Na letališču v Ammanu smo dobili v potne liste vtisnjeno skupinsko vizo in dvignili prtljago. A nekaj se je zapletlo. Ena romarica ni dočakala svojega kovčka. Pozneje so sporočili, da je ostal v Frankfurtu. Obljubili so ji, da ga bo dobila z letom prihodnji večer. Končni razplet je bil takšen, da ga je dobila šele čez tri dni. Pri drugem romarju pa je prišlo do drugačnega zapleta. Najprej je tudi on dolgo čakal na svoj kovček. Ko ga je končno odkril, se je moral v kontrolni kabini dolgo zagovarjati, zakaj nosi v njem daljnogled. Nazadnje so ga le izpustili in mu daljnogled tudi vrnili.

V kraljevini Jordaniji je 90% prebivalcev muslimanov in le 10% kristjanov. Ko smo zaradi teh pripetljajev s prtljago eno dodatno uro stali v zgradbi letališča, smo opazovali mimoidoče potnike,ki so prihajali in odhajali. Našo pozornost so pritegovale ženske s pokritimi glavami in nekatere z zakritimi obrazi ter dolgimi oblekami do tal. Prav tako ni manjkalo moških v dolgih tunikah različnih barv, marsikdo od njih je imel na glavi tudi posebno pokrivalo – neke vrste ruto. Zavedel sem se, da smo se znašli v arabskem svetu, ki mi je bil do sedaj nepoznan.
Voditelj romanja nas je poučil,da v Jordaniji vlada veliko spoštovanje do vseh veroizpovedi. To je večinsko muslimanska država,saj je 90% prebivalstva muslimanov. Kristjani so v manjšini in jih je le 10%.
Ko smo končno zapustili letališko zgradbo, smo se s posebnim avto- busom odpeljali do hotela, kjer smo prenočili to in naslednjo noč. Šlo je za manjši hotel z imenom Antika, katerega lastnik in njegova družina so sirski katoličani. V hotelu smo dobili sobe in odložili svojo prtljago.
Ta dan smo bili že od zgodnjega jutra na potovanju in brez priložnosti za sv. mašo, zato smo jo obhajali sedaj kar v recepciji hotela. Bila je nedelja, zato smo vzeli bogoslužna berila 1. postne nedelje. V uvodu v sv. mašo nam je škof Jurij zaželel, da bi nas Gospod reševal, nas blagoslavljal in poveličal. Nedeljsko prvo berilo je bilo zelo pomenljivo, zato ga navajam: 5 Mz 26, 1-11

V Sveti deželi se s številnih mošej večkrat na dan oglasi mujezin
in kliče vernike k molitvi. Sledila je večerja, po kateri smo se že v pozni uri odpravili k počitku. Jaz sem imel prvi teden romanja svojo sobo, zato sem se lahko hitro ulegel in kmalu zaspal. Ob 4.45 uri po krajevnem času, po katerem smo se tam ravnali, me je prebudilo nekaj nenavadnega. Od zunaj se je zaslišalo zelo glasno navijanje glasbe in petja. Ta klic je trajal 5 min in je zelo neprijeten za naša ušesa. Kasneje smo to klicanje srečevali tudi po drugim mestih in to večkrat na dan. Takoj mi je prišlo na misel, da je to klicanje muslimanov k molitvi, o čemer sem že kdaj slišal govoriti,a sem to osebno doživel sedaj prvič. To je nekoliko primerljivo s krščanskim zvonjenjem. Mujezin, kot ga imenujejo, je musli- manski verski voditelj, oziroma njegov pomočnik, ki z mošejskega minareta muslimanske vernike kliče k molitvi. Besedilo poziva je: Alah je največji, ni drugega božanstva od Alaha. Mohamed je njegov prerok. Pridite k molitvi, pridružite se radosti. To klicanje se ne dogaja v živo, ampak zavrtijo posnetek ki je zmeraj isti in odmeva z zvočnikov, ki so pritrjeni na minaret.

2. dan romanja sem pričel s premišljevalno molitvijo ob Božji besedi ob 7.00 uri. Ob 7.30 uri smo skupaj molili hvalnice, katerim je sledil zajtrk. Pri zajtrku se nam je že pridružil vodič Jozef, ki nas je vse tri dni, kar smo bili v Jordaniji, vodil po deželi in nam razlagal naravne znamenitosti, zgodovinske okvirje, politično stanje, kulturo njihovega naroda in še veliko drugega. Po rodu je Jordanec, a ve dokaj solidno govoriti v srbskem jeziku, saj je nekaj let študiral v Beogradu. Povedal nam je, da je poročen s tremi ženami, po njihovem zakonu pa se lahko poroči še s četrto. Na poti po Jordaniji nas je vse tri dni spremljal tudi varnostni policist, ki nam ga je država dodelila, da smo se počutili varneje, čeprav ni bilo nikjer nobene nevarnosti.
Jordanija je kraljevina. Velika je za približno 4 Slovenije, saj meri 86.000 km². Samostojna država je postala leta 1927. Sedaj ji vlada kralj Abdulah. 70 % jordanskega ozemlja predstavlja puščava. Še pred nekaj leti je Jordanija štela 6 milijonov prebivalcev. Odkar so vojni nemiri v sosednjih državah, je sem pribežalo ali se priselilo toliko ljudi, da jih sedaj živi v Jordaniji že 15 milijonov. Vodič Jozef nam je pripovedoval razne zanimivosti o Jordancih. Ena izmed njih je ta, da lahko vstopijo v vojsko pri njih le tisti mladi, katerih oče in mati sta oba Jordanca. V njihovem narodu tudi zelo spoštujejo to, kar reče oče.

Katoliški kolegij Svete dežele, ki ga vodijo frančiškani. Glavno mesto Amman, v katerem smo se ta dan zadrževali, šteje 2,5 milijona prebivalcev in leži na nadmorski višini 1100 m. Mesto je precej razgibano, saj se razteza čez večje število gričev. Jordanija nima naftnih nahajališč. Že ob prvem pogledu na mestne stavbe smo opazili, da se te razlikujejo od naših. Nimajo namreč streh,ampak je na vrhu hiše le ravna ploskev,iz katere pogosto štrli še železje, kot da bi nameravali zidati še naprej. Nekdo nam je to razlagal na sledeč način: ker takšna hiša daje videz nedokončane gradnje, jim ni po- trebno plačati uporabnega dovoljenja.
Potem smo se s posebnim avtobusom popeljali po mestu in se zaustavili na Katoliškem kolegiju Terrae Santae, ki ga vodijo patri frančiškani. V okviru kolegija imajo osnovno in srednjo šolo. To je velika, lepo urejena zgradba, ki ima tudi dve hišni kapeli. V eni izmed njih smo imeli sv. mašo. Téma te mašne daritve je bila družina.
V uvodu je škof Jurij spomnil, da je Jožef, ki je bil iz Jakobove družine in klana, 1800 let pred Kristusom moral iti v Egipt. Kmalu po dneh Jezusovega rojstva je dal Egipt zatočišče tudi Kristusu. Vse pride prav. Tudi zgrešena dejanja imajo svoj smisel in cilj. Vse naše družine smo izročili Bogu.
Mašno berilo smo brali iz knjige preroka Ozeja; Oz 11, 1-4