Prisluhnili smo Božji besedi iz 5. Mojzesove knjige; 5 Mz 34

Mojzesova smrt
Mojzes je šel z Moabskih planjav na goro Nebo, na vrh Pisge, ki je nasproti Jerihi. In Gospod mu je pokazal vso deželo: Gilead do Dana, ves Neftali, Efrajimovo in Manasejevo deželo, vso Judovo deželo do Zahodnega morja, Negeb in jordansko pokrajino,dolino palmovega mesta Jerihe do Coarja. In Gospod mu je rekel: »To je dežela, za katero sem prisegel Abrahamu, Izaku in Jakobu, ko sem rekel: »Tvojemu zarodu jo dam.« Dal sem ti, da jo na svoje oči vidiš, vanjo pa ne pojdeš.«
In tam v Moabski deželi je Mojzes, služabnik Gospodov, po Gospodovem ukazu umrl. Pokopal ga je v dolini v moabski deželi nasproti Bet Peorju, za njegov grob pa do današnjega dne ni izvedel nihče. Mojzes pa je imel,ko je umrl, sto dvajset let; oko mu ni otemnelo in moč ga ni zapustila. Izraelovi sinovi so Mojzesa trideset dni objokovali na moabskih planjavah; potem so pretekli dnevi jokanja in žalovanja za njim.
Nunov sin Jozue pa je bil napolnjen z duhom modrosti, kajti Mojzes je položil roke nanj. In Izraelovi sinovi so ga poslušali in delali, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu.
In ni več vstal prerok v Izraelu, enak Mojzesu, ki ga je Gospod poznal iz obličja v obličje, zaradi vseh znamenj in čudežev, za katere ga je Gospod poslal, da jih stori v egiptovski deželi pred faraonom, pred vsemi njegovimi služabniki in pred vso njegovo deželo, kakor tudi zaradi vsega, kar je naredila njegova močna roka, in zaradi vseh strašnih reči, ki jih je Mojzes storil pred očmi vsega Izraela.

Nekaj misli iz pridige škofa Jurija: Ni vstal več človek, kakor je Mojzes. Poti so skrivnostne, a včasih lahko v njih kaj zasledimo. Pri Mojzesu občudujemo bližino z Gospodom, njegovo sprejetje Božjega povabila. Kakšen je bil Mojzes? Vidimo ga na gori Tabor, kjer se med Jezusovim spremenjenjem prikažeta Mojzes in Elija. Elija je prerok z veliko začetnico. Kaj iščemo pri Mojzesu? Njegovo bližino z Gospodom, saj je Gospoda poznal iz obličja v obličje. Zakaj Mojzes ni smel vstopiti v obljubljeno deželo po 40 letih trpljenja? Gospod mu je rekel: »Videl boš pred seboj deželo, vanjo pa ne boš stopil.« Ne boš stopil čez, ker si dvomil v Božjo moč. Kaj so vprašanja njegovega dvoma? Napisal je dve tabli in pet knjig. Ljudstvu je rekel: »Vse to sem napisal,kar sem potegnil iz vašega srca.« Vrtal je vedno naprej in se poglabljal v človeka Ko bo človek zavrgel to Mojzesovo dediščino, ne bo več človek. Kolikor bolj vse to zavrže, toliko bolj se razčlovečuje. Tu Mojzes ni imel miru. Vrtal je dalje in te zapovedi so trajne. Niti ena pičica ne bo prešla do konca sveta. Veličasten način! Vedno več, vedno globlje.
V 4. Mojzesovi knjigi v 11. in 12. poglavju beremo, kako zaradi godrnjanja ljudstva Bog pošlje ogenj, ki použije obrobje tabora. Zaradi očitanja Mojzesu, Mirjam postane gobava. Mojzes prosi zanjo Gospoda, da bi jo ozdravil. »O Bog, ozdravi jo vendar!« Sedem dni je izobčena iz tabora. Mož Mojzes pa je bil krotak bolj kot vsi ljudje na zemlji. Prenašal je ljudstvo,ki ga je želelo kamnati. Imamo dva največja zakonodajalca - Mojzesa in Jezusa. Jezus preseneti,ko reče: »Dana mi je vsa oblast na zemlji in v nebesih.« Kristus bi nam lahko predlagal sto stvari, ki bi se jih lahko učili od njega. A je rekel le: »Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen.« Gospod razodeva vso svojo ljubezen z vso svojo usmiljeno ljubeznijo. V življenju nas večkrat odnese, da ne ostajamo majhni in ponižni. Mojzes posluša godrnjanje ljudstva, Bog se razjezi, a Mojzes prosi za ljudstvo.
Nebeški Oče je Mojzesa potolažil čisto drugače. Reče mu: Pusti ti to obljubljeno deželo. Ti pridi k meni. Obljubljena dežela je pri meni. Stvari lahko vedno obrnemo in uporabimo v dobro. Naš cilj in naša nagrada

Mozaiki iz minulih stoletij. je drugje. Potolažimo se lahko drugje - v Bogu. 40 let je bil Mojzes najprej na dvoru,potem je 40 let kot pastir ovac na Sinaju opazoval kako je ravnati s čredami, in nazadnje mu je Bog za 40 let zaupal v vodenje Božje ljudstvo. Mi imamo na razpolago mnogo let. Človek potrpi, žival pa krepa. Človek si postavlja cilje. Tu se nam odpirajo mnoge smeri. Vse prav pride,tudi padci. Pomembno je, da najdemo pravo razlago zase.

Po maši nam je pater razkazal cerkev, ki jo po opravljenih arheolo- ških izkopavanjih sedaj temeljito restavrirajo. Za javnost je cerkev sedaj nedostopna. A ker se ta pater pozna s škofom Jurijem, s katerim sta nekoč skupaj študirala, je naredil izjemo in nam omogočil ogled. Cerkev je bila

Spomenik na gori Nebo: drog, na katerem je zavita kača. pozidana v bizantinski dobi v 5. stoletju. Na tleh so bili številni mozaiki v več plasteh. Nekateri so nastajali še v kasnejših stoletjih in to na način, da so spodnja tla in tudi mozaike zasuli z gradbenim materialom, zgoraj pa delali nove.

Zunaj blizu cerkve je še znamenit spomenik: drog, na katerem je zavita kača. Spominja na dogodek v izraelski zgodovini, ko je Mojzes po Božjem naročilu obesil kačo na drog, da bi se tisti, ki je bil pičen in se je z vero ozrl na to kačo, rešil pred smrtjo.

Ko smo si vse to ogledali, smo se ustavili v kakšen kilometer oddaljeni delavnici, kjer invalidna mladina izdeluje mozaike in prodaja svoje izdelke. Nekaj izdelkov smo kupili in na ta način podprli njihovo delo in prizadevanje.

Naslednji postanek smo imeli v mestu Madaba, ki slovi po mozaiku, ki prvi v zgodovini prikazuje Sveto deželo. Slavni mozaik se nahaja v pravoslavni cerkvi, ki smo jo obiskali. Zraven cerkve smo opazili pravoslavno šolo.

Pot nas je sedaj vodila do kraja Mukawir, do koder smo se po planotah in hribih vozili eno uro. Mukawir je bil za časa rimskega cesarja Heroda cesarska utrdba, zraven nje pa jih je cesarstvo imelo drugje še več. Tukaj je bil zaprt v ječi in kasneje obglavljen Janez Krstnik. Do vrha hriba smo se povzpeli peš z 20 minutno hojo. Na kraju nekdanje utrdbe je le še nekaj razvalin in dva stebra. S tega mesta so bili spet čudoviti razgledi na Mrtvo morje, ter na okoliške puste, rjave planjave.

Najprej smo prebrali odlomek iz Svetega pisma, ki govori o Izmaelovem rojstvu; 1 Mz 16, 1-15. Škof Jurij nam je v svoji razlagi podrobneje osvetlil opisane dogodke. Saraja je izgnala Hagaro. Hagara je dobila zagotovilo: tudi tvoj sin bo Abrahamov potomec. Podoben bo divjemu oslu. Njegova roka bo proti vsem in roke vseh proti njemu. V življenju je vse rešljivo. Ni položaja, ki ne bi bil rešljiv. Vse je v Božjem načrtu. Vsi so lahko proti nam, a je tudi Božja roka lahko proti vsem.
Z Abrahamom se je začelo izvoljeno ljudstvo. Prerok Malahija je napovedal preroka Elija, ki bo prišel, preden pride Gospodov dan, veliki in strašni. Preroštvo se je začelo. Stoletja kasneje Janez Krstnik pošlje k Jezusu učence z vprašanjem: »Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj drugega čakamo?« Pojavi se dvom. Ni jim bilo vse jasno, a so kljub temu šli naprej v moči vere. Tudi mi delamo kdaj stvari, ki se nam ne zdijo smiselne. To je pričevanje za Boga. Sveto leto usmiljenja je leto Gospodove milosti - ubogim se oznanja evangelij.
Prebrali smo še odlomek iz Matejevega evangelija; Mt 14, 1-12, ki govori o Janezovem delovanju in o mučeniški smrti. V Janezu Krstniku vidimo primerjavo z Mesijem, ki je umrl za odrešenje vseh ljudi, za rešitev sveta. Jezusov predhodnik je šel za zelo poceni stvar na drugi svet. Herod je bil sumničav krvnik. Janez Krstnik je hitro končal svoje življenje, a je njegovo pričevanje prišlo na dan. Tu gre za skrite žrtve, ki imajo svojo vrednost. Kaj šele naše trpljenje! Če nam še las ne pade z glave brez Božje volje.

Razgled z Mukawirja na okoliške hribe.

Škof Jurij nam je razložil še pomen nekaterih imen:
Luka – luč
Matej – dan od Boga
Marko – Bog vojne
Janez – Bog prisege
Zaharija – Gospod se je spomnil
Elizabeta – Bog je obljubil
Janez – Gospod se je usmilil
Iliada je bila za Grke katekizem.

Ko smo se z avtobusom podali naprej, smo v okolici Mukawirja opazovali skalne vdolbine in odprtine, v katerih so nekoč živeli ljudje. Ta dan smo opazovali tudi črede koz, ki se pasejo po bornih pašnikih. Ponekod je bil zraven tudi kakšen pastir. Pot nas je nadalje vodila proti jugu države. Večji del poti smo potovali po avtocesti, ki ima sicer ločene pasove, ni pa posebej dodelana. Pot in pokrajina sta postajali zmeraj bolj pusti in ravninski. Po 4 urah vožnje smo že v večernem času prispeli v mesto Petra, kjer smo se namestili v hotel in odpravili k večerji. Ta hotel je bil precej velik in tudi dobro urejen.
Med potjo sem bil pozoren na čas, ko se zunaj stemni. To se je zgodilo okrog 17.45 ure. Ko je šlo sonce za obzorje, se je v dobrih 10 minutah povsem stemnilo. Puščava, po kateri smo se ta dan vozili, mi je postajala vedno bolj všeč. Čeprav sem ob napovedi, da bomo na romanju potovali po puščavah pričakoval peščene puščave brez vsega drugega v njih, so me jordanske puščave, v katerih prevladuje pusta zemlja, in nad katerimi se dvigajo gore, zmeraj bolj nagovarjale.
Ker nas je bilo vseh romarjev samo 19, smo imeli na avtobusu veliko prostora, zato sem sedel sam v svoji vrsti. Čas vožnje smo izkoriščali za razlage naših voditeljev, za skupno molitev, za medsebojni pogovor, nekaj časa pa je bila med vožnjami tudi tišina, ki jo je lahko izkoristil vsak po svoje. Jaz sem ta čas namenil osebni molitvi. Ker smo bili v postnem času, sem prav vsak dan romanja zmolil enega izmed križevih potov, pa tudi za druge molitve sem imel dovolj priložnosti. Tako sem lahko ves čas okušal Božjo bližino.