Na konferenci v San Remu leta 1920 so Palestino postavili pod britanski mandat, da bi uresničili znamenito deklaracijo Balfour, po kateri naj bi v Palestini nastalo narodno središče za judovsko ljudstvo. Judje so si želeli,da bi iz tega kmalu nastala judovska država. Reakcija arabskega prebivalstva proti vse večjemu judov- skemu priseljevanju in proti nakupovanju zemljišč je bila strašna. Leta 1929 so se pričeli krvavi nemiri, ki so svoj vrh dosegli v letih 1936 in 1938. Na predvečer druge svetovne vojne je bilo v Palestini med približno dvema milijonoma prebivalcev skoraj šesto tisoč Judov, milijon dvesto tisoč arabskih muslimanov in sto tisoč kristjanov. Vojna je Palestini vrnila notranji mir.
Ker so se v naslednjih letih Judje borili proti Angležem, je Anglija leta 1947 mandat nad Palestino vrnila Organizaciji združenih narodov. Istega leta je OZN Palestino razdelila med Jude in Arabce. Leta 1948 je Anglija zapustila deželo, ki je krvavela v popolnem neredu in takoj zatem so razglasili novo državo Izrael. Država Izrael je obsegala dve tretjini ozemlja nekdanje Palestine. Določili so meje, ki so Sveto deželo skoraj dvajset let delile med dve sovražni deželi. Prebivalstvo je hitro naraščalo, saj so sem prihajali Judje iz Evrope in iz arabskih držav.
Junija leta 1967 so bili Izraelci v spopadih s Palestinci močnejši. Šest dnevno vojno je dobil Izrael in zasedel
V zadnjih letih gradijo na meji med Palestino in Izraelom varnostni zid. arabska in palestinska ozemlja na Sinaju (pozneje so bila ponovno predana Egiptu), v Gazi, na zahodnem bregu reke Jordan, v vzho- dnem Jeruzalemu in na Golanski planoti. Tako si je Izrael izboril 77% ozemlja. Palestincem sta ostali dve manjši in med seboj ločeni ozemlji: Gaza in Zahodni breg. Zasedba teh ozemelj, ki naj bi Izraelu prinesla večjo varnost, še posebej Jeruzalemu, je glavni razlog za pol stoletja trajajoče spopade z različnimi palestinskimi skupinami, ter tu in tam tudi s sosednjimi državami.
Leta 2002 so Izraelci začeli graditi 8 m visok varnostni zid, ki naj bi prebivalce Izraela varoval pred terorizmom Palestincev. Na glavnih prometnicah so tako nastale kontrolne točke, kjer Izraelci nadzirajo vse premike Palestincev. Palestinci lahko hodijo dnevno na delo ali obisk v Jeruzalem, vendar se morajo zvečer vrniti nazaj, saj jim ne dovolijo prenočiti v Izraelu.
Ta zgodovinski pregled nam pomaga bolje razumeti, da ta dežela ni kakor druge. Ni nam samo rodila Zveličarja in postala zibelka naše vere, ampak je tudi dežela, ki je bila v svoji dolgi zgodovini tolikokrat oblita s krvjo. In prav zato nam je lahko toliko dražja. Tako se nam zdi bolj kot vse druge pokrajine na zemlji povezana z dramo našega odrešenja.

Sveto mesto Jeruzalem leži v središču Izraela, dežele, ki je toliko pretrpela v zgodovini. Čeprav se mesto razprostira na samem, sodi njegov položaj med najbolj varne. Ščitijo ga naravne pregrade, to so griči, ki se nizajo okrog njega. Jeruzalem leži na nadmorski višini okrog 700 m. Jeruzalem se v virih omenja že v 16. stoletju pr. Kr. Naselbina na tem kraju pa naj bi obstajala že od 3. tisočletja pr. Kr. dalje. Leta 1006 pr. Kr. David zavzame mesto, ki je bilo tedaj v rokah Jebusejcev. Polasti se trdnjave na gori Sion (Ofel), jo poveča in obda z obzidjem. Od takrat se ta kraj imenuje Davidovo mesto ali Jeruzalem. Sem so pripeljali skrinjo zaveze in Jeruzalem postane politična in verska prestolnica Božjega ljudstva.

Mesto Jeruzalem je bilo skozi zgodovino sedemnajstkrat porušeno. Leta 950 pr. Kr. Salomon uresniči željo svojega očeta Davida, ko postavi veličastni tempelj v čast Jahveju. V templju slovesno sprejmejo skrinjo zaveze. Po razkolu, ki sledi Salomonovi smrti okoli leta 931 pr. Kr., je Jeruzalem prestolnica samo južnega kraljestva. Še vedno ostaja Božje mesto v pravem pomenu, saj se po postavi samo tukaj sme opravljati uradno bogoslužje.
Leta 587 pr. Kr. Jeruzalem opustošijo Kaldejci in zdi se, da ga je Bog zapustil. Vrnitev izgnancev leta 538 pr. Kr., ponovna postavi- tev templja v letih 525-520 pr.Kr., obnova obzidja leta 445 pr.Kr., vse to nekaterim vliva zaupanje, da se bo Božje mesto ponovno in dokončno dvignilo v vsej slavi. Toda zatem se zvrstijo strašna preganjanja Antioha Epifana in upor ljudstva, ki ga vodijo v letih od 169-154 pr. Kr. Makabejci.
Nato kmalu zavladajo Rimljani, obupani Judje se uprejo in Jeruzalem je leta 70 po Kr. porušen. V teh ruše- vinah izginejo čudovite zgradbe Heroda Velikega, predvsem veličastni tempelj, katerega popolno uničenje je napovedal Kristus. Bog si je izbral drugo prebivališče, ki je dragocenejše, to je svojo Cerkev, za katero je bil Jeruzalem napoved in prerokba.
Jeruzalem je več tisočletno mesto, ki je bilo v teku zgodovine sedemnajstkrat porušeno. Gospod naj mu nakloni milost, da na veke uresniči to, kar pomeni njegovo ime: mesto miru.

Kljub porušenju templja je Jeruzalem postal kraj zbiranja vseh vernikov, ki častijo enega Boga: Judov, krist- janov in muslimanov. Judovski kristjani so se zelo zgodaj vrnili, se naselili v
Omarjeva mošeja v Jeruzalemu. Jeruzalemu in skrbno ohranjali spomin na Jezusove poslednje ure, na njegovo smrt in vstajenje v slavi. Po zapletenih kasnejših stoletjih in mnogih preobratih mo- ramo biti hvaležni frančiškanom,ki so Cerkvi ohranili neprecenljiv zaklad svetih krajev v Jeruzalemu in pripomogli, da se je tukaj obdržala krščanska skupnost. Frančiškani še danes pomagajo tukaj živečim kristjanom,da vztrajajo na svojih domovih in se kljub raz- nim pritiskom ne odseljujejo iz države. Z denarnimi sredstvi, ki jih za Sveto deželo zbira Cerkev po vsem svetu,oskrbujejo kristjanom tudi delovna mesta in jim tako pomagajo preživljati družine.Vodijo in vzdržujejo nekatere osnovne in srednje šole, ter si prizadevajo še na drugih področjih.
Muslimani imajo Jeruzalem za svoje tretje sveto mesto: to je za Meko in Medino. Imenujejo ga »Sveto«, »El Kuds«. Na mestu, kjer je stal nekoč tempelj, so muslimani zgradili Omarjevo mošejo. V neposredni bližini so zgradili še znamenito mošejo El Aksa. To so za muslimane kraji molitve, ki jim izkazujejo veliko čast. Poleg teh imajo po mestu še vrsto mošej. Večkrat na dan, tudi ponoči, se z vrha vseh minaretov v svetem mestu dvigne mujezinov presunljivi klic v čast Alahu.
Jeruzalem je sveto mesto tudi za Jude. Vsak Jud,ki živi kjerkoli po svetu, sanja o tem, da bi se naselil v Jeru- zalemu in nenehno obrača pogled proti svetemu mestu svojih očetov. V sebi goji željo, da bi mogel moliti ob »Zahodnem zidu«, nekdaj imenovanem »Zidu objokovanja«. To je edini ostanek zidu, ki je podpiral ploščad Salomonovega templja. Za vsakega Izraelca ostaja Jeruzalem obljubljeno mesto in vesoljno zbirališče.
V Izraelu se zaradi različnih verskih skupnosti pojavljajo tudi različne potrebe po praznovanju Gospodovega dneva. Za muslimane je praznični dan petek, za Jude sobota in za kristjane nedelja. In tako tudi praznujejo. Kar težko nam je razumeti, kako je to izvedljivo. V šolah, ki jih obiskujejo na primer kristjani in muslimani, sta prosta dneva petek in nedelja. V judovskih šolah je prosto v soboto. Glede na versko pripadnost se ljudje tudi zaposlujejo v raznih podjetjih.Glede na vodstvo podjetja je tudi določeno,kateri dan v tednu je namenjen praznovanju in je dela prost.
Judje vzamejo Gospodov dan zares. V njihovi kulturi predstavlja petkov sončni zahod pričetek svetega dne - sobote ali šabata, ki se konča ob sobotnem sončnem zahodu. Tedenski judovski praznik simbolizira dan Gospodovega počitka, potem ko je svet ustvarjal šest dni. Judje na ta dan strogo počivajo in ne opravljajo nobenih težjih del. Zaprte so vse njihove trgovine, restavracije in bari. Javni promet se zaustavi in mesta se izpraznijo.
V Jeruzalemu smo se v dneh ogledov mesta večkrat peljali mimo izraelskega parlamenta, ki se imenuje Kneset. Izrael je razvita država z močno parlamentarno demokracijo in parlamentarnim sistemom. Imajo tudi močno gospodarstvo, saj se uvrščajo na 41. mesto med največjimi na svetu. Med bližnjevzhodnimi državami se Izrael uvršča na prvo mesto v razvoju. Zanimiv je tudi podatek, da se uvrščajo med najvišje države na svetu po pričakovani življenjski dobi.