Nedaleč od samostana Očenaša na Oljski gori je svetišče vnebohoda.Evangelist Luka pripoveduje,da je Jezus peljal apostole ven,tja proti Betaniji,ter se ločil od njih in se dvignil v nebesa (Lk 24,50). V Apostolskih delih natančno pove, da so se učenci vrnili v Jeruzalem z gore,ki se imenuje Oljska in je sobotni dan od- daljena od mesta (Apd 1,50). Razdalja,ki jo je človek smel prehoditi zunaj mest ne da bi kršil postavo glede sobotnega počitka, je bila 2000 komolcev (to je dober kilometer). Prav toliko meri razdalja, ki vrh Oljske gore ločuje od mesta.
Na tem kraju so v 4. stoletju postavili cerkev v obliki rotunde. To svetišče so, kakor mnoga druga,porušili Perzijci. Potem jo je obnovil opat Modest,a kasneje so jo uničili muslimani. Križarji so stavbo ponovno pozidali in ji dali obliko, ki jo je ohranila do danes. V notranjosti majhnega svetišča je v bel marmor uokvirjen kamen z nekakšno vdrtino, ki naj bi bila po judovskem izročilu odtis Jezusove noge. Tega ne moremo ravno smatrati za relikvijo.
Na tem kraju je torej Jezus štirideseti dan po vstajenju od mrtvih še zadnjikrat blagoslovil svoje učence. Apostoli se zaradi te ločitve niso žalostili. Nasprotno, pokazali so veliko veselje, kajti vnebohod je bil očiten dokaz božanske narave njihovega Gospoda.
Tako smo ta dan že v večernem mraku zaključili prvi dan ogledov v Jeruzalemu. Z avtobusom smo se polni lepih vtisov vračali proti Betlehemu, kjer smo bili nastanjeni. Med vožnjo smo, tako kot tudi vse prihodnje dni, molili rožni venec in večernice. V Betlehemu smo se okrepčali z večerjo, ostanek večera pa si je vsak lahko zapolnil po svoji želji. Jaz sem večere izkoristil za zapisovanje in urejanje dnevnika.

Na 8. dan romanja, v nedeljo, 21. februarja, sem se že zjutraj ob 5.00 uri udeležil sv. maše v votlini Božjega rojstva. Ob prihodu v Betlehem nam je pater Peter povedal, da je v votlini rojstva vsako jutro ob zgodnji uri sv. maša. Če kdo želi, se je lahko udeleži. Mašo to jutro smo obhajali v sveti zbranosti, saj nas je bilo pri njej le 10 vernikov. Potekala je v italijanskem jeziku.
Do zajtrka, ki je bil ob 6.15 uri sem zmolil svoje jutranje molitve. Ob 7.00 uri smo se z avtobusom podali od doma proti Jeruzalemu. Prvi kraj obiska je bila cerkev ob dvorani zadnje večerje.
Z imenom Sion mislimo na nekdanjo goro Sion, ki je pravzaprav jugovzhodno pobočje mesta, to je grič z imenom Ofel,ki je zdaj zunaj obzidja. Tisoč let,kar je v Jeruzalemu na severovzhodni ploščadi kraljeval tem- pelj, so kot goro Sion častili to področje. Ko je grič Ofel ostal zunaj obzidja, se je vsa pozornost kristjanov usmerila v jugozahodni grič, kjer je bilo prizorišče zadnje večerje. V 4. stoletju so na tem mestu zgradili bizantinsko baziliko, ki se je imenovala »sveti Sion«. Na kraju, kjer je nekoč stala ta bazilika, sta sedaj dve svetišči: cerkev Marijinega zaspanja in cerkev zadnje večerje.

V cerkvi ob dvorani zadnje večerje smo to nedeljsko dopoldne obhajali sv. mašo, pri kateri je bil v ospredju spomin zadnje večerje in praznik svete Evharistije. To kar se je zgodilo na veliki četrtek pri zadnji večerji, se zgodi pri vsaki sv.maši. Ker so bile v cerkvi orgle,sem med bogoslužjem z orglanjem spremljal ljudsko petje. Tudi v naslednjih dneh sem v cerkvah, kjer so bile orgle, pri mašah z orglanjem napravil bogoslužja sloves- nejša. Med romarji je bilo veliko dobrih pevcev, tako da je ubrana slovenska pesem odmevala v svetiščih in v naših srcih. To nedeljsko dopoldne so nas obiskale tri slovenske sestre iz skupnosti Lojola, ki živijo in delu- jejo v Jeruzalemu. Skupaj z nami so se udeležile sv. maše.

Oltar v cerkvi zadnje večerje. Prizorišče zadnje večerje velja za enega najbolj točno določljivih svetih krajev v Palestini. Od leta 117 dalje je tu stala majhna cer- kev, ki je gotovo že pred tem dolgo obstajala in označevala gornje prostore hiše. Vedeti moramo, da se je samo ta cerkvica - skupaj z nekaterimi sinagogami - izognila razdejanju Jeruzalema leta 70. Nastala je torej v času apostolov. Cerkev zadnje večerje sta sestav- ljali dve kapeli, druga nad drugo. Zgornja kapela je bila posvečena spominu zadnje večerje in binkoštnega praznika, spodnja kapela pa je ohranjala spomin na umivanje nog.
Ob koncu 4. stoletja so ob severni strani svetišča prizidali pet- ladijsko baziliko. Ta je bila kasneje večkrat porušena in ponovno pozidana. Cerkev zadnje večerje pa je zmeraj ušla uničenju. Zgradba je vse do danes ohranila svojo prvotno podobo svetišča v dveh nadstropjih. V spodnjem delu,ki je danes spremenjen v sinagogo, naj bi bil domnevni Davidov grob.
Po zunanji strani smo se povzpeli na teraso, s katere smo prišli v gornji del hiše, to je v dvorano zadnje večerje. Ta gotski prostor je z dvema lepima stebriščema razdeljen v dve ladji, v kateri prihaja svetloba skozi tri koničasta gotska okna. Dvorana je dolga skoraj 15 m in široka 9 m. Odkar so bili iz tega svetišča leta 1524 izgnani frančiškani, je bilo bogoslužje tu prepovedano, do leta 1948 pa ni bilo dovoljeno kristjanom tukaj niti moliti. Stanje je zdaj nekoliko boljše, saj se verniki smejo zatopiti v molitev in v tiho premišljevanje.
Na tem kraju se je odvijala Kristusova poslovilna večerja z apostoli.Med njo je Jezus svojim izkazal ljubezen do konca (Jn 13,1).
Na začetku večerje je Jezus učencem rekel: »Srčno sem želel jesti z vami to velikonočno večerjo, preden bom trpel.« (Lk 22,15).
Ko je Jezus učencem umival noge, jim je rekel: »Če sem vam torej jaz, Gospod in Učitelj umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge. Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz storil vam.« (Jn 13,14-15).
Sledi naznanilo, da bo izdan, in nato odhod izdajalca v noč (Jn 13,21-30). Končno se zgodi postavitev evharistije in duhovniške službe (1 Kor 11,24-25). Na koncu izreče Jezus poslovilni govor, ki je zapisan v Janezovem evangeliju, v 14, 15 in 16 poglavju.

V dvorani zadnje večerje. Dvorana zadnje večerje nas spominja tudi na Jezusa, vstalega od mrtvih, ki se je prikazal učencem, o čemer poroča evangelist Luka.
Morda je treba sem postaviti tudi srečanje,med katerim je Jezus dal apostolom še zadnja naročila pred svojim vnebohodom (Apd 1).
Zanesljivo pa so se učenci prav tukaj zbrali okrog Marije, Jezusove matere, in v molitvi pričakovali prihod Svetega Duha. Tukaj se je dopolnil tudi veliki čudež binkoštnega dne, saj se je začela Cerkev (Apd 2).
Ko smo v spodnjem prostoru zgradbe obiskali judovsko sinagogo,smo v glavni prostor lahko vstopili samo moški. Na glavi smo morali imeti pokrivalo. Tisti, ki ni imel svoje kape, se je moral pokriti s čepico, ki je bila na voljo ob vhodu. V majhnih prostorih sinagoge smo srečali nekaj Judov, zatopljenih v molitev in prepevanje. Videti je bilo, da moli vsak zase in na svoj način, saj se veliko priklanjajo in delajo razne nenavadne gibe,ki so nam nepoznani.Naše romarice so lahko stopile v ženski del sinagoge, vendar tam ni bilo kaj dosti za videti.