Iz Jeruzalema smo se sedaj odpeljali proti severu v pokrajino Samarijo in v istoimensko mesto Samarijo. To mesto je bilo nekoč prestolnica izraelskega kraljestva. Samarijska pokrajina se dosti ne razlikuje od Judeje, le njena prst je bolj rodovitna. Ko smo se vozili po Samariji, smo opazovali ulice in vasi, ki so neurejene in umazane. Vseh Samarijanov je danes le še okrog 900, od tega 600 tukaj v Samariji, 300 pa jih živi drugje po svetu.
V kraju Samarija so pred nekaj leti pozidali lepo pravoslavno cerkev, katero smo obiskali. V kripti cerkve je Jakobov studenec ali studenec, kjer je Jezus srečal Samarijanko. Ob tem studencu smo lahko tudi mi sedli na obzidek in pili vodo, ki je bila z vedrom potegnjena iz vodnjaka. Očak Abraham je ob prihodu v obljubljeno deželo postavil svoj šotor ob vhodu v to slikovito dolino (1 Mz 12,6-7). Ko se je Jakob vrnil iz Mezopotamije, se je tudi naselil na tej ravnici in tu izkopal vodnjak ter kupil zemljišče, na katerem naj bi počivale Jožefove kosti, prinesene iz Egipta.

Jakobov studenec v Samariji, ob katerem se je Jezus pogovarjal s Samarijanko in ji govoril o živi vodi, katere izvir je on sam. Ta kraj je bil priča evangeljskega prizora, ko je šel Jezus prek Samarije v Galilejo in se je v bližini vasi Sihar ustavil ob Jako- bovem studencu (Jn 4,1-42). Tu se je srečal s Samarijanko in se začel z njo pogovarjati. Med drugim ji je rekel: »Kdor bo pil vodo, ki mu jo bom dal jaz, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, ki mu jo bom dal, postala v njem vrelec vode, ki žubori v večno življenje.« S to primero je Jezus govoril o milosti, katere izvir je on sam.
Ko sta se nadalje pogovarjala o molitvi, je Jezus Samarijanki re- kel: »Pride ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci molili Očeta v duhu in resnici. Prav takih molivcev si namreč želi Oče.«
Nekje pri tem Jakobovem vodnjaku so tudi pasli Judovi bratje drobnico, vrgli brata Jožefa v vodnjak in ga potem prodali trgovcem, ki so ga odpeljali v Egipt. Ko je Jožef tam napredoval, so ob pomanjkanju hrane doma, hodili v Egipt kupovat žito. Tam se jim je Jožef končno dal spoznati. Potem so se preselili v Egipt; bilo jih je 70 ljudi. Tam so živeli 430 let. Ko so šli iz Egipta, jih je bilo že 3 milijone. V Svetem pismu piše, da jih je bilo 600 tisoč pešcev. To moramo pomnožiti s 5, saj so bile z njimi tudi žene in otroci, in tako dobimo približno oceno 3 milijone.
Tukaj je Bog tudi sklenil zavezo z Jakobom. Jakob je vseh 12 sinov blagoslovil in jim razdelil deleže. Do Jakoba se je dedovalo le po enem sinu, pri njem pa se je dedovalo na vseh 12 sinov. 12 deležev je razdelil tako, da je dal vsakemu po en delež, razen Leviju, ki je skrbel za bogoslužje in se je iz njega razvil Levijev - duhovniški rod. Jožef je dobil od očeta dva deleža, saj je rešil vso družino pred lakoto in pogubo.

Iz mesta Samarije smo nadaljevali pot v Jeriho. To je 10 tisoč let staro mesto, saj je nastalo 8 tisoč let pred Kristusom. Je najstarejše arheološko odkopano mesto na svetu in tudi najnižje ležeče mesto na svetu, saj leži na nadmorski višini, ki je približno 300 m pod gladino svetovnega morja. Danes so od raznih arheoloških izkopavanj le še ostanki v obliki kupov peska.
Jeriha je mesto skoraj sredi puščave. A je zelo rodovitno, saj tukaj uspevajo: palme, limonovci, evkaliptusi, topoli, bori. Tukaj pobirajo sadove kot so: marelice, hruške, mandeljne, fige, limone, pomaranče, grenivke in granatna jabolka.

Jeriha je najstarejše arheološko odkopano mesto na svetu. Jeriha je pomembna že v stari zavezi,saj se je tukaj nastanilo Božje ljudstvo, ko je čez reko Jordan prispelo v obljubljeno deželo. Prav Jeriha je bila tista bogata in rodovitna dežela, v katero so že prej poslali oglednike. Ti so ob vrnitvi poročali, kaj vse so videli, med drugim tudi velike grozde. Kanaansko ljudstvo,ki je do tedaj živelo na tem ozemlju, je bilo verjetno že utrujeno in izčrpano. Tako se Izraelcem ni bilo potrebno bojevati proti njim in so se v deželi samo naselili.
Jeriha je znana tudi kot kraj, kjer je bil vzet v nebo Elija, ko se je peljal na vozu in so se pojavili ognjeni zublji (2 Kr 2). V novi zavezi je Jeriha kraj, kjer se je Jezus večkrat zaustavil. Tukaj je poklical Zaheja, višjega cestninarja, ki je splezal na drevo, da bi videl Jezusa (Lk 19,1-10). V tem kraju je ozdravil tudi slepega Bartimeja, ki ga je prosil, da bi spregledal (Lk 18,35-43).
V Jerihi smo se povzpeli na razgledno ploščad, od koder je bil lep razgled na okolico. Potem smo imeli še nekaj časa za okrepčilo in za oddih.

Gora Qarantal, kjer je Jezus preživljal 40 dnevni post v puščavi. Severozahodno od Jerihe se dviga gora, kamor po starem izročilu postavljamo evangeljsko pripoved o skušanju našega Gospoda. V vzhodni steni gore je od 30 do 40 naravnih in umetnih votlin. Po sredini so nanizane celice grškega samostana Quarantal, ki je bil ustanovljen na tem samotnem kraju. Pred votlino,v kateri naj bi po izročilu Jezus sklenil svoj štiridesetdnevni post, stoji kapela (Mt 4, 1-11).
V teh štiridesetih dneh, ko se je Jezus umaknil v puščavo, se je pripravljal na poslanstvo,ki ga je čakalo,da bi nam s svojim lastnim zgledom pokazal izvir, pri katerem naj se napaja vsakršno apos- tolsko delovanje. Hudič je Jezusa skušal. Gospod je te skušnjave dovolil, da bi nam bil podoben tako v tem, kakor tudi prav v vsem, razen v grehu.
Goro skušnjav smo opazovali le iz doline, nanjo se nismo povzpeli.

Pot smo nadaljevali proti reki Jordan. Pokrajina je postajala vedno bolj puščavska. Jordan, katerega zgodovina je popisana v Stari in Novi zavezi, je sveta reke Palestine. Ob njegovih blatnih vodah se je ponovil čudež iz časa odhoda Izraelcev iz Egipta. Kakor so se razmaknili valovi Rdečega morja,tako so se razdelile vode Jordana, ko je Jozue vodil Hebrejce v obljubljeno deželo (Joz 3). In preden je šel veliki prerok Izraela z ognjenim vozom v nebo, se je voda Jordana prav tako razdelila na dvoje in Elija in Elizej sta šla po suhem čez (2 Kr 2,1-13). V vodah Jordana je bil tudi ozdravljen gobavi Sirec Naaman (2 Kr 5,1-14). Za romarja v Sveti deželi pa je Jordan predvsem evangeljska reka, katere bregovi so doživeli prvo Božje razodetje v novi zavezi.
V Lukovem evangeliju beremo o delovanju Janeza Krstnika. V petnajstem letu vladanja cesarja Tiberija je Janez Krstnik, ki je prišel z nerodovitnih judovskih gora, prehodil vso jordansko pokrajino in oznanjal krst spreobrnjenja za odpuščanje grehov (Lk 3,3). Mimoidoče domačine in karavane,ki so nenehno potovale skozi te kraje, je pozival k spreobrnjenju in jim naznanjal, da se je približalo Božje kraljestvo. Povsod se je hitro razvedelo,da se je v Izraelu dvignil nov prerok.Tedaj so prihajali k njemu ljudje iz Jeruzalema in vse Judeje in iz vse jordanske doline. Dajali so se mu krstiti v reki Jordanu in se spovedovali svojih grehov (Mt 3,5-6).
Vsaki skupini obiskovalcev je Janez Krstnik znal povedati besede, primerne prav zanje. Govoril je, da je to njegovo poslanstvo,da pripravi pot nekomu, ki je večji od njega. On bo krščeval v Svetem Duhu in z ognjem. Ko bo napovedani prišel,bo naloga Predhodnika opravljena:zmanjšal se bo in izginil.S kakšnim hrepenenjem ga je čakal!

Na kraju krščevanja ob Jordanu smo obnovili krstne obljube. Nekega dne je iz množice, ki je obdajala Janeza Krstnika, stopil človek kakih tridesetih let, katerega postava in obraz sta odsevala Božje veličastvo. Po notranjem razsvetljenju je Janez v njem pre- poznal Mesija, čigar prihod je oznanjal: »Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta!« (Jn 1,29), je zaklical Krstnik. In ves osupel ga je gledal, kako se mu približuje skupaj z grešniki in ga prosi za krst. Janez ga je hotel od tega odvrniti, zato mu je rekel: »Jaz bi se ti moral dati krstiti, pa ti hodiš k meni.« Jezus mu je odgovoril: »Pusti zdaj, kajti spodobi se nama, da spolniva vso pravico.« Tedaj mu je pustil. Po krstu je Jezus stopil iz vode in takoj so se nad njim odprla nebesa. Zagledal je Božjega Duha, ki se je spu- ščal kakor golob in prišel nadenj. Pri tem se je zaslišal glas iz nebes: »To je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.« (Mt 3,14-17)
Veselje Janeza Krstnika je bilo popolno, saj se je izpolnilo, kar je oznanjal svojim učencem. Pokazal jim je novega učenika, katerega naj se odslej oklepajo. Njemu pa je ostalo samo še to, da s krvjo potrdi svoje pričevanje za Resnico.

Janez Krstnik krščuje Jezusa. Jaz sem se v molitvi spomnil svojih staršev in botre, ki so me nesli h krstu. Bogu sem se zahvalil za milost svetega krsta. Hkrati pa sem molil tudi za moje štiri krščence, katere sem sam kot boter nesel h krstu in se jih tudi sicer v svojih molitvah pogosto spominjam. Ob reki, ki je široka le nekaj metrov, smo se fotografirali, v vodo pomočili roke ali noge, nekateri pa so si vodo nalili tudi v kakšno stekleničko za domov.