Ko se je v sredo, 25. aprila napravil dan, smo vstali in pozajtrkovali v sestrski hiši. Potem nam je prijazna s. Marica razkazala center. V njem imajo osnovno in poklicno šolo, internat za dekleta, športno igrišče in vrt. Okrog desete ure nas je prišel z Janezovim misijonskim džipom iskat lazarist iz glavnega mesta. Na prikolico smo naložili kovčke in se odpeljali v Antananarive. Mesto je veliko in vse polno ljudi. Na vsakem koraku nekaj ponujajo in prodajajo. Prodaja se zunaj na cesti ali ob robu ceste. Nekatere stvari imajo na stojnicah, mnoge pa kar na tleh. Na cestah je veliko avtomobilov, še več pa ljudi. Vozijo in hodijo kakor se komu zazdi. Ni ne prometnih znakov ne prehodov za pešce. Če se hočeš z avtomobilom prebiti skozi križišče, moraš izsiljevati. Po mestu vozijo posebni avtobusi, ki se imenujejo taxibrusi. To so kombiji, ki prevažajo po 15 ljudi ali več. Vstopajo in izstopajo skozi vrata, ki so na zadnji strani avtomobila. Vrata odpira sprevodnik, ki pobira denar za vožnjo. Avtobusi so po navadi polni ali celo nabiti s potniki. Tisti avtobusi, ki vozijo na daljše razdalje, pa so na strehi polni razne prtljage.

V mestu smo se najprej ustavili pri lazaristih. Tam smo pustili prtljago in šoferja.Naprej je vozil Janez.Odpeljali smo se proti Akamasui, kjer je bilo dogovorjeno kosilo pri Pedru Opeki. Pedro Opeka je svetovno znani sloven- ski misijonar,ki deluje v glavnem mestu Madagaskarja že 23 let. V tem času je misijonar Opeka verjetno največji humanitarni delavec na svetu.Akamasua je humanitarno združenje in del mesta, ki ga je zgradil Pedro na nekda- njem smetišču. Hiše so zidane z opeko in za tamkajšnje razmere lepo urejene. Posamezna naselja se razlikujejo po stilu gradnje in barvi. Akamasua v slovenskem prevodu pomeni dobri prijatelji. Naselje je res veliko. V njem živi več tisoč ljudi. Ljudje si služijo kruh na razli- čne načine. Eden izmed njih je drobljenje in razbijanje kamna. To smo si kasneje ogledali. Ljudje sedijo vsak pri svojem kupčku na tleh ter razbijajo kamne. Ker je bila velika vročina, so imeli nekateri za senco odprt dežnik, drugi pa na dva kola raztegnjeno nekakšno rjuho. Bili so nas veseli, ko smo jih pozdravljali.
Ko smo prispeli v center Akamasue,smo se najprej pozdravili z gospodično Bou,ki je predsednica Akamasue in vodi ekonomijo. Spomnila se me je, saj smo pred dvema letoma skupaj potovali v Rim. Kmalu zatem se je z avtomobilom pripeljal Pedro Opeka,ki je bil tisto dopoldne v šoli. Povedal nam je,da je govoril tisoč dvesto otrokom in jih spodbujal. Pedro se je našega obiska razveselil. Mene se je spomnil z Maistrove ulice v Lju- bljani, kjer sva se že večkrat srečala. Najprej smo sedli v senco za mizo in malo poklepetali. Potem nas je povabil v hišo na kosilo. Po dobrem kosilu in prijetnem klepetu me je povabil še malo med njihove otroke. Rekel mi je, da verjetno še nisem imel priložnosti biti med tolikimi otroki. Zraven je bilo dvorišče vrtca in na njem veliko otrok. Ani sem dal svoj fotoaparat,sam pa sem s Pedrom stopil med otroke. V trenutku so navreli okoli naju. Lovili so me za roke in se me želeli dotikati. Nekatere sem dvignil v naročje. Vsi bi si želeli gor. Ko sem enega držal v naročju desne roke, so se mi po trije obesili na levo roko. Podobno se je godilo Pedru.

Potem smo se poslovili in se zapeljali na zgornji konec Akamasue. Videli smo šole, ki so postavljene v naselju, športna igrišča, veliko dvorano, v kateri je ob nedeljah maša z deset tisoč ljudmi, ki se je udeležijo in jo ponavadi vodi Pedro. Na hribu smo videli tudi kapelo sv. Družine, ki jo je Pedro sezidal v zahvalo za očetovo srečno rešitev pred gotovo smrtjo v Kočevskem rogu. Popoldne smo se še nekoliko vozili po mestu. Zvečer je Ana prespala v centru Akamasue, midva z Janezom pa v samostanu pri lazaristih. Tam sva tudi večerjala. Pozno zvečer je Janez daroval še sveto mašo.
Naslednje jutro smo najprej darovali sveto mašo. Po zajtrku sva se poslovila od lazaristov. Šla sva po Ano in skupaj smo zapustili glavno mesto. Podali smo se na pot proti jugu, proti našemu misijonu. Bil je že četrtek. Pred odhodom smo se še enkrat ustavili v Akamasui, kjer smo pozdravili gospodično Honorin, ki bdi nad zdravstvenimi službami. Tudi ona se me je spomnila s potovanja v Rim pred dvema letoma.

Ko smo zapustili glavno mesto, smo nadaljevali pot po deželi. Čakalo nas je več kot 900 km vožnje.V začetku je bila cesta še dobra in smo lahko vozili še 80, 90 km/h, odvisno od ovinkov. Na podeželju smo videvali z opeko zidane preproste hiše in manjše gruče goveje živine. Večje vasi so bile tik ob glavni cesti in v njih polno otrok in odraslih ljudi. Marsikje smo naleteli tudi na tržne dneve, kjer so vsi nekaj prodajali in kupovali. Videvali smo ljudi preprosto in revno oblečene. Majhne otroke so nosile ženske privezane na hrbtih. Na glavah pogosto ženske nosijo kakšen tovor: cekar, košaro ali kaj drugega. Ljudje so večinoma bosi ali v natikačih.
Okrog dveh popoldne smo se ustavili ob cesti v gostilni, kjer smo naročili kosilo: riž, za prilogo malo pečene kokoši, solato in riževo vodo. Kosilo je stalo okrog 2700 ariarijev, to je vrednost 1 evra. Naš cilj dneva je bil prispeti zvečer v Safato. Tam ima Akamasua svoj center na podeželju. Zadnji del poti, ki je dolg 18 km, smo že v temi prevozili po slabi cesti, ki mestoma pelje v hrib. Cesta je makadamska, ponekod od dežja povsem razrita, in smo se komaj prebili skozi. To je tudi edina cesta, ki pelje do tega kraja. Dogovorjeni smo bili, da bomo obiskali zdravnika, ki zdaj tam deluje. Ta zdravnik je prej delal na Janezovem misijonu Ampitafa. Sprejel nas je v svoji hiši skupaj z ženo, ki je učiteljica. Imata eno leto staro hčerko in služkinjo, ki čuva otroka in pomaga, zlasti ko sta starša v službi. Zdravniku je pred kratkim umrl oče, zato smo mu izrekli sožalje. Pogostili so nas z večerjo. Jedli smo kokošjo juho z rezanci, riž in neke polpete. Ponudili so nam kupljeno osvežilno pijačo. Jedli smo v preprosti sobi, kjer je bilo ob steni naloženih polno vreč riža. Mizo so za nas lepo pogrnili. Po večerji smo se poslovili in šli k počitku. Midva z Janezom sva spala v hiši, ki je namenjena Pedru Opeki, kadar pride center obiskat. Ana je spala v sosednji hiši, kjer živi gospodinja.