Sledil je odhod z avtobusom do nekaj kilometrov oddaljenega kraja Kana Ga- lilejska, kjer je Jezus storil prvi čudež, ko je na poroki vodo spremenil v vino. Obiskali smo srednje veliko cerkev, ki je postavljena v spomin na ta dogodek. Pod cerkvijo smo si ogledali arheološke izkopanine, kjer hranijo med drugim en kamniti vrč, takšen, kot so bili vrči v Jezusovem času. Gre za kamniti vrč, ki drži med 80 in 120 litri vode. Takšne težke vrče so uporabljali v tistih časih zato, da so v njih hranili vodo za razne vsakdanje potrebe.
Temu ogledu je sledila posebna slovesnost v cerkvi, obnovitev poročnih za- obljub vseh navzočih zakonskih parov. Izmed naših
V takšnih kamnitih vrčih je bila voda,ko jo je Jezus spremenil v vino romarjev dva zakonska para letos obhajata srebrno poroko. Voditelji so povabili pred oltar še druge zakonske pare, da so se pridružili slavljencem. Petim zakonskim parom je škof Jurij izrekel voščila in jih s spodbudnimi besedami opogumil za nadaljnjo skupno zakonsko pot. Zakonci so obnovili svoje poročne zaobljube in prejeli škofov blagoslov.
Ob tem lepem obredu sem bil ganjen. Sam namreč visoko cenim krščanske zakonce, ki se v življenju trudijo živeti v medsebojni ljubezni, sprejemajo od Boga otroke v svoje zakonske skupnosti, jih vzgajajo v poštene ljudi in dobre kristjane ter se zanje žrtvujejo. S svojim zglednim življenjem so v današnjem času veliki pričevalci za živega Boga, ki biva med nami. Ljudje, ki se z njimi srečujejo, nehote morajo pomisliti na Boga, saj je on tisti, ki jim daje moč za življenjsko pričevanje.

V Kani Galilejski smo obhajali slovesnost obnovitve poročnih zaobljub vseh navzočih zakonskih parov. Popoldne smo se odpeljali v nekaj deset kilometrov oddaljeno mesto Akka, ki leži ob Sredozemskem morju. Tukaj so večinsko prebivalstvo Judje in muslimani, kristjanov je le za vzorec. V tem mestu,ki leži blizu Libanona,so v 11. in 12.stoletju križarji pozidali veliko cerkva; omenja se število 60, in naredili mesto krščansko. Mesto pa omenja že apostol Pavel v svojih pismih v Novi zavezi. Pavel je v tem kraju obiskal krščansko skupnost, ki je nastala že v prvih letih Cerke. Kustodija Svete dežele ima danes v tem kraju enega duhovnika frančiškana, z nalogo,da brani kraje Svete dežele. Ob našem obisku nas je sprejel in spregovoril nekaj o svojem delu. Je ravnatelj srednje šole,ki jo obiskuje 500 dijakov, muslimanov in kristjanov. Povedal nam je, da je šola zaprta ob petkih,ko praznujejo muslimani, in ob nedeljah,ko praznujejo kristjani. Obiskali smo majhno cerkev, ki jo je ta pater obnovil. Stopili smo še v kripto, ki leži pod njo in so jo pred kratkim odkopali. Ugotovili so, da je bila to nekdaj cerkev, zato jo sedaj obnavljajo.

Iz Akke smo se odpeljali proti mestu Haifa, ki je tretje največje izraelsko mesto in leži ob Sredozemskem morju.Mesto se razteza ob vznožju in po pobočju gore Karmel. Zaradi takšne geografske lege se zato razteza vsaj 10 km daleč ob obali in ne tvori osrednjega mestnega centra.Na obiskovalca napravi izreden vtis,saj je zelo lepo urejeno. Ko smo se peljali skozi mesto, smo sredi hriba zagledali zelo lep park večjih dimenzij, z vrhunsko urejenimi zelenicami in vrtovi. Gre za park in vrtove Bahajske skupnosti. Bahajci so manjša verska skupnost, ki se je pričela razvijati v arabskih deželah proti koncu 19. stoletja. Izšli so iz muslimanske vere in se odcepili. Center Bahajske skupnosti v Haifi je eden izmed dveh centrov, ki jih ta vera premore. Na vrhu parka je postavljena večja grobnica, v kateri hranijo posmrtne ostanke svojih ustanoviteljev.

Karmelska Mati Božja v svetišču na gori Karmel. Cilj našega obiska je bila gora Karmel, ki se dviga nad Haifo. Ime Karmel po- meni Božji vinograd. Ta kraj se velikokrat omenja že v Stari zavezi. Spomini na preroka Elija in Elizeja so že zgodaj zbudili ljubezen do gore Karmel. Od 6. stoletja dalje so na gori prebivali puščavniki.Pozneje so menihi živeli v votlini imenovani Šola za preroke. Na različnih krajih po gori je bilo tudi več laver, to je pravoslavnih samostanov.
Nad Haifo je samostan Stella maris. Tu je središče strogega reda karmeličanov in karmeličank. Za njihovega ustanovitelja velja sv.Bertold,ki je tukaj kot član križarske odprave ustanovil prvi samostan leta 1156. Po padcu Sv. Janeza v Akronu so morali menihi pobegniti ali pa so jih muslimani pobili. Šele leta 1767 so se na gori Karmel lahko dokončno naselili karmeličani. Samostan, ki je videti kakor trdnjava, je bil zgrajen leta 1827.
Zaustavili smo se v cerkvi Naše Gospe z gore Karmel, ki jo krasijo izredno lepe freske. V tem svetišču smo opravili pobožnost petih litanij Matere Božje.
Čudovite stropne poslikave v svetišču na gori Karmel. Litanije se peli naprej naši diakoni in tako povzdignili to molitev. V tej karmeličanski cerkvi imajo posebno obeležje nekateri priljubljeni svetniki,ki izhajajo iz karmeličanskega reda: sv. Terezija Avilska, sv. Janez od Križa, sv. Edith Stein in sv. Mirjam Baouardy ali mala Arabka.
Po molitvi v cerkvi smo se še zunaj nekoliko razgledali čez mesto, saj je z vrha hriba, ki leži na višini nekaj čez 500 m, lep razgled na morje in na samo mesto Haifa. V objektiv svojega fotoaparata sem ujel tudi krasen sončni zahod,ki se tukaj odvije zelo hitro,saj se dan v trenutku prevesi v noč. Potem smo se z avtobusom začeli spuščati z gore Karmel in se napotili nazaj proti Nazaretu. Spodaj v pristanišču mesta Haifa
Glejte, na gori Karmel že sonce zahaja. smo opazili veliko ladjo križarko, s katero so verjetno prispeli turisti na ogled krajev Svete dežele, zlasti Nazareta in okolice Galilejskega jezera.
Ob vrnitvi v hotel v Nazaretu smo dan sklenili z večerjo, pri kateri smo nekateri poskrbeli za malo zabave. Oblekli smo se v Arabce s pomočjo posebnih arabskih rut, ki smo jih v minulih dneh nakupili za spomin. Potrebno je, da se ljudje malo razvedrijo in nasmejijo. Našega arabskega izgleda so bili veseli tudi hotelski natakarji, saj so nas prosili za skupinsko fotografiranje.
P. Peter Lavrih, komisar za Sveto deželo in naš voditelj romanja, je vsakemu izmed udeležencev po večerji podelil še spominsko diplomo, ki izkazuje, da smo obiskali Sveto deželo.