V soboto, 27. februarja, smo dan pričeli z zajtrkom ob 6.30 uri. V hotelu smo vzeli vso svojo prtljago in se ob 7.30 uri odpeljali iz Nazareta. Pot nas je vodila proti Tel Avivu - Yafi, glavnemu mestu Izraela,ki šteje en milijon prebivalcev. Mesto leži ob obali Sredozemskega morja.
Zapeljali smo se do cerkve sv. Petra. Najprej smo v bližini cer- kve izstopili iz obljubljene dežele skozi Petrova vrata. Peter se omenja v Jaffi zato, ker je kot gost prebival pri nekem strojarju Simonu.Obiskali so ga poslanci stotnika Kornelija iz Cezareje in ga prosili, naj pride tja in ga krsti. Peter je s tem odprl vrata vere poganom (Apd 10,1-33). Peter je v Jaffi tudi obudil od mrtvih Tabito (Apd 9,36-43).
V cerkvi smo obhajali sklepno sv. mašo. Maša je bila velikonočna,z evangeljskim odlomkom o dveh učencih na poti v Emavs (Lk 24,13-35). Škof Jurij nas je spodbudil, naj gremo v življenje in oznanjamo čudovita Božja dela, ki smo jih doživeli v teh dneh romanja po Sveti deželi.
Pred odhodom na letališče smo se zapeljali še do kraja Lida, ki se omenja v Novi zavezi. Obiskali smo grško pravoslavno cerkev in v njej grob sv. Jurija. Sv. Jurij je bil vojak, ki je kot kristjan junaško prenesel dolgotrajno mučenje. S svojo izpovedjo vere je spreobrnil mnogo ljudi. Nazadnje je bil okrog leta 303 obglavljen. Njegov grob je bil najprej v palestinskem mestu Uda. Vendar je dal cesar Konstantin njegovo telo prenesti v Lido in nad njegovim grobom so sezidali lepo baziliko.

Po kratkem oddihu v mestu Lidi smo se odpeljali na letališče Ben Gurion v Tel Avivu - Yafi. Tja smo prispeli ob 13.00 uri. Do odhoda letala malo po 16.00 uri nas je čakalo še kar nekaj kontrolnih pregledov. Naši voditelji romanja so nas že v naprej opozorili, da Izraelci na letališču zelo strogo pregledujejo potnike. Čutijo se namreč ogrožene in imajo nek strah, da jih bo kdo napadel s terorističnim napadom ali s čim podobnim. Nekaj romarjev so odbrali, med njimi sem bil tudi jaz, da smo morali iti skozi posebej stroge kontrole. Na koncu smo ugotovili, da smo bili sumljivi le mlajši ljudje.
Ko smo uspešno prešli vse kontrole, nam je ostalo še pol ure prostega časa do odhoda na letalo. Letališče v Tel Avivu je kar veliko. Ko je bil čas za to, smo se vkrcali na letalo. Naš let se je pričel ob 16.20 uri, tako kot je bilo predvideno. Leteli smo z letalsko družbo Lufthansa. Letalo Airbus A 321 - 200 je imelo okrog 220 sedežev. Leti z hitrostjo 840 km/h. Ob vzletu je bilo delno jasno vreme. Ko smo se dvignili od tal, se je videlo mesto pod nami, vse dokler ga niso zakrili delno pretrgani oblaki. Potem se eno uro ni nič videlo na zemljo, saj smo še pri dnevni svetlobi leteli nad morjem oblakov. V tem času so nam na letalu postregli z večerjo. Potem sem pa naenkrat opazil, da se že vidi pokrajina pod nami, kar me je močno razveselilo. Ker je bil moj sedež drugi od okna, za nameček pa je razgled oviralo še krilo letala, sem odšel na sprednji del letala, kjer so ob prehodnih hodnikih dostopni razgledi skozi prosto okno. In tukaj sem se dobesedno prilepil na okno za tri ure. Razgledi na zemljo so bili sedaj odprti, tako da sem lahko občudoval pokrajino. Ko se je znočilo, so bila mesta in kraji, odeti v nočno razsvetljavo, videti nepozabno lepo. Po ozvočenju je bilo napovedano, da bomo leteli čez Turčijo, čez Tesalonike v Grčiji, čez Beograd in nad Avstrijo do Frankfurta v Nemčiji. Najverjetneje smo leteli tudi čez Slovenijo, a kje, to ni bilo moč ugotoviti. Kar je bilo razgledov še pri dnevni svetlobi, se je videlo pod nami otoke sredi morja. Nekateri so bili poseljeni, saj je bila na njih razsvetljava, drugi neobljudeni. Ta čas smo leteli gotovo čez Grčijo. Temu je sledil let čez kopno ozemlje. Ker je bila zunaj zdaj že tema, so se videla osvetljena številna mesta in kraji. Te lepote so me navduševale vse do pristanka v Frankfurtu. Čudoviti razgledi, katerih sem se lahko sedaj naužil, so bili krona celotnega bogatega romanja.
Na letališču v Frankfurtu smo pristali ob 20.00 uri po srednjeevropskem času. Let je bil dolg 4 ure in 40 minut. Po izstopu iz letala smo se po dolgih hodnikih približali postaji, od koder smo se s posebnim vlakom – metrojem prepeljali do naslednjega terminala. Sledila je radarska kontrola, čez katero smo morali iti vsi s svojo osebno prtljago. Po hodnikih smo se prebijali naprej do našega vstopnega mesta za naslednji let. Ostalo nam je še slabe pol ure prostega časa, ki smo ga izkoristili za oddih. Ko je bil čas za odhod na letalo, smo vstopili čez kontrolo. Do našega letala nas je sedaj odpeljal poseben avtobus in to kar precej daleč, morda 1 do 2 kilometra. Tako smo vstopili na letalo za let v Benetke. Zunaj je bilo hladno in vetrovno vreme. To smo še bolj čutili zato, ker smo prišli iz toplih krajev, kjer so nam bili kratki rokavi vsakdanje dnevno oblačilo.
Ko smo poleteli iz Frankfurta, je bila krasna vidljivost nad mestom. Moj sedež je bil drugi od okna. Zraven okna je sedel nek moški, ki se je takoj lotil dela na svojem prenosnem računalniku. Kmalu po vzletu sem ga prosil, če lahko zamenjava sedeže, saj sem si želel opazovati zunanji svet. Takoj je bil za to. Tako mi je bilo dano še dobre pol ure občudovati zemeljsko površino z zraka in uživati lepe nočne razglede. Potem so pa nenadoma oblaki zaprli ves razgled. Čas sem izkoristil za molitev večernic. Kmalu zatem pa smo se že bližali letališču v Benetkah, še nekaj lepih razgledov smo bili deležni in po eni uri in 15 minutah vožnje smo izstopili.
Čakal nas je še prevzem prtljage. Ob 23.45 uri smo se s posebnim avtobusom iz Benetk odpeljali proti domu. Zunaj je bilo hladno deževno vreme, kar pa našega razpoloženja ni motilo, saj smo bili vsi polni lepih vtisov in doživetij. Po poti proti Ljubljani smo se poslovili že od nekaterih romarjev, ki so prej izstopili. V Ljubljano na Vič smo prispeli ob 2.30 uri, se poslovili drug od drugega in se odpeljali vsak na svoj dom.

V dneh po vrnitvi z duhovno in strokovno bogatega romanja sem se srečeval z mojimi sobrati, s sorodniki, prijatelji in znanci. V pogovoru sem jim poskušal posredovati globoke vtise, ki jih je Sveta dežela pustila v mojem srcu. Na kratko sem jim posredoval to, kar se v nekaj stavkih da povedati. Že v prvih dneh po vrnitvi sem napravil izbor med številnimi fotografijami, ki sem jih posnel. Fotografije za predstavitev sem si uredil na računalniku, hkrati pa jih tudi razvil in zložil v poseben album. Tistim, ki so želeli več izvedeti o romanju, sem lahko ob slikah obširno predstavil svetopisemske kraje in naše srečanje z Jezusovo domovino. Vsakemu sem želel dati tudi kakšen spominek, ki sem ga prinesel domov: jaslice, križe, rožne vence, spominske podobice in druge spominke. Vesel sem bil, ko so jih sprejemali z hvaležnostjo in globoko vero.
Bogu sem hvaležen, da sem lahko romal po krajih našega odrešenja. To duhovno izkustvo bo moja dediščina za vsa nadaljnja leta, kolikor mi jih bo Bog še namenil. Da bo ostal spomin čim bolj živ, sem se potrudil in spisal pričujoče delo. Moja želja je, da bi se ob njem obogatili tudi vi, ki ste ga vzeli v roke.