DRAGI PRIJATELJI!

»Ki je postavil sveto evhari- stijo« je peta skrivnost sve- tlega dela rožnega venca. Uvedel ga je papež Janez Pavel II., ko je v apostolskem pismu Rožni venec Device Marije 16. oktobra 2002 razglasil leto rožnega venca.
Ta skrivnost razodeva zakramentalni iz- raz velikonočne skrivnosti, saj je Jezus pri zadnji večerji z dvanajsterimi obha- jal judovsko veliko noč ali pasho in po njej ustanovil sveto evharistijo ali sve- to mašo.
Jezus je z besedami spremenitve kruh spremenil v svoje telo in vino v svojo kri. To dejanje se je v polnosti izvršilo na veliki petek s smrtjo na križu. Tega se od vsega začetka kristjani spominja- mo in obhajamo pri vsaki daritvi svete maše,kakor je Jezus apostolom naročil: »To delajte v moj spomin.«
Z ustanovitvijo svete maše je Jezus pri zadnji večerji na veliki četrtek postavil tudi služabnike svete evharistije, ko je ustanovil zakrament svetega reda.Apo- stole in njihove naslednike je pooblastil in jih imenoval za duhovnike nove za- veze, ki jo je sklenil s svojo krvjo.
Ljubezen Boga do človeka, ki je z gre- hom izgubil prijateljstvo z Njim, je bila tako velika,da se je Bog odločil darova- ti svojega lastnega Sina za odrešenje padlega človeka. Jezusovo rojstvo na svet,njegovo življenje in delo so usmer jeni v en sam cilj,ki se je izvršil z Jezu- sovimi besedami na križu: »Dopolnjeno je.« Zato je praznovanje velikonočnega praznika najpomembnejše dejanje ali znamenje za vsakega kristjana in pos- redno za vsakega človeka.Je cilj verni- kovega življenja, saj je Jezusovo vsta- jenje obljuba vstajenja človeka. Kristus je vstal od mrtvih in je s svojo smrtjo premagal smrt ter mrtvim dal življenje. To je največji čudež,delo svete Trojice Zahvalímo se Bogu za ta čudoviti dar odrešenja,ki nam ga po duhovnikih daje pri vsaki daritvi svete maše.
Bog vas blagoslovi!

Roman Travar, CM, urednik

Fotografija na naslovnici:
Msgr.dr.Anton Stres, ljubljanski nadškof in metropolit, foto: Tone Planinšek

april

Molimo, da bi se vsem fundamentalisti- čnim in ekstremističnim težnjam uprli s stalnim spoštovanjem, strpnostjo in dialogom med vsemi verujočimi. Molimo, da bi kristjani, ki jih preganjajo zaradi evangelija, s pomočjo Svetega Duha vztrajali v zvestem pričevanju o Božji ljubezni do vsega človeštva. Molimo, da bi nam bilo - ob vseh teža- vah, ki jih prinaša življenje - Kristusovo vstajenje vir vedno novega upanja.

maj

Molimo, da bi odpravili žalostno in sra- motno trgovino z ljudmi, katere žrtve so na žalost milijoni žena in otrok. Molimo, da bi duhovniki, redovniki, re- dovnice in laiki, vključeni v apostolsko delo, znali vzbujati misijonarsko navdu- šenost v skupnostih, ki so jim zaupane. Molimo,da bi slovenski evharistični kon- gres utrdil v kristjanih vero, da je po evangeliju, Cerkvi in evharistiji resnično Jezus navzoč med nami.

Podpis k sliki: Tabernakelj v ljubljanski stolnici Sv.Nikolaja,foto:Tone Planinšek

Neka invalidka je povedala: »Večkrat premišljujem, koliko nam, bolnikom, pomeni sveta maša, ka- ko pa jo mnogi, ki bi jo lahko obiskovali, zanemarjajo. Meni to pomeni vse. Ne- delja, ko lahko grem k maši, se mi zdi najlepša.« Tako mislijo mnogi kristjani.
Naš odnos do mašne daritve je odvisen od naše vere in od mesta, ki ga zavze- ma v našem življenju Kristus. Če ima on v njem malo prostora, se tudi za njego- vo daritev ne bomo zanimali. Če pa se Kristusa z vero, upanjem in ljubeznijo trdno oklepamo,nam bo sveto tudi nje- govo naročilo: »To delajte v moj spo- min!« To naročilo je njegova oporoka, njegova poslednja volja,zato jo moramo z vso zavzetostjo izpolnjevati.V tem se kaže naša iskrena ljubezen do njega.
Marsikdo obiskuje vsak dan sveto mašo Zanj je postala velika vrednota, za ka- tero je vredno darovati vsak dan uro časa. Vsakomur to ni mogoče zaradi službe in drugih obveznosti ter okoliš- čin, čeprav morda zelo ceni duhovno vrednost mašne daritve. Tak bo poleg nedeljske maše vsaj kdaj med tednom našel čas zanjo.
Da bi mašno daritev bolj vzljubili in pri njej dejavno sodelovali, nam bo zelo pomagalo redno premišljevalno branje Svetega pisma, dovolj pogostna in do- bra molitev,prizadevanje za izpolnjeva- nje Božje volje, dobra neposredna pri- prava na sveto mašo in sveto obhajilo ter prizadevanje za življenje, ki izvira iz mašne daritve.

PRI MAŠI DEJAVNO SODELUJEMO
Glede dejavnega sodelovanja pri mašni daritvi uči 2.vatikanski cerkveni zbor,da »si Cerkev skrbno prizadeva, da verniki tej skrivnosti vere ne bi prisostvovali kot tuji ali nemi gledalci, ampak da bi jo v obredih in molitvah dobro razumeli; zavestno, pobožno in dejavno naj bi so delovali pri svetem dogajanju.« (B 48)
Ko gremo k maši, torej ne smemo biti le gledalci in povrhu še tuji ali nemi. Ob- rede in molitve pri mašni daritvi moramo dobro razumeti. Šele takrat bo lahko naše sodelovanje zavestno, pobožno in dejavno, kakor pričakuje 2. vatikanski koncil.
Sodelovanje pri mašni daritvi je notra- nje in zunanje. Notranje sodelujemo, kadar spremljamo dogajanje,kolikor mo- remo zbrano, z razumom in s srcem, z vero in ljubeznijo. Iz različnih vzrokov pogosto ne moremo biti zbrani. Bog pri- čakuje le to, da si za zbranost prizade- vamo.
Na zunaj se naše sodelovanje pokaže tako,da v skladu z dogajanjem na olta- rju skupaj z vsemi navzočimi molimo in pojemo, vstajamo in sedimo, se prikla- njamo in poklekujemo. Stoja, sedenje, klečanje in prikloni, vse to je povezano z vsebino mašne daritve in nam poma- ga,da to vsebino bolje razumemo.Hkrati nam te kretnje pripomorejo k poveza- nosti z Bogom in med seboj.
Sodelovanje je pravilno takrat, kadar se človek zanj potrudi z vsemi svojimi sposobnostmi. Kdor pa zaradi starosti in bolehnosti ali invalidnosti težko vsta- ja, se priklanja in poklekuje, naj sedi.
Naučiti se moramo pravilno gledati, po- slušati in delati. Da bomo to dosegli, ne bo dovolj le razumsko spoznavanje, če- prav je zelo pomembno. Srce večkrat vidi globlje kakor razum. Predvsem pa nam bo v pomoč vera.Sveta evharistija je skrivnost vere. Tako jo predstavi mašnik po povzdigovanju svete hostije in Rešnje krvi. Jezus je v času svojega zemeljskega življenja pri svojih poslu- šalcih zelo naglašal vero in jo je priča- koval, zlasti preden je storil kak čudež.
Takšno vero je treba imeti tudi pri ma- šni daritvi. Sv.Avguštin je dejal: »Vera, živa vera je tista, ki me nagiba, da pa- dem na kolena pred oltarjem svojega Boga ali v molitvi dvigam roke in oči proti nebu.«
Pri mašni daritvi je navzoč vstali Kristus ki deluje po Svetem Duhu. Ko je obljubil da bo z nami vse dni do konca sveta, je mislil še posebej na evharistično na- vzočnost pod podobo kruha in vina, ki je njegova najodličnejša navzočnost na zemlji.Če pri mašni daritvi ne bi bilo nje- ga, bi bile vse besede in dejanja samo človeške besede in dejanja.
Začetna stopnja dejavnega sodelova- nja je v tem, da odgovarjamo mašniku na njegove besede, povabila in pozdra- ve. Vsi skupaj molimo (razen delov, ki jih poje zbor): začetno kesanje, slavo, odpev po psalmu,alelujo in vrstico pred evangelijem, izpoved vere,odgovore na prošnje za vse potrebe, Svet, vzklik po spremenjenju, očenaš in Jagnje Božje.

PAZIMO NA KRETNJE, ZNAMENJA IN BESEDE
Pri mašni daritvi imamo dva glavna de- la: besedno bogoslužje in evharistično bogoslužje. Pred besednim bogoslužjem je začetni obred, na koncu maše pa je sklepni obred. Vse skupaj pa sestavlja eno samo bogoslužno opravilo. Začetni obred traja do glavne mašne prošnje, besedno bogoslužje do prošenj za vse potrebe, evharistično bogoslužje do prošnje po obhajilu, sklepni obred pa do odslovitve: »Pojdite v miru.«
Pri sveti maši gre za Božjo in človeško dejavnost. Najvažnejša je Božja dejav- nost, a brez človeške tudi Božje dejav- nosti ne bi bilo. Bog deluje po mašniku, po njegovih pomočnikih in po vseh na- vzočih vernikih. Pri tem uporablja tudi snovne prvine,na primer kruh in vino, ki sta za mašno daritev nujno potrebna.

Obhajanje evharistije opravljamo v čut- nih znamenjih, ki vero hranijo, krepijo in izražajo. Človek razodeva svojo notra- njost z besedami in s kretnjami. Kretnje pogosto več povedo kakor besede.Tudi pri mašni daritvi poleg besed uporablja- mo različne kretnje in znamenja. Če se vanje ne poglobimo, jih ne razumemo. Čim bolj jih človek razume,tem bolj vpli- vajo na njegovo srce.Zato je treba po- men besed, kretenj in znamenj razla- gati, drugače človek ni nanje pozoren, jih ne razume in mu nič ne povedo.
Enake telesne drže in kretnje vseh na- vzočih pri mašni daritvi so znamenje občestvenosti in edinosti bogoslužnega zbora.Izražajo in krepijo njihovega duha in njihova sveta čustva.

TUDI TELESNE DRŽE SO POMEMBNE
Pri sveti maši stojimo, sedimo, klečimo in hodimo. Že v vsakdanjem življenju je stoja znamenje spoštovanja. Kadar pri- de v našo družbo imeniten človek, vsi vstanemo. Stojimo, ko se pozdravljamo ob prihodu ali ob slovesu, ko kaj pove- mo, obljubimo ali slovesno prisežemo. Stoja je najstarejša drža pri bogoslužju Je znamenje spoštovanja, pozornega poslušanja in svobode Božjih otrok.
V našem življenju je sedenje nekaj zelo pogostnega. Omogoča bolj zbrano po- slušanje, je pa tudi znamenje oblasti in poučevanja.Jezus je velikokrat sede učil kar je pomenilo,da uči kakor tisti,ki ima oblast. Tudi ljudje so ga sede poslušali. Lep primer takega poslušanja je Marija, Lazarjeva sestra, ki je sedla k Jezuso- vim nogam in ga pazljivo poslušala. Pri sedenju se razbremenimo in spočijemo.
Klečanje izraža globoko češčenje, spo- štovanje, vdanost, zbranost in prošnjo pa tudi spokornost. Je znamenje poniž- nega priznanja grešnosti pred Bogom in Cerkvijo. Klečanje med mašno daritvijo pri spremenjenju je najbolj naraven iz- raz naše združitve s Kristusovo daritvijo
Pri sveti maši pride v poštev hoja, ko pridemo v cerkev ali kapelo in gremo na svoje mesto, ko prinašamo darove k ol- tarju in ko gremo k obhajilu. Darove o- bičajno prinašajo ministranti,prav pa bi bilo,da bi jih vsaj včasih prinašali iz cer kvene ladje verniki sami.

p. Anton Nadrah, OCist

Če smo vsakega gosta v ru- briki 'Govorijo nam prijatelji' iskreno veseli,pa se zagoto- vo lahko tokrat razveselimo še prav na poseben način.V dneh okrog praznikov Gospodovega vstajenja priha- ja s tem intervjujem med nas naš pastir in vodnik, ljubljanski nadškof in metro- polit dr. Anton Stres. Njegova jasna in topla beseda, spodbude in predvsem zgled njegovega življenja zagotovo na- govarjajo mnoge. Na teh straneh Prija- telja pa želijo nadškofove besede nago voriti predvsem vse bolnike in invalide ter njihove domače, prijatelje. Vemo,da ima nadškod Stres med bolniki in invalidi tudi svoje prijatelje, predvsem pa tiste, ki zanj in njegovo odgovorno poslanstvo molijo in darujejo svoje trpljenje.Mi smo na vrata nadškofijskega ordinariata po- trkali nekega deževnega sobotnega po- poldneva in naš vratar ni bil nihče drug kot sam nadškof. Z veseljem nas je sprejel in nam povedal nekaj o svojem življenju in poslanstvu.

Prosim vas, da nam na začetku po- veste kaj o svoji življenjski poti, svojem otroštvu in mladosti.

Moje življenje je zelo preprosto. Doma sem s kmetov. Bili smo mala kmetija. Lačni nismo bili, manjkalo nam ni nič ži- vljenjsko pomembnega, obilja pa tudi ni bilo. Rojen sem med drugo svetovno vojno. Tista leta,ki se jih najbolj spomi- njam, so ravno leta takoj po vojni,ko je bilo húdo.Takrat je bila obvezna oddaja pri nas doma so morali na novo graditi gospodarsko poslopje in podobno. Lačni nismo bili,lakote ne poznam, ampak več kot to pa tudi ne. Kmetija je takrat še zadostovala za preživetje.To je bilo pod Donačko goro, župnija Rogatec, na meji s Hrvaško.
Doma smo bili trije otroci, vsakih deset let eden.Jaz sem edini sin in oče je pri- čakoval,da bom postal kmet in nadalje- val s kmetijo. Sem bil bolj rojen za šolo in mi kmečko delo ni šlo od rok. Oče je kmalu ugotovil,da z menoj ne bo velike- ga 'haska' na kmetiji.Kljub temu si je še vedno želel, da bi ostal na kmetiji. Še dva tedna pred svojo smrtjo je za žup- nika pripeljal drva in v pogovoru z njim rekel: "Povejte vi meni, s čim ste vi na- šega fanta tako znoreli." S tem je mislil da me je spravil v bogoslovje. Drugače ni bilo hujšega nasprotovanja pri moji odločitvi.Šel sem v srednjo šolo v okvi- ru Misijonske družbe v Zagreb in v no- viciat v Beograd, nato še v bogoslovje v Ljubljano za tri leta. Nato so me po- slali v Pariz, kjer sem dokončal študij. Potem sem se vrnil nazaj in postal pro- fesor na Teološki fakulteti.

24.januarja letos ste na slovesnosti ob umestitvi iz rok apostolskega nuncija sprejeli pastirsko palico in prevzeli Nadškofijo Ljubljana.Kakšni so vaši občutki ob prevzemu nove odgovorne službe v Cerkvi na Slo- venskem?

Že sami ste omenili besede: odgovorna služba. Ravno to je najvišja odgovor- nost v Cerkvi na Slovenskem.Vsaka od- govornost zbuja strah in bojazen. To je takšna služba,ki je primerljiva s tisto, o kateri je rekel nekdanji rektor ljubljan- ske univerze, ko je mislil na rektorsko službo, da je to služba,ki jo težko zavr- neš in težko sprejmeš.Težko jo zavrneš to bi pomenilo beg pred odgovornostjo, nalogami,beg pred težavami in težko jo sprejmeš, ker je zahtevna, odgovorna in nihče ne misli, da ji bo kos. Ko gre za cerkveno službo, pa nas tolaži upanje in zavest, da je Gospod z nami,in da so to službe, v katerih nismo sami, ampak je tisti,ki nas je poklical tudi tisti,ki nas bo vedno spremljal in nam dajal moč.

Pred tem ste opravljali kar dve ško- fovski službi. Bili ste nadškof pomoč nik Nadškofije Maribor in apostolski administrator Škofije Celje. Ali bi lahko to zadnje imenovanje za lju- bljanskega nadškofa označili kot nepričakovano?

Gotovo je, da Sveti sedež ne spreminja hitro svojih odločitev,in ko sem bil ime- novan za nadškofa pomočnika v Mari- boru, kar pomeni s pravico nasledstva, sem bil prepričan,da bom svojo škofov- sko službo končal in zaključil v Mariboru Če bom seveda dočakal tista leta.Tako je to prišlo popolnoma nepričakovano, saj do bolezni prejšnjega gospoda nad- škofa Urana nihče ni mogel niti slutiti, da bo tako hitro prišlo do zamenjave.

Mnogi, ki vas poznamo, smo vas že prej videli v vlogi ljubljanskega nad škofa, pa ne toliko zaradi vašega zelo širokega svetovnega nazora, ampak zaradi vaše gorečnosti sle- diti Jezusu in evangeliju,kar razode- va tudi vaše škofovsko geslo: 'Vse zaradi evangelija'.Kakšno vlogo ima apostol Pavel,iz katerega izhaja va- še škofovsko geslo, v vašem apos- tolskem delovanju?

Apostol Pavel je vsakemu pastirju v Cerkvi, posebej vsakemu duhovniku,ze- lo blizu, če ga vsaj malo pozna. Ravno pred dvema letoma smo obhajali Pav- lovo leto, kar nam je dalo še posebno priložnost, da smo se še bolj poglobili v Pavlovo življenje in v njegovo misel, v njegov način doživljanja njegove službe Tudi sam sem večkrat vodil različne sku pine romarjev po Pavlovih poteh. Tako smo prehodili malo Azijo, Grčijo in tudi otoke v Sredozemskem morju, kjer je Pavel večkrat potoval.Vse to mi je dalo priložnost in me tudi zavezalo k temu, da sem moral Pavla preštudirati,da sem lahko romarjem razlagal in pojasnjeval dogodke,ki so se zgodili na tistih poteh, kjer smo hodili in tudi pisma in celoten okvir Pavlovega življenja. Tako je zame Pavel, za Jezusom Kristusom, največji zgled dobrega pastirja, požrtvovalnega in delovnega, garaškega in tudi tistega, ki je znal sprejeti trpljenje,ki ga prinese takšna odgovorna služba s seboj. Trp- ljenje je razumel kot sestavni del, ne kot nek nepotreben privesek ali nekaj, kar pač sprejmeš, ker drugače ne gre. Pavel je razumel to kot nujno potrebno, če hoče biti podoben svojemu vzorniku Jezusu Kristusu.Ne rečem,da drugi apo- stoli niso bili tudi takšni, ampak druge poznamo manj, ker imamo manj doku- mentov o njihovem življenju. In si lahko manj živo predstavljamo, kako so oni doživljali apostolsko službo, medtem ko je Pavlovo življenje in delovanje iz nje- govih pisem in Apostolskih del močno dokumentirano.

Kaj pa vam osebno pomeni vaše ško fovsko geslo:'Vse zaradi evangelija'?

To pomeni, vse bom delal zaradi evan- gelija. Če je treba kaj narediti zaradi evangelija,mi ne sme biti težko.Vse za- radi evangelija in še več.Kot veste,sem postal škof sorazmerno v poznih letih, po 28 letni dolgi univerzitetni dejavno- sti. Prej sem bil profesor in takrat se je zame postavljalo vprašanje, kako osmi- sliti to spremembo v svojem življenju. In sem si rekel, vse zaradi evangelija. Če sem prej zaradi evangelija poučeval filozofijo bogoslovce, bom pa sedaj za- radi evangelija škof v Cerkvi na Sloven- skem. Namen ostaja isti, čeprav je na- čin delovanja popolnoma drugačen.

Poleg služb, ki ste jih v zadnjem de- setletju opravljali v škofovski službi je zelo pomembno vodenje Komi- sije Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci, kot njen pred- sednik zadnjih petindvajset let, in od leta 1997 kot svetovalec Papeš- kega sveta Pravičnost in mir v Vati- kanu. Kako ocenjujete prizadevanje katoliške Cerkve za pravično uredi- tev človeške družbe,v kateri je nuj- no sobivanje različnih narodov, ras, religij in verstev?

Kristjani smo vedno v nevarnosti, da bi se umaknili v zasebno življenje,da bi ži- veli svojo vero čim bolj zvesto, zato da bi bili čim bolj dobri kristjani,všeč Jezu- su Kristusu, všeč Bogu Očetu, resnično tempelj Svetega Duha.Velika skušnjava je,da bi rekli, naj se javno izpostavljajo drugi, mi pa bomo rajši tiho molili v ka- mrici svojega srca. To seveda pomeni beg pred odgovornostjo za svet, saj nismo odgovorni samo zase. Odgovorni smo tudi za svoje brate in sestre. To sicer vemo, vendar je tudi pomembno, da vemo, kako se drugim ljudem godi v svetu,v katerem živimo. To,kako se jim godi v tem svetu, pa je odvisno tudi od stanja v politiki, gospodarstvu in drugih družbenih dejavnostih, ki določajo naše življenje, našo srečo. Vplivajo npr. na to, koliko otrok bomo imeli, vplivajo na to, ali se bomo bolj ali manj dobro ra- zumeli v družini, med sosedi, v državi. Zato to niso stvari,ki bi smele biti daleč od nas. Zanimati nas morajo,ker gre za srečo ali nesrečo naših bratov in sester ter tudi nas samih. Zato je ta družbena razsežnost krščanskega življenja zelo pomembna in sestavni del naše odgo- vornosti. Človek je pravzaprav odgovo- ren na treh ravneh: najprej je odgovo- ren za sebe, svoje odrešenje, kulturno in duhovno življenje, izobrazbo in svoje zdravje. Potem je odgovoren za svoje bližnje,za vse tiste,ki jih osebno pozna. Z njimi mora živeti prijazno, pošteno. Potem je še tretja vrsta odgovornosti - to manj živo čutimo,jo manj živo doživ- ljamo - odgovornost za celotno družbo, v kateri živimo, tudi za tiste ljudi, ki jih osebno ne poznamo. Kajti od tega,kako jaz ravnam,kako volim,se zavzemam za kakšno stvar v naši družbi, je odvisna sreča nekoga na drugem koncu naše domovine. Ali pa celo na drugem koncu sveta. Gotovo te odgovornosti niso enako velike.Nekdo,ki je predsednik dr- žave, predsednik vlade ali pa minister, ima gotovo večjo odgovornost.V nekem smislu pa smo odgovorni vsi, tega se je treba zavedati.V splošnem se tega pre malo zavedamo. Komisija Pravičnost in mir ima prav to nalogo,da prebuja našo odgovornost ter je v širši družbi glas Cerkve o vprašanjih,ki so zelo aktualna.

Vaš duhovniški poklic se je začel pred petdesetimi leti (22. avgusta 1960), ko ste stopili v Misijonsko družbo lazaristov v Beogradu. Kaj je botrovalo k odločitvi, da ste se odločili prav za lazariste?

Tako kot vsak poklic ali pa večina pok- licev se je tudi moj poklic sprožil ob du- hovniškem zgledu. To je bil moj domači župnik, rajni g.Maks Prah, ki me je nav- dušil s svojim zgledom.Rekel mi je samo enkrat: "Ti bi pa lahko šel za duhovnika k lazaristom bi lahko šel." In to je bilo dovolj. To je bilo v tistem času, ko sem se sam oziral okoli in razmišljal,kaj bi bil in sem imel tudi vsak dan svoj poklic. Tisti, ki je bil privlačen, za tistega sem se ogrel, nisem pa se dokončno odločil. Ko pa mi je on to misel dal, sem se je kmalu oprijel in jo potem ohranil.

Skozi leta službovanja v Misijonski družbi in v Cerkvi na Slovenskem vas cenimo kot modrega in preudar nega apostola Slovencev moderne dobe. Kaj so tisti temelji, na katerih naj bi gradili slovenski verniki odnos do Boga in sočloveka?

Pred nami je evharistični kongres, ki ga nekateri popolnoma narobe razumejo, kot neko veliko manifestacijo,ki pa mo- ra biti predvsem poglobitev naše vere in osnova našega krščanskega življenja Ta vera mora biti osebna. Ni dovolj, da smo samo pripadniki katoliške Cerkve. Vsak kristjan se mora zavedati, kaj se pravi biti kristjan in kako lepo je biti kri- stjan. Postati moramo zavedni kristjani, tako kot pravimo, da moramo biti zave- dni Slovenci.Biti zavedni Slovenci v Slo veniji ni nobena težava, tukaj smo vsi zavedni, ker smo pač vsi Slovenci. Biti zaveden Slovenec na avstrijskem Koro- škem ali pa v tistem delu Italije,kjer ži- vijo Slovenci,ki so manjšina,je pa veliko težje. In zato je tam potreben pogum, predvsem zdrav ponos - biti Slovenec je nekaj častnega. In tako je častno biti kristjan, katoličan, član katoliške Cerkve. Če bomo svojo vero res cenili, jo spoštovali, bomo veseli, ponosni, da smo kristjani,potem bomo tudi v javnem življenju zmogli pogum, da bomo priče- vali za to vero, da bomo misijonarji. In to ni le naloga nas, duhovnikov. Uspo- sabljati moramo naše vernike, da bodo tudi oni oznanjevalci. Mi smo oznanje- valci oznanjevalcev, voditelji voditeljev Najprej seveda s svojim zglednim živ- ljenjem,potem pa tudi z besedo. Gre za preprosto pričevanje, ki ga potrjujemo s svojo doslednostjo. In če naše okolje vidi, da nas naša zvestoba naši veri nekaj stane, potem bo naše pričevanje postalo verodostojno. To je tisto, kar bi rad, da bi vsi naši kristjani, vse naše katoliško občestvo v naši domovini po- stalo: dinamično, zavedno,veselo, hva- ležno, ponosno in misijonarsko.

Kot član Misijonske družbe ste se srečevali tudi z bolniki in invalidi ter z revijo Prijatelj. Kakšno vlogo v va- šem življenju ima ustanovitelj laza- ristov sveti Vincencij Pavelski, ki si je za svoje življenjsko geslo izbral besede iz evangelija: 'Poslal me je, da oznanim blagovest ubogim'?

Gotovo, da me je življenje v Misijonski družbi globoko zaznamovalo. Pri reviji Prijatelj sem bil vse od njenega nastan- ka. Takrat, ko so začeli izdajati revijo, sem bil še bogoslovec. Pri njej sem so- deloval, tako da mi je zelo domača in se mi zdi kot nekaj, kar me globoko za- znamuje.Ko sem nastopil službo oz.sem bil imenovan za ljubljanskega nadškofa, sem se v prvi izjavi še posebej obrnil na vse tiste,ki so med nami in trpijo stisko oz.so v težavah.To,kar je Vincencijeva karizma oznanjevanja evangelija ubo- gim,je postalo del celotne usmerjenosti Cerkve, ki se priznava v prednostni od- ločitvi za uboge. In to se mi zdi nekaj, brez česar ne more biti prave Cerkve. Sicer moram reči,da so Cerkev v Slove- niji in kristjani,v okviru svojih dobrodel- nih organizacij, zelo dejavni. To je ena izmed velikih 'uspešnic' naše Cerkve. Na teh uspehih in dosežkih ne smemo počivati, kajti nalog je še veliko. Morda veste, da se znani film o svetem Vin- cenciju, ki je bil posnet kmalu po drugi svetovni vojni,in je bil uspešen film,kon čuje z Vincencijevimi besedami: "Vedno več, vedno več." Ko so ga vprašali, kaj je treba storiti, je odgovarjal: "Vedno več, vedno več, nikoli dovolj." In mislim da je ta požrtvovalnost, ta dejavnost, ta volja, da naredimo vedno več, kot smo naredili že do sedaj, tisto, kar nas more pri našem vincencijanskem poklicu navdihovati in voditi.

Kaj lahko v Cerkvi še storimo za iz- boljšanje položaja bolnikov in inva- lidov? Kako bi jih še bolj vključili v življenje in delo Cerkve?

Treba je krepiti in obnavljati zavest. Tako kot je potrebno obnavljati vero, molitev, je potrebno obnavljati tudi ljubezen do bližnjega. Nobena stvar ni narejena enkrat za vselej. Izobrazbo je potrebno obnavljati, prijateljstvo, za- konsko ljubezen, vero, zdravje, kulturo, hišo,avto,vse je zapisano k propadanju in je potrebno obnavljati,da živi.Tako je tudi z našo zavestjo do bližnjih. Bližnji evharistični kongres in seveda leto so- lidarnosti in ljubezni do bližnjega, ki bo temu sledilo,bo odlična priložnost za to.

Kaj pa vam osebno pomeni evhari- stija?
Vse. Evharistija je povzetek krščanske vere. Pri sveti maši obhajamo tisto, kar je najvišje v Jezusovem življenju. Tu je njegova smrt in vstajenje. Obhajamo njegovo življenjsko daritev. Ljubezen, ki se daruje. Zato so v Bogu tri osebe, ker drugače ne more biti darovanja, če ni nekoga, ki se mu daruje. Zato Bog ni samotar, ne živi sam zase, ampak je Sveta Trojica. Skratka, vse je povzeto v tej ljubezni,ki doseže svoj vrhunec na križu in potem v Gospodovem vstajenju In ravno to obhajamo pri vsaki sveti maši. Zato je sveta maša resnično sre- dišče našega življenja. Tu lahko vidimo, izmerimo, kako daleč bi naj šli,da imamo cilj oz. normo in ta norma je Jezusova ljubezen do nas vseh, se pravi Božja ljubezen. Sveto mašo, ki jo obhajamo v cerkvi, moramo potem obhajati tudi v svojem življenju. Vsakič,ko kaj dobrega naredim, je to daritev Bogu. Tako kot pravi pesnik Simon Gregorčič: "Daritev bodi ti življenje celo,oltar najlepši je sr- ca oltar,ljubezen sveta v njem- nebeški je žar,Gospodu žrtva-vsako dobro delo"

Za konec vas prosim še za spodbud- ne besede našim bralcem Prijatelja.

V misli in molitvi pozdravljam najprej bolnike in invalide ter tudi zdrave, ki jim revija Prijatelj daje spodbudo, da so v službi in da pomagajo svojim trpečim bratom in sestram. Vsem želim,da bi bili veseli in srečni ter Bogu hvaležni, da smemo biti kristjani. Za svojo vero se moramo vsaj toliko zahvaljevati, kot za svoje življenje. Brez vere bi tudi naše življenje ne imelo prave smeri in prave- ga smisla. Vsem želim, da bi v tej veri našli smisel za svoje preizkušnje, ki jih morajo sprejeti nase in bi vedeli, da je to tisto, s čimer smo mi vsi skupaj pri- druženi Jezusu pri njegovi življenjski daritvi. Na ta način največ naredimo za Božje kraljestvo na svetu.Vsem tako ali drugače preizkušanim in trpečim želim, da bi si s svojo dejavnostjo, zavzeto- stjo izborili svoje mesto v krščanskem občestvu, vsaj tam, kjer čutijo,da tega mesta še nimajo.

Tako kot za bralce Prijatelja je bil tudi za ekipo tistih,ki pripravljamo intervjuje tokratni intervju nekaj posebnega. Res lepa in enkratna priložnost je srečati se in pogovarjati z našim nadpastirjem.Nje- gova beseda je jasna, trdna. Poslušaj- mo jo in bodimo tisti, ki bomo spodbude pastirja poslušali in tudi šli za njegovim glasom. Po njem nam govori Jezus. Bo- dimo,kot je nadškof izrekel v intervjuju, ponosni,da smo kristjani. Bodimo dina- mični, zavedni,veseli, hvaležni, ponosni in misijonarski.
Spoštovani nadškof:hvala vam za vaše besede, spodbude, zgled. Podpirali vas bomo v molitvi in se trudili, da bomo vašo besedo slišali in po njej tudi živeli.

V ambulanto je prišla bolnica, ki so ji v bolnišnici odkrili najbolj maligen možgan- ski tumor. Rekla mi je: »Ko so mi odkrili raka, sem najprej doživljala, kot da se vse dogaja nekomu drugemu.Upala sem da so se zdravniki zmotili in da gre za napako. Nikoli ne bom pozabila zdravni- ka v beli halji za pisalno mizo,ki je rekel meni in mojemu možu: ›Imate raka in zaradi njega boste tudi umrli čez pribli- žno eno leto‹.
Te zdravnikove besede sem doživela kot smrtno obsodbo,četudi sem šele ka sneje dojela njihov pravi pomen. V hipu so se razblinile vse moje želje in hre- penenja. Najprej sem pomislila, kaj bo z otroki. Zdelo se mi je, da se mi dogaja neznosna krivica. Zakaj prav jaz? Kaj sem slabega storila? Tudi Pilat je pos- tavil Jezusu enako vprašanje: ›Kaj si hudega storil?‹ Najbolj me je skrbelo, kako naj vse to povem svojim otrokom. Nisem jih želela prizadeti.«

Bolnik si nikoli ne želi biti odpisan. Ne želi imeti ob sebi zdravnika, ki je prepričan, da je vse brezupno. Bolnik želi imeti ob sebi spremljevalce, ki upajo z njim. Upanje je popolna odprtost v prihodnost. Upanje ve- dno vsebuje tudi zanikanje sedanjosti,zato želi vsak bolnik upati. Včasih upa tudi proti upanju.
Ko je prišla bolnica v bolniško sobo,je v njej še vedno odmevala slaba novica. V roke je vzela knjigo Alessandra Prozata,Križev pot bolnika in začela brati: »Bolezni same ne moreš ljubiti. Pač pa moreš ljubiti življenje, ljubiti ljubezen. Križ je treba sprejeti v lju- bezni, ga nositi z ljubeznijo, postati mora izraz ljubezni in se spremeniti v izkušnjo ljubezni. Jezus te ne bo vprašal, če si ljubil križ, marveč, če te je križ pritegnil, da si Njega bolj ljubil, če si bolj ljubil brate in jim prizanašal,če si se spravil sam s seboj in s svojimi omejitvami.« Bolnica se je spomnila na Jezusa in njegov križev pot. Tudi On je vedel, kaj ga čaka,a je kljub temu ljubil do konca.Tudi ona se je odločila,da ne bo do- pustila, da ji bo bolezen ukradla ljubezen do Boga in do bližnjih. Zvečer je šla v bol- niško kapelo. V polmraku je pokleknila pod križ in začela moliti,ne za ozdravljenje,am- pak za moč,da bi živela po božji volji. Nato je umolknila in poslušala. Križani ji je spre- govoril: »Ne boj se, s teboj sem. Pomagal ti bom nesti tvoj križ. Na telesno zdravje ima človek le omejen vpliv.Dosti večji vpliv ima človek na duhovno zdravje, da ohrani dušo čisto, da se bori proti skušnjavam in da je solidaren z drugimi.«
Še tisti večer je šla k spovedi.Kakšno olaj- šanje za njeno dušo! Počutila se je svo- bodna, da bi kar poletela. Po spovedi ji je duhovnik izročil podobico ptujskogorske Marije in ji rekel: »Priporočite se Mariji!«
Ko je bila odpuščena iz bolnišnice,je skupaj z družino poromala k ptujskogorski Mariji. Molili so, da bi njena bolezen čimbolj ugo- dno potekala. Minilo je eno leto in zdravni- kova napoved se ni uresničila.Prejela je že več ciklusov kemoterapije in možganski tu- mor se je zmanjšal. A ona ni mogla spati,ni mogla jesti,postajala je depresivna. Doživ- ljala je ponovni padec pod križem bolezni. Kakšno duhovno poškodbo lahko povzroči bolniku le ena neprimerna zdravnikova iz- java! Nikoli, res nikoli, bolnikom in njihovim svojcem ne uničimo upanja! Osebna zdra- vnica ji je napisala zdravilo proti depresiji in mnogi so molili zanjo,tudi molitvena sku- pina v župniji. Ponovno se je pobrala.
Minili sta dve leti. Nenadoma se je njeno zdravstveno stanje poslabšalo. Ni mogla več požirati in čez dva tedna je mirno u- mrla doma, kakor si je želela. Njene zadnje besede so bile: »Grem k Mami!«
Alessandro Prozato v knjigi Križev pot bol- nika piše: »Ne.Vstajenje ni nujno v tem,da si spet zdrav,da si prišel iz predora bolezni Zarja vstajenja zasveti tudi v polnem raz- voju kalvarijske drame.« Če dovolim, da Križani in Vstali poljubi moje srce,potem so vse postaje križevega pota mojega življe- nja blagoslovljene. Želim vam, da bi našli obalo tiste posvečene zemlje, kjer se križ neminljivo spreminja v odrešenje.

Janja Ahčin

ALI JE MOGOČ ZDRAV DUH V BOLNEM TELESU IN KAKO?

Pomenljiv naslov 18.razstave izdelkov bolni kov in invalidov 'zdrav duh v bolnem telesu' smo v spremljevalnem programu ponudili kot vprašanje: ali je mogoč zdrav duh v bolnem telesu in kako? Naš namen je bil osvetliti različne vidike zdravja,obenem pa preveriti in poglobiti trditev,ki smo jo izbrali za vodilo razstave 2008.
Tokrat objavljamo prvi del razmišljanja dr. Jožefa Štupnikarja.

Darinka Slanovec

O smislu življenja in trpljenja  (I. del)

'IZBERI ŽIVLJENJE'
Kristjani smo poklicani, da živimo in smo pričevalci evangelija v današnjem svetu. To je temeljna na- loga vsakega kristjana, ki mora v svojem družinskem, delovnem in širšem družbenem okolju narediti vse, da bi bilo življenje lep- še, odnosi med ljudmi prijaznejši in bi med nami raslo upanje ter veselje do življenja. Vseslovenski pastoralni zbor je tako lepo postavil izhodišče vsesplošne verske pre- nove,ko je izbral za moto: 'Izberi življenje'. Izbrati življenje pomeni najprej vzljubiti ga, se ga veseliti in ga sprejemati vedno, ne glede na raznovrstne oblike, v katerih se nam kaže in ga tudi posamezniki doživlja- mo bodisi pri sebi ali pri drugih. Kristjana v življenju spremljata vera in upanje, ki sta Božji dar. Kristus, naš Odrešenik je prišel zato,"da bi imeli življenje v izobilju" (Jn 10, 10). Zato je za kristjana življenje tudi ne- nehno odločanje za Kristusa. Je nenehno obnavljanje zaveze s Kristusom, ki temelji na zvestobi.

KRISTJAN IN SVET

Kristjani živimo v svetu in sredi njega. Do- bro se vsi zavedamo,da ni vedno lahko tu- di krščansko živeti, biti zvest Kristusu in evangeliju. Svet, v katerem živimo, je tak, kakršen je, sestavljen iz kamenčkov v mo- zaiku,ki ustvarjajo podobo sveta. Veliko je takih, ki so neskladni in zelo oddaljeni. To pa ni razlog za malodušje in prepustitev, da nas tok življenja zanese v današnjo mi- selnost in kulturo,kjer je vse dovoljeno,ker je človek lahko na mnogih področjih abso- lutni gospodar in so tako naravne in etične norme nepomembne zanj.
Ne bomo delali socioloških in antropoloških analiz življenja današnjega človeka. Pove- dati želimo,da je današnji človek kljub vse stranskemu napredku in vedno večji avto- nomiji zemeljskih stvarnosti nenehno soo- čen z lastno omejenostjo in nepopolnostjo posebej še v nekaterih danostih, ki so po- vezane z izkustvom bolezni,smrti, trpljenja Tukaj najbolj stopi v ospredje vprašanje smisla življenja. Kot kristjani moremo ob teh spoznanjih zaključiti, da je zemeljsko življenje res ena sama nepopolnost ali še bolje rečeno, da v tem življenju človek do- življa svojo neodrešenost, ki je posledica in stanje po padcu človeka v raju. Ob tem nam, kristjanom, postaja jasno, zakaj nam je Jezus obljubil večno življenje, ki je živ- ljenje tiste polnosti in popolnosti, katero sedanja zemeljska določenost lahko le sluti in po njej hrepeni.Kot ljudje in kot kristjani se torej srečujemo tudi z možnostjo bole- zni, trpljenja in realnostjo naše končnosti - s smrtjo. Ne gre za to,da bi se teh mož- nosti bali,se jim zavestno izogibali. Kristjan vse to sprejema kot možnost v življenju in se vse življenje pripravlja, da bo z Božjo pomočjo in milostjo mogel in znal živeti tu- di v takih okoliščinah, ki si jih sicer ne želi, vendar pa zanj ob razodetju, ki ga je dal Jezus Kristus,in poznavanju evangelija niso nesprejemljive in je v njih mogoče najti tu- di smisel.

ZDRAVJE KOT HARMONIČNOST

V današnjem svetu smo priče vsesplošne- ga prizadevanja za človekovo zdravje in njegovo ohranjevanje. Marsikaj je človek pripravljen danes storiti zase. Vendar tudi zdravje ni edina in največja vrednota. Go- tovo ni njegova vrednost le v zunanjem videzu in lepoti telesa. Tudi ni stalnica v življenju človeka.Zdravje danes pojmujemo kot harmoničen proces v iskanju človekove telesne, duševne,duhovne in socialne (ob- čestvene) blaginje in ne le kot odsotnost bolezni ali okvare. Zdravje nam je dano,da lahko opravljamo poslanstvo, ki nam je za- upano od Boga, in to ne glede na življenj- sko obdobje, v katerem smo. Ob tej visoko postavljeni definiciji se lahko vprašamo, kdo je pa potemtakem sploh zdrav? Res je zdravje težko dobro in prav definirati, ker je človek kot posameznik enkraten in ne- ponovljiv.Temu idealu se lahko približujemo če res storimo vse, kar zmoremo. Tudi z boleznijo smo lahko 'zdravi'. Zdravje je po- goj, da se človek uresničuje,da je poklicno vsesplošno uspešen, da je v njem moč za življenje po evangeliju, da je sposoben od- nosov v dialogu, da se v njem prepoznava Božja podoba in pečat krstne milosti. Kot vse je tudi zdravje Božji dar.

DIMENZIJE ZDRAVJA

Telesno smo zdravi, če nas nič ne boli, se dobro počutimo in smo sposobni opravljati svoje delo. Če zbolimo,nam pomaga zdrav- nik, ki je strokovno za to usposobljen.
Duševno smo zdravi, če normalno dojema- mo in doživljamo svet,smo učljivi,čustveno sposobni ravnovesja. Odstopanja so pot- rebna pomoči pri psihologu ali psihiatru. K duševnemu zdravju sodi tudi naš nenehen umski razvoj v smislu poklicnega usposab- ljanja in dopolnjevanja in tudi v smislu vse splošne verske in kulturne ravni.
Danes so si vsi antropologi edini v spozna- nju,da je človek tudi religiozno bitje,ki išče svojo dopolnitev duha in duše.V psihologiji govorimo o religiozni potrebi. Pojem duho- vnega zdravja je zelo težko opredeliti tudi zato, ker je vedno v tesni povezanosti z duševnim. Ljudje iščemo svojo dopolnitev duha v različnih naravnih,filozofskih in dru- gih razlagah smisla življenja in pojmovanja vrednot, zlasti človekovega dostojanstva. Za nas, kristjane, pomeni duhovno zdravje predvsem stanje naše duše, koliko smo že tukaj na zemlji blizu Bogu in z njim poveza- ni,odrešeni zla,greha in hudobije.Ta notra- nji pogled nam razodeva globino naše vere življenje po evangeliju,naš osebni odnos do Kristusa. Skrb za duhovno zdravje kristjani izražamo najprej z našim osebnim odnosom do Boga, ki je v različnih oblikah molitve in meditacije ter zvestobe Božji besedi.Drugo važno področje je zakramentalno življenje posameznika,ki se posebej izraža pri obha- janju evharistije in zdravilnem instrumentu za obnavljanje naše duhovnosti - zakrame- ntu sprave. Spoved je zdravilo zoper greh, zlo in slabo v človeku samem. Ob tem po- gledu vidimo, kako je spoved v življenju kristjana temeljnega pomena za zdravje. Prav v adventu in postu je klic Cerkve po spreobrnjenju še posebej močan! Vemo,da človek nikoli ni tako dober, da ne bi mogel biti še boljši. Zakaj danes ni greha in ga tudi kristjani ne vidimo? Prav zaradi tega, ker se človek oddaljuje od Cerkve in ker je vpliv družbe tako močan. Človek je sposo- ben spoznati greh in zlo samo, če je hkrati soočen z dobrim. Sicer je njegov pogled zastrt in zlo sprejme kot normalno ali celo kot 'dobro'.
Socialno zdravje ni samo prizadevanje za čim boljše pogoje bivanja, za optimalen standard, temveč tudi za nenehen dialog z bivajočimi v širšem krogu družbene skup- nosti. Problemi so in bodo,težko pa je najti in sklepati soglasja,ki vodijo v skupno dob- ro.Poslušati človeka morda še znamo,toda ali smo vse naredili, da se počuti, da je bil slišan,pa je drugo vprašanje. Tega se mo- ramo učiti,tudi v Cerkvi in naših občestvih. Bolje je narediti manj v edinosti, kot več z oblastjo v needinosti.Socialno zdravje vse- buje tudi našo nenehno skrb, da se Božje stvarstvo ohranja in niso v njem zabrisane sledi Stvaritelja.

dr. Jože Štupnikar, predavatelj
na Teološki fakulteti v Ljubljani (se nadaljuje)

Enajstega marca je v Novem mestu pote- kala seja Škofijske Komisije za karitativne dejavnosti (ŠKKD).
Začeli smo z molitvijo p. Tadeja. Povabil nas je k premišljevanju o postu, ki je čas odpovedi in premagovanj. Le enemu se ne smemo odreči: Jezusu Kristusu -izviru žive vode, saj je On tisti, ki nam daje življenje.
Preskočili smo drugo točko, saj se ga. He- lena iz Slovenske Karitas zaradi slabega vremena ni mogla udeležiti seje.
Sledila so poročila predstavnikov skupin za karitativne dejavnosti. G. Gregor Vidic iz Škofijske Karitas(ŠK) Novo mesto je nave- del dejstvo, da revščina vse bolj trka na vrata: »Uporabniki so se po pomoč v naj- večji meri obračali preko Župnijskih Karitas (ŽK) ter Centrov za socialno delo (CSD). Skupna vrednost pomoči je v preteklem letu dosegla 366.762,10 €. Najbolj razšir- jeno obliko pomoči so predstavljali hrana iz intervencijskih zalog EZ ter prehrambeno- higienski paketi. Število prejemnikov pake- tov in ostalih vrst pomoči je krepko prese- glo število 6.000. Pokazale so se potrebe po ustanovitvi še novih ŽK.Tako sta v na- stajanju že ŽK Dolenjske Toplice in Mirna Peč.«
G. Jože Pavlakovič, odgovoren za komune za zdravljenje odvisnosti, je dejal, da se trudijo za prevzgojo odvisnikov in nudenju pomoči pri vračanju v normalno življenje. V komuni je trenutno 11 odvisnikov.
G. Ludvik Žagar iz Leskovca, ki je v svoji dekaniji odgovoren za pastoralo v domovih za ostarele, je povedal, da je na tem pod- ročju dobro poskrbljeno. Dotaknil pa se je perečega problema plačevanja položnic, saj se boji, da je mnogim to prišlo že v na- vado in hkrati opozarja, da je zato nujno potrebno sodelovati s CSD.
G.Marko Japelj iz dekanije Trebnje je pred- stavil zgled dobrega sodelovanja med Rde- čim križem in ŽK: "Tu se res dela z roko v roki, le sodelavcev nam primanjkuje." Pri- zadeva pa si tudi za boljše poznavanje ro- marskega središča na Zaplazu.
G.Tone Gnidovec iz kočevske dekanije,za- dolžen za pastoralo Romov pravi: "Romi so popotno ljudstvo, brez materialne ali pisne tradicije. Boga sicer priznavajo, a bolj za- upajo 'Marijici'. Veliko jim pomeni prejem zakramenta sv. krsta, mnogi pa vztrajajo tudi do birme. V pripravi so Zgodbe Svete- ga pisma in molitvenik v romskem jeziku.
Sledilo je moje poročilo.Kot predstavnik KB BI sem predstavil regijsko dogajanje KBBI. Udeležili smo se romanja bolnikov in invali- dov na Zaplaz. Dolenjsko- belokranjska re- gija je 25. oktobra gostila g.škofa Andreja Glavana. Omenil sem tudi sodelovanje pri župnijskih srečanjih bolnikov, invalidov in ostarelih. Predstavil sem naš Dom na Za- plani, ki postaja vez med člani KBBI, kakor tudi s tistimi, ki jih zanima duhovna plat življenja.
Povedal sem tudi, da trenutno regija nima voditelja,čeprav je res,da mi je bila ta na- loga zaupana,vendar si želim še pomočnika in več sodelavcev.
Vse prisotne sem povabil na ogled naše razstave ročnih del bolnikov in invalidov v septembru v Galeriji Družine.
Ob koncu pa še dvoje vabil. V nedeljo, 18. aprila,se bo v Novomeški škofiji odvijal ško fijski evharistični dan.V soboto, 2.oktobra, pa bo vsakoletno romanje bolnikov in inva- lidov na Zaplaz. Vabljeni!
Pastoralno leto 2010/11 bo v Cerkvi na Slovenskem posvečeno krščanski dobro- delnosti in solidarnosti, zato naj zaključim z mislijo škofa Andreja: »Nenehno se tru- dite za solidarnost z ubogimi!«

Tone Kovačič

Ponedeljek, 18.januar, je bil lep, sončen zimski dan. Mala družba članov Bratstva se nas je zbrala da v Mengšu presenetimo dve dekleti naše kamniško-domžalske skupine, ki sta nasle- dnji dan hkrati praznovali svoj rojstni dan.
Najprej smo se ustavili pri Marjani. Zlatko je raztegnil meh harmonike, Borut pa je dodal še glas trobente, ko smo ji v pesmi zaželeli vse najboljše. Žal pa Marjana ni mogla z nami nadaljevati poti k naši drugi slavljenki Darji. Zato smo se sami peš na- potili proti Darjinemu domu. Zelo zanimiva povorka smo bili - sploh za ljudi, ki so nas srečevali na cesti.
Darji smo zaigrali in zapeli že pred hišnimi vrati. Našo nenavadno podoknico je spre- jela s prisrčnim nasmehom kar s postelje, saj se je ravno spravila k počitku. Čestitali smo ji za njeno okroglo 40. obletnico rojs- tva in ji zaželeli, da še naprej ohrani dobro voljo in pogum, ko se v svoji invalidnosti in bolezni nemalokrat srečuje z velikimi preiz- kušnjami. Ob prijazni gostoljubnosti njenih staršev smo se ob petju in 'muziki' pove- selili in nasmejali. Prišel je tudi njen stric, ki je s kamero zabeležil to lepo srečanje v trajen spomin.
Na koncu smo se umirili v molitvi in Bogu priporočili obe naši slavljenki ter njune do- mače.

Katja M.,
foto: Roman Travar,CM

Na ta dan sva šla z urednikom Prijatelja na srečanje katoliških novinarjev in medijskih delavcev ki ga vsako leto pripravi ljublja- nski nadškof. Letos je prvič bil z nami nadškof dr. Anton Stres ki je ob somaševanju duhovnikov novinar- jev daroval sveto mašo. Sledilo je preda- vanje o povezovanju klasičnih medijev z elektronskimi,glavnega urednika koroškega katoliškega tednika Nedelja, Hanzija To- mažiča. Nato je bilo še družabno srečanje s pogostitvijo.
Med tem sva z urednikom že pogledovala na uro, da sva se ob dogovorjenem času priključila skupinici Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov. Skupaj smo obiskali ostarele duhovnike v Duhovniškem domu v Ljubljani. Z njimi smo obujali spomine, ko so še delovali po župnijah, nekateri tudi v Bratstvu. Pridružili smo se jim tudi v kapeli pri prvem delu molitvene ure. Bolnim in one moglim duhovnikom smo se želeli zahvaliti za njihove obiske bolnikov in invalidov.
Pot nas je vse skupaj vodila v UKC, v avlo pred kapelo, kjer je bilo evharistično slavje ob svetovnem dnevu bolnikov. Mašo je ob somaševanju številnih duhovnikov daroval nadškof,dr.Anton Stres.Pri maši smo sode- lovali z branjem tudi člani Bratstva, s pet- jem pa mešani župnijski pevski zbor Antona Padovanskega iz župnije Ljubljana Vič. Ge- neralni direktor UKC, mag. Simon Vrhunec, ki je bil tudi pri maši, je na koncu pozdravil škofa in vse navzoče.Gospodinje iz župnije Svete Helene Dolsko pa so že po dolgoletni tradiciji pripravile pogostitev za vse udele- žence.

foto in tekst: Tone Planinšek

Zunaj je bila lepa zimska idila. Skozi okno sem gledala snežinke, ki so kot zvezdice padale na zemljo. Očarana nad čudovitim prizorom sem se počutila kot otrok, ki z navdušenjem spremlja vsako snežinko. Ne- nadoma je zazvonil telefon. Na drugi strani linije me je Ljubica presenetila z vpraša- njem: »V kino gremo za spremembo, si za to?« Pomislila sem, koliko let je že minilo, odkar sem bila nazadnje v kinu; poleg tega sem slabovidna s 5% vida. »Seveda, pa grem. Zmenjeno!« sem odgovorila odločno.
Zbrali smo se v Koloseju in cela skupina je bila dobro razpoložena. Prvič smo se videli v novem letu, zato smo se lepo pozdravili, si zaželeli vse dobro in se posladkali s Tini- no čokolado. Nato smo odšli v dvorano, se udobno namestili na svoja mesta in čakali na začetek filma Visoko nad oblaki...V filmu se prepleta več življenjskih zgodb.Zgodi se veliko lepega in slabega - podobno kot naš vsak dan na tem Božjem svetu. V zgodbi se prepletajo ljubezen, vrednote, težave v službi, problem odpuščánja, razočaranja, srečamo tudi žalostne in obupane posa- meznike. Po mojem mnenju in mnenju naše skupine je film vreden ogleda. Razmislite...
Po filmu smo se zahvalili Ljubici za odličen predlog in šoferjem,ki so nas pripeljali. Za- peli smo 'Angelčka', si voščili lahko noč in kot bi trenil, bili pod toplo odejo, zadovolj- ni po lepo preživetem večeru.

Marija Kos

V mesecu februarju pra- znujemo kulturni praznik. Zato smo se v Podutiku zopet zbrali. Na mizo smo položili prtiček, majhno ikebano in pesniško zbirko Francéta Prešerna.
Po molitvi in uvodnem pozdravu voditeljice smo po vrsti predstavili vsak svojo kulturno točko. Izbrala sem pesem Toneta Pavčka, Želja. Pri branju mi je pomagal lazaristov- ski bogoslovec Luka, ki je bil prvič z nami. Tudi ostali udeleženci so predstavili svojo 'domačo nalogo'. Zanimivo je bilo poslušati vsakega posameznika. 'Predstavo' sta s pesmimi popestrila Zlatko in Jerko.
Nato je voditeljica preletela lanskoletna srečanja, potem pa smo bili postreženi s prigrizkom in pijačo ter se med seboj pogo varjali.
Kmalu smo se odpravili še v cerkev k sveti maši. Sedaj, ko je postni čas, smo še pre- mislili o postni kreposti,ki smo si jo izbrali in Jezusu izrazili svoje želje, da bi sprejemali svoje življenje in več molili drug za druge- ga. Pri maši smo 'nahranili' naše duše in se poslovili do naslednjega srečanja.
Vsa naša srečanja so čudovita, a kaj, ko čas tako hitro mine.

Gordana Dobrinjanin,
foto: Roman Travar, CM

Čeprav od zadnjega srečanja ni minilo niti štirinajst dni, smo se radi odzvali povabilu Ljubice in se udeležili dramske igre Župa- nova Micka.
Zbrali smo se v soboto, 6.marca,v poduti- ški cerkvi pri sveti maši.Po njej smo se pre selili v dvorano,ki je tokrat bila premajhna, a z dobro voljo je vsak našel svoj prostor.
Po uvodnem pozdravu g. Marka, nam je avtorja komedije,Antona Tomaža Linharta, predstavila predsednica KUD-a Škofljica, od koder so prišli naši dramski gostje.
V prvem delu komedije smo srečali Micko, ki je bila zaročena z Anžetom, dobrim in poštenim kmetom, vendar se Micka ni ho- tela poročiti z njim, saj ji je baron iz mesta 'zmešal' glavo. Po naključju pride mimo bo- gata mlada vdova, ki prepozna Mickin prs- tan ter spozna baronovo prevaro in golju- fijo. Skupaj z očetom in Anžetom sklenejo, da bodo goljufa ujeli v past.
V drugem delu Micka, oče in Anže pričaku- jejo baronov obisk, njegovega prijatelja in pisarja. Nameravajo napraviti zapisnik o zaroki. Baron kmalu spozna,da ženin ni on, ampak Anže, vendar je že prepozno, da bi se stvar obrnila njemu v prid. Pristopi še bogata mlada vdova, ki jo baron spozna, zato je še v večjih težavah in prisili njega ter njegovega prijatelja, da podpišeta za- pisnik kot priči in izročita nevesti denar za doto.
Igra je bila zanimiva in smešna.Mladi igralci so se zelo potrudili in za svoj nastop pre- jeli močan aplavz,mi pa smo se dobre volje vrnili na svoje domove.

Gordana Dobrinjanin,
foto: Roman Travar, CM

Mati mi je vero takorekoč položila v zibelko

Odraščal sem v revni kmečki družini v Če- pincih na Goričkem. Šolo pa sem obiskoval v sosednji vasi Markovci in tam je stala tudi farna cerkev, kjer sem prejel vse po- trebne krščanske zakramente. Že od rane mladosti sem vsako nedeljo in ob cerkvenih praznikih veselo zahajal v cerkev z mater- jo ali babico, kjer sem od nedelje do nede- lje vedno bolj občutil Jezusovo in Marijino toplino. Žal sta že obe pokojni.
Leta so hitro minila in že je bilo treba iti v prvi razred osnovne šole in vsak teden tu- di k verouku v farno cerkev. Oboje sem z veseljem obiskoval. Teden za tednom smo veselo spoznavali like iz katekizma in Božje resnice, katere nam je nazorno razlagal takratni župnik, tako da niti nismo opazili, ko se je približalo leto in datum prvega ob- hajila.
O, tudi tega se še prav dobro spominjam, čeprav z grenkim priokusom,kajti mati si je morala od ust odtrgati, da mi je lahko ku- pila novo obleko, da se ne bi že od zunaj ločil od premožnih. Po slovesnem prvem obhajilu smo se zbrali pred cerkvijo in odšli na dvorišče župnišča, kjer so nas čakale bogato obložene mize kmečkih dobrot,pred vsem sladkih, a najprej je sledilo skupinsko fotografiranje z župnikom,ki nas je pripravil na prvo sveto obhajilo. Ta slovesnost nam je naložila kar nekaj novih obveznosti:vsa- komesečno spoved, redni obisk nedeljske svete maše in obhajila.No,za nas nekatere ki smo že prej redno obiskovali nedeljske maše, se ni nič spremenilo.

Leto za letom smo spet redno obiskovali verouk in se utrjevali v veri, eni z veseljem drugi z žalostjo, saj njim le-ta ni kaj dosti pomenila, ampak so bili prisiljeni, če so ho- teli pristopiti k sveti birmi. Še prehitro je prišel dan,ko nam je g. župnik povedal: "Vi pa boste naslednje leto pristopili k sveti birmi."Koliko je bilo veselja v naših otroških srcih, toliko je bilo žalosti pri naših starših, ko smo jim naznanili to novico, kajti zanje je bila to spet finančna obremenitev,pa še poštenega in vernega botra je bilo treba poiskati.
Hvala Bogu, z malo sreče in z Božjo pomo- čjo smo tudi to pri nas doma v moje zado- voljstvo srečno rešili in sem z veselim in ponosnim srcem prejel tudi ta zakrament. Kaj smo takrat birmanci dobili od svojih botrov, raje ne bi razpravljal, ker tega da- našnji birmanci ne bi razumeli, saj vem, kaj vse pričakujejo, malo da ne zahtevajo od birmanskih botrov.Jaz sem bil s svojim zelo zadovoljen, saj nisem šel k birmi zaradi da- rila,ampak da me ta zakrament preko Sve- tega Duha še bolj poveže z Bogom oziroma Cerkvijo.

Po prejemu tega zakramenta sem še bolj smelo in odločno vsako nedeljo prestopal cerkveni prag, počutil sem se še močnejši ud Cerkve. Po koncu mojega izobraževanja sem se zaposlil v Murski Soboti in ko sem uredil tudi stanovanjsko vprašanje, se je leta 1972 k meni preselila moja mati in oba sva se takoj vključila v soboško župnijo, danes škofijo.Kmalu naju je obiskala takra- tna voditeljica Krščanskega bratstva bol- nikov in invalidov, Marta Janežič, in naju povabila k sodelovanju. Z veseljem sva se njenemu vabilu odzvala in še z večjim ve- seljem hodila na takrat nepozabna sreča- nja, kadar sva bila povabljena.
V župniji Murska Sobota so naju kmalu po- vabili tudi na romanje k Mariji pomagaj na Brezje,katero je vedno v juniju in ga orga- nizira Ognjišče. Tudi to povabilo sva spre- jela z odprtimi rokami, saj do takrat še ni- koli nisva zrla milostni podobi v obraz. To so trenutki, ki se nikoli ne pozabijo, kakor tudi ne prijateljev,katere sem tam spoznal Vsi, ki so meni kot tudi moji pokojni materi kakorkoli pripomogli, da sva okusila nepo- zabno radost ob srečanju brezjanske Ma- tere Božje, se iz srca zahvaljujem. Naju so kar nekaj let vozili na nepozabna srečanja.
Pa naj zaokrožim to svoje pričevanje z opozorilom vsem, ki boste brali te vrstice. Ne mislite, da mi Bog ves ta čas ni pošiljal preizkušenj.Že od rane mladosti me sprem lja bolezen. Med romanjem k Mariji Poma- gaj na Brezje, ko so naju vozili dobri ljudje, smo doživeli prometno nesrečo. Je bilo leto, da je naju na Brezje peljal en šofer, domov pa drugi, ker se je prvemu pokvaril avto. Ali vedite nekaj, da nikoli niti za tre- nutek nisem izgubil vere, da bi rekel: "Nas- lednje leto pa ne grem." Pa veste,zakaj ne ker je moja vera pognala globoke korenine v prelepi farni cerkvici Markovci na Gorič- kem ob topli materini roki.
Ker je pred nami največji krščanski praznik velika noč, bi vam rad voščil v svojem do- mačem, goričkem narečju:

Želim vsem prijateljem KBBI, kakor vsem bralcem Prijatelja: "Vesele, bla- goslovlene vuzenske svetke, pa dosti lepih remenk."

Vse to vam želi in vse skupaj lepo pozdra- vlja,

Slavko Breznjek

S. Heleno je obiskal Abraham

Dragi moji prijatelji, bratje in sestre v Kristusu. Dnevi, tedni, meseci in leta še hi- treje tekó, ko se prijatelji družimo.Tudi na šestnajsti dan novega leta 2010 ni bilo drugače.
Iz vseh koncev Slovenije smo 'poromali' do našega drugega duhovnega doma, v Želi- mlje, z lepim vzrokom in dobrim namenom, saj je Stvarnik vsega pred petdesetimi leti malo po božični sveti noči, 10. januarja, poklical k daru življenja s. Heleno.
Ob skupnem srečanju, ki smo ga začeli z zahvalo Gospodu in Materi Mariji, ni manj- kalo lepih besed, spodbud in spominov iz ust g. Mira Šlibarja; ta je vodil sveto mašo ob somaševanju še štirih duhovnikov, ki našo sestro dobro poznajo.
Vsi njeni prijatelji, bolniki in zdravi, smo srečni, da je med nami, da se zna veseliti vseh drobnih stvari,da vsak trenutek z do- bro voljo daje od sebe najboljše,kar zmore ter nam vsem podarja roke in nasmeh. Da, ona je dar,ki smo ga dobili od Boga.To smo potrjevali vsi v en glas, tudi s pesmijo in z darili, ki pa so govorila samo eno: "Hvala in radi vas imamo!"
'Abrahamovo' okusno in obilno kosilo je na- polnilo želodce skoraj devetdesetih gostov Skupaj smo se zabavali z mladinci in ani- matorji iz Tuhinjske doline, ki so nam s svojevrstnim igranjem in glasbo predstavili zgodbo iz življenja sv. Frančiška. Zaslužijo si vse pohvale.

Nives Fabčič,
foto: Roman Travar, CM

Prijateljeva pot do invalidskega vozička

Imam prijatelja, ki ima hudo okvaro hrbte- nice in hodi s pomočjo bergel, zadnje čase pa tudi z njimi vse težje. Neke nedelje ga vidim, kako se pripelje k sveti maši z elek- tričnim invalidskim vozičkom.
Hvala Bogu, pri nas pri Mariji Snežni se je mogoče tudi z vozičkom zapeljati v cerkev ker je pred pragom pri glavnih vratih klan- čina in prag ni ovira.
Po sveti maši se dobiva in ga povprašam tudi po zdravju,pa mi pove: "Ah veš,vedno težje hodim in sem si kupil električni inva- lidski voziček, kot vidiš." Povprašam ga še, če mu je pri tem kaj pomagal Zavod za zdravstveno zavarovanje in mi odgovori: "Kje neki, kupil sem si ga sam. Menda moje diagnoze in bolezni ni v Pravilniku o pred- pisovanju ortopedskih pripomočkov in to ni bilo možno.Pred nekaj meseci sem imel roj- stni dan in sorodnikom, ki jih je zanimalo, kaj si želim za rojstni dan,sem namignil,naj ne pripravijo pojedine z darili in radijskimi čestitkami, ampak mi naj raje pomagajo pri nabavi tega vozička. Edino tako sem lahko prišel do njega, saj ga sam ne bi zmogel kupiti. Tako se mi je uresničila moja velika želja in potreba. Zdaj, ko imam ta voziček sem dosti bolj samostojen in sem zelo za- dovoljen, da lahko grem k sveti maši, koga obiščem in tudi razbremenim svoje domače ter jim lahko tudi pomagam."
Ko razmišljam, kako je prijatelj prišel do električnega invalidskega vozička,se vedno znova spomnim svetopisemskih besed apo stola Pavla,kako je ljubezen potrpežljiva in iznajdljiva in kako je lepo,če jo znamo živeti in udejanjati tudi v vsakdanjem življenju.

Martin Raduha, Trate

Praznovanje svetovnega dneva bolnikov v Vatikanu

Od torka, 9. do četrtka, 11.februarja 2010 je v Vatikanu potekalo praznovanje svetov nega dneva bolnikov.
Prvi dan so udeleženci prisluhnili razmišlja- nju nadškofa msgr. Gianfranca Ravasija, predsednika Papeškega sveta za kulturo, ki je v nagovoru izpostavil človeško trplje- nje.Poudaril je,da bolečina in trpljenje zah- tevata obravnavo z vidika večjega števila strok. Dodal je, da se nahajamo v krizi zavedanja smiselnosti trpljenja, kar je tudi posledica ateizma in predstavlja velik izziv za teologijo.Nadškof je opozoril na lik Joba iz Svetega pisma, ki je bil na ravni odnosa z Bogom in soljudmi preizkušan,kot tudi na dogodek Jezusove ozdravitve sleporojenega
Zavest, da je trpljenje skrivnost,ki človeka očiščuje, je prisotno od Stare zaveze dalje Omenjeni nadškof je predstavil tri možne odgovore na trenutno stanje, ki lahko po- magajo razumeti človeško trpljenje. Prvi pogled na trpljenje je filozofski.Ta nam po- jasnjuje, da trpljenje spreobrača, očiščuje ter odpira novo lestvico vrednot. Drugi je teološki, saj trpljenje lahko razumemo tudi kot preizkušnjo, ki jo dopušča Bog, kakor je nakazano v zadnjem delu Jobove knjige. Tretji pogled je Kristusov, saj se je člove- škemu trpljenju približal v svojem javnem delovanju in ga je sprejel kot pravi Bog in pravi človek.
Po Kristusu je človeško trpljenje s smrtjo na križu v njem ugasnilo, ni pa prenehalo Božje življenje, zato lahko trdimo, da smo odrešeni po preobraženju človeškega trp- ljenja v Kristusu.
Udeleženci srečanja so razmišljali tudi o smislu trpljenja, ki ga je mogoče odkrivati ob pogledu na Kristusa in njegov križ, ki predstavlja odrešenje. Kristus trpljenja ni izkoreninil ali odpravil,ampak s trpečim člo- vekom v trpljenju (so)biva v veličini svoje ljubezni.
Drugi dan srečanja je bil namenjen prazno- vanju 25.obletnice ustanovitve Papeškega sveta za pastoralo zdravstva, ki se je za- čelo s slovesnim bogoslužjem v kripti bazi- like sv. Petra v neposredni bližini groba Božjega služabnika Janeza Pavla II. (1978- 2005). Sledili so referati in poročila o do- sedanjem delovanju omenjenega Sveta.
Zadnji dan je ob svetovnem dnevu bolni- kov po Ulici sprave (ital. Via della Concili- azione) potekala procesija z relikvijami sv. Bernardke iz Lurda. Po tem je bila slovesna sv. maša, ki jo je daroval papež Benedikt XVI. V homiliji je poudaril, da je bil Papeški svet za pastoralo zdravstva ustanovljen z namenom, da bi tudi z njegovo podporo in poslanstvom bolnike sprejemali in zdravili kot osebe z dostojanstvom in ljubeznijo.

Poročilo je pripravil dr. Jože Štupnikar,
narodni ravnatelj za pastoralo zdravja pri SŠK

Imenovanje novega celjskega škofa

Papež Benedikt XVI. je v ponedeljek, 15. marca 2010, za novega celjskega škofa imenoval dosedanjega župnika mariborske stolne župnije sv. Janeza Krstnika, msgr. dr. Stanislava Lipovška. Sedež celjske škofije je bil izpraznjen z imenovanjem celj- skega škofa msgr.dr.Antona Stresa za nad škofa pomočnika (episcopum coadiutorem) 31. januarja 2009.

Novoimenovani škof Lipovšek bo škofovsko posvečenje prejel v soboto, 24.aprila 2010, v celjski stolni cerkvi sv. Danijela. Ured- ništvo in uprava revije Prijatelj čestitata novoimenovanemu ce- ljskemu škofu. Čestitki in molitvi za novega škofa se pridružuje tudi Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov.

vir: Tiskovni urad SŠK

VODA
-  dejavnost   v   odnosu   do   bližnjega

Naše telo potrebuje vsakdanjo hrano, prav tako naša duša.Seveda pa 'vsakdanji kruh' potrebujejo tudi naši medsebojni odnosi. Kako jih hraniti, da bodo dobri,da nas bodo razveseljevali?
Kruh bo v letošnjem ustvarjalnem kotičku naš simbol. In iz sestavin kruha bomo sku- šali odkrivati tudi sestavine za naše med- sebojne odnose.V prejšnji številki Prijatelja je bila pšenica simbol pripravljenosti živeti in biti v dobrih odnosih. Kakor brez pšenice ne more biti kruha, tako ne more biti med- sebojnih odnosov, če zanje nismo pripra- vljeni. V tokratnem ustvarjalnem kotičku pa bomo pogledali, s čim bi lahko primerjali drugo sestavino za kruh - vodo. Kaj je vo- da v naših medsebojnih odnosih? Kaj je še tisto, kar je res pomembno in brez česar naših odnosov ne bi bilo? Voda je nekaj živega, gibajočega, osvežujočega,... Prav tako morajo biti tudi naši odnosi živi, de- javni, aktivni. Poskrbeti moramo za to, da se nekaj v njih dogaja. Zato moramo biti včasih tudi iznajdljivi, ustvarjalni.
Pa si skušajmo predstavljati praznik.Na mi- zi je veliko dobrot... vse tisto, kar spada k praznovanju.In za mizo je družina, prijate- lji, skupnost. Kljub temu da je miza polna, ni nujno, da je čutiti praznik. Kajti praznik se čuti v odnosih med tistimi, ki sedijo za mizo.Se zmoremo skupaj pokrižati, zmoliti? Si povedati, kako nam je, podeliti svoje skrbi? Se zmoremo veseliti in trpeti skupaj? Od tega je odvisno, kako velik bo res pra- znik. Samo polna miza nam praznika ne bo prinesla. Sreča raste v odnosu, v odnosih. Že star slovenski pregovor pravi,da se križ razpolovi in veselje podvoji, če ju delimo. In kako res je to! Po drugi strani pa je res tudi to, da je vedno več ljudi, ki ne znajo, ne zmorejo ali pa nimajo nikogar, s komer bi delili tiste svoje najgloblje občutke, skr- bi, veselje.
In kaj bi bila lahko tista 'voda',ki bi poživila naše odnose? Zagotovo se moramo najprej odločiti za to, da se res zavestno posveti- mo odnosom. Vedeti moramo, da je odnos vedno nekaj živega. Predvsem odnosi s tistimi, ki so nam najbližji, so običajno tudi najbolj zahtevni. In prav ti odnosi nam pri- našajo najmočnejša čustva - radosti, lju- bezni, razočaranja, bolečine... Nekdo, ki je daleč, nas ne more tako prizadeti,niti tako razveseliti kot tisti, ki je blizu, predvsem blizu našega srca. Kot na največjo drago- cenost bi morali vsak dan znova paziti na naše odnose z našimi najbližjimi. Nikoli ne smemo zaspati, odnos je nekaj živega, ne- kaj dejavnega.
Še nekaj pa je zanimivega pri vodi, ki jo zmešamo z moko,ko pečemo kruh. Voda se v moki izgubi in ko jemo kruh,vode nikjer ni videti. Ko se zmeša z moko, nastane nova snov. Mogoče bi lahko od tu potegnili tudi primerjavo,kako moramo mi stopati v odno- se. Ko stopimo v odnos,se nekaj spremeni. Nismo več isti. Iz nas nastaja nova snov, nova vsebina. Kajti šele odnosi nas delajo prave ljudi. Šele v odnosih dobivamo svojo pravo podobo. Ko smo sami, lahko rečemo, da smo dobri,ljubeznivi, prijazni, potrpežlji- vi...,a šele v odnosu spoznamo, kdo prav- zaprav smo.
Naši bližnji, naši prijatelji postajajo takšni, kakršne odnose z njimi živimo. Nekje sem prebrala misel človeka,ki je rekel, da mu je uspelo premagati vse sovražnike. Pa ga je nekdo drug vprašal, kako mu je to uspelo? In odgovor se je glasil: "Spremenil sem jih v prijatelje." To je torej pot za naše med- sebojne odnose: skušajmo v odnosih drug v drugem videti dobro in si pomagati, da postajamo boljši. Čeprav se bomo morda zato sami 'izgubili' kakor voda v testu, naj nas tega ne bo strah. Ne bomo se izgubili, le novo podobo bomo dobili. Prepričana sem,da človek postane pravi človek šele v odnosu z drugimi. Je pa res,da je za dober odnos marsikdaj potrebno garanje, delo, trud. In prav to dá vrednost odnosu. Ne bojmo se,če se moramo dolgo v noč pogo- varjati, če si moramo odpuščati, če se ne razumemo, če smo si različni, če se priza- denemo, če na skrivaj rišemo nasmehe..., vse to prinašajo odnosi.Le živeti jih moramo
Naj torej ne bo životarjenja v naših od- nosih. Ne bojmo se biti aktivni, dejavni. A ves čas se zavedajmo, da je odnos nekaj najbolj občutljivega - kakor krhka lončena posoda.Naj bo naša dejavnost v naših od- nosih vedno obdana s spoštovanjem, nak- lonjenostjo. Imejmo druge vedno za boljše od sebe. Ne zahtevajmo,da bi postali tak- šni,kakršne mi želimo. Sprejmimo jih takšne kakršni so. In seveda najpomembnejše - kronajmo odnos z brezpogojno ljubeznijo. Naj bo ljubezen hrana za naše medsebojne odnose, da bodo res živi in nas bodo raz- veseljevali.

Polona Malovrh

Kar ste storili bližnjim ...

S Katjo sva prispela v Dom počit- ka Mengeš. Katarina Ribič (Gla- vni trg 13, 1234 Mengeš) naju je že pričakovala. Izročila sva ji pre nosni telefon, ki smo ji ga trije prijatelji 'sestavili' skupaj. Pokazala sva ji nekaj osnovnih operacij in ji vnesla najini telefonski številki. Kati,kakor jo kličemo, je bila navdušena,a hkrati precej vznemirjena nad neznanimi novimi informacijami. Poto- lažila sva jo, da se bo počasi tudi ona pri- učila uporabljati novejše pridobitve tehnič- ne družbe in ko bo potrebovala pomoč, se lahko vedno obrne na naju ali pa na usluž- bence Doma, ki že vsi po vrsti uporabljajo te elektronske naprave.
Še bolj pa sva jo vznemirila s prošnjo,da se nam predstavi v reviji Prijatelj. Zopet sva jo potolažila, da to ne bo klasični intervju, ampak krajša predstavitev na straneh ru- brike Obiskali smo. Z mešanimi občutki je privolila in hkrati pokazala veselje, da jo bo še kdo spoznal in ji morda poslal kakšno kratko poštno sporočilce.
Kati se je rodila blizu Celja, natančneje v Sojeku,blizu Črešnjic nad Frankolovim, kjer je bila doma tudi mati blaženega Antona Martina Slomška. V družini je bilo osem ot- rok. Ona je bila sedma.Trije otroci so umrli že v zgodnjem otroštvu, eden pa pri sta- rosti petinštiridesetih let.
Doma so imeli malo kmetijo. Domačija je stala na samem. Oče je bil dober gospodar in povrh še zaposlen kot gozdni sekač,zato je rad pomagal revežem, še zlasti sosedom ki dostikrat niso imeli hrane. Tudi s posojili je pomagal potrebnim.Mati pa je bila doma za gospodinjo.
Kati se iz otroških in družinskih let rada spo minja, da so bili redka družina, ki je redno obiskovala nedeljsko Božjo službo. Redno pa so skupaj kot družina tudi molili. Vendar ni dolgo 'uživala' družinskega življenja, saj je prva odšla od doma še kot osnovnošol- sko dekle. Po drugi strani pa je imela težko otroštvo, saj so jo sošolci in sošolke imeli za neumno.
Osnovno šolo je obiskovala doma, nato v Slovenskih Konjicah in jo dokončala v Celju kjer je živela pri Hčerah krščanske ljubezni ali usmiljenkah. Po posredovanju sester se je odločila in odšla v Beograd ter v Zemu- nu obiskovala srednjo medicinsko šolo. Ves čas šolanja je živela pri sestrah.
Vstopila je k sestram in še danes se rada spominja tistih let,saj se je družila z dekleti istih misli in ciljev. Pri sestrah je ostala do zaobljub. Nadaljevanje redovniškega pokli- ca ji je preprečila bolezen in morala je za- pustiti samostan. Pri svojih tridesetih letih je bila nesposobna za delo.

Njeno nadaljnje življenje ni bilo postlano z rožicami.Bolezen ji ni prizanašala in nekako se je morala preživljati. Živela in delala je v več domovih za starejše ljudi, od Skopja kjer je bila zaposlena, nakar se je pri 28-ih letih upokojila,s 30-imi pa odšla v Dom Tisje Tri leta je živela v Domu Tisje, v Črnem potoku blizu Šmartna pri Litiji; nekaj časa v Domu Nine Pokorn Grmovje, blizu Žalca, ki je namenjen oskrbi odraslih oseb z du- ševno boleznijo. Dve leti je stregla ljudem po domovih v Ljubljani...
Največ je pomagala v likalnici ali pri hranj- enju težjih oskrbovancev. Rada je skuhala kavico ali čaj in pomagala sostanovalcem pri najrazličnejših delih.Ta dela opravlja še danes v Domu počitka Mengeš, kjer je že skoraj dvaindvajset let in kamor je prišla po posredovanju s. Pavline. Njeni sosta- novalci, kakor tudi uslužbenci znajo ceniti njeno ustrežljivost in pripravljenost poma- gati, zato se Kati dobro počuti v vsakem okolju in v vsaki družbi.
Z Bratstvom bolnikov in invalidov ali še prej s Prijateljstvom bolnikov in invalidov se je srečala v začetku osemdesetih let.Na sre- čanje na Trstenik jo je povabil takratni urednik Prijatelja, g. Jože Zupančič. Nato pa se je udeležila še srečanja v Želimljem. Vseskozi se je rada udeleževala najrazlič- nejših srečanj. Danes pa se rada udeležuje srečanj v Jaršah in tudi drugje, ko se ji ponudi priložnost, če ji le bolezen tega ne prepeči,saj se ji je leta 2007 precej posla- bšala in zato potrebuje več časa za poči- tek in sprostitev.
Kati pa ima tudi dar pisanja,saj rada napiše krajše članke in razmišljanja za Prijatelja. Tudi tokrat je napisala in ravno nekaj ur pred najinim obiskom članek poslala po po- šti. Na prejšnji strani je dodan delček iz njenega življenja.
Že skoraj dve uri sva jo 'zaposlovala'.Kon- centracija in zbranost ji je precej padla, zato je potrebovala počitek. Midva s Katjo pa sva v tem času obiskala njeno sosedo Marijo. Po vrnitvi pa smo naredili še nekaj fotografij in se razšli.

Na obisku sva bila Katja Miklič
in Roman Travar, CM (zapis in slika)

Pero življenja

Zgodnje majsko jutro sem se mirno sprehajala po parku. Pravi živžav, ščebet,žgolenje, cvrkutanje je napolnjevalo zrak, ki ga je že močno ogrevalo sonce.
Pred sabo sem zagledala slokega, malega kosa z živim rumenim kljunom, ki se je po- časi in previdno premikal, ne da bi se me ustrašil. Obstala sem in ga gledala. Opazila sem belo pero na levem delu repa.
Pomislila sem,da gre za neko obliko albiniz- ma. Nisem se poglabljala v to, ampak sem v srcu začutila njegovo stisko. Ali bo dobil družico, ko bo prišel njegov čas dvorjenja?
Vsak dan sem se vračala na isto mesto, kjer se je skrival. Bil je iznajdljiv. Kljub te- mu, da ni imel staršev, je znal lepo skrbeti zase.V bližnji luži se je vsako jutro okopal, pozobal nekaj grižljajev odvrženega sadja in nekaj črvičkov,ki jih je našel pod listjem.
Bolj sem ga opazovala,bolj me je presene- čal njegov plemenit značaj.Ko so mladi ko- siči prosili za hrano,jim jo je priskrbel. Nato se je tihoma odmaknil njihovemu veselemu zahvaljevanju.
Odraščal je hitro in telo se mu je okrepilo. Belo pero mu je dajalo šarm.
Vedel je,da ima njegovo pero posebno moč kljubovanja nevarnostim in nasilju. Imel je pero življenja.
Na klopi v parku je sedelo mlado dekle in neutolažljivo jokalo. Pod srcem je nosilo dete. Vsi so ji svetovali,naj ga odpravi.Bila je v hudem precepu: dete ali služba. Srce trgajoči kriki so kosa presunili tako močno, da si je izpulil belo pero in ga položil dek- letu v dlan v naročju. V hipu je prenehala jokati in krčeviti kriki obupa so potihnili. Globoko v srcu je začutila olajšanje in po- gum. Rekla je na glas: »Moj otroček se bo rodil in skupaj z očkom bova predano skr- bela zanj, ko se bo vrnil domov s šolanja v tujini.«
Ko si je kos izpulil pero,me je prešinilo vpra šanje: »Ali je vedel, da je rešil troje živ- ljenj?« Čez nekaj dni sem se vrnila h klopi in v travi zagledala mrtvo iztrošeno kosovo telesce.
Spoštljivo sem ga zavila v robec. Odnesla sem ga domov in ga zakopala v gredico z modrimi spominčicami.

Doroteja Lampič

Končno vem, kaj je sreča

V začetku novega cerkvenega leta smo in v srcu čutim, da se moram Bogu zahvaliti za preteklih deset let, to je za čas,ko sem zelo spremenila svoje življenje. V Bogu in Mariji se vsak dan znova veselim moje po- polne sreče.
Pred desetimi leti je bil v naši župniji misi- jon v adventnem času in takrat me je vso bolno in obupano, brez volje do življenja, obiskal pater, ki je vodil misijon. Samo po- govarjala sva se, potožila sem mu o osam- ljenosti, kako so me prijatelji zapustili, o hudih bolečinah in težavah v bolnišnicah. Potem sem ga poslušala in bila po treh urah pogovora zelo utrujena. Po edinem očena- šu, ki sva ga zmolila, in ko me je prekrižal, sem se počutila tako čudno.Nisem poznala tistih občutkov, ki so se me dotaknili, ven- dar mi je s svojo potrpežljivostjo, prepros- to besedo in neko,meni neznano duhovno- stjo, odprl tisto življenjsko pot, ki sem jo dolgo iskala,a je nikakor nisem mogla najti. V duhu sem stopila na pot,ki vodi do sreče Globoko v sebi sem prišla do spoznanja, da še vedno živim in da mogoče lahko naredim še kaj dobrega za ljudi,tako bolne kot zdra ve. Želela sem se učiti in živeti za druge.
Vem, težko je zdravemu človeku verjeti,da nekdo, ves bolan in nemočen, ležeč v po- čivalniku in gibljiv le z invalidskim vozičkom odvisen od drugih ljudi,govori o svoji sreči. Vendar vam iskreno povem,da sem resnič- no neizmerno srečna.
Po patrovem obisku sem z vso vnemo pri- čela delati različne reči in iskati tisto, kar se mi je zdelo, da mi manjka. Takrat se še nisem zavedala, kaj je prava vera, v kaj človek lahko in sme upati in kakšno moč ima ljubezen. Počasi,z leti sem spoznavala kaj vse je treba početi, da kristjan resnič- no veruje, da zmore ljubiti vsakogar in kdo je tisti, v katerega lahko zaupa. Kar se mi je dogajalo, sem zapisovala in je vidno v mojih sedmih knjigah. Sedaj vidim, ko pre- biram svoja lastna dela, kako sem bila še nevedna in nerodna v izražanju. Včasih sem napisala kakšno sveto besedo le zato, ker se mi je zdela lepa,čeprav nisem razu- mela njenega pomena. Imam občutek, da je z izdajo zadnje knjige, novembra 2008, v meni zrasel prelep duhovni šopek cvetja. Sestavljen je iz mavričnih barv neomajne vere v Troedinega Boga, trdnega upanja v Božjo pomoč in Marijino varstvo, neizmer- ne dejavne ljubezni do vsega in vsakogar, predane molitve, srčne dobrote, odpušča- nja in potrpežljivosti, ki sem jo prejemala in tudi dajala, in še bi lahko kaj dodala.
Zadnje mesece sem tako utrujena in ne- močna,pogosto težko govorim,včasih sredi noči nisem prepričana,če bom še zagledala jutranjo zarjo ali sivo meglo za oknom.Zato večkrat razmišljam, da počasi prihaja čas, ko bom odšla tja, kjer ni takšnih bolečin, kot jih vsak trenutek preživljam. Tiho bom odšla na svetlo pot, na katero me ni strah stopiti. Zelo sem srečna,da svoje trpljenje lahko darujem Bogu za spreobrnjenje nes- rečnih ljudi in za duše v vicah. In zelo sem tudi srečna, da mi je Bog dovolil dočakati moja otroka odrasti, videti vnuke, spoznati veliko zvestih prijateljev in dobrih ljudi.Os- rečuje me tudi misel, da sem s svojimi za- pisanimi izkušnjami pomagala mnogim, da so našli pravi smisel življenja.Vem,da je še mnogo dela na tem svetu in dokler bo bílo moje srce, bom živela in delala po Božji volji in če drugega ne,bom mnogo molila za žive in rajne in še naprej bom Bogu daro- vala svoje bolečine.
Za vse, kar sem lahko naredila v teh de- setih letih, sem iz srca hvaležna gospodu župniku, ki me mesečno obiskuje in prinaša sveto Jezusovo Telo. Odgovarjal mi je na vprašanja,na katera nisem vedela odgovo- ra, učila sem se in tako je rasla moja vera. Zahvaljujem se tudi mojim dobrim prijate- ljem od blizu in daleč, ki so mi pomagali, mnogokrat tudi brez posebne prošnje.Hva- la mojim bralcem, ki ste me klicali po tele- fonu ali pisali zahvalna in bodrilna pisma, katera so mi dajala moči, da sem še naprej vztrajala in pisala. Vse to mi ne bi uspelo, če ne bi imela ob sebi svoje družine, pred- vsem moža. Prepričana pa sem, da vsega svojega dela ne bi izpeljala brez izdatne Božje pomoči, ki jo vsak dan in vsako noč občutim in v katero popolnoma zaupam. Tudi globoke notranje sreče ne bi čutila v sebi, če bi kdaj le malo podvomila v Božje delovanje, varstvo in pomoč.

Janja Blatnik

SONČEK - Zveza društev za cerebralno paralizo Slovenije

SONČEK - Zveza društev za ce- rebralno paralizo Slovenije je ne- profitna, nevladna in nepolitična nacionalna invalidska organizaci- ja, ki sta jo leta 1983 ustanovili Gorenjsko društvo za cerebralno paralizo in Društvo za cerebralno paralizo Maribor.Kot prvotno starševska organizacija se je razvila v stro kovno organizacijo, ki deluje na področju invalidskega varstva ter izvaja programe in storitve,namenjene tako invalidnim osebam strokovni javnosti kot tudi staršem otrok s posebnimi potrebami in njihovim svojcem.
Vanjo se združuje petnajst regijskih druš- tev za cerebralno paralizo, Društvo za po- moč prezgodaj rojenim otrokom in Športno društvo cerebralne paralize 'Žarek'. Zdru- žujejo se zato,da lažje uresničujejo skupne interese in zakonsko zagotovljene pravice, usklajujejo mnenja in stališča ter zaradi medsebojne pomoči pri izobraževanju, in- formiranju in organiziranju storitev. Sonček se neposredno vključuje tudi v Mednarod- no združenje za osebe s cerebralno parali- zo ICPS in Evropsko združenje ponudnikov storitev za osebe z invalidnostjo EASPD.
Cerebralna paraliza je nenapredujoča mot- nja gibanja in drže, ki je posledica okvare možganov v njihovem zgodnjem razvojnem obdobju. Lahko bi rekli, da 'pomeša' sporo- čila med možgani in mišicami. Posledice cerebralne paralize so različne, od komaj opaznih do zelo težkih. Navadno se kažejo v počasnih, nespretnih in sunkovitih gibih, otrplosti, slabotnosti, mišičnih krčih,mlaha- vosti in nehotenih gibih. Osebe s cerebral- no paralizo imajo pogosto težave z vidom, prostorskim zaznavanjem, sluhom,govorom imajo epilepsijo, učne in druge težave. V društva Zveze Sonček se združuje več kot 4.000 oseb s cerebralno paralizo in drugimi invalidnostmi, njihovih svojcev ter stroko- vnih delavcev.

V Zvezi Sonček se zavzemamo za enake možnosti vseh prebi- valcev Slovenije, ne glede na njihove telesne in intelektualne sposobnosti,za življenje po svoji predstavi, v sožitju z drugimi prebivalci in izvajamo storitve varstveno delovnih cen- trov ter programe bivanja v stanovanjskih skupinah, nudimo pa tudi programe sveto- vanja,izobraževanja in prevozov.Leta 2008 smo praznovali 25-letnico svojega delova- nja.Lani smo prejeli nagrado za neformalno učenje NEFIKS. Letos pa bomo odprli pros- tore kar dveh novih centrov:Centra Sonček Kranj in Centra Sonček Šiška. Poleg tega bomo v letu 2010 soorganizirali svetovni kongres cerebralne paralize, Forum ponud- nikov storitev za osebe z invalidnostjo, posvet o izboljšanju zdravstvenih storitev za odrasle osebe s cerebralno paralizo ter sodelovali v mešanih delovnih skupinah pri pripravi zakonodaje, ki zadevajo področja socialnega varstva, izobraževanja, zdrav- stva in zaposlovanja invalidov. Aktivni smo tudi na kulturnem področju in imamo svojo gledališko-plesno skupino ter zborček. Po- leti in pozimi organiziramo programe obno- vitvenih rehabilitacij, zdravstveno terapev tskih kolonij, počitnic in izobraževalnih te- dnov, ki jih izvajamo v naših rekreacijskih centrih v Vrtičah in Elerjih.
Financiramo se s strani državnega prora- čuna kot izvajalci storitev in programov, prek sredstev Fundacije za financiranje in- validskih in humanitarnih organizacij, od prodaje izdelkov in storitev ter donatorskih in sponzorskih prispevkov.
Iztok Suhadolnik,predsednik Zveze Sonček je delovanje organizacije označil kot dobro: »Trudimo se in vedno skušamo postaviti uporabnike naših storitev in programov na prvo mesto. Naš moto lepo povzema naša prizadevanja za ustvarjanje takšnega kul- turnega okolja, ki bo drugačnost v telesnih in intelektualnih sposobnostih sprejemalo brez predsodkov. Sonček je eden in je za vse. O tem sem trdno prepričan.«
Več informacij si lahko bralci o nas prebe- rejo na spletni strani www.soncek.org. Lahko pa nas spremljajo tudi prek socialnih elektronskih omrežij Facebook in Twitter ali se naročite na naša obvestila Sončnik.
V imenu Zveze Sonček želimo vse bralcem ter uredništvu in sodelavcem Prijatelja vse dobro.

Katja Tootill, foto arhiv Zveze Sonček

Podpisi k fotografijam:
• Pridne roke v delavnicah enote VDC Sonček.
• Sončkov pevski zborček pri nastopu.
• Rekreativno jahanje na obnovitveni rehabilitaciji
• Proslava ob 25-letnici Sončka.
• Doma v stanovanjski skupnosti na Jakopičevi.

S tega sveta se je poslovila zvesta bralka Prijatelja, usmiljenka,s.Lucijana Frančiška Forte, članica Avstrijske province. Gospod jo je poklical k sebi 11. 2. 2010 v 94. letu starosti in 72. letu sv. poklica. Pogrebna maša je bila v soboto, 13.2.2010 v cerkvi sv. Georgija v Istanbulu. Vodil jo je škof s šestimi duhovniki ob navzočnosti sester in mnogih uslužbencih bolnice. Pokopana pa je bila na pokopališču v Főrikőy, kjer imajo sestre grobnico.
S.Lucijana je bila rojena 5.4.1916 v Lokah, Trbovlje v veliki družini.Njen oče je bil me- sar in tudi ona je diplomirala iz istega po- klica. 6.9.1938 je stopila v Slovensko pro- vinco Družbe hčera krščanske ljubezni, us- miljenk v Ratečah. Med vojno je leta 1943 odšla v Gradec, kjer je 8.septembra istega leta naredila prve zaobljube. Poslana je bila v sestrsko bolnico za kuharico, kjer je z veliko ljubeznijo dobro kuhala. 30.3.1950 je odšla v misijone v Istanbul, kjer je več kot 50 let z veliko ljubeznijo stregla bolni- kom v bolnici sv. Georgia v Istanbulu.
Ko ni več mogla delati z bolniki,je pomaga- la v kuhinji, likalnici, pralnici,in drugod. Za- dnje mesece je bolehala, vendar je skoraj do zadnjega še hodila. Obležala je zadnja dva tedna. Vdano je prenašala bolezen v zaupanju do Boga.Do zadnjega je govorila: "Dobro sem in nič me ne boli." Ob navzoč- nosti sester, ki so poleg nje pele in molile, se je z roko v roki zgodaj zjutraj poslovila s tega sveta, in to prav na dan Lurške Marije, katero je v življenju srčno ljubila.
Hvala s.Lucijani za vso ljubezen,ki jo je de lila vsem in za vse dobro, kar je storila kot goreča misijonarka.Naj ji Gospod,v katere- ga je verovala, upala, ljubila in mu zvesto služila, bogato poplača za vse, kar je dob- rega storila ter jo v svojem velikem usmi- ljenju sprejme v svoje kraljestvo, kjer naj ga v večnosti slaví in občuduje njegovo veličastvo ter prosi za nas, ki smo še na poti k Bogu.

Ti si nas ustvaril zase, Gospod
in nemirno je naše srce,
dokler se ne spočije v Tebi.

hvaležna s. Veronika Nosé in njene sosestre

V soboto, 27. 2. sem bila doma pri svojih starših. Sončni dan je bil, a večer je postal žalosten, saj sem od Lojzeta V. zvedela za Miličino smrt.Ostala sem brez besed in oči so mi zasolzile. Ni- sem mogla dojeti te resničnosti, saj sva se pred dobrim mesecem še videle.
Milico sem poznala še iz časov s. Mihelan- gele,ko smo skupaj letovali na morju.Bolj v stik z njo pa sem prišla na duhovnih vajah na Zaplani. Po pogovoru sem v njej začu- tila posebno moč, ki ji je bila vir veselja. Rada sem jo poslušala. Tudi ona je imela enkratno življenjsko zgodbo. Po duhovnih vajah sva se še večkrat videli ali slišali po telefonu in ohranjali najino prijateljstvo.
Prvega marca smo se odpravili na pogreb v njen domači kraj, Sv. Tomaž pri Ormožu. Vreme je bilo lepo, zato je bilo dolgo poto- vanje lažje. Ustavili smo se pred pokopali- ščem in stopili v vežico, kjer smo pokropili pokojno Milico in izrekli sožalje svojcem ter tiho zanjo molili.V procesiji smo šli do žup- nijske cerkve,kjer smo se udeležili pogreb- ne svete maše. Somaševala sta še upoko- jeni duhovnik in g.Roman, ki je v nagovoru osvetlil Miličino veselo naravo in predanost Božji volji. Po maši smo jo pospremili na kraj počitka, kjer smo se od nje poslovili.
Čeprav sem se težko ločila od groba, vem, da bo pokojna Milica v spominu ljudi ostala še dolgo zapisana. Počivaj v miru, draga moja Milica!
Na povabilo svojcev smo se udeležili sed- mine in se z mislijo na Milico vrnili domov.

Gordana Dobrinjanin

S tega sveta se je poslovila Jožica Golob mama naše Andreje Golob. Z njo sem se srečala v Zavodu v Vipavi, kjer sva skupaj preživeli nekaj let. Potem sta se najini poti razšli in vsaka je šla po svoje. Zadnjih ne- kaj let pa sta se najini poti zopet srečali v delavnici Sonček.
Pred štirimi leti je Andreji umrl oče, ki ga je imela zelo rada in je bila nanj močno nave- zana,zato jo je njegova prezgodnja izguba zelo prizadela. Ostali sta ji še mama in se- stra. Rada je hodila domov k mami, kjer je čutila domače zavetje, saj se je z njo do- bro razumela. Poleti sta šle za več tednov na vikend na Dolenjsko, blizu očetovega rojstnega kraja Šentruperta,kjer je Andreji bilo zelo všeč.
Toda bolezen ne počiva.Zadnja leta je ma- ma bolehala, vendar je odlašala obisk pri zdravniku, zato je na hitro morala v bolni- šnico, od koder pa se ni več vrnila.
Dober teden pred mamino smrtjo mi je An- dreja povedala o maminem slabem stanju v bolnišnici. Dodala je tudi, da verjetno ne bo več dolgo med živimi. Nisem vedela, kaj naj ji rečem in kako naj jo potolažim, le da naj zaupa v Jezusa. Odgovorila je z bojaz- nijo: »Kaj če jo izgubim? Ostala mi bo le sestra z družino in vi, prijatelji.«
Naslednjič,ko sem prejela njen klic, je spo- ročila žalostno novico o mamini smrti. Pro- sila me je, naj pokličem nekaj članov Krš- čanskega Bratstva in se dogovorimo za udeležbo na pogrebu,ki je bil v soboto, 13. marca v Šentrupertu na Dolenjskem. Ude- ležilo se ga je veliko prijateljev in domači- nov. V nagovoru je g. kaplan povedal, da je naše življenje potovanje domov k Očetu Ob grobu pa se je od pokojne mame pos- lovila domačinka, ki je orisala njeno življe- njsko pot. Še trobenta se je oglasila in ji v slavo zaigrala Tišino.
Smrt nas žalosti, a zavedajmo se, da je za nas, kristjane, smrt nov začetek,ko se ve- selimo združenja z Bogom. Draga Andreja, védi, da ti, tvoji prijatelji, stojimo ob stra- ni, da nas pokličeš, ko te bo objela žalost. Najgloblje pa te razume Jezus, zato se mu le pogumno izroči.
Po končanem pogrebu smo se ustavili še na čaju v župnišču, saj se žal nismo mogli udeležiti pogrebščine.

Gordana Dobrinjanin

NAGRADNA KRIŽANKA

Danes radi tarnamo,da je v sodobnem sve- tu težko ohraniti trdno vero,pri tem pa po- zabljamo,da to nikoli ni bilo lahko. Že apo- stoli so bili pogosto prestrašeni, malodušni in nejeverni,čeprav so hodili z Jezusom,zrli v njegov obraz, poslušali njegove besede in gledali čudeže. Ko beremo, kako zbegani so bili ob njegovi smrti,se ne smemo čuditi da jih je tudi vstajenje povsem presenetilo Jezus je sicer večkrat povedal, kaj se mu bo zgodilo,vendar jim njegove besede niso segle do srca. Tudi tiste ne, ki jih je pove- dal Marti, preden je obudil Lazarja. Potem je prišla velika noč. Apostoli so videli - in verovali. Jezus pa je rekel: »Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati.«
Rešitev (geslo v obeh označenih vrsticah in stolpcu) prepišite na dopisnico ali karton v njeni velikosti ter jo do 1. maja 2010 poš- ljite na naš naslov: PRIJATELJ, Tabor 12, 1000 Ljubljana;s pripisom: KRIŽANKA.Obe- nem izrežite in nalepite kuponček,ki je pod križanko.

1. MARN Metka, Vinice 13, 1317 Sodražica prejme knjigo Vesne Penec in Lidije Toplišek Petrina in Striček;
2. REPOVŽ Peter, Šmarjeta 60,8220 Šmar- ješke Toplice,prejme knjigo Metoda Turnška Domače stezice od Drave do Jadrana;
3. LORBEK Blanka, Borštnikova ul.35, 2000 Maribor, prejme klekljan prtiček;
4. SRDAREV Miro, Brodarjev trg 13, 1120 Ljubljana, prejme knjigo Susanne Tamaro, Več ognja, več vetra;
5. URBAS Ivanka, Martinjak 21,1380 Cerk- nica, prejme knjigo Janje Blatnik, Na poti življenja ni sreče brez trpljenja;
6. ŠKUFCA Angelca, Mleščevo - Dedni dol, 1294 Višnja gora, prejme knjigo Metke Klevišar, Kako udomačiti bolezen;
7. PODOBNIK Majda, Dražgoška 28, 1117 Ljubljana-Dravlje, prejme knjižico Sv. Ber- nardke Soubirous,Iz moje beležnice,skupaj z velikonočnim spominkom.

Čestitke izžrebanim in Bog povrni da- rovalcem nagrad!

Solza - se posuši.
Trpljenje - mine.
Smrt - sije zarja vstajenja.
Gospod, daj nam zaupanje,
da bomo zmogli verovati,
da je v križu pot.
Gospod, utrdi našo vero,
da bomo zmogli trpljenje sprejeti,
ga darovati.
Ti si naš zgled.
Hvala.

»Evharistija je povzetek krščanske vere. Pri sveti maši obhajamo tisto, kar je naj- višje v Jezusovem življenju. Tu je njegova smrt in vstajenje. Obhajamo njegovo živ- ljenjsko daritev. Ljubezen, ki se daruje.«