Naslednje jutro smo se razgledali po centru. V njem imajo preprosto bolnišnico, dispanzer in porodnišnico. Nadalje je v centru šola, stanovanja za učitelje in zdravnika ter majhen kiosk, ki služi za edino vaško prodajalno. V bolnišnici je bil en sam bolnik in njegovi svojci. Šola ni delovala zaradi stavke učiteljev v državi. Ta stavka traja po vsej državi že nekaj tednov. Tako je bilo v centru dokaj mirno. Tudi ljudi nismo videli kaj dosti. Neka ženska je prinesla dve vreči riža in nas prosila, če bi lahko to odpeljali v Ampitafa na misijon, kjer njena hči deluje kot babica v porodnišnici. Tako se je v naši prikolici vedno bolj nabirala razna prtljaga. Ko smo se poslovili in zapuščali center, smo videli okoliške vasi po hribih, preproste kočice in ljudi, ki so postavali okrog. Sedaj smo morali najprej prevoziti tistih 18 km makadama, ki smo ga premagovali prejšnji večer. Pot se je spuščala navzdol. Ob poteh je bilo grmovje, drevesa in zelenje. Srečevali smo manjše skupine ljudi po dva, tri ali pet, ki so nekam šli ali se že vračali. V dolini smo videvali riževa polja. Ponekod imajo riževa polja tudi na terasah. Na nekaterih njivah so bili ljudje in jih obdelovali. Ko smo prispeli do mesta Fianarantsoa, smo tam obiskali misijonarko s. Marjeto Zanjkovič. Sestra se je zelo rada pogovarjala in nam pripovedovala o svojem delu. Med drugim nam je povedala, da imajo med počitnicami en mesec oratorij, katerega se udeležuje dva tisoč otrok. Poslovili smo se in nadaljevali pot. Ta dan je bil petek.
Namenili smo se ustaviti še v nekem kraju v samostanu pri sestrah, ki so Janezove prijateljice. Tam jim je namreč umrla ena sestra. Ko smo se pripeljali tja, so sestre ravno čakale, da bi pripeljali pokojnico iz bolnišnice. Ko je pripeljal kombi s pokojnico na strehi, so se samostanske novinke postavile v špalir in glasno jokale za pokojno sestro. Tako veleva običaj in jim je bilo ukazano. Kasneje se niso več jokale. Avto se je ustavil pred samostanom. Iz njega so izstopili svojci pokojne z veliko prtljage. Potem je govornik povedal nekaj o pokojni in kdaj bo pogreb. Sledilo je petje vseh navzočih. Potem so spustili krsto s prtljažnika in jo odnesli v hišo v večji prostor, ki je bil že pripravljen za bdenje. Tam so krsto odprli in vsi pogledali vanjo. Krsta je bila čisto preprosta, zbita iz navadnih desk. Potem so pokojnico dvignili in položili na oder. Vsi smo morali zdaj zapustiti prostor. Sestre so pokojno dokončno uredile. Potem so nas povabili spet noter. Začelo se je petje in molitev. Po tleh so pogrnili večje preproge, na katere so sedli ljudje, nekaj je bilo tudi klopi. Mi smo pokojno pokropili, izrekli predstojnici sožalje in se poslovili. Pogreb je bil napovedan šele za nedeljo popoldne. Pod dvoriščem samostana je že prej gruča moških klala vola. Janez nam je razložil, da bodo tega gotovo pojedli že ta dan. V soboto in nedeljo pa bo padel še kar kakšen.
Nadaljevali smo pot in se v mestu ustavili na kosilu. Gostilna je bila skoraj prazna. Naročili smo si pečene ribe, kalamare, pomfri in solato. Hrana je bila dobra. Kosilo nas je po osebi stalo okrog 4 evre, skupaj s pijačo. Nadaljevali smo pot. Spotoma sta Ana in Janez nakupovala še živež in druge stvari, ki sta jih morala nabaviti za svoj misijon. Tako sta naložila še zdravila za bolnišnico in pakete knjig za tiste, ki so ju prosili. Ana je pred dnevi v glavnem mestu nakupila mnogo stvari za preproste ljudi z njihovega področja, saj sami nimajo možnosti, da bi šli kam v mesto in si oskrbeli to, kar bi želeli. V mestih smo kupovali na tržnicah. Tam imajo stojnico pri stojnici, veliko stvari je naloženih kar po tleh. Zraven so tudi žive kokoši in purani, ki jih prodajajo. Kokošim zvežejo noge, da ne morejo pobegniti in jih poležejo po tleh. Prodajalke imajo zraven otroke, ki se igrajo ali jih matere dojijo. Nekatere prodajalke pri svojih stojnicah kar ležijo in počivajo. Higiena je zelo slaba, živil je vse polno, ljudje so umazani, tako da so tudi vonjave temu primerne.
Pot smo nadaljevali proti jugu. Peljali smo se skozi veliko manjših vasi, ki so bile tik ob glavni cesti. Vsepovsod je bilo polno ljudi. Ustavili smo se še ob lepem slapu - reki, ki je padala v globel. Zraven je bila tabla, ki je označevala nacionalni park. Povedali so mi, da je v njem mogoče srečati opice in še kakšne druge živali. Na cesti so se pojavljale gruče goveje živine, ki so jih pastirji gnali verjetno na jug. S hupo smo si pomagali, da so se prej umaknili. Ko smo se vozili skozi vasi, nam je tudi pomagala hupa, da je šlo hitreje, da so se ljudje umikali in da nismo koga povozili. Ko smo vozili zunaj vasi, se je tudi na vsakem ovinku pojavil kakšen človek ali skupinica ljudi. Eni so bili prostih rok, drugi so nosili razne stvari. Ženske so večino tovora nosile na glavah.
Ob osemnajsti uri se je stemnilo. Mi smo vozili naprej s prižganimi lučmi, da smo videli pot pred seboj. Ljudi smo pa še kar srečevali. Očitno imajo zelo dober vid, saj nihče ni uporabljal svetilke. Sicer pa, kje naj bi prišli do svetilk? Ko so jih ob cesti ali v vasi obsijale luči avtomobila, so kar poskakali na rob ceste ali v jarek. V kočah ni bilo videti elektrike, le tu in tam kakšna leščerba. Avtomobili na cesti so bili zelo redki. Cesta je bila do tukaj še kar solidna. Problem predstavljajo potoki in reke. Ob ciklonih velike vode pogosto uničijo mostove. Zato jih morajo večkrat popravljati ali postaviti nove. Mostovi so ozki in brez varnostnih ograj. Po njih gredo pešci, avtomobili in tudi živina.
Ob dvajseti uri in trideset minut smo prispeli v Marofarihy, do misijonarja Jožeta Adamiča. Dogovorjeni smo bili, da bomo tam prespali. V neposredni bližini Jožetovega misijona je bila vas, polna ljudi in kolib. Jožeta smo našli v spodnji hiši. Lepo nas je sprejel. Najprej smo malo poklepetali. Potem smo šli k počitku. Ana je prespala spodaj v hiši, kjer je bila še gospodinja in pomočnica. Jože, Janez in jaz smo se zapeljali nekaj minut stran do nove cerkve in hiše, kjer smo prespali.
Zjutraj me je prebudil otroški jok. Bilo je še temno. Predvideval sem, da so v bližini hiše domačinov. Ko se je napravil dan, se je izkazalo, da v neposredni bližini ni hiš. Ljudje so že zelo zgodaj hodili po cesti pod misijonom in od tam je prihajal jok. Vstal sem in se napravil. Ta dan je bila sobota. Ob pol sedmih je bila v novi cerkvi sveta maša. Cerkev je kar velika, preprosta in lepa. Pozidal jo je misijonar Jože. Posvečena je bila lani v mesecu septembru. Takrat sta bila tukaj na obisku lazarista Rok Gajšek in Pavle Novak. Zraven cerkve je še lepa večnamenska zgradba. Na hribčku so na poti proti cerkvi postavili štirinajst kapelic križevega pota. Te so lično narejene in poslikane. Vsaka izmed njih je posvečena enemu slovenskemu misijonarju. K maši je prišlo čez sto ljudi. Pobožno so sodelovali z molitvijo in petjem. Misijonarja Jože in Janez sta somaševala, ob sebi pa sta imela tudi veliko ministrantov. Po končani maši so nas ljudje zunaj veselo pozdravljali. Zelo radi se rokujejo. Misijonarju Jožetu sem izrazil moje spoštovanje do njegovega dela in do žive Cerkve, ki sem jo tukaj začutil.
Ko smo pozajtrkovali, smo se poslovili in nadaljevali pot. Ustavili smo se v nekem mestu, kjer sta Ana in Janez še nakupila kruh in nekaj drugih živil. Naj še opišem taxi službo, ki smo jo srečevali v nekaterih mestih. To je poseben voziček, ki ga vleče človek, potnik pa sedi v kabini. Imenuje se pus-pus. Šoferji so večinoma bosi. Nekateri vozijo z normalno hitrostjo, drugi pa prav tekajo po mestu. Kdaj se v kabino nagnete tudi več ljudi. Nekje smo videli v tej rikši pet otrok. Povedali so mi,da jih pelje gotovo domov iz šole. Starši taksista verjetno najamejo, da jim otroke dnevno prevaža v šolo in nazaj. V manjših mestih je tudi manj taxi brusov in s tem možnosti javnega prevoza. V glavnem mestu Antananarive pus-pusi ne vozijo, ker je prevelika gneča. Med avtomobili, ki smo jih srečevali na cestah, je bilo veliko katrc in raznih drugih francoskih avtomobilov. Marsikateri je imel še francosko registrsko tablico.
Pot smo nadaljevali proti Farafangani,kjer je center škofije. Farafanganska škofija je velika tako kot cela Slo- venija. Območje,ki ga obsega Janezov misijon pa meri petino tega ozemlja.Škofijski ordinariat v Farafangani je preprosta zgradba z ubožno pisarniško opremo. Tam smo se srečali s slovenskim misijonarjem Klemenom Štolcarjem, ki je generalni vikar škofije. Janez Krmelj je škofijski ekonom, zato mora večkrat iti v Farafan- gano do škofa. Malo smo pokramljali s Klemenom. Tam smo spoznali mlado prostovoljko iz Francije, ki je prišla za eno leto pomagat pri administrativnem delu. Na škofiji smo bili deležni kosila. Za predjed so bile testenine in korenje. Za glavno jed je bil riž in ribja juha. Ta je imela zame malo čuden okus. Tega sem na koncu popravil z banano. Zraven škofije v Farafangani stoji srednje velika cerkev-stolnica,ki je brez zvonika. Če jo pogledaš s slovenskimi očmi, ji nekaj manjka. Ko smo v mestu opravili vse, kar je bilo potrebno, smo obiskali še škofa in slovensko misijonarko usmiljenko s. Marijo Pavlišič. Ana mi je pokazala še hišo, kjer se
med potovanjem proti jugu države - delavci na riževem polju srečujejo slovenski misijonarji in jo je opremil pokojni laiški misijonar Jože Letonja.
Ustavili smo se še v Vangaindranu, kjer smo morali oddati na misijonu neko pošto. Tam stoji velika cerkev, ki jo je pred leti postavil Pedro Opeka, ko je deloval tam kot župnik. Ob nedeljah se v njej zbere dvakrat po 1500 ljudi. Pred nami je bila še pot do doma, do misijona Ampitafa. Dolga je šestdeset kilometrov. Cesta je bila makadamska z veliko luknjami, polnimi vode ali blata. Vključiti je bilo potrebno pogon na vsa štiri kolesa. Po- nekod so bili takšni klanci ali jame,da jih s traktorjem ne bi bilo mogoče zvoziti. Janez je zvozil vse s terenskim avtom, s katerim smo potovali. Vozili smo se verjetno tri ure.