DRAGI PRIJATELJI!

Maj in oktober sta Marijina meseca, saj v maju slavimo Marijo v šmarnični pobožnosti v oktobru pa v molitvi rožne- ga venca. Avgust in september pa sta zaznamovana z največjima Marijinima praznikoma: Marijinim vnebovzetjem in njenim rojstvom.
Krščansko izročilo poroča, da se je Ma- rija rodila Ani in Joahimu, ko sta bila že priletna in nerodovitna.Zato sveti Janez Damaščan pravi o sveti Ani,da je ostala nerodovitna, da bi milost rodila sad. Roditi se je morala tista prvorojenka, iz katere se je potem rodil prvorojenec vsega stvarstva, ki je učlovečena Bož- ja Beseda. Zato iz Marije "izvira dvojna dobrina: najprej nas vodi k resnici, po- tem pa nam rešuje življenje,zasužnjeno pod črko postave," pravi sveti Andrej s Krete in zaključuje, da si je Stvarnik v Mariji sezidal svoj tempelj,v katerem na čudovit način stvar postaja bivališče za svojega Stvarnika.
Še veličastnejše je Marijino vnebovze- tje, saj pomeni, da se na ta praznik ne spominjamo le dejstva,da Devica Marija ni bila po smrti podvržena telesnemu trohnenju, ampak predvsem njenega zmagoslavja nad smrtjo,ko je po zgledu edinorojenega Sina Jezusa Kristusa dosegla nebeško slavo.
Sveti Janez Damaščan pravi:"Spodobilo se je, da je ona, ki je v porodu ostala nedotaknjeno deviška,tudi po smrti bila obvarovana vsakršnega razpadanja. Primerno je, da ona, ki je Stvarnika no- sila pod srcem kot otroka, zdaj prebiva v svetlobi nebeške slave. Primerno je bilo, da nevesta, ki si jo je Oče izbral, biva v nebeških dvoranah. Ona, ki je svojega Sina gledala na križu in je spre jela v svoje srce meč bolečin, ki so ji bile pri porodu prihranjene, je bila vre- dna gledati Sina, kako sedi na Očetovi desnici. Spodobilo se je, da Božja Mati uživa vse, kar ima Sin in da jo častijo vse stvari kot Božjo Mater in Božjo služabnico."
Zato se priporočimo Devici Mariji, naj pri svojem Sinu nenehno prosi za nas.
Bog vas blagoslovi!

Roman Travar, CM, urednik

Fotografija na naslovnici:

p. Marko Novak, OFM iz Novega mesta, foto: Tone Planinšek

avgust

Molimo, da bi brezposelni, brezdomci in vsi,ki živijo v velikem pomanjkanju,našli razumevanje in odprtost ter konkretno pomoč pri premagovanju svojih težav. Molimo, da bi bila Cerkev 'dom' za vse, pripravljena odpreti vrata vsem, ki so zaradi rasne in verske diskriminacije, lakote in vojn prisiljeni izseliti se v dru- ge države. Molimo, da bi se vsi udeleženci v pro- metu zavedali,da jim ni dovoljeno spra- vljati v nevarnost ne sebe ne drugih.

september

Molimo, da bi v manj razvitih predelih sveta oznanjevanje Božje besede pre- novilo človeška srca in ljudi spodbudilo k delu za resnični družbeni napredek. Molimo, da bi odprli srca za ljubezen in odpravili tolike vojne in spore, ki še vedno onesnažujejo naš svet s krvjo. Molimo, da bi bil sad srečanja mladih v Stični odločitev, da bodo hodili skozi življenje z Jezusom in Marijo.

Podpis k sliki:
Tabernakelj v kapeli Splošne bolnišnice v Novem mestu, foto: Tone Planinšek

Evangelist Luka ob pripovedi o Jezusovem rojstvu poroča, da je Marija vse besede, ki so jih pove- dali pastirji, "shranila in jih premišljevala v svojem srcu." (Lk 2,19) Evangelist podobno poroča ob najdenju dvanajst- letnega Jezusa v templju: "In njegova mati je vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu." (Lk 2,51) Tako nam je Marija vzornica, kako je treba pri sveti maši poslušati Božjo besedo, jo premi- šljevati, ohranjati v svojem srcu in po njej živeti.
Pri mašni daritvi se besedno bogoslužje opravlja na ambónu, evharistično pa na oltarju. Ambon in oltar sta dve zelo zgovorni znamenji, ki razodevata, da je mašna daritev sestavljena iz dveh de- lov, namreč iz besednega in evharisti- čnega bogoslužja, ki pa sta tesno po- vezana med seboj, da sestavljata eno samo bogoslužno opravilo.
Pri ambonu bralec bere berilo, psalm po berilu, drugo berilo in poje alelujo. Tu duhovnik ali diakon bere ali poje evan- gelij ter ima pridigo ali homilijo. Pri njem so tudi prošnje za vse potrebe.
Ambon in oltar sta kakor dve mizi za kruh Božje besede in kruh Kristusovega telesa. Ambon nas spominja, da je Božja beseda "živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca." (Heb 4,12) Zanjo je treba biti odprt, kakor je bil prerok Jeremija: "Če so prišle tvoje besede, sem jih požiral; tvoja beseda mi je bila v radost in veselje srca." (Jer 15,16)
Bogoslužje ni v prvi vrsti v tem, da mi govorimo Bogu, temveč da Bog govori nam. Govori nam po Svetem pismu pri bogoslužju Božje besede, govori nam tudi po vseh besedah in kretnjah, pa tudi po sveti tihoti. Božje ljudstvo se po Božji besedi zbira, raste in hrani ter se usmerja k Bogu. Tako napreduje v veri,upanju in ljubezni. Ko Božjo besedo sprejema z vero, ga ta vodi k spreobr- njenju in novemu življenju.
Prav bi bilo,da bi se pogosto priporočali Svetemu Duhu,naj nam pomaga,da Bo- žja beseda za nas ne bo mrtva, ampak živa in dejavna. Tako bomo spoznali, da je namenjena prav nam kot dar za naše vsakdanje življenje, da bi z njeno pomočjo postajali vedno bolj Božji.Tako bomo uresničili spodbudo v Jakobovem pismu: "Postanite uresničevalci besede in ne le poslušalci, ki sami sebe varajo". (Jak 1,22)

Nedeljska berila in evangeliji so razde- ljeni tako, da v teku treh let, A, B in C, pridejo na vrsto vsi glavni deli Svetega pisma. V letu A je vodilni evangelist Matej, v letu B Marko,v letu C pa Luka. Evangelist Janez pride na vrsto vsako leto v posameznih dobah cerkvenega leta. Delavniška berila so razdeljena na dve leti, evangelij pa je vsako leto isti.
Ob nedeljah in slovesnih praznikih ima- mo trojno branje, dve berili in evangelij. Na druge dni je le eno berilo in evangelij
Pomembno vlogo pri posredovanju ma- šnih beril ima bralec, ki je za to službo lahko posebej postavljen s posebnim obredom.On bere vsa branja iz Svetega pisma razen evangelija. Lahko napove- duje molitvene namene v prošnjah za vse potrebe in bere ali poje tudi psalm med berili.
Da bodo verniki ob poslušanju beril živo doživeli vsebino Svetega pisma, morajo biti bralci zares sposobni in dobro pri- pravljeni. Brati morajo glasno, razločno in razumljivo. Samo tako bodo zbranim vernikom prav posredovali Božjo besedo

Bralec se mora pripraviti duhovno in te- hnično.K duhovni pripravi spada primer- no poznanje Svetega pisma in mašnega bogoslužja. Poleg tega mora Božjo bese do pred branjem v cerkvi sam prebrati. Tehnična vzgoja pa mora bralce vedno bolj usposabljati za umetnost branja vpričo ljudstva.
Po prvem berilu je svetopisemski psalm z odpevom, ki se navezuje na vsebino berila. Po možnosti naj bi ga peli, kajti petje zelo pomaga,da dojamemo njegov duhovni pomen in ga laže premišljujemo Če ga ne pojemo,ga je treba brati tako da bo čim bolj primeren za premišljeva- nje Božje besede.
Po drugem berilu vsi stoje pojemo 'ale- lujo' ali vrstico pred evangelijem, kakor terja čas cerkvenega leta. Z 'alelujo' sprejmemo Gospoda,ki nam bo po evan geliju govoril,ga pozdravimo in s petjem izpovemo svojo vero. Alelujo pojemo vse leto razen v postu.

PRI EVANGELIJU POSLUŠAMO KRISTUSA

Branje evangelija je vrhunec besedne- ga bogoslužja. Pri slovesni evharistični daritvi duhovnik ali diakon evangeljski knjigi izkazuje posebno spoštovanje. Za evangelij jo v procesiji nese med petjem aleluje z oltarja na ambon. Tedaj vsi stojimo. Evangelij sme brati ali peti le diakon ali duhovnik. Po evangeliju nam prav sedaj sam Kristus oznanja svojo besedo. Ljudstvo se zato na koncu zahvali Kristusu: "Hvala tebi, Kristus!"

Ko poslušamo evangelij,se spomnimo,da Kristus prav nam oznanja svojo besedo Ta beseda nas očiščuje, razsvetljuje, posvečuje, krepi in osrečuje.Kristusove misli naj bi postale naše misli,Kristusova čustva naša čustva, Kristusove sodbe naše sodbe. Tako mu bomo vedno bolj podobni.
Pri evangeliju se pokrižamo s palcem desne roke s trojnim malim križem: na čelu, na ustnicah in na prsih. Ko se po- križamo na čelu, pokažemo,da smo pri- pravljeni z razumom sprejeti evangelij. Križ na ustnicah pomeni,da bomo Jezu- sov evangelij širili z besedo. Ko se po- križamo na prsih,pokažemo,da evangelij sprejemamo na znotraj s srcem in da smo pripravljeni po njem živeti.
Po evangeliju je mašnikova homilija. To je pridiga, pri kateri mašnik razlaga be- sedilo oznanjene Božje besede ali druge dele mašne daritve. S homilijo uvaja vernike v modro razumevanje Svetega pisma in hrani njihovo vero ter krščan- sko življenje.V to oznanjevanje namreč vpleta razlago verskih resnic in pravila krščanskega življenja.

IZPOVED VERE IN PROŠNJE ZA VSE POTREBE

Na Božjo besedo,ki smo jo slišali pri be- rilih in v pridigi, odgovorimo z izpovedjo vere ter s prošnjami za vse potrebe. Z njo Božjo besedo sprejmemo za svojo in si prikličemo v spomin, kaj je glavna vsebina naše vere. Tako se dobro pri- pravimo na evharistično bogoslužje.
V prošnjah za vse potrebe prosimo za vse ljudi.Te prošnje naj bi bile redno pri mašah z udeležbo ljudstva.V tej molitvi vernikov prosimo po vrsti za potrebe Cerkve,za vladajoče in za blagor vsega sveta, za trpeče v kateri koli stiski, za krajevno občestvo in posamezne sku- pine ljudi.
Molitev začne in sklene mašnik, kratke in z modro svobodo sestavljene molit- vene namene pa napoveduje diakon ali strežnik ali kdo izmed vernikov. Uvodno mašnikovo povabilo k prošnjam za vse potrebe in njegova sklepna molitev naj bi, kolikor je mogoče, povezala berila in homilijo.Celotni sveti zbor molitev spre- jme za svojo s skupnim klicem po na- povedanih namenih ali s tiho molitvijo. S temi prošnjami izvršuje ljudstvo nalo- go svojega krstnega in birmanskega duhovništva.
Hvalevredna je navada, da pri teh pro- šnjah sodelujejo tisti, katerim hočemo pri mašni daritvi nameniti več pozorno- sti. To so na primer pri prvem svetem obhajilu in sveti birmi prvoobhajanci in birmanci ter njihovi starši in botri.

p. Anton Nadrah, OCist

Tokrat sva s Tonetom pred mikrofon povabila kurata v bolnici, p. Marka Novaka, OFM (Frančiškanski trg 1, 8000 Novo mesto). Mnogi bralci Prijatelja ste ga sre- čali v bolnišnicah. Njegove izkušnje v službi bolniškega duhovnika so zelo bo- gate. Zato mu prisluhnimo.

Pater Marko, na začetku te prosim, da se nam predstaviš. Od kod pri- hajaš?
Moja družina je iz Tacna, pod Šmarno goro,župnija Sv.Martina. Tam sem živel svoje otroštvo. Osnovno šolo sem obi- skoval v Šmartnem pod Šmarno goro, gimnazijo pa v Šentvidu.Potem sem eno leto kot 'iskalec' študiral matematiko in fiziko v pedagoški smeri. Po tem letu, ki ga imenujem 'avanturistično', sem se odločil za redovništvo in duhovništvo. Šel sem k bratom frančiškanom in zdaj sem tukaj ob reki Krki.
Imam starejšega brata in starejšo ses- tro. Živeli smo samo z mamo,ki pa je že pri Bogu. V družini sem dobil dragocena pričevanja o preprostosti življenja,srčni dobroti, čutečem odnosu do človeka, bolnika. Mama je bila zelo skrbna. Po drugi svetovni vojni je bilo veliko reve- žev in bolnikov. Kot otrok sem pomagal dvema ostarelima sestri in bratu: on je bil alkoholik, sestra pa je bila precej v letih in bolna.Prinašal sem jima kosilo in še kakšen obrok. Ta doživetja iz otroš- tva in predvsem mamino pričevanje sta 'izvor' čutečega odnosa do ljudi.
Sestra je šla v pedagoško smer. Ni se poročila.Vse življenje je bila s srcem za otroke.Deset let po drugi svetovni vojni je bila v šoli v Kartuziji Pleterje kot pr- va redna učiteljica.Potlej pa je trideset let poučevala na Ortopedski kliniki. Brat je šel v smeri medicine, postal zdravnik in si ustvaril družino.
Vse to doživljanje družinske skupnosti je zelo dragoceno, velika 'naložba' to- pline in domačnosti.

'Avanturistično' leto je bilo zate pre lomno. Kdaj pa si začel razmišljati o duhovnem poklicu?
Prve pobude so bile že v času ministra- ntskega življenja.Z nadškofom Uranom, ki je starejši, sva bila skupaj nekaj let ministranta.Potem je,kot rad rečem na- gajivo, pobegnil kot 'pojoči' na kor, jaz pa sem ostal kot 'nepojoči' ministrant ob duhovniku v prezbiteriju. Kasneje je 'Uranov Lojze' (tako smo mu rekli) odšel v semenišče, moj duhovni poklic pa je še zorel. Očitno je bilo potrebno še eno leto po maturi, lahko bi rekli 'sobotno leto' - preprosto 'razdalja' med maturo in dokončno poklicno potjo... Odločitev da grem k bratom frančiškanom, je do- zorela v poletnih mesecih. Med njimi sem doživljal veliko lepega v času mi- nistrantskih let (npr. duhovne vaje) in pri srednješolskem verouku, ki ga v naši župniji zaradi bolezni in starosti našega g.župnika nismo imeli. Zato sem se po- vezal z mladimi na Tromostovju in družil z brati frančiškani - ter končno našel družinsko življenje frančiškanov kot svojo pot.

Kako so potekala leta priprave na redovniški in duhovniški poklic?

Najprej je bilo leto noviciata na Kosta- njevici v Novi Gorici. Samostan, kjer je grobnica Bourbonov. Bili smo štirje no- vinci,vsi že z maturo ali več.Tam je zo- relo naše skupno življenje za redovniški in duhovniški poklic.Poudariti moram,da sploh nismo razmišljali,da bi bili frančiš- kani in ne tudi duhovniki,a hkrati je bila temeljna usmerjenost v Frančiškovo bratstvo: biti frančiškan, biti brat.
Po noviciatu smo šli v Ljubljano na fa- kulteto, nekaj pa jih je kmalu odšlo slu- žiti vojaški rok. Jaz sem napravil prvi semester in nekaj izpitov za celotni let- nik, ki sem ga dokončal kombinirano s poslušanjem predavanj in opravljanjem izpitov po odsluženju vojaškega roka.
Študij in priprava na redovno življenje s slovesnimi zaobljubami in na duhovniški poklic sta v klerikatu (skupnost zača- sno zaobljubljenih bratov) potekala v sozvočju.

Kako se spominjaš nove maše?

Že redovne slovesne zaobljube, ki sem jih naredil po svečnici dobro leto pred novo mašo,so poglobile pogled na Božjo izbiro in moj odgovor.Še vedno sem zo- rel v Frančiškovega brata, - ki se nikoli ne konča! Prepričan sem, da je vselej na delu Božje usmiljenje in milost. Du- hovništvo sem doživljal kot zastonjski dar, kot poslanstvo, da bi bil v službi ljudem v imenu Dobrega pastirja.
Nova maša je bila praznik veselja ob Božji dobroti in Njegovi ljubezni med nami. Skupaj s svojci, farani, redovnimi brati in duhovniki sem jo doživljal kot dar občestva mogočne povezanosti, kjer je v središču Gospodova ljubezen, ki nas je sklicala in združila v skupnost.

Kaj pa ti osebno pomeni evharistija?

Najprej želim predstaviti izkušnjo, ki je stara 25 let z duhovnih vaj za šolske sestre v Gorici, kjer sem se srečal s sestro, ki je bila misijonarka v Monte- vídeju v Urugvaju in mi je v duhovnem pogovoru globoko občuteno predstavila evharistijo. Rekla je:"Poglej,brat Marko, poglej to uboštvo. Neskončni Bog se učloveči, čisto majhen je med nami in to mu ni dovolj. Postane košček kruha, da bi nas nahranil. To je uboštvo, ki iz- haja iz neizmerne ljubezni do nas; maj- hen košček kruha, da nahrani človeka za resnično življenje, za večnost. In ta ljubezen gre tako daleč, ko zlikovci os- krunijo tabernakelj, razsujejo hostije,jih pohodijo, On, živi Bog, še vedno ljubi. In ta ljubezen v koščku kruha je čudo- vita resničnost evharistije, Božje ljube- zni, ki se spusti v našo majhnost in se v koščku kruha razlomi, da bi mi živeli."
Osebno pa še ta poudarek: kruh, lom- ljenje kruha, da Bog razlomi sebe, da bi množice postale skupnost, ko jih Božji kruh nahrani. In kot pravi sv. Ignacij Antiohijski, da je Rešnja kri pijača ne- minljive ljubezni, ki napolni človekovo srce, da bo lahko razlivalo ljubezen kot Jezusovo prebodeno Srce. Kristjan, ki se je nahranil s Kruhom življenja, naj nadaljuje delo ljubezni med tistimi, ki ga potrebujejo, da se evharistija obredja razprostre v evharistijo življenja.

Kam te je potem vodila pot po novi maši?
Najprej iz vzgojne skupnosti v Šiško, kjer sem bil eno leto še študent, pove- zan s fakulteto in z brati v Ljubljani. Nato sem bil tam še leto dni kaplan. Sedem let sem bil v Mariboru, kjer sem živel na zelo razsežni in razgibani žup- niji. Prva leta je bilo veliko dela z vero- ukom, v zadnjem obdobju, od leta 1980 do 1983, pa sem bil v bolniški pastorali v mariborski bolnišnici. Služba bolnikom je bila dragocena izkušnja. Potem sem bil šest let na Kostanjevici v Novi Gorici kjer sem začel redovniško pot.Tam sem bil v vzgojni službi kot magister novin- cev.Potlej sem šel za tri leta v Ljubljano na Tromostovje, med začasno zaoblju- bljene brate, od tam pa v skupnost v Kamnik in po šestih letih v Ljubljano, za Bežigrad. Jeseni 1994 sem iz Kamnika, na povabilo bolniškega župnika Mira Šlibarja začel prihajati kot duhovni pomočnik v Bolniško župnijo, kjer sem ostal vse do odhoda v Novo mesto.

Kako ocenjuješ svoje poslanstvo med bolniki?
Najprej moram s hvaležnostjo do Bož- jega usmiljenja povedati, da je to velik dar. Že prva izkušnja v mariborski bol- nišnici me je obogatila.V bolezni je člo- vek v svoji krhkosti potreben preproste človeške bližine. K njemu prihajam kot brat frančiškan, kot duhovnik v Jezu- sovem imenu. Se pravi, da prihajam kot služabnik svojim bratom in sestram. V središču je milost, da lahko sprejemam človeka v njegovi skrivnosti z velikim spoštovanjem in ljubeznijo. V njegovem trpljenju se nenehno učim odnosa, da sem odprt za besedo, molk, poslušanje, molitev v srcu,ki neprestano kot žubo- reč potok izvira iz duha in srca ter po milosti spremlja ta odnos, da kot bolni- ški duhovnik bolnemu in trpečemu lahko izročim tisto, kar je dano zastonj - dar upanja.
V moji izkušnji na Onkološkem inštitutu želim najprej poudariti skupnost z g. župnikom Mirom Šlibarjem in z brati duhovniki ter s tistimi, ki so prihajali v Bolniško župnijo kot pomočniki. Skušali smo živeti v občestvu, da smo v not- ranji povezanosti prihajali k bolnicam in bolnikom, k osebju in svojcem. Prizade- vali smo si, da smo vedno prihajali kot prinašalci upanja in vsega tistega, kar Bog daje, da v bolniku okrepi zaupanje: človeško bližino v zvestobi, povezanost v molitvi, zakramente,da bo bolnik zdr- žal, vztrajal, se boril in mu ne bo ugas- nilo upanje... Ko pa bolezen napreduje in bolnik hudo trpi, ko pride čas posla- vljanja, takrat naj še posebej začuti toplino človeške bližine, ki je zvesta, pristne in iskrene besede, ponižnega molka ter poslušajočega in čutečega srca, ki moli. V vsem tem je navzoča milost,ki človeka dviga,mu daje upanje, moč in zaupanje, ga odpira svetlobi, da se bo lahko prepustil in izročil Bogu, ko pride ura smrti.

In kakšno je tvoj poslanstvo v no- vomeški bolnišnici?
Posegel bom nekoliko nazaj. Prišel sem za zelo dragocenim svojim bratom, po- kojnim p.Lukom,ki je bil več kot dvajset let bolniški duhovnik v novomeški bol- nišnici. Ustvaril je ozračje domačnosti: povezanost z bolniki in osebjem. Nje- gova dobrosrčnost, humor, odprtost, živa drugačnost je pravzaprav bogatila življenje v bolnišnici. Prišel sem, da s hvaležnostjo in z ljubeznijo nadaljujem njegovo delo...
Poudariti moram, da je odprtost osebja in povezanost z njimi zelo dobra. Pozna se, da je domačnost živa tudi zaradi okoliščin. Kot regionalna bolnišnica je naravno bolj povezana z okoljem in lju- dmi. Duhovna oskrba je dobro vraščena v celotno prizadevanje za bolnikov bla- gor. Zares, Bogu hvala za to odprtost in povezanost, zelo je potrebna!

Sodeluješ tudi s slabovidnimi in sle- pimi. Kdaj si začel poslanstvo med njimi?
Pobuda je prišla s strani sester Notre- damk. Med njimi je bila ena od sester slabovidna. Prvi korak je bil v adventu 2004 -priprava na božič. Potem smo se dobili v postu in pokazalo se je, da bi bilo dobro imeti še eno srečanje, in to je v juniju ali v septembru.
Ta srečanja so zelo lepa, saj gradijo občestvo in predvsem povezanost med njimi.Pomembno je,da pridemo odprtega srca in skupaj preživimo dan najprej ob prijateljskem klepetu,kako smo preživeli minuli čas. Nato imamo uvodno molitev in témo,ki se nadaljuje s pogovorom po skupinah.Vsebina je naravnana na litur- gični čas in določen odlomek iz Božje Besede. Srečanje med letom je izrazito biblično. Možnost je tudi za osebni du- hovni pogovor med delom po skupinah. Po sklepnem pogovoru je sveta maša in nato druženje pri kosilu, ki je v adventu povezano s sv. Miklavžem, v postu z materinskim dnevom oziroma dnevom staršev, poleti pa v kakšni drugi obliki.

Bil si tudi na srečanjih Bratstva?

Da. Z Bratstvom sem še vedno v stikih, čeprav ne tako pogosto,kot je bilo prej Povezanost je nastala po pokojni s. Mihelangeli na razstavi ročnih del bolni- kov in invalidov v Mariboru (leta 1980). 'Naveza' je ostala trdna, kljub temu, da sem odšel iz Maribora na Goriško in po- tem v Ljubljano ter še naprej...
V času bivanja na Goriškem pa se je začelo druženje tudi z gibanjem Vere in luči.Takrat smo začeli tudi s to skupino Povezava z Bratstvom ter Vero in lučjo poteka nekako v dialogu in kolikor je v danih razmerah možno. Tukaj na Do- lenjskem sem bil pred nekaj leti na zelo lepem srečanju Bratstva s tega podro- čja v Semiču,ki ga je organiziral g. Jože Nemanič iz Božakovega.

Nam lahko še na kratko predstaviš karizmo sv. Frančiška?
Najprej želim misel popeljati k lepemu doživetju v Bratstvu bolnikov in invali- dov na Mirenskem gradu, kjer smo imeli pred nekaj leti na duhovnem vikendu temo o karizmi sv. Frančiška. Zelo sem bil vesel tega povabila takratnega du- hovnega asistenta, g.Vladota Bizanta.
Frančišek,asiški ubožec,je s svojo maj- hnostjo, preprostostjo in predanostjo Kristusovi ljubezni na La Verni vzkliknil: "Ljubezen ni ljubljena" in oblile so ga solze. Frančišek je trubadur te ljubezni, predan Kristusovi čudoviti, neskončni in nedojemljivi ljubezni,ki se spušča k člo- veku in postane majhnost, ubožnost. Doživel jo je v Grecciu, ki ponazarja Betlehem in v predanosti na La Verni, ki je 'Frančiškova Kalvarija', ko se je ves izročil Križanemu,ki ga je potem zazna- moval z ranami kot potrditev njegove ljubezni - ljubezni,ki se predaja Kristusu s hvaležnostjo, hrepenenjem in spokor- nostjo.
Globok je Frančiškov čut za skupnost in bratstvo, korenita je njegova odločitev za uboštvo in preprostost. Vse to ga je vodilo, da je spodbujal brate, naj živijo ubogo, preprosto in pristno sredi življe- nja. Naj oznanjajo Božjo ljubezen tudi brez besed, naj pričujejo za ljubezen, ki se je darovala kot križana.
Mene je Frančišek posebej prevzel, ko je na poti kot iskalec, da bi prepoznal Božji klic, odločitev za Gospoda, v ob- jemu gobavca pod Assisijem prepoznal Kristusa. Ko se je namreč srečal z go- bavcem,mu je notranji glas tako močno spregovoril, da je šel s konja, ga kljub naravnemu odporu do gobavcev objel in v njem prepoznal Kristusa - svojega in gobavčevega Odrešenika. Ta objem je Frančiška tako spremenil v njegovi notranjosti in ga napolnil, da je potem čuječe odkrival Kristusa v najbolj ubo- gih. V noviciatu je tudi pošiljal svoje brate h gobavcem, da so jim stregli. To srečanje je zaznamovalo Frančiška za služenje ubogim -hotel je biti ubog med ubogimi.

Za konec te prosim še za sklepno misel za naše prijatelje bralce.

Hvaležen sem vama za vajin obisk, za povabilo in prosim,naj Božja modrost po slabotnosti in majhnosti Frančiškovega brata spregovori bralcem Prijatelja...
Uredništvu,bralcem in Bratstvu želim,da bi v življenju, predvsem pa v trpljenju, prepoznavali to, kar sta evharistično leto in evharistični kongres približala kot svežino življenja, kot izvir, da je evharistija resnično razlomljeni Gospod, kruh življenja,tisti,ki edini lahko nahrani ker samo Jezus daje življenje in ozdra- vlja, saj je usmiljena ljubezen, je pre- bodeno srce... In da bi to v Bratstvu in nasploh kot Jezusovi prijatelji vse glo- blje doživljali kot dar ter kot nalogo in poslanstvo, da iz evharistije sami po- stajamo razlomljeni kruh v hrano drugim in tako ustvarjamo živo skupnost,s tem pa tudi širši družbi in svetu pričujemo, da Kristus živi, da smo njegovi prijatelji ter da je vredno biti njegov prijatelj!
Uredništvu Prijatelja pa se ob koncu pogovora zahvaljujem za veliko delo in voščim še mnogo sočnih sadov v Prija- telju za prijatelje...

P. Marko nama je na kratko še razkazal bolnico in srce duhovne oskrbe -kapelo Priporočili smo se Jezusu za zdravje in prosili za vse,ki se zdravijo v bolnišnici. Po slovesu pa se je najin gostitelj od- pravil po obiskih k bolnikom in prepričan sem, da jim je v svoji preprostosti in ljubezni prinesel obilje milosti in tolažbe v Jezusu Kristusu.

Na obisku sva bila: Roman Travar, CM (zapis) in Tone Planinšek (slike)

Bolnik mi je zaupal: "Ločitev od obleke je bila zame v bolnišnici zelo boleča. Ko sem oblekel preveliko pižamo brez dveh gumbov,se nisem več počutil kot oseba ampak kot primer. Ni dvoma, da pižama ali bolniška halja naredita bolnika.Zdra- vstveno osebje razpravlja o meni kot o primeru in ne kot o osebi z imenom. So trenutki,ko imam vtis,da nimam več niti obraza. Zdravnika zanima le moj bolni organ in ne moje bistvo. Redko kdo mi ponudi roko ali me pogleda v oči. Več- krat me kličejo na pregled, ne da bi mi prej razložili, kako bo pregled potekal. Izpostavljen sem opazovanju in pregle- dovanju golega telesa. Nikogar pa ne zanima, kdo sem in kaj doživljam. Želim ohraniti svoje ime in svoj obraz. Zvečer molim: ›Gospod, obleci me s svojim po- gledom.To svojo revščino želim preživeti s Teboj. Ti me edini kličeš po imenu in poznaš moj obraz. V tvoje roke se Ti ves izročam, varuj mene in blagoslavljaj zdravstveno osebje.‹"
Med zdravljenjem je duhovna oskrba prav tako potrebna kot zdravstvena, čeprav nanjo večkrat pozabljamo. Du- hovna oskrba naj bo prisotna v vsakem spremljanju bolnika. Duhovni negovalec ni samo bolniški duhovnik, ampak vsak, ki pride z bolnikom v stik: vratar,zdrav- stveno osebje, družina, prostovoljec... Onkološko bolníco je še po desetih letih ob vsakem obisku bolnišnice zabolel stavek, ki ji ga je izrekel pobiralec par- kirnine:"Veste,od tukaj se malokdo vrne živ." Medicinska sestra,ki sicer strokov- no prevezuje rano bolniku, hkrati pa se s sodelavko pogovarja, kam bo šla na počitnice, gotovo celostno ne oskrbuje bolnika.
V novozgrajeni bolnišnici, vrhunsko op- remljeni, je mama spremljala svojo pet- letno umirajočo hčerko 24 ur dnevno. Zdravstveno osebje se je ves čas ukvarjalo le s hčerko, nihče pa ni mame vprašal, kaj ona doživlja. Mama je bila zaskrbljena, prestrašena, žalostna in utrujena. Ko je bolelo hčerko, je bolelo tudi njo. Tudi mama bi potrebovala ob sebi spremljevalca, ki ga med zdravst- venim osebjem bolnišnice ni bilo. Edino oporo je imela v socialni delavki, ki je prihajala na obisk od zunaj. Vedno je prišla na obisk k obema in je sočutno spremljala obe, umirajočo hčerko in za- skrbljeno mamo.
Pri duhovni oskrbi ne gre samo za od- nos med posamezniki.Medicinska sestra Mihaela Skobrne pravi: "Upoštevati je treba tudi duhovnost institucije, ki se kaže v njenem splošnem razploženju, pravilih in celo opremi in se vprašati, kakšen je ta vpliv na umirajočega bol- nika." Žalujoča hčerka,ki ji je pred dve- ma tednoma umrla mama, mi je rekla: "Ne morem prehvaliti zdravstvenega osebja v bolnišnici, kjer so šest dni so- čutno skrbeli za mojo mamo. Dali so ji celo svojo sobo, da sem bila lahko noč in dan ob njej.

Strežnice, sestre in zdravniki, prav vsi so bili zelo pozorni do naju obeh. Nikoli se nisem počutila odveč. Spremljali so me, da sem jaz lahko spremljala umirajočo mamo. To je bil zame sveti čas. Povedali sva si stvari, ki si jih do sedaj še nisva nikoli. Ker mama ni mogla več govoriti, je s tresočo se roko na listek zapisovala svoje želje in naročila. Od vsakega posebej v družini se je mirno poslovila. Brez spodbude zdrav- stvenega osebja nikoli ne bi imela poguma biti ob umirajoči mami, tudi ob trenutku smrti.Za možnost bližine ob umirajoči mami jim bom večno hvaležna."Če so odnosi med bolniki,svojci in zdravstvenim osebjem har- monični, potem so tudi bolniki bolj umirjeni. Duhovno zdrav je tisti, ki čuti,da je njego- vo življenje osmišljeno in izpolnjeno. Bolnik mi je zaupal: "Čeprav sem v plenicah in nepokreten, še vedno lahko ljubim, upam in verujem." Mnoge duhovno prebudi šele neozdravljiva bolezen.V duhovni oskrbi naj bo prostor za sočutje, poslušanje, dotik, upanje,resnico in odpuščanje.Če so odnosi med bolniki in njihovimi spremljevalci so- čutni in iskreni, potem je možno tudi v bo- lezni počivati v Ljubezni. Frank Ostaseski: "Če želimo biti sočutni spremljevalci, mora- mo vključiti sebe. Dati sebe, to te ponese v izkušnjo." Tudi izkušnje ob bolnikih so lahko lepe.
Bolniki nam omogočajo,da stopamo v sveti prostor, ki je večji od našega lastnega življenja ter da znamo ceniti preproste in vsakdanje stvari.
Zdravstveno osebje je vedno le orodje v božjih rokah,naj se tega zaveda ali ne.Bog je tisti, ki daje rast in celostno ozdravlja. Boga vedno bolj doživljam kot zvestega spremljevalca pri svojem delu, posebno v težkih situacijah. Naj zaključim z eno od desetih zapovedi za zdravstveno osebje,ki jih je zapisal Alessandro Pronzato v knjigi Križev pot bolnika: "Imej me za celoto. In tudi ti bodi v vsem celosten. Zato me ne vklepaj v klinično tablico, ti pa se ne skri- vaj za svojo poklicno vlogo."

Janja Ahčin

ALI JE MOGOČ ZDRAV DUH V BOLNEM TELESU IN KAKO?

Pomenljiv naslov 18.razstave izdelkov bolni kov in invalidov 'zdrav duh v bolnem telesu' smo v spremljevalnem programu ponudili kot vprašanje: ali je mogoč zdrav duh v bolnem telesu in kako? Naš namen je bil osvetliti različne vidike zdravja,obenem pa preveriti in poglobiti trditev,ki smo jo izbrali za vodilo razstave 2008.
Tokrat objavljamo tretji in zadnji del raz- mišljanja dr. Jožefa Štupnikarja.

Darinka Slanovec

(nadaljevanje  in  konec,  III. del)

Popolnejši odgovor nam daje v No- vi zavezi (NZ) Kristus, ki z ljubeznijo pre- maga trpljenje. "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) Te besede iz pogovora z Nikodemom so središče razodetja odrešenjskega do- gajanja. Božji Sin osvobaja svet zla, ki je povezan s trpljenjem, zato Bog daje svetu odrešujočo ljubezen.
Verski pogled nam kaže, da je izguba več- nega življenja tragika, ki se konča v več- nem pogubljenju. Kristus je bil poslan, da svet tega obvaruje.
Ob vsem tem pa gotovo velja tudi kriterij, da ima človeško trpljenje tudi svoj temelj v mnogovrstni zapletenosti v greh. Nena- zadnje tudi smrt ni odrešitev od vsega trpljenja, temveč le telesnega, če gledamo s krščanskim upanjem.
Kristus je sopotnik in spremljevalec člove- škega trpljenja. Hodil je okrog in delil do- brote. (prim. Apd 10,38) V prvi vrsti je bil pozoren do vseh, ki so trpeli na duši ali telesu.Ob vsem tem pa je šel svojemu trp- ljenju in smrti naproti v zavesti poslanstva da mora to storiti iz ljubezni do Očeta ter da bi se človek ne pogubil. Ostro zavrne Petra, ki ga hoče od trpljenja odvrniti. Iz- polniti se mora pismo, kot najdemo pri Iz 53,2-6:

»Pognal je kakor mladika pred njim,
kakor korenika iz suhe zemlje.
Ni imel podobe ne lepote, da bi ga hoteli videti,
ne zunanjosti, da bi si ga želeli.
Bil je zaničevan in zapuščen od ljudi,
mož bolečin in znanec bolezni,
kakor tisti, pred katerim si zakrivajo obraz,
je bil zaničevan in nismo ga cenili.

V resnici je nosil naše bolezni,
naložil si je naše bolečine,
mi pa smo ga imeli za zadetega,
udarjenega od Boga in ponižanega.
On pa je bil ranjen zaradi naših prestopkov
strt zaradi naših krivd.
Kazen za naš mir je padla nanj,
po njegovih ranah smo bili ozdravljeni.
Mi vsi smo tavali kakor ovce,
obrnili smo se vsak na svojo pot,
GOSPOD pa je naložil nanj
krivdo nas vseh.«

Spis o trpečem služabniku je neke vrste napoved Kristusovega trpljenja v določe- nih podrobnostih, ki nas vodijo naravnost v Getsemani. Kristus trpi prostovoljno in je nedolžen. Sprejme Očetovo voljo za odre- šenje in zveličanje sveta. "Moj Oče, če ta kelih ne more mimo, ne da ga pijem, naj se zgodi tvoja volja!" (Mt 26,42) Te besede so resničnost tiste ljubezni,ki jo edinoroje- ni Sin v pokorščini podarja Očetu.Hkrati pa so te besede edinstvene in neprimerljive globine ter intenzivnosti trpljenja. Besede zapuščenosti so izraz teže zla, ki ga nosi in dopolnjeno je, ko umira. V Kristusovem trpljenju je človeško trpljenje doseglo svoj vrhunec.Toda to trpljenje je bilo povezano z ljubeznijo,da bi se nihče ne pogubil. Zato je Kristusov križ studenec žive vode. S Kristusovim križem so se Jobove slutnje: "Jaz vem,da je moj Odkupitelj živ" (Job 19, 25), razodele. S Kristusovim križem se je odrešenje izvršilo, bilo pa je tudi človeško trpljenje odrešeno. Za drago ceno smo bili odkupljeni,zato po Pavlu poveličujmo Boga v svojih telesih. (prim. 1 Kor 6,20)
Odrešenik je trpel za človeka in namesto njega, zato je tudi človek poklican k dele- žnosti pri tistem trpljenju, s katerim se je odrešenje izvršilo. Darovano trpljenje po zgledu Odrešenika je odgovor, ki ga more- mo dati na vprašanje smisla človekovega trpljenja. Ta nauk posebej razvije Pavel,ko govori o trpljenju prvih kristjanov za Kris- tusa. (prim. 2 Kor 1,5; 2Tes 3,5;Rim 12,1) Kristjan v veri odkrije in sprejme, da lastno trpljenje dobiva smisel ob Kristusu. Pavel posebej podkrepi to dejstvo,ko pravi:"Sku- paj s Kristusom sem križan; ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe." (Gal 2,19-20) Pavel spozna tisto ljubezen, ki je Kristusa privedla na križ.
Ob tem se nam postavlja vprašanje, zakaj dopolnjevati in biti deležen pri Kristusovem odrešenju,mar to ni bilo popolno?Kristus je odrešenje izvršil v celoti in do konca,hkrati pa ga ni končal. V trpljenju,s katerim se je izvršilo odrešenje,se je Kristus že od zače- tka odprl vsakemu človeškemu trpljenju in se mu še stalno odpira.Kristusovo trpljenje in odrešenje hoče biti nenehno dopolnjeva- no.Človeško trpljenje dopolnjuje Kristusovo trpljenje, kakor Cerkev dopolnjuje Kristu- sovo odrešenjsko delo.
V evangeliju je poleg Kristusovega trpljenja opisano tudi trpljenje Svete družine, pose- bej Marije, Jezusove matere. Jezus je ve- dno vključeval v svoje oznanjevanje tudi trpljenje,ki spremlja človeka. "Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj." (Lk 9,23) Izkušnje človeka so, da ga trpljenje prenavlja (življenjepisi mnogih svetnikov in pričevanja mnogih ljudi). Ta notranja zre- lost človeka utrjuje v dobrem, mu marsikaj na novo odkrije,mnoge pa na novo poveže z Bogom in prešine s pravim veseljem.

DAROVANJE TRPLJENJA
Danes veliko govorimo o darovanem trplje- nju,ki je vir moči in daje Cerkvi moč notra- njega življenja. Mislim,da je jasno,da je že od nekdaj praksa v Cerkvi, da mnogi trpeči darujejo svoje trpljenje in življenje za ra- zlične namene in potrebe v Cerkvi. Tako trpljenje dobiva svoj pomen in smisel.
V evangeliju najdemo tudi tisto čudovito priliko o usmiljenem Samarijanu.Ob trpečem človeku človek ne more iti naprej, ne da bi se ustavil. Sočutje sproži tudi učinkovito pomoč. V tej priliki lahko uvidimo, da je tr- pljenje v različnih oblikah tudi prilika, da se v ljudeh prebuja sposobnost za nesebično ljubezen. Zato v krščanstvu ni pasivnosti, evangelij je življenje, ki je neprestano v akciji in gibanju. Tudi trpljenje more krš- čanstvo razgibati,ko trpeči in sotrpeči us- tvarjajo t.i. kulturo ljubezni. Kristus nas je poučil,ko je za nas trpel,naj tudi človek, ko trpi,vse usmerja v dobro in da je potre- bno storiti dobro tistemu, ki trpi.

ALI NAS JE KRISTUS PUSTIL V TRPLJENJU SAME?
Z gotovostjo lahko rečemo, da je Kristus posebej trpečim in bolnim vedno blizu. Po Cerkvi se posreduje njegovo oznanilo, po molitvi se odpira posamezniku in občestvu. Posebej pa je še to prepoznavno v zakra- mentih: spovedi,obhajilu in bolniškem mazi ljenju.V njih je Božje zdravilo in odrešenje.
Vsi smo poklicani,da blažimo in lajšamo vse oblike človeškega trpljenja tudi ob lastnem trpljenju. Kot kristjani si moramo najprej prizadevati za lastno zdravje, kot smo rekli na začetku.Cerkev in njeno učiteljstvo nas neprestano spodbujata, da bi mogli biti razpoložljivi za potrebe, stiske in trpljenje ljudi okoli nas. Nova evangelizacija, vse- slovenski pastoralni zbor, novo tisočletje tudi v tem pogledu postavlja pred našo krajevno Cerkev velik in ne lahek izziv. Ali bomo temu kos? Odvisno je od nas vseh.
Za medsebojno sodelovanje in spoštovanje si moramo v naši državi in krajevni Cerkvi še posebej nenehno prizadevati.

predavatelj na Teološki fakulteti v Ljubljani,
dr. Jože Štupnikar (konec)

V soboto,22.maja 2010,smo se člani kamniško-domžalske skupine Bratstva na pobudo Katje Miklič in Marije Vraničar odpravili na dnevno sreča- nje v Oazo miru na Ljubelju. Oaza miru je škofijski duhovno-izobraževalni in počitniški dom, nekoč Kompasov hotel ob nekdanjem mejnem prehodu Ljubelj. Kraj je obdan z gorami, gozdno zelenje mu daje poseben čar. V bližini je samevala smučarska proga na Zelenici. Čutil se je resničen mir.
Romali smo, zato smo že med potjo molili: da bi se umirili in odkrivali Božje sledi tako v samem sebi in v svojih bližnjih kakor tudi v lepoti narave...
Mašo smo nameravali imeti v cerkvi Sv.Ane vendar je bila zaradi dežja pot do nje drse ča ter nevarna, zato smo se k bogoslužni daritvi zbrali kar v sprejemnici. A to ni ni- česar odvzelo duhovni globini binkoštnega praznika. Naš duhovni pomočnik, g. Roman Travar, nas je v mašnem nagovoru spod- budil k zvestobi evharističnemu Jezusu. Pri šmarnični pobožnosti pa smo svoje misli usmerjali k Alojziju Grozdetu, ki je bil nekaj tednov kasneje na evharističnem kongresu v Celju razglašen za blaženega. Poslušali smo odlomke iz njegovega duhovnega dnevnika, kjer je zapisal, da je evharistija sonce njegovega življenja.
Naše prijateljske vezi so že toliko trdne,da je bilo razpoloženje iz ure v uro lepše. Po odličnem kosilu smo peli ob spremljavi Zla- tkove harmonike,zaplesale so tudi kuharice in 'pregnale slabo vreme'. Voditelj doma, g. Vlado Pečnik, nas je naučil peti himno Oaze miru. Zapel je ob kitari,mi pa za njim. Njegova velikodušnost in dobrosrčnost sta nas ganili, klepet z njim se je spremenil v veliko dobrih želja. Drug drugemu smo se izročili v molitev.
Vse to smo doživljali v tem odmaknjenem prostoru planin, kjer je včasih opaziti og- romne ptice ter sta si nebo in zemlja bližja Hvaležnost presvetlí prostor in besedo.

Nina, foto: Marija Presekar

Ko sem po telefonu poklicala župnika v Radovljico, g.Andreja Župana,in mu izrazila svojo željo, da bi se člani gorenjske sku- pine Bratstva srečali v njegovi župniji, je prijazno sprejel mojo prošnjo. Dogovorila sva se, da se lahko pridružimo njihovemu župnijskemu srečanju ostarelih, bolnih in invalidnih.
Zato smo se na binkošti,na praznik Svetega Duha, 23. maja, zbrali v Radovljici. Vesela sem bila, da sem lahko svoje brate in ses- tre v Kristusu zopet srečala. Povabila sem tudi duhovnega pomočnika Bratstva, g. Romana, ki se je odzval povabilu.
Zbrali smo se na dvorišču prelepega in ve- likega župnišča, kjer je bilo dovolj prostora za vse. Nekatere obraze, člane Bratstva z Gorenjske, sem videla prvič in lepo mi je bilo, ker sem jih spoznala. Pozdravila sem se z g.Andrejem, ta mi je predstavil gospo ki je pomagala pri izvedbi srečanja. Dogo- vorili smo se za potek srečanja in kdaj se bomo kot Bratstvo predstavili.
Mladi iz župnije, ki so nam pridno postregli s pijačo in pecivom, so stopili skupaj in s pesmijo začeli program.Potem je naša čla- nica prebrala kratko predstavitev Krščan- skega bratstva bolnikov in invalidov. Sle- dilo je še nekaj nastopov mladih. Preostali čas do šmarnic v cerkvi pa smo preživeli v medsebojnem pogovoru in druženju.
Odšli smo v cerkev k poslušanju šmarnic. Po njih smo počastili Marijo še z litanijami in s procesijo z Najsvetejšim po cerkvi. Ob koncu sem se še zahvalila g. Andreju, ki nas je lepo sprejel in mu izročila majhno spominsko podobico na naše srečanje.
Pred cerkvijo smo se še nekaj časa zadr- žali v pogovoru in poslavljanju, nato pa se vrnili na svoje domove. Moja pot domov je vodila preko Kranjske gore, kamor smo po- spremili Danico. Bila je srečna, ker se je lahko udeležila srečanja.
To je bil resnično lep praznični dan v čast Svetemu Duhu.

Gordana Dobrinjanin

Pismo življenja

Iz temin vsakdana prihajam k Luči.
Zrenje Duha me kliče v tišino.
Zrenje Srca me vabi v Ljubezen.
Zrenje duše me kliče k darovanju.

S temi besedami na vabilu nas je Marjetka Smrekar obvestila, da je izšla njena najno- vejša knjiga Pismo življenja (druga raz- širjena izdaja,ki jo je tako kot druge,izdala v samozaložbi). Predstavila jo je v kapeli doma Janeza Krstnika v Ljubljani, v sredo, 2. junija.
"Pišem, ker mi to narekuje življenje. Pesmi so v duši in so podarjene. Pišem takrat, ko mi to pomaga moja duša in ko sem na po- seben način v Sreči," je pojasnila v uvodni besedi.
"To je pravo duhovno bogastvo. Njeni spisi so pesmi življenju.Marjetki uspe združevati kar ljudem večinoma ne. To so križi,veselje in sreča. Združuje jih z Jezusovo pomočjo" je dodal p.Anton Nadrah, ki že dolgo spre- mlja Marjetkino duhovno rast in je knjižici dodal svojo spremno besedo.
V knjigi berem Marjetkina pisma Jezusu. Pritegujejo me z resnobnostjo in lepoto. Njena beseda je določen nagovor ali pa je ni, kot to priča tudi ta knjiga. V dialogu z Njim, ki je cilj njenega duhovnega zorenja, mi s pretanjenim občutjem razkriva, kako svojo radikalno izpostavljenost svetu, v katerem je Bog nedoločljivo daleč, prema- guje s tem, da je navzoča - pozorna je na Njegovo skrivnostno navzočnost v sebi in v drugem.
Odlomke iz knjige je z Marjetko bral prilju- bljeni gledališki igralec Zvone Hribar, sprem ljala pa ju je glasba tria dveh kitar in sak- sofona.Igrali so Lenart Rihar in Vili Koprivec ter Jasmina Arambašić.
Po branju poezije smo poklepetali ob ko- zarčku kraškega terana. Tudi Kras se Mar- jetke živo dotika, saj je rojena v Tomaju. Ponosno pove, da je sovaščanka pesnika Srečka Kosovela, ki ga visoko ceni.

Darinka Slanovec

Duhovne vaje - naš duhovni in telesni delež

Čimbolj se je dan nagibal proti večeru, tembolj se je polnil naš Dom na Zaplani, kjer je imela druga skupina od 4. do 6. junija duhovne vaje.
Naj kar na začetku povem, da je bil Dom poln, saj so bile zasedene vse posteljne ka pacitete, kar je slutilo na zanimivost teme kot tudi privlačnost predavatelja.
Po končani sveti maši v farni cerkvi je sledil pozdrav našega voditelja,Toneta Planinška in njegove namestnice, Darinke Slanovec. Po okusni večerji, ko smo napolnili tudi 'telesne baterije', smo se pripravili za prvo predavanje.
Voditelj duhovnih vaj in nekdanji dolgoletni duhovni asistent Bratstva ter prijatelj, g. Jože Zupančič,je vsakega posebej prisrčno pozdravil. Nato smo začeli s predavanjem. Tema duhovnih vaj je bila evharistija, ki je bila pred bližnjim Slovenskim evharističnim kongresom zelo aktualna. Ne le,da je bil g. Jože čudoviti razlagalec evharistije, s svo- jim nastopom je skoraj vsakega udeleženca spodbudil, da se je z vprašanjem vključil v predavanje, kar je dalo še poseben čar razmišljanjem. Marsikoga so ta vprašanja popeljala v mladostna ali celo v otroška leta, saj vemó, da se je z desetletji tudi evharistija precej spremenila. Čudovite misli so 'privrele' na dan iz raznih koncev Slovenije, saj smo bili zbrani kot velika slo- venska družina in vsakdo je imel priložnost dodati svoj kamenček v skupni mozaik.
Tudi g. Jože je bil navdušen nad vprašanji in dodal, da ni vseeno, če duhovnik med sveto mašo sam moli in odgovarja na vse molitve,ker verniki ostajajo nemi poslušalci Takšna maša izgubi pomen.Živo sodelova- nje pa spodbudi, da cerkev diha z verniki in prav to smo doživeli na duhovnih vajah.
Še zlasti pa smo doživeli sobotno večerno sveto mašo v farni cerkvi.Z g.Jožetom sta še somaševala p. Slavko Krajnc in g. Jože Pozderec. Ko smo se vrnili v naš Dom, smo zaslutili, da se pripravlja nekaj posebnega, saj so bile mize prav lepo okrašene. Med sabo smo imeli kar tri jubilante, ki so zao- krožili na okroglo: Renata, Izidor in zvezda večera: Jure Magič, ki je obrnil 70-ti list v knjigi življenja. Za presenečenje je poskr- bela Juretova hčerka, ki je prišla in pripra- vila večerjo. V imenu skupine se ji prisrčno zahvaljujem. Po okusni večerji in slastni torti je zapela Zlatkova harmonika in izva- bila iz naših grl pesmi za naše slavljence.
Dovolite mi še besedo zahvale: najprej vo- ditelju duhovnih vaj, g. Jožetu Zupančiču, ki nas je slikovito vodil do globin evharisti- je, p.Slavku Krajncu in g. Jožetu Pozdercu v upanju,da še kdaj prideta med nas. Za- hvala kuharskemu osebju, spremljevalcem in spremljevalkam in vsem, ki ste se udele- žili duhovnih vaj. Skupaj smo si polepšali naše skupno bivanje na Zaplani. V upanju, da se drugo leto zopet srečamo, vas pri- srčno pozdravljam.

Slavko Breznjek, foto: Tone Planinšek

Praznovali smo tri rojstne dneve

Na državni praznik, 25. junija, smo se že dopoldne zbrali na Zaplani.Da bi 'zdržali' do kosila smo ob pecivu in pijači malo poklepetali. Kosilo je bilo odli- čno, saj je bilo pripravljeno za tri rojstne dneve. Praznovali so jih Andreja, Nina in Polona. Ko smo popili kavico, smo nadalje- vali s klepetom in podarili slavljencem dari- la, ki jih kar ni hotelo biti konec. Sledilo je fotografiranje, ki se je 'zavleklo', saj se je vsak želel tudi posamično slikati s slavlje- nci. Naredili pa smo tudi nekaj skupinskih slik. Poleg tega pa se je nekaterim mudilo pred televizor,kjer so spremljali nogometno tekmo svetovnega prvenstva. Oglasili sta se tudi harmonika in kitara. Proti večeru smo bili povabljeni še na okusno torto. Po njej pa smo še zapeli in zaplesali.
Najlepše se zahvaljujem svoji prijateljici Andreji, ki me je povabila na praznovanje. Spoznala sem tudi njeno sestro in nečaki- njo Katjo. Bilo mi je lepo.

Andreja Zemljarič

Zlata obletnica

Tretji ponedeljek v ju- niju smo se zopet zbrali v Podutiku.Začeli smo s pesmijo in z molitvijo,ki jo je vodil doma- či župnik, Marko Čižman. Spomnili smo se naše Ane,ki je na Madagaskarju in pomaga ljudem.
Nato smo spregovorili o evharističnem ko- ngresu in ga predstavili tistim,ki se ga niso mogli udeležiti. Slišali smo tudi poročilo o srečanju bolnikov, invalidov in starejših na Brezjah.
Tisti popoldan je bil nekaj posebnega, ker smo praznovali Abrahama in naš slavljenec je bil Izidor Križnik. Voščili smo mu in dali darilo ter skupaj z njim zapeli njegovo naj- ljubšo pesem. Njegov obraz je v veselju zažarel.Nato smo bili postreženi z dobrota- mi, ki sta nam jih prinesla Izidor in njegova mama.
Lepo je, ko se srečamo in začutimo, da se imamo radi! Nadaljevanje popoldneva smo zapolnili s podajanjem žoge in z balinanjem Ti dve igri sta nam prebudili spomine na otroštvo.
Mislim,da je bilo Izidorju ta dan lepo. Abra- hama praznujemo samo enkrat v življenju, zato je pomembno, da se ima slavljenec lepo. Ura pa ni nič čakala. Ko je najlepše, se je treba počasi posloviti. Odpravili smo se v cerkev ter obiskali našega najboljše- ga prijatelja. To je Jezus, ki nas spremlja na poti življenja.
Po maši smo se še slikali pred cerkvijo, po- tem pa so nam postregli še z bonboni in s sokom.
Ob koncu smo se zahvalili Izidorju in njego vi mami ter veseli odšli na svoje domove.

Gordana Dobrinjanin, foto: Zlatko Novak

Kjer vetrič boža lica in srce

V našo družino prihaja revija Prijatelj.V njem prebiram za- nimive članke raznih avtor- jev, simpatične zgodbe, pa tudi hude življenjske preizkušnje.Izkoristila bi priložnost in nanizala na papir nekaj be- sed ob srečanju članov Krščanskega brat- stva bolnikov in invalidov na farnem dnevu na Zaplani v nedeljo, 27. junija. S tem bi rada vnesla drobtinico veselja med tiste, ki niste bili z nami.
Ob vabilu najine hčerke Vesne, ki je tudi članica Bratstva, sva se z možem odločila, da obiščeva Zaplano in se udeleživa svete maše, ki sta jo darovala župnik Blaž Gre- gorc in duhovni pomočnik Bratstva, Roman Travar.
Maša je potekala v zbranem razpoloženju, saj je vsak izmed nas v svojih mislih po- stavil na oltar svoje prošnje in zahvale.
Cerkve niso krasili samo lepo okrašeni oltar ji, ampak predvsem udeleženci bogoslužja.
Ta Farni dan pa se je s sveto mašo komaj pričel. Pridne gospodinje so nanosile veliko peciva in družno smo ob dobri hrani ter pijači nadaljevali prekrasen dan. S pozdra- vnim govorom je na sredo prostora stopil predsednik krajevne skupnosti, po teles- nem krepčilu pa je sledil kulturni program. Sodelovali so otroci iz veroučnih skupin na Zaplani in člani Krščanskega bratstva bol- nikov in invalidov.Ob zavzetosti in prikupni preprostosti nastopajočih lahko izrečem le pohvale in zahvalo,da so popestrili že tako lepo nedeljo. Glasba ansambla je raznežila marsikoga izmed nas.S svojo melodičnost- jo je vabila plesalce na plesišče. Pričel se je srečelov, katerega izkupiček so pozorni krajani namenili Domu Bratstva na Zaplani, v katerem se večkrat letno srečujejo člani na različnih duhovnih vajah in ob drugih priložnostih.
Lahko rečem, da je bila ta nedelja preču- dovita.Videti tako vesele obraze je najlep- še,kar lahko doživiš. Sama lahko dodam le še pohvale organizatorju,krajanom in vsem ki so kakorkoli pripomogli, da je srečanje potekalo v lepem okolju med dobrimi ljudmi

Marija in Aleksander Grbec,
foto: Tone Planinšek

Preživeli smo čudovit dan

Odziv na srečanje kamniš- ko-domžalske skupine KBBI na Zaplani je bil velik. Ču- dovita narava, čisti zrak in obilje sonca so privabili kar triindvajset članov in sodelavcev.
Teme so bile pričakovane: obujanje spo- minov na evharistični kongres, potrditev Lojzeta Grozdeta za blaženega in še kaj. Kongresa smo se udeležili tudi člani KBBI. Doživeli smo veliko milosti; poglobili smo vero, upanje in ljubezen. S svojim pričeva- njem in odločnostjo nas je nagovoril tudi misijonar, g. Pedro Opeka, za kar smo mu zelo hvaležni. K sodelovanju pri sveti maši je bila povabljena naša ga. Darinka z bra- njem prošnje. Lahko smo ponosni na njeno sodelovanje.
Razglasitev Lojzeta Grozdeta za blaženega nam je v čast, mladini pa v spodbudo za njihovega zavetnika.
Srečanja KBBI sta se udeležili dve članici, ki sta se udeležili kongresa leta 1935. Do- živeto sta se spominjali tudi tistega dne.
Po kratkem odmoru nam je g.Roman pred- stavil tudi prihodnje pastoralno leto, ki je leto krščanske dobrodelnosti in solidarno- sti. Spodbudil nas je k utrditvi karitativne razsežnosti v življenju vsakega kristjana in k sodelovanju ter uresničevanju le-te. Kot člani Bratstva smo del karitativne dejavno sti znotraj Cerkve in kot taki si prizadevaj- mo ohraniti in nadaljevati svoje poslanstvo v luči lastne karizme.
Srečanje smo zaključili s sveto mašo v cerkvici sv. Martina in sv. Urha, pri kateri smo sodelovali tudi s prošnjami, ki smo jih sami oblikovali.
Po kratkem klepetu, lepi pesmi ob Zlatkovi harmoniki ter dobri večerji smo se poslovili napolnjeni s Svetim Duhom in z željo na veselo snidenje v jeseni.
Hvala vsem,ki so nam omogočili lepo preži- veti dan na Zaplani: g.Romanu,Katji, Mariji Zlatku. Posebna zahvala obema Metkama, Mariji in Martini za dobro pripravljeno hrano Bilo je odlično!

Milka Žagar, foto: Tone Planinšek

Bil je Gospodov dan!

Vem in verjamem,da je na vročo julijsko soboto na povabilo naše drage Ljubice vsak hrepenel in želel v objem ter hlad starodavnega Svetokriškega samostana, kjer je bil cilj našega srečanja. 'Prikapljali' smo od vse- povsod, polni navdušenja in veselja, da se spet vidimo.
Pod mogočno senco dobro obloženega kivija na samostanskem vrtu nas je čakalo osvežilno okrepčilo. Med nami je že bil du- hovni asistent Bratstva, g. Roman, a v nekem trenutku je završalo, da je med nas prišel tudi nekdanji duhovni asistent, g. Toni Burja. Sledili so pozdravi od tistih, ki iz različnih razlogov niso mogli priti.
Duhovni razgovor je bil o dobrodelnosti - o Karitas,saj stopamo v pastoralno leto dob- rodelnosti in solidarnosti. Kdo bi nam lažje in boljše predstavil to dejavnost kot ga. Jožica Ličen, iz Škofijske Karitas Koper. S seboj je pripeljala 'novo moč' v Karitas,go. Elzo Čehovin, s katero smo hitro napletli prav prijazne vezi.
Hitro, hitro je mineval čas. Bližala se je dvanajsta ura,ko se nam je pridružil g. de- kan, Aleš Rupnik. Vedeli smo, da moramo poromat v cerkev.V tihi zbranosti, čakajoč na najsvetejše trenutke, so izpod prstov našega Zlatka zadonele orgle in napolnile ves prostor. Kar zmrazilo me je!
Ob somaševanju treh duhovnikov smo imeli 'poseben' pogled na oltar, zato se je sv. maša oblikovala v svečano dogajanje. V pridigi nam je g.dekan približal pomen časa ki ga lahko koristno ali nekoristno upora- bimo.
Rdeča nit srečanja je bil čas - 'razdajanje' časa - dobrodelnost, dobrotljivost, ki smo je bili še posebej deležni po sv. maši ob slastnem kosilu. Okrepčani in s sladoledom posladkani smo se zopet preselili na vrt, kjer nas je razveselil družabni program - tombola. Vsak je prejel dobitek, tudi če ni pokril vseh številk na karti. Veselja,radosti in smeha ni manjkalo, pa tudi ne sladkih dobrot, sadja in pijače. Za vse to so po- skrbele pridne in skrbne roke naših žena, prostovoljk iz Karitas.
Bog lonaj vsaki in vsakemu posebej, ki ste kakorkoli odprli svoje srce in roke,znali pri- sluhniti našim željam in nas tako velikodu- šno sprejeli ter pogostili. Iskren Bog lonaj našim gostiteljem, patrom kapucinom iz Vipavskega Križa.
V slogi je moč, je bila parola, ki se je tis- tega dne še kako 'izkazala'. Hvala vsem in vse dobro!

Nives Ferjančič, foto: Roman Travar,CM

Lep zgled stare mame

Pred osemintridesetimi leti sem se rodila kot nedonošenka mladi mami in utrpela po- sledice cerebralne paralize. Takrat se je govorilo, da ne bom preživela, razen če se bo zgodil čudež,vendar bo invalidnost tako huda, da se ne bom ničesar zavedala, kaj šele, da bi se česa naučila.
Čas in leta so minevala. Moja stara mama ali nona, kot ji rečem, mi je pripovedovala, da sem iz leta v leto vse presenečala s svojim napredovanjem, radovednostjo in klepetanjem.Še preden sem šla v šolo,naju je z bratom, ko sva bila pri njej v varstvu, učila prvih molitev. Naučila naju je,kako se naj pokrižava na čelo in pravilno skleneva roke v molitev. Še dobro se spomnim, kako sem ji z odporom govorila: "Nona, jaz tega ne znam in ne zmorem." Ona pa je kot zme raj v življenju vztrajno govorila: "Potrudi se in Bog te bo imel rad. Saj je On želel,da si preživela." Nadaljevala je: "Od Njega si po naših molitvah in prošnjah prejela moč za življenje." Sama sem jo le poslušala in jo čez čas vprašala: "Kje pa je Bog?" In ona je takrat mojim letom primerno z roko pokazala proti nebu. Dodala je: "Od tam te gleda dol z angeli in zato je prav, da si pridna."
Ob vstopu v šolo, ki sem jo morala obisko- vati v kamniškem Zavodu, ni bilo lahko. V tistih časih se tam ni smelo veliko ali na glas govoriti o veri. Toda nona me je ob nedeljskih obiskih vseeno večkrat peljala v mestno cerkev in mi sama ali s pomočjo župnika, če je bil tam, razlagala skrivnosti božje hiše. Moja obzorja in razum sta se širila.To je opazila tudi nona in mami pred- lagala,da v poletnih počitnicah,ko sem bila več časa doma, skupaj obiščemo župnika ter se morda dogovorimo za obisk verouka ki ga je moj brat že obiskoval med letom skupaj z vrstniki. Gospod je bil za to in si je vzel zame veliko časa. O, koliko sva se pogovarjala, molila, pa tudi takratni kate- kizem sem zelo rada barvala. Predlagal je tudi, da se kakšen petek in soboto pridru- žim verouku z bratom in sovrstniki. Takrat je bilo najlepše. Bili smo skupaj, razigrani in veseli. Vztrajnost in napori so bili popla- čani, ko sva oba s sovrstniki prejela prvo sveto obhajilo.
Z veseljem se spominjam svojega prvega obhajila.Še vedno se nasmejem,ko se spo- mnim, da sem župniku na pripravah rekla: "Jezusa- hostijo bom prejela le,če je dobra in sladkega okusa. Sicer ga ne maram." No ja, tudi to je premogla moja takratna otro- ška domišljija.
Nekaj let kasneje so me zopet na pobudo none čakale posebne in skupne priprave za prejem svete birme. Nekoliko bolj zahtevno gradivo, spoznanje, da z bratom ne bova

skupaj birmana ter takratna 'ohladitev' moje vere, so zahtevali veliko več napora. Vendar sem ob pomoči mnogih in ob moji neomajni vztrajnosti, ki sem jo verjetno podedovala od svoje none, zmogla vse in prehodila potrebno pot ter naredila odloči- len korak naproti Svetemu Duhu.
Niti sanjati si nisem upala, da bom imela možnost napredovanja v Njegovi ljubezni tudi v letih obiskovanja mladinske skupine ali kot animatorka otrok v različnih skupinah in nenazadnje kot sodelavka pri verouku za odrasle ter pri zaupanem mi duhovnem spremljanju.
Ja, danes vem,draga moja nona,kaj pome- ni, potruditi se. Hvala ti za tvoj lep zgled! Hvala tudi staršem in duhovnikom za razno vrstno pomoč in spremljanje moje verske vzgoje. Danes vem, da me Bog ljubi, mi pomaga in z mojimi majhnimi koraki dela čudeže.

Nives Fabčič

Slovenski evharistični kongres, Celje 2010

Tega jutra in dneva sem se v svoji duši veselila že dolgo časa, saj smo se na Slovenski evharistični kongres v naši župniji duhovno dobro pripravili. Že nekaj dni prej sem se z vlakom odpeljala v Ljubljano,da sem lahko v Celje romala sku- paj s prijatelji invalidi, z Marijinimi sestrami ter z zvestimi pomočniki.
Ni mi bilo težko vstati ob petih zjutraj, s ptičjim petjem in s pomočjo s. Helene. Vso pot smo molili rožni venec in tako bili pove zani s tisoči romarji na poti. Ob prihodu na stadion se nisem mogla načuditi mogočni množici bratov in sester,ki so me obkrožali skupaj z Jezusom.Moč mašne daritve,priče vanje misijonarja Pedra Opeke ter razglasi- tev pogumnega mučenca Alojzija Grozdeta za blaženega so me ponesli k vsakemu posebej in k vsem po svetu. Tako močne povezanosti, edinosti, ljubezni in moči ni- sem začutila še nikoli prej.
Da, to je bil dan,ki ga je naredil Gospod za vse brez razlik. Evharistija je in bo sonce mojega življenja. Hvala Bogu tudi za zuna- nje sonce,za požrtvovalne organizatorje in nepozabno dogajanje, ki si ga želim doži- veti vsaj še enkrat v zemeljskem življenju.

Nives Fabčič, foto: Tone Planinšek

Del sobote pred evharističnim kongresom v Celju sem preživel pri 87 let stari teti Mici, ki 24 ur dnevno prebije v postelji.
Vmes smo vklopili radio Ognjišče,ki je spre mljalo pot in romanje brezjanske Marije na kongres. Težko je z besedami opisati,s ka- kšnim srčnim veseljem je poslušala prenos slovesnosti iz Šentjurja in kako mladostno ter zanosno je zazvenel njen glas, ko je skupaj s pevci pela Marijine pesmi.In koliko romarskih spominov je po slovesnosti pri- vrelo iz nje...

Jože

42. romanje invalidov, bolnikov in starejših na Brezje

Komaj smo se pošteno poslovili od majnika, ko smo večer za večerom ob šmarnicah častili nebeško mater Marijo, že je bil pred nami mesec junij, ko čas- timo presveto Srce Jezusovo. Je pa v juniju tretja sobota že nekaj deset letij rezervirana za vseslovensko romanje invalidov, bolnih in trpečih k Mariji Pomagaj na Brezje, ki k njej pridejo po tolažbo.
Med molitvijo rožnega venca se je prostor pred baziliko počasi polnil.Letos ni bilo gne če, saj so mnogi imeli priložnost pozdraviti milostno podobo z Brezij na evharističnem kongresu v Celju. Druge pa je doma morda zadržala napoved dežja ob spominu na la- nskoletni naliv. Hvala Bogu, se vremenska napoved letos ni uresničila, saj je Marija razgrnila svoj materinski plašč in nas ob- varovala pred dežjem.
Zvonovi so naznanili začetek svete maše in procesija z Milostno podobo na čelu se je napotila iz samostanskega dvorišča proti oltarju. Iz tisočih grl se je zaslišala pesem Marija, pomagaj nam sleherni čas, ki je marsikomu privabila solze sreče na lice. Ob somaševanju prek trideset duhovnikov je slovesnost vodil upokojeni ljubljanski nad- škof, msgr. Alojz Uran, dober znanec tako zdravih, še bolj pa trpečih. V svoji čudoviti pridigi je s toplo besedo 'pobožal' srca vseh navzočih. Med sveto mašo smo lahko pre- jeli sveto bolniško maziljenje,po obhajilu pa se udeležili procesije z Najsvetejšim. Vse- skozi je odmevala mogočna pesem vernih. Po končani sveti maši je sledil mimohod pred milostno podobo Marije Pomagaj v cerkvi,kjer so prednost imeli bolniki na vo- zičkih in težje okretni,za njimi pa vsi ostali.
Pri popoldanskem bogoslužju nas je precej ostalo, saj smo cerkev napolnili do zadnje- ga kotička. Čudovito so zvenele pete lita- nije Matere Božje,da o prelepih Marijinih od pevih med litanijami niti ne govorim. Lepo, svečano in nepozabno smo zaključili naše romanje. Ko smo zapuščali Marijino svetiš- če, smo si ob stisku rok zaželeli zbogom in da se drugo leto zopet srečamo pri Mariji Pomagaj na Brezjah.

Slavko Breznjek, foto: Tone Planinšek

Priznanje za prostovoljstvo

"Splača se biti majhna lučka. Kajti tudi ta lahko osvetli še tako globoko temo." Tako pravi Karmen Beguš iz Pod- brda, ki je v mesecu maju za dolgoletno humanitarno delo prejela priz- nanje Občine Tolmin.
S svojim širokim srcem, ki zna darovati in sočustvovati ter z vestnim in odgovornim delom dolga leta bogati življenje drugih. Vse dela tiho in skromno, kakor bi bilo to samo po sebi umevno.V Slovenskem društ- vu Hospic pomaga družinam s hudo bolnim ali umirajočim članom,aktivna je pri Karitas skupaj s Klementino Trojer vodi skupino za samopomoč starejših oseb. Njeno delo cenijo v Osnovni šoli Podbrdo, kjer skozi program Sadeži družbe vodi mlade k pro- stovoljnemu delu s starejšimi na domovih. Prav delavci šole so jo prijavili na razpis Mladinskega sveta Slovenije za Naj prosto voljko 2008. Iz rok predsednika države Danila Türka je prejela pohvalo za sodelo- vanje v natečaju.
Za sprostitev Karmen poje v dveh zborih, aktivna je v Društvu Baška dediščina, že 13 let poučuje tudi verouk.Veliko se doda- tno izobražuje. Sicer pa krajani pravijo, da je v Podbrdu nepogrešljiva.
In kakor pravi sama, se splača. V največje zadovoljstvo ji je namreč sreča na obrazih ljudi, ki jim pomaga.

Olga Zgaga, foto: Alenka Zgaga

Spoznala sva se v kapelici

Že dlje časa sem načrtoval na poti domov na Koroško ali nazaj proti Ljubljani narediti majhen ovinek v Črneče pri Dravogradu, kjer je Koroški dom starostnikov, v katerem prebiva članica Bratstva,Frančiška Bernot (Črneče 146, 2370 Dravograd). To je mala vasica,ki leži dober kilometer od Dravogra- da, na desnem bregu reke Drave, ne daleč od meje z Avstrijo. Lokacija Doma mi je znana že trideset let- skoraj že od odprtja leta 1979.V tistih letih sem večkrat skupaj s starši ter bratom in sestro obiskal staro teto (mamino teto), ki je zadnja štiri leta svojega življenja preživela v tem Domu. Podoba Doma se ni dosti spremenila,le sta novanjski oddelek je bil kasneje dograjen. Ko sem vstopil, sem se počutil domače. V spomin so prišle slike izpred tridesetih let...
Ko sem našel Frančiškino sobo,sta na vra- tih bili dve imeni:njeno ime in ime moškega V začudenju potrkam in vrata se odpro. Predstavim se in tudi ona se predstavi kot Frančiška, za njo pa še moški, ki ga pred- stavi z imenom in priimkom na vratih: "To pa je moj mož, Janez Pliberšek." Nisem mogel skriti presenečenja, zato se Franči- ška nasmeji in pravi: "Verjetno niste vedeli da sem od lanskega 19. novembra poroče- na?" "Ne, nisem vedel in tudi mi nihče o tem ni povedal. Verjetno tudi drugi ne ve- do," sem ji odvrnil. Oba se le nasmejita in začutil sem, da je njun smeh smeh mlado- poročencev v prvem letu zakona.
Ponudita mi stol in skupaj se usedemo za mizo. Nasmehov še vedno ni konec. Morda je bila moja reakcija začudenja prevelika in da se ozračje nekoliko nevtralizira, jima iz- ročim zadnjo številko Prijatelja, ki ga sicer poznata, vendar ga ne dobivata redno. Predstavim jima rubriko Obiskali smo in na- men svojega obiska.
Frančiška začne takoj pripovedovati svojo življenjsko zgodbo. Vedel sem, da ni Koro- šica, saj je v starem naslovniku bil naslov doma starostnikov iz Kamnika, pa tudi na- glas ni koroški. Rodila se je namreč v vasi Gozd nad Kamnikom.Svoje otroštvo je pre- življala doma na kmetiji. V mladostnih letih ko je bila druga svetovna vojna,pa je žive- la pri teti in stricu, zato tudi ni bila skupaj s starši izseljena na Bavarsko,potem ko so Nemci družino izselili zaradi umora enega nemškega vojaka, deset vaščanov pa so ubili kot talce,med njimi tudi njenega triin- dvajset letnega brata.
Po vojni se je poročila in z možem sta ostala na njeni domačiji, vse dokler ji mož pred dvanajstimi leti ni umrl. Sama sta ob- delovala kmetijo,saj nista imela otrok. Mož je bil sicer zaposlen kot varnostnik, ona pa je delala doma. Po moževi smrti se je pre- selila v Dom starejših občanov Kamnik,kjer je živela deset let. V tem času jo je že sedaj pokojna Ivanka Vodlan povabila v Bratstvo,v katerem sodeluje od leta 2004. V tem času se je redno udeleževala sre- čanj Bratstva in bila večkrat na Zaplani. Nekaj krat pa se je oglasila tudi v pisarni Bratstva na Taboru v Ljubljani.
Na povabilo svoje prijateljice - župnijske kuharice se je pred dvema letoma preselila v Koroški dom starostnikov Črneče. Pravi, da ji ni žal,ampak da je zelo zadovoljna,saj sta okolica in narava zelo lepi, ona pa ima nadvse rada naravo. Posebno všeč ji je velik park ob domu, kjer se lahko z možem sprehajata in se pogovarjata, v okolici pa je veliko gozdnatih površin. Je pravi raj,saj nudi mir in lepoto narave.
V zadnjem letu pa se je njeno življenje ne- načrtovano spremenilo.Frančiška rada moli in se udeležuje svetih maš. Vsak dan je hodila v kapelo k skupni molitvi. In tam je srečala Janeza,ki je in še vodi molitev.Oba v ljubezni do Boga predana molitvi in sveti maši sta odkrila ljubezen drug v drugem. Frančiška, poročena in vdova, ni mislila na poroko, Janez, še nikoli poročen... sta se odločila za skupno pot v jeseni življenja. Poroka je bila lanskega novembra v župnij- ski cerkvi, kamor redno vsako nedeljo ho- dita k sveti maši. Ob župniku je somaševal tudi Janezov nečak g.Simon Potnik, župnik v Zrečah. Ni pa bilo na poroki g. Mihaela Sušnika, duhovnega pomočnika v Tržiču, ki pa je Frančiškin bratranec.
Poročno slavje je bilo lepo in doživeto,kljub temu da imata nekoliko predsodkov zaradi svojih let,saj Frančiška pravi: "Kaj pa bodo drugi rekli, da se v tej starosti poročava," in še dodaja: "Če želiš,da te drugi 'obirajo', se poroči."
Janez, njen mož, se je rodil v Selnici ob Dravi in nato živel v Ribnici na Pohorju.Vse življenje je bolehal, vendar je kljub temu veliko prepotoval in romal. Tako je ob ne- kem romanju v Lurd ozdravel, ko se je umil z izvirsko vodo. Tudi danes še rad roma - skupaj s svojo ženo. V tem letu sta bila na Brezjah, na Ptujski gori ob šeststo letnici, kakor tudi na evharističnem kongresu v Celju.
Frančiška in Janez rada molita in pojeta pri sveti maši,se sprehajata in pogovarjata ter skupaj v ljubezni preživljata bogato jesen življenja.Želimo jima še mnogo skupnih let!

Roman Travar, CM (zapis in foto)

SOL

- brezpogojna ljubezen, ki daje pravi okus odnosom

V Prijateljevem ustvarjalnem kotičku v le- tošnjem letu 'pečemo' kruh. A ne tistega,ki nahrani naše telo,pač pa tistega,ki napolni in osreči naše življenje in naše odnose. Razmišljamo o sestavinah, ki jih zamesimo v kruh,in poiščemo podobnost z lastnostmi ki so potrebne za naše odnose, da bi bili hranljivi kakor kruh, da bi nas napolnjevali in osrečevali.
Zagotovo sem že kdaj zapisala, še mnogo večkrat pa izrekla, da je med zapisano ali izrečeno besedo in vsakdanjo resničnostjo lahko velik prepad. Marsikdaj je lahko reči lepo besedo,težko jo je spremeniti v deja- nje. Lahko je na list papirja zapisati tisoč lepih želja, težje se je prizadevati za to,da bi jih pomagali uresničiti. Tudi beseda 'op- rosti' morda še gre z jezika, a v srcu mno- gokrat ostaja tiha jeza, užaljenost. Kaj bi torej zamesili v kruh naših odnosov, da bi jih naredili še 'okusnejše'? V to naše testo smo že vmesili pšenico (pripravljenost ži- veti odnos), vodo (aktivnost v odnosu do bližnjega) in kvas (zaupanje, da Bog more iz majhnega narediti veliko). Potrebujemo pa še sol, ki bo dala okus kruhu naših od- nosov.In kaj bi bila lahko sol? Najboljša sol za naše odnose je zagotovo BREZPOGOJNA LJUBEZEN. Le ta nam lahko pomaga, da beseda postane meso, da želja postane resničnost,da beseda 'oprosti' zaživi v de- janju.
Ljubezen je beseda,ki je pogosto izrečena, zapisana,zapeta ter v različnih umetnostih izražena. Prinaša največjo srečo, pa tudi najglobljo praznino in bolečino.Riše nasme- he na obrazu in iskre v očeh, lahko pa je razlog za potoke solzá. V ljubezni se mno- gokrat skriva mnogo sebičnosti. Kakšna je torej ljubezen,ki bi jo lahko imenovali 'brez pogojna ljubezen'? O njej je pisal apostol Pavel v Prvem pismu Korinčanom. Prepri- čana sem, da je to najlepši opis prave lju- bezni!
"Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal,ljubezni pa bi ne imel nisem nič. In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi. Ljubezen je potrpežljiva, do- brotljiva je ljubezen,ni nevoščljiva,ljubezen se ne ponaša,se ne napihuje, ni brezob- zirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice,veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane." (1 Kor 13,1-7)
Sol naših odnosov je torej ljubezen, ki je potrpežljiva, dobrotljiva, ki ne zahteva za- se,pač pa se daruje.Ta sol nam ni kar tako darovana. Če bi se v trgovinah na prodaj- nih policah znašle vrečke ali posode, v ka- terih bi prodajali ljubezen, bi se zagotovo vsi gnetli in želeli kupiti nekaj kosov tudi zase, za svoje družine in prijatelje. Četudi bi bila cena visoka, bi bili pripravljeni pla- čati, saj je ljubezen nekaj najlepšega, kar lahko imamo. A ljubezni ne moremo kupiti, ne moremo je zahtevati in ne moremo si jo na silo priboriti. Ljubezen je dar,ki ga prej- memo, če smo pripravljeni odpuščati in brezpogojno ljubiti. Vsak dan znova se moramo odločati za ljubezen. Pa ne le do tistih ljudi, ki so nam dragoceni. Še mnogo bolj goreče in zavzeto se moramo odločiti za ljubezen do tistih, ki nas morda ne ma- rajo, ki nam ne želijo nič dobrega.
Prepričana sem,da znamo biti ustvarjalni v ljubezni. A prav tako sem prepričana tudi, da se mnogokrat čutimo popolnoma nemo- čne,ker ne zmoremo ljubiti. Takrat pojdimo na kolena, v tišino, v cerkev, ... pojdimo in prosimo za moč ljubezni Njega, ki nam je s svojim življenjem in svojo daritvijo na križu pokazal pot brezpogojne ljubezni. Ni se spraševal, če smo vredni,da nas odreši. Poznal je našo grešnost, vse naše napake, brezbrižnost, ... a vse to ga ni odvrnilo od ljubezni. Naj bo Jezusov zgled moč in po- gum tudi za našo ljubezen.
Začinimo naše medsebojne odnose z brez- pogojno ljubeznijo. Ne bo nam uspelo vsak dan,a odločimo se zanjo vsako jutro za en določen korak,ki ga bomo naredili,da bomo dajali vedno boljši okus našim odnosom. In ne obupajmo,če nam ne gre. Zaupajmo,da Bog stori tisto, česar mi ne moremo, mi pa naredimo tisto,kar zmoremo.Ne pričakujmo da bodo drugi postali boljši;ne želimo si po vračil- preprosto: LJUBÍMO BREZPOGOJNO.

Polona Malovrh

»Peš pismo« naše Ane

Ne morem si kaj. Resnično ne. Rada bi vam napisala, kako se ima naša Ana Kneževič na Madagaskarju. Vem, da ne bo jezna zaradi tega. No,v začetku junija sem od nje dobila pismo, (napisala je, da se je odločila, da mi napiše tudi eno 'peš pismo') oblepljeno z znamkami in precej dolgo. Kakor bi svoj potoček besed, ki jih je rada delila s prijatelji, sedaj izlila na papir. Brala sem in brala ter požirala besede.Predstav- ljala sem si, da sediva ob kavici na toplem sončku ter se pomenkujeva o tem in onem Videla sem njen obraz pred seboj in vsaka beseda iz pisma je dobila tudi izraz na tej podobi. Ko je pisala o težkih izkušnjah, je bila zamišljena. Pa je preskočila na bolj veselo temo in njen nasmeh se je razširil do ušes.
No, pa pustimo to, kako sem jo videla jaz. Vsak od nas ima Ano v svojih mislih in se- daj vas prosim,naredite tole: zaprite oči in si zamislite njene lepe oči, njen 'krompir- čkast' nos,lep nasmeh in košate lase. Ste? Kako vam gre? Prepričana sem, da se vsi sedajle nasmihate. Seveda! Preprosto si ne morete kaj, da bi vam ne bilo toplo pri srcu. Zato bom napisala, da se ima dobro, da opravlja najrazličnejša dela kot medicin ska sestra,babica, zdravnica. Obiskuje od- daljene vasi, kjer pomaga ljudem. Odpira svoje srce, da lahko ljudje pomagajo njej. Velikokrat jé riž in kokoš. Brodi po blatu in dobiva žulje od dolgih poti. Govori malgaš- ko in podaljšuje svoj delavnik pozno v noč. In med vsem tem zmore še pisati pisma. Povprašuje po tem, kako se imam in pove, da je zelo vesela, ko dobi v roke Prijatelja, kjer lahko prebere, kaj se z nami dogaja. Res,ne morem si kaj.S tem 'člančičem' sem vsaj malo zadostila želji, da tudi vi zveste, kaj doživlja.
Tako. Ste zato, da ji damo še darilo? Vas že slišim, kako pritrjujete. Zato si sedaj vzemite nekaj minut in za Ano, misijonarje ter za vse, ki se v daljnih deželah trudijo, da v Njegovi ljubezni blažijo tegobe soljudi zmolite molitev.
Čutite? Na drugem koncu sveta se nam je v tem trenutku nasmehnila naša Ana.

Vesna Grbec

Če že ne morem spremeniti,o neskončna Sila,
pomagaj mi ljubiti.
Če že ne morem pomagati, nevidna Moč, daj mi blagoslov za odpuščanje.
Če že ne morem ničesar storiti, o Jezus, pusti in pomagaj,
da ne bom nehala iskati. Amen.

Tako močno si prisoten,moj učitelj življenja! Dviguješ me in ti resnično veš, kakšna je v tem času moja resničnost. In kdo vé,zakaj mi pred duhovne oči spet in spet prihaja mati Terezija. Upam, Jezus, da mi ne boš štel v domišljavost, če rečem,da sem več- krat v njenem položaju.To voljo,ki jo imam, in to moč, ki je tvoj dar, prekriva v nevid- nem ozadju notranja tema. To je samo za tvoj križ, Gospod! To je za moje duhovno utrjevanje, ko bom v drugem okolju vsaj nekoliko zrahljala svojo notranjo temo. Pa mi ni hudo v tej temi,Gospod! V njej nisem žalostna.Samo za svet trpim in blagodejno mi pomagaš v tem trpljenju rasti. Trpim, in ko ti to kdaj povem, tudi brez besed, mi ti z močjo duha podariš tolažbo. Zato moja notranja, za svet nevidna tema živi iz bla- goslova tvoje ljubezni. In to je moja moč! To je tihi mir križa,ki mi pomaga,da se tru- dim vsak nov dan na novo pogumno živeti.

Marjetka Smrekar

(iz knjige Pismo življenja)

Ljudje Božji, ne živim zato, da boli.
Živim, ker bivam
in ker se mi v vsakem trenutku zmage srce veseli.
Živim tudi, ko boli.
A tudi v veselju in zmagah na križu.
Živim in se resnično v polnosti vere vedno veselim.
Ob vsem tem se zavedam svoje notranje svobode.

SPOŠTOVANI!

Jezus bo na sodni dan rekel, da mi je dal en talent.Ker pa sem pridobila še dva dru- ga, bo dodal, da sem pridna in zvesta slu- žabnica, ter me pošilja v veselje večnega življenja.
Prejšnji urednik Prijatelja mi je svetoval,da naj dam na papir, kar se bo porodilo v moji glavi.
Prvi članek za Prijatelja sem pisala do jutra Tako dolgo, da je že slavček pel. Lahko bi rekla, da vaja dela mojstra. Razmišljujoče teme so mi pri srcu, ker se mi zdi, da pre- malo dam na poglobitev skrivnosti pri rož- nem vencu.
Tako svoja občutja zlijem na papir v raznih situacijah. Potem pa mi kar 'odleže'. Hva- ležna sem vsem urednikom Prijatelja, ki se potrudijo, da to, kar si drznem poslati, ne- malokrat tako oblikujejo, da dobi članek spodobno obliko. Včasih sem začudena, ko je napisano podobno, kot sem želela, pa nisem napisala, ker se nisem znala izraziti in mi je v spodbudo, da to začnem izpol- njevati.
Prva tako sem hvaležna dobremu p. dr. Antonu Nadrahu, ki tudi objavi kakšen moj članek v glasilu V Materini šoli.

Kati Ribič

NAGRADNA KRIŽANKA

Praznik Marijinega vnebovzetja,ki ga obha- jamo sredi avgusta, nas spodbuja, da bi se bolj trudili za bogato nebeško plačilo. Zgodba pripoveduje, da sta nekoč živela siromak in bogatin. Prvi je bil neugleden in zaničevan, drugi priljubljen in spoštovan. Pa se je zgodilo, da sta oba umrla in prišla v nebesa. Sv. Peter ju je povabil, naj gre- sta z njim, da jima bo pokazal njuno novo bivališče. Ko so prispeli do veličastne vile, se je obrnil k siromaku in ga povabil, naj vstopi.Bogatin je bil začuden,a se je kmalu začel zadovoljno muzati:če so že siromaku dali tako imenitno hišo, kakšno so potem prihranili šele zanj. V veselem pričakovanju je odšel za sv.Petrom,ki pa se je kmalu us tavil ob vegasti baraki. Bogatinu je zaprlo sapo, nebeški ključar pa mu je v zadregi pojasnil: "Oprostite, ampak tukaj zidamo samo z materialom, ki nam ga pošljete z Zemlje."
Rešitev (geslo v označeni vrstici in stolp- cu) prepišite na dopisnico ali karton v njeni velikosti ter jo do 1. septembra 2010 pošljite na naš naslov: PRIJATELJ, Tabor 12, 1000 Ljubljana; s pripisom: KRIŽANKA. Obenem izrežite in nalepite kuponček, ki je pod križanko.

JAZ SEM KRUH ZA ŽIVLJENJE SVETA.

1. SUŠANJ Metka, Pod Mirco 4 A, 4270 Jesenice, prejme ročno vezen prtiček; 2. KOVAČIČ Anica, Rozmanova 39,6000 Ko- per, prejme knjigo Sergeja Lentza, Vladimir Rubajev; 3. KRAJŠEK Jernejc, Prožinska vas 23A, 3220 Štore pri Celju, prejme digi- talno namizno uro; 4. BRVAR Bernarda, Janeza Puharja 5,4001 Kranj,prejme knjigo Mimi Malenšek, Ko dozori jerebika; 5. LE- BARIČ Marija, Ljubljanska 28, 3000 Celje, prejme knjigo Jožefmarije Escrivá, Jezus prihaja mimo;6. BEVCER Stanka,Mala vas 1, 1000 Ljubljana, prejme knjigo Zvoneta Modreja, Tvoje odločitve; 7. STRAH Zalka Selo 26, 8233 Mirna, prejme knjigo Janje Blatnik, Na poti življenja ni sreče brez trp- ljenja.

Čestitke izžrebanim in Bog povrni da- rovalcem nagrad!

Fotografije s podnapisi:

MARIJA PRIROMALA NA SEK V CELJE...

(v sprevodu nesejo sliko Marije Pomagaj)

BLAGOSLOV Z NAJSVETEJŠIM NA SEK...

(škof Lipovšek blagoslavlja z monštranco)

... IN NA SREČANJU BIO NA BREZJAH

(duhovnik nese monštranco)

... IN NA SREČANJE BIO NA BREZJE

(v sprevodu nesejo sliko Marije Pomagaj)

BESEDILO  IN  FOTO:  TONE PLANINŠEK

Kolofon

»Blagor lačnim in žejnim pravičnosti,kajti nasičeni bodo..«

Polona Malovrh

»V središču je milost, da lahko sprejemam človeka v njegovi skrivnosti z velikim spo- štovanjem in ljubeznijo.«  (p. Marko Novak)