Od vrta Getsemani smo se počasi začeli po asfaltirani poti vzpenjati na Oljsko goro. Kmalu smo šli mimo velikanskega judovskega pokopališča
Velikansko judovsko pokopališče na pobočju Oljske gore. s preprostimi grobovi in spomeniki. Judje verjamejo,da se bo na tem kraju zgodil vesoljni dan, zato si želijo biti vsi tukaj pokopani.
Ko smo se dvigali po pobočju Oljske gore, smo šli mimo posestva ruskih redovnic, kjer stoji lepa cerkev, ki jo je leta 1888 zgradil car Aleksander III. Njen tipično moskovski slog takoj spoznamo po sedmih zlatih čebulastih zvonikih, ki se dvigajo nad pokrajino okoli vrta Getsemani. Posvečena je sv. Mariji Magdaleni.

Pogled na mesto Jeruzalem iz cerkve Dominus flevit. Čez nekaj sto metrov smo prišli do posestva Dominus flevit (Gospod se je razjokal), kjer stoji svetišče v spomin solza, ki jih je Jezus potočil nad Jeruzalemom. Tloris svetišča ima obliko grškega križa. Nad njim je razpeta zelo visoka kupola, oprta na stebre, od katerih nosi vsak veliko amforo solza. Cerkev je opremljena z lepimi in slikovitimi freskami. Za oltarjem je veliko stekleno okno posebne oblike, skozi katero je krasna panorama mesta Jeruzalem. Ta dan je bila zaradi deževnega vremena in oblačnosti vidljivost slabša.
Evangelist Luka opisuje dogodek, katerega se spominjamo na tem kraju. Ko se je Jezus zjokal nad Jeruzalemom, je rekel: »O da bi tudi ti danes spoznalo,kaj ti prinaša mir, tako pa je prikrito tvojim očem. Prišli bodo dnevi nadte,ko te bodo sovražniki obdali z okopi, te oblegali in stiskali z vseh strani. V tla bodo poteptali tebe in tvoje otroke v tebi
Pobočje Oljske gore, ki se razteza nad dolino Cedron. in ne bodo pustili kamna na kamnu, ker nisi spoznalo časa,ko se je Bog milostno ozrl nate«. (Lk 19,41-44)
Od kraja Dominus flevit smo se povzpeli naprej do vrha Oljske gore, kjer nas je čakal avtobus. S te točke je prekrasen pogled na celotno sveto mesto Jeruzalem in na njegove spomenike. Oko zajame vse od prvotnega naselja na Ofelu do modernih zgradb izraelskega mesta, seže prek ploščadi pred templjem, ki se v celoti razprostira pred nami, in se zazre dalje prek starega mesta s števil- nimi kupolami, zvoniki in minareti.

Iz opisov posameznih krajev in cerkva je razbrati,da še zdaleč niso vsa krščanska svetišča,ki smo jih obiskali, tudi katoliška. Razdeljena so med različne krščanske skupnosti. Med seboj se spoštujejo in se držijo dogo- vorjenih pravil. To največkrat imenujejo kar status quo. Izraz status quo pomeni: stanje, kakršno je bilo pred vojno.
Da si bomo lažje prestavljali katere krščanske skupnosti živijo v Jeruzalemu, navajam podatke iz leta 1983. V Jeruzalemu so takrat živele naslednje krščanske skupnosti:
Poleg teh so še nekatere manj številčne skupnosti: Sirci (katoličani in ločeni) in kopti (ločeni in katoličani). Hierarhično vodstvo krščanskih skupnosti ima sedež v Jeruzalemu: grški pravoslavni, rimski in armenski patriarh, frančiškanski kustos Svete dežele, škofje posameznih krščanskih skupnosti in drugi. Vsaka od teh skupnosti ima svoje lastno liturgično in kulturno bogastvo. Številni in dejavni so tudi različni moški in ženski redovi.
Po podatkih iz leta 2008 glede verske pripadnosti prebivalcev Izraela, si lahko ustvarimo neko podobo: 76 % je Judov, 19 % muslimanov, 4 % kristjanov.

Popoldne smo se z avtobusom odpeljali iz Jeruzalema do Ain Karema, rojstnega kraja Janeza Krstnika. Do tega kraja se pripelješ po slikoviti dolini, zasajeni s trto in oljkami. V domu frančiškanov smo ta dan najprej sedli k skupnemu kosilu, pri katerem smo praznovali 69. rojstni dan škofa Jurija.
Po zelo starem izročilu je tu v dneh Heroda, kralja v Judeji, živel duhovnik, ki mu je bilo ime Zaharija. Bil je iz Abijeve duhovniške skupine,njegova žena Elizabeta pa je bila izmed Aronovih hčera.Oba sta bila pravična pred Bogom ... Otrok nista imela, ker Elizabeta ni bila rodovitna, in sta bila že zelo v letih. (Lk 1,5-7)
Ko je priletni duhovnik opravljal svojo duhovniško službo,mu je ob uri kadilne daritve angel Gabriel sporočil da bo Elizabeta rodila sina, ki naj se imenuje Janez. Ta bo velik pred Gospodom in že v materinem telesu bo napolnjen s Svetim Duhom. Veliko Izraelcev bo spreobrnil h Gospodu, njihovemu Bogu. In on sam bo hodil pred njim z Elijevim duhom in močjo ... (Lk 1,15-17)
Po teh dneh je njegova žena Elizabeta spočela.Ko je kmalu potem angel novico oznanil njeni mladi sorodnici
Votlina rojstva Janeza Krstnika, nad katero se dviga cerkev. Mariji, ki je tudi nosila v sebi veliko skrivnost, je Marija prihitela iz Nazareta in svojo zahvalo pridružila Elizabetini.
V Lukovem evangeliju beremo: Medtem se je Elizabeti dopolnil čas poroda. Rodila je sina. Ko so njeni sosedje in sorodniki slišali, da ji je Gospod izkazal veliko usmiljenje, so se z njo vred veselili. Osmi dan so prišli dete obrezat. Po očetu so mu nameravali dati ime Zaharija, toda njegova mati je posegla v besedo in rekla: »Nikakor, temveč Janez mu bo ime.« Oni pa so ji odgovorili: »Nikogar ni v tvojem sorodstvu, ki bi mu bilo tako ime.« Po znamenjih so spraševali njegovega očeta, kako bi ga on rad imenoval. Zahteval je deščico in zapisal: »Janez je njegovo ime.« In vsi so se začudili. Njemu pa so se pri priči razvezala usta in jezik, da je spet govoril, in je poveličeval Boga. Vse njegove sosede je obšel strah in po vsem judejskem hribovju se je govorilo o tem.
Njegov oče Zaharija pa je poln Svetega Duha prerokoval: »Hvaljen Gospod, Izraelov Bog,
Freska na pročelju cerkve Marijinega obiskanja, ki prikazuje Marijino potovanje k teti Elizabeti. ker se je ozrl na svoje ljudstvo in mu pripravil odrešenje.« (Lk 1,57-68) Zunaj pred cerkvijo so na posebnem obzidju table z napisi Zaharijevega hvalo- speva v raznih svetovnih jezikih. Od leta 1991 je na zid pripeto tudi besedilo hvalospeva v slovenščini, kar je bil dar romarjev v letu slovenske osamosvojitve.
Sledil je obisk cerkve Marijinega obiskanja, do katere je kakšnih 15 min hoje. Pot nas je vodila mimo poslopja sester sv. Vincencija Pavelskega, ki imajo tukaj dom za hudo prizadete otroke. V bližini je tudi otroško zavetišče za sirote,ki ga vodijo sestre rožnega venca Na drugi strani doline je grič, na katerem stoji dom za ostarele in sprejemni center, ki ga oskrbujejo sestre Naše Gospe Sionske.

Marijin vodnjak v Ain Karemu. Od leta 1938 dalje svetišče Marijinega obiskanja ponovno sestavljata dve cerkvi, postavljeni druga nad drugo. Spodnja cerkev je obokana in podobna majhni hiši. Tri freske prikazujejo Marijino obiskanje, Zaharija v templju in Janeza Krstnika, ki ga je mati kot otroka skrila v gori. Na desni je 6 m dolga votlina z umetnim obokom, izdolbena v notranjost gore. Na koncu te votline, levo od oltarja, izvira studenec s sladko vodo, ki se zbira v vodnjaku.
Zgornja cerkev je okrašena s čudoviti freskami,ki pojejo slavo ponižni Devici iz hvalnice Magnifikat. Spominjajo nas na velike osebnosti iz stare zaveze, ki so jo napovedovale,in na izredne prednosti,s katerimi je bila obdarjena: Marija je mati Boga (koncil v Efezu), pribežališče grešnikov, srednica vseh milosti (svatba v Kani Galilejski), pomoč kristjanov (bitka pri Lepantu), brezmadežno spočetje. Na tem kraju se spominjamo dogodka,ki ga opisuje evangelist Luka:
Zunaj pred cerkvijo je obzidje, na katerem so table z napisi Magni- fikata v številnih svetovnih jezikih. Na eni izmed njih je tudi Marijin hvalospev v slovenskem jeziku,
Na obzidju pred cerkvijo Marijinega obiskanja je Marijih hvalospev izpisan tudi v slovenskem jeziku. ki je verjetno dar "Aleksandrink" iz leta 1954. Tukaj je postavljen tudi bronasti spomenik, ki predstavlja dve noseči ženi, ki se srečata. To sta Elizabeta in Marija.