Pot smo nadaljevali proti Qumranu, ki se nahaja v bližini Mrtvega morja. V tem kraju so leta 1947 našli dragocene svetopisemske tekste, apokrife. To so knjige, katerih vsebina je podobna sveto- pisemskim besedilom, a ne spadajo v Sveto pismo. Pomembna odkritja so se pričela omenjenega leta, ko je mlad pastir, med iska- njem svoje ovce v neki votlini,odkril v vrče shranjenih 12 zvitkov. Ugotovili so, da so to stari hebrejski rokopisi, med njimi dva pre- pisa Izaijeve knjige, komentar k Habakuku, odlomki iz Danijelove knjige in še dve drugi nepojasnjeni deli.Vse je pripadalo verski sekti esenov. Tako se je začelo eno največjih odkritij stoletja.

Rokopisi so delo esenov, ki so živeli v skalnih votlinah. Z načrtnim in težavnim iskanjem po vsej dolžini pečine so odkrili še deset drugih votlin, v katerih so bili skriti rokopisi, ohranjeni večinoma v frag- mentih. Istočasno so začeli odkopavati na planoti nasproti pečine. Na dan so prišle ruševine mogočnega samostana. Ugotovili so, da ima to naselje dolgo zgodovino. Življenje esenov je bilo zelo asketsko. Domneva se, da so svojo prvotno strogost pozneje nekoliko omilili.
Po ogledu Qumrana smo se zapeljali do Mrtvega morja, ki je bilo prav blizu. Čeprav je manjkala le še ena ura do večera in je bilo vreme oblačno in ne ravno toplo, se nas je kar nekaj romarjev odpravilo kopat v morje. Tisti, ki smo se v Mrtvem morju že kopali pred dvema dnevoma, smo šli v vodo zato, da bi ponovili zanimivo izkušnjo lebdenja na vodi. Tisti, ki so bili tukaj prvič pa so v vodo šli zato, da ne bi izpustili edinstvene priložnosti. Ko se je že zmračilo, smo se vračali proti Jeruzalemu in Betlehemu, kjer nas je v romar- skem domu Casa nova že čakala večerja.

V ponedeljek, 22. februarja, smo dan pričeli z zajtrkom ob 6.30 uri. To je bil dan spomina na Gospodovo trpljenje. Ob 7.30uri smo se odpeljali proti Jeruzalemu.To jutro je bilo na cestah veliko prometa,zato smo se kar dolgo vozili do kraja prvega ogleda. Z avtobusom smo se pripeljali v dolino Cedrona, ki ločuje Jeruzalem od Oljske gore. Hudournik, po katerem je dolina dobila ime, je v zadnjih letih skoraj vedno suh. Napolni se le ob močnem deževju. Drugo ime za Cedronsko dolino, v predelu med goro Sion in Oljsko goro, je Jozafat. Po besedilu preroka Joela (Jo 4,2) ljudsko prepričanje sem postavlja poslednjo sodbo. V 2. Samuelovi knjigi beremo, da ko je kralj David bežal pred Absalomom, je šel prek hudournika Cedron in se povzpel na Oljsko goro. (2 Sam 15,30)

Stropni mozaiki v baziliki narodov v Getsemaniju. Tudi Jezus je šel večkrat skozi to dolino. V zadnjem tednu svojega življenja je vsak dan prihajal v tempelj, zvečer pa se je povzpel na Oljsko goro ali stopil v Betanijo.V noči iz četrtka na petek je moral spet iti preko hudournika, ker je bil namenjen v Getsemani. Evan- geljska pripoved o trpljenju našega Gospoda nam govori o tem, kako se je Jezus v četrtek zvečer želel umakniti v samoto. Zatekel se je na vrt, imenovan Getsemani, kar pomeni stiskalnica za olje. Od nekdaj je točno znano, kje se je raztezal ta vrt, saj se mnenje o tem v zgodovini ni nikoli spreminjalo. Sv. Janez nam izrecno pove, da je vrt ležal onkraj hudournika Cedron.
Potem ko so v dvorani zadnje večerje zaužili velikonočno jagnje, se je Jezus napotil v ta vrt, da bi v njem še zadnjikrat molil, čeprav je bil ves strt od bolečine. Enajsteri so ga spremljali, medtem ko je izdajalec Juda pripravljal svoje izdajstvo. Ko je Jezus prišel do ograde, je svojim učencem pokazal kotanjasto globel, ki se je odpirala v bregu griča. Rekel jim je: »Sedite tukaj, dokler bom molil!« Potem je vzel s seboj Petra, Jakoba in Janeza in je šel malo dalje. Rekel jim je: »Moja duša je žalostna do smrti«. Takoj za tem jih je zapustil in dodal: »Ostanite tu in bedite!« In oddaljil se je v senco oljčnih dreves, kjer se je začel nenadoma tresti in od groze trepetati. Vrgel se je na tla in molil. Učenci, ki so že na pol spali, so kakor skozi moreče sanje zaslišali, kako se dviga v noč njegova žalostna prošnja: »Aba! Oče, vse ti je mogoče! Daj, da gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kar jaz hočem, ampak kar ti!« (Mk 14,36)
Nebo je molčalo. Jezus, ki je bil ves strt od samote in tesnobe, se je vrnil k svojim učencem po tolažbo. Našel jih je speče. Torej niso mogli niti eno uro bedeti z njim. Trikrat je moral Odrešenik v tej noči bridke žalosti okusiti popolno osamljenost v svoji bolečini.
Vrnil se je k molitvi, kjer je bolj kot kdaj prej občutil bridkost zapuščenosti. Spet se je vrgel na tla in še bolj goreče molil. V duši se mu je že prikazoval bridki kelih njegovega trpljenja.Njegov pot je postal kakor kaplje krvi, ki so padale na zemljo. (Lk 22,44) Tedaj se je prikazal angel, ki ga je krepčal. In Jezus se je dvignil, pripravljen na boj s smrtjo, da bi izpolnil voljo svojega Očeta.
Prišla je ura. Bližal se je Juda Iškarjot, za njim pa dolga četa vojakov z baklami v rokah, oboroženih z meči in palicami. Jezus je ob vhodu v vrt zbral svoje učence in čakal na poljub izdajalca. Nekaj trenutkov pozneje so ga zvezanega in od vseh učencev zapuščenega, odpeljali proti mestu. Prerok Izaija je nekoč zapisal: Bil je kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol (Iz 53,7).

Oljke v vrtu Getsemani, ki so bile priča Jezusovega smrtnega boja. V vrtu Getsemani raste osem velikanskih oljk, ki so zelo stare in olesenele. Najnovejše znanstvene raziskave so pokazale, da so morale tu rasti že v Jezusovem času in so bile tako priče Jezuso- vega smrtnega boja. Še vedno vsako leto obrodijo. Iz koščic teh oliv izdelujejo rožne vence.
Getsemanski vrt me je močno nagovoril. Tukaj sem podoživel obdobje iz mojega življenja, ko sem Gospoda vztrajno in goreče prosil, naj izpolni mojo veliko željo in prošnjo. Takrat sem svojim molitvam ponižno dodajal Jezusove besede: Toda ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi.Po letih molitev in vztrajnih prizadevanj se mi je želja izpolnila. Prepričan sem, da je bila takšna Božja volja. Gospodu sem neizmerno hvaležen za to uslišanje in za vse milosti, ki sem jih bil v življenju deležen.

Ob vznožju Oljske gore stoji mogočna cerkev narodov, ob kateri se nahaja vrt Getsemani. Na južni strani vrta stoji bazilika smrtnega boja, imenovana tudi cerkev narodov. Pročelje cerkve je obrnjeno proti dolini, krasi ga pa eleganten stebriščni vhod v bizantinskem slogu. Nad stebrišči je velik mozaik, na katerem je upodobljen prizor, kako Jezus Kristus, Duhovnik in Voditelj, poklanja Bogu ves človeški rod. To cerkev je v letih 1921-1924 obnovila kustodija Svete dežele na ruševinah cerkve iz 4. stoletja. Darove za obnovo so zbrali katoliški narodi z vsega sveta. Notranjost cerkve je razdeljena na tri ladje. Glavni oltar je narejen v obliki keliha. Pred njim je velika nizka skala,
V cerkvi pred oltarjem se časti skalo, na kateri naj bi Jezus potil krvavi pot. ki zavzema skoraj ves prezbiterij.To skalo verniki že od prvih stoletij dalje častijo kot kraj, na katerem je Odrešenik molil v svojem smrtnem boju. Skalo obdaja kovinsko trnje, v katero so vpleteni golobi, ki pijejo iz čaš trpljenja. Apsida in stranske ladje so okrašene z mozaiki, ki prikazujejo Gospodov smrtni boj, Iškarjotovo izdajstvo in prizor, ko Jezusa primejo in zvežejo. Cerkev oskrbujejo patri frančiškani.
V baziliki smo imeli sv. mašo. V uvodu nas je škof Jurij povabil, da bi položili na oltar naše preizkušnje in se Bogu zahvalili za vztrajnost in vzdržljivost, da smo v preteklosti vse zmogli.

Votlina izdajstva, v katero se je Jezus večkrat zatekel s svojimi učenci. Po maši smo obiskali votlino izdajstva, ki se nahaja v bližini cer- kve, do nje pa smo se spustili po stopnicah. Votlina je nepravilne oblike in je dolga 17 m, široka 9 m visoka 3,5 m. Razen odprtine v oboku je skoraj vse ohranjeno tako, kot je bilo v Jezusovem času. Jezus se je gotovo večkrat umaknil sem, kadar je prebil noč na Oljski gori, včasih v pogovoru s svojimi učenci, včasih sam v molitvi. Zelo verjetno je Jezus prav tukaj srečal Nikodema. V votlini je postavljen oltar, krasi jo pa tudi oltarna slika, na kateri je Jezus s svojimi učenci. Ko je Jezus na predvečer smrti v vrtu molil so učenci verjetno prespali v tej votlini.
Sledil je obisk in ogled groba Device Marije,
Grob Device Marije. ki se nahaja v bližini vrta Getsemani. Grob je pod cerkvijo
Vhod v grob Device Marije. vnebovzetja. Zgornji del nekdanje cerkve je porušen. V grobu je telo Božje Matere čakalo na vstajenje, dokler ni bilo vzeto v ne- beško slavo. Ko se po stopnicah spustimo v podzemno cerkev, ki je danes ne razsvetljuje nobeno okno, vidimo na desni strani dolgo galerijo, vklesano v skalo. Tu stoji sveta kapelica,v kateri so nekoč ležali Marijini posmrtni ostanki. Grobnico so ločili od skalnatega ozadja, v katero je bila vklesana. Levi del prednje stene prekriva armenski oltar, na desnem delu pa je skoznjo speljan nizek vhod v grob. V kripti te cerkve izpod stropa visijo številne lehterne - luči, ki nam dajo takoj vedeti, da se ne nahajamo v katoliškem svetišču. Tukaj se nahajajo oltar pravoslavne Cerkve, oltar armenske in oltar koptske Cerkve.