DRAGI PRIJATELJI!

Prvega septembra smo stopili v pastoralno leto krščanske dobrodelnosti in solidarnosti ali z drugo besedo karitas (karitativnega delovanja), ki pomeni ljubezen do sočloveka. V življenju krist- jana je to njegovo tretje poslanstvo, takoj za oznanjevanjem evangelija in prejemanjem zakramentov.
Ni naključje, da smo v tem letu obhajali jubilej, 350-letnico smrti dveh velikih svetnikov 17. stoletja, ki prihajata iz Francije in sta močno povezana s kr- ščansko dobrodelnostjo. To sta sveti Vincencij Pavelski, zavetnik krščanskih dobrodelnih ustanov in Ludovika de Marillac, zavetnica krščanskih socialnih ustanov.
Sveti Vincencij je začel z ljudskimi misi- joni med duhovno in materialno ubogim kmečkim prebivalstvom, zato je spod- bujal ustanavljanje karitativnih skupin po župnijah, ki so zbirale materialna sredstva za najbolj uboge. Kasneje je ustanovil Misijonsko družbo-lazariste in skupaj s sveto Ludoviko družbo Hčera krščanske ljubezni - usmiljenke. Danes je mnogo zlasti laiških skupin, ki se na- vdihujejo iz Vincencijeve karizme in na vseh koncih sveta s svojim dobrodelnim delovanjem blažijo revščino ter bedo najbolj ubogih.
Član Slovenske komisije karitativnih dejavnosti je tudi Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov (KBBI). Zato smo povabljeni, da zlasti v tem letu in tudi kasneje razmišljamo, kako in koliko smo ne glede na naše težave in probleme, pripravljeni storiti dobro bližnjemu, ki potrebuje naše pomoči in sodelovanja. Pri tem pa naj nam bosta v spodbudo sveti Vincencij in sveta Ludovika ter mnogi drugi svetniki in svetnice, ki so v svojem življenju uresničevali zapoved ljubezni in solidarnosti po Kristusovem evangeliju, v katerem se on sam enači z ubogimi in pomoči potrebnimi, ko pra- vi: "Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili." (Mt 25,40)
Bog vas blagoslovi!

Roman Travar, CM, urednik

Fotografija na naslovnici: g. Jože Glas iz Ljubljane, foto: Tone Planinšek

oktober

Molimo,da bi katoliške univerze postajale vse bolj kraji, kjer je v luči evangelija mogoče izkusiti skladno povezanost med vero in razumom. Molimo, da bi obhajanje misijonske ne- delje bilo priložnost, ko se zavemo, da je naloga oznanjevati Kristusa nujno potrebna služba,ki se ji Cerkev ne more odpovedati in ki je poklicana opravljati v dobro človeštva. Molimo, da bi v papežu in škofih gledali može, ki jim je Kristus zaupal vodstvo svoje Cerkve.

november

Molimo,da bi žrtve mamil in vseh drugih oblik zasvojenosti ob podpori krščanske skupnosti našle v moči Boga Odrešenika sposobnost za korenito spremembo svojega življenja. Molimo, da bi Cerkve v Latinski Ameriki nadaljevale misijon po vsej celini,ki so ga predlagali njihovi škofje, in ga vključile v vesoljno misijonarsko nalogo Božjega ljudstva. Molimo, da bi se znanstveniki dokopali do prepričanja, da se vera in znanost ne izključujeta,marveč se dopolnjujeta.

Podpis k sliki: Tabernakelj v kapeli Duhovniš- kega doma 'Mane nobiscum' v Ljubljani, foto: Tone Planinšek

PRINOS DAROV NA OLTAR

Angleški kancler sv. Tomaž More je bil vsak dan pri sveti maši. Njegovo geslo je bilo: prva ura dneva pripada mo- jemu nebeškemu Kralju, druge pa dam svojemu zemeljskemu kralju. Ko so mu nekateri očitali, da se takšno 'pretiravanje' za državnega kanclerja ne spodobi, je odgovoril: "V čast si štejem da smem največjemu med vsemi veliki- mi izkazovati svoje skromno češčenje."
S prinosom darov kruha in vina na oltar se začne drugi glavni del mašne darit- ve, evharistično bogoslužje. Po cerkvi pojejo darovanjsko pesem, ki spremlja prinos darov na oltar in darovanje. Da- rovi pomenijo vse navzoče in vso njiho- vo dejavnost. Kruh in vino sta najprej simbola vsega,kar potrebujemo za živ- ljenje. Nekvašen pšenični kruh in vino iz grozdja,pomešano z vodo, je uporabljal pri zadnji večerji že Kristus. Kar je na- ročil delati v njegov spomin, to se zdaj izvršuje na oltarju.
Mašnik pri pripravi darov vinu doda ne- kaj kapljic vode. Vino pomeni Kristusa, voda pa vernike. Po evharistični daritvi in po svetem obhajilu naj bi se tako kakor kapljice vode z vinom združili s Kristusom. Duhovnik si po darovanju umije roke,kar nas opozarja,da je treba služiti Gospodu in oltarju s čistim srcem
Z darovanjem kruha in vina se začenja naš človeški vstop v Kristusovo daritev, prava daritev Kristusa in z njim vse Cer kve ter nas samih pa je od spremenje- nja kruha in vina v Kristusovo telo in kri pa do svetega obhajila.

EVHARISTIČNA MOLITEV

Od hvalospeva do sklepnega slavospeva mašnik moli evharistično molitev, ki je središče in vrhunec celotnega svetega opravila.Potrebno je,da jo vsi spoštljivo in molče poslušamo, sodelujemo pa pri njej z vzkliki, ki jih obred predvideva.
Poznamo več evharističnih molitev. Prve štiri se imenujejo kar po številkah. Prva evharistična molitev je Rimski ka- non,ki je bil več stoletij edini v uporabi. Tem štirim evharističnim molitvam sta na koncu Rimskega misala dodani dve evharistični molitvi za spravo ter evha- ristična molitev za različne potrebe.
Pri vseh evharističnih molitvah imamo osem sestavnih delov. Če bomo nanje pozorni, bomo lažje sledili mašnikovi molitvi ter jo bomo potrdili in sprejeli za svojo,ko bomo glasno izrekli svoj 'amen' po sklepnem slavospevu.
V hvalospevu, ki se začne s pozdravom "Gospod z vami!" duhovnik v imenu vse- ga svetega ljudstva slavi Boga Očeta in se mu zahvaljuje za celotno delo od- rešenja ali za kakšen njegov poseben vidik,skladen s praznikom ali časom cer kvenega leta. Po pokoncilski liturgični reformi je mnogo več hvalospevov, ka- kor jih je bilo prej.
Spev Svet vsi skupaj pojemo ali molimo z angeli in svetniki ter se tako pridružimo nenehnemu poveličevanju neskončno svetega Boga v nebeški Cerkvi.
Klicanje Svetega Duha(epikleza) je mo- litev, s katero Cerkev prosi Očeta, naj pošlje svojega Svetega Duha na kruh in na vino,da postaneta Kristusovo telo in kri. To je posvetilna epikleza. V pred- obhajilni epiklezi,ki je po povzdigovanju, Cerkev prosi, da bi vsi tisti, ki bodo pri svetem obhajilu, bili eno samo telo in en sam duh. Že sv. Pavel je učil: "Ker je en kruh, smo mi, ki nas je veliko, eno telo, ker smo vsi deležni enega kruha". (1 Kor 10,17)
Premalo se zavedamo, kako pomemben je Sveti Duh pri vsaki mašni daritvi. Njegovo delovanje je potrebno že na začetku, da se resnično kesamo svojih grehov.Potrebno je pri poslušanju Božje besede, kajti le po delovanju Svetega Duha nas bo nagovorila in spremenila. Še posebej pa je potrebno pri evharis- tični molitvi in nato pri svetem obhajilu.
Najpomembnejše pri mašni daritvi so Jezusove besede, s katerimi je pri zad- nji večerji kruh spremenil v svoje telo in vino v svojo kri: "Vzemite in jejte od tega vsi, to je moje telo, ki se daje za vas. Vzemite in pijte iz njega vsi, to je kelih moje krvi nove in večne zaveze, ki se za vas in za vse preliva v odpušča- nje grehov. To delajte v moj spomin." Brez teh besed mašna daritev ne bi bila

veljavna.Z njimi kruh postane Jezusovo telo,vino pa Jezusova kri-živi poveličani Kristus.
Ko mašnik povzdigne sveto hostijo in nato kelih s sveto Rešnjo krvjo, z vero in ljubeznijo počastimo navzočega Kris- tusa. To storimo brez besed, lahko pa potihoma izgovorimo kako kratko molit- vico, npr. izpoved apostola Tomaža: "Moj Gospod in moj Bog!"
V molitvi po povzdigovanju se spominja mo Jezusovega trpljenja in poveličanja. Nato ga kot brezmadežno Jagnje daru- jemo Očetu. Skupaj z njim darujemo tudi sami sebe.
V evharistični molitvi se spomnimo tudi vseh živih in pokojnih, posebej tistih, za katere hočemo posebej moliti in se zanje daruje sveta maša. Prosimo tudi sami zase, da ne bi zgrešili večnega cilja.
Evharistično molitev končamo s sklep- nim slavospevom: "Po Kristusu,s Kristu- som in v Kristusu, tebi, vsemogočnemu Bogu Očetu, v občestvu Svetega Duha vsa čast in slava na vse veke vekov." Vsi navzoči ga potrdimo z: "Amen."

SVETO OBHAJILO

Obhajilni obred se začne z očenašem, ki ga skupaj pojemo ali molimo, konča pa se s prošnjo po obhajilu. Očenaš je prišel v mašno daritev zaradi prošnje za vsakdanji kruh, ki je evharistični Jezus, in prošnje za odpuščanje naših grehov.
Sedaj je na vrsti obred miru in sprave, ki mu rečemo tudi pozdrav miru. Naj- bližjim podamo desnico in pri tem lahko rečemo: "Mir s teboj (z vami)."
Ko mašnik razlomi hostijo, pojemo ali molimo:"Jagnje Božje,ki odjemlješ grehe sveta, usmili se nas. Podari nam mir." Mašna daritev nam vseskozi poklanja Božje usmiljenje in Božji mir, ki je sad žrtvovanega in poveličanega Božjega Jagnjeta.
Duhovnik se s sveto hostijo obrne k ljudem: "Glejte, to je Jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta." Zopet obudimo kesanje,vero in zaupanje s stotnikovimi besedami iz evangelija: "Gospod, nisem vreden, da prideš k meni, ampak reci le besedo in ozdravljena bo moja duša."
K obhajilu prihajamo kot občestvo v procesiji. Sveto obhajilo je zelo obče- stveno dejanje, saj nas najtesneje po- vezuje ne le s Kristusom, ampak tudi med seboj. Pomembno vlogo ima pri tem obhajilna pesem, ki izraža duhovno zedinjenje obhajancev, njihovo prisrčno veselje in bratsko povezanost. Hkrati spremlja prihod obhajancev k oltarju.
Sveto obhajilo ohranja, povečuje in obnavlja posvečujočo milost, odpušča male grehe in nas varuje pred smrtnimi ter čuva pred napadi skušnjav in pomi- rja strasti.Vpliva tudi na naše telo in je jamstvo našega vstajenja in nesmrtno- sti: "Kdor jé ta kruh, bo živel vekomaj". (Jn 6,58)
Prav je, da se za sveto obhajilo Jezusu zahvalimo ter ga tudi prosimo za različ- ne zadeve, zlasti za rast v svetosti.
Preden nas mašnik po poobhajilni proš- nji odslovi, nas v imenu Svete Trojice blagosloví. V imenu Svete Trojice smo mašno daritev začeli, v imenu Svete Trojice jo končujemo.Iz sveta smo prišli v cerkev ali kapelo. Zdaj jo zapuščamo in se vračamo v svet. Z nami je Jezus! On nas po duhovnikovih besedah poši- lja s posebnim poslanstvom: "Pojdite v miru!"Katekizem Katoliške cerkve uči,da mašnikove besede pomenijo: "Pojdite, poslani ste!" Poslani ste, da bi iz mašne daritve in prejetega obhajila v nese- bični ljubezni živeli sredi sveta in vanj prinašali Kristusovo veselo oznanilo in njegov mir.

p. Anton Nadrah, OCist

Na Lepi poti 26 v Ljubljani preživljajo jesen življenja duhovniki,ki so zaradi sta- rosti ali bolezni omagali. Med njimi je g. Jože Glas, ki ga mnogi Dolenjci dobro poznate s srečanj bol- nikov in invalidov, saj jih je pripravljal in gostil kar v župnišču. Bolezen mu je preprečila nadaljevanje duhovniškega poslanstva na župniji, zato sedaj svoje preizkušnje daruje Bogu. Ni lahko,ko ne more več delati. V tolažbo so mu lepi trenutki iz bogatega življenja v službi bližnjemu. Naj nam sam spregovori.

Od kje izhajajo vaše korenine?
Rojen sem leta 1946,takoj po drugi sve tovni vojni. Tisti časi so bili hladni za Cerkev. Bilo je protiversko ozračje. Ob nedeljah ljudje niso kaj dosti prihajali k maši. Doma ni bilo tako globoke vere. Oče je bil bolj levo usmerjen, liberalec. Mama pa je bila verna.V družini sva bila dva otroka. Imeli smo manjšo kmetijo.
Osnovno šolo sem končal v Leskovcu pri Krškem, potem pa sem šel v malo semenišče v Vipavo. Imel sem odlične sošolce, med njimi je tudi Jurij Bizjak, sedanji pomožni škof v Kopru. Leta v malem semenišču so bila nekaj posebne ga. Nanje hranim polno lepih spominov. Imeli smo odlične profesorje. Štirinajst nas je leta 1965 maturiralo. To je bila res dobra ekipa fantov.

Kdaj ste se odločili za duhovniški poklic?
Prihajam iz leskovške župnije, kjer smo imeli odlične duhovnike, zlasti kaplane. Vsak je bil nekaj posebnega. To je bilo za nas, mlade, spodbudno. Veselili smo se jutranjih delavniških maš, pri katerih sem dobil res veliko. Bile so ob svečah. Pri glavnem oltarju je maševal župnik, pri stranskem oltarju pa je hkrati maše- val kaplan.Kaplani so imeli zmeraj dovolj ministrantov. Tudi verouk je bil zelo prijeten. Sama ušesa so nas bila. In že pri verouku sem začutil duhovniški po- klic. Od vseh kaplanov nas je najbolj globoko zaznamoval kaplan,ki je bil sam bolnik. Takrat še ni bilo nobenih orato- rijev, ne duhovnih vaj, le svete maše. Tudi moji sošolci iz osemletke so mi kot ministranti dali poseben navdih.
Bile so preizkušnje. Če smo ministrirali na pogrebu, smo bili naslednji dan v šoli že vprašani. To je bila huda preizkušnja mojega duhovniškega poklica. Učitelj je slonel na oknu in opazoval, ko sem z drugimi ministranti zjutraj ob šestih šel k delavniški maši ali k pogrebu.

Iz Vipave ste se preselili v ljubljan- sko bogoslovje...
Kakšnih posebnih pretresov ni bilo. Pre- izkušnje so bile.Študij v Vipavi je bil te- žak.Dal pa nam veliko življenjskih napo- tkov, ki so oblikovale našo skupno pot.

V tistih letih je bilo največ duhovni- ških poklicev v Sloveniji.
Ko sem bil v bogoslovju ceremonijer, nas je bilo 222 bogoslovcev.Bogoslovje je bilo izredno delovno. Tudi med počit- nicami smo imeli veliko akcij. Takoj po počitnicah smo v župnišču pripravljali stanovanja za novomašnike,kajti bogo- slovje je bilo povsem polno. Med bogo- slovjem smo imeli dvoje obveznosti: priprava na duhovništvo in skrb za do- mačo hišo.

Kaj pa študij na fakulteti? Vam je ostal v spominu kakšen profesor?
V spominu so mi ostali Strle,Janžekovič Cajnkar, Aleksič; vsi starejši gospodje.
Že po prvem letniku sem moral k voja- kom. To so bile izredno težke duhovne vaje. Vojsko sem služil v Makedoniji. V sobi nas je bilo 70, od tega polovica Slovencev, ki smo bili kar naprej prega- njani.Bili smo v 'pešadiji'. Opravljati smo morali najtežje vaje. Imeli pa smo tudi svoj narodno zabavni ansambel. Vojsko smo služili 549 dni. To je bila velika šola za nas vse. Slovenci smo izredno držali skupaj,pa naj bo v sobi ali na vajah. Šli smo celo tako daleč, da smo s petjem sodelovali pri pravoslavnih pogrebih. To je bilo nekaj izrednega, v Makedoniji pri pogrebu slovenska pesem. Ta nas je držala pokonci.Od slovenskih bogoslov- cev sem bil tam sam,drugače pa je bilo še osem hrvaških bogoslovcev.
Po eni strani je bila vojaška služba zelo težka, po drugi pa je bilo lepo, ker smo slovenski vojaki držali skupaj. Tudi sobo smo imeli najlepše urejeno. To je šlo vsem na živce.

Po študiju ste postali duhovnik. Ka- kšne spomine hranite?
Leta 1971 sem bil posvečen v duhov- nika. Novo mašo sem obhajal v Lurdu, v Franciji. Trije novomašniki smo bili: Bogdan Špacapan, Peter Pipan in jaz. Pridigal je nadškof Pogačnik.

Zakaj v Lurdu?
Tako smo se odločili. Z bolniki smo šli z vlakom na romanje. To je bilo menda drugo romanje invalidov v Lurd, ki ga je organiziral p. Šef.

Ali je bilo to vaše prvo srečanje z bolniki in invalidi?
Da. Z njimi sem se srečal prvič prav v Lurdu. Tam so pomočniki in sodelavci vse težke invalide in bolnike pripeljali z vozički gor v hlevček. To je bila 'ta prava' nova maša. Novomašnik bod' pozdravljen je bilo v Lurdu in ne doma. Doma je bilo potem kasneje, 18. julija v Leskovcu pri Krškem.
Takrat je bilo na vlaku veliko veselja. Jaz sem se odločil za pomoč pri vozič- kih. P. Šef mi je določil, za koga bom skrbel v Lurdu. Vsega skupaj sem kot pomočnik bil v Lurdu štirikrat.
Iz Lurda smo prinesli idejo o Bratstvu. Prvo srečanje je bilo na Trsteniku, ki je blizu Predoselj, kjer je bilo moje prvo službeno mesto kaplana. Tam sem se srečal tudi z Marijinimi sestrami,s kate- rimi sem sodeloval trideset let. Na Trs- teniku smo bili z bolniki v brunarici, saj so bili v župnišču salezijanci. Tam se je začela ta velika šola življenja.
Na prvo župnijsko mesto sem bil nasta- vljen na Záplaz. Tam pa smo tridnevna (vikend) srečanja pripravili že dvakrat na leto. Pripravil sem postelje in vse, kar je bilo potrebno za na mizo. Tudi za župnijo so bila to izredna srečanja, saj je invalide takoj sprejela. Bivali smo v župnišču, glavno srečanje pa je bilo pri Mariji na Záplazu, kjer so se nam pri- družili tudi drugi invalidi z Dolenjske. Za duhovno oskrbo so prihajali tudi drugi duhovniki in škofje. Za župnijo so taka srečanja pomenila več kot misijon. Fa- rani so se cel teden pripravljali na sre- čanje, prinašali hrano in drugo.

Takrat je bilo več sodelovanja med ljudmi, več dobrodelnosti...
Prva srečanja so pomenila loterijo, saj nismo vedeli,kako nas bodo ljudje spre- jeli. Toda strah je bil odveč, saj so nas takoj vzeli za svoje. Celo s traktorji so vozili vozičke, saj še ni bilo toliko avto- mobilov in asfalta.

Pot vas je potem vodila naprej po Dolenjski.
Da, naslednja župnija je bila v Šmarjeti, kjer smo bili tudi zelo lepo sprejeti, saj so nas poznali že z Záplaza. Farani so nas prišli pogledat. Vsak je nekaj pris- peval. V Šmarjeti je bil tudi lažji dostop saj so invalidi na vozičkih lahko sami pri šli v cerkev. Ko se je za naša srečanja razvedelo še v Šmarjeških toplicah, je bilo vsaj pol obiskovalcev tujcev. Že v petek so prišli pogledat invalide na vo- zičkih in 'naš slovesen vstop' v cerkev. Tudi škofje so se radi udeležili srečanj. Farani niso mogli verjeti, da ti ljudje stanujejo v župnišču. Imeli smo na raz- polago trideset postelj za invalide, po- močniki in spremljevalci pa so spali na tleh. Jedilnica in delovni prostori so bili v pritličju,spalnica pa v prvem nadstro- pju. Premagovati smo morali stopnice, ki pa niso bile moteče.

Kako ste župljane motivirali za so- delovanje?
En teden pred srečanjem sem pred ol- tarno mizo postavil invalidski voziček, ki je opozarjal na srečanje. Tudi pevci so radi vse tri večere prihajali k maši. Od škofov so prihajali: nadškofa Šuštar in Turk ter škof Lenič. Na škofijo sem sa- mo sporočil, da pripravljamo srečanje in vedno je prišel kdo od škofov, zato ni- koli nisem bil sam. Zanimivo je tudi, da so okraševalke cerkve ves voziček pred oltarjem okrasile z rožami. Na srečanja so prihajali invalidi od vsepovsod, naj- več pa z Dolenjske, saj so to bila regij- ska srečanja.

Kam vas je potem vodila življenjska pot?
Na Kopanj, kjer je stara Marijina božja pot.Nahaja se med Grosupljem in Videm Dobrepoljem.Tam je bilo malo župnišče, zato smo imeli samo enodnevna sreča- nja. Tudi dostop je kar težak. Cesta je sicer asfaltirana, vendar je ozka ter poteka skozi gozd in kombi težko pride gor. Organizacija je bila zahtevnejša, saj ni bilo kuhinje. Kljub temu so bila srečanja lepa. Tudi danes invalidi radi prihajajo tja gor.

S Kopanja ste prišli sem.
Prav na praznik Lurške Matere Božje (11. februarja 2007) me je med mašo zadela kap in tako sem pristal tu, pri Marijinih sestrah. Zdravstvenih težav imam kar nekaj: ne vidim, močna slad- korna, sedaj še dializa. Sestre skrbijo zame, saj ne morem biti sam. Malo še grem ven na zrak.

Vaše zdravstvene težave so močna življenjska preizkušnja...
Zdaj sem že 39 let duhovnik. Težko mi je,ko ne morem več delati. Zaradi slad- korne bolezni in dialize bi lahko še vedno deloval, ker pa ne vidim, mi je to one- mogočeno.Zame je to huda preizkušnja saj sem vse življenje delal, sedaj pa ne morem več.

Kateri so še vaši drugi spomini iz duhovniških let?
Duhovniški poklic sem vedno opravljal z veseljem, tudi takrat,ko sem imel polno hišo invalidov. Le prvi petki so bili zelo naporni in so me zaznamovali, saj je prihajalo do srečanja z bolnikom na štiri oči. Tega sem se bal. Bil sem bolj izmu- čen kot od vseh obredov vélikega tedna To so muke. Velikokrat se je zgodilo,da sem na prvi petek zvečer komaj maše- val. A to bil je velik dan.

Iz povedanega sklepam, da ste z Bratstvom sodelovali od nove maše v Lurdu?
Praktično ves čas sem bil kot duhovni pomočnik povezan z Bratstvom bolnikov in invalidov, včasih bolj, včasih manj. Sedaj pa ne morem več, saj ne vidim več voziti.Ponoči moram pogosto vsta- jati. To je huda preizkušnja.
Velikokrat sem sodeloval tudi kot šofer, ko so bila srečanja invalidov drugod po Sloveniji, npr.v Nazarjah,na Primorskem na Štajerskem in na Gorenjskem. Pre- vozil sem praktično celo Slovenijo.
Na srečanjih sem sodeloval v petek in soboto, v nedeljo pa sem maševal naj- prej v domači fari, potem pa sem hitro šel na srečanje. Bili smo razpeti med srečanja, saj so potekala čez celo leto. Takrat je prevoz predstavljal kar veliko težavo, saj še ni bilo toliko prevoznih sredstev kot danes (kombiji). Imel sem staro Diano in sem vse spravil noter.

Ali je sedaj vaše poslanstvo molitev?
Molim malo,zelo malo. Večkrat sem mo- žakarje spraševal, ali obiskujejo nedelj- sko mašo. Pa so mi odgovarjali,da bodo šli k maši takrat, ko bodo starejši. Ne gre. Grem sicer v kapelo in tam sedim, vendar brez molitve.
Na dializi sem štiri ure in sem poskusil moliti rožni venec, vendar ne gre. To je dolga doba,vendar ne morem nič moliti. Ko si tako nemočen,privezan na apara- ture, res ne moreš moliti. Morda zmolim eno desetko rožnega venca, kaj več ne gre.
Bi šli z nami na kakšno srečanje?
Težko, saj imam probleme z odvajanjem vode,pa tudi moja telesna teža bi lahko bila problem. Včeraj sem bil v domačem kraju, ker je imela sestra rojstni dan. Nisem mogel nič jesti in piti.Zaradi vseh zdravstvenih težav sem privezan na ta Dom. Redovna sestra pride, me pogleda in povpraša, če kaj potrebujem in mi postreže.

Kako danes doživljate daritev svete maše?
Kakšen dan je zelo težak. Tu imamo vsi skupaj sveto mašo zjutraj ob pol osmih in kakšen dan je prava muka, da tiste pol ure komaj zdržim. To je prava muka v glavi. Sicer imamo lepe maše, a vča- sih pride tema, čista zguba.
V tednu pred evharističnim kongresom sem ves čas poslušal radio Ognjišče. Poslušal sem tudi evharistično slavje v Celju in bilo je nekaj posebnega. Sveta maša je največji Božji dar, čeprav mi je težko,ker ne morem nič prispevati.Vča- sih sem vodil maševanje,sedaj pa lahko le poslušam. Na nek način se počutim nekoristnega, saj ne morem brati niti berila, niti evangelija. Že ko grem po stopnicah k maši,se v mislih pripravljam nanjo.
Posebej mi je težko, ko obhajamo go- dovne dneve. Takrat se spomnim, kako smo po župnijah obhajali žegnanja. Imeli smo veliko podružnic in je bilo res veliko praznovanj. Sedaj ni več mojega prispevka tako kot včasih.
Sedaj mi drugi servirajo in kakšen dan to lahko sprejmem, včasih pa ne in mi je posebej težko.

Ob koncu našega pogovora vas pro- sim še za kakšno spodbudno misel za bralce Prijatelja.
Revija Prijatelj je bila v mojem času iz- redno razširjena, zlasti ko smo imeli na- ša srečanja. V Šmarjeti se je zgodilo,da smo pripravili veliko izvodov revije in so jo dobesedno razgrabili. Posebej so bili zanimivi objavljeni prispevki iz njihove župnije. Tako na Čatežu kot v Šmarjeti je Prijatelj vedno zmanjkal in v Ljubljani kar niso mogli verjeti,da nam jih je spet zmanjkalo. Revijo sem vedno predstavil tudi pri verouku, kjer smo redno brali pričevanja invalidov. Tudi z birmanci smo ga prebirali in zgodilo se je, da so botri za birmanca naročili Prijatelja. V Šmarjeti je imela vsaka hiša Prijatelja.
Vseh 40 let sem zelo občudoval prosto voljce, fante in dekleta, ki so se raz- dajali za invalide. Zlasti v Šmarjeti je bilo vedno prisotnih veliko medicinskih sester, ki so pomagale. Tega sem bil še posebej vesel. Ko sem farane pripravljal na srečanje, je bilo moje geslo: "Zdravi naj pomagajo, bolni naj molijo." Invalidi so lahko organizirali vse: mašo, igre, le pri prevozu so morali pomagati prosto- voljci. Prisotnost fantov je bila vselej dobrodošla tam, kjer je bilo veliko stop- nic, da so razbremenili dekleta. Če želiš z vozičkom premagati dvajset stopnic, morata biti dva močna.Včasih so bili na srečanjih sami 'vozičkarji'. Taka sreča- nja so bila lepa,pa ne samo za invalide, ampak tudi za fante in dekleta, ki so pomagali.Bila so bogato pričevanje,zato so jih farani komaj čakali.
Prej smo mi pomagali drugim, sedaj pa drugi pomagajo nam in nismo nič pri- krajšani.

Bogu hvala za bogato pričevanje, ki ga g. Jože živi. Pričeval je s služenjem ti- stim, ki so potrebovali njegovo pomoč. Sedaj pričuje v bolezni, ko potrebuje pomoč drugih in jo je deležen po redov- nih sestrah, ki mu jo z ljubeznijo nudijo.

Na obisku sva bila: Roman Travar, CM (zapis) in Tone Planinšek (slike)

Bolnica mi je pripovedovala: "Ob son- čnem zahodu se je na lep poletni dan zgodila prometna nesreča.Začutila sem močno bolečino,tako da se nisem mogla premakniti. Odpeljali so me na nujno pomoč za poškodbe.Ob prihodu v bolni- šnico so zahtevali, da izpolnim anketni list. Dobro, da so to uredili moji sprem- ljevalci, saj nisem mogla niti pisati, še manj pa razmišljati. Koliko bolj prijazno do bolnika bi bilo, če bi anketni list po- magala izpolniti medicinska sestra. Na hodniku je bila gneča. Slišal se je otro- ški jok in stokanje. Nekateri so bili hudo poškodovani, drugi lažje, a vsi smo težko čakali. Tisti, ki so lahko hodili, so se prerivali pred vrati ambulante, drugi smo nemočno ležali na vozičkih. Klicali so nas po času prihoda,ne glede na re- snost poškodbe. Končno so me poklicali Če imaš hude bolečine, se ti zdi vsaka minuta predolga. K meni je pristopila medicinska sestra in me začela hitro slačiti.Prosila sem jo,če lahko to naredi bolj počasi, ker me vsak premik telesa močno boli. Osorno mi je odgovorila: ›Jaz že vem, kako je treba. Tako vas boli samo zato, ker nič ne sodelujete. Taki ste kot porodnica na porodu. Vsa ste v krču. Če boste tako hitro dihali, boste padli v nezavest.‹ Bolnica ji je iskreno odgovorila: ›Ko bi le padla v nezavest, me vsaj ne bi tako bolelo.‹"
Ne samo poškodba, tudi besede bolijo. So kot ostri kamni, ki se ti zarijejo v dušo ali te pustijo brez diha. Besede brez sočutja so kot neizprosno bičanje. Alessandro Pronzato je v knjigi Križev pot bolnika napisal: "Molčite, spoštujte moje trpljenje. Dajete mi odgovore, ne da bi razumeli moje težave. Kot ne naj- dete pravih besed, tako ne spoznate pravega položaja. Ne znate se ustaviti na tistem nedotakljivem pragu,ki pome- ni sočustvovanje in hkrati spoštovanje, rahločutnost in tiho soudeležbo. Treba je najti pogum,da položiš roko na obraz ki je izpit od bolečine, obrišeš solze in zlasti preprečiš nepotrebne."

Bolnica je nadaljevala: "Po štirih urah pre- gledovanja so me sprejeli v bolnišnico,ki je bila tristo metrov stran.Tja so me peljali na vozičku po kletnem hodniku.Na vsaki kota- nji, ki jih je bilo brez števila, se je bolečina povečala. V zraku sta se mešala prepih in neznosna vročina. To pot sem doživljala kot hladno meglo nečlovečnosti. Sredi noči so me pripeljali na oddelek. S seboj nisem imela niti copat niti glavnika. Zapeljali so me v bolniško sobo in mi prepovedali vstati Ugasnili so vse luči. Nihče mi ni pokazal, kje je zvonec, niti kje je posteljna luč. Ka- ko naj pokličem medicinsko sestro, če ne najdem zvonca? Bolečina je postajala vse hujša. Prometna nesreča me je nenadoma postavila v stanje nemočnega, majhnega otroka, ki potrebuje veliko pomoči od dru- gih. Spoznala sem, da je oboje hudo: če te boli in odvisnost od drugih. Strežnica je vsak dan prinesla v bolniško sobo čaj in ga postavila na skupno mizo,oddaljeno tri me- tre od postelje, zato si nihče od bolnikov ni mogel sam naliti čaja. Kako bolj prijetno bi nam bilo, če bi nas vprašala: ›Ali želite, da vam nalijem čaj?‹ Vsak dan so me me- dicinske sestre spraševale, ali sem šla na blato, nihče me ni nikoli vprašal, ali me boli in kje me boli. Vsako jutro smo za zajtrk dobili kruh,zavit v plastično vrečko. Vedno si moral nekoga prositi, da ti je vrečko odprl in počutil si se še bolj nebogljenega. Vem,da se je zdravstvenemu osebju težko vživeti v bolnika. Najbolj so me razumeli sobolniki, ki so mi dajali največ tolažbe in upanja. Oni niso nikoli pridigali o trpljenju in bolečini. Vedeli so, da ko je telesna bo- lečina neznosna, je ne odvzame nobena beseda, ampak le učinkovito zdravilo proti bolečini." Tukaj je bolnica končala s svojo zgodbo. Imela sem občutek, da mi to pri- poveduje zato, da bi se kaj spremenilo na boljše.
Heinrich Pera je zapisal:"Duhovnost je DRŽA,ki vedno išče srečanje in solidarnost s sočlovekom.Če se ne srečujemo,nikoli ne odpremo poti duhu in tolažbi. Pomembno se mi zdi, da vedno mislite na to,da se ni- koli ne moremo splaziti v posteljo človeka, tudi če to želimo. Lahko se le približno vživimo v drugega, toda nikoli nismo druga oseba."
Angel sočutja zagotovo živi še v mnogih strežnicah, medicinskih sestrah in zdravni- kih, ki znajo vlivati olje ljubezni v bolnikove rane. Angel sočutja ni odvisen od plačila in zna spremljati tudi zastonj.Naj nam bo leto solidarnosti v spodbudo,da bo več angelov sočutja med nami,manj solza na naših licih in manj trnja v naših srcih.

Janja Ahčin

Zadnjo soboto v juliju se je srečala skupina Bratstva iz Pomurja pod novim vodst- vom Pomurskega voditelja Bratstva Slavka Breznjaka na celodnevnem srečanju na domačiji invalidke Renate Žižek v Ivanjcih, v župniji Bogojina. Bolj ko se je približevala deseta ura, bolj se je polnilo dvorišče naše gostiteljice Renate, saj so prihajali člani Bratstva iz vseh koncev Pomurja, nekaj pa tudi iz ljubljanskega konca.Ob enajstih smo pristopili k daritvi svete maše, katero sta z nami darovala prejšnji duhovni pomočnik Bratstva Toni Burja in zdajšnji duhovni po- močnik Roman Travar.
Po darovani sveti maši so nam svojci go- stiteljice Renate pripravili okusno kosilo z dobrotami, ki so značilne za ta lepi košček Slovenije.Popoldan pa smo preživeli ob pri- jateljskem druženju, saj se nekateri člani Bratstva zaradi bolezni bolj poredko sreču- jejo, zato pa tiste trenutke, ko je prilika, bolj z veseljem izkoristijo. V veliko veselje nam je bilo, da nas je popoldan s svojim obiskom počastil generalni vikar murskoso- boške škofije g.Franc Režonja. V prijetnem pogovoru nam je predstavil tudi škofijo, ki ni ravno velika. Zato se mu najlepše zah- valjujemo. Ob tako imenitnih gostiteljih še opazili nismo, da se je dan nagibal že k večeru in se je bilo treba posloviti, kar je pri vseh srečanjih najtežje,saj bi si imeli še veliko lepega povedati tudi o svojih križih, ki jih potem lažje nosimo.
Na koncu bi se rad zahvalil naši Renati, članici Bratstva in njenim domačim, ki so sodelovali pri tem srečanju, duhovnikoma in vsem, ki so pri srečanju pomagali in so- delovali. Deležni smo bili prave prekmurske gostoljubnosti.

foto in tekst Tone Planinšek

Večkrat se spomnim odlomka iz Janezovega evangelija,kjer so učenci ob srečanju s slepo rojenim Jezusa vprašali: "Rabi (Učenik), kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?" (Jn 9,2) Jezus je takoj odklonil prisotnost greha in izpostavil zahtevo, da se na slepem razo- devajo Božja dela.
Tako mi je srečanje z vsakim, ki je telesno prizadet, naročilo Gospoda, da se želi po nas, po meni razodevati v svojih delih. Ta dela pa so pomoč,bratstvo, ljubezen,ali če se izrazim bolj na današnji način: skupen smeh, skupen 'žur', skupno iskanje Božje ljubezni.
Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov se že več let sestaja in druži znotraj občest- va župnije Svetega Rešnjega telesa in krvi Arhitektura cerkve in župnijskih prostorov nudijo prijeten in dostopno preprost obisk. Seveda ima zasluge za srečanja tudi naš g. župnik Marko Čižman, ki jih vedno z ve- seljem sprejme.
Vsak njihov obisk je za nas, opazovalce, cela procedura:prihod njihovih vozil,nerod- no stopicanje in premikanje vozičkov vseh vrst... Najbolj pa smo veseli njihovega is- krenega veselja, da so zopet skupaj. Zelo prizadevna je naša faranka, ga. Ljubica, ena izmed teh 'bitij', že nekaj let priklenje- na na invalidski voziček. Je duša Bratstva in nas je po nekem čudežnem Božjem klicu znala pritegniti v svoj krog, v njihova sre- čanja.
Kako padejo miselni vzorci!Gospod Jezus je imel in ima prav! Tak ali pa drugačen člo- vek,s takšno ali drugačno pomanjkljivostjo je moja sestra in moj brat in ker mi ga Gospod pošilja naproti, je zame blagoslov. Tako postaja vsa procedura prihoda skup- nosti v našo župnijo niz Gospodovih milosti Z vsakim premikom vozička se zgodi premik v mojem srcu, v vsakem gestikuliranju mi govori Gospod in tako postajam del njih, njihovega odprtega smeha in iskanja. Učijo me hvaležnosti in otroškega dojemanja verskih skrivnosti! Nek klic po razodevanju Božjih del me je usmeril k njim, da jih lahko učim ročnih spretnosti, izdelovanja prepro- stih simbolov in kar je čudež, postajam njihova in oni moji.
Na zadnje srečanje v avgustu, na praznik Marije Snežne,je Skupnost medse povabila upokojenega ljubljanskega nadškofa Urana Seveda se je srečanja z veseljem udeležil in tudi daroval sveto mašo. In kot je zanj tako značilno, je s seboj prinesel pesem, smeh in presenečenje - vtise z obiska Svete dežele, ki jih je v sliki in besedi znal vsem približati tako, da smo začutili bližino Gospoda. Pokazal nam je Marijino rojstno hišo, prostor, kjer se je rodil Jezus, grob, kjer je bil pokopan, vrt Getsemani, kjer je molil, ter kraje, kjer je hodil.
Pokazal pa nam je tudi zelo lepo in moderno stavbo, Domus Galileae ob Genezareškem jezeru,v kateri je stalno izpostavljeno Naj- svetejše in kjer mnogi molijo dan in noč. Zaupal pa nam je tudi,da se mu je izpolnila želja in je lahko bival v eni izmed celic te stavbe. Najbolj pa smo bili veseli, da nam je dal potipati križ izdelan iz lesa drevesa, starega 2300 let,katero je poslušalo Jezu- sove besede.
Večerna sveta maša v našem svetišču je res nekaj posebnega.Pred oltarjem kraljuje Križani-takšnega križa nima nobena cerkev - in nas že vnaprej povezuje,ko se 'razme- ščamo' pred prvo vrsto klopi. Prav tako je bila doživetje nadškofova sveta maša. S prijetno besedo se je ozrl na celotno ob- čestvo Bratstva in ostalih faranov. Ljud- sko petje pa je med sveto mašo na orglah spremljala gospa Olga Jama.
Poglejmo še kakšno misel iz pridige,ki se je nanašala na berilo in evangelij. Jezusovo spremenjenje na gori je motiv in podoba našega spreminjanja in končne spremenitve v Božjem objemu. Tega mnogokrat ne ra- zumemo,enako kot ga niso njegovi učenci. Mnogi so ga zapustili, ker niso bili priprav- ljeni sprejeti trde besede.Na vprašanje,kaj pa vi pravite, kdo je Sin človekov, Peter, čeprav zmeden in negotov, odgovori pre- roško. Jezus takoj doda: "To ti je razodel moj Oče,ki je v nebesih."Moja in naša vera je mogoča le v neizmernem zaupanju Bogu Ko je 'šlo zares' in je Jezus napovedal, da bo izdan in usmrčen, Peter ne posluša več razodetja Očeta,ampak se bolestno oprime minljivega življenja. Pade pod oblast sata- na. Zato Jezusov vzklik: "Poberi se,satan." Cerkev Svetega Rešnjega telesa in krvi nas vabi, da preusmerimo pogled od minlji- vega k Bogu po Jezusu Kristusu.Ob Njem in njegovih sestrah in bratih morem spoznati ranljivost, hkrati pa sem sprejet v odprtih, iztegnjenih rokah Križanega, je naglasil upokojeni nadškof, g. Uran.
Po sveti maši pa je Bratstvo povabilo g. nadškofa še na druženje ob pecivu in pes- mi. G. Uran se kar ni mogel ločiti od vseh članov Bratstva.Z vsakim je želel kramljati Mnogi so želeli, da tudi zapoje, tako kot le on zna. G. nadškof se je pohvalil, da ga je prav sestrična Olga Jama, katera je bila tudi zraven, naučila peti. Rad je ustregel in razveselil navzoče z mnogimi pesmimi.
Res je bilo lepo in bogati smo odšli domov. Seveda spet cela procedura: prihod vozil, nerodno stopicanje in premikanje vozičkov vseh vrst, vkrcavanje in odhod...
Drago Bratstvo invalidov in bolnikov,za nas ste blagoslov!

Anka Trpin,
foto: Roman Travar,CM

Na praznik sv.Marije Snežne smo se srečali v Podutiku. Ljubica je do zadnjega trenut- ka skrivala našega skritega gosta. Vendar ko je prihajal po hodniku,smo ga že prepo- znali po glasu. Pri vratih smo ga z močnim aplavzom in nasmeškom sprejeli. To je bil upokojeni nadškof, msgr.Alojz Uran.Ljubica ga je na kratko pozdravila in mu predala besedo. G. Uran nas je blagoslovil in začel s predavanjem ob slikah Svete dežele,ki jo je obiskal. Po predavanju je sledila sveta maša, ki jo je daroval nadškof ob somaše- vanju našega duhovnega pomočnika KBBI, g. Romana Travarja. Po sveti maši smo se še skupinsko fotografirali, v učilnici pa so nas čakale bogato obložene mize.Sprošče- no smo se pogovarjali in obujali spomine na mladost. Za konec smo zapeli Angelčka in si zaželeli srečno pot na naše domove.
Rad bi se zahvalil naši Ljubici,da nam je pri pravila veliko presenečenje;pa tudi dobrim ženam za njihove dobrote in drugo pomoč pri srečanjih v Podutiku; vsem, ki so na kakršenkoli način pomagali pripraviti to sre čanje; g.Romanu Travarju za somaševanje in za vse,kar je storil za nas;in nenazadnje msgr.Alojzu Uranu za tako lepo in zanimivo predavanje.Hvala vam za misli ob vsaki sliki ki ste jih delili z nami. Bog naj vas varuje in vam podeli obilo zdravja in sreče na vaši življenjski poti.

Boštjan Škulj,
foto: Roman Travar,CM

V poletnih mesecih sta nas obiskala g.Toni Burja in g. Kolja Dobra. Hvala za vse lepe in vesele trenutke, ki sta jih preživela z nami. Naj vaju spremlja Božji blagoslov na vajini življenjski poti. Kjerkoli bosta hodila, ostanimo povezani v molitvi in Bog naj vaju spremlja.

Boštjan Škulj

"Juhu!" Tudi letos so bile poletne počitnice na Za- plani. Zbralo se nas je kar nekaj bolnikov in pomočnikov. Malo smo se smejali, malo molili in malo peli. Šli smo tudi v poletno gledališče Studenec, kjer smo si ogledali igro Pod svobodnim soncem.Povabljeni smo bili na poroko sosede Mojce in Klemena. Z Andrejo Zemljarič sva šivali vizitke. V so- boto in nedeljo je bila razstava slik Jožice Ameršek.Praznovali pa smo tudi rojstni dan Ane Marinkovič, tako kot ga je ona želela praznovati. Spoznala sem nove prijateljice

Andreja Golob,
foto: Helena Rebek

Štirinajsti avgust, dan pred praznikom Marijinega vnebo- vzetja. Lepo, rahlo megleno sobotno do- poldne na Zaplani, ravno primerno za obisk slikarske razstave naše prijateljice Jožice Ameršek iz Sevnice.
Jožica Ameršek je že v osnovni šoli rada risala in se zanimala za umetnost. Prelom- nica v njenem življenju je bil obisk likovne delavnice v Semiču,kjer je pod mentorskim vodstvom akademskega slikarja Benjamina Krežeta,grafika Jožeta Potokarja, akadem- skega slikarja Mladena Stropnika in likovne ga pedagoga Rajka Causeviga resno prijela za svinčnik in čopič.
Za umetniško govorico velja, da izraža to, kar je globoko človeško, kar je univerzalno in zato lahko ustvarja vezi med ljudmi. Te- ga kulturnega dogodka na Zaplani smo se udeležili vsi tisti, ki nam kultura nekaj po- meni, Jožičini prijatelji in tudi tisti, ki imajo radi nas - bolnike in invalide.
V kulturnem programu so med drugim nas- topili: citrar Tomaž Plahutnik, pevka Joži Kališnik, recitatorka Nina Skitek, Vlasta Dolenc-Rebek,predsednica društva anima- torjev Norma 7 ter Majda Birsa in Darinka Slanovec, ki sta nam predstavili poezijo Marjetke Smrekar. Njima se je pridružil še Metod Zakotnik v recitalu pesmi Ferija Lainščka.
Odprtja razstave sta se udeležila tudi pred stavnika Zveze paraplegikov Slovenije, Jože Globokar, dolgoletni urednik glasila Paraplegik in Boris Šter,referent za kulturo
Jožica Ameršek je na Zaplani svoja slikar- ska dela razstavljala prvič, to je bila njena prva samostojna slikarska razstava. Sku- pinsko pa je svoja dela ponudila na ogled na Inštitutu RS za rehabilitacijo invalidov, v Zdravilišču Laško, na Menačnikovi doma- čiji v Domžalah, v Domu paraplegikov v Pacugu in drugje.
Svoj kamenček smo k mozaiku te razstave po preprostem obedu in v trenutkih spro- stitve dodali tudi mi, ko je pod spretnimi Zlatkovimi prsti zadonel glas harmonike...

Tone Kovačič,
foto: Tone Planinšek

Na praznik Marijinega vnebo- vzetja, 15.avgusta 2010,smo se zbrali na srečanju Krščan- skega bratstva na domačiji Majde Križaj na Lozicah. Nedeljsko in praznično razpolože- nje nas je vpeljalo v spontani pogovor. O- bujali smo spomine na dogodke, ki smo jih preživeli od lanskega srečanja in se ozirali v prihodnost, kaj nam bo le-ta prinesla.
Za postrežbo in kuhinjo je tudi letos pos- krbela hčerka Andreja z družino, za kar se ji in njeni družini iz srca zahvaljujemo. Po kosilu in kramljanju smo se odpravili proti župnijski cerkvi,kjer nas je že čakal g.žup- nik Dominik Brus, ki je pripravil vse potreb- no za obhajanje praznične Marijine svete maše. Po maši pa smo vrnili še k Majdi, da se pred odhodom še okrepčamo z narezkom in s pijačo,za katero je prispevala škofijska Karitas.
Hvala Majdi in njenim pomočnikom za orga nizacijo in izpeljavo srečanja, domačemu g. župniku in škofijski Karitas.

RT,
foto: Roman Travar, CM

V soboto, 21.avgusta je naša Tilka pripravila srečanje KBBI in naših prijateljev ter dobro- tnikov. Zbralo se nas je sedemindvajset. Opoldne smo imeli sveto mašo,ki jo je vodil g. Roman, drugi pa smo pri njej sodelovali po svojih sposobnostih. Napolnila nas je z novimi močmi in milostmi za vsakodnevno življenje in žrtve.
Sledilo je veselo popoldne. Bili smo odlično postreženi in tudi za dobro voljo je bilo pre skrbljeno. Mlad fant Matej je igral na har- moniko, tako da nam ni bilo dolgčas.
Hvala Bogu tudi za tako lepo sončno vre- me in tudi v naših srcih sta sijala sonce in veselje.
Najbolj prisrčna zahvala pa gre Tilki in vsem ki so kakorkoli pomagali ali sodelovali. V imenu vseh udeležencev se iskreno zahva- ljujem za dobro razpoloženje.

Urška Zupančič,
foto: Roman Travar, CM

'Prelepa Gorenjska', tako poje stara Avsenikova pesem, jaz pa dodajam: 'Prav luštno je res na deželi'! Te uvodne besede naj nas popeljejo na sobotno srečanje, 4. septembra 2010, že sedemnajsto po vrsti, pri družini Galjot v Lahovčah. Vendar je bilo tokratno še po- sebej praznično in svečano.
Njihova hčerka oz. sestra Mari je srečala Abrahama, svakinja oz. teta Rozalija pa osmi križ svojega življenja.Ob somaševanju še treh duhovnikov je slovesno sv. mašo daroval g.nadškof Alojz Uran. In kot je na- govoril obe slavljenki in nas vse:"Kaj je le- pšega,kot začeti praznični dan s sv.mašo." Mislim, da se je vsak izmed nas pridružil tej misli in jo tudi tako doživel. Ob koncu sv. maše je Ljubica v imenu Bratstva slav- ljenki podarila klekljanega angelčka, ročno delo naše članice.
Skupina domačinov v narodnih nošah ji je pripravila slovenski šopek: nagelj, rožmarin in roženkravt; pa še v recitacijo povezano Marino življenje. Po obilnem, prazničnem kosilu nam je ta skupina zaigrala kratko humoresko, kako se je ostareli Matija ženil Dve sosedi, vdovi, sta ga snubili, prišla pa je tretja iz Avstralije.In v njej je Matija pre poznal svojo prvo in edino ljubezen -Pavlo. Tudi za sina je zvedel,ki ga čaka v Avstra- liji. Tako je Matija pustil svojo domačijo kar obema sosedoma in odšel. Ja, res lepa zgodba, pa tudi po domače, prisrčno pri- kazana, da smo se od srca nasmejali.
Manjkala ni tudi naša lepa slovenska pesem Zanjo je poskrbel ansambel Nagelj. Pred- vsem pridni,gostoljubni in prijazni domačini Lahovčani,ki so nas tako požrtvovalno os- krbeli s hrano in pijačo,so se ob teh zvokih lahkotno zavrteli. Za svoj pevski talent in sposobnost smo zaprosili g.nadškofa, ki se je prav prijazno odzval in tudi nas povabil, naj zapojemo z njim.
Še in še bi se dalo razpredati o tem pre- lepem dnevu, ki je kar prehitro mineval in nazadnje nas je skoraj razgnal dež, ki ni mogel več zdržati v oblakih.
Vem,da je vsak odhajal napolnjen s hvale- žnostjo v srcu. Vsem v družini Galjot, do- mačinom, vaščanom, prijateljem in vsem iz našega Bratstva, ki so kakorkoli poskrbeli in pomagali, da je bilo tako lepo, iskrena hvala! In kot smo zapeli tudi pri sv. maši: 'Hvala večnemu Bogu'.
Bog vas blagoslavljaj in stotero povrni! Vse dobro!

Nives Ferjančič,
foto: Roman Travar, CM

Danes smo na mesto darovanja za druge postavljeni mi. Težko je razumeti skrivnost bolezni in trpljenja,vendar v luči Kristusove ga poslanstva začutimo vrednost darova- nja vsega, kar imamo, kakor je danes rekel apostol Pavel: "Kaj pa imaš, česar ne bi prejel!" Tudi bolezen, starost, bolečina so darovi in v Kristusu postanejo dragoceni biseri za mnoge ljudi, predvsem pa za našo večnost.
... Gospod je počasi razsvetlil Maričino ži- vljenje in dal spoznanje tudi njenim doma- čim. Vsak dan znova ji pomagajo mama in brat z družino.Ko so vsi skupaj sprejeli križ so našli tudi nove prijatelje s podobnimi življenjskimi preizkušnjami. Pomagali so jim zaživeti in živeti polno. Sprejeli so spodbu- do,da lahko organizirajo srečanja doma. In danes smo že na sedemnajstem srečanju. Pomoč drugim v luči vere je pri njih na prvem mestu. Mari je nasmejana, vedno vesela obiskov, družbe, dokler ji je zdravje dopuščalo, je rada potovala okrog. Je tudi članica Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov.
Ko se danes zahvaljujemo za vse milosti v petdesetih letih življenja naše Mari, obe- nem prosimo, naj Bog povrne vsem, ki ste ji in ji še stojite ob strani.
Hvala ti, Mari, za tvoje pričevanje vere in zaupanja, ki prinaša ljubezen v družino in ta naš utrujeni svet. Potrebujemo te, po- trebujemo vas, molite za nas.

† Alojz Uran,
upokojeni nadškof

NE MOREM, VENDAR ZMOREM!

September 2010 je minil in dobila sem na- logo, da napišem nekaj o naši razstavi, ki je letos nosila naslov Ne morem, vendar zmorem. Premišljevala sem, kako bi opi- sala vse veselje ob srečanjih, ves trud ob postavljanju in vse dogajanje na prizorišču Pa mi ni nič pametnega prišlo na misel. Zato sem sklenila, da bom v članek vtkala besede in misli, ki so bile izgovorjene ali napisane za to priložnost, in kar same po- nesejo bralca čez dogajanje.

"Najprej lepo pozdravljeni in dobrodošli prav vsi: posebej ljubljanski nadškof in metropolit dr. Anton Stres, vsi povabljeni gostje in obiskovalci ter ustvarjalci razsta- ve.Dobrodošli v tem petkovem popoldnevu ko smo se zbrali k odprtju in blagoslovitvi razstave izdelkov bolnikov in invalidov.Da- nes je še posebej z nami tudi naš prijatelj Radio Ognjišče. Prav na začetku nas je pozdravil s pesmijo Sveti, p. Janez Ferlež, OFMConv. ..."

Tako je Darinka Slanovec pozdravila vse prisotne ob odprtju razstave vsakovrstnih izdelkov članov Bratstva bolnikov in invali- dov,ki je bila odprta od 3. do 12.septembra v prostorih Galerije Družina.

Kot ste lahko prebrali, so bili prisotni emi- nentni gostje,kar se za razstavo,ki nastaja in obstaja iz ljubezni,tudi spodobi. Darovali so svoj čas in za to nedvomno prejeli glas- ne ali tihe zahvale tistih,ki se vsakič znova vesele tega za Bratstvo velikega dogodka. "Verjel sem, da se nam bo danes zgodil ta čudoviti dogodek in da nas bo ta razstava umetniških in v trpljenju delanih izdelkov združila in še bolj povezala.Bilo je kar nekaj nepremagljivih ovir, ki so postale rešljive čez noč," je v uvodnem nagovoru priznal svoj optimizem voditelj Bratstva, Tone Planinšek,ki je sprejel tudi glavno odgovor- nost za letošnjo razstavo.

Da je ustvarjanje tudi odgovor na bistvena družbena vprašanja, je v svojem nagovoru dejal metropolit dr.Anton Stres: "... bolniki in invalidi nam govorijo tudi s tem ravno v našem sedanjem zgodovinskem trenutku, da vsi skupaj in po njihovem zgledu potre- bujemo zaupanje,pogum, vztrajnost, potr- pljenje, zvestobo, vero in seveda ljubezen iz katere vse to izhaja. To se mi zdi pre- roška dimenzija , sporočilo za naš čas, za vsakega človeka". In na koncu poudaril: "Tisto najpomembnejše, kar naredijo oni, kar naredi vsak izmed nas, pa ni tisto, kar se da obesiti na razstavno ploskev, ampak tisto, kar naredimo iz samega sebe, v sa- mem sebi, tisto, kar naredimo iz svojega značaja, iz svojega srca , iz svoje volje. Tu pa smo pravzaprav zdravi in bolni vsi enaki."

Slavko Breznjek je na kratko predstavil ra- zličnost in pestrost razstavljenih izdelkov od vezenine do knjige, od vizitke do slike na platnu. Po odprtju in blagoslovitvi je prve goste popeljal po razstavi z razlago ozadij in življenjskih zgodb ustvarjalcev.

Veliko je bilo truda in zahvala gre vsem, ki so kakorkoli pomagali, da je razstava zaži- vela.
Ob razstavi je ob vikendih potekal tudi spremljajoči program,v katerem smo skupaj s povabljenimi gosti letos razmišljali o du- hovnosti. Tako se je razstava še dodatno obogatila s predavanji, pogovori ali razpra- vami.
Ja, vse to je razstava del bolnikov in inva- lidov, ki je že devetnajstič po vrsti odprla vrata vsem, ki zmorejo gledati z očmi in s srcem. Veste, to je preplet zgodb, ki jih ustvarjalci vtkejo v izdelke. Je skupek tre- sočih se in bolehnih rok ter želje, da bi bil izdelek karsedá lep. Je molitev, ki jo daru- jejo tisti, ki ne zmorejo več poprijeti za klékelj, pletilko, svinčnik ali čopič. je povzetek napisanih vtisov v knjigi, ki je pričakala obiskovalca, ko je zapuščal raz- stavne prostore.

Vidite..., vse moje besedičenje bi bilo ob teh resničnih tekstovnih odsekih odveč. Verjamem, da ste se tudi sami prepoznali v tem sestavku. Zgolj kot gost ali morda tisti, ki je svoje delo na ogled postavil. Morda pa niste mogli priti na obisk. No, pa nič zato. Prepričana sem,da boste čez dve leti napolnili svoj avto s sorodniki, prijatelji ali sosedi in se pripeljali v našo prestolnico kjer bo, z Božjo pomočjo, spet nekdo iskal besede, da opiše v članku vse te lepote.

Vesna Grbec,
foto: Tone Planinšek

Verjel sem,da se nam bo danes zgodil ta čudoviti dogodek, da nas bo ta razstava umetniških in v trpljenju izdelanih izdelkov združila ter še bolj povezala.Bilo je kar ne- kaj nepremagljivih ovir,a so postale rešljive čez noč.
"Ne morem, vendar zmorem," sem včasih sam sebe spodbujal. Ta misel - ne morem, vendar zmorem - me je prešinila,ko sem se neke noči zbudil od bolečin in v roki ni bilo toliko moči, da bi jo premaknil. Ne morem, ampak zmorem. In je šlo. Malo z mojo po- močjo, malo pa z Božjo.
Marsikaj lahko dosežemo šele takrat, ko si prenehamo dopovedovati, da ne zmoremo.
Mnogi invalidi in bolni bi lahko naredili veliko več, če jih okolica ne bi negativno obrav- navala.
Saj ne moreš,tebi ni treba,zdrav bo to laž- je, hitreje in celo bolje naredil. To večkrat počno tudi starši svojim invalidnim otro- kom. Ne moreš, bomo namesto tebe mi... Tudi zdravi prepričujejo bolnike in invalide, čeprav imajo ti še nekaj volje v sebi.
Tudi invalidi in bolniki si včasih dopovedu- jemo, da ne moremo, še preden smo nekaj sploh poskusili.
Čeprav mislimo,da ne moremo, bomo spoz- nali, da zmoremo tudi kaj dobrega narediti zase in za druge.Če smo le dovolj prizade- vni in vemo, kaj hočemo v življenju uresni- čiti, lahko sicer uresničimo svoje želje tudi v invalidnem ali bolnem telesu.

Zdravim pa polagam na srce še eno misel. Ko boš nekaj naredil namesto invalida ali bolnika, kar zna sam in mora storiti zase sam, boš s tem povečal njegovo šibkost in ga naredil še za večjega reveža, kot v re- snici je. Pomagaj mu tisto več, kar sam ne more, zmore pa s tvojo pomočjo. To je prava pomoč in vsak ti bo zanjo hvaležen.
Na to geslo "Ne morem,vendar zmorem," ki v prvem delu zveni tako domače,bo Darin- ka Slanovec pripravila pogovore z gosti, ki bodo ob sobotah in nedeljah, na tem pro- storu ali v galeriji spodaj. Z njimi bomo obogatili to razstavo in morda razblinili še kakšen predsodek.
Tudi ta razstava dokazuje, da mnogi inva- lidi in bolniki še posebno v Krščanskem bratstvu bolnikov in invalidov zmoremo ustvariti prave umetnine z usti, z nogami ali prizadetimi rokami, največkrat celo v bolečinah, a z močno voljo. Obenem pa se trudimo za svojo duhovno, osebnostno in kulturno rast.
Večkrat me prešine misel neke zdrave osebe, ki je dejala: "Kaj pa invalidi sami zmorejo?"
V Bratstvu dokazujemo, da še nekaj zmo- remo,o čemer priča tudi ta razstava.Mnogi so celo učitelji življenja.

Tone Planinšek

Ave, ave Marija...

V Lurd,k Mariji,ki se je prika- zala Bernardki in ji pokazala zdravilni studenec, romajo bolniki in drugi romarji že 152 let. Voda iz studenca ni presahnila in v njej se kopajo in umivajo ter jo nosijo domov milijoni vernih. Letos je z vlakom v organizaciji UNITALSI spet potovalo 108 bolnikov,spremljevalcev in romarjev iz Slovenije. Na vlaku in vse dni je bil z romarji tudi škof Metod Pirih, ki letos praznuje 25-letnico škofovskega po- svečenja. Zato je njega in vse Slovence v Lurdu doletela čast, da je pri evharistični procesiji slovenski škof nosil monštranco in blagoslavljal bolnike, tik ob njem pa je bil Miro, bolniški župnik, ki je tudi praznoval mnogo svojih obletnic,med njimi 35-letnico mašništva.
Naj vam kot droben utrinek predstavimo misli duhovnika,ki je bolnike na tem romanju spremljal na vsakem koraku. Naj ta zapis bralce navduši, da se romanja naslednje leto morda tudi sami udeležijo.
Vinko Vegelj,duhovnik:"Hvala Bogu,da sem bil z bolniki in invalidi na romanju v Lurd. Potovanje z vlakom je bilo kar naporno. Ko pa smo prišli v Lurd,kjer smo ostali pet dni je bilo v mojem srcu zelo lepo: Lurd je kraj kjer se nebo dotika zemlje...
Najbolj všeč mi je bila maša narodov v ne- deljo dopoldne v baziliki sv. Pija. Približno 20.000 glava množica, okrog oltarja velik venec bolnikov in invalidov, množica duho- vnikov v zelenih mašnih plaščih s kardina- lom na čelu, mogočen pevski zbor, sodelo- vanje vernikov... Zares, mogočno evharis- tično slavje narodov in ljudstev ter jezikov S kakšno močjo smo zapeli:›Verujem v eno sveto, katoliško in apostolsko Cerkev!‹ In sem bil zelo vesel, da sem v tej Cerkvi in da je naša delna Cerkev na Slovenskem del te vesoljne Cerkve.
Druga stvar, ki je napolnila moje srce z veseljem in zaupanjem v Marijino varstvo, pa je bila večerna procesija z lučkami.Spet nepregledna množica pred cerkvijo,molitev rožnega venca v različnih jezikih,petje lur- ške pesmi in pri ave, ave... dviganje priž- ganih sveč kvišku, kakor da bi vsi hoteli s tem povedati: ›Marija, dvigaj naše misli k nebeškim željam!‹
Tretja stvar,ki me je presenetila, pa je do- godek na postaji v Gorici,ko smo se vračali iz Lurda. Bilo je zelo vroče in soparno. Ko smo stopali v avtobus, je bilo treba poma- gati invalidom. Štirje možje so se ponudili, da bodo invalidu Mitji pomagali v avtobus. Pokazali so veliko pripravljenost,pa nikakor ni šlo. Tedaj pa je rekla mati, ki je vse to gledala: ›Umaknite se, ga bom jaz spravila v avtobus,saj ga doma tudi sama vsak dan dvigujem.‹ Prijela ga je z obema rokama pod pazduhi in sta skupaj hodila do stop- nic v avtobus,ga dvignila na prvo stopnico pa na drugo in tretjo do sedeža.En mož ga je spredaj držal za roki in tako malo poma- gal. Ljudje v avtobusu so začudeni vse to opazovali in med mrmranjem sem slišal tudi besedo: ›Revček.‹ Jaz pa sem rekel na glas: ›Mitja je junak in njegova mati tudi!‹
Marija je močna žena, ki je stala pod kri- žem in verovala. Naj lurška Marija blago- slavlja vse matere, ki imajo neozdravljive bolnike ali invalide ali pa otroke s posebni- mi potrebami!"

MD, foto: Jože Lampe

Utrinki z romanja v Lurd

NA VLAKU

V Ljubljani smo dobili označbe za potovalke in naprsno priponko. Prtljaga je prva romala na vlak, za njo pa še mi.
V moj kupe so prišli še Jerica,Mitja in Marta z Gorenjske. V Gorici so nas presenetili či- stilci z rdečimi noski.Lepo so nas pozdrav- ljali, zabavali, se smejali, obenem pa hiteli za svojim delom...
Vožnja je bila zelo lepa.Čez dan je bilo tudi malo vroče, a se je vse dalo prestati, saj so nam vedno postregli z vodo ali pa s ka- vico poleg rednih obedov. Bilo je čudovito, saj smo na vlaku imeli tudi sv. mašo in Sveto Rešnje telo.
Zvečer so nam pripravili postelje. Zibajoči se vlak nas je uspaval. V sanjah smo se mnogi že videli v Lurdu pri votlini z Bernar- dko, molili križev pot, častili Marijo in se z njo veselili.

PROCESIJA Z LUČKAMI

Pri votlini smo se začeli zbirati.Vrsta je bila vedno daljša. Vsak je imel svojo svečko. Tam pri mostu pa so se zbirali tisti na vo- zičkih. Ko je bilo vse pripravljeno,tudi naša brezjanska Marija, smo prižgali sveče.
Procesija se je premaknila.Peli in molili smo združeni z Marijo, Jezusom in vso množico romarjev: "Zvonovi zvonijo, premilo pojo, častijo preblaženo lurško Gospo. Ave, ave, ave Marija, ave, ave, ave Marija!"
Še vedno slišim: "Ave, ave, ave Marija,..."

Fani Povše, foto: Jože Lampe

Njegova eminenca, kardinal Franc Rodé, zlatomašnik

Na praznik apostolskih prvakov sv.Petra in Pavla,29.junija 2010 je g.kardinal Franc Rodé obha- jal svoj zlat jubilej mašniškega posvečenja V septembru pa ga je obhajal v Sloveniji v svoji rojstni župniji Radomlje, v ljubljanski stolnici in ob sklepu vincencijanskega skle- pa pri Sv. Jožefu nad Celjem. K izrečenim čestitkam se pridružujemo tudi ustvarjalci revije Prijatelj in člani ter sodelavci Krščan skega bratstva bolnikov in invalidov.
Spoštovani g. kardinal Rodé! Ob Vašem zlatomašnem jubileju Vam želimo Božjega blagoslova pri Vašem apostolskem delova- nju za blagor vesoljne Cerkve in Vam ob- ljubljamo molitveno podporo kakor tudi da- rovanje trpljenja naših preizkušenih bratov in sester.

uredništvo in uprava Prijatelja ter Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov

Sklep vincencijanskega leta

V nedeljo, 12. septembra 2010, se je pri Sv.Jožefu nad Celjem zaključilo vin- cencijansko leto ob 350- letnici smrti svetih Ludovike de Marillac in Vincencija Pavelskega.Tridnevnega simpo- zija se je udeležilo veliko število sobratov in sester iz več sosednjih provinc ter iz viceprovince Sv. Cirila in Metoda, ki deluje na ozemlju nekdanje Sovjetske zveze. Sklepno sveto mašo je vodil zlatomašnik, njegova eminenca, kardinal Franc Rodé. Naj nam naša ustanovitelja in vzornika sv. Ludovika in sv. Vincencij izprosita novih duhovnih poklicev, da bomo mogli nadalje- vati njuno poslanstvo v našem času.

RT, foto: s. Aleša Stritar

Srečanje BIO v Rovtah

Na lepo sončno nedeljo,29.avgusta-'vrinila' se je med dva deževna dneva - smo imeli v naši župniji srečanje bolnih, invalidov in ostarelih faranov. Bil je dan kot mora biti, dan, ki združuje in osrečuje.
Ker prenavljamo notranjost farne cerkve, je bila sveta maša v zimski kapeli. Prostor je manjši, a smo se mogoče prav zato po- čutili še bolj povezani z Bogom in med se- boj. Sveto mašo je daroval bolniški kaplan, g. Jože Poje, ob somaševanju g. Srečka Turka in g. Franca Govekarja, sooblikovali pa so jo tudi nekateri prisotni. Med nago- vorom je g.Poje povedal, kako do duhovne oskrbe v bolnicah, kako zelo so potrebne molitve in žrtve bolnih in kako zaupanje v Boga rešuje. Dogodek iz njegove prakse je mnogim privabil solze v oči. Če ste bolni in ostareli niste zadnji, je poudaril, saj Jezus pravi: "In poslednji bodo prvi...".
Velika večina udeležencev je med sveto daritvijo prejela zakrament svete spovedi in svetega maziljenja. Sveto mašo je po- lepšalo ubrano petje MPZ domače župnije in petje prisotnih.
Prijetno druženje se je nadaljevalo ob prig- rizku,za kar so poskrbele pridne gospodinje in župnijska Karitas. Vsem se zahvaljujem. Pevski zbor je povabljenim še enkrat zapel g.Poje pa je z nekaj šalami srečanje pope- stril.
Stisk rok, iskrice v očeh in nasmeh na obrazih odhajajočih so bili želja in obljuba- SREČNO IN NASVIDENJE prihodnje leto.

F.T., foto: J.S.

Spomin na Bibione

Poletje je čas,ko si,komur je sploh dano, nabiramo moči in energije za ohranjanje in krepitev našega zdravja. Poleg sonca in morja je zelo zaželjena še duhovna obogatitev.
Vsa ta zdravilna mešanica mi je bila nude- na na letovanju, na morju v Bibionih. Ko s pomočjo slik urejam spomine,preživete sku paj s starimi in novimi prijatelji, ne vem, o čem naj pišem,saj se je vedno dogajalo kaj zanimivega. Še ponoči, kadar nisem spala, sem imela prelep pogled na zvezdnato ne- bo z luno,ki je s svojo mesečino ustvarjala srebrno lesketajoče se morje. Pravi raj za romantike...
Če si v pravem trenutku na pravem mestu in v pravi družbi, ti je lepo. Pozabiš na vse tegobe današnjega časa,bolečinam v skle- pih rečeš: "Adijo." Letovanje je lepa prilika za poglabljanje prijateljskih vezi in sklepa- nje novih. Letos je bilo veliko novih prosto voljcev, ki so po svojih močeh skušali ugo- diti vsem našim muham. Moram reči, da so bili pri tem delu, kljub njihovi mladosti in neizkušenosti,zelo uspešni. Prav posrečeni so bili zabavni večeri,kjer ni manjkalo sme- ha, petja, glasbe in plesa. Dneve smo ve- dno pričeli in končali z molitvijo, ki nas še prav posebej povezuje med seboj.
Deset dni našega počitnikovanja se je za- radi pestrosti hitro izteklo,saj kar je dobro, hitro mine. Hvala Marijinim sestram za po- vabilo,da sem lahko tudi jaz poskusila okus morja, mivke in pomagala graditi naše pri- jateljstvo.

Jožica Ameršek, foto: Klemen Svetelj

Tukaj se imam lepo,saj dobivam novih mo- či za vsakdanjik ob prijateljih bolnikih in in- validih. Srečna sem, ker spoznavam nove obraze sodelavcev oziroma mlade, kako s potrpežljivostjo sodelujejo z nami.

Irena

Vesela in nasmejana

"Kdaj bo prišel september?" je bilo v letošnjem poletju pogo- sto vprašanje Marice Galjot (Lahovče 57, 4207 Cerklje na Gorenjskem). Ne, da se ne bi veselila julija in avgusta ter vročih poletnih dni, toda v začetku septembra je njen rojstni dan. Na sprotno,Marica rada veliko časa na svojem invalidskem vozičku pod toplimi sončnimi žarki, če pa so le-ti prevroči, pa v prijetni senci, preživi pred domačo hišo in pozorno spremlja vse dogajanje na kmečkem dvori- šču.
Na koledarju se je zamenjal list. Avgust je nasledil september.Sedaj pa moramo pohi- teti, saj bo 4.september prav kmalu. Leto- šnja prva septembrska sobota je bila pra- znik, ko je Marica dopolnila petdeset let svojega življenja. (Zapis o tem najdete na straneh Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov.)Srečanje z Abrahamom je vselej mejnik v življenju vsakega, ki mu je dano, da ga doživi. Zato sem izkoristil priložnost, da se nam Marica predstavi tudi na stra- neh Prijatelja.
Ko je Marica zagledala luč sveta, je bila pri srčna in zdrava deklica.V svojem zgodnjem otroštvu je bila razigrana in srečna. Rada se je igrala na domačem dvorišču in spo- znavala domači živalski svet, ki ga ima še danes zelo rada.Domači psi so ji še od vseh najzvestejši, zato so ji najbolj pri srcu.
Šolska leta so ji prinesla novo življenjsko obdobje. Morala se je učiti, pa ji včasih ni šlo, kot bi si želela. Mlajši brat Janez ji je pomagal pri računanju.Kljub učnim težavam je Marica imela voljo in željo, da uspešno zaključi šolanje in doseže primeren poklic. Toda že v višjih razredih osnovne šole so se pojavile nove težave. Njena hoja je bila težavnejša in ko se je kasneje po padcu z motorjem stanje še poslabšalo ter so v družini spoznali, da ne gre za posledice padca, ampak za bolezen, se je Marici za- čelo življenje obračati v drugo smer. Njen oče je po opisu nekega bolnika v časopisu sumil na multiplo sklerozo. Po končani os- novni šoli so to potrdili tudi zdravniki, saj so se znaki bolezni še povečali.
Marica se je zavedala, da ne bo mogla na- daljevati šolanja in zato se je zaposlila v kranjski Planiki,kjer je bila zaposlena sedem let, od tega dve leti s polnim in naslednjih pet let s polovičnim delovnim časom.Njena hoja pa je bila čedalje bolj nestabilna in v pomoč so ji bile bergle kot stalne spremlje valke. Kmalu nato je dobila prvi invalidski voziček na ročni pogon.Danes pa je Marica na invalidskem vozičku in odvisna od po- moči domačih. Mama ji pri svojih 81-tih letih še vedno postreže, brat z družino pa ji pomagajo pri dvigovanju na voziček in z njega.
Ko se je upokojila, si je doma kratek čas delala s šivanjem gobelinov,ki pa jih danes ne more več izdelovati.Zelo rada ima glas- bo in z veseljem prisluhne narodno-zabavni glasbi ter slovenskim popevkam iz sedem- desetih in osemdesetih let - torej iz let njene rane mladosti.Tudi sama rada zapoje s svojim lepim in močnim glasom, kljub te- mu, da zadnje leto težje govori.
Marica se je približno pred petindvajsetimi leti srečala s sestrama Edith in Heleno, ki sta jo obiskali v ljubljanskem Kliničnem centru in jo povabili na srečanja bolnikov in invalidov. Tako se je pred enaindvajse- timi leti prvič udeležila srečanja na Trste- niku,kamor jo je povabila Alenka Oblakovič ki je bila odgovorna za gorenjsko regijo. Rada se je udeleževala teh in tudi drugih srečanj,ki so bila pri Svetem Duhu pri Ško- fji Loki, pri družini Kokalj v Topoljah nad Selci in drugod po Sloveniji ter z veseljem večkrat preživela počitnice na morju v Lignanu ter Bibionah.
Galjotovi iz Lahovč so znani kot dobri ljud- je. Že kmalu po samostojnosti Slovenije, leta 1993, so prvič na dan državnosti, 25. junija, organizirali srečanje bolnikov in in- validov, kamor so povabili tudi svoje soro- dnike, prijatelje, znance in sosede. Tako smo letos že sedemnajstič bili povabljeni k Marici v Lahovče. Za vso vas je to praznik in izraz dobrih sosedskih odnosov, saj so sosedje in prijatelji vedno pripravljeni po- magati. Postavili so vojaški šotor,poskrbeli za kuhinjo in postrežbo. Pri sveti maši, ki jo je daroval upokojeni ljubljanski nadškof, mag.Alojz Uran,so sodelovali še cerkljanski župnik, g.Stanislav Gradišek,domači duho- vni pomočnik, g. Roman Kavčič in z lepim petjem cerkveni mešani pevski zbor sv. Florijana iz Lahovč. Za veselo popoldne je poskrbel ansambel Nagelj, ki že osem let prihaja na ta srečanja, in s skeči folklorna skupina iz Cerkelj,ta pa je prišla v narodnih nošah.
Marica je vse dogajanje spremljala z vese- ljem in smehom na obrazu. Kljub temu, da si ni mogla ustvariti svoje družine, ki si jo je želela in se večkrat sprašuje: "Kaj pa imam od tega življenja?" je vidno zadovolj- na sodelovala pri sveti maši in se Bogu zahvaljevala za blagoslove, prejete v pol stoletja dolgem življenju in za svojo razšir- jeno družino, ki ji je prišla voščit za njeno okroglo obletnico. Naj jo Bog še vrsto let bogato blagoslavlja!

Roman Travar, CM (zapis in foto)

PEČ

-pripravljenost za odpuščanje v odnosih

Kako nam gre naše skupno ustvarjanje? Poletje se preveša v jesen, na vrtovih že pospravljamo sadove svojega dela, narava počasi spreminja svoje barve, dolgi rokavi in še en topel pulover pridejo že kako prav A kaj nam je uspelo do letošnje jeseni na- rediti novega,okusnega, barvnega,toplega, ...v naših odnosih? Prav je,da se vprašamo tudi to.
V letošnjem letu v Ustvarjalnem kotičku mesimo in pečemo kruh medsebojnih odno- sov.Razmišljamo o tem,kaj vse je potrebno za kruh in kaj vse za dobre medčloveške odnose. Naj spomnim na dosedanje sesta- vine: v ta naš kruh smo že vmesili pšenico (pripravljenost živeti odnos), vodo (aktiv- nost v odnosu do bližnjega), kvas (zaupa- nje, da Bog more iz majhnega narediti ve- liko) in sol (brezpogojno ljubezen, ki daje pravi okus odnosom). Ko vse sestavine zmešamo, vzhajamo in pripravimo za peko, potrebujemo peč - lahko je krušna peč, štedilnik, električna pečica,... Peč sprejme vse sestavine, ki so že postale kruh,a šele peč iz neokusnega testa napravi dišeč in slasten kruh.
In čemu bi lahko primerjali peč? Peč za kruh je kakor odpuščanje v odnosu. Brez peči ne more nastati kruh,brez odpuščanja ne more obstajati odnos. Odpuščanje je tisti temelj,ki dá odnosu pravi okus,trdnost obliko, ceno, pomen. Velikokrat peče in je vroče kakor v peči, ko moramo odpuščati. A le če zmoremo odpuščati, potem lahko z gotovostjo trdimo, da zmoremo tudi prav ljubiti. Večkrat sem o ljubezni premišljevala tudi ob besedah Khalila Gibrana, ki jih bom zapisala tudi tu, saj verjamem, da lahko marsikoga nagovorijo.
"Ko vas pokliče LJUBEZEN,ji sledite, čeprav je njena pot strma in težka. In kadar vas vzame v svoje peruti, se ji prepustite, če- prav vas utegne meč, skrit med njenim perjem raniti. In kadar vam govori,ji verje- mite, četudi vam njen glas pretresa sanje, kot vam sever pustoši vrtove.
Kajti tako kot vas LJUBEZEN krona, vas mora tudi križati. Pripomore vam k rasti, a vas tudi oklesti. Tako kot se vzpne do va- ših višin in vam boža najtanjše veje,ki tre- pečejo v soncu, bo prodrla tudi do vaših korenin in jih stresla tam, kjer se oklepajo zemlje.
Kakor žitne snope vas zbira k sebi.
Omlati vas, da bi vas razgalila.
Preseja vas, da bi vas rešila plev.
Melje vas do čiste beline.
Zgneta vas, dokler ne postanete voljni.
Nato vas izroči svojemu ognju, da bi mogli postati sveti kruh za Božjo gostijo."
Ogenj ali peč - odpuščanje: to nas lahko prekali in naredi za velike ljudi. Ni velik člo- vek tisti, ki ima veliko diplom, veliko hišo, veliko prijateljev na facebook-u;tudi ni ve- lik človek tisti, ki zna veliko in lepo govoriti ali pa z dragocenimi darili obiskovati prija- telje. Velik človek je tisti, ki me sprejema in mi je pripravljen odpustiti. Velik človek je tisti, ki me je pripravljen ljubiti tudi tisti dan, ko nisem dobre volje, ko z glasnimi besedami prizadenem vse okoli sebe, ko s svojimi dejanji ne kažem hvaležnosti. Velik človek je predvsem tisti, ki je meni in tebi pripravljen resnično odpustiti vse spodrs- ljaje, nerodnosti in napake.
Ali sem tudi jaz velika? In ti - si velik tudi ti? Ne vem.Za ocenjevanje nisva poklicana ne ti ne jaz. Sodil bo Tisti, ki nam vsem odpušča. Z zaupanjem, da bo pravičen in usmiljen,lahko sodbo prepustiva Bogu.Prav pa je, da se iskreno vprašava v tihi globini duše,če lahko odpustiva vsem ljudem? Ve- rjetno bo odgovor ne,če bova zares iskre- na. A vsak dan znova lahko prosiva za to peč - za odpuščanje.
Ko premišljujem o nebesih, najprej vedno sprejmem to, da je to velika skrivnost. Ne potrebujem razlag o tem, kako bo tam, saj verjamem, da resničnost presega vse moje predstave.A eno sem prepričana:dokler ne bomo zmogli vseh ljudi ljubiti čisto in iskre- no in dokler v globini srca ne bomo iskreno odpustili vsem ljudem, ne moremo priti v nebesa.V vicah bodo naše duše imele 'peč' ki nas bo očistila in nas pripravila na po- polno odpuščanje.
Kmalu se bomo okrog praznika vseh svetih sprehajali po pokopališčih, po krajih spomi- na na tiste,ki so že končali pot zemeljske- ga življenja. Če še komu kaj zamerimo, mu odpustimo. In če ne zmoremo, prosimo na kolenih za moč odpuščanja. Predvsem mi bomo imeli dober okus v svoji duši, če bo- mo zmogli odpustiti. Seveda pa se ne ustavimo le pri rajnih; poglejmo okoli sebe, pomislimo na tiste, ki jih ne sprejemamo, nam gredo na živce,nam nagajajo ali z na- mi ne govorijo. Odpustimo jim - odpustimo jim v svojem srcu in če se da,jim to povej- mo tudi naglas. Prosimo sami zase in drug za drugega za moč odpuščanja - naj nam peč odpuščanja pomaga, da bomo gradili trdne in ljubeče medsebojne odnose!

Polona Malovrh

Opiram se na Božjo previdnost in Njegovo pomoč

Urednik Prijatelja me je prijazno spodbudil, naj napišem razmišljanje o pričevanju vere v mojem življenju.
Hvala Bogu, da sem prejela vero že v ot- roški dobi v naši družini. To mi vedno zelo veliko pomeni in sem zelo hvaležna Bogu, da se lahko vedno opiram na Božjo previd- nost in pomoč v vseh vsakdanjih preizkuš- njah in težavah. V tem upanju na Božjo pomoč vse lažje prenašam.
Starši so nas vzgajali v veri.Kot otroci smo zjutraj in zvečer glasno molili. To je ostalo v moji zavesti vse do danes. Vsak prvi pe- tek sem še s tremi sosedovimi dekleti ho- dila peš k maši v Sevnico.
Pri desetih letih sem na hitro zbolela za otroško paralizo. Morala sem v bolnico. To je bila moja prva preizkušnja. V bolnišnici sem se srečala z redovnimi sestrami, ki so tam delale. Navdušena sem bila nad prija- znostjo in dobroto sester in sem sklenila, da bom tudi jaz sestra redovnica,če ozdra vim. Sicer je tudi v naši družini bilo in je še vedno precej redovnih poklicev. Po šestih mesecih zdravljenja v bolnišnici sem zve- dela,da ne bom nikoli ozdravela in starši so me vzeli domov. Tako nisem mogla postati redovnica.
Svojo bolezen in invalidnost sem sprejela kot Božjo voljo in upala, da bom s svojim zgledom in delom še vedno lahko storila veliko dobrega. Zato sem vsa leta živela v upanju in pogovoru z Bogom. Veliko sem in še berem, rada molim ter se pogovarjam o Bogu in veri.Zadnjih pet let sem popolnoma odvisna od pomoči domačih in dobrotnikov Sem kakor mali otroci in upam, da je tudi to v Božjem načrtu.
Ko danes gledam nazaj na svoje življenje, sem Bogu hvaležna zanj in nad njim nisem razočarana. Mislim,da je za mano že dolgo življenje, saj sem klub bolezni že v štiriin- osemdesetem letu starosti. Zares sem hva ležna Bogu za ta način življenja, saj sem spoznala Njegovo dobroto in ljubezen, ki jo vedno poglabljam z molitvijo, predvsem z molitvijo rožnega venca. Molim za vse po- trebe in namene:za milost stanovitnosti,za mladino, družine, misijonarje, duhovnike in za nove duhovne poklice. Ljubi Bog,sprejmi moje prošnje in žrtve, ki jih darujem v ta namen... Še posebno pa rada molim veseli del rožnega venca, v katerega vključujem vse potrebe družine,mladine in otrok. Vsa- ka desetka je kakor okno v svet. Pri prvi desetki premišljujem, da bi se začeli ljudje zavedati in ceniti zakrament svetega za- kona.Pri drugi,da bi spoštovali in se veselili življenja, kakor je Marija hitela na obisk k Elizabeti. Potem,ko je rodila Jezusa, premi- šljujem, da bi vsi novorojenčki bili deležni krsta in svete vere po Mariji.V četrti dese- tki je Jezusa darovala v templju in prosim, da bi tudi današnji starši dobrohotno daro- vali svoje otroke v duhovne poklice. Zelo me nagovarja tudi peta skrivnost, v kateri premišljujem o mladih in prosim, da bi se vsi vrnili na pravo pot vere in življenja.
Zelo sem srečna,da lahko in zmorem zmoliti več rožnih vencev na dan. Pokojni papež Janez Pavel II. je uvedel tudi svetli del ro- žnega venca, ki je zelo bogat in nas kliče, da bi se v našem življenju po evangeliju približali Jezusu.
Želim in prosim Boga, da bi se ta Marijina molitev zopet vrnila in priljubila ljudem da- našnjega časa, ki je zelo zasvojen z raz- nimi stvarmi,kot so televizija, računalnik in drugo. Zaradi tega nimajo časa ter smisla za to prelepo molitev.
Marija je v Lurdu in Fatimi priporočala to molitev otrokom in jim je naročala, naj mo- lijo veliko, naj molijo za spravo in spreobr- njenje grešnikov. Zato želim to čimbolj spolnjevati, tudi za vse brate in sestre ter za ves slovenski narod, da bomo znali spre jemati in živeti, kakor je Božja volja. V ta namen prosim Boga in zaupam v Njegovo usmiljenje...
Želim vam veliko blagoslova in lep pozdrav!

Urška Zupančič

Na začetku avgusta smo se poslovili od naše sestre in članica Bratstva, Marije Skumavec, ki je zadnja leta živela v Cen- tru slepih in starejših v Škofji Loki. Bila je tudi članica skupnosti Družine Kristusa Od- rešenika. Vrsto let je izdajala verski listič za slepe in slabovidne ter jim v Braillovi pi- savi prinašala Jezusa in njegovo sporočilo.

Na tiho pa se je od nas poslovila tudi Jožica Obed,ki je zadnje mesece preživljala jesen življenja v Zavodu Sv. Martina, v Srednji vasi v Bohinju.Njo sem poznala iz Bohinjske Bistrice, kjer smo se večkrat srečevali, ko sem se z vozičkom sprehajala. Dobro je poznala tudi mojo mamo. Na začetku leta je postala članica Bratstva in se veselila naših srečanj.Toda Bog jo je poklical k se- bi v svojo večno domovino.
Naj Bog obema pokojnima sestrama podeli večni mir in pokoj in naj počivata v miru.

Gordana

24. avgusta 2010 mi je Marta Janežič spo- ročila, da se je od zemeljskega življenja poslovila Frančiška Vernik iz Mekotnjaka pri Ljutomeru. Zadnja leta je bila priklenje- na na bolniško posteljo,kjer je veliko molila predvsem za vse trpeče v KBBI. Nebeški Stvarnik naj ji bo bogat plačnik.

Slavko Breznjek

NAGRADNA KRIŽANKA

Letošnje pastoralno leto krščanske dobro- delnosti in solidarnosti, ki poteka pod ges- lom "Nosite bremena drug drugemu," nas spodbuja k velikodušni ljubezni do bližnje- ga. Vsak od nas lahko bližnjemu stori kaj dobrega, čeprav morda tudi sami ne živimo v obilju in čeprav se zdi, da nimamo velikih talentov ter potrebnega zdravja in moči. "Nikoli ne mislite, da majhno opravilo,ki ste ga naredili za vašega soseda,ni veliko vre- dno.Ni pomembno,koliko naredimo, temveč koliko ljubezni vložimo v svoje dejanje," je govorila mati Terezija in dodala: "Ne bodi- mo zadovoljni samo s tem, da damo denar, denar ni dovolj. Denar lahko dobimo. Ubogi potrebujejo naše roke, da jim služijo, in naša srca, da jih ljubijo."
Rešitev (geslo v obeh označenih vrsticah in stolpcu) prepišite na dopisnico ali karton v njeni velikosti ter jo do 1.novembra 2010 pošljite na naš naslov: PRIJATELJ, Tabor 12, 1000 Ljubljana; s pripisom: KRIŽANKA. Obenem izrežite in nalepite kuponček, ki je pod križanko.

POVZDIGNJENA NAD ANGELE.

1. PEČJAK Marija, Hrib pri Hinjah 11,8362 Hinje,prejme vezen prtiček; 2.SLATENŠEK Majda, Ul.Bratov Vošnjakov 5, 3000 Celje, prejme knjigo B.Podbrežnik Vukmir in I.Kot- nik, Čuden prečudež; 3. ROPIČ Darinka, Kamna Gorica 111, 4246 Kamna Gorica, prejme komplet dveh kvačkanih namiznih prtičkov; 4. BENDA Milka, Zg.Pirniče 90D, 1215 Medvode, prejme knjigo svete s. M. Favstine Kowalske, Dnevnik; 5. DJOKIĆ Ranko, Ul.svobode 109,6330 Piran, prejme knjigo Zvoneta Modreja, Čudež ljubezni; 6. MODRIJAN Marija, Sidol 1B, 1219 Laze v Tuhinju,prejme knjigo Janje Blatnik, Pov- sod naj sije sonce; 7. GLOBOČNIK Marija Letališka 20,4208 Šenčur,prejme Molitvenik ter lesen rožni venec.

Čestitke izžrebanim in Bog povrni da- rovalcem nagrad!

Fotografije OB JEZUSOVEM OLTARJU...

KOLJA DOBRA TER JURE IN VLADIMIR,     UKRAJINA

LEOPOLD VALANT, CM

BLAŽ JEZERŠEK

P. SILVO ŠINKOVEC, DJ

BESEDILO  IN  FOTO:  TONE PLANINŠEK Kolofon

»Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli«

A bodi usmiljen z nami!
Mi pa se bomo trudili,
da bomo usmiljeni drug z drugim!
Ne zmoremo, a trudili se bomo...

Polona Malovrh

»Duhovniški poklic sem vedno opravljal z veseljem, tudi takrat, ko sem imel polno hišo invalidov.«  (g. Jože Glas)