Palestina je naseljena že od pradavnine. Ko je leta 1850 pred Kristusom Abraham prispel z bregov Evfrata v Kanaansko deželo, je tu našel številne amorejske in kanaanske rodove. Nenehna preseljevanja so povzročala nova in nova medsebojna ločevanja in razlikovanja. Politično nadvlado so imeli tukaj Egipčani. Okrog leta 1730 pr. Kr. so se po invaziji zavihteli na oblast Hiksi in Palestino spremenili v velikansko taborišče. Okrog leta 1580 pr. Kr. so se Egipčani, ki so pregnali Hikse, spet vrnili v Palestino in v času novega cesarstva se je njihova prevlada kazala na vseh področjih. Potem je začel Egipt ponovno propadati;to je bil njegov dokončni zaton, ki je Hebrejcem omogočil, da so se naselili v Palestini.
Abraham, pa tudi njegova potomca Izak in Jakob so kot nomadi nenehno potovali po deželi in iskali dobre pašnike, vse do dne, ko sta lakota in Jožefova nenavadna usoda Hebrejce privedli v Egipt, kjer so se naselili. V 13. stoletju so Hebrejci pod Mojzesovim vodstvom odšli iz Egipta in se prikazali vzhodno od reke Jordan. Postali so pravo ljudstvo in se pripravljali na to,da bi si prilastili deželo, obljubljeno njihovim očetom. Velika obdobja osvajanja so se končala pod vodstvom Jozueta, Mojzesovega naslednika. Z leti je vseh dvanajst izraelskih rodov živelo ločeno in bili so neodvisni drug od drugega. Povezovalo jih je le skupno češčenje Jahveja, ki jih je zbiral okoli skrinje zaveze v Siloi. Samuelu, zadnjemu sodniku, je uspelo izvesti versko reformo in s tem nekoliko povezati ljudstvo. Prvi sad te zveze je bila ustanovitev kraljestva.
Doba kraljev. Prvi kralj je bil Savel, ki je zavladal okrog leta 1030 pr. Kr. Kralju Davidu, ki je vladal v letih od 1012 pr. Kr. do 972 pr. Kr. je uspelo združiti kraljestvo tako, da je Jeruzalem postavil za prestolnico. Zmagovito je premagal vse bližnje sovražnike in vpeljal trdno upravo, ki je iz njegovega kraljestva naredila pomembno silo v orientalskem svetu tistega časa.
Kralj Salomon (972-932 pr. Kr.) je kraljestvo svojega očeta utrdil tako, da je sklenil zvezo z Egiptom in s Fenicijo, predvsem pa s tem, da je zgradil mogočni tempelj v Jeruzalemu. Ta tempelj je postal središče ver- skega življenja vsega ljudstva. Na žalost pa so kraljeva razkošnost, čezmerni davki in druge napake zadnjih let po njegovi smrti povzročili razkol med severnimi in južnimi rodovi. Oblikovali sta se dve kraljestvi: na jugu kraljestvo Juda z Jeruzalemom kot prestolnico, na severu pa kraljestvo Efrajima s središčem v Samariji. Od tedaj dalje sta bili obe kraljestvi med seboj ločeni, slabili pa so ju še nenehni bratomorni boji. Severno kraljestvo, ki je bilo bolj izpostavljeno in izprijeno, je podleglo prvo. Samarijo je leta 721 pr. Kr. zavzel Sargon, kralj iz Niniv in severne rodove odpeljal v izgnanstvo, iz katerega se niso več vrnili. Kraljestvo Juda, zavarovano z gorami in bolje zaščiteno proti notranjemu razkrajanju,se je obdržalo dalj časa. Začetek nesreče Judovega kraljestva je predstavljal padec Niniv leta 612 pr. Kr., od katerih je bilo kraljestvo Juda bolj ali manj odvisno. Nabukadnezar je leta 586 pr. Kr. Jeruzalem zravnal s tlemi, tempelj oropal in požgal, vse ljudstvo pa odvedel na bregove rek babilonskih.
Obdobje obnove. Po Božjem načrtu pa je bilo to izgnanstvo samo kratkotrajna preizkušnja, hkrati pokora in poduk, s katerim je Bog skušal trdovratno ljudstvo prisiliti, da bi se zavedelo svoje višje poklicanosti izvo- ljenega ljudstva, znanilca in priče razodetja. Ko je perzijski kralj Kir leta 538 pr. Kr. po zavzetju Babilona ujetnikom vrnil svobodo, je bila majhna skupina Judov pripravljena na novih temeljih lotiti se obnove Bogu pripadajočega ljudstva. Tisti, ki so se vrnili v domovino in ponovno zavzeli Jeruzalem, so kljub mnogim stiskam in težavam spet pozidali tempelj. Medtem pa se je v zgodovini sveta pripravljala velika sprememba. Perzijsko kraljestvo, v katerem je Judeja predstavljala le majhen drobec, se je rušilo pod udarci Aleksandra Velikega (leta 322 pr. Kr.). Skupaj s celotnim antičnim vzhodom je Judeja prešla pod grško oblast. Vendar pa je bilo judovstvo tedaj v sebi že močno, neomajno povezano z Jahvejem in z njegovo Postavo, tako da ga je bleščeča grška poganska civilizacija mogla le za hip načeti, nikakor pa ne zadušiti.
Grška doba. Eden od grških voditeljev, Antioh IV. Epifan, ki je vladal v letih 175-164 pr. Kr., je skušal za- treti judovsko vero, oskrunil je tempelj in pod smrtno kaznijo prepovedal izpolnjevanje Mojzesove postave. Izbruhnil je upor, ki so ga vodili Makabejci in po petih letih dosegli versko svobodo. Leta 143 pr. Kr. je judovsko ljudstvo izbojevalo politično neodvisnost.
Leta 63 pr. Kr. je prišla pred obzidje Jeruzalema rimska vojska in tedaj so Judje padli pod jarem Rima, vladarja sveta.
Rimska doba. Leta 37 pr. Kr. se je svetega mesta polastil Idumejec Herod in od tistega dne dalje je na judovski narod s svojim železnim jarmom pritiskala kruta oblast, ki je bila zelo tiranska. V Herodovem času se je v Betlehemu rodil Jezus. Nova zvezda je svetu naznanjala, da bo starodavni Davidov prestol obnovil Kralj, čigar kraljestvo ne bo imelo konca. Po Herodovi smrti je prevzel neposredno upravo nad Judejo Rim (leta 6 po Kr.). V času vladanja Poncija Pilata (v letih 26-35), je naš Gospod izpolnil svoje poslanstvo oznanjevalca in odrešenika: obsodili so ga na smrt in križali.
Leta 66 so se Judje Rimu uprli. Vojna je trajala štiri leta in spremljali so jo bratomorni boji med Judi samimi, zato je postal njihov poraz neizogiben. Leta 70 je bil Jeruzalem uničen, tempelj požgan, prebivalci pa pobiti ali odvedeni v izgnanstvo. Uresničila se je Jezusova prerokba: Prišli bodo dnevi nadte, ko te bodo sovražniki obdali z okopi, te oblegali in stiskali z vseh strani. V tla bodo poteptali tebe in tvoje otroke v tebi in ne bodo pustili kamna na kamnu, ker nisi spoznalo časa, ko se je Bog milostno ozrl nate. (Lk 19,43-44)
Čez pol stoletja so se Judje spet borili proti Rimljanom v tri letni vojni. Po njej je Hadrijan na kraju, kjer je stal Jeruzalem zgradil pogansko mesto, ki ga je imenoval Aelia Capitolina.
Krščanska doba. S Konstantinovo zmago leta 313 in z zmagoslavjem krščanstva se je Palestina dvignila iz ruševin, ki jih je takoj zatem prekrila s krasnimi bazilikami, s samostani in z zgradbami vseh vrst. Nabožna umetnost, ki je bila v 4. stoletju v službi Konstantina in sv. Helene, v 5. stoletju v službi cesarice Evdoksije, v 6. stoletju pa Justinijana, je ustvarila čudovite spomenike. Te stavbe so vernikom označevale kraje, ki so jih posvetili rojstvo, življenje in smrt našega Odrešenika. Množice romarjev so začele prihajati iz najbolj od- daljenih dežel, z Vzhoda in z Zahoda. Na tleh, ki so bila v zgodovini tako nemirna, so sledila stoletja goreče krščanske vere.
A leta 614 je perzijski kralj Kozroes II. opustošil Palestino in porušil večino verskih zgradb. Komaj jo je leta 628 spet obnovil Heraclius, je že leta 636 padla v roke arabskih muslimanov.
Arabska doba. Arabska invazija je bila za palestinsko krščanstvo usodna. Kristjani so množično prestopali v islamsko vero. Tiste, ki so ostali zvesti, so res prenašali, vendar je bil njihov položaj zelo negotov; ohranili pa so svoje cerkve in romanja so se nadaljevala. Vendar pa je v 11. stoletju tu življenje postalo za kristjane neznosno. To žalostno stanje je končno le zbudilo sočutje na Zahodu. Začela se je junaška epopeja križarskih bojev za svete kraje.
Doba križarskih vojn. Papež Urban II. se je na koncilu v Clermontu leta 1095 odločil za križarsko vojno, ki naj bi osvobodila svete kraje. Križarji so šli prek Male Azije in zavzeli Nicejo, prodrli v Sirijo, se polastili Edese in Antiohije, nato pa napadli Palestino in leta 1099 zavzeli Jeruzalem. Spet so odprli svetišča, zgradili samostane in ustanovili vojaške redove. Druga križarska vojna leta 1147 ni mogla ustaviti Saladina, ki je leta 1187 ponovno zavzel Palestino in jo podredil muslimanski oblasti. Leta 1291 so križarji izgubili kraj Sv. Janez v Akronu, ki je bil njihova zadnja postojanka na Vzhodu. Medtem, ko se je orožje izkazalo nemočno, so sinovi sv. Frančiška Asiškega na miren način prevzeli oblast nad svetimi kraji. Frančiškani so skozi dolga stoletja za ceno neskončnega trpljenja in celo mučeništva v imenu krščanskega sveta ostali tu na straži vse do današnjih dni.
Otomanska doba. Leta 1516 je Palestina prišla pod otomansko (turško) nadoblast. Jeruzalem so obdali z današnjim obzidjem. Približno v tem času je lastništvo nad svetišči postalo predmet nenehnih sporov med Latinci, Grki, Armenci in drugimi. Še danes se uporablja izraz status quo, s katerim označujejo mnoge dogo- vorjene ali pa nerešene stvari, ki se jih ne sme nihče dotakniti. Z drugimi besedami to pomeni, da tako mora biti in se o tem nič ne sprašuje. Leta 1799 je Zahod ponovno nastopil v Palestini, tokrat s četami Bonaparteja, in za nekaj časa postal gospodar nekdanjega križarskega kraljestva. Osvoboditev izpod otomanskega jarma je prinesla šele prva svetovna vojna (1914-1918).