V sredo, 17. februarja, smo se prebudili v krasno jutro. Ko sem v sobi odgrnil zaveso, so se mi odprli razgledi na hribe in gorovje na desni strani, ter na nižine in doline na levi strani. Vse je bilo ne- koliko oddaljeno od nas in obsijano s prvimi jutranjimi sončnimi žarki. Zunaj je pihal rahel hladen veter, ki je v oljčnih vejah na drevesu pod mojim balkonom spodbujal prijetno šelestenje. Na oddaljenem gorovju so nam kasneje pokazali tudi Aronov grob, ki se je od daleč videl le kot bela pika.
Po zajtrku smo vzeli vso prtljago in se ob 8.00 uri z avtobusom podali na pot. Kraj, kjer smo prenočevali, je bil sredi hriba, zato smo se sedaj spuščali v dolino. Ob poti smo srečevali otroke, ki so hiteli v šolo. Našo pozornost so pritegnila dekleta, z glavami ovitimi v ruto. Fantje so
Ogled skalne soteske v mestu Petra. oblečeni čisto normalno, tako kot se oblačimo pri nas.
Po kratki vožnji smo na parkirnem mestu pustili avtobus in se od- pravili do vhoda v skalno mesto Petra. To je največja jordanska naravna in zgodovinska znamenitost, ki prinaša državi tudi največ prihodka. Že podatek, da imajo kljub vstopnini, ki znaša skoraj 60 evrov, vsak dan veliko turistov, pove, da gre za nekaj posebnega. Petra je prastaro mesto Nabatejcev in je danes pod zaščito Unesca. Skrito je v skalah in je nastalo pred približno dva tisoč leti ali morda še prej. Zanesljivo je obstajalo v času cesarja Hadrijana, ki je vladal v Rimskem cesarstvu v 2.st. po Kristusu. Mesto so odkrili šele v 20. stoletju.

Izhod iz skalne soteske. Najprej smo nekaj časa hodili po široki makadamski cesti in ob strani že opazovali rjavo rdeče skale, v katerih je tukaj živeče ljudstvo pokopavalo svoje pokojne. Po kakšnem dobrem kilometru hoje smo prišli do ozke skalne soteske, neke vrste kanjona. Pred nami je bil sedaj od 3 do 4 m širok hodnik, na levo in desno pa naravne stene iz kamna, ki v višino merijo od 50 do 150 m. Te so navpične ali pa raznih oblik. Sončni žarki so se poigravali med skalami in se izmenjavali s sencami, ki so padale enkrat na eno, drugič na drugo stran. Kanjon, po katerem smo se z občudovanjem naravnih lepot pomikali naprej, je dolg 1200 metrov. V stene so vklesani tudi razni reliefi in oblike.
Po poti smo srečevali konjenike, ki so se ves čas ponujali, da bi nas peljali in se- veda kaj zaslužili. Prav tako so bili naravnost vsiljivi prodajalci raznih razglednic in nakita, ki so kar hodili za nami. Po poti skozi kanjon smo dvakrat preizkusili kakšna je akustika in zapeli slovensko pesem. Kako lepo je zazvenelo in odme-
Po izhodu iz skalne soteske se obiskovalcu odpre pogled na
izklesan skalni relief, največjo znamenitost mesta Petre. valo od gorskih sten! Mimoidoči turisti so nam z navdušenjem zaploskali. Ko smo se približali koncu tega kanjona, smo se naenkrat zaustavili pred velikim reliefom vhoda v grobnice. Ta relief je ves vklesan v kamen in meri 40 m v višino, ter 28 m v širino. Spada med največje svetovne znamenitosti. Prostor pred znamenitim reliefom je večji. Na njem smo srečali osedlane kamele in njihove vodnike.
Po nekaj minutnem odmoru smo se odpravili odkrivat dolino, ki se je sedaj počasi odpirala in širila. Tukaj so bili poleg taksi kamel in konjev na razpolago še taksi oslički. Po dobri uri sprehajalne hoje, ogledov skalnih lepot, med katerimi sta izstopala v skalo vklesan amfiteater in skalna dvorana, smo prispeli do ostankov bazilike iz bizantinske dobe. Kot streha nad tem nekdanjim svetiščem je danes le šotorsko platno, razvito in pripeto na posebnih stebrih. Po tleh je ohranjenih še nekaj mozaikov, zunaj pred vhodom pa je krstilnica.

Potovanje s kamelami po skalnem mestu Petra. Po maši je sledila vrnitev nazaj do parkirišča. Ena izmed naših romaric,Slavica,ki je nekoliko težje hodila, se je že prej dogovorila z vodnikom kamele, da jo bo peljal. Ta vodnik je vodil skupaj dve kameli. Ker je bilo tako zabavno opazovati Slavico na kameli, sem se odločil še jaz,da bi rad prvič v življenju zajahal kamelo. Vodnik je ustavil in splezal sem na osedlano kamelo. Vožnja je bila prav zabavna, a tudi malo adrenalinska, še posebej takrat, ko sta kameli začeli teči. Po kakšnih dveh kilometrih poti smo prispeli do zna- menitega reliefa Petre. Tam sva s Slavico izstopila, še prej pa naju je vodnik kamel fotografiral. Ostal nam je še peš povratek po ozkem skalnem kanjonu proti izhodišču dnevnega izleta.
Po vrnitvi iz skalnega mesta Petre smo se skoraj vsi okrepčali v gostilni, ki jo vodi nek Bosanec. Ta se nam je v začetku predstavil, saj je izvedel, od kod prihajamo. Pred odhodom avtobusa smo nakupili še nekaj spominkov.

Pot po puščavi, kjer se iz ravninskih delov nenadoma dvigajo gore. Pot nas je sedaj vodila proti skrajno južnemu delu države. V dveh urah vožnje, ki sta bili pred nami, smo občudovali puščavo. Ta je postajala vedno lepša; vse bolj pusta in rjava. Iznad ravninskih delov so se kar nenadoma dvigale gore. Ker je bila cesta, po kateri smo se vozili dokaj dobro urejena, sem imel občutek, kot da se v Sloveniji vozimo po Kredarici, ki leži na višini 2500 m, na našo levo in desno pa se dvigajo skalni vrhovi. Med občudovanjem teh lepot sem imel v roki ves čas fotoaparat in z njim beležil, kar se je dalo, ker je naš spomin omejen, fotografija pa nam lahko ostane pričevalka videnega dolga leta. Ta puščava, po kateri smo se vozili zadnje ure, leži na nadmorski višini kakšnih 600 m.
Zadnje kilometre do izraelske meje, proti kateri smo bili namenjeni, smo se spustili navzdol proti obmor- skemu mestu Aqaba. To moderno in lepo mesto leži ob Rdečem morju, kjer je četveromeja med Jordanijo, Savdsko Arabijo, Egiptom in Izraelom. Na zahodni strani je mesto obdano z gorovjem, kar mu daje poseben pečat. V Aqabi se nismo nič ustavljali ali si mesta ogledovali, ampak smo se takoj zapeljali do izraelske meje. Izstopili smo iz avtobusa in vzeli vso prtljago. Poslovili smo se od šoferja, ki nas je tri dni vozil po državi, od turističnega policista, ki nas je ves čas spremljal in od vodiča Jozefa, ki nam je te dni približal skrivnosti Jordanije.
V roke smo vzeli svoje kovčke in peš prečkali mejo. Razen nekaj tujcev na meji nismo srečali drugih ljudi, ki bi bili namenjeni v Izrael. Vsa naša prtljaga je šla dvakrat skozi radarsko kontrolo, nekaterim pa so kovčke celo osebno odprli in pregledali vse, kar je bilo v njih.

Turistično mesto Eliat leži na jugu Izraela, ob Rdečem morju. Na izraelski strani nas je že čakal avtobus, s katerim smo se od- peljali v bližnje mesto Eliat (izgovori Elat), kjer smo se namestili v hotel Vista. Prvi vtisi izraelske države in mesta Eliat so nam dali občutek izredne urejenosti in čistoče dežele. Eliat je veliko moderno mesto ob Rdečem morju, po katerem ima Izrael dostop do Indijskega oceana. Ceste in promet na njih so odlično speljani, pločniki in krožišča se dopolnjujejo z zelenicami, s cvetnimi gredicami in z dateljnovimi palmami.
Čas pred večerjo sem izkoristil za sprehod v bližini hotela, za molitev in sprostitev. Zunaj je bila že tema. Po večerji smo imeli na programu spoznavni večer. V dnevnem prostoru v avli hotela smo se posedli v krogu in s svojimi kratkimi predstavitvami obogatili drug drugega. Tako smo se še bolj spoznali in si postali med seboj skoraj prijatelji. Te vezi smo v naslednjih dneh samo še poglabljali in negovali. Preden sem legel k počitku, sem se potrudil še z zapisovanjem dnevnika.