skupaj z misijonarjem Jankom Slabetom sta najprej oskrbovala področje Matange. Janez Krmelj se je v Matangi še posebej trudil za boljši gospodarski razcvet domačega poljedelstva. Leta 2003 je odšel na novo delovno področje v Ranomeno Sedaj je poleg naloge škofijskega ekonoma zadolžen za upravljanje podružničnih cerkva med Vangaindra- nom in Ranomeno. Od leta 2007 je tudi upravitelj zdravstvenega centra Ampitafa. Čeprav šteje 57 let in se v misijonih razdaja že 24 let, je še ves mladosten,poln energije in vedrega duha. Veselo vest o našem odrešenju želi prinašati tudi tistim ljudem,ki so zelo oddaljeni od civilizacije in se nihče ne meni zanje. V Ampitafa živi in deluje 5 let.
V misijonarjevi hiši živijo še tridesetletna gospodinja Ženevev, štiridesetletna učiteljica v šoli Evgenija in sedemnajstletno dekle Liza. Lepo so nas pozdravile. Raztovorili smo prtljago. Potem so nam postregli z večerjo. Poleg riža so nam ponudili še pečen krompir. Sami krompirja niso jedli. Po večerji mi je Janez po- kazal sobo, v kateri bom stanoval. Razložil sem svojo prtljago. Posebej sem zložil stvari, ki sem jih prinesel za Ano. Nabralo se jih je kar veliko. Stanovalci v misijonskem centru so videli, da se je misijonar Janez vrnil z dvomesečnega dopusta v Sloveniji. Po večerji so ga prišli pozdravit. Janez je poklical tudi mene, naj jih pridem pozdravit. Izrekli so mi dobrodošlico. Po daljšem klepetu smo se poslovili in odšli k počitku.
V nedeljo zjutraj sem se uredil in počakal Ano, ki me je prišla iskat. Laiška misijonarka Ana Kneževič je bila rojena leta 1987 v župniji Sveta Helena - Dolsko. Po poklicu je srednja medicinska sestra. Pred odhodom v misijone je nekaj let delala kot medicinska sestra v bolnišnici v Ljubljani. Vrsto let pa je svoje moči in srce že razdajala preizkušenim bratom in sestram na raznih srečanjih Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov. Zelo dejavna je bila tudi v domači župniji kot animatorka in katehistinja. V misijone je odšla leta 2009 z namenom, da bo tam delovala 3 leta.
Zlatko Novak: PO MISIJONSKIH POTEH MADAGASKARJA
stran 5/20
V Ampitafa
dvorišče in misijonski avtomobili v zdravstvenem centru Ampitafa
Ana mi je razkazala misijonski center.V njem je dispan- zer ali ambulanta, kjer deluje zdravnica in z njo medi- cinska sestra. To sta dve sobi in hodnik. Zraven je večja soba, ki se imenuje bolnišnica. V njej je nekaj postelj z jogiji. Soba, ki je namenjena za otroško bolnišnico, je bila te dni v obnovi. Če pride v ambulanto kakšen hudo bolan človek, ga zadržijo v tej bolnišnici, dokler se mu stanje ne izboljša. S seboj mora prinesti odejo. S hospi- taliziranim bolnikom ostanejo tudi svojci. Eden izmed njih lahko spi zraven bolnika na klopi. Ostali spijo v dolgi hiši, ki je nasproti bolnišnice. Tam se spi na tleh. Tega so navajeni, saj tudi doma spijo vsi na tleh. V dolgi hiši se zadržuje in spi še ekipa delavcev zidarjev, ki delajo na misijonu. Zraven te hiše je lopa, kjer si vsi ti kuhajo svojo hrano. Največkrat je to riž in kakšna priloga. Na tem ognjišču pripravljajo hrano za bolnike v bolnišnici tudi njihovi svojci. Stranišče za vse naštete, vključno z bolniki v bolnišnici je zadaj za dolgo hišo. Naprej od dispanzerja je stanovanjska hiša, v kateri živi medicinska sestra Ana. Ima dnevni prostor z majhno kuhinjo, v nadstropju pa spalnico z balkonom. V tej Anini hiši sem jaz preživljal veliko svojega časa. Tukaj sem bil na hrani in se družil z Ano. V vseh zgradbah v centru imajo luč in elektriko. Dober kilometer od cen- tra imajo namreč svojo mini elektrarno, kjer pridobivajo zase elektriko. Naprej od Anine hiše je še hiša, kjer živi priučena medicinska sestra Karla. Zraven je zgradba, v kateri je zdaj skladišče. Nasproti Anine hiše je porodnišnica. Tu imajo porodno sobo in večjo bolniško sobo, kjer lahko leži šest žena. Zraven te zgradbe je soba, v kateri je lekarna ter soba, v kateri je zdaj zamrzovalna skrinja in pralni stroj. Pralni stroj uporabljata samo belca Ana in Janez. Naprej od porodnišnice so še štiri hiše. V eni živi zdravnica, v drugi živi babica z možem učiteljem. Zdravniške objekte v centru povezuje po novem hodnik z nadstreškom. Tega je dala zgra- diti Ana s pomočjo darov slovenskih vernikov. Drugače je v centru makadam,oziroma pesek.Nekaj je zelenja in rož. Zanje skrbi vrtnar, ki pride delat dvakrat na teden. Pri vsaki od naštetih hiš imajo tudi kakšno kokoš ali raco. Te živali se prosto sprehajajo po centru. Kokoši so posebne, športne sorte; imajo visoke noge in so čisto drobne. Ko jo zakoljejo, dobijo iz nje le kakšne pol kile mesa.
Center Ampitafa spada pod okrilje humanitarnega združenja Akamasua v Antananarivu, v glavnem mestu Madagaskarja. Zgraditi ga je dal Pedro Opeka leta 2007. Prej ni bilo tukaj še ničesar. Pedro je naprosil misijonarja Janeza, da je postal oskrbnik tega centra in gospodar. Malgašem takšnih odgovornosti ne morejo zaupati. Delavci v centru niso domačini iz bližnjih vasi, ampak iz drugih Akamasujskih centrov. Za svoje delo dobivajo plačo.
V nedeljo ob enajsti uri smo šli k maši v bližnjo šolo. V centru je cerkev šele v gradnji. Zato imajo mašo v eni izmed petih učilnic nižje stopnje osnovne šole.Misijonar je šel v nedeljo zgodaj zjutraj z motorjem na eno izmed podružnic. Vrnil naj bi se do enajste ure. Ker ni mogel z motorjem čez neko vodo,je pot nadaljeval peš Zato je zamujal eno uro. Mi smo prišli k maši ob enajsti uri, nekateri pa so čakali že od devete ure dalje. Šli smo v učilnico. Med čakanjem so prepevali stare pesmi in se učili novih. V učilnici se nas je zbralo kakšnih 60. Nekateri so bili praznično oblečeni, drugi pa v umazanih in razcapanih oblačilih. Matere so imele s seboj majhne otroke. Misijonar je prišel ob dvanajsti uri. Najprej je bil na razpolago za sveto spoved. Kar nekaj jih je pristopilo k zakramentu. Potem se je pričela sveta maša. Trajala je dobro uro. Med njo so veliko prepevali. Napevi so preprosti in gredo hitro v ušesa. Pojejo vsi in to kar glasno. Na koncu me je misijonar predstavil ljudem. Povedal jim je,da sem na razpolago za učenje klavirja. Omejeno število se jih lahko priglasi. Po maši smo se vrnili nazaj v center. Z Ano sva bila povabljena k misijonarju Janezu na nedeljsko kosilo. Vabilu sva se odzvala. Sicer smo se dogovorili, da bom jaz na hrani pri Ani. Popoldne sta zaprosila za učenje klavirja učiteljica Evgenija in delavec Paran. Zvečer sva bila z Ano povabljena še na večerjo. Ženske so nama z Janezom želele napraviti še posebno dobrodošlico s pecivom in pesmijo.
V ponedeljek sem začel poučevati klavir. V prostem času sem se zadrževal v Anini hiši, pisal dnevnik,se učil malgaških besed, se pogovarjal z Ano, pomival posodo in še kaj. Pri Ani sem se pogosto srečeval s Paranom. To je prijeten fant,ki je v centru zaposlen pri zidarjih.Star je 26 let in prihaja iz Antsirabeja.Pomagal mi je pri učenju malgaščine.Jaz sem njega učil igranja klavirja.Zaprosil sem ga,da bi me kdaj pospremil kam na deželo V četrtek dopoldne je bil prost in podala sva se v vas, ki je dve uri oddaljena iz centra. Pridružil se nama je še nek fant. Hodili smo z zmernim tempom hoje. A ker je bilo vreme zelo soparno, sem se jaz kar precej potil. Domačini se skoraj ne potijo. Očitno imajo črnci drugačno kožo in ne izgubljajo toliko vode s potenjem.Zato tudi ne pijejo veliko. Pot je vodila po njihovi tipični pokrajini: zelenje, grmovje, kakšna ravinala, bananovec, zbita zemlja. Ravinala je značilno drevo za to pokrajino. Ker tukaj raste malo gozda in dobrega lesa, to drevo izkoristijo za gradnjo hiš. Liste oziroma krošnjo drevesa porabijo za streho, deblo pa za stene. Pot nas je vodila tako, da smo se spuščali in spet dvigali. Večkrat je bilo treba prečkati kakšno vodo, sezuti čevlje, celo broditi do kolen med riževimi polji. Sem in tja smo srečali kakšno osamljeno hišo, mimoidoče ljudi ali krave,
misijonarka Ana med svojim delom v dispanzerju ki so jih vodili na pašo. Ustavili smo se v manjši vasi, hiš je bilo le par, zraven pa cerkev, kjer imajo najbrž kdaj mašo. Potem smo prišli do vasi, kjer je bilo nekaj več kot deset hiš. Fotografirali smo se z otroki, ki so kar privreli skupaj. Pa tudi odrasli se radi fotografirajo. Koče so bile zelo borne. Pogledal sem v eno izmed njih. Na eni strani koče je na tleh mati negovala otroka, na drugi strani pa je bilo ognjišče. Pri njih se življenje odvija zunaj na dvorišču. Koče služijo le temu, da nekje preživijo noč. Pot smo nadaljevali do neke zgradbe, ki je bila vaška šola. Pogledali smo v učilnico, ki je bila odprta. Prava revščina: nekaj napol polomljenih klopi in popisana tabla na steni. Do dvanajste ure smo se vrnili nazaj v center. Še pravi čas, kajti popoldne je deževalo.
Center Ampitafa spada pod okrilje humanitarnega združenja Akamasua v Antananarivu, v glavnem mestu Madagaskarja. Zgraditi ga je dal Pedro Opeka leta 2007. Prej ni bilo tukaj še ničesar. Pedro je naprosil misijonarja Janeza, da je postal oskrbnik tega centra in gospodar. Malgašem takšnih odgovornosti ne morejo zaupati. Delavci v centru niso domačini iz bližnjih vasi, ampak iz drugih Akamasujskih centrov. Za svoje delo dobivajo plačo.
V nedeljo ob enajsti uri smo šli k maši v bližnjo šolo. V centru je cerkev šele v gradnji. Zato imajo mašo v eni izmed petih učilnic nižje stopnje osnovne šole.Misijonar je šel v nedeljo zgodaj zjutraj z motorjem na eno izmed podružnic. Vrnil naj bi se do enajste ure. Ker ni mogel z motorjem čez neko vodo,je pot nadaljeval peš Zato je zamujal eno uro. Mi smo prišli k maši ob enajsti uri, nekateri pa so čakali že od devete ure dalje. Šli smo v učilnico. Med čakanjem so prepevali stare pesmi in se učili novih. V učilnici se nas je zbralo kakšnih 60. Nekateri so bili praznično oblečeni, drugi pa v umazanih in razcapanih oblačilih. Matere so imele s seboj majhne otroke. Misijonar je prišel ob dvanajsti uri. Najprej je bil na razpolago za sveto spoved. Kar nekaj jih je pristopilo k zakramentu. Potem se je pričela sveta maša. Trajala je dobro uro. Med njo so veliko prepevali. Napevi so preprosti in gredo hitro v ušesa. Pojejo vsi in to kar glasno. Na koncu me je misijonar predstavil ljudem. Povedal jim je,da sem na razpolago za učenje klavirja. Omejeno število se jih lahko priglasi. Po maši smo se vrnili nazaj v center. Z Ano sva bila povabljena k misijonarju Janezu na nedeljsko kosilo. Vabilu sva se odzvala. Sicer smo se dogovorili, da bom jaz na hrani pri Ani. Popoldne sta zaprosila za učenje klavirja učiteljica Evgenija in delavec Paran. Zvečer sva bila z Ano povabljena še na večerjo. Ženske so nama z Janezom želele napraviti še posebno dobrodošlico s pecivom in pesmijo.
V ponedeljek sem začel poučevati klavir. V prostem času sem se zadrževal v Anini hiši, pisal dnevnik,se učil malgaških besed, se pogovarjal z Ano, pomival posodo in še kaj. Pri Ani sem se pogosto srečeval s Paranom. To je prijeten fant,ki je v centru zaposlen pri zidarjih.Star je 26 let in prihaja iz Antsirabeja.Pomagal mi je pri učenju malgaščine.Jaz sem njega učil igranja klavirja.Zaprosil sem ga,da bi me kdaj pospremil kam na deželo V četrtek dopoldne je bil prost in podala sva se v vas, ki je dve uri oddaljena iz centra. Pridružil se nama je še nek fant. Hodili smo z zmernim tempom hoje. A ker je bilo vreme zelo soparno, sem se jaz kar precej potil. Domačini se skoraj ne potijo. Očitno imajo črnci drugačno kožo in ne izgubljajo toliko vode s potenjem.Zato tudi ne pijejo veliko. Pot je vodila po njihovi tipični pokrajini: zelenje, grmovje, kakšna ravinala, bananovec, zbita zemlja. Ravinala je značilno drevo za to pokrajino. Ker tukaj raste malo gozda in dobrega lesa, to drevo izkoristijo za gradnjo hiš. Liste oziroma krošnjo drevesa porabijo za streho, deblo pa za stene. Pot nas je vodila tako, da smo se spuščali in spet dvigali. Večkrat je bilo treba prečkati kakšno vodo, sezuti čevlje, celo broditi do kolen med riževimi polji. Sem in tja smo srečali kakšno osamljeno hišo, mimoidoče ljudi ali krave,
misijonarka Ana med svojim delom v dispanzerju ki so jih vodili na pašo. Ustavili smo se v manjši vasi, hiš je bilo le par, zraven pa cerkev, kjer imajo najbrž kdaj mašo. Potem smo prišli do vasi, kjer je bilo nekaj več kot deset hiš. Fotografirali smo se z otroki, ki so kar privreli skupaj. Pa tudi odrasli se radi fotografirajo. Koče so bile zelo borne. Pogledal sem v eno izmed njih. Na eni strani koče je na tleh mati negovala otroka, na drugi strani pa je bilo ognjišče. Pri njih se življenje odvija zunaj na dvorišču. Koče služijo le temu, da nekje preživijo noč. Pot smo nadaljevali do neke zgradbe, ki je bila vaška šola. Pogledali smo v učilnico, ki je bila odprta. Prava revščina: nekaj napol polomljenih klopi in popisana tabla na steni. Do dvanajste ure smo se vrnili nazaj v center. Še pravi čas, kajti popoldne je deževalo.