DRAGI PRIJATELJI!

Enajstega februarja 1858 se je v Lurdu prvič prikazala De- vica Marija štirinajstletni Ber nardki. Čudovito lepa gospa v belem jo je povabila k sebi in skupaj sta molili rožni venec.
Marija se je še šestnajstkrat prikazala Bernardki ter ji naročala,naj moli za gre šnike in dela pokoro. Ob prikazanju, 25. marca, jo je Bernardka vprašala, kdo je in kako ji je ime. Gospa ji je odgovorila: »Jaz sem brezmadežno spočetje.« In tako potrdila nedavno sprejeto dogmo (versko resnico),ki jo je razglasil papež Pij IX. 8.decembra 1854.
Marijina prikazovanja v votlini v Lurdu so močno vplivala na takratni verni in tudi neverni svet. Vedno več ljudi se je zbiralo pred votlino. Kmalu so se na pri- prošnjo Brezmadežne začeli dogajati čudeži telesnih in duhovnih ozdravljenj. Ta so privabila množice romarjev iz oko- liških krajev in kmalu tudi iz vse Francije ter Evrope.
Danes je Lurd kraj, kamor romajo zlasti bolniki in invalidi iz vsega sveta ter pro sijo Marijo dušnega in telesnega zdrav- ja. Zato na dan Marijinega prvega pri- kazanja Bernardki, 11. februarja, obha- jamo svetovni dan bolnikov. Letošnji, osemnajsti svetovni dan bolnikov, je še posebej zaznamovan,saj se ujema z ob- hajanjem srebrnih obletnic ustanovitve Papeškega sveta za pastoralo zdravja in izida apostolskega pisma O odrešenj- skem trpljenju papeža Janeza Pavla II.
V letošnji poslanici za svetovni dan bolnikov nas papež vabi k posnemanju usmiljenega Samarijana, »da se skloni- mo nad telesne in duhovne rane tolikih naših bratov in sester, ki jih srečujemo na cestah sveta.« Bolne pa spodbuja: »Vsi, ki težje občutite breme križa ... opogumite se: vi ste ljubljenci Božjega kraljestva, kraljestva upanja, sreče in življenja, ste bratje trpečega Kristusa in z njim, če hočete, rešujete svet.«
Bog vas blagoslovi!

Roman Travar, CM, urednik

Fotografija na naslovnici:
Msgr.Miro Šlibar,župnik bolniške župnije v Ljubljani, foto: Tone Planinšek

februar

Molimo za vse znanstvenike in izobra- žence,da bi z iskrenim iskanjem resnice prišli do spoznanja edinega pravega Boga. Molimo, da bi se Cerkev v zavesti,da je njena narava misijonarska,trudila zvesto hoditi za Kristusom in oznanjati njegov evangelij vsem narodom. Molimo, da bi bili naša država in naša Cerkev po zaslugi modrih voditeljev ure- jeni od znotraj in spoštovani od zunaj.

marec

Molimo, da bi vodili svetovno gospodar- stvo po merilih pravičnosti in nepristran skosti ter upoštevali resnične potrebe narodov, zlasti najrevnejših. Molimo, da bi bile Cerkve v Afriki zna- menje in orodje sprave in pravičnosti v vseh predelih afriške celine. Molimo, da bi se v postnem času po- trudili za resnično spravo z Bogom, z bližnjim in s samim seboj, kar bi nas pri- bližalo tudi k narodni spravi.

Podpis k sliki: Tabernakelj v kapeli UKC Ljubljana, foto: Tone Planinšek

Pred več leti smo brali v Ognji šču pismo nekega fanta: "Šel sem zdoma z namenom,da grem k nedelj ski maši. Pridružil sem se stoječim pred cerkvijo. Ko se je maša začela,sem na- govoril prijatelje, za katere sem vedel, da hodijo v cerkev: ›Gremo naprej?‹ Nekateri so se res napotili, drugi pa so rekli:›Naj mine pridiga,potem pa pridem, se mi zdi preveč dolgočasno poslušati župnika.‹ Tretji pa so raje zavili v gos- tilno in prišli ven tik pred koncem maše, da so lahko opazovali mimoidoča dekle- ta.Mene pa so ravno pridige zanimale in prevzele. Rad sem jih poslušal, pa tudi marsikdaj mi pridiga seže do dna duše."
Dragi bralci Prijatelja, gotovo ob nede- ljah in praznikih radi hodite k sveti maši če vam le zdravje dopušča. Mašna da- ritev je namreč središče krščanskega življenja. Če pa se tega najsvetejšega opravila na zemlji zaradi starosti ali bo- lezni ne morete udeleževati, lahko sode lujete doma ali v domu za starejše na radiu in televiziji.Duhovno obhajilo lahko prejmete tako, da obudite kesanje nad svojimi grehi in povabite Jezusa v svoje srce.

Ničesar nimamo radi, česar prej ne po- znamo. Seznaniti se je treba z mašnimi molitvami in s pomenom različnih kretenj ter znamenj.
Da se za mašo dobro pripravimo, ni do- volj,da se primerno oblečemo.Predvsem je treba pripraviti svoje srce.To je naj- pomembnejše dejanje,ki naj bi ga opra- vili že pred začetkom svete maše. Srce se mora odtrgati od vseh svetnih nave zanosti in se povezati z Bogom. Zaradi mnogih opravil, skrbi, živčne napetosti in različnih spodrsljajev se pogosto ču- timo daleč od Boga. V nas mora biti hrepenenje po Božji bližini, hrepenenje našega razuma in srca. Če se ne zave- damo nobenega velikega ali smrtnega greha,bomo šli tudi k svetemu obhajilu. Šele tedaj popolno sodelujemo z mašno daritvijo, če pri njej prejmemo duhovno hrano z mize Božje besede in evharisti- čnega kruha.Če bi nam vest očitala kak velik greh,bi pred prejemom svetega ob hajila morali iti k spovedi. Imeti je treba pravi namen, da se prijateljsko poveže- mo z Jezusom. Poleg tega moramo biti, če smo zdravi, eno uro pred prejemom te duhovne hrane tešč. Voda in zdra- vila ne prekršijo evharističnega posta.

Ko pridemo v cerkev ali kapelo, se za- vemo, da smo v svetem prostoru,ki nas usmerja v skrivnost. Vsa notranjost cerkve ali kapele in vsi predmeti v njej govorijo o Bogu.Vstopili smo skozi vrata ki so kakor meja med svetom zunaj, ki je dostikrat malo krščanski,in med sve- tiščem, ki je sveto, ker je posvečeno ali vsaj blagoslovljeno. Tu Bog prebiva na poseben način, čeprav je ves svet njegovo bivališče. Pred vrati bomo pu- stili vse tisto, kar ne spada v svetišče in bi nas samo motilo.
Cerkev ali kapela je Božje bivališče,biva lišče Svete Trojice.Tu smo pred Bogom drugače,kakor smo pred njim sredi sve- ta. Če je cerkev velika in lepa, govori o Božji veličini in lepoti. Hkrati nas spod- buja,naj bomo tudi mi vredno Božje bi- vališče in svetišče, saj smo po svetem krstu tempelj Svetega Duha in celo vse Svete Trojice.
Cerkvena stavba pa ni le Božje bivališče ampak je tudi bivališče Božjega ljudstva Vsi, ki pridemo k maši, smo in moramo biti živa Cerkev, del vesoljne Kristusove Cerkve. Stavba cerkve ali kapele je v službi žive Cerkve. Vsi navzoči nismo le vsota posameznikov, ampak smo sveti zbor, občestvo. Smo v hiši Svete Tro- jice, ki je občestvo Božjih oseb. Sveta Trojica je prapodoba vsakega občestva Zbrani smo v Jezusovem imenu, to je v veri in ljubezni do Kristusa ter v medse bojni ljubezni in edinosti. Za nas veljajo njegove besede: "Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi." (Mt 18,20) Jezus je med nami navzoč in nas po Svetem Duhu,ki je kakor duša Cerkve, povezuje v eno. To navzočnost na nek način po sadovih tudi občutimo.
Zelo pomembno je,da pridemo v svetiš- če spravljeni z vsemi.Vsem moramo od- pustiti, drugače se ne moremo s srcem priključiti svetemu zboru.Jezus nam na- roča:"Če torej prineseš svoj dar k olta- rju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, pústi dar tam pred oltar- jem, pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar." (Mt 5, 23-24)

Pri vhodu v cerkev je kropilnik z blago- slovljeno vodo, ki nas spominja na krst- no vodo in prerojenje pri svetem krstu. Tedaj se je v nas začelo Božje življenje Blagoslovljena voda nas spodbuja, naj bi vedno živeli kot dobri kristjani.
Kako se pokrižamo? Pomočimo konce pr stov desne roke v blagoslovljeno vodo in naredimo znamenje križa z velikim ali latinskim križem. Z desnico se z blago- slovljeno vodo dotaknemo čela, prsi, leve in desne rame.Pri tem izgovarjamo imena Svete Trojice: "V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen." Ob po- križanju se spomnimo, da smo kristjani, Kristusovi učenci. Zaznamovani smo z

njegovim znamenjem križa in vključeni v Sveto Trojico.Veliki ali latinski križ se je začel uveljavljati od 10. stoletja dalje. Križ je krščanski simbol zato, ker nas je Jezus odrešil na njem.Prav je,da se po- križamo počasi, zbrano in spoštljivo.
Druga, enakovredna oblika pokrižanja je mali križ. V prvih stoletjih so se kristjani pokriževali samo z malim križem,in sicer le na čelu.Ob koncu drugega stoletja je cerkveni pisatelj Tertulijan o tem križu zapisal: "Pri vsakem koraku, ko gremo iz hiše,ali ko pridemo nazaj, ko se obla- čimo, obuvamo, ko jemo, ko prižigamo luč, ko hodimo spat, ko vstajamo; pri vsakem dejanju zaznamujemo čelo s križem."
Od 12. stoletja dalje so že delali trojni mali križ: na čelu, na ustnicah in na pr- sih, in sicer najprej med mašo pri evan- geliju.Namesto z velikim ali latinskim kri žem se vedno lahko pokrižamo z malim križem. Pred evangelijem delamo samo ta križ.
Če se ob vhodu v cerkev pokrižamo s tem križem,pomočimo palec desne roke v blagoslovljeno vodo in naredimo križ na čelu,na ustnicah in na prsih. Pri tem izgovarjamo imena Svete Trojice. Križ na čelu je znamenje pripadnosti Kristu- su. Njemu na poseben način pripadamo že od svetega krsta dalje.Takrat so nas krstitelj, starši in botri pokrižali na čelu. Ko se pokrižamo na ustnicah,s tem po- kažemo,da bomo pri mašni daritvi sode- lovali tudi s svojim glasom, z molitvijo in petjem. Križ na prsih, to je na srcu, pomeni, da hočemo sodelovati tudi na znotraj, v svojem srcu.

Ko v svetišču pridemo na svoje mesto, se zazremo v tabernakelj, kjer ob njem gori večna luč.V tabernaklju pod podo- bo kruha prebiva Jezus. To je njegova najodličnejša navzočnost na zemlji. On je duhovno središče in srce vsake žup- nije.Naj bo tudi srce vsakega izmed nas Z živo vero ga pozdravimo tako, da na desno koleno lepo do tal pokleknemo in ga počastimo kot pravega Boga.Pri tem naj poklekne tudi naše srce. Kdor ne more poklekniti,se bo le pobožno priklo- nil. Ne bomo pa posnemali tistih, ki nič ne pokleknejo ali le malomarno klecnejo s kolenom.

p. Anton Nadrah, OCist

V letošnjih šestih številkah Prijatelja nam bodo o sebi, svojem življenju, predvsem pa o svojem služenju Gos- podu spregovorili naši prija- telji duhovniki. Prvi med nji- mi bo bolnišnični duhovnik, Miro Šlibar (Trubarjeva 82,Ljubljana).Redki so med bralci Prijatelja,ki ga ne poznajo. A nje- govo življenje je tako polno in plodno, da nam ima zagotovo povedati še mar- sikaj. Obiskali smo ga v Bolniški župniji in še preden smo pripravili vse potrebno za snemanje, je že začel pripovedovati zgodbe iz svojega življenja.Vsak dan se srečuje z življenjem in smrtjo, z roje- vanjem in umiranjem. Ne daje lažnega upanja, ne tolaži s praznimi obljubami... k bolnikom in preizkušanim prinaša po zakramentih Božjo moč in svojo bližino.

Miro, veseli smo,da si se odzval po- vabilu. Pa začnimo pri tvojem otro- štvu in tvoji družini.
Pod zasavskim hribovjem je vas Morav- če.Rojen sem leta 1950 in imam še štiri brate. Bil sem drugi fant v družini. Oče je bil delavec, cestar, popoldan pa kro- jač. Mama je bila gospodinja. Šolo sem končal v Moravčah z vsemi lumparijami. V šestem razredu je za župnika prišel g.Mrvar in njegova sestra Milka za gos- podinjo. Takoj mi je pokazal lepoto du- hovniškega poklica. Po končani osnovni šoli sem šel v Vipavo v malo semenišče brez prisile,kajti oče mi je večkrat rekel naj se vrnem domov. Po štirih letih šo- lanja sem maturiral in bil nekaj mesecev doma, dokler nisem odšel v vojsko. Bil sem izbran za bolničarja, čeprav nisem mogel videti krvi. Naredil sem potrebno šolo in po šestih mesecih sem šel v pre komando,kjer sem delal v ambulanti vse od čiščenja, hranjenja, dajanja injekcij. To je bila moja vzletna steza za delo, ki ga sedaj opravljam.
Po vojaščini je prišla dokončna od- ločitev za duhovniški poklic?
Da. Leta 1971 sem se vpisal na Teolo- ško fakulteto in bil januarja 1975 posve čen v diakona, potem pa še isto leto v juniju na praznik sv. Petra in Pavla za duhovnika. Že na poti duhovništva sem se srečal s posebno boleznijo. Tri leta študija in nato pet let kot duhovnik sem se zdravil za kroničnim vnetjem čreves- ja.Prva župnija kot kaplan je bila Sodra- žica, kjer sem se že srečeval z bolniki, še sedaj se dobro spomnim srečanja z ga.Ivanko, ki je bila na invalidskem vo- zičku. To je bila prva odskočna deska za vključevanje v nastajajoče Prijatelj- stvo bolnikov in invalidov. Tako so mi pripravljali tudi pot za sedanje delo. Po enem letu bi moral iti iz Sodražice,ven- dar me je škof Lenič pustil na župniji še štiri leta. Rekel je, da on ne bo več ži- vel kot eno leto.
A Bog je imel drugačne načrte! Kje se je potem nadaljevala tvoja pot?
Iz Sodražice so me želeli dati na župni- jo brez gospodinje. Vsak dan sem moral pojesti dvajset tablet in nadškof Šuštar je razumel mojo pripombo,da bo to tež- ko. Poslan sem bil na župnijo Šentjernej kjer je bilo urejeno gospodinjstvo. Tam sem bil tri leta.To je tudi dežela cvička. Kakšna tableta manj, pa kakšen požirek cvička več me je pripeljal na naslednji pregled. Tam so ugotovili, da vsa stvar dobro deluje: okolje,cviček,manj tablet, predvsem pa mora človek prepoznati svoje potrebe in vedeti, kaj mu koristi. Po treh letih sem šel v Zagorje. Tam je bilo svojevrstno delo. Bil sem že brez zdravil in diete. Po dveh letih me je po- klical nadškof Šuštar: ponudil mi je, da bi prevzel bolnike in bolniško župnijo, ki je še ni bilo. Ni bilo župnišča, cerkve, bili pa so farani. In od leta 1985 je to moje poslanstvo. Letos je 25-letnica naše župnije.
Posebne priprave za novo 'delovno' mesto nisi imel. Kako so ti tvoja bo- lezen in izkušnje srečevanja z bol- niki pomagale pri začetkih?
Zagotovo je bila moja bolezen najboljša šola.Tudi v družini sem se večkrat sre- čal z boleznijo in s preizkušnjami. Spre- mljal sem mamo, ki je bila osem let na invalidskem vozičku po nekaj kapeh. Ko je bila že v zelo slabem stanju, je imela tudi krize.Vsega je bila sita. Dr.Vregova ki sem jo po končani službi dnevno vozil k mami, mi je nekoč dejala: "Veš, Miro, ti si pa ob mami končal še drugo fakul- teto." Tudi starejši brat mi je leta 1999 umrl za infarktom,ko še ni dopolnil 50 let Hvaležen sem za te izkušnje. Bolnike sem obiskoval tudi v Sodražici,Šentjer- neju, Zagorju. Morda čutim več bližine z ljudmi,ki so dali veliko skozi v življenju ki so deležni ljubezni, sočutja, nikakor pa ne pomilovanja.
Začenjalo se je novo delo na Sloven skem - takrat še ni bilo bolniške žu- pnije.
Res je. Za prve korake se zahvalim Ja- kobu Turšiču, salezijancu, ki je že vrsto let poprej opravljal delo bolniškega ku- rata. Bil je zelo zagnan, neumoren de- lavec,ki se je znal pošaliti, bil je pa tudi resen. Veliko je pretrpel zaradi obiskov, saj je bilo takrat še zelo strogo.Potreb- na je bila posebna dovolilnica. Informa- tor pa je vodil evidenco obiskov, zapi- sano v poseben zvezek. Veliko sem se od njega naučil. Pa tudi od lazarista, Jožeta Zupančiča.On me je tistega dne 14.avgusta, prvič peljal na onkološki od delek. Spominjam se,bilo je zjutraj zgo- daj po šesti uri. Šla sva v sobo h gospe ki je bila župnijska gospodinja.Za to pri ložnost sem si kupil novo aktovko. Ker bo Jezus notri, je morala biti najlepša. Pristopil sem k bolnici, g.Jože je bil zra- ven in sem vprašal: "Kaj pa zdaj, kako se pa to napravi?" In mi je povedal.Na- slednji dan in dni potem sem ponovno obiskal to bolnico.
Kdaj pa so se razmere izboljšale?
Ko je Slovenija postala samostojna dr- žava. Poudariti moram, da so Cerkev, Ljubljanska nadškofija in tudi župnije ču tile skrb za Bolniško župnijo, ki ni imela svojih prostorov. Ob nabirki, v postu leta 1995, so zbirali za župnišče naše župnije. Ta dom, kjer smo sedaj, hiša poleg cerkve Sv. Petra, je bila najbolj primerna za dom duhovnikov, ki delu- jejo v bolnišnici, saj je od tam najbliže. Tako se je pokazala enotnost, širina Cerkve za dom, za župnijo, za bolnike. Vedno rečem, da ne prihajam na obisk jaz osebno, ampak kot duhovnik kato- liške Cerkve. Poslan sem med bolnike, ne da jih učim,ne da sem nekaj nad nji- mi, ampak preprosto, da sem z njimi in jih spremljam v njihovi drugačnosti, v odtrganosti od doma.
Druga velika pridobitev pa je kapela v Kliničnem centru.
Velikokrat sem bil v pogovoru z vodst- vom Kliničnega centra in Onkološkega inštituta; razumeli so pomembnost du- hovnika. Pogovori so tekli v sméri, da bi dobili svoj prostor,saj duhovnik ni samo tisti, ki hodi po bolniških sobah, ampak da ima tudi mesto, kjer se zbirajo verni k molitvi in sveti maši. Z nekaj trme in vztrajnosti,ki sem jo najbrž dobil tudi iz domače družine, (kateri sem tudi hva- ležen), sem vztrajal in nisem odnehal. Tedensko sem prihajal k vodstvu Klini- čnega centra in tako se je zgodilo 24. decembra 1993, da sem ob desetih do- poldne dobil ključ od prostora, kjer je bila prej predavalnica za študente me- dicine in rekli so,naj si uredimo prostore za kapelo v osrednji ustanovi Kliničnega centra. To je bil zame eden najlepših dogodkov v tistem letu, ko je evharis- tični Gospod stopil v temelje, v srce te velike ustanove, v kateri se zdravi okoli tisoč bolnikov. Od takrat dalje imamo redno bogoslužje vsak dan ob pol osmih zvečer in vsako nedeljo dopoldne ob desetih.
Kako vsak dan doživljaš in nosiš to težo s seboj,ko vidiš toliko trpljenja, bolezni, pa tudi smrti?
Jezus je rekel: "Kdor hoče biti moj uče- nec,naj vzame vsak dan svoj križ in ho- di za menoj." Ne samo, da priporočam drugim, tudi sam želim hoditi za Njim. Ta hip je 2500 župljanov - bolnikov na bolnišničnih posteljah, v desetih zgrad- bah, v petsto sobah in če je v tebi kaj pastirja, ta teža pritiska nate, vendar kljub vsemu greš za Njim. In ker se je Jezus rodil ob božičnem prazniku,je tudi odrasel in vemo, da je pred nami velika noč,ki se ne konča s trpljenjem na križu ampak z vstajenjem ter da je razlomlje- na hostija znamenje Njegove bližine in ljubezni, potem grem za Njim skupaj s sodelavci in drugimi duhovniki. Za Njim bom šel skozi postni čas, da bi tudi ob letošnji veliki noči doživljal Njegovo po- veličanje na križu in ob praznem grobu.
Torej iz vere črpaš moč?
To je prvo.Če ne bi vsak večer pri sveti maši odložil svoj križ dneva pred Gospo dom, zagotovo ne bi zmogel. Veliko mi pomeni tudi povezanost in podpora do- mače župnije. Potrebna pa je tudi skrb za osebno zdravje. K temu smo pokli- cani, ne samo, da skrbimo za zdravje drugih, tako kot pravi zapoved: "Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe." Če ne verjamete, pridite kdaj po šesti uri na Ljubljanski grad. V kapelici sredi gozda rad prižgem svečko za vse vas in med potjo molim rožni venec tudi za vas. Z Gradu je zelo lep razgled na bol- nišnice, s pogledom na vse, ki ste bili v bolnici. Včasih grem tudi k Mariji Snežni na Kredarico s simboličnim šopkom in tam srečam planince in gornike,ki vidijo 'pušeljc' ter mi pravijo, če ga nesem dekletu, ki ga imam rad. Jaz pa rečem: "O seveda,ta je najlepša žena,ki bo do- bila ta 'pušeljc' od vseh tistih, ki nikoli ne bodo mogli več iti na Kredarico ali nikoli niso bili in ga izročim Mariji."
Na Kredarico pa si romal tudi že z bolniki in invalidi?
Ja,ko sem sam hodil z Gospodom,bolniki in osebjem ter premišljeval, sem prišel do sklepa,da bi s seboj vzel še koga.Pa ne tiste,ki lahko hodijo.Preko vojaškega duhovnika,g.Jožeta Pluta nam je uspelo organizirati prevoz s helikopterjem in ne kaj let nazaj nas je poletelo na Kreda- rico v dveh vožnjah nekaj nad dvajset. Med njimi so bili tudi nekateri na vozič- kih in tisti, ki zelo težko hodijo. Mariji smo prinesli šopek naše izročitve, naše drugačnosti, sprejemanja.Bil je zelo ve- lik in Marija ga je bila prav gotovo ve- sela.S Francetom Urbanijo sva darovala sveto mašo.Žal smo se morali zaradi po slabšanja vremena hitro vrniti. Upam,da bo možno še kdaj ponoviti ta dogodek.
Še vprašanje za tiste, ki bi kdaj po- trebovali bolnišničnega duhovnika. Kdaj in zakaj naj vas pokličejo? Kaj prinašaš kot duhovnik in kako lahko pomagaš?
Mnogi ljudje se zelo bojijo duhovnika v bolnici. Preveč je še zakoreninjena mi- selnost,da je bolniško maziljenje zakra- ment,ki se podeli na koncu človekovega življenja. To je čisto zmotno. Pogosto povem, da imamo večinoma ljudje vsak dve nogi. Telesno zdravje je kot ena in duhovno zdravje je kot druga noga. Če imamo eno samo nogo, ne moremo priti daleč. Bolniki in invalidi pridejo lahko samo, če imajo ob sebi ljudi, ki jih imajo radi in jih spremljajo.Tako naj bi se tudi mi učili, da bi bili noge, roke in čuteče srce do teh,ki jih pripeljemo v bolnišni- co in zanje pokličemo duhovnika. Zato vas povabim, da pokličete v bolnišnico, v domove za ostarele in domov duhov- nika, da jih pride obiskat.V bolnišnici pa je takole: lahko me pokliče bolnik sam, mojo številko dobi pri sestrah oz. na vidnem mestu na plakatu, lahko pove zdravstvenemu osebju ali župniku v svoji župniji, da me pokličejo in še tisti dan pridem na obisk osebno ali pa kdo od mojih sodelavcev. To lahko storijo vaši svojci. Ponavadi bolnika obiščem v bolniški sobi in ne bojte se, kako boste opravili zakramente.
Že nekaj let pomagaš pri organizaciji romanja v Lurd. Gotovo je to pose- bna izkušnja? Si bil priča kakšnemu čudežu?
Sam sem bil v Lurdu že kot bogoslovec. Po tolikih letih je morda kot odmev na tista romanja prišlo naše sodelovanje s skupino iz Italije UNITALSI, s katerimi skupaj organiziramo romanje. Letos juli- ja bo že peto po vrsti.Vsako leto se ga udeleži nad 100 Slovencev, tako bol- nikov, svojcev, zdravstvenega osebja, duhovnikov, spremljevalcev. V vseh letih nisem doživel čudeža na zunaj. Doživljam pa čudeže, ki se ne vidijo. Bolniki lažje prenašajo svojo bolezen in tudi pri spremljevalcih se odpre skrb do bolnikov, do tistih, ki so drugačni.
Marsikaj bi še morali omeniti,a žal je prostor v Prijatelju omejen. Zato le še kakšna spodbudna beseda bral- cem Prijatelja!
Prijatelj je edina revija, ki jo hranim od prvega izvoda,odkar mi je prišel v roke. Tako se preko revije poskušam poveza- ti z vami,ki jo prebirate, bodisi na bolni- ških posteljah, vozičkih, doma ali v bol- nišnicah, domovih za ostarele ali tudi drugod. Sam sem hvaležen Bogu, da smem biti duhovni asistent največjega zdravnika Jezusa Kristusa. Naj bo On res naš prijatelj. Ne morem pa še mimo dogodka, ki se mi je pripetil v preteklih dneh in bi ga rad delil z vsemi vami: ob pol dveh zjutraj so me poklicali in po- vedali, da se je ponesrečil dvajsetletni Luka.On je bil na operaciji,jaz pa skupaj z domačimi v sobici za pogovor, ne s klepetom, ampak z molitvijo. Nagovorila me je velika vera in zaupanje v družini. Ko je poklicala tri leta starejša sestra poškodovanega, oče preprosto reče: 'roženkranc' v roke, ni dobro. In ta ista družina se je naslednje popoldne,tri ure pred smrtjo svojega sina zbrala v kapeli in poklicali so duhovnika.Skupaj smo ob jaslicah in veselem delu rožnega venca, ob zdravih Marijah prehodili pot, pot od njegovega rojstva do tega,ko se je Je- zus izgubil v templju in kako sta ga star ša našla. Tako se je tudi ta Luka sedaj znašel v Božjih očeh, v Božjih rokah. Vsa taka srečanja,taka doživetja vzbu- jajo duhovniku bolečino,pa tudi energijo To želim dati tudi vam: radi se spomi- njajte, kaj ste lepega v življenju doži- veli, in to naj vas spodbuja vsak dan, da gremo naprej.

Naj čisto za konec omenimo še dvoje velikih del, nad katerimi bdi Miro Šlibar. Eno je listič Beseda bolnikom, ki z živ- ljenjskimi izkušnjami in duhovno vsebino nagovarja mnoge. Izhaja šestkrat letno in obišče preko deset tisoč ljudi. Enkrat letno, 11.februarja, pa Bolniška župnija praznuje dan bolnikov.To je praznik Lur ške Matere Božje in na ta dan se vsako leto zbere v ljubljanskem Kliničnem cen tru mnogo sodelavcev, bolnikov in inva lidov. Sporočilo letošnjega dne bo pos- lanica bolnikom: "Cerkev v službi ljube- zni trpečim". Mi vsi smo Cerkev in smo v službi,povezuje naj nas ljubezen in ne pozabimo, da ljubimo tudi té, ki trpijo. Tako je ta stavek,poslanica in svetovni dan bolnikov en velik klic vsemu verne- mu občestvu pa tudi drugim ljudem, da imamo več srca za bolne in preizkušane Miro Šlibar nam je pri tem poseben zgled

Na obisku smo bili: Roman Travar, CM, Milica Ritonja, Tone Planinšek (slike) in Polona Malovrh (zapis)

Bolnica mi je pripovedovala: "Ko mi je zdravnik sporočil,da imam raka na dojki, sem doživljala, kot da se to dogaja ne- komu drugemu.Kasneje sem mislila samo na to, da ne smem umreti. Imela sem dva sinova, stara tri in pet let. Vse na svetu je nadomestljivo, ampak mama je samo ena. Ta misel mi je dajala moč za premagovanje vseh zapletov med kemo terapijo in obsevanjem. Nikoli nisem iz- gubila upanja.Želela sem živeti,ne samo zase,ampak tudi za svojo družino.Zdra- vniki so mi napovedali le še šest mese- cev življenja. Tistih šest mesecev je hitro minilo in sedaj še pet let zraven. Še vedno sem živa. Ko so mi odrezali celo dojko, sem bila zelo potrta. Strah me je bilo, kako me bo sprejel moj mož. Ko sem se po operaciji zbudila iz narko- ze, me je na postelji že čakalo moževo pismo z besedami: ›Čeprav so ti odre- zali dojko, zame ostajaš še vedno ista, moja žena. Rad te imam tudi brez ene dojke!‹ To je bil nepozaben občutek,da ti nekdo v najtežjih trenutkih življenja pove, da si zanj še vedno dragocen in da je vredno živeti. Iz družine sem čr- pala upanje. Rak se mi je še večkrat po novil in vedno sem verjela,da se bo do- bro končalo. Ta bolezen mi je podarila še večjo željo po življenju. Vsak večer se Bogu zahvalim za dan,ki sem ga pre- živela s svojo družino.Živim za vsak tre nutek posebej. Ne obremenjujem se s tem,kaj vse se mi lahko zgodi. Veliko mi pomeni obisk bolniške kapele,ki je zame kakor oaza miru sredi vrveža preiskav in terapij. Tukaj zaslišim Njegov glas, ki mi zagotavlja, da me bo varoval vsega hudega. V kapeli lahko pod križ položim vse bolečine, solze,strah in dvome. Ču- tim, da me Bog in Marija spremljata na vsakem koraku. Približuje se velika noč, ki je zame praznik upanja, v bolezni to še bolj doživljam. Velika noč je zame praznik srečanja. Kakšen čudež je, da se želi Bog srečati prav z menoj. Velika noč je zame praznik darovanja. Kakšen nezaslužen božji dar je moje odrešenje!"
Bolnico poslušam in čutim, da se njena želja po življenju in upanje prenašata tudi name. Ta bolnica me je naučila, da je družina eden najmočnejših varovalnih dejavnikov, ki bistveno lahko vpliva na ugoden potek bolezni.Če družina odpo- ve takrat, ko jo najbolj potrebuješ, bo bolezen gotovo manj ugodno potekala. Družinski terapevt Kempler pravi, da je srečna družina tista, v kateri se vsakdo lahko obrne k drugemu po to, kar mu je nujno potrebno. V harmonični družini si lahko povemo, kdo smo, kaj čutimo in kaj želimo.
Psiholog Anton Trstenjak pravi:"Zavest neozdravljive bolezni je morda eden naj hujših dejavnikov osamljenosti. Kako ohraniti takega človeka pri upanju? Vse kakor ga moramo znati osvoboditi iz njegove osamljenosti." To lahko storijo družina,prijatelji, duhovnik in tudi zdra- vstveno osebje.
Bolnica je nadaljevala: "Bolezen me je pripeljala do spoznanja, da vse, kar imam, življenje, otroka in moža, lahko v trenutku izgubim. Zdravniki ti lahko od- režejo marsikaj, nihče pa ti ne more vzeti upanja, vere in ljubezni. Upanje je tudi to, da se boš prebil skozi bolezni in greš z življenjem k Ljubezni, ki nikoli ne mine in vse upa. Kadar sem bila potrta, sem odprla evangelij. Najraje sem pre- birala odlomke, kako je Jezus ozdravljal bolnike. Ozdravljeni so bili tisti,ki so ve- rovali v Jezusovo odrešenje. Ko se je žena, ki je dvanajst let krvavela, dota- knila roba Njegove obleke, ji je Jezus rekel: ›Bodi pogumna, hči, tvoja vera te je rešila!‹" (Mt 9,22)
Mnogi bolniki so me naučili, da temine bolezni lahko premagujemo s tem, da nam je srce čisto in vera trdna. Za ve- likonočne praznike vsem nam želim, da bi v srcu resnično začutili, da je Jezus stopil zate in zame na križ,ne samo za- to, da bi trpel, ampak,da bi nas odrešil. Božja ljubezen je tista moč, ki vedno premaga vse temine življenja in ne sa- mo bolezni.

Janja Ahčin

"Jaz sem 'fajn',tukaj je zelo vro- če, zdrava sem, tako mi nič ne manjka."Takšno sporočilce mi je z Madagaskarja,nekaj dni nazaj, poslala naša Ana.
Je že res, da bi človek rad novice delil z bralci in s prijatelji takoj, ko se zgodijo. Ampak včasih je to težko. Včasih se piscu zazdi, da je zgodba že zastarela, da nima več čara. Ko pa govorimo o prijateljstvu in pomembnih odločitvah je,vsaj v mojih očeh to še vedno vredno objave.
Mogoče vas večina že vé, nekateri ste to slutili, spet drugi si boste zamomljali "No, tega pa res nisem vedel..., kako lepo." Ja, naša sodelavka Ana Kneževič je že dobra dva meseca v misijonu na Madagaskarju. Da bi bolje razumeli odločitev, ki jo je raz- dvojila z družino za tri leta, naj vam nekaj povem o tej čudoviti ženski.
V Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov sva se aktivno vključili v istem obdobju. Takoj sva se ujeli in le nekaj duhovnih vaj nisva bili skupaj v sobi. Včasih sva govorili pozno v noč in naslednje jutro je bilo kar malce težko vstati iz tople postelje.Ko sem se zaradi službe preselila znova na obalo, sva se v veliko veselje obeh dogovorili, da si bo ona sposodila moje stanovanje v Lju- bljani. Ani je ustrezalo to predvsem zaradi obveznosti, ki jih je imela tako veliko bliže, meni pa zato, ker sem lahko kadarkoli pre- spala v našem glavnem mestu. Včasih sem jo kar vprašala:"Kako tebi to uspeva?" Ho- dila je namreč v pastoralno šolo,delala kot medicinska sestra, pomagala v Bratstvu, v domači župniji, bila animatorka in še veliko več. Ha, tisti, ki jo osebno poznate, že veste. Njena dobrota je blagoslov za vse, ki so v njeni bližini.In ker je čutila,da lahko pomaga tudi tistim, ki so najbolj potrebni pomoči, se je odločila, da gre v misijone. Odločitev me ni presenetila,saj sem vedela da se tega res veseli in da je to njena pot ki jo mora prehoditi.
Spomnim se, da sem si pred odhodom na podelitev misijonskega križa rekla, da ne bom jokala. Ne, ne bom. Trdno odločena sem vseeno spravila dodatni paketek papir natih robčkov v torbico...
Sveta maša se je začela in cerkev Sv. He- lene je pokala po šivih. Misijonski križ sta 22. novembra 2009 dobili Ana Kneževič in Katarina Šabič iz župnije Koseze, ki sedaj prav tako deluje ob boku naše Ane na Ma- dagaskarju. Vse je bilo slovesno in skoraj sem bila vesela, da je Ana sedela tako, da je nisem videla. Teden dni prej me je pro- sila, če bi brala drugo berilo. To mi je bilo v veliko čast in glas ni pretirano izdajal, da imam velik cmok v grlu. Ko pa je nastopil trenutek domačih govorcev, prijateljev, ki so dekleti poznali, no takrat pa so po licih začele teči solze. Vem, da nisem sama jo- kala,veliko jih je jokalo z menoj.Morda tudi dekleti, ki sta tako hrabro sedeli ob emi- nentnih gostih pred oltarjem.Vendar njunih solz nismo videli.
Podelitev misijonskega križa je vesel dogo- dek, je med nagovorom povedal ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik. Vedel je, da se domači in prijatelji težko sprijaznijo z mislijo, da tri leta ne bodo videli ljubljene osebe.Zato nas je hrabril.Meni pa so solze tekle in tekle. Bog mi je dal čudovito prija- teljico in sedaj je od mene zahteval, da jo posodim tistim, ki je še ne poznajo.
Po maši smo se preselili v dom misijonarja dr. Janeza Janeža, kjer so nam domačini pripravili gostoljuben sprejem. Hvala vsem, ki ste pomagali in nas sprejeli medse. Ve- sela sem opazovala, kako stojite ob strani Anini družini in spodbujate njeno odločitev. Tudi zaradi takega prijetnega okolja je bila odločitev toliko lažja.
Počasi se je popoldan prelival v večer in v srcu sta se vrstila veselje pa grenkoba, pa znova veselje. Ne morem si predstavljati, kako je bilo domačim. Ob slovesu sem mo- čno objela Anino mamo in ji zašepetala na uho: "Korajžno,mama,korajžno!" Spogledali sva se in začeli jokati. Ja, mojih papirnatih robčkov ni bilo več...
"Jaz sem 'fajn', tukaj je zelo vroče, zdrava sem, tako mi nič ne manjka," so besede, ki me sedaj razveseljujejo. Zahvaljujem se Bogu, da je tako in ga v molitvi prosim, naj ju spremlja na tej poti, ki sta jo začeli.
Nekoč sem zasledila verz: "Naj ne bom kot zaprta školjka,ki skrbno skriva svoje bisere ampak naj bom plamen, ki gori zato, da bo grel druge."
Ana in Katarina sta začutili, da to zmoreta in sedaj vsak dan znova to udejanjata. Mi pa jima pomagajmo z molitvijo, ki zmore doseči tudi najbolj oddaljene kraje sveta. Bog z vama!

Vesna Grbec

V četrtek, 26.novembra 2009, se je zbrala skupina KBBI Ljubljana- Podutik v župniji Podutik.
December je praznični mesec, ko si med seboj izmenjamo praznična božična voščila ter lepe želje in misli za naslednje leto.Za- to smo se zbrali z namenom, da izdelamo nekaj čestitk, ki jih bomo ob praznikih po- slali svojim bližnjim.
Medse smo povabili gospo Anko Trpin s so delavkami, ki so priskrbele ves material in nas učile izdelovati voščilnice. Vsak izmed nas je dobil blago. Prvi korak je bil, da smo na vseh stranicah blaga odstranili nekaj nitk,nato pa na njega s šablono in tempera barvicami narisali božično-novoletne vzor- čke. Da pa vzorčki niso bili preveč pusti in enolični, smo jih potresli še z bleščicami. Nato smo jih nalepili na zgibanke različnih barv. Vsak izmed nas je dobil še kuverte, na katere smo napisali naslove naših čla- nov ter vanje vložili čestitke.
Ko smo z našo aktivnostjo končali, smo se malo posladkali s piškoti in sadjem.Na kon- cu se je voditeljica Ljubica Zakovšek našim gostjam v imenu celotne skupine zahvalila. Po delavnici smo se udeležili še svete ma- še ter z njo zaključili naše srečanje.

Nina Kepic,
foto: Roman Travar,CM

Tokrat se je naša podutiška sku- pina zbrala k praznovanju dveh praznikov: svetega Miklavža,ki je že bil za nami in božiča, na kate- rega smo se pripravljali.Žal je manjkalo ne- kaj naših prijateljev,ki se niso mogli veseliti z nami.
Med nas je prišel domači g. župnik, Marko Čižman,in nam povedal nekaj o božiču.Sku paj smo tudi zapeli ob spremljavi kitare.
Bila pa je tudi priložnost za spoved, saj je v sosednjem prostoru spovedoval g.Roman Travar.
Ker ima naša voditeljica Ljubica tik pred no vim letom rojstni dan, sem ji v imenu sku- pine voščila ter ji podarila vrtnico. Upam, da ji je vrtnica polepšala praznične dni in jo spominjala na nas.
Ura je že bila za prihod Miklavža. Naprej je poslal angelčka, kmalu za njima pa je prišel še sam.Vsi so nas lepo pozdravili. Predsta- vili so se nam s kratko igrico. Miklavž je rekel, da je zaradi starosti zelo utrujen in zaspan,ker je imel veliko dela z obiski otrok Angelčka pa sta mu govorila, da je pozabil obiskati našo skupino,zato so se takoj od- pravili na pot.
S seboj so prinesli zlato knjigo z našimi imeni,ki mi jo je angelček izročil v varstvo. O vsakem je bilo zapisano kratko sporočilo Ko je Miklavž prebral ime in sporočilo, sta angelčka izročila darilo.
Srečanje smo nadaljevali s prigrizkom in pijačo ter ga zaključili s sveto mašo, ki jo je vodil domači župnik ob somaševanju g. Romana.
Bogu hvala za lep popoldan. Kaj je lepšega kot to,da se pogovarjamo in se imamo radi! Hvala tudi Miklavžu in pridnima angelčkoma Posebna zahvala pa gre naši voditeljici Lju bici in njeni pomočnici Tini, ki nas vso leto zbirata skupaj, da se srečujemo in videva- mo. Kako je lepo, ko pridemo skupaj in se z roko v roki nasmejimo drug drugemu.
Vsem članom voščim srečno novo leto in ostanímo povezani v medsebojni molitvi.

Gordana Dobrinjanin

'Jaslice' - v tem času prav ča- robna beseda. Ob tem se za- svetijo otroške oči,usta se raz tegnejo v nasmeh in ročice boječe kažejo na Jezuščka, na ovčice in na vse, kar je še zraven postavljeno. Zakaj ne bi zasijale tudi oči starejših in sploh vseh ljudi? To po trebujemo za naše življenje, za naš mir in veselje.
Zato so se člani skupine KBBI Ljubljana-Po dutik odločili, da si bodo ogledali peto raz- stavo slovenskih jaslic v Grobljah. Nekateri so se pripeljali sami,druge pa sta pripeljala g. Roman in Zlatko.
Kar lepa skupinica se nas je zbrala v dvo- rani in si z zanimanjem ogledovala razno- vrstne jaslice, ki so bile izdelane iz lesa, kovine, gline, lecta ali pa kvačkane. Prav vsake so bile nekaj posebnega, lepega. V vsake je bilo vgrajenih mnogo ur truda, ro- čnega dela in veliko ljubezni.
Ogled razstave je obogatila ga.Anka Trpin, ki nam je osvetlila zgodovino nastanka ja- slic in prvih jaslic na slovenskih tleh. Prav z veseljem smo ji prisluhnili in bili veseli, da nam je to pripravila in povedala.Potem smo si njene jaslice ogledali še bolj z zanimanjem saj je motiv njenih lanskoletnih jaslic na plakatih vabil na to razstavo. Poleg tega so upodobljene tudi na posebnih znamkah, ki jih je izdalo Kulturno društvo Groblje.
Pravo doživetje pa je bilo poslušati g. Ma- rjana Vodnika, ki je vodja postavitev teh razstav. Njegove jaslice so vsakokrat ne- kaj posebnega.Vedno so izdelane iz enega kosa lesa,ki z drugačno tematiko ponazar- jajo Sveto družino. Vanje vloži vso svojo ljubezen do rezbarstva,do ljudi, do narave. Prav vsi smo si po razlagi njegove jaslice ponovno ogledali in jih še bolj doživeto ob- čudovali.Hvaležni smo mu,da si je vzel čas in prišel na to srečanje ter nam z globokimi mislimi polepšal adventni čas ter naše pri- čakovanje.
Polni lepih vtisov smo se odpeljali do žup- nišča v Jaršah, kjer nam je ga.Mari pripra- vila topel čaj, naša Tina pa še prigrizek. Tako je bilo prijetneje obujati spomine na jaslice, na vse, kar smo videli na razstavi in nam razveseljuje naša srca. G. župnik, Janez Kvaternik, nas je lepo sprejel in pri pogovoru nam je dodal še nekaj svojih misli: "Lepo je, da se veselimo Jezusovega prvega prihoda, njegovega rojstva. Še bolj pa se moramo veseliti njegovega drugega - veličastnega prihoda."
Lepo in obogateno popoldne,ki se ga bomo še nekaj čas spominjali, nam je dalo spod- budo za postavitev domačih jaslic.

Marija, foto: Roman Travar,CM

"Začeli smo z veseljem in končali z veseljem To se mi zdi zelo prav. Kar pa je bilo še zraven, je bilo malo za pobožat duše in za klicanje Gospoda, ki ga kliče vsak po svoje v veri, da nas bo odrešil za prihodnost."
S temi besedami je Marjetka Smrekar sama povzela vsebino svojega pesniškega reci- tala,ki ga je pripravila v ponedeljek, 7. de- cembra, v kapeli Doma sv. Janeza Krstnika v Trnovem, kjer zdaj prebiva. Spremljali so jo njeni glasbeni prijatelji, trio iz Polhovega Gradca, Lenart, Jasmina in Vili.
Adventni trenutek. "V njem nisem nestrp- na, napeta,ampak varna in blagoslovljena" pravi Marjetka v svoji pesmi. V njem živi svoje resnično notranje življenje.Delček ga je velikodušno ponudila nam, svojim sosta- novalcem in prijateljem, da smo ga doživeli skupaj. Zanj se ji je v imenu navzočih čla- nov Bratstva zahvalila Teja Lampič.

Darinka Slanovec

Lansko leto je 'moj veliki pe- tek' trajal in trajal, a do Kri- stusovega vstajenja je prišlo tudi v mojem srcu ravno zaradi vas, bratje in sestre v Bratstvu. Zaradi vaše srčnosti, tako v ljubljanski kot domžalsko - kamniški skupini, sem ob letošnjem božiču lahko za- čutila toliko veselja in globokega občutja rojstva Božjega Deteta.
Katja in Marija sta nas spet zbrali k skup- nemu praznovanju 27.12.2009, na nedeljo svete družine. Prišli so naši prijatelji iz Za- voda Prizma-Ponikve,dva prijatelja iz Naše hiše iz Mengša. Pozdravit nas je prišel tudi naš prijatelj Tone Košenina, predsednik Kulturnega društva Groblje; ta nam vedno, ko se srečamo,nakloni prijazno besedo.Ve- seli smo bili tudi Galjotove Marice in njene spremljevalke iz Lahovč ter Marijine prija- teljice Ivane, ki smo jih gostili prvič.
Roman Travar, naš duhovni pomočnik, nas je prijazno naprosil,da smo vsi začutili, ka- ko lepo je pripadati osebnim družinam in se združevati v razširjeni družini Krščanskega bratstva.V različnih prošnjah je bilo začutiti hrepenenje, da bi vsi skupaj rasli v evan- geljskem duhu in se veselili biti pred Bogom ter mu služiti. V prvem berilu iz Sirahove knjige smo jasno prepoznali četrto Božjo zapoved: spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji. Modri Sirah (3,3-4) nas uči: "Kdor spoštuje oče- ta, bo dosegel odpuščanje grehov, kdor slavi svojo mater, zbira zaklad." In še: "... kdor uboga Gospoda, bo svoji materi dal počitek." (Sir 3,6)
Mene osebno je zelo ganilo Sirahovo navo- dilo otrokom,naj se zavzemamo za ostare- lega očeta, naj mu ne prizadevamo gorja, ga ne zaničujemo, čeprav smo na višku svojih moči, saj usmiljenje do njega ne bo nikoli pozabljeno, niti ob naši smrtni uri sprave. Drugo berilo iz Prvega Janezovega pisma pravi, če nas srce na obsoja, smo z Bogom zaupni, se držimo njegove glavne zapovedi,da verujemo v ime njegovega Si- na Jezusa Kristusa in se ljubimo med seboj ter ostajamo v Bogu in On v nas, kar pa spoznamo v Duhu, ki nam ga je dal.
Iz zahvale ob koncu maše smo začutili, da nam Oče iz svoje ljubezni kliče, da se ime- nujemo Božji otroci in to tudi smo, saj nam po domačem župniku Janezu Kvaterniku do voli,da se iz leta v leto zbiramo v svetišču v Jaršah k molitvi, češčenju in veselemu druženju. Zato lahko vsakemu, kdor nas vpraša, zakaj smo veseli, odgovorimo: "Ker nas ima Jezus rad, mi pa njega."
Veselje ob bogatem prigrizku, čaju in soku v sosednji dvorani, za kar znajo vedno po- skrbeti naše sodelavke,smo začeli s klepe- tom. Zlatko je s harmoniko dvigoval razpo- loženje, ki je raslo k vrelišču s tombolo. To je vodil g. Roman in ga je prekinjalo polno veselih vzklikov. Na koncu, ko je Galjotova Marica dobila prvo tombolo,smo vsi navdu- šeno zaploskali in jo s tem spodbudili,da je bilo le vredno, da se je odločila in prišla v Jarše. Pa ne toliko zaradi tombole kot za- radi druženja. A Bog je radodaren in opo- gumlja.
Veselili smo se z vsako dobljeno tombolo. S skromnimi darilci, ki smo jih prinesli s seboj, smo se obdarovali skozi tombolo in se v preprostem, spontanem veselju prav razkošno lepo imeli. Vse zanimive trenutke z našega srečanja pa je posnel naš Tone Planinšek - neutruden in vedno pripravljen pritiskati na sprožilec fotoaparata.
Umirili smo se z molitvijo desetke veselega dela rožnega venca,ki poveličuje Jezusovo rojstvo. Zaželeli smo si blagoslovljene bo- žične in novoletne praznike, srečno vožnjo domov in se razšli v jasno noč.

Doroteja Lampič,
foto: Tone Planinšek

Na Zaplano smo šli že dan pred Silvestro- vim, 30. decembra 2009. Zbralo se nas je nekaj čez dvajset, naslednji dan pa so se pridružili še drugi naši prijatelji in prijateljice

Ker je bilo med nami ne- kaj novih obrazov, smo prvi večer imeli možnost spoznati drug drugega. To smo storili v parih, tako da smo skupini predstavili drug drugega. Med nami je bila tudi prijateljica iz Brazilije,Sara Sampiao, ki so jo med nas povabili Polona in njeni pri- jatelji. Ti so skupaj preživeli mesec dni na različnih postojankah revne brazilske po- krajine, iz katere prihaja tudi naša gostja.
Naslednji dan smo dopoldne šli na sprehod do kapelice, v popoldanskih urah pa smo si razdelili delo za pripravo silvestrskega ve- čera. Skupni silvestrski večer smo začeli z molitvijo in blagoslovom Doma. Zmolili smo rožni venec in zapeli nekaj pesmi.Sledila je okusna silvestrska večerja.Približno ob 23. uri smo imeli sveto mašo in med njo priča- kali novo leto. Po maši smo si drug druge- mu voščili lepe in iskrene novoletne želje ter zaplesali ob glasbi Zlatka in Boruta, ki je po nekaj letih zopet prijel za trobento.
Novoletni dan smo v večini začeli s popol- dnevom. Po obedu smo imeli tombolo, pri kateri smo si razdelili prinesena darila. V večernih urah pa nam je Sara predstavila svojo življenjsko zgodbo.Večer smo zaklju- čili s sveto mašo.
Predzadnji dan smo si ogledali film o Materi Tereziji,se kepali v novozapadlem snegu in pripravili zabavni večer.Bil je to prost dan, kot nalašč za romantiko in temu podobno. Celo intervju sem dala o tem dogodku.
Zadnji dan smo se udeležili nedeljske svete maše v župnijski cerkvi in se po dobrem kosilu poslovili. Zaželeli smo si vse dobro v letu, ki je pred nami.
Dnevi so bili nepozabni in zaželeli smo si,da bi še kdaj skupaj preživeli silvestrovanje na Zaplani. Od vsakega sem odnesla del- ček srca za spomin v upanju naslednjega srečanja.

Ana Kopač, foto: Tone Planinšek

Na Zaplani sem bila prvič,zato sem srečala veliko novih prijateljev.Ker smo pet dni sil- vestrovali, sem imela dovolj časa, da sem spoznala vse. Med nami je bila tudi Sara iz Brazilije, zato smo ji z veseljem prisluhnili ob predstavitvi svoje dežele.
Lepo doživet je bil tudi silvestrski večer. Blagoslov Doma,rožni venec, dobra večer- ja in sveta maša pred polnočjo ter ples ob živi glasbi mi bodo ostali v nepozabnem spominu. Čeprav je bila noč dolga in sem bila utrujena, sem bila vesela,da sem lahko na Zaplani praznovala novo leto.
V nedeljo smo se srečali še s koledniki in že je prišel čas slovesa. Težko smo se poslo- vili in odšli vsak v svoj kraj. Bilo mi je zelo lepo in se bom še rada spominjala tega sil- vestrovanja.

Andreja Zemljarič

Prijateljstvo merimo s spomini, smehom in z ljubeznijo. Ko sem v dneh silvestrovanja pomislila na vse vas, dragi prijatelji, sem začutila toploto in zaupanje ter veselje.
Zato sem neizmerno hvaležna za vso skrb, potrpljenje in pomoč, ki smo je bili na Za- plani deležni v dneh silvestrovanja. Vse bom nosila v prečudovitem in nepozabnem spominu. Spoznala sem, kako čudovito je lahko življenje, kako so v življenju v resnici najpomembnejše preproste stvari in da so bistvenega pomena vsa drobna razumeva- nja, neopazne prijaznosti. Na tisoče drob- nih dejanj prijateljstva je naredilo moje ži- vljenje lepo. Življenjski smisel ni večnost, je ljubezen, spoštovanje - kdor to zmore, je večen.
Najboljših in najlepših stvari na svetu ne moremo videti in ne otipati,ampak jih čuti- mo v svojem srcu. Letošnji prazniki so bili zame še posebno doživetje zaradi našega skupnega bivanja na Zaplani.

Ana Marinkovič,
foto: Tone Planinšek

IN GLEJTE, ŽIVI - NAŠ DOM BRATSTVA NA ZAPLANI

V hladnih zimskih dneh je Zaplana odeta v belo snežno odejo.A zimskega spanja ni. V našem Domu Bratstva smo skupaj dočakali novo leto in s kar petdnevnim silvestrova- njem smo v to leto stopili z nepozabnimi doživetji,novimi prijateljstvi in mnogimi spo dbudami. O tem ste lahko prebrali na prej- šnjih straneh.
Takoj po silvestrovanju pa smo v našem Domu Bratstva na Zaplani začeli s pripra- vami za obnovo kuhinje. Naš Dom je bil v preteklih letih čudovito obnovljen in dogra jen, le kuhinja je ostala stara. Odkar lahko v Dom sprejemamo večje skupine, je za- drega v kuhinji ob majhnem štedilniku, še manjšem umivalniku in hladilniku, premalo omarah. Zato smo se odločili, da do letoš- nje pomladi obnovimo še kuhinjo.Dobili smo sofinancerja, ki je že prispeval dobro polo- vico sredstev za obnovo kuhinje,nekaj smo jih uspeli že zbrati, v tej številki Prijatelja pa kličemo in prosimo za pomoč še vse ti- ste, ki ste pripravljeni priskočiti na pomoč pri obnovi. Veseli bomo vsakršnega daru. Dar lahko nakažete s položnico, na katero kot prejemnika napišete:

KRŠČANSKO BRATSTVO BOLNIKOV IN INVALIDOV, Tabor 12, 1000 Ljubljana, št. računa: 02014 - 0256229150 sklic: 00 2907 s pripisom: Zaplana - živa opeka

Že vnaprej hvala vsem,ki se boste našemu povabilu k daru za 'živo opeko' odzvali!

ZAHVALIL SE JE

Zdravnica mi je povedala tole zgodbo:
Na urgenco so pripeljali klošarja, ki je bil popolnoma zanemarjen, umazan, oblečen v smrdljive cape. Povedal je, da stanuje v baraki, kjer nima možnosti, da bi se umil. Zdravnica mu je dala pregledati kri,nato ga je poslala na rentgen, ki je pokazal veliko kaverno v enem pljučnem krilu. Odredila je da ga odpeljejo na Golnik, v kar je rad pri- volil. Treba ga je bilo pripraviti za prevoz. Medicinska sestra se je sprva upirala,da bi se ukvarjala s tako umazanim in smrdljivim bolnikom, a končno se je vdala. Skrbno ga je umila od nog do glave, ga obrila in oble- kla v čisto pižamo. Bil je kakor prerojen, komaj ga je bilo mogoče spoznati.
Ko so ga odpeljali,je sestra dejala zdravni- ci: "Pomislite, zahvalil se mi je!" Odkod to začudenje? Morda sestra tega ni pričako- vala od može z roba človeške družbe. Še verjetneje pa ni bila navajena, da bi se ji bolniki zahvaljevali.
Ta dogodek mi je dal misliti. Ko sem pred leti preživela dalj časa po bolnišnicah, sem opazovala, kako bolniki izkazujejo svojo hvaležnost zdravnikom, kako jih obsipajo z darili.Le malokdo pa se spomni na medicin- ske sestre. In vendar brez njihove nege, ki je včasih zelo odgovorna in naporna, zdra- vljenje ne bi napredovalo.
Vsako delo,pa naj bo delo znanstvenika ali zdravnika ali obrtnika ali kmeta ali snažilke, je vredno enakega spoštovanja, kadar je opravljeno vestno in pošteno. Ne obliku- jejo človeka spričevala in diplome, ampak njegova vestnost in tankočutnost.

Breda Cigoj-Leben

Hvala za križ

"Gospod v cerkvi mi je podelil krst. Rekel je da sem Njegova.Potemtakem mora On ve- deti, kje so vsajena semena mladega živ- ljenja,kakšne bodo njegove korenine, kako naporna bo rast.Kalvarija življenja mi je na menjena, to po tvojem načrtu, Oče! Hvala za križ.Nosila ga bom in se trudila biti vre- dna Tvoje ljubezni..."
"Potem so se rojevala jutra.Eno za drugim. Čas se je razraščal v niz drobnih dogodkov Ti, mati, si bila duša zanje, za vsak trenu- tek posebej.
V detetu oživi slutnja.Zaznava prvi sij sve tlobe, dotik tvojega božanja - in glas. Da, komaj zaznavno prihaja v otroško zavest glas, rahel in svetal.
›Kaj je to?‹ vprašujejo oči deteta. Mati obrne njegovo glavico v smer proti glasu: ›Vidiš,dete moje, tamle je velika hiša. Tiha in lepa. Na njenem vrtu stoji zvonik. V tem zvoniku je tisti glas, glas,ki poje. Morda te kmalu popeljem tja... Da,obe morava iti tja ti in jaz.‹
Ta dan je prišel.Šli smo v hišo glasu.Z na- mi je bila kraška burja... Velika hiša,zvonik. Nenadoma, na tiho povelje vse utihne in topel glas starčka spregovori: ›To dete je eno izmed mnogih, ki mu naš Oče odpira vrata svojega kraljestva. Naj vstopi, če to želi njegova duša. Pridružilo se bo otrokom velike božje družine...‹"

Tako sem zapisala pred tremi desetletji v povesti mojega življenja Z ljubeznijo za lju- bezen-mati in hči,v iskanju in hrepenenju..
Družinske vere nisem poznala, čeprav je bila mama zelo verna in tudi oče, dokler ga okolje ni 'ohladilo'. Zgodaj sem morala od doma - tedaj mi je bilo osem let - že odra- ščajoča deklica sem morala v zavod.A tudi v kamniškem Zavodu je bil Bog 'zakrit' mo- jim očem,toda globine v meni niso mirovale
Spoznala sem Polonco. Njena bližina me je osrečevala. Ugotovila sem, da je čudovito stati ob strani prijateljici -sotrpinki. In tudi v njej se je oglašala želja po melodiji zvo- nov. Najlepša jutranja zarja je bila ob ne- deljah. Tedaj melodija zvonov ni molčala. Napajala je srce slehernega,ki se ji je pre- dal.
Po dobrem desetletju bivanja v zavodu sem se vrnila domov. Vsakdanjost se je spet in spet raztezala do neskončnosti, a ne brez Boga, ne brez materine duše in ne brez moje prijateljice Polonce.
Bila sem veliko sama,zato sem začela pisati Skozi pisanje v samoti sem srečala Jezusa. Dokler ga nisem poznala, sem vse, kar je bilo 'negativnega', napačno sprejemala. Ko pa sem ga sprejela za svojega, je bilo vse moje življenje osmišljeno.
Vera v Njega je vzklila iz iskanja in hrepene nja. Nikoli ne bom pozabila svojega prvega srečanja z bolniki in invalidi na Trsteniku. Bili smo pri sveti maši. Nisem še poznala Jezusa, ne svetega obhajila. Toda v meni je bila slutnja - veliko hrepenenje.Ko je šel duhovnik, ki je obhajal, mimo mene, sem vprašala prijateljico: "Zakaj je šel duhovnik mimo mene in mi ni dal...?"
Prijatelji,ki sem jih srečevala v Prijateljstvu bolnikov in invalidov,so me spodbujali. Ta- krat sem za Prijatelja napisala pismo: "Za- zrem se v nasmeh mladosti.Miren je in blag Nasmeh brata in sestre. Nasmeh ljudi, ki imajo v sebi popolnejše vrednote od besed veličastnejše od tvarnih dobrin - imajo Bo- ga, vero. Pa vem, kakšen je ta Bog? Ne! Oni ga živijo in vidijo s svojim srcem, svo- jimi očmi. Pogled imajo uprt kvišku, jasen in sproščen.
Tudi moje oči gledajo, srce čuti. Iskanje. Ni ga konec, ne bo ga konec. Nikoli! Kajti, bratje, sestre, zdaj sem tudi jaz vaša. K toliko sklenjenim dlanem se je pridružila še moja dlan! Samo, moj Bog? Da, sliši me in je v meni. Le oči,oči iščejo, notranjost po- trebuje trdnosti, takšne, kakršne ste po- trebovali vi, na začetku poti. In - prišli ste do cilja, ker ste to želeli, kot si želim jaz."
"Jezus,ti sam dobro veš,kako dolgo sva se iskala ti in jaz. Ti tudi veš za tiste besede, ki si mi jih davno tega navdihnil.

O Bog, -postavil si me na ta svet in rekel: -Tu ostani! Živo bitje si, -otrok moje duše

To pesem sem pisala že kot odraščajoče dekle, a v duši sem se res počutila kakor otrok.Tistega davnega leta te še nisem po znala v sveti beli hostiji in niti nisem slutila topline Svetega Duha. Samo iskala sem, Jezus. In potem je čas odmeval času, v moji duši pa je ostajalo in se prebujalo hre penenje. Vse dotlej, ko me je vsakdanjost potrdila v moji najgloblji želji.
V globine moje duše si prišel ti. V drobnem koščku bele hostije si me potrdil za svoje- ga otroka. Potem je življenje teklo naprej. Prva sveta maša je budila v meni negoto- vost,vendar samo za trenutek.Negotovost glede poti in tvoje potrditve,da sem te vre dna. Vrednost tvoje ljubezni mi je potem dala sveta birma.Tistega davnega majske- ga dne, ko sem naskrivaj, v topli radosti duše prejela Svetega Duha. Tedaj je bilo tako neskončno lepo, Jezus, in od takrat se zavedam, da s počasnimi, vendar goto- vimi koraki stopam po poti za teboj," sem nedavno tega zapisala v Pismu življenja.
Danes prihajam k vam, bralci Prijatelja, kot človek, ki je hvaležen Bogu za dar osebne vere in ki prejema obilje milosti ter se izro- ča Gospodu. Srečna sem, da sem tu v Do- mu in med nami v kapeli prebiva Jezus, da se lahko vedno znova zatekam k Njemu in se učim živeti in rasti v veri.

Marjetka Smrekar

Adventno srečanje

Bila je zadnja nedelja v novembru in na advent- nem venčku smo prižgali prvo svečko. Prija telji z dolenjskega konca smo kot že nekaj krat doslej bili na ta dan povabljeni v Preč- no pri Novem mestu.Kot vedno smo se tudi tokrat,veseli drug drugega,da se srečamo, zbrali v župnišču vsi z istim namenom: v srcu pripraviti prostor za prihod Jezusa in se skupaj malo poveseliti. In res je bilo tako.
Uvod v dogajanje je bila sveta maša, ki jo je daroval g.Tone, tamkajšnji župnik in naš prijatelj. Marsikdo doma nima možnosti za sveto spoved, zato je imel priložnost,da je tam tudi to uredil.
Po kratkem poučnem skeču, ki so ga upri- zorili mladi, je prišel še sveti Miklavž. Za spremstvo je imel samo dva angela, ker si zaradi recesije, kakor je rekel,ne more pri- voščiti parkeljnov. No, mi jih nismo nič po- grešali,je bil vsaj mir. Čas našega druženja je hitro minil. Še veliko bi si imeli povedati, pa smo se morali posloviti. To nedorečeno bo moralo počakati do naslednjega snide- nja. Upam in želim, da bo kmalu.
Vse dobro v tem mladem letu vam želim!

Jožica Ameršek
foto: s. Edith Metelko in Renata Strmole

"Odštekane" rokavice

Na god sv. Miklavža po- poldan smo se zbrali pri Marijinih sestrah v Štepanji vasi. Najprej smo z br. Štefanom Kožuhom, provincialom slovenskih kapucinov, obhajali sv. evharis- tijo. Njegovo razmišljanje o adventnem in božičnem prazničnem času se nas je prav prijetno, toplo dotaknilo, da so posamezne misli še dolgo odmevale v moji notranjosti. Hvala, br. Štefan!
Mladi iz župnije Prečna,pod vodstvom njiho ve katehistinje Renate so nam zaigrali zgo- dbo Miklavž na podstrešju. Približno takole je teklo dogajanje v njej. V neki hiši sta živeli težko okretna, z vsem nezadovoljna starka in njena skrajno potrpežljiva, vedno razumevajoča služkinja. Nepotrpežljivo go- spo so nenehno motili vsi in vse okrog nje, povrh vsega pa je bila skopuška.Nekoč sta se s služkinjo preselili v mirno, moderno 'betonsko' sosesko.A glej ga zlomka,na so sednjem podstrešju je živela mlada družina z več živahnimi otroki... K njim je starka pošiljala svojo služkinjo,da bi umirila otroke Mlada družina pa je bila revna. Starša si nista mogla privoščit nakupa 'Miklavževih daril'. Skrbelo ju je,kako bosta svojo stisko razložila otrokom. Ponoči pred tem je star- ko v sanjah nagovoril dobri duh. Povedal ji je,da bi lepše živela,če bi bila bolj prijazna, radodarna in strpna do svojih bližnjih. Po tem 'obisku' se je starka spremenila. Naku- pila je darila za sosedove otroke in jih po- vabila k sebi na obisk.Otroci so se daril ra- zveselili in prijazno nagovorili zdaj dobro- dušno gospo. Hvala, mladi iz Prečne in Bog povrni tebi, Renata!
Sledilo je Miklavževo obdarovanje. Nemalo sem bila presenečena nad tem,kako je Mi- klavžu prišlo na uho, da potrebujem roka- vice brez konic prstov. O, groza! Prinesel mi je tople,a 'ful odštekane' črne rokavice, na katerih sta na hrbtnih straneh narisani beli okostnjakovi roki.Le kako naj si jih na- denem? Kaj bodo rekli sostanovalci v Domu ko jih bodo videli na mojih rokah? Najraje bi jih podarila kakšnemu otroku...
Hvaležni Bogu in bližnjim ter duhovno obo- gateni smo se poslovili in vrnili na svoje domove.

Alenka Oblakovič, foto: s.Edith Metelko

Drug drugemu DAR

Vrata Strmoletovega doma v Ivančni Gorici so se spet gos- toljubno odprla za naše sreča- nje. Želeli smo skupaj stopiti v adventni čas, čas pričakovanja Jezusovega rojstva.
Očiščeni v zakramentu spovedi smo pristo- pili k daritvi svete maše. Zahvalili smo se za leto, ki se poslavlja in prosili blagoslova vsemu, kar je pred nami. Razmišljali smo o Marijini vlogi pri odrešenju v Cerkvi in našem življenju. Povabljeni smo k rojevanju vsega dobrega, da bi bili dar drug drugemu in bi se mogel Jezus roditi v slehernem srcu.
Skupen obed je vedno priložnost za izme- njavo misli, pogovor, povezovanje...
Duhovno in telesno okrepljeni smo se po ogledu igre razveselili prihoda Miklavža med nas. Povedal nam je nekaj spodbudnih be- sed,obenem pa še vsakemu posebej stisnil roko in ga obdaroval.
Hvaležni smo vsem Strmoletovim in vsem, ki so pripravili bogat dan. Hvaležni za čas, ki smo ga lahko preživeli skupaj. V nas pa ostaja želja, da se ob letu spet snidemo.

Ana in Tatjana
foto: Anica Radelj in Renata Strmole

VESELO pričakovanje

V času veselega pričakovanja na prihod Božjega deteca med nas se pod okriljem Prijateljstva vsako leto srečujemo bolniki in invalidi ter njihovi spremljevalci.
Letošnja tretja adventna nedelja je bila za vse,ki smo se zbrali v cerkvi Svetega Duha v Celju,nekaj posebnega.Naša srca so og- revali topli stiski rok, prižgane tri adventne svečke in seveda tudi veselo pričakovanje dobrega Miklavža.
Zgodaj popoldne smo začeli prihajati pred cerkev,kjer smo se prisrčno razveselili vsa- kega posebej, ki se je v mrzlem dnevu od- ločil priti na srečanje.
Srečanje smo začeli v cerkvi, kjer je bila najprej priložnost za sveto spoved, nato pa maša. G. Ciril Slapšak nas je nagovoril z izbranimi besedami, ki so še bolj utrjevale misel o prihodu Odrešenika, pri svetem obhajilu pa napolnil naša srca z neštetimi milostmi.
Po sveti maši smo se nato zbrali v skupni sobi,kjer smo ob toplem čaju in pecivu po- kramljali in obujali spomine na čas od zad- njega srečanja. Medtem je prišla Renata s svojo mladinsko skupino iz Prečne. Hitro so postavili potrebne rekvizite za uprizoritev igrice. Začeli so s prijetno glasbo, ki nas je odvrnila od klepeta, nato pa smo zavzeto prisluhnili dogajanju.Ja,ob predstavi mladih smo spoznali, da je v življenju poleg pre- jemanja dobrin še bolj pomembno dajanje. Začutili smo, da darovi velikokrat še bolj razveselijo darovalca kot obdarjenca.Pred- stava nas je navdušila tudi zato,ker Miklavž ni obdaril samo v igri, ampak je resnično s svojim spremstvom prišel tudi med nas.
Dobri stari mož je za vsakogar našel toplo besedo, ga povprašal po počutju in obdaril z izbranim darilom. Prav vsi smo mu zato iz srca hvaležni in upamo, da bo s svojim an- gelskim spremstvom prišel tudi prihodnje leto. Parkelj pa lahko ostane kar doma...
Bili smo polni toplih občutkov, hvaležni in veseli zaradi lepega popoldneva, ki smo ga skupaj preživeli ob doživljanju svete maše in srečanja z vsemi dobrotniki. Razšli smo se ob izrekanju številnih dobrih želja ob prihajajočih božično-novoletnih praznikih.

Bojana Zupanc, foto: s.Edith Metelko

Rad poromam k Devici Mariji

Ko sva se z Mitjo Lešnikom (Kovača vas 12, 2310 Slovenska Bistrica) pred dobrim letom pr- vič srečala, me je povabil, naj ga obiščem na njegovem domu,da se bova kaj več pogovorila o njegovem življenju in delu. Obljubil sem mu, da se bom oglasil in kaj več napisal za Prijatelja. Od takrat je Mitja tedensko pričakoval moj obisk. V pri- čakovanju so bili tudi njegovi starši, zlasti mama,ki ga je večkrat pripeljala na srečanja Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov
Ker to ni bil moj prvi obisk pri Mitju- nekaj- krat smo se za kratek čas ustavili, ko smo ga šli iskat in ga nazaj pripeljali s srečanj Bratstva, sem se naravnost pripeljal do hi- še,v kateri živi s staršema, mamo Jerico in očetom Vilkom ter mlajšim bratom Matejem 'Našel' sem ga za mizo v kuhinji,ob sebi na mizi pa je imel nekaj katoliških revij, ki jih rad prebira. Prisedla je tudi njegova mama, ki je Mitju pomagala pri 'razkrivanju' njego- vega življenja.
Že od rojstva v mariborski bolnišnici je Slo- venska Bistrica Mitjev ljubi dom. Ker se je rodil dva meseca prezgodaj,je bil nekaj te- dnov v inkubatorju.Ob rojstvu ni bilo vidnih znakov cerebralne paralize. Ko pa je Mitja dopolnil prvo leto življenja,se je mama za- čela spraševati,kdaj bo njen sin samostoj- no shodil.Ko se to ni zgodilo,sta se odpra- vila k zdravniku, ki je odkril bolezen. Danes Mitja hodi s pomočjo spremljevalcev, na daljše poti pa se odpravi z invalidskim vo- zičkom.
Kljub svoji invalidnosti je Mitja v domačem kraju obiskoval vrtec in ga zaključil.Druga- če pa je bilo z osnovno šolo. Takrat še ni bila 'navada',da bi tudi invalidni otroci sku- paj s svojimi zdravimi sovrstniki obiskovali redno osnovno šolo. Zato so morali starši poiskati šolo s prilagojenim programom.Ta- ko je moral Mitja v oddaljeno Vipavo, ker zanj ni bilo prostora v Zavodu v Kamniku. Mama pove, da je vsakič bilo težko, ko je moral Mitja od doma nazaj v Zavod. Več- krat so se zaradi tega pojavili glavoboli in druge zdravstvene težave,čeprav po drugi strani ni bilo večjih problemov z bivanjem v Zavodu, razen domotožja.
Mitja je ostal deset let v Vipavi.V tem ča- su si je našel kar nekaj prijateljev, s kate- rimi še danes ohranja stike. Ko je končal šolanje,se je vrnil domov in se kmalu zapo- slil v novo nastalem Varstveno delovnem centru (VDC) v Slovenski Bistrici. V službi izdelujejo največ ročno izdelane preproge, torbice, vizitke in opravljajo druga prilož- nostna dela.
Kljub temu da je Mitja invalid, je že od ot- roških let poln energije in veselja do živ- ljenja. Za dvig življenjskega optimizma mu pomagata rekreacija in vera,zato za zdra- vje telesa poskrbi z rednim plavanjem, za dušo pa z rednim obiskovanjem cerkve, za katero pravi,da je njegov drugi dom,saj so vsi dosedanji župniki bili njegovi prijatelji. Tudi s sedanjim, g. Matijo Tratnjekom, do- bro sodelujeta.
Mama se spominja, kako je Mitja že od zgodnjih otroških let zbiral kipce svetnikov in po stenah svoje sobe lepil nabožne pos- terje. Sicer pa je prve korake v veri stopal skupaj s staro mamo,ki ga je kmalu naučila najpomembnejših krščanskih molitev, zato je ta tudi danes vsakodnevna spremljeval- ka,ko se skupaj z mamo priporočata Devici Mariji v Večni devetdnevnici k Brezmadežni s čudodelno svetinjo in z molitvijo k blaže- nemu Antonu Martinu Slomšku. Rad moli za različne namene in potrebe tako posamez- nikov,ki se mu priporočajo v molitev, kakor za skupne namene Cerkve.Poleg teh name nov pa mnogokrat doda še molitev za tiste ki Gospoda Jezusa Kristusa še ne poznajo, da bi ga spoznali in sprejeli za svojega Bo- ga in Odrešenika.
Težje versko obdobje za Mitjo je bilo biva- nje v Vipavi,kjer je za obiskovanje verouka ki ga je v Zavodu učila Cirila Korsič, potre- boval posebno dovoljenje, ki so ga morali podpisati starši.

Danes se Mitja ne le udeležuje svetih maš, ki so ga že v otroštvu pomirjale, ampak pri njih dejavno sodeluje z branjem Božje be- sede v domači župniji in z živim sodelova- njem v binkoštni dvorani s Prenovo v Duhu na Pragerskem,v župniji Spodnja Polskava, kjer rad obišče svojega prijatelja g. Karla Drofenika.
Poleg tega pa je član molitvene skupine živega rožnega venca in skupine Božjega usmiljenja ter Krščanskega bratstva bolni- kov in invalidov. V Bratstvo ga je povabila Polona Malovrh in po njenem posredovanju mu je voditeljica Bratstva, Ljubica Zakov- šek poslala pristopno izjavo. Tega je sedaj že skoraj dvanajst let. Mitja se rad udeleži vsakega srečanja,na katerega je povabljen Tudi na Zaplani mu je vsakič lepo in se Bogu zahvaljuje za vse sodelavce in druge pomočnike, ki mu omogočajo udeležbo na srečanjih.Leta 1996 pa se je v Postojni ob papeževem obisku srečal tudi s s.Mihelan- gelo,ki je bila takrat že bolna in s s. Edith, ki ga vabi na srečanja, romanja ali izlete.
Kljub vsem naštetim dejavnostim pa si Mi- tja 'umisli' tako imenovana družinska roma- nja. Rad roma na Brezje in na Kurešček h Kraljici miru.Poromal pa je že tudi v Lurd in v Medžugorje,kjer se srečuje s p.Pashalom Prša. Rečeno z eno besedo, Mitja je velik častilec preblažene Device Marije.
Redne stike ima tudi z g.Francem Špeličem in g.Francem Prelcem,ki ju večkrat obišče. Tudi nekdanji piranski župnik, oče Bojan Ravbar,ga obišče,kadar se mudi v Sloveniji
To pa še ni vse. Mitja ima tudi želje in cilje za prihodnost. Želi si še dodatnega izobra- ževanja,predvsem na področjih računalni- štva in elektronike. Ali se mu bodo te želje uresničile,je odvisno od denarja in možnosti obiskovanja predavanj.
Za konec me je Mitja prosil, naj vsem bral- cem Prijatelja posredujem njegovo voščilo: "Naj vas vse v tem letu spremlja Božji bla- goslov. Jezus vas ljubi in želi,da mu odpre- te svoja srca!"

tekst in foto: Roman Travar,CM

Srečanje bolnišničnih duhovnikov

Že 22-to srečanje bolnišničnih duhovnikov iz vse Slovenije je potekalo v torek, 19. januarja 2010, v prostorih Bolniške župnije v Ljubljani. V prvem delu smo si izmenjali osebne pastoralne izkušnje dela v bolnišni- cah, v drugem delu pa nam je spregovoril prof.dr.Anton Štrukelj o teološkem pomenu trpljenja in bolezni ob 25-ti obletnici apos- tolskega pisma Janeza Pavla II. O odrešenj skem trpljenju.
Pokojni papež je iz svoje izkušnje trpljenja, ki ga ni skrival pred svetom, zgled in vabilo vsem, da vzamemo svoj križ na svoje rame in gremo za Jezusom.
Sedanji papež Benedikt XVI. pa nas v letu duhovništva v svoji poslanici za svetovni dan bolnikov vabi, da ostanemo v službi bolnim in si zanje vzamemo čas, saj se v tem razodeva rodovitnost v milosti za vse druge razsežnosti pastorale.

tekst in foto: Roman Travar,CM

"Kruh za življenje"

Tako se je glasilo geslo tedna Karitas, ki je potekal konec lanskega novembra.Med naj pomembnejšimi dogodki je bil 19.dobrodelni koncert za družine v stiski Klic dobrote,25. novembra 2009,v dvorani Golovec v Celju. Kot že vrsto let smo se ga udeležili tudi člani Krščanskega bratstva. Doživeli smo lep in bogat glasbeni večer ter se Bogu zahvalili za vsa odprta srca za bližnjega v stiski.

RT, foto: Tone Planinšek

Hitro, hitro mine čas

Na prvo adventno nedeljo so prijatelji Rde- čega križa iz krajevne skupnosti Žalna pri Grosupljem pripravili že deseti jubilejni do- brodelni koncert v Kulturnem domu. Na kon certu, ki so mu dali naslov Hitro,hitro mine čas, so obujali spomine iz mladosti naših dedkov in babic. Zbrane prostovoljne pris- pevke so namenili za božično in še veliko- nočno obdarovanje najstarejših, invalidov in ljudi s posebnimi potrebami. Po prireditvi so jih tudi pogostili.

foto in tekst: Tone Planinšek

PŠENICA
-pripravljenost živeti  in  biti  v  odnosu

V letošnjem letu bomo v ustvarjalnem ko- tičku spoznavali sestavine kruha za naše medsebojne odnose.Ker smo v letu evhari- stije,bomo zagotovo lahko slišali ali prebrali veliko besed o Kruhu življenja,o Kristusu,ki se nam v podobi kruha daje v hrano. Če si je Jezus za podobo svoje navzočnosti med nami izbral kruh,potem kruh nima le name- na, da hrani naše telo, pač pa tudi naše duše, našega duha. Za vsakdanje življenje potrebujemo kruha,ki daje moč našemu te- lesu; pa tudi kruha molitve in božje bližine za življenje duha;in kruha toplih ter ljube- čih medsebojnih odnosov za življenje srca. Simbolika kruha je torej nadvse dragocena in v letošnjih številkah Prijatelja bomo ob simboliki kruha - ob sestavinah, ki so pot- rebne za pripravo kruha, razmišljali tudi o tem, kako živeti naše medsebojne odnose in kaj vlagati vanje, da bodo lahko hrana za naše življenje.
Temeljnega pomena za pripravo kruha je pšenica, ki jo posejemo, da najprej umrje, da lahko zraste in obrodi svoj sad. Seveda jo je potem potrebno še zmleti,da postane moka, iz katere lahko pripravimo kruh. In čemu bi lahko primerjali pšenico v naših od- nosih? Primerjajmo jo nečemu,kar je teme- ljno za naše odnose - to je pripravljenost, da živimo in smo v odnosu.Če želimo živeti kvaliteten in lep odnos z našimi bližnjimi, moramo biti kakor pšenica pripravljeni za setev. Marsikdaj morajo v naših odnosih umreti naša pričakovanja (kakor pšenično zrno,ki pade v zemljo), da lahko odnos ob- rodi svoje sadove. In potem, ko so sadovi tu, moramo biti pripravljeni jih darovati na- prej (kakor pšenica,ki jo zmeljejo v moko). Živeti in biti v odnosu je naše dostojanst- vo,je naše najdragocenejše bogastvo. Se- veda pa tvegamo, da nas odnos tudi rani, da boli (mlin, ki drobi). Vsi imamo zagotovo izkušnje, kako najbolj bolijo prav tiste be- sede kritike, ki jih izreče človek, katerega imamo radi. Biti v odnosu se ne da brez ljubezni.
Pogovarjala sem se z znancem. Srečala sem ga v eni izmed ljubljanskih trgovinskih centrov. Sprva ni hotel ničesar povedati o sebi, ko pa sva nekaj časa govorila, mi je med vrsticami zaupal marsikaj. Veliko časa preživi sam, odmaknil se je od ljudi in če ni potrebno,se ne druži skoraj z nikomer.Vpra šala sem ga, če mu takšen način življenja ustreza. Nič ni odgovoril na to, le razlagati je začel, kako je razočaran nad ljudmi, ki jih je imel za svoje prijatelje in kako se je odločil, da odslej naprej ne bo več nikomur zaupal. Noče, da bi ga še kdo prizadel.
Ko sem se vozila proti domu,sem razmišljala o svojih prijateljih,o svojih odnosih. Preveč je lepega, preveč dragocenega, da bi se splačalo obupati. Tudi mene marsikdaj pri- zadenejo besede, včasih še bolj tiste ne- izrečene. In dejanja ali pa tista, ki jih ni in bi lahko bila - tudi ta prinašajo bolečino. A bolečina je nekako le dokaz, da čutimo in živimo.Tudi zaradi nje je dragocena ljube- zen. In vsaka prijazna beseda, ljubeč po- gled, topel objem, prijeten dan preživet s prijateljem... kaj ni vse to tisočkrat več vredno od tistega, kar v odnosih boli? Ne smemo se bati umreti ali iti v mlatilnico,saj je tudi to potrebno v odnosih. Živeti in biti v odnosu - to je temelj našega življenja. Ne bojmo se, da nas morda prizadene. Ne bojmo se narediti prvega koraka. Imejmo pogum, da gremo le preko svojih želja in pričakovanj.
Bodimo torej kakor pšenica -imejmo pogum za odnose, umirajmo sami sebi, rojevajmo sadove ob svojem času, preoblikujmo se v moko, ki bo lahko hrana za nas, za naše bližnje. Kahlil Gibron je o ljubezni zapisal: "Ko vas pokliče ljubezen, ji sledite, čeprav je njena pot strma in težka. In kadar vas vzame na svoje peruti, se ji prepustite, čeprav vas utegne meč, skrit med njenim perjem, raniti.In kadar vam govori,ji verje- mite, četudi vam njen glas pretresa sanje, kot vam sever pustoši vrtove. Kajti tako kot vas ljubezen krona, vas mora tudi kri- žati. Pripomore vam k rasti, a vas tudi ok- lesti. Tako kot se vzpne do vaših višin in vam boža najtanjše veje, ki trepečejo v soncu, bo prodrla tudi do vaših korenin in jih stresla tam, kjer se oklepajo zemlje. Kakor žitne snope vas zbira k sebi. Omlati vas, da bi vas razgalila. Preseje vas, da bi vas rešila plev. Melje vas do čiste beline. Zgnete vas, dokler ne postanete voljni. Nato vas izroči svojemu ognju, da bi mogli postati sveti kruh za božjo gostijo. Vse to vam stori ljubezen,da bi spoznali skrivnosti svojega srca in v tem spoznanju postali delček srca življenja."
Imejmo pogum za ljubezen, imejmo pogum za odnose!

Polona Malovrh

ZVEZA PARAPLEGIKOV SLOVENIJE

Organizacija slovenskih paraplegikov in tetraplegikov je bila kot sekcija ustanovljena 16. aprila 1969 v Za- vodu za rehabilitacijo invalidov v Ljubljani. Začetek je bil težak.Praktično niso imeli nič le veliko podporo zavoda, neizmerno voljo, jasno začrtane cilje in izjemno sposobnega predsednika Ivana Peršaka, ki je našo orga nizacijo vodil skoraj štiri desetletja (1969- 2008).
Po štirih letih zavzetega dela in prizadevanj je sekcija prerasla v Društvo paraplegikov Slovenije in čez šest let (1979) se je rodi- la Zveza paraplegikov Slovenije z devetimi pokrajinskimi društvi.
Zveza paraplegikov Slovenije združuje ljudi s poškodbami in obolenji hrbtenjače. To je izredno huda oblika invalidnosti, še hujše pa so njene posledice.V naša društva vklju čujemo paraplegike (ohromelost spodnjih udov) in še huje prizadete tetraplegike (ohromelost vseh štirih udov). Pestijo nas zelo nevarne preležanine,ki lahko privedejo do nekaj mesečnega mučnega in dragega zdravljenja, huda in prav tako nevarna so obolenja urotrakta, vsi pa se spopadamo z inkontinenco. Skupno nam je, da smo člani vezani izključno na invalidski voziček.
Trenutno je v devet društev včlanjenih 1.017 članov.Od teh je približno dve tretjini paraplegikov, ena tretjina pa tetraplegikov Podobno razmerje je tudi med moškimi in ženskami. Najpogostejši vzroki naših poš- kodb so prometne nesreče, razni padci, skoki v vodo, poškodbe pri športu (padci z zmajem in jadralnimi padali) ter različna o- bolenja hrbtenjače.Vsako leto se v društva včlani okrog 40 novih članov, skoraj toliko pa jih umre. Najpogostejši vzrok smrti so obolenja urotrakta, infekcije in huda oblika preležanin. Povprečna starost članov je 46 let. V zvezo se lahko včlani vsak, ki izpol- njuje pogoje, opredeljene v Statutu.
Osnovni cilj zveze in društev je, da članom skušamo pomagati pri vključevanju v bolj kvalitetno in enakovredno življenje. Zato imamo široko zastavljene posebne socialne programe: usposabljanje za aktivno življe- nje, prebivanje in prilagajanje okolju, izo- braževanje, osebna asistenca, interesne dejavnosti, kultura, šport in rekreacija, in- formativna dejavnost, kompenziranje inva- lidnosti, medicinsko-tehnični pripomočki, ohranjevanje zdravja,obnovitvena rehabili- tacija,rehabilitacijski program itd.Prioriteta so programi, ki imajo neposredni pristop do posameznika.
Paraplegike in tetraplegike je pred štiride- setimi leti združil šport,ki je močno prisoten skozi celoten razvoj organizacije. Imamo kar 20 paraolimpijskih kolajn - 3 zlate,6 sre brnih in 11 bronastih.Med nami so svetovni prvaki in nosilci kolajn mednarodnih uvrsti- tev.V naših vrstah imamo uveljavljene lite- rate, poete, kiparje in slikarje, ki se zdru- žujejo in ustvarjajo v kulturno interesnih dejavnostih in skrbijo za duhovni razvoj. Vsako leto pripravijo več skupinskih in sa- mostojnih razstav.Tisti,ki imajo novinarsko žilico,pa vtise in utripe iz dejavnosti zveze in društev sporočajo preko glasila Paraple- gik. Za nemoteno izvajaje programov ima- mo sistem rednega stabilnega financiranja prek vsakoletnega razpisa Fundacije inva- lidskih in humanitarnih organizacij (FIHO) in delno iz različnih ministrstev. Člani lahko izkoristijo tudi različne počitniške kapacite- te.V gradnji je Dom paraplegikov v Pacugu
Spoštovane bralke in bralci Prijatelja; več informacij dobite na naši spletni strani http://www.zveza-paraplegikov.si ali se naročite na naše glasilo PARAPLEGIK.
V imenu Zveze paraplegikov Slovenije ure- dništvu in sodelavcem Prijatelja želim us- pešno in plodovito delo na vseh področjih vašega delovanja.

Dane Kastelic,
foto arhiv Zveze paraplegikov Slovenije

Podpisi k fotografijam:

40-letnico smo proslavili z vseslovenskim srečanjem članov v Levcu.

Naši paraolimpijci Jože Flere, Mateja Pintar in Franc Pinter so v Pekingu osvojili vse tri kolajne.

Dela naših slikarjev, ki slikajo z usti ali nogami,na mednarodni razstavi v avli Can- karjevega doma.

Sekcijo smo v takratnem Zavodu za reha bilitacijo invalidov v Ljubljani ustanovili 16. aprila 1969, društvo pa štiri leta kasneje.

Težko je verjeti, da si za vedno odšla; še težje sprejeti, da je to neizprosna resnica.
Izgubila sem prijateljico, sostanovalko, so- delavko. Lahko bi rekla,da sem izgubila vse Pa vendarle -zapustila si mi duhovno boga stvo, ki mi bo pomagalo zapolniti praznino, nastalo s tvojim odhodom.
Dnevi,ki sva jih preživeli skupaj,so bili polni nepozabnih trenutkov. Bila si skromna,pre- prosta, nezahtevna, zadovoljna z vsem, kar ti je prineslo življenje; hvaležna si bila tudi za trpljenje. Namesto jadikovanja si v bodočnost gledala z optimizmom, s katerim si 'zastrupila' mene in vse, ki so bili kdaj v tvoji bližini.
Tvoj dan se je začel in končal z molitvijo in s petjem. Kadar ti ni bilo dano ponoči spati si se s pesmijo zahvaljevala Bogu za dan, ki je minil. Posebno pri srcu so ti bile Mari- jine in božične pesmi.
Prepričana sem,da ti Marija za to ni ostala dolžna;Sveto noč pa boš lahko zdaj zapela tam, kjer vlada mir. Pa ne pozabi na nas, ki še potujemo.
Draga Minka, vem, da je beseda 'hvala' za vse, kar si zame storila,za vse, kar sem se od tebe naučila, premalo. Naj ti On, kate- remu si vdano služila, za vse dobro obilno povrne. Oprosti, če sem te kdaj prizadela, ni bilo namenoma, bil je le spodrsljaj, za katerega mi je žal.

Tvoja Karolina Gašparič

"Ravno na dan po božiču, ki ima drugačno poslanstvo in ko bi se morali veseliti Jezu- sovega rojstva,nas je mnogo prezgodaj za pustil dragi mož in oče Bojan Ojsteršek," je zapisala v zahvalnem pismu žena Mojca.
Čeprav sva se srečala le enkrat v Lozicah pri Majdi lanskega septembra, pa mi je po- kojni Bojan ostal v spominu kot človek poln načrtov in življenjskega optimizma. Pripo- vedoval je o svojih spoznanjih in lahko bi rekel o malih inovacijah, ki jih je iznašel za lajšanje življenja na invalidskem vozičku. Imel sem občutek,da ga je tragična preiz- kušnja utrdila in sta skupaj s svojo ženo sprejela nove življenjske izzive.
Toda Božji načrti so bili drugačni in Bojana je poklical v večnost. Naj se ga Bog usmili in mu podeli svoj večni mir. Vse žalujoče pa potolaži z upanjem na srečanje z njim.

Roman Travar,CM

NAGRADNA KRIŽANKA

Bolezen je naša zvesta spremljevalka.Neka tere drži za roko in jim narekuje življenjski ritem, drugim diskretno sledi od daleč, da se skoraj ne zavedajo njene navzočnosti. Toda njena odsotnost je zelo varljiva. Tudi če je že dolgo nismo srečali in smo na vi- dez zdravi kot riba,lahko nenadoma potrka na naša vrata in se vseli v naše stanova- nje (telo).O bolezni in zdravju bomo znova več razmišljali na god Lurške Matere božje 11.februarja.Pri tem so nam lahko v pomoč tudi pregovori. "Bolezen prihaja z brzovla- kom,odhaja pa s počasnim korakom," pravi eden med njimi. "Zdravnik ima zdravilo,Bog pa zdravje," dodaja naslednji. Tematsko soroden pregovor se skriva tudi v geslu naše tokratne križanke.
Rešitev (geslo v obeh označenih stolpcih in vrstici) prepišite na dopisnico ali karton v njeni velikosti ter jo do 1. marca 2010 pošljite na naš naslov: PRIJATELJ, Tabor 12, 1000 Ljubljana; s pripisom: KRIŽANKA. Obenem izrežite in nalepite kuponček, ki je pod križanko.

Rešitev nagradne križanke št. 6/2009:
1. VOVNIK Janki, Ročevnica 58(Dom),4290 Tržič, prejme knjigo Zore Tavčar, Kroži, kroži galeb;
2. POTOČNIK Nina, Borštnikova ul.35,2103 Maribor,prejme knjigo Stanka Josta, Srčne besede;
3. BLAŽIČ Ernest,Ronkova 16,2000 Maribor prejme knjigo Ivana Malavašiča,Organistov božič;
4. MAJNIK Ivana, Ul. zmage 9, 5280 Idrija, prejme knjigo Nataše Konc Lorenzutti, Jezik molka;
5. HORVAT Katarina, Bratonci 45, 9231 Beltinci, prejme kvačkan prtiček;
6. VEHAR Marija,Poljanska 14,1000 Ljublja- na, prejme knjigo Zvoneta Modreja, Čudež ljubezni;
7. KOVAČIČ Katja, Lebanova ulica 2, 8000 Novo mesto, prejme knjigo Janje Blatnik, Povsod naj sije sonce.

Čestitke izžrebanim in Bog povrni darovalcem nagrad!

»Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo.«

Polona Malovrh

"Doživljam pa čudeže,ki se ne vidijo.Bolniki lažje prenašajo svojo bolezen in tudi pri spremljevalcih se odpre skrb do bolnikov, do tistih, ki so drugačni." (msgr. Miro Šlibar)