Na poti iz Ain Karema proti Jeruzalemu smo se to popoldne ustavili še v spominskem parku Yad Vashem (izgovori Jad Vašem). Najprej smo se poklonili pri spomeniku, posvečenem poldrugemu milijonu pomorjenih judovskih otrok. Očak Jakob jih objema prestrašene, a njegove roke ne morejo objeti vseh. Potem smo šli skozi temno spo minsko sobo, kjer so na fotografijah obrazi otrok,zraven pa plameni ki spominjajo na duše, ki še živijo. Nadalje smo v tišini in molitvi stopali ob robu spominske dvorane iz bazaltra, kjer so vklesana imena taborišč. Tu spominski plamen nikoli ne ugasne. Sem se pri- dejo poklonit vsi državniki ob obisku Izraela. Za 6 milijonov Judov, ki so bili pokončani v nacističnih tabo- riščih ali so bili žrtve čistk med vojno je tu molil tudi papež Janez Pavel II.
Velik betonski steber predstavlja grozljivo podobo krematorija. Drug spomenik je narejen iz šestih kvadrov, ki predstavljajo Davidovo zvezdo, predira pa jih konica meča. Potem smo se premikali po aveniji pravičnih med ljudstvi, kjer so zasajena drevesa v spomin na tiste,ki so Jude reševali smrti. Tam je tudi drevo Slovenke Zore Pičulin. V aveniji pravičnih je omenjen tudi lazarist Andrej Tumpej, ki je reševal Jude v Beogradu.
Ta dan je občasno deževalo. Vmes so bile plohe z obilnim dežjem. Bilo je precej hladno, morda le 5°C, zato smo se po zaključenih ogledih radi vrnili domov v Betlehem in se v prenočišču pogreli. Pred večerjo smo nekateri izkoristili čas še za nakupovanje spominkov. Po večerji pa smo imeli na programu spoznavni večer in skupno druženje. Tako smo se bolje spoznali tudi z romarji, ki so se nam pridružili pred nekaj dnevi. Ker smo že minule dni ugotovili, da mnogi med nami lepo pojejo, smo ta družabni večer obogatili tudi z lepo slovensko narodno pesmijo.

V torek, 23. februarja, sem dan začel ob 5.00 uri z udeležbo pri sv.maši v votlini Božjega rojstva. Tokrat je maševalo večje število poljskih duhovnikov, s ka- terimi je bilo tudi veliko njihovih romarjev. Sv. maša je potekala v poljskem jeziku.
Po končanem zajtrku smo se ob 7.30 uri z avtobusom odpeljali proti betlehemskim pastirskim poljanam. Iz Betlehema so oddaljene morda 3 do 4 km. Od srednjega veka dalje častijo te poljane kot kraj oznanjenja Jezusovega rojstva pastirjem. Razprostirajo se onkraj meja vasi Bet Sahur. To je ograjeno zemljišče, ki ga varujejo Grki in kjer je več zanimivih ruševin. Leta 1953 je kustodija Svete dežele tu postavila zelo lepo kapelo v obliki šotora, okrašeno s čudovitimi nizkimi reliefi in z zelo nagovorljivimi poslikavami, katerih avtorje so navdihovali spomini na Jezusovo rojstvo. Svetišče je bilo zgrajeno z darovi vernikov iz Kanade. Poimenovali so ga po evangeljskem prizoru Angeli ad pastores (Angeli pri pastirjih). Evangelist Luka poroča o dogodku svete noči na pastirskih poljanah:

V kupoli pastirskega svetišča Angeli pri pastirjih drobna okenca ponazarjajo zvezdnato nebo. Po ogledu cerkve smo se sprehodili še po bližnji okolici svetišča. Od tukaj je lep razgled na mesto Betlehem. Jaz sem si na tem kraju sam pri sebi ves čas prepeval svetovno znano pesem skladatelja Josepha Schnabla: Transeamus usque Bethlehem (Pohitimo tjakaj v Betlehem). To je mogočna zborovska pesem,ki sem jo v minulem božičnem času prvič pel v mešanem cerkvenem pevskem zboru pri Svetem Petru v Ljubljani. Pri prepevanju v zboru me je ta pesem tako prevzela, da sem kasneje doma skladbo poiskal na svetovnem spletu in jo večkrat poslušal, zraven pa prepeval.

Z betlehemskih poljan smo se odpeljali v Jeruzalem. To dopoldne je občasno spet deževalo, pa tudi hladno je bilo. Ta dan, ki je bil namenjen praznovanju Gospodovega vstajenja, smo imeli predviden obisk pomembnih krajev znotraj jeruzalemskega obzidja. Skozi obzidje smo vstopili skozi Štefanova vrata. Zidovje zajema površino približno enega kvadratnega kilometra in ima sedem vrat: na zahodu so Jafska ali Hebronska vrata, na severu so Damaščanska ali Sihemska vrata, Nova vrata in Herodova ali Cvetlična vrata, na vzhodu so Šte- fanova ali Levja vrata, na jugu so Gnojna vrata ali Magrabska vrata in Sionska ali Davidova vrata. Kot osma vrata se štejejo Zlata ali Lepa vrata,ki se nahajajo
Sv. Ana, Mati Device Marije z Marijo v naročju. v vzhodnem delu obzidja, so pa zazidana.
Pod cerkvijo je kripta, v kateri naj bi se po zelo starem pričevanju iz časa križarjev, rodila Devica Marija, vendar se zdi izročilo o Marijinem rojstvu v Nazaretu ali v kraju Seforis bolj verjetno.

Ta dan je bil pred nami križev pot, ki bi ga gotovo želeli prehoditi po poti bridkosti, po kateri je hodil naš Gospod. Vendar moramo vedeti to, da je tudi križev pot doživel usodo, kakršna je doletela sveto mesto Jeruzalem, ki je bilo v zgodovini nekajkrat porušeno. Kljub raznim raziskovanjem, kje naj bi se križev pot odvijal, osta- nimo zvesti jeruzalemski tradiciji,ki je od vsega začetka menila, da so Jezusa obsodili v bližini templja, torej tam, kjer je stala trdnjava Antonija.

Kapela pribitja Jezusa na križ na Kalvariji, v baziliki Božjega groba. Križev pot smo molili po ozki ulici Via Dolorosa, ki je polna raznih manjših trgovinic in stojnic. Molili in peli smo na glas, ter se prebijali skozi gnečo in občasen promet. Pred nami je hodilo že nekaj skupin romarjev. Ti so nosili v ležečem položaju lesen križ, ki so ga po štirje držali, vsak na svojem koncu. Mi smo se podali na pot brez križa,saj bi bila hoja z njim zaradi dežja nerodna. Sama dolžina križevega pota ni dolga, lahko jo prehodiš v pol ure. Ko smo prišli do 10. postaje, smo bili že na Kalvariji. Kalvarija ni hrib, kot bi si morda mislili, ampak le vzpetina sredi mesta. Na tem mestu je danes postavljena bazilika Božjega groba, ki je nekoliko nenavadne oblike. Stisnjena je med zgradbe, tako da nimamo prave predstave, kako velika je. V minulih stoletjih je bila večkrat porušena in na novo pozidana. Cerkev je v lasti treh skupnosti: armenske, grško pravoslavne in rimokatoliške. Danes je cerkev v procesu obnove, ki bo najbrž trajala še nekaj časa.