DRAGI PRIJATELJI!

Ko z binkoštnim praznikom zaključimo velikonočno praz- novanje, obhajamo enajsti dan, ali četrtek po prazniku svete Trojice,slovesni in zapovedani pra znik svetega Rešnjega telesa in svete Rešnje krvi. Čeprav ga obhajamo zunaj velikonočnega časa, je narava praznika globoko povezana z velikonočno skriv- nostjo, saj ponazarja sveto evharistijo ali sveto mašo.
Evharistija je spomin Gospodove smrti in vstajenja. Je najpomembnejši zakra- ment, saj je središče vsega krščanske- ga življenja. Jezus je na veliki četrtek pri zadnji večerji sebe dal v hrano pod podobama kruha in vina ter se na križu daroval za naše odrešenje kot Rešnje telo in kri. S tem je dopolnil svoje odre- šenjsko poslanstvo in hkrati ostal med nami. Zato je primerno, da s posebnim praznikom izkažemo veselje in hvalež- nost Jezusu, ki se nam nenehno daje v duhovno hrano in pijačo.
S telovskim praznikom, kakor ga tudi imenujemo, so povezane mnoge bogo- služne in ljudske pobožnosti: izpostav- ljanje Najsvetejšega, blagoslov z Najs- vetejšim,molitvena ura pred Najsvetej- šim, procesija z Najsvetejšim ... Izmed vseh pobožnosti je telovska procesija še danes zelo slovesna. Procesija se po navadi vije, zlasti na deželi, po poljih in travnikih.Ustavi se pri štirih oltarjih,kjer pojejo odlomke iz evangelijev,nato sledi blagoslov z Najsvetejšim. Tako je hkrati častilna in prošnja procesija.
V tem letu pa bomo priče še izrednemu dogodku, ki bo v nedeljo, 13. junija v Celju - Slovenskemu evharističnemu kongresu, ki pomeni poživitev verskega življenja ob evharistični skrivnosti. Ta je vir in vrhunec krščanskega življenja. Zato je osrednji namen Slovenskega ev- harističnega kongresa odkriti Kristusovo središčno mesto v osebnem in občest- venem življenju vsakega posameznega vernika.
Naj nam sveta evharistija postane Božji dar za življenje. Bog vas blagoslovi!

Roman Travar, CM, urednik

Fotografija na naslovnici:

p. dr. Marijan Šef, DJ iz Ljubljane, foto: Tone Planinšek

junij

Molimo, da bi se vse državne in naddr- žavne ustanove zavzele za zagotavlja- nje spoštovanja človeškega življenja od spočetja do naravnega konca. Molimo, da bi Cerkve v Aziji, ki so le 'majhna čreda' med nekrščanskim pre- bivalstvom, znale oznanjati evangelij in z veseljem izpričevati svojo pripadnost Kristusu. Molimo, da bi nas mašniška posvečenja in duhovniški jubileji spodbudili k vztraj- ni molitvi za nove duhovne poklice.

julij

Molimo, da bi v vseh državah sveta volitve potekale pravično, razvidno in pošteno ter v spoštovanju svobodnih odločitev državljanov. Molimo, da bi kristjani povsod, zlasti v velikih mestih, učinkovito prispevali k razvoju kulture ter h krepitvi pravično- sti, solidarnosti in miru. Molimo,da bi bili Bogu hvaležni za daro- ve, ki nam jih daje po stvarstvu in na- ravi, in da bi z njimi odgovorno ravnali.

Podpis k sliki: Tabernakelj v cerkvi Sv. Jožefa v Ljubljani, foto: Tone Planinšek

Preberimo si znano Jezusovo priliko o cestninarju in farizeju: "Dva člo veka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej,drugi cestninar. Farizej se je po- stavil in pri sebi molil takóle: ›Bog, za- hvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci,krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.‹ Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: ›Bog,bodi milostljiv meni gre- šniku!‹ Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje,bo ponižan,in kdor se ponižuje bo povišan." (Lk 18,10-14)
H komu se bomo postavili, k cestninarju ali farizeju? Ker hočemo od mašne dari- tve iti opravičeni na svoj dom, se bomo gotovo postavili k cestninarju. To se pravi, da bomo vsemogočnemu Bogu in navzočim bratom in sestram priznali svojo grešnost. Prav bomo storili, če bo že pred začetkom mašne daritve v nas odmevala cestninarjeva prošnja: "Bog, bodi milostljiv meni grešniku!"

Ko gre mašnik k oltarju, se po svetišču razlega vstopna pesem, ki je skladna s cerkvenim letom. Z njo se prične zače- tni mašni obred. Poje jo vse zbrano ob- čestvo ali cerkveni zbor. Drugačna je v adventnem času,spet drugačna ob pra znovanju Gospodovega rojstva, druga- čna zopet v postnem ali velikonočnem času ter ob navadnih nedeljah in različ- nih praznikih. Vstopna pesem spremlja prihod mašnika in njegovih sodelavcev k oltarju, zbrane vernike poveže v ver- sko in molitveno občestvo, v vernikih zbudi notranje razpoloženje, ki je skla- dno s cerkvenim letom ali praznikom ter prispeva k slovesnemu začetku evhari- stičnega bogoslužja.
"Poje tisti, ki ljubi," pravi sv. Avguštin. Velja staro pravilo,da tisti,ki dobro poje dvakrat moli. Petje je znamenje vese- lega srca in odrešenjskega dogajanja v Božjem ljudstvu. Je tudi izraz praznič- nosti. Zbrano občestvo zelo povezuje med seboj. Če sami s srcem pojemo ali petje zbrano poslušamo, ima tudi veliko oznanjevalno vrednost.Kako osiromaše- no bi bilo cerkveno leto brez adventnih, božičnih, postnih in velikonočnih ter prazniških pesmi!

Ko pride mašnik k oltarju, ga v imenu vseh navzočih poljubi. To je naš skupni pozdrav Kristusu,ki ga oltar predstavlja Oltar je središče celotnega evharistič- nega bogoslužja.Na njem se bo daroval Jezus, kakor se je pri zadnji večerji na véliki četrtek daroval ob mizi velikonoč- ne večerje in na véliki petek na oltarju križa.Oltar nas zato spominja na zadnjo večerjo in na Kalvarijo. Je miza za da- ritev in velikonočni obed. Pri tej mizi se zbiramo,da se s Kristusovo daritvijo za- hvaljujemo Bogu in prejemamo njegovo telo in kri. Na oltarju mašnik,ki predsta- vlja Kristusa,izvrši isto,kar je izvršil Kri- stus. On je namreč naročil: "To delajte v moj spomin." (Lk 22,19)
Na oltarju ali ob njem je križ s Kristusom na njem. Spominja nas, da bo daritev na oltarju zakramentalno ponavzočenje daritve na križu. Deležni bomo sadov kalvarijske daritve.
Poleg oltarja ali na njem vidimo sveče s svečniki. Sveče gorijo in se použivajo Bogu v slavo ter s tem razodevajo, kaj je daritev. Tako se moramo tudi mi po- uživati pred Bogom.
Pri vsaki maši, zlasti pri slovesni, lahko uporabljamo kadilo, ki napravi Božjo službo še bolj slovesno. Pokaditev je znamenje Božje bližine in nas spodbuja, da se kakor dim kadila tudi mi duhovno dvignemo kvišku, k Bogu.
Sedež za mašnika, ki je blizu oltarja, razodeva mašnikovo vodstveno službo. Brez posvečenega duhovnika nobena mašna daritev ni možna.Duhovnik je na poseben način vidno znamenje Kristusa samega med Božjim ljudstvom.
Mašna daritev se začne z znamenjem križa in z izgovarjanjem najsvetejših imen Svete Trojice. S križem se pove- žemo z Jezusom na križu,saj se bo nje- gova kalvarijska daritev na zakramen- talni način obnovila na oltarju,ki je pred nami.Na nek način se potopimo v Sveto Trojico, ki je prav pri mašni daritvi na poseben način navzoča in dejavna.
Nato nas mašnik z razprostrtimi rokami pozdravi,kakor da bi hotel vse navzoče objeti in jih vključiti v Kristusovo daritev Ta pozdrav nas poveže s Kristusom in med seboj ter oznanja, da je Gospod navzoč in dejaven.

Duhovnik zbrano občestvo povabi k splošnemu priznanju grehov in skupne- mu kesanju. Ko vsemogočnemu Bogu in vsem navzočim priznamo, da smo grešili v mislih, besedah in dejanju, ter mnogo dobrega opustili in slabega storili, se trkamo na prsi. S tem dejanjem ponižno priznamo svoje grehe,ki imajo svoj izvor v srcu, se jih kesamo in se jim odpove- mo. Tako posnemamo cestninarja v e- vangeliju,ki je pri molitvi v templju "stal daleč proč in še oči ni hotel povzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: ›Bog,bodi milostljiv meni gre- šniku!‹" (Lk 18,13)

"Gospod, usmili se. Kristus, usmili se. Gospod, usmili se." To je ostanek zelo starih litanij,s katerimi z neomajnim za- upanjem prosimo Gospodovega usmilje- nja.
Slava, ki jo molimo ob nedeljah in praz- nikih, razen v adventu in postu, je pra- stara in častitljiva hvalnica. Ima izra- zito slavilni značaj, zato je lep vzor za našo molitev, ki je, žal, pogosto samo v obliki prošenj.Začetek Slave je pesem angelov ob Jezusovem rojstvu: "Slava Boga na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so blage volje."Kdor Boga res ljubi,ga slavi in se mu zahvaljuje zaradi njega samega. Takšna molitev nas najbolj osvobaja.
Po Slavi in pred berili poslušamo mašni- ka, ko moli glavno mašno prošnjo. To je čas intenzivne molitve. Z njo se konča začetni obred mašne daritve.O tej pro- šnji imamo v Rimskem misalu tole bogato in jedrnato navodilo: "Mašnik nato po- vabi ljudstvo k molitvi. Vsi z mašnikom vred nekaj časa molčijo;tako se zavedó da stojijo pred Bogom, in se v srcu mo- rejo spomniti svojih želja. Mašnik nato moli prošnjo, ki jo navadno imenujemo 'glavna prošnja'. Ta prošnja izraža na- ravo svetega opravila in po mašnikovih besedah usmerja molitev k Bogu Očetu po Kristusu v Svetem Duhu. Ljudje se molitvi pridružijo, ji pritrdijo in prošnjo naredijo za svojo z vzklikom 'Amen'."
Prošnja je običajno sestavljena iz treh delov,ki se med seboj dopolnjujejo: na- govor, prošnja in sklep. Ob sklepu ma- šne prošnje so omenjene vse tri Božje osebe. Mašna prošnja se večinoma ob- rača na Očeta.
Ob začetku glavne prošnje mašnik raz- prostre roke. On moli vse predstojniške molitve z razprostrtimi rokami.Predstoj- niške so tiste molitve, ki jih mašnik moli kot Kristusov namestnik v imenu vsega ljudstva.Tako moli poleg glavne prošnje še prošnjo nad darovi in prošnjo po ob- hajilu. Prav tako ima razprostrte roke pri evharistični molitvi, ki je vrhunec celotnega obhajanja in je usmerjena na nebeškega Očeta. Roke drži kot dve prazni, navzgor obrnjeni skodelici Bogu naproti.
Kretnja razprostrtih rok je starejša in bolj častitljiva od sklenjenih rok. Kadar molimo,v duhu vsi dvigamo k Bogu svo- je prazne roke, kajti pred Bogom smo vsi berači.Mašnik je berač v imenu vse- ga zbranega občestva.

p. Anton Nadrah, OCist

Tokrat smo pred mikrofon povabili jezuitskega patra, dr. Marijana Šefa, DJ, ki deluje pri Sv. Jožefu v Lju- bljani (Ul. Janeza Pavla II. 13).Mnogi starejši prijatelji ga poznate,saj je dejavno sodeloval pri nastajanju revije Prijatelj in Bratstva (Prijateljstva) bolnikov in invalidov. Or- ganiziral je štiri romanja v Lurd z vlakom za bolnike, invalide in ostarele v začet- ku sedemdesetih. Prisluhnimo mu, naj nam sam spregovori o svojem življenju in duhovniškem poslanstvu.

Kako danes ocenjujete začetke re- vije Prijatelj ter duhovne oskrbe bolnikov in invalidov v sedemdese- tih letih?

To delo ocenjujem po sadovih.Mislim,da je še vedno veliko mladih, ki spremljajo starejše in invalide, kar je temelj za karitativno ljubezen do bližnjega. Vesel sem, da sem to gibanje spoznal in se v njega lahko tudi vključil ter nekaj du- hovniške prakse opravil z bolniki. Tako sem lažje predlagal in ponudil kakšno rešitev preko naše skupne organizacije.

Kako ste prišli v stik z bogoslovci lazaristov, ki so začeli izdajati listič Prijatelj? Ali je bilo naključje?

Ne,ker naključij ni,ampak je bil Božji na- črt. Ko sem spoznal Jožeta Zupančiča in njegovo delo z bolniki, smo se pogo- varjali tudi o tem listu. Predlagal sem 'to ali ono' in list je postajal vedno bolj moderen. Tudi danes je na nivoju.
Prve podatke o srečanjih bolnikov in invalidov smo dobili od francoskih prija- teljev, ki sem jih spoznal med svojim bivanjem v Franciji. Nekaj prilagoditev je prišlo od slovenskih prijateljev. Vse skupaj pa smo povzeli po ustanovitelju François-ju in nadaljevali po njegovih načrtih.

Ozriva se še v preteklost. Kje so va- še korenine?

Moj oče je bil pekovski mojster in je ži- vel blizu Krškega. Tam sem bil rojen kot drugi od treh otrok. Oče se je kasneje preselil v Ljubljano, tako sem v Ljubljani od leta 1937. V tem času sem bil blizu cerkve in sem pri petih letih dejansko postal že ministrant. Župnija Sv.Jakoba v Ljubljani me je sprejela za svojega. Oče je več let vodil molitev rožnega venca pred mašo. Po letu 1945 je bil skupaj z 'mežnarjem' zaprt za eno leto, seveda brez pravega vzroka. Tisto leto sem jaz 'mežnaril' in pomagal,da so vse stvari tekle naprej,kot smo bili navajeni Župnik v naši župniji je bil zelo v redu. Čutili smo njegovo očetovsko skrb za bližnje.
Krščen sem bil v bolnišnici v Brežicah. Prejel sem dve imeni: enega od mame - Josip in enega od tete - Marijan. To mi je v veliko veselje,ker se zavedam, kdo stoji za temi imeni. Ostale zakramente sem sprejel še v osnovni šoli tik pred vojno. Ko je prišlo do okupacije Italija- nov, smo lahko nadaljevali s svojo ver- sko vzgojo v šoli. Po vojni je bil še en katehet na gimnaziji, mogoče dve ali tri leta, potem pa so ga odstavili.

Kakšni so vaši spomini na otroštvo?

Naša družina je štela pet oseb: oče, mama, brat Franci, sestra Ida in jaz. Razumeli smo se dobro. Moram reči, da nikoli nismo bili tepeni, enkrat samkrat sem dobil klofuto od očeta, ker sem se mu zlagal. Čutil sem,da se to ne dela in to imam še danes pred očmi.
V družini smo lepo praznovali praznike, mama je zelo skrbela za nas. Imela je globoko vero. Vsako jutro je hodila k maši ob pol šestih.Oče je bil ravno tako deloven mož. Pozneje sem videl,kako je molil rožni venec v cerkvi, kar se redko dogaja. V verskem pogledu smo imeli v družini naravno krščansko življenje.

Kako ste se odločili za duhovniški po klic in za vstop v Družbo Jezusovo?

Moram priznati,da me je duhovniški po- klic med šolanjem precej pritegnil. Mo- čno je name vplival katehet za neme in gluhe.Nekoč mi je pri jutranji maši rekel: "Marijan, ti si preveč pobožen." To me je presenetilo, ker mi ni rekel, da nisem dovolj pobožen. Ostalo mi je globoko v spominu.Razumel sem:iskreno pobožen!
V gimnaziji sem razmišljal kot vsak nor- malen fant; ali bi imel družino ali ne. Po posvetovanju s spovednikom sem se od ločil, da sem opravil duhovne vaje sam doma po knjižici za duhovne vaje. Še v gimnaziji sem prišel v stik z mojim zdaj- šnjim sobratom p. Francetom Zupanči- čem, ki me je usmeril na grad Bogenš- perk, kjer naj bi opravil duhovne vaje z namenom, ali bom sprejel duhovništvo ali ne. In res,dvakrat po tri dni sem op- ravljal duhovne vaje pri pok. p.Štrublju. Zelo lepo sva se pogovorila. Zadnji dan drugih duhovnih vaj, tik pred kosilom, sem šel še enkrat v svojo sobo in re- kel: "Kaj zdaj? Da ali ne?" Takrat sem v srcu čutil, da moram reči: "Da." In ko sem to rekel v srcu in duši, me je oblilo veliko veselje, mir, tolažba. Prav dobro sem se počutil in ko me je videl eden od bratov jezuitov, mi je rekel: "Ti si pa tako vesel." Res sem bil vesel. Za to drugo pot sem se odločil po končanem študiju na medicinski fakulteti.

Kako sta potekala študij in priprava na duhovništvo?

Po odločitvi, da bom postal duhovnik in redovnik v Družbi Jezusovi, sem odšel k vojakom,kjer sem služboval kot zdravnik Ni bilo težko in imel sem srečo, da sem bival blizu morja,v Zemuniku. V tem ča- su sem tudi razmišljal, kaj bom naredil, ko se vrnem domov.
Kasneje je prišlo do čudnega razpolo- ženja v meni in drugih, saj sem slišal komentarje: "Zakaj sem se odločil za jezuite? Zakaj nisem šel za škofijskega duhovnika?" Težko sem to obrazložil. Čutil sem,da bodo jezuiti,ki sem jih imel priložnost spoznati na duhovnih vajah na Bogenšperku in pri sv. Jožefu ter so bili zelo preizkušani, prava izbira zame.
Potem sem šel v Zagreb. Opravil sem dve leti noviciata, nato tri leta filozofije ter še štiri leta teologije.

Kaj je bilo vaše novomašno geslo? Kako se spominjate nove maše?

Moje novomašno geslo je bilo: 'Vem, komu sem veroval'. Ta misel me sprem- lja ves čas v življenju. Apostol Pavel jo je zapisal in me je zelo nagovorila.
Nova maša je bila res nekaj zelo lepega Kot zdravnik, medicinec,sem imel veliko kolegov, trideset do štirideset. Na dan moje nove maše je prišlo veliko ljudi v cerkev sv. Jakoba, tako da sploh niso mogli vsi vanjo,čeprav je velika.Po maši je bilo tudi fotografiranje z narodnimi nošami, sledilo je še kosilo z mojimi znanci in prijatelji.

Kam vas je vodila pot po novi maši?

Najprej sem eno leto poglabljal duhov- nost sv.Ignacija v Franciji, nato sem bil poslan v Maribor,kjer sem dobil skromno sobico. Kmalu za tem se je v naši hiši pojavil na kosilu pokojni škof Vekoslav Grmič. Po kosilu mi je rekel: "Veš, ti bi lahko pri nas začel predavati pastoralno medicino." Takrat jo je v Ljubljani pre- daval zdravnik, ki je bil že v letih. Poleg tega se je v Mariboru odprl prvi in drugi letnik Teološke fakultete. Potem sem začel s predavanji za prvi letnik v Mari- boru. Kasneje sem odšel v Ljubljano in sem nekaj časa predaval v Ljubljani in Mariboru.Poučeval sem petindvajset let
Leta 1994 sem s predavanji končal, ker sem odšel v tujino, da bi proučil doga- janje v raznih molitvenih skupinah, saj je prihajalo do spovedi in tudi do ozdra- vljenj. Nekaj tega sem skušal videti v Italiji, Franciji, Nemčiji,zato sem bil ne- kaj časa odsoten. Takrat sem si nabral še nekaj znanja.
Ko sem se vrnil v Slovenijo,da bi znanje unovčil,je na sestanku evropskih provi- ncialov mojemu provincialu bilo postav- ljeno vprašanje, če bi Slovenci lahko naredili kaj več za sarajevskega jezuit- skega patra, ki je bil sam. Obrnil se je name. Naredil sem nekaj intervjujev z redovnicami,ki so prej bivale v Sarajevu in so pribežale v Zagreb. Vprašal sem tudi kardinala Puljića,on je bil temu na- klonjen. Nekega dne sem se odločil, dal velik nahrbtnik na rame in v roke veliko torbo ter se z vojaškim letalom peljal iz Zagreba v Sarajevo, saj nobeno drugo letalo še ni letelo v Sarajevo. To je bilo oktobra leta 1995.

Kaj pa je vaše poslanstvo danes?

Kakor sem čutil v srcu, da moram iti v Sarajevo,tako sem začel po šestih letih razmišljati ali sem tam sploh še potre- ben, saj so bile že skoraj normalne raz- mere. Provincial je to sprejel in sem se vrnil. Sedaj uživam nekakšen mir, ki je velik nemir. Vodim duhovne vaje, ki jih imenujemo duhovne vaje v vsakdanjem življenju in trajajo 30 tednov.Spremljam 'premike' vseh oseb, saj imajo vsak te- den pogovor z voditeljem oz. spremlje- valcem.Poleg tega imam zanje sv.maše jih spovedujem, se z njimi pogovarjam. Tako pride tudi do takšnega klica: "To- le številko mi je dala moja prijateljica. Pravi, da mi vi lahko pomagate. Bi lahko prišla k vam?" Tako sem ravno včeraj imel takšen pogovor, ki je bil zahteven, ampak zelo bogat.

Sodelovali ste tudi pri ustanovitvi slovenske Karitas. Kako se je ideja uresničila?

Slovenska Karitas je nastala na temelju diakonije. Cerkev po državnih predpisih ne bi smela imeti nobene socialne usta- nove in kar jih je bilo, so vse razpadle ali pa so jih prepovedali. V naši skupini smo si rekli: "Nemci imajo Karitas, kar pomeni diakonijo." Zato smo začeli usta navljati diakonijo po vseh župnijah. To je bilo še pred razpadom Jugoslavije. V diakonijo smo vključili vse teme Karitas. Po dveh letih diakonije smo prišli do no- ve politične situacije in smo si zaželeli, da bi imeli Karitas. Vendar uradno to ni bilo dovoljeno. Takrat sem se s sode- lavci bodočega Karitasa pogovarjal in na podlagi tega smo škofom predlagali ustanovitev Škofijskih Karitas. Govoril sem s škofom Šuštarjem,ki je to sprejel in v začetku maja 1990 je bila najprej ustanovljena Slovenska Karitas za oze- mlje vseh slovenskih škofij. Potem sem obiskal še škofa v Mariboru in v Kopru, ki sta bila nekoliko negotova. Uspelo se mi je dogovoriti tudi z njima, da sta po- tem ustanovila Škofijske Karitas. Tako smo imeli tri operativne skupine z vedno več skupnimi projekti. Največji ugled je Karitas doživela ob poplavah na Štajer- skem v začetku devetdesetih let.Takrat smo nastopili pred svetovno javnostjo s poročilom, kaj se dogaja v Sloveniji, kakšne strukture imamo in s prošnjo za finančno pomoč. S pomočjo avstrijskih sodelavcev smo lahko ustvarili osnovne pogoje za pisarno in računovodstvo.

Obhajamo leto duhovništva in ev- haristije. Gotovo je sveta maša tisti zakrament, ki je najbolj duhovniški?

Ja, tu bi lahko še dopolnil. V devetde- setih je v Slovenijo prispel p. Emilian Tardif.Ob njem smo lahko doživljali moč evharistije, obhajila in spovedi. Na se- minar je prišlo 12.000 do 15.000 ljudi iz vse Slovenije. To se je potem čez štiri leta ponovilo. Srečanje z njim je dalo zelo dobro spodbudo za versko življenje pri nas. Od takrat naprej imamo molit- vene skupine Prenove v Duhu.

Omenili ste Prenovo v Duhu...

Prenova v Duhu je skrivnostno začela svoje gibanje v Ameriki.Noben je ni usta novil, ampak nekega večera so študen- tje začeli klicati Svetega Duha in med molitvijo so se pojavili darovi Svetega Duha: molitev v jezikih, petje, branje Božje Besede, prejem zakramentov itd.
V Slovenijo so Prenovo v Duhu prinesli naši bogoslovci. Odšli so v ZDA, da jo spoznajo in z njo sodelujejo. Začele so se ustanavljati male skupine Prenove v Duhu. Namen je molitev k Svetemu Du- hu in poglobljeno krščansko življenje.
Sam veliko pomagam pri pripravah s predavanji. Za novo molitveno skupino Prenove v Duhu morajo člani prej opra- viti osem tednov priprave in na koncu obnoviti krstne obljube, da bi začeli globlje sodelovati s Cerkvijo.

Ves čas se omenja Družba Jezusova Nam lahko predstavite vašega usta novitelja sv. Ignacija Lojolskega in njegovo karizmo?

Začetek je spreobrnjenje Ignacija, ki je bil vitez v Lojoli in je nekaj časa bil na kraljevem dvoru. Nekoč je branil trdnja- vo Pamplono skupaj z drugimi vojaki. Vojakom ni pustil, da bi se predali moč- nejšemu sovražniku. Dobil je dve težki rani na nogah: ena je bila zdrobljena, druga pa ranjena.Takšnega so ga fran- coski vojaki, ki so spoštovali njegovo hrabrost, pripeljali v rodno hišo,kjer naj bi okreval. Zaradi huje ranjene noge bi skoraj umrl. Pozneje je povedal, da se mu je ponoči prikazal sv. Peter in mu povedal, da bo ostal živ.
V roke sta mu prišli knjiga o svetnikih in Sveto pismo,ker drugih ni bilo v hiši. Ko je bral, je prišel do spoznanja: "Če so svetniki zmogli, bom tudi jaz lahko kaj lepega naredil." Ko je gledal na svoje življenje, je priznal, da je imel grešno življenje, vendar ne pove točno kaj. V bolezni je postal drugačen. Šel je v sa- mostan Monserat, kjer je imel tri dni dolgo spoved. Odločil se je, da bo kot berač oznanjal Jezusovo odrešenje.Za- to se je odpovedal viteštvu in z bera- čem zamenjal svojo obleko. Svoj meč pa je pustil pred Marijo v Monseratu.
Odpravil se je v Palestino spreobračat muslimane.Tamkajšnji frančiškani so mu rekli,naj se vrne domov,če ne zlepa, pa zgrda. Ubogal jih je. Še enkrat je po- skušal iti dol, pa ni šlo.
Odšel je v Manrezo, pod Monseratom. Vsak dan se je povzpel v bližnjo votlino kjer je molil,poglabljal svojo vero in od- kril marsikaj novega. Spoznanja je za- pisoval in tako je nastajala knjižica du- hovnih vaj.Trikrat so ga poklicali na za- govor, češ,da uči stvari,ki jih ne pozna. Zato se je odločil za šolanje. Končal je študij latinščine in opravil magisterij teološkega znanja. Hkrati pa je svoje sošolce povabil, da so skupaj molili in poglabljali vero. Kasneje so se odločili in Bogu naredili prve obljube: čistosti, uboštva in poslušnosti. Čez čas je tudi papež sprejel Ignacijev način življenja in nastala je Družba v Rimu, ki je razši- rila delovanje v različnih smereh sveta.
Karizma Družbe Jezusove je "biti tam, kjer drugih ni". To so misijoni, apostolat med kaznjenci,cirkuškimi igralci... Kmalu so prišli tudi na dvore, kjer so bili sve- tovalci kraljev in ministrov. Klicali so jih tudi za spovednike na dvorih. Pod pri- tiskom svetnih vladarjev je papež leta 1773 ukinil Družbo Jezusovo, razen v Rusiji, saj jih je takratna ruska kraljica Katarina Vélika želela imeti še naprej v službi.
Družbo je leta 1841 tedanji papež po- novno ustanovil. Povabil jih je, naj se posvetijo šolanju.Tako je eden od ciljev Družbe vzdrževanje gimnazijskega zna- nja in fakultet. Danes ima Družba v svetu zelo veliko fakultet. Tudi pri nas se o tem govori, vendar smo premalo udeleženi pri tem. Skratka, kjer težje delujejo drugi duhovniki,naj bi 'vskočila' Družba Jezusova. Ko pa se stvari ure- dijo, se umakne drugam.

Še zaključna spodbuda za bralce Prijatelja.

Vero lahko poglabljamo doma, med do- mačimi, še bolj pa s solidnimi in kvalite- tnimi duhovnimi vajami. Zgodovina je pokazala, da so duhovne vaje dobro sredstvo za spreobrnjenje vernih v bolj poglobljene vernike. To poglobitev vere vsem iskreno želim.

To je le nekaj utrinkov iz bogatega živ- ljenja našega prijatelja in dolgoletnega sodelavca, p. Marijana Šefa. Mnogi, ki ga poznate, cenite njegovo požrtvo- valnost in gorečnost za delo v Božjem vinogradu po karizmi Družbe Jezusove: biti na razpolago papežu in iti tja, kjer drugih ni.

Na obisku smo bili:
Roman Travar, CM (zapis), Tone Planinšek (slike) in Marjetka Smrekar

Bolnica mi je pripovedovala: "Bolezen mi je vzela lase, gibanje, poklic in materialni status. Ob vsakem odhodu v bolnišnico se moram ločiti od doma in družine. Bolezen mi je izpraznila žepe, v katere sem celo življenje kopičila svoje navezanosti. Sprašujem se,kaj vse bom morala še iz- pustiti? Ko mislim,da nimam ničesar več mi bolezen še vedno kaj vzame. Ko je bolečina najhujša, tudi moliti ne morem več. Takrat se moja dlan v tišini oklepa Križanega. In spomnim se modrosti bol- niškega duhovnika:"Ena stvar je nemo- goča: najti na tem svetu prostor, kjer nas ne bi spremljal ljubeči pogled Boga. On nas povsod spremlja z ljubeznijo,za- to se vedno vračamo v Njegov objem."
"Kaj je tisto, kar vam daje upanje?" jo vprašam.
"Veliko mi pomeni,da lahko komu povem kaj me muči in bremeni. Pride dan,ko še sebe težko prenašam. Takrat se spom- nim, da mnogi molijo zame, tudi bolniški duhovnik. Osmislitev bolezni in bolečine je milost, ki prihaja name po bolniškem duhovniku. Verujem, da je Kristus nav- zoč v vsem, kar doživljam."
"Kdaj vam je najtežje?"
"Ko doživljam,da se mi je Bog skril in ni- kjer več ne vidim smisla.Takrat me tudi najbolj boli."
Bolniški duhovnik Miro Šlibar pričuje: "Moja služba je ponudba spremljanja. Kot duhovnik nisem tekmec, ampak so- delavec zdravnikov in medicinskih ses- ter. Spremljam določenega človeka v njegovih skrbeh, strahovih in izgubah. Želim mu omogočiti srečanje z usmilje- nim Bogom. Bolezen razumem kot krizo celega človeka. Bolnika spremljam kot sočlovek, kot prijatelj. Za to je nujno potrebno ustvariti zaupanje. Brez zau- panja prava pastorala ni mogoča. Kot duhovnik sem lahko v najboljšem pome- nu 'zid objokovanja'. Pustiti človeka, da toži, je izredno pomembna pomoč. Veli- kokrat sem kot ljubezniv koš za smeti."
Bolniški duhovnik je dosegljiv bolnikom in njihovim svojcem neprekinjeno 24 ur dnevno. Pokličejo ga lahko ob vsakem času. Vedno je na razpolago. Njegova velika bolečina je, če ga pokličejo pre- pozno.Kadar je nekrščen otrok ali novo rojenček v smrtni nevarnosti, ga pokli- čejo starši za krst otroka kar v bolniš- nici. Veliko bolnikov ne more priti v bolniško kapelo, zato jih obišče kar v bolniški sobi. Tam se z njimi pogovori,

jih spove, obhaja in podeli zakrament bol- niškega maziljenja.Občasno podeli tudi za- krament sv. birme in še redkeje zakrament sv. zakona. Z bolniki in svojci se srečuje tudi pozneje, ko so že doma.
Bolniški kaplan pravi: "Nekateri bolniki prav čakajo, da jih obišče duhovnik, šele potem se lahko poslovijo." Mnogi bolniki bi si želeli obisk bolniškega duhovnika,a nimajo pogu- ma, da bi ga poklicali. Nekateri bolniki za- radi številnih težav, ki jih prinese bolezen, pozabijo na pomen duhovne oskrbe. Ne bojmo se jih vprašati, ali bi želeli obisk bol- niškega duhovnika.
Zdravnik kirurg pravi:"Pogosto sem pri svo jem delu doživel čudeže. Pravzaprav se mi neprestano dogajajo.To pripovedujem tebi bolniški duhovnik,da ti povem,da tvoje de- lo ni zaman, da se ti ob njem smehlja tvoj Oče in te blagoslavlja. Sicer pa, midva se čudežem niti ne čudiva, ker so."
Junija letos,na praznik Srca Jezusovega se bo izteklo leto duhovništva, zato se mi zdi prav povedati,da celostno zdravljenje brez prisotnosti bolniškega duhovnika ni mogo- če. Bolniški duhovnik vé,da je vsaka duša, posebno še bolnikova, ustvarjena za dotik božje ljubezni. Zato je prav, da je kapela v vsaki bolnišnici in v domu za ostarele.
V knjigo vtisov bolniške kapele je bolnik za pisal: "Jezus, hvala ti,ker lahko kakor apo- stol Janez naslonim svojo glavo na tvoje Srce in poslušam, kako bije. S teboj je vse lažje." Druga bolnica je zapisala: "Dober mesec sem preživela v bolnišnici. Najlepše trenutke pa sem v tem času preživela v kapeli pri sv. maši. Hvala ti, Gospod!"
Če mislite, da ni nikogar, ki bi molil za vas, vedite, da bolniški duhovnik vsak dan moli za vas in vam pošilja svoj blagoslov. Ali verjamete, da Kristus po bolniškem duhov- niku čuti z vsakim,ki je bolan in trpi? Nago- varja vas: "Kakor mati ljubkuje svoje dete, tako vas bom jaz tolažil,v naročju vas bom nosil in na kolenih vas bom zibal." (Iz 66, 12-13) Ali veruješ, da lahko svoje življenje in bolezni po bolniškem duhovniku položiš v Očetove roke?

Janja Ahčin

ALI JE MOGOČ ZDRAV DUH V BOLNEM TELESU IN KAKO?

Pomenljiv naslov 18.razstave izdelkov bolni kov in invalidov 'zdrav duh v bolnem telesu' smo v spremljevalnem programu ponudili kot vprašanje: ali je mogoč zdrav duh v bolnem telesu in kako? Naš namen je bil osvetliti različne vidike zdravja,obenem pa preveriti in poglobiti trditev,ki smo jo izbrali za vodilo razstave 2008.
Tokrat objavljamo drugi del razmišljanja dr. Jožefa Štupnikarja.

Darinka Slanovec

(nadaljevanje, II. del)

VPRAŠANJE TRPLJENJA
Trpljenje je vedno spremljalo člo- veka v življenju. Tudi danes smo priče ve- likemu številu ljudi,ki so preizkušani z razni mi oblikami trpljenja. Tudi kot posamezniki okušamo kali trpljenja in težkih trenutkov. Predvsem pa dolgotrajno in težko trpljenje vedno postavlja vprašanje: "Zakaj?" Mnogi se sprašujejo: "Zakaj trpijo pravični?" Spra šujejo se: "Ali je trpljenje kazen za greh in krivdo?" Teh vprašanj se bomo skušali vsaj malo dotakniti,gotovo pa točnega odgovo- ra ne bomo mogli najti. Takoj na začetku bi rad poudaril, da je trpljenje razlož- ljivo le do neke mere, da je in ostaja skrivnost in da je dejstvo ter posledica neodrešenosti tega sveta do neke me- re posledica prvega padca v raju.
O smislu trpljenja se je človek vedno spra- ševal. Mnogi filozofi in znanstveniki so te- mu posvetili veliko pozornosti in razprav. Vendar odgovora, ki bi zadovoljiv človeka, doslej še nihče ni dal.
Pri apostolu Pavlu beremo:"Zdaj se veselim ko trpim za vas ter s svoje strani dopol- njujem v svojem mesu,kar primanjkuje Kri- stusovim bridkostim,in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev." (Kol 1,24) in v Rim 8, 22:"Saj vemo,da celotno stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne boleči- ne." Te globoke misli so današnjemu popli- tvenemu svetu težko razumljive. Pri Pavlu zaslutimo, da trpljenje sodi k človekovi transcendenci in je povezano z mislijo na Kristusov križ in odrešenje. V Kristusu po- stane vsak človek pot Cerkve, pravi Janez Pavel II. v okrožnici Človekov Odrešenik. To še posebej velja, ko stopi v človekovo življenje trpljenje.
Cerkev prihaja trpečemu naproti s sočut- jem (s sotrpljenjem) in ga spoštuje. Kot smo že rekli, je trpljenje skrivnost in pred vsako skrivnostjo človek s spoštovanjem onemi in utihne.
Trpljenje je vedno subjektivno dogajanje v globini osebe in je zato nedotakljivo ter težko razložljivo.O njem moremo postavljati le načelna vprašanja in iskati odgovore nanje. Medicina kot znanost ga more naj- bolje raziskovati kot nekaj oprijemljivega in ga z določenimi metodami tudi relativno dobro obvladuje. Toda telesna bolečina je le en vidik prostranosti in raznovrstnosti trpljenja.Trpljenje je več kot bolezen in ga ne moremo pojmovati le kot telesno bole- čino. Veliko hujše je duševno in duhovno trpljenje,ki ga imenujemo tudi moralno trp- ljenje in je mnogo manj določljivo ter ga je tudi zelo težko zdraviti.

SVETO PISMO IN TRPLJENJE
Največja knjiga,ki govori o trpljenju, je go- tovo Sveto pismo. Veliko trpljenja v zgo- dovini človeka pa ostaja nepopisano,očem nevidno. Človek trpi,kadar okuša to ali ono zlo. Zlo je neke vrste izraz za trpljenje v Stari zavezi. V krščanstvu je zlo nekaj po- manjkljivega, omejenega, popačenega, nasprotje dobrega. Človek je oropan neke dobrine in je zato lahko tudi sam kriv. Trp- ljenje je v svetu razpršeno med posamez- nike, zato je vedno osebno in občestveno (družbeno) hkrati,posebej,če se zgosti,npr vojne, naravne nesreče, lakota, nasilje...
Ob iskanju smisla trpljenja se najprej, kot smo že dejali, postavlja vprašanje 'zakaj', ki se počasi sprevrže v 'čemu'.Prav po tem vprašanju trpljenje postane v pravem po- menu človeško trpljenje (živali).
To vprašanje človek postavlja sebi, drugim in Bogu. In to vprašanje je pomembno tudi za vsakega kristjana.

JOBOVO TRPLJENJE
V Stari zavezi (SZ) pred nas stopa pravični Job. Poznamo njegovo zgodbo. Job je pra- vičen in pošten mož, izgubi vse in zadene ga bolezen. Stari prijatelji mu dokazujejo, da je moral nekoč hudo grešiti, zato sedaj nastopi kazen (SZ in pravičnost!). Moral- nemu zlu greha v SZ sledi kazen.Zato je v SZ trpljenje posledica greha-zla in je zato trpljenje upravičeno. Job se zaveda, da ni grešil, v življenju je delal le dobro. Bog po- graja Jobove prijatelje. Jobova knjiga do- kazuje, da načel reda v stvarstvu ne mo- remo posplošiti s trditvijo, da je trpljenje vedno kazen za greh. Moremo pa zaključiti da Bog trpljenje dopušča, ker ima z njim svoje načrte. Nekateri razlagalci Svetega pisma vidijo prav v tem že napoved Kris- tusovega križa. Jobova knjiga nam jasno pove, da trpljenje zadene tudi pravičnega, toda odgovora zakaj in čemu nam ne daje. Zato lahko rečemo, da je trpljenje že v SZ ena izmed možnosti za obnovitev in dopol- nitev dobrega v trpeči osebi.

dr. Jože Štupnikar, predavatelj
na Teološki fakulteti v Ljubljani (se nadaljuje)

Tri dni po godu sv. Ludovike de Marillac, 18. marca 2010, smo se zbrali v Jaršah. Duhovno misel je pripravil naš Roman.
350-letnica smrti sv.Ludovike de Marillac in sv. Vincencija Pavelskega je bila priložnost za razmišljanje,saj sta največja karitativna delavca. Ubogim sta nudila neobičajno po- moč v njunem času. V njih sta gledala Kri- stusov trpeči obraz,zato so bili ubogi njuni gospodarji.
Misijonska družba lazaristov in Družba hče- ra krščanske ljubezni sta bili novi obliki ži- vljenja v Cerkvi. Sv. Vincencij je dosegel, da so duhovniki živeli v skupnosti, pa niso bili redovniki in da so sestre, ki so živele v skupnosti, opravljale svoje poslanstvo med ubogimi na ulici.
Spomnili smo se tudi preproste svetnice iz Družbe hčera krščanske ljubezni, Katarine Labouré, ki je bila izbrana, da svetu pred- stavi Marijino svetinjo. Dobila je naziv ču- dodelna svetinja, saj so se kmalu po nje- nem pojavu začeli dogajati očitni čudeži.
Drago mi je pisati o teh velikanih in o nju- nih ustanovah. V čast mi je,da sem podro- bneje spoznala življenje v teh skupnostih.

Kati Ribič, foto: Roman Travar, CM

V torek, 16. marca, smo se odpeljali na obisk v posebni Socialno varstveni zavod Prizma Ponikve pri Dobrepolju. Že nekaj let so člani Brat- stva iz Ponikev dobrodošli gosti na našem božičnem praznovanju v župnišču v Jaršah Želeli so, da jih obiščemo.
Ob prihodu nas je pozdravila še prava zim- ska idila. Pridružili so se nam tudi člani z Vidma.Gostoljubnost naših gostiteljev nam je hitro zlezla pod kožo. Zlatko je raztegnil meh harmonike, s kitaro se mu je pridružil g.kaplan in vsi zbrani smo 'pristopili' s svo- jimi glasovi. Z nami je bil tudi kapucinski misijonar iz Škofje Loke, saj so v župniji obhajali misijon.
Nato smo se predstavili, da bi se spoznali tudi s tistimi, s katerimi se še nismo nikoli srečali. Darinka je predstavila delovanje Bratstva. "Naša potreba po pomoči in sode lovanju nas vsak dan znova odpira za ob- čestveno povezanost. Povezava med člani in vodstvom Bratstva in medsebojna spod- buda je vsebina mojih obiskov po Sloveniji" je med drugim poudarila. Jaz sem obujala spomine o svojem življenju v tem Zavodu, saj sem tam preživela kar nekaj let.Pri tem so mi pomagali moji nekdanji sostanovalci in sodelavci,ki še živijo tam. Nadvse prije- tno se je bilo spet srečati z njimi in obuditi spomin na vesele in resne dogodivščine...
Gospa Alenka nam je predstavila zgodovi- no Zavoda v Ponikvah. Presenetilo me je, da je bilo nekoč tu zdravilišče za bolne ot- roke -celo z bazenom. Tega nisem vedela. Vem pa, da je bil tu dom za ostarele,za ti- ste,ki niso mogli biti več doma ali niso imeli svojega doma. Leta 1961 je bil tu ustano- vljen Delavno varstveni zavod za mlajše invalide, kjer so ti bivali, delali v različnih delavnicah in bili v rednem delovnem raz- merju. Mnogo invalidov si je tukaj prislužilo pokojnino. Tudi jaz sem si tu prislužila ne- kaj let delovne dobe.Bilo je kar težko delo. Delali smo po sedem in pozneje celo po osem ur na dan za različnimi stroji.
V prijetnem razpoloženju sta se nam pridru žila Ana in Peter z željo, da postaneta na- ša člana,saj že dalj časa spremljata Brats- tvo prek oddaje Vstani in hodi in Prijatelja.
Po obisku smo se odpeljali na rojstni dom naše Francke, kjer nas je sprejela prijazna gospodinja Nataša s svojimi štirimi prikup- nimi, razigranimi in korajžnimi otroki. Kljub obilnemu delu z domačijo in otroki si je vzela čas ter nas velikodušno pogostila z domačimi dobrotami.
Za bogato torkovo popoldne smo se Bogu zahvalili pri maši v župnijski cerkvi na Vidmu
Še enkrat hvala ge. Alenki, ki je poskrbela za srečanje, g.misijonarju in g.kaplanu, da sta bila z nami, ge. Alenni za sodelovanje in ge. Nataši za tako prijeten sprejem.

Katja M., foto: Roman Travar,CM

Na postni petek popoldan, 26. marca 2010, smo se zbrali na srečanju KBBI v Podutiku. Ko smo prihajali,nas je s kitaro in postno pesmijo Oljsko goro tiha noč pokri- va pričakal g. Marko.
Po uvodnem pozdravu Ljubice in po molitvi ki jo je vodil g.Roman,sta besedo 'prevzeli' ge. Anka in Mateja,ki sta pripravili vse po- trebno za barvanje velikonočnih pisank. To ni bilo običajno opravilo, saj smo uporabili plastična jajčka in barvo za plastiko. Tudi postopek barvanja nam je bil tuj.V pol na- polnjene kozarce z vodo smo kapnili nekaj kapljic barve različnih barv. Nato smo malo pomešali in v to 'zmes' potopili jajčke, ki so se potem obarvale z različnimi vzorci. Prav zabavno je bilo in ge. Anka in Mateja sta nas komaj dohitevali s pripravo barvnih zmesi.Da pa se ne bi dolgočasili med suše- njem jajčk, je g. Roman v sosednjem pros- toru spovedoval. Med nami pa je bil tudi Borutov prijatelj iz Francije, ki se nam je predstavil.To pa še ni bilo vse.Ta dan nam je Borut prinesel škatlo s torticami, saj je praznoval svoj rojstni dan. Voščili smo mu in se mu zahvalili za dobrote.
Ker pa jajčke še niso bile suhe, je vsak iz- delal še velikonočno voščilnico. Na njej je bilo upodobljeno velikonočno jagnje.Počasi se je približevala večerna ura. Odpravili smo se v cerkev k molitvi križevega pota in k sveti maši.
"Še teden dni nas loči od velikega petka, ko je Jezus umrl za nas.Ali smo tudi mi pri- pravljeni drug drugega sprejeti in mu po- magati, kakor nas On uči in se nam daruje. Ali je pomoč drugim le zunanji izraz ali pa prihaja iz duše?" Tako sem se spraševala med molitvijo križevega pota in še naprej premišljevala med sveto mašo. To razmiš- ljanje vam,dragi bralci,polagam tudi v vaše srce in dušo.
Po sveti maši smo si voščili praznike in za- ključili še eno lepo popoldne.

Gordana Dobrinjanin
foto:Roman Travar, CM

V ponedeljek, 19.aprila 2010 se nas je v Podutiku zbralo nekoliko več kot običajno,saj je naša voditeljica Ljubica povabila prijetno zdravnico Metko Klevišar, da nam je spregovorila o sobivanju.
Pogovor je potekal v obliki intervjuja, ki ga je vodila Ljubica.Potem pa smo gostji še mi postavili nekaj vprašanj. Zelo zanimivo jo je bilo poslušati,saj je mirno pripovedovala življenjske izkušnje. Tudi na vprašanja je odgovarjala z lepimi besedami.Zelo všeč mi je bilo, ko je rekla,da imata s sostanovalko veliko obiskov neznanih ljudi, ki pripovedu- jejo svoje življenjske zgodbe. Oni dve pa jim prisluhneta.
Tudi mi se iščemo v življenju. Vsakdo po- trebuje koga,da se mu odpre in mu zaupa. Lepo je, če najdemo osebo,ki nam na vseh področjih pomaga. Zavedati pa se moramo da tej osebi pustimo svobodo, saj vsak potrebuje čas zase. Naučiti pa se moramo tudi poslušati sočloveka.
Za kratek čas nas je tudi obiskal g. Marko, ki smo mu s pesmijo in stiskom rok voščili za 40-letnico življenja.
Čas se je prehitro iztekel. Odpravili smo se k maši po duhovno hrano. (Po maši pa smo bili povabljeni še na prigrizek in sladke do- brote, ki jih je ob svojem rojstnem dnevu podarila Gordana. Tudi njej smo zapeli in ji segli v roko.(opomba urednika)) Kot bratje in sestre smo odšli na svoje domove.

Gordana Dobrinjanin
foto:Roman Travar, CM

Na prisrčno povabilo naših članic Anice Jankovec in Nade Stanonik, naj obiš- čemo čudovito razstavo klekljanja, sem nemudoma poklicala nekaj svojih dobrih prijateljic iz Kamniško - Dom- žalske skupine KBBI in 27. aprila 2010 smo se navdušeno z našim duhovnim pomoč- nikom Romanom Travarjem odpeljali proti Žirem.
Najprej smo si ogledali klekljane simbole držav Evropske skupnosti. Ob lepih kleklja- nih zastavicah posameznih držav,grbih nji- hovih glavnih mest in zastavicah Evropske zveze smo se čudili nad natančnostjo, po- trpežljivostjo in srčnostjo predanih kleklja- ric iz Klekljarskega društva Cvetke,ki šteje 135 članic. Tudi mize so bile delo domače- ga mizarja in pogrnjene z modrimi prti z všitimi klekljanimi ažurji. Naklekljale so tudi zemljevid Evropske skupnosti in vsako dr- žavo predstavile s svojevrstnim vzorcem. Mene osebno spominjajo na preciznost fili- grana. Vendar tu toplina nitke mnogo bolje ogreje naše srce, saj vsi, ki vsaj nekaj slutimo o klekljanju in smo se morda tudi že poizkusili v njem, vemo, da je za vsak najmanjši vzorec potrebno presedeti mno- go ur v zbranosti in vztrajnosti. Samo ta projekt je zahteval prek 10.000 ur.
V razstavnem prostoru na Občini Žiri je bila soba posvečena predstavitvi blagovne znamke Čipka dežele kranjske, ki združuje čipke iz Žirov, Gorenje vasi in Železnikov. Zanjo je značilen 'široki rez', 'ribica', 'gobi- ca' in 'cvetka'. Občudovali smo tudi modne dodatke - nakit, broške, ogrlice, uhane, ki so jih prinesle članice s tečaja na Češkem. Zanimiva je bila obleka in torbica z všito čipko. Da pa je klekljanje privlačno tudi za otroke med 8 in 10 let, smo lahko z zani- manjem pogledali tudi njihove stvaritve.
Obiskali smo tudi kapelo male cvetke - Te- rezije Deteta Jezusa ob cerkvi sv. Martina, kjer smo si ogledali mojstrovine učenk in učencev klekljarske šole(14-15 let) in čla- nic Klekljarskega društva Cvetke.Razstava klekljanih mašnih plaščev, štol, alb, minis- trantskih oblačil, križev in Marijinih podob ter čipke,ki je dodana na sliko male cvetke in njenih staršev,me je navdalo prepričanje da je klekljanje mnogo več kot umetniško ustvarjanje -je globoka meditacija in upam si reči, da je tako kot 'pisanje ikon'.
V prijetnem pogovoru in ob domačih dob- rotah smo si odpočili ter se poslovili v srcu edini in hvaležni Bogu za blagoslovljen dan
Morda še kdaj nasvidenje!

Doroteja Lampič,
foto: Roman Travar, CM

Od delovnega vikenda do prvomajskih počitnic

Zbrali smo se na Zaplani v petek zvečer, 23.aprila 2010. Večer smo zaključili s pesmijo in večerno molitvijo.
Naslednje jutro smo najprej odšli k sveti maši. Po zajtrku smo si razdelili delo. Ne- kateri so čistili okolico Doma, drugi pa no- tranjost. Pozno popoldne,ko smo končevali z delom,je naš sodelavec Zlatko zaigral na harmoniko. Nekateri smo ob veselih vižah tudi zaplesali. Po večerji smo imeli družab- no srečanje in spoznala sem se z novimi igrami.Bile so zelo zanimive in smešne.Med igrami smo tudi veliko prepevali. Ob zaklju- čku smo zapeli še 'Angelčka' in se odpravili k počitku.
V lepem nedeljskem jutru smo se odpravili na sprehod do kapelice Lurške Matere Bo- žje, saj smo sveto mašo obhajali po kosilu, ki je bila uvod v praznovanje druge oblet- nice obnovitve in blagoslovitve našega Doma Bratstva. Po maši je sledil blagoslov obnovljene kuhinje in kratek kulturni prog- ram. Potem smo šli na teraso in imeli piknik Sonce nas je razveseljevalo, še lepše pa je bilo, da smo bili skupaj, se pogovarjali in se smejali. Večina naših prijateljev je odšla domov, nekaj pa nas je ostalo še ves te- den na Zaplani.
Ponedeljek je ob skupnem druženju, pogo- voru, šivanju voščilnic, ogledovanju foto- grafij, molitvi in pesmi hitro minil.
V torek nas je obiskala družina Mrak. Šli smo na sprehod do stolpa,od koder je ču- dovit razgled. Popoldne pa smo preživeli v druženju z našimi gosti.
Tudi v sredo smo imeli obisk. Misijonar Ja- nez Krmelj nam je ob slikah predstavil mi- sijon na Madagaskarju. Po kosilu je moral oditi in nadaljevali smo s klepetom ter z izdelovanjem voščilnic. Posebna pa je bila večerja,saj sem prvič v življenju jedla tor- tilije. Bile so zelo dobre.
V četrtek se nam je pridružila Fanči, ki je do konca tedna lepo skrbela za nas. Dan je bil sproščen pa tudi 'delaven'. Po večerji sva z Andrejo doživele lepo presenečenje. Med nas je prišel spremljevalec Pavle. Obi- ska sva se zelo razveselili.
V petek smo obiskali sosede in delali ročna dela. Zvečer pa smo šli na kres. Prijazen domačin nas je 'častil' s pijačo. Hvala!
Sobota je bila praznik dela.Odšli smo k sve ti maši in po njej na sprehod. Popoldne pa smo pričakovali naše prijatelje, ki so nam pripravili 'delavski' piknik. Bilo je zelo lepo.
Nedelja je bila naš zadnji dan. Po maši smo pripravili kovčke in počistili.Še je ostal čas za kratek sprehod. Po kosilu in kavici smo se morali posloviti.
Najlepše se zahvaljujem Poloni in Fanči, ki sta z ljubeznijo skrbeli za nas. Hvala tudi Lojzetu za njegovo pomoč. Predvsem pa bi se zahvalila Andreji, ker me je povabila na podaljšano bivanje na Zaplani. To so bile zame najbolj 'super' počitnice v mojem ži- vljenju. Ostale mi bodo v lepem spominu.

Andreja Zemljarič,
foto: Tone Planinšek

Evharistija, zakrament ljubezni

V letu duhovništva in evharis- tije smo bili bratje in sestre v Kristusu od 7. do 9. maja letos na duhovnih vajah v mirnem okolju Zaplane.
Po spoznavnem večeru,ki ga je vodil naš duhovni asistent KBBI, g. Roman Travar,smo začeli z uvodnim razmišljanjem o zakramentu ljubezni, sveti maši. Nasled- njega dne se nam je pridružil njegov sobrat in naš dolgoletni prijatelj ter duhovni asi- stent Bratstva, g. Jože Zupančič. Z lepo podanimi razmišljanji nas je s pomočjo po- sinodalne apostolske spodbude Evharistija, zakrament ljubezni, papeža Benedikta XVI. iz leta 2007 vodil do globin in širin prepoz- navanja evharistije.
V prvem delu smo spoznali začetke obha- janja evharistije,ki je zahvala oziroma naj- večji dar ljubezni, v katero verujemo, jo oznanjamo in jo dejavno živimo. V drugem delu smo šli skozi predstavitev vseh delov svete daritve. Podrobneje smo se ustavili pri molitvi očenaša,ki ni le prošnja za vsak danji kruh, temveč tudi za duhovne, duše- vne in mnoge druge potrebe.
Velik pomen imajo v cerkvi pri molitvi in ob hajanju evharistije naša drža, sodelovanje, kretnje,znamenja in tudi obleka še posebej ob nedeljah,praznikih ter ob različnih slav- jih.Bolj ko sodelujemo z duhovnikom in ob- čestvom,bolj postajamo Njegovi. Ne bojmo se,saj nam zagotavlja:"Jaz sem z vami vse dni do konca sveta." Nič manjši pomen ne smemo dajati znamenjem v cerkvi, kot so križ, tabernakelj, oltar, mašne knjige, zna- menje ribe, križev pot, rožni venec, čaš- čenje Najsvetejšega zakramenta ter sveta spoved. Spodbujajmo se k branju Svetega pisma in k premišljevanju Božje besede. Ne pozabimo niti na lepoto božje hiše in lepo petje.Tako nam bodo dane številne milosti in se bomo krepili in rasli v zakramentu ev- haristije.
Obogatil nas je tudi veseli večer, skupno druženje v odmorih ter vsakodnevna sveta daritev,kjer smo bili povezani z vami vsemi in med seboj.
Kaj dodati, devetnajst naših src je bilo z Jezusovim. Vsak od nas je sestavil svoj mozaik biserov, občutkov, spoznanj z du- hovnih vaj, ki so nas še močneje povezale in utrdile.
Bog, hvala ti za neutrudne spremljevalce, oba duhovnika iz vrst Misijonske družbe lazaristov ter tudi kuharici in kuharju za trud in obilje okusnih obrokov.

Nives Fabčič, foto: Roman Travar, CM

Z Jezusom je moje življenje lepo

Kot zdrav otrok sem pri sedmih mesecih starosti padla z otroškega vozička in za vse življenje pristala na invalidskem vozič- ku. Veliko časa sem preživela v različnih bolnišnicah.
Ko sem bila dovolj stara, da grem v šolo, sem morala daleč od doma -v Zavod. Tam se je pojavilo vprašanje, kako živeti vero, saj se v začetku nismo smeli pogovarjati o veri. Jaz pa sem poznala cerkev in sveto mašo, saj sta me starša dala krstiti in ma- ma me je velikokrat peljala k maši, kjer mi je bilo lepo. Počasi se je začelo odpirati. Vsako soboto smo imeli verouk. K nam je prihajala katehistinja in nas učila. Bilo mi je zelo lepo tisto uro. Vsako nedeljo pa so nas prišli iskat mladi iz župnije, da so nas peljali k maši. Zelo rada sem šla, saj sem tam, podobno kot doma, čutila mir.
Moje otroštvo je bilo drugačno od zdravih otrok. Najbolj sem bila vesela, ko sta me starša prišla iskat in sem šla z njima domov Čas doma sem izkoristila tudi za pripravo na prvo sveto obhajilo. Moji zdravi vrstniki so se lahko nemoteno in redno pripravljali za prvo sveto obhajilo, jaz pa sem to pri- pravo doživljala drugače, saj sem imela poseben verouk. Zelo lepo me je pripravljal naš g. župnik Simon Fortuna. Posebno pa mi je bilo lepo, ko sva šla v cerkev in sem tam čutila neko posebno umiritev. Nisem pa vedela, kaj je to. Pogovarjala sva se o Jezusu in bilo mi je lepo.K prvemu svetemu obhajilu nisem šla s svojimi vrstniki, ampak se je to zgodilo nekega sobotnega večera pri sveti maši v domači župniji Bohinjska Bistrica.
Do svete birme sem negotovo rasla v veri. Malo sem zaupala v Jezusa, malo ne. Vča- sih je šlo,včasih ne. Tako sem rasla.Kaj mi je pomenila vera, če jo nisem znala ceniti.
Priprava na sveto birmo je potekala po- dobno kot za prvo sveto obhajilo. Tudi za sveto birmo me je lepo pripravil g. župnik Simon.Hkrati se je na sveto birmo priprav- ljala tudi moja starejša sestra,ki je obisko- vala redni verouk skupaj s svojimi vrstniki. Zato smo se dogovorili, da sva obe skupaj prejeli sveto birmo.
Pred leti pa se je moje življenje začelo spre minjati. Nihala sem in nisem vedela, kako naprej.Čutila sem Jezusa,da mi hoče nekaj povedati, jaz pa ga nisem želela poslušati. Saj sem imela tudi svojega duhovnega brata,ki mi je pomagal in me obiskoval.Ve- ndar globlje vere v Jezusa nisem začutila, vse dokler ni moja mamica morala na ope- racijo in me po njej ne more več dvigovati.
Takrat se je zame vse porušilo.V svoji ve- liki žalosti sem začutila neko toplino in za- vetje. Čutila sem,da me Jezus nekam vabi. Vsa žalostna sem šla za Njim in slišala nje- govo šepetanje: "Pojdi z mano in mi sledi." Sledila sem mu in se vsa prepustila Njego- vim rokam: "Naj dela z mano,kar želi!" Pri- peljal me je do prelepega svetišča. Odprla so se vrata in sem šla notri vse do oltarja. Mislila sem samo na mamo in z 'lic so pada- le' solze. Gledala sem samo Njegovo podo- bo in govorila: "Jezus,jaz te nisem vredna. Premalo te poznam in malo molim. Mama pa je samo ena in zdaj sem sama. Ostala mi bo samo mama - prijateljica. Veš, mene je imela doma, oblačila me je in me dvigo- vala. Naenkrat se mi je vse porušilo."
Tistikrat sem zaslišala njegovo šepetanje in njegovo toplino. Od takrat naprej me to svetišče - cerkev Srca Jezusovega na Ta- boru v Ljubljani neskončno privlači. To je bil pravi trenutek, ko sem Jezusa spoznala ter občutila Njegovo pomoč in vero vanj.
Sprašujem se,zakaj mu nisem že prej dopu stila, da bi mi pomagal in me vodil v življe- nju. Sedaj čutim njegovo toplino in vsako stvar mu zaupam. V sebi sem umirjena in polna sreče, tudi če je moje življenje dru- gačno. Kako lepo je imeti pravega prijate- lja - in to je Jezus! On je zmeraj z menoj. On me pozna in dobro vé, kaj potrebujem, da sem srečna in vesela.
Po mojih padcih in 'pobiranjih' v življenju mi je naposled pokazal pot do nekoga na Ta- boru, da sem postala močnejša v mislih in dejanjih. Ta trenutek imam vedno v živem spominu in zato grem rada tja k sveti maši

Končno se zavedam, da je z Jezusom moje življenje lepo, saj je bilo brez Njega prazno in brez dnevne molitve 'nemo'.
Pred letom dni pa sem spoznala g.Romana. Ob njem sem se veliko naučila o veri in mo litvi. Tako spoznavam, da vem malo stvari o veri. Zato se z njim rada pogovarjam, ko vidim,kako iskreno govori o teh rečeh. Zna prisluhniti in povedati prave besede. Res- nično ga je On poklical v Božjo službo.
Celo življenje iščemo,kaj bi bilo za nas prav in po kateri poti naj bi šli. Ko pa najdemo pravo pot,se počutimo dobro in smo srečni
Dolgo sem tavala v življenju. Nič ni bilo ta- ko, kot sem si želela. Priznam, da nisem želela slišati Jezusovega klica, ker sem bila prepričana, da mi ne bo pomagal. Sedaj pa se vsak dan,ko odprem oči, zaupam v Nje- gove roke in ga prosim za dan, ki je pred menoj, da ga skupaj lepo pripeljeva do ve- čera. Zvečer, preden zaspim,pa pogledava kako je potekal dan in se mu za vse zah- valim. Naj povem, da sem bolj srečna in vesela,ko tako začenjam in končujem vsak dan. Danes lažje živim, saj se zavedam,da je z Jezusom življenje lepo.

Gordana Dobrinjanin

»Spet kliče nas venčani maj«

Omamni vonj cvetja, zlasti šmarnic, nas je preizkušane otroke, bolnike, invalide in ostarele že triindvajseto leto povabil,da bi peš romali k Mariji v Leščevje 15. maja smo se zbrali ob pokopališču na Viču,toda temni oblaki in dež so načrt spre menili.
"Gremo vsi naprej z avtomobili!" so se od- ločili organizatorji in smo se v koloni odpe- ljali proti Dobrovi. Za tiste, ki smo se prvič vozili z avti, je bila pot neverjetno kratka. Kljub temu, da nismo bili utrujeni kot prej- šnja leta, so nas na cilju prijazno sprejele in postregle z okrepčilom skrbne gospodi- nje iz Karitas.
Nato smo šli v cerkev, da bi zmolili rožni venec,ki ga nismo mogli med potjo ob cve- točih travnikih in ptičjem žvrgolenju, a tudi ob neljubem hrumenju dirjajočih avtomobi- lov.Kakšno lepo nadomestilo je bila za tiste male nevšečnosti, ki nam jih je povzročilo deževno vreme,molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim!
Vrhunec romanja je bila daritev svete ma- še. Vodil jo je naš dolgoletni prijatelj in spremljevalec, bolniški župnik, Miro Šlibar, somaševala pa sta dolgoletna znanca in prijatelja, Roman Travar in Klemen Svetelj. G. Miro nam je v nagovoru približal vred- nost svete daritve, našega sodelovanja pri njej in darovanja vsakdanjih težav, ki jih prinaša življenje odrinjenim.
V nagovoru,prošnjah in molitvah je bilo ve- liko besed o evharističnem kongresu. Mno- gi se ga ne bodo mogli udeležiti, zato je bilo naše romanje mali kongres z Marijo in Najsvetejšim.
Na koncu svete maše nas je pozdravil do- mači g. župnik, ki je pojasnil, da se je g. Anton Golob preselil v Dom na Lepem potu kjer se dobro počuti. Povedal nam je tudi kratko zgodovino nastanka najstarejše slo venske romarske poti Marije vnebovzete v Leščevju.
Romanje smo tudi tokrat zaključili na hrib- čku, pri Marijinih sestrah,ki so nam pripra- vile 'gostijo', ki je bila priložnost za osebno srečanje in razgovor.
Prisrčna hvala sestrama Edith in Heleni za organizacijo, šoferjem za vožnjo, duhovni- kom za sveto mašo,govorniku za vzpodbu- dne besede, g.župniku za prijazen sprejem in opis Božje poti,članicam Karitas in kuha- ricam pri Marijinih sestrah za telesne dob- rote. Predvsem pa prisrčna hvala ljubemu Bogu in nebeški Materi.

Angelca, foto: Roman Travar, CM

Novi prostori

V mesecu marcu smo imeli v društvu VITA velik dan. Dobili smo nove prostore na Du- najski 106. Društvo združuje člane s poš- kodbami glave po prometnih in drugih nes- rečah. Deluje na področju skoraj cele Slo- venije, a je vendar glavnina v Ljubljani.
Odprtja lepih prostorov, ki zadostujejo vsem predpisom delovanja društva, so se udeležili vidni predstavniki družbenega živ- ljenja,iz ministrstva za delo, družino in so- cialne zadeve,iz invalidskih in humanitarnih organizacij Republike Slovenije. Predsedni- ca društva, dr. Veronika Trdan, je opisala zgodovino društva.Izpostavila je predvsem dejavnost in strokovnost sodelavcev, po- vezanost s strokovnjaki kakor tudi s svojci poškodovancev.
Dejavnosti društva so predvsem dnevni centri,v katerih izvajamo poleg socialnih in kulturnih programov tudi varstvene in re- habilitacijske programe,kot so fizioterapija, logopedija, psihološka in zdravstvena nega Društvo nudi še delovno terapijo,stanova- njsko skupnost,pomoč na domu,asistence, svetovanje in izobraževanje, pomoč druži- nam, založništvo, tabore in druženja ter klubske dejavnosti po podružnicah. Namen Društva je,da pripravimo poškodovance na čimbolj samostojno življenje.
V kulturnem programu so sodelovali z lite- rarnimi prispevki tudi člani Društva. Vsi po- vabljeni so pohvalili prizadevnost predsed- nice in obljubili nadaljnjo pomoč.
Novi prostori bodo omogočili kakovostno preživljanje prostega časa, razvijanje ose- bnih sposobnosti in spretnosti ter prepre- čitev diskriminacije poškodovanih oseb.Naj še dolgo služijo svojemu namenu!

Janez Remškar

Srebrna obletnica

Na praznik Gospodovega oznanjenja, 25. marca 2010, je minilo 25 let od imenovanja msgr. Metoda Piriha za koprskega škofa. Posvečen je bil 27. maja 1985 v koprski stolnici.Njegovo škofovsko geslo 'Vate za- upam' se potrjuje v zaupanju v Boga, ki ga je poklical in izbral za prvega pastirja kra- jevne Cerkve kot tudi v odnosu do duhov- nikov ter vernikov zaupane mu škofije.
Slovesnost ob 25-letnici je škof Metod z duhovniki in verniki naše škofije obhajal na veliki četrtek, 1. aprila letos pri krizmeni maši v koprski stolnici.
Osebno se škofa dobro spominjam ob pri- pravi in prejemu svete birme, ki sem jo po njegovih rokah prejela leta 1988 v rodni župniji Senožeče. Njegovega birmanskega spraševanja in obiska me je bilo precej strah, a ne dolgo. Prepričal in nagovoril me je s toplim pristopom in s svojim širokim nasmehom. Nekajkrat nas je obiskal tudi na srečanjih KBBI ter na letovanjih Vere in luči na morju.
Velikokrat je pripovedoval,koliko mu pome- nijo molitve in darovanje našega trpljenja za nove duhovne poklice. Tudi sami čuti- mo njegovo naklonjenost in moč njegove molitve za nas.
Ob srebrnem jubileju in njegovem rojstnem dnevu v mesecu maju našemu g. škofu Metodu Pirihu preizkušani bratje in sestre iskreno čestitamo in kličemo: Bog vas živi v Njegovi ljubezni in moči še mnogo let!

Nives Fabčič

Kako hitro čas beži!

Eno leto - malo, pa vendar zelo veliko. 6. aprila smo v Domu Janeza Krstnika prazno- vali prvo obletnico obstoja. V doživetju in medsebojnem darovanju smo zaokrožili ta velik dan,ki ga je osmislila predvsem sveta daritev, med katero je g. direktor in župnik Tone Kompare izrazil hvaležnost za vso prehojeno pot in poudaril pomen našega Doma za v prihodnje.
V prvem delu praznovanja je bilo podano življenje v Domu, kako smo skupaj dan za dnem gradili vsakdan.Ugotovili smo,da smo bivajoči v Domu na ladji življenja. Naš kr- mar je Jezus, kateremu daje svoj čas, lju- bezen in skrb za nas g. direktor. Zanimiva prispodoba. Zato, kolikor bolj bomo na tej ladji sodelovali, toliko bolj se bomo bogatili in z darovanjem v potrpljenju ter z vero pluli naprej.
Sledil je lep kulturni program,ki ga je pove- zoval dramski igralec Zvone Hribar. Nasto- pali so pevci, učenci glasbene šole in tudi naš novoustanovljeni pevski zbor Doma. Vse se je zaključilo s skupno zakusko, ki nas je družabno povezala.
Naj bo v našem Domu še naprej življenje izročeno Gospodu. Naj vsak izmed nas, od stanovalcev do delavcev, prispeva to, kar zmore, da bo med nami veliko veselja in sproščenega življenja.

Marjetka Smrekar

Srečanja v Angelinem domu

Vsako prvo soboto v mesecu se srečamo v hiši Družine Kristusa Odrešenika na Be- zenškovi 1,Ljubljana-Moste.Na srečanju se nam pridruži duhovnik, g. Slavko Kimovec iz Tržišča na Dolenjskem. Pogovarjamo se o različnih temah. Srečanje zaključimo s sveto mašo v hišni kapeli.Po njej imamo še agápe in sproščen pogovor.
Témo tokratnega srečanja, ki je bilo zaradi vélike sobote teden dni kasneje, 10. aprila 2010, sem moral pripraviti jaz. Odločil sem se,da bom predstavil revijo Prijatelj, verski list bolnikov,invalidov in njihovih prijateljev Obrnil sem se na urednika Prijatelja, g. Ro- mana Travarja CM, in ga povabil med nas. Predstavil je revijo in njeno zgodovino ter vsakemu dal en izvod zadnje, velikonočne številke. Posredno je predstavil še Krščan- sko bratstvo bolnikov in invalidov,ki so so- ustvarjalci revije.
Ko smo zaključili prvi del, je sledila sveta maša, ki jo je ob somaševanju g. Kimovca, vodil g. Roman.
Ob tej priložnosti bi se rad zahvalil hišni skupnosti Družine Kristusa Odrešenika, še zlasti pa g. župniku Slavku Kimovcu za vsa leta sodelovanja. Bog vas živi!

Boštjan Škulj

Romanje na Slovaško

Slepi in slabovidni smo le- tos že trinajstič zapored romali. Triindvajset slepih in slabovidnih z osemnajstimi spremljevalci se nas je od 15. do 18. aprila 2010 odpra- vilo na Slovaško, ki je po slavni preteklosti šele po tisočletju tuje nadoblasti dosegla samostojnost. Spoznavali smo njeno krš- čansko dediščino in se srečali z društvom slepih in slabovidnih.
Razen stare Bratislave,kjer so tristo let kro nali madžarske kralje, smo najprej obiskali zavetnico Slovaške, Mater sedem žalosti v Šaštinu,potem pa najstarejše kraljevsko in univerzitetno,za katolištvo zelo pomembno mesto Trnavo,ki ga zaradi številnih cerkva imenujejo slovaški Rim.Spotoma smo si og- ledali še dva lepa gradova Červeny Kamen in Bojnice, zdravilišče Pestany ter dve og- romni trdnjavi Komarno in Komaron, eno nasproti drugi ob mejni reki Donavi.
Vrhunec romanja smo doživeli v Nitri, ki je bila v 9.stoletju središče slovanske države Velike Moravske.Tu smo se spominjali sve- tih bratov Cirila in Metoda,velikanov slova- nskega krščanstva. Tam smo tudi najbolj občutili dušo slovaškega naroda ob sreča- nju s tamkajšnjim društvom slepih in slabo vidnih. Pripravili so nam prisrčen sprejem s svojo folklorno skupino in lastnimi kulinari- čnimi ter ročnimi izdelki.
Vsako naše romanje je ena sama pesem. Iz veselja in hvaležnosti - za veselje in hvaležnost.

Marinka Drinovec

Praznovanje ob 25. obletnici Bolniške župnije

V petek, 16. aprila 2010, je bila akademija ob pra- znovanju 25. obletnice Bolniške župnije v Ljub- ljani. Prireditev je bila ob 11.00 v predavalnici št. 1 Univerzitetnega kliničnega centra,na kateri je bil prikaz za- četka in dela Bolniške župnije.
Po uvodni staroslovanski pesmi Mnogaja ljeta s solistom Venčeslavom Zadravcem je navzoče pozdravila višja svétnica in stro- kovna direktorica UKC Ljubljana, prof. dr. Brigita Drnovšek-Olup.
Sledil je pozdrav ljubljanskega nadškofa in metropolita dr.Antona Stresa, predsednika Slovenske škofovske konference. Prisotne je nagovorila tudi generalna direktorica Onkološkega inštituta v Ljubljani Anica Žli- čar in v imenu zadržane Darinke Klemenc, predsednice častnega razsodišča Zbornice zdravstvene nege Slovenije in babiške ne- ge Marina Velepič.
Slavnostni govornik je bil bolniški župnik Miro Šlibar, ki je podal prehojeno pot pet- indvajsetih let. Kulturni program sta pris- pevala dramski igralec, član igralskega an- sambla MGL, Gregor Čušin in Mešani pevski zbor dr. Bogdan Derč. Program je vodila in povezovala dr. Alenka Höfferle, dr. med. Ob jubilejni obletnici je izšel tudi zbornik z naslovom: 25 let, Bolniška župnija, ki ga je uredil dr. Jože Štupnikar, ravnatelj za pa- storalo zdravja v Sloveniji.

M.S.

»V ljubezni in resnici«

Takšno je geslo novega celjske- ga škofa, dr.Stanislava Lipovška ki je bil 24. aprila v stolnici sv. Danijela v Celju posvečen in umeščen. To je bila prva posvetitev škofa v celjski stol- nici.
Pred 42. leti je dr. Stanislav Lipovšek v isti cerkvi prejel zakrament mašniškega pos- večenja in začel svoje duhovniško poslan- stvo. Njegova rojstna župnija je Vojnik pri Celju. V letu duhovništva in evharistije, ki bo doseglo vrhunec na Slovenskem evha- rističnem kongresu v Celju, 13.junija, je na istem kraju prejel škofovsko posvečenje.
V majhno stolno cerkev je šlo malo verni- kov. Drugih, več tisoč, je dogajanje spre- mljalo na velikem zaslonu pred stolnico. Mnogi tudi po Televiziji Slovenija ali Radiu Ognjišče. Bilo je tudi okoli dvesto duhovni- kov,redovnikov in redovnic ter številni po- vabljeni gostje-med njimi je bilo tudi nekaj članov Bratstva iz celjske škofije.
V škofa celjske krajevne Cerkve je Stani- slava Lipovška, župnika mariborske stolne župnije, posvetil apostolski nuncij v Slove- niji, Santos Abril y Castelló, s soposveče- valcema, nadškofoma Antonom Stresom in Francem Krambergerjem.
Škof Lipovšek se je v svojem pozdravnem nagovoru spomnil tudi bolnikov, invalidov in starejših: "Pozdrav, zahvala in prošnja naj velja vam, bolniki, invalidi, starejši ter vsi bolni in trpeči bratje in sestre, ki ste stopili v skrivnost Kristusovega križa.Hvala vam za vašo molitev, vaše tihe žrtve,vaše pričevanje, ki odpirajo srca in dajejo rast."
Dejal je tudi, da so ga mnogi vprašali, ka- kšen bo njegov pastoralni program. "Vsem odgovarjam, da je moj pastoralni program, če smem tako reči, Jezus Kristus, njegov evangelij, njegovo delo odrešenja, ki se uresničuje v teku bogoslužnega leta 'tu in sedaj' med 'že in še ne' Božje odrešitvene zgodovine.Moj pastoralni program je odre- šenjsko poslanstvo Cerkve, ki se prvenst- veno uresničuje pri oznanjevanju evange- lija,v bogoslužju in v karitativni dejavnosti, v pomoči malim, ubogim in trpečim."
Zato molímo in darujmo trpljenje za novega celjskega škofa, dr.Stanislava Lipovška,da bi uresničil napovedani pastoralni program.

foto in tekst: Tone Planinšek

Moja srečanja

Med televizijskim prenosom posvetitve in umestitve no- vega celjskega škofa,g.Stanislava Lipovška sem se spomnil naključnih, kratkih srečanj in trenutkov z njim.
Prvič sem se srečal z njim pred dobrega četrt stoletja,v času,ko je diakonija držala roko nad delovanjem Bratstva bolnikov in invalidov. Bilo je srečanje v prostorih ško- fijske avle v Mariboru. G. Lipovšek me je dvignil iz avtomobila na invalidski voziček. Ob tem se mi je preprosto predstavil z ime nom in s krepkim stiskom roke.
Drugič sem se srečal z njim, ko je med te- dnom birmal prijatelja na vozičku in je iz kratkega obreda birme dogodek povzdignil v liturgično bogato slovesnost.
Močno se mi je zapisalo v spomin tudi sre- čanje z njim, ko sem na Slomškovem trgu neko pomlad čakal ženo in je prišel iz stol- nice, njegove župnijske cerkve, kjer je na široko odpiral okna in vrata. Pozdravil me je s svojim mogočnim in prijaznim glasom in spontano omenil, kaj je delal. Meni pa je spontano 'ušlo', da je to odpiranje oken in vrat povsem v duhu smernic drugega vati- kanskega koncila. Pritrdil mi je in poudaril, da je to odpiranje in zračenje vedno znova potrebno.
Nazadnje sem ga srečal na mestnem po- kopališču, kjer se je pred pogrebom svoje- ga župljana sprehodil še do duhovniškega groba in še naprej do pozabljenih grobov, jaz pa sem z vozičkom ubiral bližnjico po potki čez pokopališče,vračajoč se iz lekar- ne ter se tako ognil oviram na poti.Pozdra- vil me je s širokim nasmehom in spontano kleno mislijo, ki odžene strah pred telesnim izničenjem.
Ni bilo v teh naključnih srečanjih (če na- ključja sploh so!) kakšnega osebnega poz- nanstva ali prijateljstva.Iz njega je sprego vorila le kultura človeške bližine, iz katere raste vesoljno krščansko občestvo, žup- nijska skupnost, bližina in razumevanje v družini ali redovni skupnosti ter bližina z Bogom.

Jože

Opravičilo - popravek V prejšnji številki Prijatelja (2010-2) je v rubriki Obiskali smo prišlo do napak. Na str. 34: ...natančneje v Češnjicah nad Frankolovim,... Pravilno: ...natančneje v Sojeku,blizu Črešnjic nad Frankolovim,... Na str. 35: Pri sestrah je ostala do pre- obleke pred poslanjem. Pravilno: Pri se- strah je ostala do zaobljub. Na str. 35: ...od Skopja do najrazličnejših domov v Sloveniji. Pravilno: ...od Skopja, kjer je bila zaposlena,nakar se je pri 28-ih letih upokojila, s 30-imi pa odšla v Dom Tisje. Hvala za razumevanje! Uredništvo

Sveta maša je moj najlepši trenutek

Na dan svetega Florijana (4. maja) sem se odpravil proti vzhodu države. Moj cilj je bil Veržej, kjer sem se ustavil na domu Marte Janežič, ki me je s svojo nečakinjo Slavico Švab že pričakovala.

Po mojem prvo doseženem cilju sva z Marto nadaljevala pot do najinega skupno do- govorjenega cilja - obiska pri g.Martinu Maroši, salezijan- skem duhovniku, ki preživlja svojo jesen življenja v salezijanskem zavo- du Marijanišču (Puščenjakova ul. 1, 9241 Veržej).
Bila je zgodnja popoldanska ura,ko sva po- zvonila v Zavodu. Sprejel naju je kuhar, ki je preveril, ali morda g. Maroša še počiva. Nismo ga želeli buditi,zato smo počakali na g. Mirka, ravnatelja skupnosti, ki nam je predlagal, naj se za pol ure sprehodiva...
Ko sva se z Marto vrnila k Zavodu, naju je g. Maroša že pričakoval. Marto,ki jo pozna že več kot tri desetletja, je nemudoma pre poznal in ji rekel: "Marta, pa si le prišla." Lesketajoče se oči so čakale na Martin od- govor: "Saj sem vedno z vami prek molit- venega spomina."
Kljub svojim 97-tim letom je bil njegov od- ziv poln življenja in veselja. Opazil je, da je z Marto prišel neznanec. Podal sem mu roko, se predstavil... Ni mi bilo potrebno naprej razlagati, saj revijo Prijatelj dobro pozna. Marta je dodala namen najinega obiska: predstavitev našega prijatelja in zvestega sodelavca na srečanjih Bratstva v Prijatelju.
Najin gostitelj je bil vesel,da smo se ga spo mnili in takoj nama je začel pripovedovati o spominih na srečanja z bolniki in invalidi. Prisluhnila sva njegovi besedi in modrosti.
"Ni največja nesreča bolezen, ampak, da nekdo ne sprejme bolezni.Bog je odločil,da sem bolan,"je na začetku razložil,zakaj ve- čji del dneva preživi v postelji. Kljub temu je hvaležen za vse, še zlasti, da še vedno lahko séde na invalidski voziček in vsako- dnevno opravi daritev svete maše v hišni kapeli. Ostali del dneva pa zasluženo po- čiva ali pa moli, najraje rožni venec: "To je sreča,da vedno ob sebi najdem rožni venec in nadaljujem z molitvijo. Tako bom storil tudi, ko bosta vidva odšla in bom molil za vaju, tako kot za vsakega, ki me obišče."
G. Maroša je v molitvi našel svojo poklica- nost in poslanstvo v tem življenjskem ob- dobju,saj je poudaril,da je molitev pogovor z Bogom in naju spomnil na najosnovnejšo logično opredelitev molitve. Še več: "Moli- tev je predanost Bogu. Je uživanje v po- govoru z Njim," je njegova osebna izkušnja molitve.
Sprejemanje svoje bolezni in zmožnost, da še vedno lahko moli,ga osrečuje. Osrečuje pa ga tudi sreča drugih, še zlasti, če jo znamo deliti naprej. "Če vidim, da si ti sre- čna v svoji invalidnosti in znaš pomagati sebi in drugim, je to velik napredek," se je obrnil k nasmejani in zadovoljni Marti ter nadaljeval: "Malo je takih,ki najdejo pot do bolnikov. Ti si jo našla," se je spomnil sre- čanj Bratstva, ki jih je Marta organizirala in pripravljala. "Hvala, da ste mi pomagali," je Marta izrazila hvaležnost dolgoletnemu sodelavcu pri organizaciji srečanj.
Marta s hvaležnostjo pripoveduje, da je vsakič, ko se je obrnila na g. Maroša, do- bila pozitiven odgovor in obljubljeno pomoč pri izvedbi srečanja. Pa teh srečanj skozi več desetletij ni bilo malo, a g. Maroša je vedno sodeloval.
Povprašal sem ga, kaj je zaznamovalo nje- govo življenjsko pot. Že kmalu po rojstvu leta 1912 v ZDA, se je družina preselila v rodno Prekmurje, kjer je preživel otroška in mladostniška leta. Sledila je pot v salezi- janski misijonski zavod v Italijo, od tam v Čile, kjer je nadaljeval in zaključil šolanje ter leta 1939 prejel mašniško posvečenje. Petintrideset let je deloval kot slovenski salezijanski misijonar in kakor je rekel:"Pre- potoval sem severno in južno Ameriko in del Afrike.Srečal sem tudi druge slovenske duhovnike." Lepe spomine ima na lazarista, g. Jožefa Mejača, ki ga je srečal v Čilu. Po vrnitvi v domovino je deloval v številnih krajih po Sloveniji.
V letu duhovništva in evharistije sva ga povprašala tudi o pomenu svete maše. S polnim zanosom nama je povedal: "Sveta maša je moj najlepši trenutek dneva. Za duhovnika ni lepšega trenutka,kot je sveta maša. To je užitek, ko prikličeš Jezusa na oltar."
G. Maroši niso najpomembnejši zemeljski nazivi kot pričata priznanji, ki visita nad njegovo posteljo, ampak križani ter podobi Device Marije in Don Boska,ki visijo na vid- nem mestu,saj pravi:"Marija je rodila Jezu- sa in Don Bosko je nadaljeval njuno delo."
Še veliko modrih spodbud 'skriva' najin go- stitelj. Toda njegova utrujenost in ura sta kazali na najin odhod.

na obisku sva bila Marta Janežič
in Roman Travar, CM (zapis in slika)

KVAS

-  ko  Bog  iz  majhnega   naredi   veliko

Še vedno je ni večje ustvarjalnosti in ume- tnosti, ki bi zahtevala več truda, časa in moči, kot je ustvarjalnost v medsebojnih odnosih. Morda se marsikomu zdi ta 'umet- nost' nesmiselna. Morda veliko ljudi v njej ne vidi in ne najde želenih rezultatov.Mor- da se komu zdi nesmiselno vlagati preveč časa za majhne rezultate ... jaz še vedno (kljub temu,da sem bila tudi že kdaj razo- čarana) verjamem, da so naši medsebojni odnosi tisto največ, kar imamo in kar nas resnično lahko osreči.
V letošnjem letu v simboliki kruha odkriva- mo sporočilo za naše odnose. Kakor brez pšenice ni moke za kruh, tako brez naše pripravljenosti za 'živeti odnose' ne more biti dobrih odnosov. O tem smo premišlje- vali v prvi številki letošnjega Prijatelja. Se- veda pa pripravljenost ni dovolj, potrebno je iti v 'akcijo', da naši odnosi res rastejo, se gradijo... Simbol tega je voda, ki kruhu daje tisti pravi okus, pa čeprav se popol- noma izgubi in bi morda lahko celo rekli, da je v kruhu ni. To je bila tema v drugi leto- šnji številki Prijatelja. Tokrat bomo premiš- ljevali o simbolu kvasa v naših odnosih. Kvas - tako majhen košček, pa tako velik pomen.Kvas bomo v naših odnosih preime- novali v ZAUPANJE. Pa ne le zaupanje v človeka,pač pa predvsem zaupanje v Boga da zmore narediti tisto, česar mi ne more- mo. Tako kot kvas lahko iz moke in vode naenkrat naredi veliko več, tako tudi pro- stor za Boga v naših odnosih lahko naredi naše odnose res dragocene, bogate,prave
In kako jaz razumem zaupanje v Boga? Morda najlažje povem z zgodbo, ki sem jo nekje slišala. V neki vasi je prišlo do hudih poplav. Reka je naraščala in skoraj vsi lju- dje so se že preselili na varno. Le nek glo- boko veren mož je vztrajal, da ga bo Bog rešil in je ostal na svojem domu. Sosedje so ga skušali prepričati,naj gre z njimi,a je vztrajal. Ko je reka še naraščala in je voda že poplavila dom tega moža, so mimo prišli z reševalnim čolnom in ga hoteli rešiti. A vztrajal je,da bo njega rešil Bog. Reševalci so obupali in se odpeljali na varno. Ker pa reka še ni prenehala naraščati in je mož bil že na strehi, so poslali helikopter z željo, da ga rešijo. Spustili so se do moža in ga hoteli odpeljati, a mož je vztrajal, da bo njega rešil Bog. Ker so vode še naraščale, je bila moževa hiša poplavljena, mož pa je utonil. Znašel se je pred Bogom in mu oči- tal, zakaj ga ni rešil. Bog pa mu je dejal: "Poslal sem ti sosede, reševalce v čolnu ter helikopter, pa nisi sprejel moje pomoči. Več od tega nisem mogel narediti!"
Zaupati v Boga pomeni zame najprej nare- diti vse tisto, kar jaz lahko naredim. Ko pa naredim vse, potem prepustim Bogu, da naredi še tisto, česar jaz ne zmorem. In to se mi zdi zelo pomembno tudi v naših med sebojnih odnosih. Ne smemo misliti, da je dovolj, če molimo za ljudi, ne pokažemo pa jim naše pripravljenosti,da se želimo z njimi pogovarjati,jim odpustiti,jih ljubiti.Ni dovolj da zaupamo Bogu, da bo pripeljal k nam ti- ste ljudi,ki so nam namenjeni.Sami moramo vzeti v roke telefon in jih poklicati,prijazno povabiti na obisk, se z njimi pogovoriti. In ni dovolj, da Bogu povemo, če nas kaj v naših odnosih boli, vznemirja, žalosti. To moramo povedati tudi drug drugemu ose- bno. In potem ko naredimo vse, kar je v naši moči, da z našimi bližnjimi živimo lepe odnose, polne ljubezni in notranjega vese- lja, zaupamo Bogu, da vsemu dá svoj bla- goslov.Božji blagoslov je kvas,ki iz našega prizadevanja naredi nekaj res lepega. Kajti sami smo premajhni, da bi zmogli brezpo- gojno ljubiti in odpuščati. Z Božjo pomočjo pa to zmoremo. Zato ga prosímo za moč, kadar sami ne bomo zmogli več. Prosímo za Božji blagoslov vseh naših odnosov, ki jih živimo.
Pogosto poslušam pripovedi ljudi, ki so s kom skregani. Slišim tudi vse razloge, ki so pripeljali do jeze, užaljenosti, včasih celo do sovraštva. A nikoli, res nikoli me ti raz- logi ne prepričajo, da je vredno biti v grdih in neprimernih odnosih z bližnjim.Saj je res, da ne moremo z vsemi biti najboljši prija- telji. Različni smo si in ni potrebno, da si želimo,da bi nas imeli vsi radi.A to,da komu ne zmoremo pogledati v oči, da se koga izogibamo ali nismo pripravljeni izmenjati z njim niti ene besede,to ni primerno in pred vsem ne osrečuje,ne prinaša srčnega miru. Mnogokrat naše neprimerne besede priza- denejo naše bližnje. Morda marsikdaj izre- čemo besede, ki bi jih že čez eno uro želeli za vedno pozabiti. A izrečenega se ne da vzeti nazaj. Vedno pa imamo možnost, da prosimo za odpuščanje. Pa ne čakajmo na drugega.Junak ni tisti,ki dokaže svoj prav; junak je tisti, ki je sposoben odpustiti in ponovno začeti graditi porušen odnos. Te- ga bi si želela med nami v Bratstvu, med nami v župniji,med nami v službi, med nami doma, med nami v Sloveniji, med nami po vsem svetu. Imejmo ta pogum in zaupajmo potem Bogu, da bo on naredil tisto, česar mi ne zmoremo. Pa ne bodimo neučakani, kajti Bog ne dela po naši logiki. Njegova logika je drugačna in razumeli jo bomo ve- rjetno šele takrat, ko bomo objeti v Božji ljubezni nebes zmogli drug drugega res prav ljubiti.

Polona Malovrh

»To delajte v moj spomin«

Ob branju Svetega pisma Stare in še po- sebej Nove zaveze kmalu ugotovim,da nam Jezus nikoli ne vsiljuje svoje neizmerne skr- bi in ljubezni do nas. Kot neuke ribiče nas prijateljsko vabi, naj ne pomišljamo, ampak naj mu v zaupanju sledimo. Priteguje nas z zgledom svoje dejavne ljubezni, ki naj pre- vzame naša srca,kar bo spremenilo ne sa- mo nas, ampak vse človeštvo - ves svet. Saj tako kot je Božja ljubezen Očeta poro- dila svet, ga Sinova ljubezen iz dneva v dan darovana na križu,obnavlja in po Sve- tem Duhu poživlja.
Zelo sem hvaležna domačemu župniku, ki mi je izročil drobno brošurico z naslovom Dar Jezusovega Srca. Z njo me je uvedel v obhajanje prvih petkov. Vse vabim v to odrešujoče obhajanje 'petkov trajne ljube- zni', kot o obhajilu piše v knjižici. Saj nam po skrbno opravljeni mesečni spovedi, ob- hajilu, molitvi in sveti maši v srcu daje ob- čutiti svojo obljubo, da bo šel z nami skozi življenje in bo z nami celo ob smrtni uri.
Da pa je v meni pognala želja po evharistiji in čaščenju Najsvetejšega,me je sprelete- la ganjenost prvič, ko sva bili s prijateljico pri sveti maši v cerkvi Sv.Jožefa v Ljubljani Ker sem se takrat že kot odrasla šele pri- pravljala na prvo sveto obhajilo in prejem svete birme, sama še nisem smela prejeti živega Kristusa, mi je ta Jezusu predana žena - moja učiteljica slovenščine - priše- pnila: "Prejela bom obhajilo v mislih nate." Kot topel vzgib v srcu mi je prišel na misel vzklik: "Gospod, nisem vredna, da prideš k meni, ampak reci le besedo in ozdravljena bo moja duša!"
Tega vzklika takrat še nisem znala razložiti in ga uvrstiti v dogajanje evharističnega bogoslužja.Zdel pa se mi je zelo pomemben Tako ponižen in hkrati roteč k ozdravitvi moje duše. Večkrat na dan sem ga ponav- ljala in ga ponavljam še zdaj.
V tej moji odločilni izkušnji evharistije sem prepoznala v svojem bližnjem Jezusove be- sede: "Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo dá življenje za svoje prijatelje."
Zdaj, ko se svete maše udeležim večkrat tudi med tednom, ugotavljam, da se me posamezne duhovnikove besede skozi vse bogoslužje prav posebej dotaknejo in me v mislih spremljajo tudi na poti domov in v življenje.
Najpomembneje je, ko se po duhovnikovih posvečenih rokah darovani kruh spremeni v živo navzoče Kristusovo telo, ki se daje za nas do konca na križu;in se vino v keli- hu spremeni v Kristusovo kri,nove in večne zaveze, ki se preliva za nas vse v odpuš- čanje grehov...
Tako doživim Kristusovo darovanje na vé- liki četrtek, ko nam po duhovniku naroča: "To delajte v moj spomin!"
Ta velika skrivnost naše vere oziroma to globoko doživljanje evharistije mi vedno drugače odzvanja v srcu,ko slavim Gospo- da in se navdušeno zahvaljujem, da se je ponižal in stopil v moje srce: "Zahvaljujem se ti, da sem mogla priti sem v tvoje sve- tišče in se ti pokloniti."
Včasih, ko je srce polno vsakdanjih skrbi, raztreseno in razpeto na vse konce, pa ostanem nema. Kot da ne bi bila pri službi Božji. Vendar me to ne omaje,da ne bi na- slednji dan molila: "Dragi Jezus,vem,da veš tudi za mojo temo. Zato se ti še bolj zah- valjujem tudi zanjo, saj si me že dostikrat priklical v veličastno zarjo Vstajenja in si mi pomagal zaživeti znova."
Med dvanajstimi Jezusovimi obljubami,ki jih je v zasebnem razodetju razkril redovnici Marjeti Mariji Alacoque želim poudariti če- trto: varno zavetje jim bom v življenju,po- sebno ob smrtni uri; tisti, ki mi bodo vdani in meni posvečeni, se ne bodo pogubili. Ta me je zelo nagovorila in me spodbudila k pisanju.Samo za njim ponavljam: "Tako kot je Jezus varno zavetje nam,bodimo tudi mi zavetje žalostnim, bolnim, trpečim, osta- relim, jetnikom... našim bližnjim. S tem nas Jezus vabi k dejavni ljubezni."
Naj zaključim z novomašnim geslom naše- ga dragega duhovnika Kolje iz Jakobovega pisma: "Kakor je namreč telo brez duha mrtvo,tako je mrtva vera brez del." (2,26)

Doroteja Lampič

Domus persona-zdravje v tvojem domu

"Poiskati moramo rešitve, ki bodo pravične za ljudi v težavah in bodo koristne za vse"
To je bila osrednja povezovalna misel v nagovoru deželnega odbornika Vladimirja Kosiča, zadolženega za vodenje področja zdravstva pri deželni vladi v Trstu ob od- prtju razstave in sklopa prireditev na trža- škem sejmišču od 14. do 18. aprila 2010.
Gospod Kosič uporablja invalidski voziček in po mnenju ljudi, ki poznajo njega in/ali njegovo delo, njegova življenjska zgodba močno zaznamuje njegovo delo. Izostren ima posluh za 'obrobne ljudi in stvari' - za rešitve, kako bolnega ali invalidnega ume- stiti v središče življenja, ko ga odrinejo na obrobje.
V okviru razstave so prikazali najnovejša odkritja na znanstvenem, zdravstvenem in tehničnem področju, ki lahko olajšajo živ- ljenje prizadetim v svojem bivalnem okolju in povečajo samostojnost nas, ko se sre- čujemo z različnimi težavami, ki jih prinaša bolezen ali invalidnost. Včasih trajno, vča- sih le začasno.
Prireditelji so s sejmom poskušali nagovoriti ljudi k novi kulturi in vzorcem razmišljanja ter delovanja, kjer so v središču človek in njegove potrebe. Socialno skrbstvo naj sloni na poglabljanju zavesti med ljudmi, da lahko fizične in psihične težave dohitijo vsakega človeka začasno ali trajno.
V štirih dneh je svoje rešitve prikazalo sko raj sedemdeset razstavljavcev iz severne Italije, Koroške in Slovenije. Prikazane so bile novosti, ki ljudem olajšajo življenje v svojem domačem okolju tudi tedaj, ko os- tarijo ali že prej, če zbolijo ali postanejo invalidi. Predstavljena je bila univerzalna stanovanjska oprema,ki je ni potrebno pri- lagajati novim potrebam, ko nas 'zadene'.
Še vedno in vse prevečkrat gradimo hiše in stanovanja,ki ne upoštevajo in ne spoš- tujejo potreb ljudi s telesno težavo.Pri tem pa zdravi pozabljajo ali odrivajo od sebe misel, da se bodo med njimi morda znašli tudi sami.
Poenostavljeno nakazano; nekoliko širša vrata brez odvečnih pragov pridejo prav ljudem v vseh življenjskih obdobjih in situ- acijah. Širša vrata so dobrodošla,ko pelje- mo dojenčka na otroškem vozičku, ko pre- našamo večje predmete, na primer pohiš- tvo, se zapeljemo skozi vrata z invalidskim vozičkom ali nas odnesejo na nosilih.
Naj končam z mislijo g. Kosiča: "Dobrodel- nost in razmišljanje, da je vse prav, karkoli naredimo za sočloveka, je potrebno nado- mestiti s pravičnostjo in zavedanjem, da imamo vsi ljudje pravico do kakovostnega življenja."

Jože Raduha

ReCare -
vse za rehabilitacijo, integracijo in nego

Od 6. do 8. maja je na sejmišču v Celovcu bil že četrtič zapored sejem za rehabilita- cijo,integracijo in nego 'ReCare'. Prikazane so bile številne novosti o pripomočkih za nego in oskrbo starejših ter ljudi s poseb- nimi potrebami.
V okviru sejemskih prireditev je bilo tudi mnogo posvetov in večina od njih je bila usmerjena v iskanje možnosti,kako bi lahko bolan ali invaliden človek mogel polno ži- veti v okolju svoje družine.
Veliko naporov so predavatelji vložili, da bi nagovorili člane družine in sorodnike priza- detih.
Petek je bil 'dan za poslušanje' in v prvi vr- sti namenjen naglušnim in gluhim. Med po- govori pa se je izoblikovalo spoznanje, da je za vsak dober pogovor in medsebojno razumevanje najprej potrebno dobro po- slušanje.
Med obiskovalci je bilo tudi precej ljudi iz cerkvenih krogov-članov župnijskih svetov in različnih združenj za pomoč bližnjemu.
V eni skupini je bilo slišati misel v slovens- kem koroškem dialektu: "Mi smo prišli sem, da ne bomo le lepo govorili in tolažili, am- pak da bomo znali tudi ukrepati..."

Jože Raduha

V februarju 2010 je po dolgotrajni bolezni umrl član KBBI, Albin Kotnik iz Ponikev. Čeprav je bil poročen in je imel družino, ga je v hudi bolezni včasih obiskal le njegov brat. Naj počiva v miru.

NAGRADNA KRIŽANKA

V teh dneh veliko govorimo o finančni in materialni krizi,na duhovno krizo pa kar ne kako pozabljamo,čeprav je še zahrbtnejša Medtem ko materialna kriza najbolj ogroža tiste, ki so ostali brez služb in dohodkov, pošilja duhovna kriza lakoto tudi tistim, ki jim v materialnem smislu nič ne manjka. Z duhovno lakoto je seveda težko živeti in praznino je treba z nečim zapolniti, zato nekateri tekajo od enega tečaja za samo- uresničitev do drugega, drugi vse stavijo na pozitivno energijo in zdravo hrano, tre- tji se zatekajo v objem omame. Lakota pa ostaja. Kot ponavadi je tudi v tem primeru rešitev zelo preprosta.Kristjani jo poznamo nakazuje pa jo tudi geslo naše tokratne križanke.
Rešitev (geslo v obeh označenih vrsticah in stolpcu) prepišite na dopisnico ali kar- ton v njeni velikosti ter jo do 1. julija 2010 pošljite na naš naslov: PRIJATELJ, Tabor 12, 1000 Ljubljana; s pripisom: KRIŽANKA. Obenem izrežite in nalepite kuponček, ki je pod križanko.

JAZ SEM VSTAJENJE IN ŽIVLJENJE.

1. MARTINJAK Marija, Češnjevek 2, 4207 Cerklje, prejme knjigo Nadine Gordimer, Pobran; 2. DJOKIĆ Ranko Ul.svobode 109 6330 Piran, prejme knjigo Miloša Mikelna, Mesto ob reki; 3. RUPNIK Jakob, Zadlog 41, 5274 Črni vrh nad Idrijo, prejme knjigo Martina Kuchlinga,Umor v zaspanem mestu 4. NOVAK Jože, Gorenje Laknice 20, 8230 Mokronog, prejme knjigo Metke Klevišar, Umetnost sobivanja; 5. ŠKRABEC Milka, Nova vas 53, 1385 Nova vas, prejme kle- kljan prtiček; 6. COKAN Danica, Gotovlje 96A,3310 Žalec,prejme knjigo Janje Blatnik Na poti življenja ni sreče brez trpljenja; 7. MLAKAR Frančiška, Golišče 94, 1281 Kresnice, prejme knjigo Zvoneta Modreja, Sreča je metulj.

Čestitke izžrebanim in Bog povrni da- rovalcem nagrad!

Fotografije: ŠKOFOVSKO POSVEČENJE DR. STANISLAVA LIPOVŠKA V CELJU...

»Blagor krotkim, kajti deželo bodo podedovali«

Polona Malovrh

»Takrat sem v srcu čutil, da moram reči: »Da.« In ko sem to rekel v srcu in duši,me je oblilo veliko veselje, mir, tolažba.«