avtor Zlatko Novak
Zlatko Novak
ROMANJE V SVETO DEŽELO
Dnevnik z romanja po svetih krajih (14. - 27.02.2016)
| Povzetki pridig in razlag: s. Ivanka Zakrajšek |
|
| Lektorirala: Matejka Koštric | domov celotno besedilo.pdf |
| Fotografije: Zlatko Novak | novak.zlatko@gmail.com |
Uvod
Šest let je minilo od takrat, ko sem si prvič zaželel, da bi obiskal kraje, kjer je živel in deloval naš Gospod Jezus Kristus. Kraji, kjer je Jezus za nas trpel, nam zaslužil odrešenje in večno življenje, so za nas kristjane sveti in posebej dragoceni na vsej zemeljski obli. V Božjem grobu, kamor so položili mrtvo Jezusovo telo, se je izkazala silna Božja moč. Na tem kraju je Jezus po treh dneh vstal z zmagovito močjo in za vse čase premagal smrt in pekel. To je bil začetek nečesa novega, začetek občestva Cerkve, duhovne sile, ki živi in zmaguje v srcih vernih že dva tisoč let.
Kdaj bi romal v Sveto deželo, si nisem posebej določil. Enkrat v prihodnjih letih, ko bi se pokazala priložnost za to. Leta 2013 sem zasledil v reviji Ognjišče potopisno nadaljevanje, kjer je nek romar po obisku Svete dežele svoja doživetja in svete kraje nazorno predstavil bralcem. To predstavitev sem prebiral z zanimanjem in si zraven že predstavljal, kako bom enkrat tudi sam hodil po Jezusovih stopinjah. Romanja v Sveto deželo sem se že veselil in hrepenel po njem. Uspeh vsakega večjega dogodka je namreč odvisen tudi od pričakovanja in od tega, kar v pripravo vložimo mi sami. Bolj se dogodka veselimo in ga pričakujemo, tem bolj nas osreči, ko se zgodi.
Ob koncu decembra 2015 sem se odločil, da poromam sedaj. V minulih letih sem bežno spremljal ponudbe in vabila na romanje, kjer sem opažal, da je velika večina romanj organiziranih le po novozaveznih krajih Jezusovega življenja in delovanja. Daljše romanje, ki vključuje še druge svetopisemske dežele, organizira le Komisariat za Sveto deželo vsako leto v mesecu februarju. Tej skupini romarjev se redno pridružijo tudi diakoni, bodoči novomašniki.
Na Komisariatu za Sveto deželo sem se tako prijavil na romanje skozi biblične dogodke stare in nove zaveze od 14. do 27. februarja 2016. V tednih, ki so mi še ostali do odhoda, sem z velikim veseljem pričakoval to posebno doživetje, za katerega sem bil prepričan, da bo posebej zaznamovalo moje krščansko življenje za vsa nadaljnja leta. Priskrbel sem si knjigo Vodnik po Sveti deželi in video kaseto, ki prikazuje te kraje, ter se že vživljal v romarsko dogajanje.
Kdaj bi romal v Sveto deželo, si nisem posebej določil. Enkrat v prihodnjih letih, ko bi se pokazala priložnost za to. Leta 2013 sem zasledil v reviji Ognjišče potopisno nadaljevanje, kjer je nek romar po obisku Svete dežele svoja doživetja in svete kraje nazorno predstavil bralcem. To predstavitev sem prebiral z zanimanjem in si zraven že predstavljal, kako bom enkrat tudi sam hodil po Jezusovih stopinjah. Romanja v Sveto deželo sem se že veselil in hrepenel po njem. Uspeh vsakega večjega dogodka je namreč odvisen tudi od pričakovanja in od tega, kar v pripravo vložimo mi sami. Bolj se dogodka veselimo in ga pričakujemo, tem bolj nas osreči, ko se zgodi.
Ob koncu decembra 2015 sem se odločil, da poromam sedaj. V minulih letih sem bežno spremljal ponudbe in vabila na romanje, kjer sem opažal, da je velika večina romanj organiziranih le po novozaveznih krajih Jezusovega življenja in delovanja. Daljše romanje, ki vključuje še druge svetopisemske dežele, organizira le Komisariat za Sveto deželo vsako leto v mesecu februarju. Tej skupini romarjev se redno pridružijo tudi diakoni, bodoči novomašniki.
Na Komisariatu za Sveto deželo sem se tako prijavil na romanje skozi biblične dogodke stare in nove zaveze od 14. do 27. februarja 2016. V tednih, ki so mi še ostali do odhoda, sem z velikim veseljem pričakoval to posebno doživetje, za katerega sem bil prepričan, da bo posebej zaznamovalo moje krščansko življenje za vsa nadaljnja leta. Priskrbel sem si knjigo Vodnik po Sveti deželi in video kaseto, ki prikazuje te kraje, ter se že vživljal v romarsko dogajanje.
Odhod na romanje
V nedeljo, 14. februarja 2016, sem se zjutraj odpravil na romanje poln pričakovanj in notranjega veselja. Prebudil sem se ob 4. uri, se uredil, pozajtrkoval, vzel prtljago in poklical taksi, s katerim sem se odpeljal na zbirno mesto. Vreme je bilo oblačno, od sneženja minulo noč je obležalo le še za vzorec snega, temperatura je bila kakšno stopinjo nad ničlo.
Zbirno mesto smo imeli na Viču v Ljubljani, kjer je v avtobus vstopilo 12 romarjev. Med nami je bil tudi organizator in voditelj romanja, frančiškan pater Peter Lavrih. P. Peter je gotovo Slovenec, ki je največkrat obiskal kraje Svete dežele. Nikoli ne potuje sam, ampak vedno vodi skupine romarjev, ki jim želi približati kraje, pomembne za odrešenjsko zgodovino. Pred 25 leti so frančiškani v Sloveniji ustanovili urad, ki se imenuje Komisariat za Sveto deželo. P. Peter je že vseh 25 let komisar in voditelj tega urada. Na leto pelje v Sveto deželo tudi do osem skupin romarjev. Tudi na tokratnem romanju se je izkazal kot dober poznavalec svetih krajev in odličen organizator.
Nekaj romarjev se nam je pridružilo na avtobusu pozneje v Ajdovščini in nekaj v Vrtojbi pred italijansko mejo. Tam smo še dodatne pol ure čakali dva romarja, ki sta prej v Ajdovščini nespretno spregledala avtobus, tam nanj čakala in tudi nič klicala. Sedaj nas je bilo vseh romarjev 18, eden - g. Martin Retelj - se nam je pridružil v Frankfurtu, kjer živi in deluje kot izseljeniški duhovnik.
P. Peter Lavrih, organizator in voditelj romanja v okviru
Komisariata za Sveto deželo. Pot nas je vodila po Italiji proti Benetkam. Zunaj se je že danilo in lahko smo opazovali naravo. Vreme je postajalo vedno bolj oblačno in ko smo se približevali letališču v Benetkah, je že rahlo deževalo. Po poti sem zmolil nekaj svojih dnevnih molitev, hkrati pa so tudi bogoslovci spredaj na avtobusu na mikrofon molili hvalnice in bogoslužno branje.
Prispeli smo na letališče Marko Polo v Benetkah, kjer nas je avtobus odložil in smo vstopili v letališko zgradbo. Po več hodnikih smo se prebili do okenca, kjer smo se registrirali za let v Frankfurt. Voditelj p. Peter je hodil spredaj in to tako hitro, da smo mu komaj sledili. Če bi se kdo kje zakasnil, bi težko našel skupino, saj je letališka zgradba velika. Vsi romarji smo že na avtobusu prejeli enotne rdeče kape, ki so nam pomagale, da smo se lažje opazili med seboj.
Na okencu smo oddali kovčke, prejeli vozovnice za let in se pomaknili naprej čez radarsko kontrolo. Na tej kontroli sem moral v poseben zaboj odložiti jakno, ročno uro, pas in ročno torbo, ter stopiti naprej mimo kontrolne radarske naprave. Vse je bilo v redu. Po letališki zgradbi smo prehodili še nekaj hodnikov in poiskali čakalni prostor pred vstopnim mestom za naše letalo. Do leta nam je ostalo še nekaj prostega časa, ki sem ga porabil za sprehod po velikih hodnikih med trgovinami in raznimi lokali, ter se v miru okrepčal s svojo malico.
Nekaj po 10.00 uri smo vstopili na letalo, ki je poletelo ob 10.50. Leteli smo z letalom nemške družbe Lufthansa, in sicer Airbus A 321-200, ki ima 220 sedežev. Letalo, ki je dolgo 44 m, visoko 12 m in z razponom kril 34 m, leti z hitrostjo 840 km/h in tako v 5 min preleti 70 km. Leti na višini 12.000 m. Maksimalna teža letala je 89.000 kg. Že 200 potnikov skupaj s prtljago nanese več kot 20.000 kg. Rezervoarji letala imajo prostora za 24.000 litrov goriva in v enem letu lahko letalo prileti do 4.350 km daleč.
Moj sedež na letalu je bil v 27. vrsti in sicer tretji od okna. A žal so bili skoraj celo pot pod nami oblaki, tako da se je videlo na zemljo zelo malo. Sredi leta sem le kakšnih 10 min občudoval zasnežene gore, nekaj pokrajine pa smo videli tudi ob pristanku v Frankfurtu. Let je trajal 1 uro in 10 min. Na sedežih ob meni sta sedeli dve slovenski romarici, Darinka Truden iz Ljubljane in s. Ivanka Zakrajšek iz Novega mesta. Med nami je stekel pogovor in navezali smo prve stike, ki so se v naslednjih dneh krepili.
V Frankfurtu smo pristali ob 12.20 uri. Frankfurtsko letališče je največje in najbolj prometno letališče v Nemčiji, tretje največje v Evropi in enajsto na svetu. Leta 2013 so odpravili 57 milijonov potnikov, letališče je imelo 264 različnih destinacij v 113 različnih državah.
Ob izstopu iz letala nas je poseben avtobus odpeljal na drugo stran letališča, kjer smo vstopili v letališko zgradbo. Tam smo skupaj poiskali prehod za vstop na nadaljnji let. Še prej smo šli skozi carinsko kontrolo. Ostalo nam je pol ure prostega časa.
Potem smo se prijavili za let in se z avtobusom odpeljali do letala. Ob vstopu vanj smo spoznali, da bomo potovali z istim letalom, s katerim smo dopoldne prileteli iz Benetk. Tudi streglo nam je isto osebje. Sedaj sem imel sedež v 37. vrsti, to je bila predzadnja vrsta na repu letala. A tokrat sem imel mesto ob oknu in sem lahko ves čas opazoval, kaj se dogaja zunaj letala. Naš polet se je pričel ob 13.45 uri in je trajal do 18.30 ure po našem času. Imeli smo 30 min zamude.
V Jordaniji je bila ob pristanku ura že 19.30, saj je njihov čas eno uro pred našim. Razgled na zunanji svet smo imeli le ob vzletu, nato smo več ali manj celo pot leteli nad morjem belih oblakov, na naši višini pa nas je spremljala modra jasnina in jasno sonce. Čeprav nam ni bilo dano, da bi opazovali dežele in pokrajino, nad katero smo leteli, smo vendar imeli lepe razglede na višine in začetke vesolja. Na sosednjih sedežih sta sedeli isti sopotnici kot na prvem letu. Postregli so nam tudi dobro kosilo, s katerim smo se okrepčali. Med letom sem začel zapisovati dnevnik, za katerega sem v naslednjih dneh redno skrbel in ga dopolnjeval.
Okrog 17.00 ure se je začelo zunaj že mračiti. Eno uro smo lahko občudovali sončni zahod. Zadnje pol ure leta so nas presenetili čudoviti razgledi nad mesti pod nami,ki so bila v nočni razsvetljavi videti posebej lepa.
Zbirno mesto smo imeli na Viču v Ljubljani, kjer je v avtobus vstopilo 12 romarjev. Med nami je bil tudi organizator in voditelj romanja, frančiškan pater Peter Lavrih. P. Peter je gotovo Slovenec, ki je največkrat obiskal kraje Svete dežele. Nikoli ne potuje sam, ampak vedno vodi skupine romarjev, ki jim želi približati kraje, pomembne za odrešenjsko zgodovino. Pred 25 leti so frančiškani v Sloveniji ustanovili urad, ki se imenuje Komisariat za Sveto deželo. P. Peter je že vseh 25 let komisar in voditelj tega urada. Na leto pelje v Sveto deželo tudi do osem skupin romarjev. Tudi na tokratnem romanju se je izkazal kot dober poznavalec svetih krajev in odličen organizator.
Nekaj romarjev se nam je pridružilo na avtobusu pozneje v Ajdovščini in nekaj v Vrtojbi pred italijansko mejo. Tam smo še dodatne pol ure čakali dva romarja, ki sta prej v Ajdovščini nespretno spregledala avtobus, tam nanj čakala in tudi nič klicala. Sedaj nas je bilo vseh romarjev 18, eden - g. Martin Retelj - se nam je pridružil v Frankfurtu, kjer živi in deluje kot izseljeniški duhovnik.
P. Peter Lavrih, organizator in voditelj romanja v okviru
Komisariata za Sveto deželo. Pot nas je vodila po Italiji proti Benetkam. Zunaj se je že danilo in lahko smo opazovali naravo. Vreme je postajalo vedno bolj oblačno in ko smo se približevali letališču v Benetkah, je že rahlo deževalo. Po poti sem zmolil nekaj svojih dnevnih molitev, hkrati pa so tudi bogoslovci spredaj na avtobusu na mikrofon molili hvalnice in bogoslužno branje.
Prispeli smo na letališče Marko Polo v Benetkah, kjer nas je avtobus odložil in smo vstopili v letališko zgradbo. Po več hodnikih smo se prebili do okenca, kjer smo se registrirali za let v Frankfurt. Voditelj p. Peter je hodil spredaj in to tako hitro, da smo mu komaj sledili. Če bi se kdo kje zakasnil, bi težko našel skupino, saj je letališka zgradba velika. Vsi romarji smo že na avtobusu prejeli enotne rdeče kape, ki so nam pomagale, da smo se lažje opazili med seboj.
Na okencu smo oddali kovčke, prejeli vozovnice za let in se pomaknili naprej čez radarsko kontrolo. Na tej kontroli sem moral v poseben zaboj odložiti jakno, ročno uro, pas in ročno torbo, ter stopiti naprej mimo kontrolne radarske naprave. Vse je bilo v redu. Po letališki zgradbi smo prehodili še nekaj hodnikov in poiskali čakalni prostor pred vstopnim mestom za naše letalo. Do leta nam je ostalo še nekaj prostega časa, ki sem ga porabil za sprehod po velikih hodnikih med trgovinami in raznimi lokali, ter se v miru okrepčal s svojo malico.
Nekaj po 10.00 uri smo vstopili na letalo, ki je poletelo ob 10.50. Leteli smo z letalom nemške družbe Lufthansa, in sicer Airbus A 321-200, ki ima 220 sedežev. Letalo, ki je dolgo 44 m, visoko 12 m in z razponom kril 34 m, leti z hitrostjo 840 km/h in tako v 5 min preleti 70 km. Leti na višini 12.000 m. Maksimalna teža letala je 89.000 kg. Že 200 potnikov skupaj s prtljago nanese več kot 20.000 kg. Rezervoarji letala imajo prostora za 24.000 litrov goriva in v enem letu lahko letalo prileti do 4.350 km daleč.
Moj sedež na letalu je bil v 27. vrsti in sicer tretji od okna. A žal so bili skoraj celo pot pod nami oblaki, tako da se je videlo na zemljo zelo malo. Sredi leta sem le kakšnih 10 min občudoval zasnežene gore, nekaj pokrajine pa smo videli tudi ob pristanku v Frankfurtu. Let je trajal 1 uro in 10 min. Na sedežih ob meni sta sedeli dve slovenski romarici, Darinka Truden iz Ljubljane in s. Ivanka Zakrajšek iz Novega mesta. Med nami je stekel pogovor in navezali smo prve stike, ki so se v naslednjih dneh krepili.
V Frankfurtu smo pristali ob 12.20 uri. Frankfurtsko letališče je največje in najbolj prometno letališče v Nemčiji, tretje največje v Evropi in enajsto na svetu. Leta 2013 so odpravili 57 milijonov potnikov, letališče je imelo 264 različnih destinacij v 113 različnih državah.
Ob izstopu iz letala nas je poseben avtobus odpeljal na drugo stran letališča, kjer smo vstopili v letališko zgradbo. Tam smo skupaj poiskali prehod za vstop na nadaljnji let. Še prej smo šli skozi carinsko kontrolo. Ostalo nam je pol ure prostega časa.
Potem smo se prijavili za let in se z avtobusom odpeljali do letala. Ob vstopu vanj smo spoznali, da bomo potovali z istim letalom, s katerim smo dopoldne prileteli iz Benetk. Tudi streglo nam je isto osebje. Sedaj sem imel sedež v 37. vrsti, to je bila predzadnja vrsta na repu letala. A tokrat sem imel mesto ob oknu in sem lahko ves čas opazoval, kaj se dogaja zunaj letala. Naš polet se je pričel ob 13.45 uri in je trajal do 18.30 ure po našem času. Imeli smo 30 min zamude.
V Jordaniji je bila ob pristanku ura že 19.30, saj je njihov čas eno uro pred našim. Razgled na zunanji svet smo imeli le ob vzletu, nato smo več ali manj celo pot leteli nad morjem belih oblakov, na naši višini pa nas je spremljala modra jasnina in jasno sonce. Čeprav nam ni bilo dano, da bi opazovali dežele in pokrajino, nad katero smo leteli, smo vendar imeli lepe razglede na višine in začetke vesolja. Na sosednjih sedežih sta sedeli isti sopotnici kot na prvem letu. Postregli so nam tudi dobro kosilo, s katerim smo se okrepčali. Med letom sem začel zapisovati dnevnik, za katerega sem v naslednjih dneh redno skrbel in ga dopolnjeval.
Okrog 17.00 ure se je začelo zunaj že mračiti. Eno uro smo lahko občudovali sončni zahod. Zadnje pol ure leta so nas presenetili čudoviti razgledi nad mesti pod nami,ki so bila v nočni razsvetljavi videti posebej lepa.