Po sv. maši in krajšem ogledu šole nas je pot vodila proti Jerasu (izgovori Džeraš), kjer smo si ogledali bogate ostanke starega rimskega mesta,
Ostanki stebrov iz 2. st. po Kristusu v mestu Jeras. ki je nastalo v 2. st. po Kristusu. Do tja smo se vozili dobro uro. V stari del mesta smo stopili skozi znamenita Hadrijanova vrata, ki izgledajo kot lep portal. Med temi ostanki starodavnega mesta je ohranjenih še ogromno visokih stebrov
Mogočne kolonade v Jerasu. z jonskimi in korintskimi kapiteli,ostanki več poganskih svetišč, talni mozaiki in del obzidja cerkve, posvečene sv. Kozmi in Damjanu, ki sta tu pozdravila neozdravljivo bolezen pri prebivalstvu.Nadalje sta dobro ohranjena še dva amfiteatra,večji izmed njiju lahko sprejme 5 tisoč gledalcev. Na teh ostankih starodavnega mesta smo se zadržali celo dopoldne, saj obsegajo kar veliko površino in bilo je vredno ogleda.
Amfiteater v Jerasu. Ta dan je bilo prijetno toplo, morda okrog 24 stopinj C in podobne temperature so nas spremljale ves teden.
Pot smo nadaljevali po razgibanem terenu hribov in dolin. V tem predelu države je še kar veliko zelenja, zlasti oljčnih nasadov. V prihodnjih dneh smo lahko občudovali tudi drevesi popra in ta- mariske. Vozili smo se skozi več strnjenih naselij in mest. Bolj kot smo se oddaljevali od glavnega mesta, slabše so bili kraji urejeni, ob poti so se pojavljale tudi razmetane smeti. V manjših mestih so bile trgovine v zgradbah in hkrati kar na tleh pločnikov. Opazovali smo tudi domačine, oblečene v tipična jordanska oblačila z rutami na glavi. Arabska dekleta začnejo obvezno nositi ruto s 14 leti.

Duhovni in strokovni voditelj romanja je bil škof dr. Jurij Bizjak Drugi kraj, ki smo ga ta dan obiskali so Tesbe (izgovori Težbe). Parkirali smo avtobus in se peš povzpeli do kraja, kjer je v bizantinski dobi stala bazilika. O tem pričajo ostanki obzidja in kamnov, zlasti pa talni mozaiki. En kilometer stran od tega kraja je bil rojen prerok Elija, ki je največji med starozaveznimi preroki.
Vse dni romanja smo na vsakem pomembnem kraju, ki smo ga obiskali, najprej prebrali odlomek iz Svetega pisma, ki se je nanašal na ta kraj. Temu je sledila še izčrpna razlaga škofa dr. Jurija Bizjaka, duhovnega vodja romanja. Škof Jurij je največji strokovnjak za Sveto pismo v Sloveniji. V Sveto pismo se je poglabljal na študiju v Rimu, kjer je študiral na Papeškem bibličnem inštitutu in na Papeški univerzi Urbaniana. Med drugim je dolga leta predaval Sveto pismo na Teološki fakulteti v Ljubljani. V akademskem letu 1990-1991 se je strokovno izpopolnjeval v Jeruzalemu; predvsem iz biblične arheologije in zgodovine.

Romanja se je udeležilo 5 diakonov. Z nami je romalo tudi pet diakonov, študentov 6.letnika teologije ki bodo v tem letu posvečeni v duhovnike: Matej Gnidovec, Janez Arnež, br. Boštjan Horvat (frančiškan), br. Tonček Borovnjak (minorit) in br. Mitja Štefan Franc (salezijanec). Mitja se nam je pridružil v drugem tednu s skupino novozaveznih romarjev.
Po vrnitvi v hotel smo imeli skupno večerjo. Po njej se nas je skupina osmih romarjev odpravila na sprehod
Na večernem sprehodu po glavnem mestu Amman. in ogled starega dela mesta. V skupini večernih sprehajalcev so bili poleg mene: Doroteja, Slavica, zakonca Mirja in Sandro, s. Ivanka, Eva in Barbara. Po stojnicah in trgovinah prevladujejo orientalska oblačila, nakit, sadje in drugi trgovski izdelki. Kot zanimivost naj omenim, da so trgovine razporejene tako, da si v zaporedju sledi več trgovin z istim blagom, oziroma takšnih, ki ponujajo npr. oblačila, nekaj metrov naprej takšnih, ki ponujajo akvarije in sobne ribice, tem morda sledi več zaporednih trgovin z nakitom in tako dalje. Nekateri trgovci poskušajo kupce pritegniti z izpuščanjem dišavnih plinov. V mestu smo si ogledali tržnico, ki je zelo založena. Nekateri izmed naših so se zanimali za različne začimbe, ki jih je bilo na kupe, jih pokušali, duhali in tudi kaj nakupili. Na stojnicah smo pokušali tudi sok granatnih jabolk, sladkornega trsa, pomaranč in še česa. Naj navedem še to, da je v teh krajih treba nujno zbijati cene pri vseh prodajalcih ali ponudnikih drugih storitev na pol ali na tri četrt, sicer orientalski trg ne deluje. Čistoča in urejenost ulic je slaba, pločniki so nedodelani, prehodi za pešce so označeni le s semaforji, zebra na tleh je prava redkost. Semaforji sicer delujejo in jih vozniki upoštevajo, a drugače je promet precej divji. Na cestah smo srečevali veliko taksistov, ki se prevažajo prazni in hupajo mimoidočim v upanju, da dobijo potnike. Vsi taksisti imajo avtomobile v enotni rumeno zeleni barvi.

V torek, 16. februarja, smo dan pričeli z molitvijo hvalnic ob 7.00 uri. Sledil je zajtrk, takoj za tem pa smo pobrali vso prtljago in se odpeljali z avtobusom naprej. Še zmeraj sta nas spremljala vodič Jozef in varnostni policist.
Prvi kraj, ki smo si ga ta dan ogledali, je bila gora Nebo, ki leži na nadmorski višini 800 m. Do tja smo se vozili eno uro. Ker se je naša pot med vožnjo vedno bolj dvigala, so se nam odpirali zmeraj lepši razgledi. Planjave in griči, po katerih smo se vozili, so bili delno zeleni, delno rjavi. Ponekod raste zelena trata, videti je bilo nekaj oljčnih nasadov in nekaj drugega drevja. A strnjenega gozda, kot ga poznamo v Sloveniji, tam ni.
Gora Nebo je pomembna zato, ker je po 40 letih potovanja izvoljenega ljudstva po puščavi, Mojzes prispel na to goro. Od tukaj je skupaj z ljudstvom zrl obljubljeno deželo, a vanjo ni vstopil. Na tej gori je namreč umrl in so ga tukaj pokopali.
Ta dan je bilo lepo sončno vreme z nekoliko koprenaste oblačnosti v daljavi.Imeli smo razglede daleč naokoli Videlo se je Mrtvo morje, planote in doline, višave in puščave. Pihal je rahel hladen veter. Leta 2000 je ta kraj obiskal papež Janez Pavel II., ko je prvič obiskal Jordanijo. Ker smo bili napovedani, da pridemo kot skupina ta dan na ogled gore Nebo, nas je sprejel predstojnik patrov frančiškanov, ki delujejo na tem kraju.

Daritev svete maše na gori Nebo. Najprej smo v manjši kapeli na vrtu obhajali sv. mašo. V uvodu nas je škof Jurij spomnil, da je Bog Mojzesu po 120 letih življenja rekel: Pridi k meni. Ne na tej strani, na kateri si ti hotel, ampak na drugi. Z gore Nebo so šli ogledniki v kanaansko deželo in se vrnili, ter poročali, kaj so videli. Med 40-letnim potovanjem po puščavi je Bog Mojzesovo smer spreminjal. Mojzes je svoje ljudstvo pripeljal na prag obljubljene dežele. To se dogaja običajno tudi nam. Na za- četku nam stvari ne gredo tako, kot bi si želeli. To so Božji načrti, takšne so naše življenjske poti. Vsak izmed nas naj prisluhne svoji življenjski poti in jo izroči Bogu. Škof nas je povabil, naj svoja srca odpremo Bogu.