Ko smo vstopili v cerkev, smo se na desni strani povzpeli po stopnicah, ki vodijo v zgornji del, ki se imenuje Kalvarija. Zgornjo svetišče se deli v dve ladji. Desna kapela je v lasti katoliške Cerkve. To je spominski kraj, kjer so Jezusu odvzeli oblačila, ga napojili z žolčem in ga pribili na križ. Oltar iz posebnega brona je obdan s prizori tega strašnega trpljenja. Drugi oltar, ki se v tej kapeli nahaja na desni, je posvečen Materi bolečin.
Levo ladjo zgornjega svetišča oskrbuje grška pravoslavna Cerkev. Ta kapela predstavlja spomin na kraj, kjer je bil Jezus križan. To je sveti kraj, kjer je Jezus v polni ljubezni sprejel smrt in jo daroval v odkupnino za naše grehe. V tej kapeli smo počastili Jezusa, ko smo se počasi v vrsti približali oltarju. Pod oltarjem je srebrna plošča v obliki kolobarja, ki obdaja mesto, kjer je bil postavljen križ našega Gospoda. Posamično smo pokleknili k oltarju, ter se pod oltarjem skozi majhno odprtino z roko dotaknili skale, ki naj bi bila še iz Jezusovega časa. Nekaj časa smo se tukaj zadržali v tihi molitvi.

Stopnice v baziliki Božjega groba, ki vodijo na Kalvarijo. Potem smo se po strmih stopnicah spustili navzdol v cerkev.Tukaj smo najprej počastili kamen maziljenja.
Kamen maziljenja, kjer naj bi bilo Jezusovo telo maziljeno in zavito v prt. To je blizu vhodnih vrat postavljena kamnita plošča, ki prekriva skalo, na kateri naj bi bilo Jezusovo telo maziljeno in zavito v prt, preden so ga položili v grob. O tem beremo v Janezovem evangeliju:
Od tod smo v poševni smeri vstopili v velikansko rotundo,sredi katere se dviga grob našega Gospoda. Božji grob izgleda od zunaj kot samostojna kapelica sredi cerkve. Zgradili so ga Grki leta 1810 in je pravokotne oblike. V dolžino meri 8,30 m, v širino 5,90 m in prav toliko v višino. Nad ravno zgornjo ploskvijo se dviga majhna kupola v moskovskem slogu.

Božji grob izgleda kot samostojna kapelica znotraj cerkve. Ker so bili pred nami še drugi romarji, smo se v vrsti počasi premikali okrog te kapelice, da smo prišli do vhoda v grob. V grob vodi majhna odprtina. Najprej smo vstopili v preddverje, ki se imenuje Angelska kapela. Nekoč je bil to vhodni prostor, vklesan v skalo pred grobom. Tu je namreč na kamnu v obliki mlinskega kolesa sedel angel in svetim ženam naznanil slavo Kris- tusovega vstajenja. Kos tega kamna je vdelan v marmorni podstavek, ki stoji v središču. V predprostorih grobov so pokojnike pripravili za pokop in jih potem odnesli v notranji manjši prostor, kjer so jih položili v skalni grob. Nazadnje so zunaj zavalili kamen, ki se je dal odmikati s pomočjo vrvi.
Iz preddverja v sam Božji grob vodijo 1,33 m visoka obokana vrata. Prostor je dolg 2,02 m in širok 1,93 m. Kamnite stene so okrog in okrog obložene z belim marmorjem približno meter visoko.Na desni se pod ploščami iz be- lega marmorja skriva kamnita klop, na kateri je ležalo telo mrtvega Jezusa. V Božji grob smo vstopali po trije romarji hkrati in tu kleče v kratki tihi molitvi počastili Jezusa, ki je tukaj za nas vstal od mrtvih.
Gotovo grob, v katerega so položili mrtvega Jezusa, ni bil tako umetniško urejen. Grobna votlina in njeno preddverje sta bili vklesani v grič Gareb. Toda pobožnost naših prednikov je postavila takšen častitljivi grob.
Pri Božjem grobu smejo opravljati bogoslužje tri verske skupnosti: Grki imajo mašo ob enih ponoči;Armenci ob pol treh; rimokatoličani pa od 4.00 do 7.00 ure zjutraj. Za kapelico Božjega groba stoji koptska kapela.
Ob 12.00 uri smo prišli iz bazilike Božjega groba. Sedaj smo imeli nekaj časa za odmor in okrepčilo. Popol- dne smo šli nekateri skupaj po nakupih spominkov. Potem smo se podali v Judovsko četrt.

Sprehodili smo se po judovskem delu mesta,kjer smo takoj opazili večjo urejenost in čistočo. Na ulicah smo srečevali številne Jude, oblečene v dolge črne plašče in s črnimi klobuki na glavah. Pre- poznaš jih tudi po neobriti bradi in po dolgih zaliscih. Na poti proti zidu žalovanj smo morali iti skozi radarsko kontrolo, zaradi strogih varnostnih razmer.
Zid žalovanja je obzidje,dolgo 30 m,ki predstavlja vse,kar je ostalo od Jeruzalemskega templja, ki je bil porušen leta 70 po Kr. To ob- zidje se je ohranilo od zidov,ki so podpirali ploščad,na kateri je stal nekdanji tempelj. Odkar je dolina Tiropeon zasuta, je tri četrtine Herodovega obzidja pod zemljo. Zakopani del smo si lahko ogledali v notranjosti pokrite sinagoge, ki je takoj zraven obzidja.

Zid žalovanja je za Jude sveti kraj molitve. Zid žalovanja Judom pomeni sveti kraj molitve. Ko smo prišli na ploščad pred zidom, smo tukaj srečevali veliko Judov. Moški smo šli sedaj na moško stran, ženske pa na žensko stran zidu, saj so Judje pri molitvi ločeni. Tisti moški, ki niso imeli na glavi svojih pokrival, so morali vzeti belo čepico in se pokriti. Pristopili smo k zidu žalovanja, kjer smo opazovali Jude med molitvijo. Ti molijo vsak posamično in ne opravljajo skupnih molitev. V zidu so po- samezne špranje, v katere nekateri vlagajo majhne lističe s svojimi prošnjami. Tudi mi smo s tiho molitvijo počastili našega Boga. Takoj ob zidu žalovanja je judovska sinagoga,v katero smo vstopili nekateri moški. Tudi tukaj smo videli Jude med posamično molitvijo.

Zapustili smo judovsko četrt in se vrnili v cerkev Božjega groba. Ob 16.00 uri smo se tu udeležili procesije v čast Jezusovemu vstajenju, ki poteka v cerkvi vsak dan ob isti uri. Ta procesija spominja na
V baziliki Božjega groba poteka vsak dan procesija v čast Jezusovemu vstajenju. bogoslužne procesije starodavne jeruzalemske Cerkve iz konca 4. stoletja. Skozi prihodnja stoletja so se nekoliko spreminjale in dodajale posamezne molitve in himne v procesiji. Današnja oblika procesije se opravlja od leta 1925, ko je bilo opravljenih nekaj prilagoditev uradni izdaji Rimskega antifonala. Tedaj je bilo tudi določeno, da je postaj štirinajst.
To popoldne je procesijo vodil g. Bogomir Trošt, ki je spremljal skupino naših novozaveznih romarjev. Procesija se je odvijala po celi cerkvi in je trajala eno uro. Petje in molitve so bile v latinskem jeziku. Verniki smo imeli v rokah prižgane sveče, s katerimi smo hodili v procesiji. Navajam himno, ki se moli pri XII. postaji:

Ob 17.00 uri smo v eni izmed kapel bazilike obhajali sveto mašo. Pri njej se nam je pridružila slovenska misijonarka salezijanka s. Milena Zadravec, ki deluje v Jeruzalemu. S svojim obiskom nas je počastila že pred dnevi v romarskem hotelu v Betlehemu. Pri tej maši je bila z nami tudi ena izmed treh slovenskih sester iz skup- nosti Lojola, s katerimi smo se srečali pred dvema dnevoma pri maši v cerkvi ob dvorani zadnje večerje. Kljub postnemu času smo na tem svetem kraju obhajali velikonočno mašo in veselo prepevali alelujo.
Po maši,ko je bilo zunaj že temno, smo se po mestu peš vrnili do našega avtobusa, s katerim smo se odpeljali v Betlehem. Ob povratku v romarski dom nas je že čakala večerja. Ostanek večera sem izkoristil za pisanje razglednic sorodnikom in prijateljem.