Pot nas je pripeljala do Genezareškega jezera, ki leži na nadmorski višini - 200 m, torej v depresiji, tako kot Mrtvo morje. Jezero je dolgo 24 km in široko 12 km, globina jezera pa v najglobljem delu ne presega 50 m. Genezareško jezero ima več imen: Tiberijsko jezero, Galilejsko morje, Kineret. Od severa proti jugu teče skozi jezero reka Jordan,ki se kasneje izliva v Mrtvo morje. Reka Jordan je največja izraelska reka, čeprav je široka le nekaj metrov. Če nam je znan ta podatek, potem lažje razumemo, zakaj je v Izraelu toliko puščavskega sveta. Če ni vode, tudi življenja ne more biti. Genezareško jezero je sladkovodno jezero in v njem ribiči najdejo veliko različnih rib. Na zahodnem in severnem obrobju jezera so nekoč ležala majhna mesta, katerih imena nam je ohranil evangelij: Magdala, Kafarnaum, Betsajda Julija in Horazin. Za nas kristjane pa je to Jezusovo jezero, saj se je tukaj Jezus tolikokrat mudil s svojimi apostoli, delal čudeže in jim oznanjal nauk o Božjem kraljestvu.
V Lukovem evangeliju beremo zapis o čudežnem ribolovu:
Ko je Jezus nehal govoriti, je rekel Simonu: »Odrini na globoko in vrzite mreže za lov!« Simon pa mu je odgovoril: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, toda na tvojo besedo bom vrgel mreže.« Ko so to storili, so zajeli veliko množino rib, tako da so se jim mreže začele trgati. Pomignili so tovarišem v drugem čolnu, naj jim pridejo pomagat. Prišli so in napolnili oba čolna, tako da sta se skoraj potapljala.
Ko je Simon Peter to videl, je padel Jezusu pred noge in rekel: »Pojdi od mene Gospod, ker sem grešen člo- vek!« Groza je namreč obšla njega in vse, ki so bili z njim, ker so zajeli toliko rib; prav tako pa tudi Jakoba in Janeza, Zebedejeva sinova, ki sta bila Simonova tovariša. Tedaj je Jezus rekel Simonu: »Ne boj se! Odslej boš ljudi lovil.« Ko so potegnili čolna h kraju, so pustili vse in šli za njim. (Lk 5,3-11)
Zelo znan je tudi čudež, ko so se apostoli peljali s čolnom čez jezero in je nenadoma nastal velik vihar. Ko so zbudili Jezusa,ki je spal na krmi,je on ukazal viharju naj se umiri in se je v trenutku vse pomirilo (Mr 4,35-41)
Iz evangelijev nam je znan tudi dogodek, ko je Jezus hodil po vodi in se približal apostolom, ki so pluli s čolnom. (Mr 6,45-52)
Tik pred jezerom je bil nekoč kraj Betsajda, kjer je Jezus ozdravil slepega. Tega kraja danes ni več, pa tudi arheološko področje tega kraja še ni raziskano.

Avtobus smo ustavili na parkirišču v bližini jezera in se najprej podali na ogled mesta Kafarnaum. Nekoč je bilo to zelo cvetoče mesto. Jezus si ga je izbral za središče svojega javnega delovanja v Galileji. Iz tega kraja so bili doma nekateri apostoli,drugi pa iz bližnje okolice. V Kafarnaumu je Jezus pogosto učil in delal čudeže Tukaj je ozdravil Petrovo taščo (Mr 1,29-31); isto milost je naklonil množici bolnikov, ki se je zvečer zbrala pred hišnimi vrati (Mr 1,32-34); tu je ozdravil hromega, ki so ga na nosilih spustili v hišo skozi odprtino na strehi (Mr 2,1-12).

Nova cerkev v Kafarnaumu ob Genezareškem jezeru. Najprej smo si ogledali mogočne ruševine nekdanje shodnice. Zra- ven shodnice je še veliko ostankov drugih obzidij.Za Kafarnaum je značilno, da je bilo tu vode vedno na pretek, kar pa ne moremo reči za druge kraje,kjer je vode po navadi primanjkovalo. Kafarnaum je bil skozi stoletja večkrat pozidan in porušen. Leta 1932 so ta kraj odkupili frančiškani in ga začeli načrtno raziskovati in obnavljati. Po predvidevanju arheologov je bila v neposredni bližini shodnice Petrova hiša. Od leta 1990 je možen ogled te Petrove hiše, saj so jo med izkopavanji odkrili in nad njo postavili moderno osemkotno cerkev,ki je posebne oblike in dvignjena na stebre. Na sredi cerkve je na tleh steklo, pod njim pa smo si lahko ogledali nekdanje preprosto Petrovo bivališče.
Ko smo se v cerkvi za nekaj trenutkov ustavili, so v moji duši oživeli razni evangeljski odlomki, ki opisujejo Jezusova srečanja z učenci ob Genezareškem jezeru in v Kafarnaumu. Torej stojim na krajih, kjer je sam Božji Sin navduševal učence, jim razlagal skrivnosti nebeškega kraljestva, kjer je bil sočuten do bolnih in preizkušenih, ter jim pomagal s svojo Božjo močjo. V duši mi je zvenela pesem: Jezus se na morju ustavi, z vso njeno globoko vsebino.

Naslednji postanek smo naredili v nekaj sto metrov oddaljenem kraju Tabgha. Tukaj je Jezus čudežno po- množil kruh,o čemer beremo v Janezovem evangeliju. (Jn 6,5-13) Obiskali smo preprosto cerkev pomnožitve kruha, ki je bila postavljena v zadnjih letih.
Potem smo šli v istem kraju še do Genezareškega jezera in se ustavili na kraju, kjer je Jezus Petru izročil prvenstvo v Cerkvi. V evangeliju nam Janez poroča (Jn 21,2-19), kako je Jezus Petra trikrat vprašal: »Ali me imaš rad?« Ko mu je Peter izpovedal svojo ljubezen, mu je rekel: »Pasi moje ovce.« Tako je bil Peter izbran za voditelja Cerkve.

Cerkev Petrovega primata v Tabghi. Na tem kraju, tik ob jezeru,kjer je bilo nekdaj pristanišče za ribiče, stoji danes majhna cerkev Petrovega primata. Pred oltarjem je velika skala,ki naj bi nekoč služila ljudem, da so s čolnov izstopali na obalo. Tako naj bi po njej stopal tudi Jezus in njegovi učenci. Romarji smo ta kraj in skalo počastili z dotikom ali s poklekom in tiho molitvijo.
Voditelji romanja so nam povedali, da so Tabgho obiskali že štirje papeži: Pavel VI., Janez Pavel II., Benedikt XVI. in Frančišek. V spomin na te pomembne obiske so postavljena majhna obeležja, na katerih so upodobljeni omenjeni papeži.
Po tem ogledu smo se odpeljali v kakšna dva kilometra oddaljen kraj, kjer je v bližini obale restavracija En Geb. Tukaj so nas že pričakovali s postrežbo njihove specialitete, znamenite Petrove ribe. Naročili smo si jo tisti, ki smo to želeli. Bila je res dobra, a tudi precej draga, saj je skupaj s solato stala 18 dolarjev.
Naj omenim še kibuce. Na rodovitni obali Genezareškega jezera je nastal kibuc En Gev. Kibuc je kmetijsko naselje. Judje so začeli kibuce ustanavljati v začetku 20. stoletja. V glavnem so jih ustanavljali v pustih in neposeljenih pokrajinah. Z marljivostjo, ki je Judom lastna, so naredili prave čudeže. Marsikateri kibuc je v puščavi Negev pusto zemljo spremenil v rodovitno vas. To so dosegli z zavzetim delom in velikim trudom. Kibuc nastane po določenih pravilih. Biti mora vsaj dvajset ljudi, ki se odločijo za nov kibuc. Država jim pomaga s posojili, ki jih vrnejo v določenem času. V tej veliki vasi imajo vse skupno. Vsak po svojih močeh vlaga v skupnost in od nje prejema, kar res potrebuje. Kibuc predstavlja za njegove prebivalce obliko var- nosti, v njem imajo svoje predsedstvo. Znotraj kibuca imajo osnovno šolo, kogar pa skupnost izbere, da bo šel študirat, nadaljuje študij v kakšnem večjem središču. Nekateri kibuci so svojo dejavnost razširili z zgolj kmetijske tudi na turistično ponudbo. Dejavni so tudi na kulturnem področju. V kibucih živijo verni in neverni Judje. Za verne imajo postavljene sinagoge.
Mi kibuca nismo obiskali nobenega, smo se pa mimo nekaterih peljali.

Ob 15.00 uri smo se odpeljali na nekaj kilometrov oddaljeno goro blagrov. Tako se imenuje vzpetina, ki se proti severu dviga nad krajem Tabgha.Tukaj je Jezus večkrat učil apostole in jim v prilikah razlagal skrivnosti Božjega kraljestva. Vsem nam je najbolj znan govor o blagrih, o katerem beremo v Matejevem evangeliju:

Cerkev blagrov. Na tej vzpetini stoji lepa cerkev osmerokotne oblike, kot spomin na osem blagrov, ki so izpisani na notranjem obodu kupole. Cerkev je bila zgrajena leta 1937. Za svetišče skrbi italijanska skupnost sester frančiškank brezmadežnega Srca Marijinega. Sprejemajo tudi romarje in vse, ki si želijo zbranosti, molitve in premišljevanja. Okolica cerkve in sestrskega samostana je zasajena z okrasnim rastlinjem in lepo vzdrževana. S tega kraja je čudovit razgled na Genezareško jezero. Na obzorju se na drugi strani jezera zarisuje Golanska planota, katere strme stene se skoraj navpično spuščajo v valove.

Na gori blagrov smo sv. mašo obhajali v naravi in prisluhnili več evangeljskim odlomkom, ki jih je Jezus povedal
apostolom na tem kraju. Na tem svetem kraju smo imeli sv. mašo zunaj v naravi, pri majh- nem oltarju z nadstreškom. V tem čudovitem ambientu je bila sv. maša nekaj posebnega in globoko doživetega. Škof Jurij nas je v uvodu spodbudil, da nihče izmed nas, ki smo vse zapustili, ne bo ostal praznih rok, ampak bo dobil stokratno, tako kot nam sporoča Jezus v blagrih. Naši diakoni, ki so se sicer vsak dan menjali pri strežbi pri oltarju, so bili ta dan vsi zbrani okrog oltarja. Namesto škofove pridige smo bili pri tej daritvi deležni Božje besede v izobilju. Namesto kratkega evangeljskega odlomka, ki ga slišimo pri vsaki sv. maši, so diakoni prebirali izmenjaje raznovrstne odlomke, ki jih je nekoč Jezus izrekel učencem na tej gori. Tudi pesmi, ki smo jih pri tej sv. maši prepevali, so bile posebej izbrane: Jezus se na morju ustavi, Glej prihajam, da izpolnim tvojo voljo Gospod, Danes je dan, Po širnem svetu.
Po končani sv. maši smo imeli na voljo še nekaj prostega časa. Sam sem se zadržal v naravi za cerkvijo in se zazrl v valove Genezareškega jezera pod nami. Poskušal sem podoživeti nekaj tistega, kar so doživljali Je- zusovi učenci, ko so tukaj posedali v njegovi družbi in poslušali njegov nauk in razlage skrivnosti nebeškega kraljestva.
Ob 17.00 uri, ko se je že začelo mračiti, smo se z avtobusom vračali v Nazaret. Tako kot vsak večer smo tudi tokrat čas vožnje izkoristili za molitev večernic in rožnega venca. V hotelu Tabar v Nazaretu je sledila večerja in počitek.