DRAGI PRIJATELJI!

Letošnje leto nam bo ostalo v spominu po prvem slovens- kem evharističnem kongresu ki smo ga obhajali 13. junija v Celju. Ta praznik vere je združil deset tisoče slovenskih vernikov po vsej Slo- veniji, zamejstvu in izseljenstvu v sku- pnem obhajanju evharističnega slavja, da bi kot eno srce in duša izpričali svo- jo vero v Jezusa Kristusa, navzočega v svetem Rešnjem Telesu in Krvi.To skle- pno dejanje evharističnega leta nam je dalo tudi prvega slovenskega mučenca za sveto vero,saj je med slovesno sve- to mašo papežev legat kardinal Tarcisio Bertone razglasil za blaženega Alojzija Grozdeta, ki je s svojim pogumnim priče vanjem za Jezusa Kristusa zanj daroval svoje življenje.
Blaženi Alojzij Grozde je vzorno častil sveto evharistijo.Mašna daritev s svetim obhajilom je bila v središču njegovega življenja, zato je v program duhovnega življenja, ki ga je sestavil na duhovnih vajah v juliju leta 1942, zapisal geslo: "Sveta evharistija, sonce mojega živ- ljenja."
Kako pomembna je sveta evharistija ali sveta maša v življenju vsakega kristja- na,občutimo takrat,ko se je ne moremo udeležiti. Mnogi morda zaradi bolezni ali invalidnosti ne morete več redno priha- jati k daritvi svete maše v domačo ali bližnjo cerkev. Čeprav jo spremljate po radiu ali občasno tudi na televiziji, vas duhovno v celoti ne 'nahrani', saj niste deležni svetega obhajila, ki je hrana večnega življenja.
Še večjo praznino občutite ob krščans- kih praznikih,kot je Jezusovo rojstvo ali božič,ki ga bomo skoraj obhajali.Čeprav udeležba pri polnočnici ali pri božični sveti maši naredi praznik slovesnejši,pa Jezus ne pozabi na tiste, ki opravičeno ne morete k njegovi najsvetejši daritvi. Bogastvo duhovnega obhajila prinaša blagoslov in mir v srce, pripravljeno na prihod Odrešenika, ki k nam prihaja kot novorojeno dete.
Bog vas blagoslovi!

Roman Travar, CM, urednik

Fotografija na naslovnici:
Msgr. Tone Kompare, župnik župnije Ljubljana-Trnovo, foto: Tone Planinšek

december

Molimo, da bi nam osebna izkušnja trp- ljenja pomagala bolje razumeti stiske in bolečine,v katerih živijo osamljeni, bolni in ostareli ter nas vse spodbudila, da bi jim velikodušno pomagali. Molimo,da bi ljudstva sveta odprla vrata Kristusu in njegovemu evangeliju miru, bratstva ter pravičnosti. Molimo za utrditev vere, da Jezus ni le sin Marije Device,marveč je obenem Sin Boga Očeta in naš Odrešenik.

januar

Molimo, da bi bilo bogastvo stvarstva ohranjeno,cenjeno in vsem razpoložljivo kot dragocen Božji dar ljubezni. Molimo, da bi kristjani dosegli popolno edinost in tako vsemu človeškemu rodu pričevali za univerzalno Božje očetov- stvo. Molimo, da bi radi brali Sveto pismo in ob tem spoznavali, kaj nam želi Bog povedati.

Podpis k sliki: Tabernakelj v župnijski cerkvi sv. Janeza Krstnika, Ljubljana-Trnovo, foto: Tone Planinšek

Uredništvo in uprava revije Prijatelj

SVETI KRISTJANI VELIKO MOLIJO PRED NAJSVETEJŠIM

Janez Gnidovec je kot gimna- zijec v Novem mestu v franči škanski cerkvi vsak dan obis- kal Najsvetejše. Pri Jezusu je črpal moč,da je premagoval vse težave ter ohranil vero in čisto vest. S svojim zglednim življenjem je zelo ugodno vpli- val na sošolce. Tudi kot škof v Skopju je po cele ure preklečal v molitvi pred Najsvetejšim. Po njegovi zbrani molitvi so se razrešile različne težke situacije v škofiji.
Mati Terezija je na novinarjevo vpraša- nje,če kdaj gleda televizijo, odgovorila: "Moja televizija je tabernakelj."S svojimi sestrami je dan začenjala z enourno molitvijo pred evharističnim Kristusom. Tako mu je preko dneva mogla z voljnim srcem služiti v ubogih.
Papež Janez Pavel II. je v okrožnici o evharistiji Cerkev iz evharistije lepo za- pisal o evharističnem Jezusu: "Prijetno je muditi se pri njem in se kakor ljubljeni učenec nasloniti na njegove prsi, (prim. Jn 13,25) da se nas dotakne brezmejna ljubezen njegovega srca. Če naj se kr- ščanstvo v našem času odlikuje pred- vsem po 'umetnosti molitve', moramo zopet začutiti obnovljeno potrebo, da v duhovnem pogovoru in v prežetosti z ljubeznijo obilno vztrajamo pred Kristu- som,ki je navzoč v najsvetejšem zakra- mentu. Kolikokrat,dragi bratje in sestre, sem to izkusil in iz tega prejel moč, to- lažbo in podporo!"
Biti v Jezusovi družbi je prijetno,kakor je bilo prijetno apostolom, ko so bili z njim pri zadnji večerji. Deležni so bili Jezuso- ve ljubezni, še posebej apostol Janez. Če smo pri evharističnem Jezusu, "se nas dotakne brezmejna ljubezen njego- vega srca". Ob evharističnem Jezusu se bomo naučili 'umetnosti molitve'. Po papeževih besedah naj bi obilno vztra- jali pred Kristusom,in sicer "v duhovnem pogovoru in prežetosti z ljubeznijo".Kot papež sam bomo tudi mi iz evharistič- nega češčenja prejemali "moč, tolažbo in podporo".
V okrožnici Cerkev iz evharistije bere- mo: "Češčenje, ki ga izkazujemo evha- ristiji izven maše,je za življenje Cerkve neprecenljive vrednosti." Dalje pravi papež, da je češčenje Najsvetejšega "neizčrpen studenec svetosti". Da je to res, nam dokazujejo svetniki, ki so ob češčenju Najsvetejšega dozoreli v sve- tosti. Posebej se je v tem odlikoval sv. Alfonz Ligvorij, ki je zapisal: "Med vsemi oblikami pobožnosti je češčenje evhari- stičnega Kristusa prva za zakramenti; Bogu je najljubša,nam pa najkoristnejša"

OBISKI NAJSVETEJŠEGA

Jezus nas vabi:"Pridite k meni vsi,ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in uči- te se od mene,ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko." (Mt 11,28-30)

Papež Janez Pavel II. je v apostolskem pismu Ob začetku novega tisočletja za- pisal: "Verniki naj tudi čez dan ne opu- ščajo obiska najsvetejšega zakramenta ki ga moramo hraniti v cerkvah na vid- nem mestu in z največjim spoštovanjem upoštevajoč liturgične določbe. Obisk Najsvetejšega je preizkus naše hvalež- nosti, znamenje ljubezni in dolžno priz- nanje Gospodu Jezusu,ki je tu navzoč."
Po papeževih besedah naj bi se pri obi- sku Najsvetejšega pokazale tri stvari: hvaležnost,ljubezen in priznanje Gospo- du. Za veliko stvari moramo biti Jezusu hvaležni. Ker je med nami navzoč iz ljubezni do nas, mu bomo ljubezen tudi vračali.S svojo vero v njegovo resnično navzočnost in s češčenjem mu bomo izkazovali dolžno priznanje.
Ker nas je papež povabil,naj bi tudi čez dan ne opuščali obiska Najsvetejšega, bi morale biti cerkve in kapele odprte vsak dan vsaj za kakšno uro.
Kadar smo pred Najsvetejšim, moramo obuditi vero v njegovo resnično navzo- čnost in ljubezen do nas. Isti Jezus, ki se je za nas učlovečil in se rodil v jaslih isti Jezus, ki je hodil po naši zemlji, oz- nanjal veselo vest o Božjem kraljestvu in delil dobrote, isti Jezus, ki je za nas umrl in vstal, je zdaj poveličan med na- mi, navzoč pod podobo kruha.
Verjemimo Jezusu, ki je rekel: "To je moje telo." Te besede po duhovniku pri vsaki mašni daritvi vedno znova ponav- lja.Jezus je pod podobo kruha! Jezus je v beli hostiji! Katoličani smo srečni ob tej navzočnosti, ker verujemo v njeno resničnost.Če verujemo premalo čvrsto bomo prosili Gospoda, naj nam s svojo milostjo pomaga, da bo naša vera ved- no bolj trdna.
Jezus nas gleda. Smo v svetlobi tega pogleda. Isti Jezusov pogled, ki se je ustavil na bogatem mladeniču iz evan- gelija, se je ustavil tudi na vsakem iz- med nas: "Jezus se je ozrl vanj in ga vzljubil." (Mr 10, 21) Nekaj čudovitega je, če živimo z zavestjo, da ta Jezusov pogled počiva na nas. Kadar smo pred Najsvetejšim,v veri gledamo Jezusa. Še bolj pa je res, da on gleda nas. Gospod je nekoč rekel sv. Tereziji Avilski: "Moja hči, misli name, kakor jaz mislim nate. Misli name in me glej."
Pred Jezusom se bo razživela molitev češčenja, zahvale in prošnje. Lepota in globina vsakega srečanja je odvisna od mesta, ki ga zavzema kakšen človek v našem življenju. Isto velja za srečanje z Jezusom pod podobo kruha. Gre za vprašanje, kaj nam Jezus pomeni in ka- kšno mesto zavzema v našem življenju. Pisatelj Hoje za Kristusom,Tomaž Kemp- čan, svetuje: "Ljubi vse zavoljo Jezusa, Jezusa pa zavoljo njega samega!"

KAKO JE JEZUS NAVZOČ?

Zelo tolažilno je dejstvo, da je v svetu, ki se pogosto zdi tako daleč od Boga, Bog sam navzoč in dejaven:navzoč pod podobo kruha osebno,resnično, stvarno in bistveno,kot Bog in človek, navzoč s svojo ljubeznijo ter s svojo ustvarjalno močjo. Njegova dejavnost in njegova moč je ljubezen. Pri svojem Očetu stal- no posreduje za nas in nam deli svoje darove.
Gre za ponižno, zakrito navzočnost. Biti moramo verni, da to navzočnost sprej- memo. Imeti moramo srce, ki je zmožno ljubiti,da ga povabimo vanj in ga obisku jemo,saj nas v tabernaklju stalno priča- kuje. Če je naš najboljši in najzvestejši prijatelj, ga ne bomo pustili samevati. Slovenska zemlja in ves svet je posejan z njegovo ljubečo navzočnostjo.
Po sveti evharistiji se na najodličnejši način izpolnjuje Jezusova napoved, ki jo je izrekel pred svojim vnebohodom: "Jaz sem z vami vse dni do konca sve- ta." (Mt 28,20)

Jezus iz ljubezni do nas ni postal samo človek in se rodil v hlevu, ni samo umrl za nas na križu, ampak pri vsaki mašni daritvi postane navzoč pod podobo kru ha. Iz ljubezni do nas se daruje nebeš- kemu Očetu. Iz ljubezni do nas prihaja v svetem obhajilu v naša srca. Iz lju- bezni do nas noč in dan prebiva v naših tabernakljih.

DUHOVNO OBHAJILO

Papež Janez Pavel II. je zapisal, da Jezus v tabernaklju "teži tako k zakra- mentalnemu kakor k duhovnemu obha- jilu".On nas čaka,da ga pridemo obiskat da se mu poklonimo, ga počastimo, se z njim po domače pogovorimo in ga povabimo v svoje srce. Svojo vero in ljubezen mu pokažemo, ko pred njim pokleknemo in pri njem vsaj nekaj časa vztrajamo. S poklekom priznamo, da ni le pravi človek, ampak tudi pravi Bog. Samo pred Bogom poklekujemo. Kadar ne moremo v cerkev, lahko doma obu- dimo kesanje in povabimo Jezusa, naj pride v naše srce.Z veseljem se bo od- zval in nas osrečil.

p. Anton Nadrah, OCist

Tokrat sva se skoraj peš odpravila v 'trnovsko faro' kjer naju je že pričakoval g. župnik Tone Kompare (Kolezijska 1, Ljubljana). Je 'star' znanec Bratstva, saj je od vsega začetka sodeloval pri njegovem nastajanju. Tudi v svojem duhovniškem poslanstvu namenja po- zornost vsem potrebnim pomoči.

Dragi Tone, na začetku te prosim za predstavitev.
Naša družina izhaja iz Mengša. Predniki so prišli v naše kraje iz Furlanije.Priimek Kompare pomeni boter. Po načelu ali pregovoru "Nomen est omen" bi vedno moral imeti skrb za sočloveka, biti od- govoren, prijatelj. Oče je bil Mengšan. Doma so imeli slamnikarsko obrt. Bil je velik prijatelj Prijatelja ter Bratstva bol- nikov in invalidov. Mama je bila rojena v Trbovljah. Od prvega leta starosti je živela v Franciji. Njen oče je bil rudar. Ko je bila stara 17, so se z družino vrnili v Slovenijo in živeli v Mostah pri Komendi. Tam sta se oče in mama tudi spoznala.
Doma nas je bilo osem otrok. Franci je umrl v bolnici za pljučnico, ko je imel eno leto. Srečko je pri 37 letih umrl za- radi napake pri operaciji. Bil je dvojček. Trenutno nas je še šest živih. Bil sem peti po vrsti, zdaj četrti. Odraščali smo v delavsko-kmečki družini. Mama je ho- dila v tovarno, oče pa je bil zaposlen v Slamnikarski zadrugi. Ko je zbolel, sem imel osem let. Več kot 30 let je zelo vedro in potrpežljivo prenašal multiplo sklerozo. Živeli smo skromno. Zaradi tega se nismo nikdar čutili prikrajšane. To se nam je zdelo normalno. Prepričan sem,da je pomanjkanje najboljši vzgoji- telj in človekov prijatelj. Če se navadiš živeti skromno, razviješ druge vidike in vrednote življenja: iznajdljivost, delav- nost, potrpežljivost, vztrajnost, sposo- bnost spopasti se z izzivi itd. Pomanj- kanje je lahko tudi velika dobrina.

Te je kakšen dogodek iz otroštva posebej zaznamoval?
Spomnim se dogodka, ki je močno po- segel v moje življenje. Sprašujem se, če je bil to Božji poseg. Najbrž je bil. Otroci smo bili zelo močno vključeni v družbeno življenje našega kraja. Blizu doma smo imeli igrišča in telovadnico. Če se nam je le za kratek čas ponudila priložnost, smo ušli tja. Mama nas je seveda hitro pogrešila in nas z vogala domače hiše klicala domov kar po vrsti, po imenih. Ko smo pritekli domov, so prvi navadno dobili 'plačilo' s kuhalnico, zadnji smo lahko že naredili velik ovinek in se izmaknili neprijetnostim. Vključeni smo bili v telovadno društvo, v nogo- metni klub, v namiznoteniški klub, hodili smo v Glasbeno šolo,igrali smo pri godbi Meni so priporočili težak inštrument - rog. Starejši brat je igral trobento, brat Janez bobenček. Igral sem ga do svoje nesreče. Nekega zimskega jutra (mislim da je bil 11.februar) sem tekel ministri- rat v župnijsko cerkev,ko je bil še mrak Na poledeneli cesti sem preskočil veliko lužo in na drugi strani tako nesrečno pristal, da sem udaril z glavo ob cesto in obležal nezavesten. Zakonca, ki sta se odpravljala v službo, sta me opazila in me s sanmi odpeljala domov, rešilni avtomobil pa v bolnico. Poškodba je močno spremenila moje takratno življe- nje. Konec je bilo s telovadbo,tudi roga nisem smel več igrati. Marsičemu sem se moral odreči in to mi je na nek način odprlo oči za druge dejavnosti in vred- note. Posledice padca so se sčasoma umirile, vendar sem se moral večkrat prilagoditi novim razmeram. Včasih raz- mišljam, kakšna bi bila moja življenjska usmeritev, če se nesreča ne bi zgodila. Bil sem namreč zaljubljen v šport,pose- bej v nogomet.Kasneje sem v tem videl Božji klic,da začnem drugače razmišljati o življenju.

Kdaj si se odločil za duhovniški po- klic?
Težko je reči kdaj,ker nekega izrednega trenutka oziroma dogodka, razen tega, ki sem ga omenil,se skoraj ne spomnim. V meni je živela milost. Veliko sem imel stika z domačim župnikom. Ministranti smo se pogosto družili z njim.Pripravljali smo se na bogoslužje, hodili na izlete. Najbrž se je vame naselila želja po isto vetnosti z župnikom. V tistih letih, ko sem odraščal, nas je šlo v bogoslovje sedem fantov in šest jih je sedaj duho- vnikov, med njimi tudi moj brat Janez. Če dodamo še Jožeta Bokaliča, ki je po eni strani Mengšan in Vilija Lovšeta, ki je jezuit, potem nas je bilo kar osem.
Zdi se mi, da je bilo okolje, v katerem smo odraščali, odločilno. Potrebno je bilo malo moči in opore,da si znal odgo- varjati na pritiske okolja in družbe. Ta- kratni čas je bil drugačen. Kalili smo se in si oblikovali svojo podobo.Postavljeni smo bili pred odločitev: ali hočeš ostati nekaj povprečnega ali pa iz sebe nekaj narediti.

Kako si obhajal svojo novo mašo?
Novo mašo sem imel v Mengšu 30.junija 1974. Moje novomašno geslo je bilo: "Silna je moč molitve." Misel Male Tere- zike Deteta Jezusa. V tistih letih smo nekateri želeli narediti novomašna slav- ja bolj preprosta in skromna,brez veliko povabljenih gostov. Sam sem bil bolj socialno usmerjen in sem imel na novo- mašni gostiji osemdeset oseb:med njimi dvajset iz Bratstva bolnikov in invalidov dvajset bogoslovcev, dvajset sorodni- kov, nekaj sosedov in znancev. Mislim, da je bilo tako prav. Po večernicah ob petih popoldne smo končali. Nisem želel da bi se po nepotrebnem trošilo veliko denarja, hrane, pijače... Pa ne zato,ker bi bil skop, ampak ker sem želel, da se te reči odvijajo bolj skromno, misleč, da bodo zgled posnemali še drugi, vendar se to ni zgodilo.

Kje je bilo tvoje prvo službeno mes- to?
V tistem času smo bili posvečeni po petem letniku bogoslovja, pred diplomo. Med tednom smo hodili na fakulteto, v soboto ali pa že v petek zvečer pa na župnijo. Mene so dodelili v župnijo Žu- žemberk, kjer je mesec pred premestit- vami v Šmihelu pri Žužemberku umrl župnik. To župnijo so za nekaj časa dali Žužemberku v soupravo. Ob sobotah in nedeljah sem hodil tja,kjer sem imel ves verouk in mašo. V Šmihelu so sicer že- leli,da bi ostal za župnika in so šli škofa Pogačnika prosit, če me kar tam pusti. Menda se jim je nasmehnil in rekel: "On je še čisto mlečen,prej mora postati še kaplan.Po kaplanski službi ga šele lahko imenujem za upravitelja ali župnika." Malo so bili razočarani. Meni pa se je njihova prošnja zdela 'fajn',saj smo po- stali prijatelji in takrat ne bi bilo slabo, če bi kar tam ostal.

Kje pa je bila naslednja 'postaja'?
Nato sem šel za kaplana na Jesenice, kjer sem bil štiri leta. Ogromno smo de- lali z mladino.Poskušali smo najti prime- rne pastoralne usmeritve. Učili smo se kitaro, veliko molili, radi smo se družili. V mestu smo bili zelo opazni, čeprav se tega tedaj nismo zavedali.Komunistična partija in Udba je imela kar precej skrbi. Župnik se je zelo bal zaradi tega. Poto- žil je nadškofu, ki me je prosil,naj se izo gibamo nekaterim držam. Na Jesenicah sem od mladih res veliko pridobil.
Potem sem za eno leto odšel v župnijo Stara Loka in nato v Dolnji Logatec,kjer je bil g. župnik Jože Pogorevc. Bila sva velika prijatelja. Pet let mi je pomagal, vse do svoje smrti.V Logatcu sem ostal dvajset let.

Gotovo so to bila bogata leta?
V Logatec sem prišel v letu nastopa nadškofa dr.Alojzija Šuštarja, dekret mi je pa napisal škof dr.Stanko Lenič. Star sem bil 31 let. V Logatcu sem služil v najlepših letih svojega življenja - do 51 leta.Najprej smo v celoti obnovili župni- šče, ki ob mojem prihodu ni bilo vseljivo saj je župnik stanoval v svoji lastni hiši. Župnišče je bilo potrebno temeljite prenove, saj so bile prej notri stranke, ki so tisto leto ravno odšle in hiša je samevala ter propadala, le verouk je bil v spodnjih prostorih. Potem smo poleg župnišča sezidali novo stavbo za vero- učne prostore.Sledila je obnova cerkve Nato smo kupili privatno hišo, ki smo jo spremenili v dom za ostarele. Prvega aprila 1991 smo ustanovili prvi katoliški vrtec in leta 1998 dogradili še nov Dom Marije in Marte.
Leta 2000 me je, sedaj kardinal Rodé, prosil, da grem v Domžale, ker je tam- kajšnji župnik že dolgo časa prosil za zamenjavo. Tam sem bil samo tri leta in spet presenečenje -gospod Rode me je poslal v Trnovo ter na Škofijsko Karitas

Tudi v Trnovem si vse obnovil...
Neprestano nekaj vidim, začenjam, po- skušam in mislim... Tudi čas, ko sem se boril za dom za ostarele v Trnovem, je bil zelo dragocen. Vzel mi je veliko energije in časa, vendar mi ni žal,saj je socialna aplikacija danes ena od poti e- vangelizacije. Tu se srečamo z mnogimi stanovalci, svojci, prostovoljci. Ogrom- no ljudi kliče in prosi za sprejem. Tu je možna velika evangelizacija, ker se z vsakim pogovarjaš, razlagaš usmeritev Doma, kakšni so poudarki, kako naj se gleda na starost, bolezen, odvisnost in kako naj človek že v aktivnih letih raz- mišlja, kaj bo z njegovim prihodnjim živ- ljenjem.To je znamenje časa,da Cerkev vstopi na tista mesta, kjer ljudje čutijo največjo stisko. Področje institucional- nega varstva, skrbi za starejše, one- mogle in bolne, je danes dobro vstopno mesto v tej desakralizirani (posvetni) slovenski družbi.

Kako usklajuješ župnijsko delo in vodenje Škofijske Karitas?
Ta služba se sedaj izteka, ker nadškof Stres želi prenoviti vodstvo Karitas. Tako ne bo več direktorja,ampak bosta predsednik in generalni tajnik. Generalni tajnik bo v službi ves čas prisoten,pred sednik pa bo imel takšno vlogo,kot sem jo imel jaz.
Na Karitas sem bil volontersko. Sedeti tam osem ur pa je bilo nemogoče, saj sem imel na skrbi župnijo. Po eni strani ta rešitev ni bila najboljša, po drugi pa je bila dobra, saj morajo biti te službe čim bolj prostovoljske. In če si povezan z župnijo, potem veliko bolj čutiš, kaj naj bi bila Škofijska Karitas, kot pa če si tam zaposlen in vidiš samo programe, projekte, razpise...

Kaj te najbolj povezuje s Kristusom?
Najbolj me nagovarja to, kar je bilo Je- zusu vsakdanje opravilo: stik s tistimi, ki so čutili kakršnokoli stisko in potrebo. Jezus je skušal odgovoriti na potrebe, izzive in težave ljudi. To je moja pot: pomagati tistemu, ki je v stiski in nikoli reči: "To pa jaz ne morem."
Najbolj pa sem začel duhovništvo in sveto mašo doživljati, ko sem kot žup- nik v Domžalah pisal knjigo Odkrivajmo skrivnost - mašna znamenja. Simbole in kretnje mašne daritve sem poskušal po jasniti z zgodbo ter jih utemeljiti z zgo- dovinskega vidika glede nastanka in kaj pomenijo. Med pisanjem in izdajanjem knjige sem mašo tako globoko doživljal, da sem bil včasih nesposoben maševati saj sem bil notranje nagovorjen z vse- bino in veličino Božje bližine.
Vseskozi pa sem našel moč,da sem ve- dno ubogal, kamor so me poslali škofje. Brezpogojno sem ustregel. Iz Logatca mi ni bilo lahko oditi, kjer sem bil v naj- lepših letih ustvarjanja in najbolj plodo- vit. Vse odložiti in začeti čisto iz nič... Ko prideš na tako veliko župnijo, kot so bile Domžale, sem čutil Božjo pomoč prav zaradi poslušnosti škofu, kakor da me z roko na hrbtu podpira in potiska naprej. To je bil globoko doživet čas ob izkušnji, da je najbolje ubogati in poslu- šati ter tako uresničevati svoje duhov- ništvo.

Kaj bi lahko v tem pastoralnem letu krščanske solidarnosti in dobrodel- nosti tudi bolniki in invalidi naredili?
To vprašanje se mi zdi ključno. Imel sem že nekaj predavanj, pa še jih bom imel, v katerih poudarjam predvsem to, da je vsak človek ubog in bogat. Ubog je zato, ker je pač človek. Ima svoje napake,grehe, pomanjkljivosti. Ima tudi svoje omejitve. Če gre za bolnika, in- valida, pa je še posebej ubog. Po drugi strani pa je to največje bogastvo, če kdo, ki je bolan, prizadet, to daruje in usmerja v duhovni blagor drugih. To je najmočnejše pastoralno in dobrodelno dejanje. Mislim, da bi bilo prav, da se v tem letu poglobi ta resnica: hkrati sem ubog in potrebujem pomoči drugih, po drugi strani pa imam toliko lepega, kot so značaj,darovi, sposobnosti, iznajdlji- vosti, molitve, dobra dela, optimizem, veselje, svetloba, ki izžarevajo iz člo- veka. To so kvalitete, ki jih vsak človek lahko podarja drugim. Ne tako hudo je- mati kakršnokoli omejitev, oviro, ker je le-ta lahko tudi dar,kot moja nesreča s pretresom možganov, ki je odprla nove vidike mojega obzorja. Bog piše zgodo- vino in Bog vé, kaj želi z nami doseči in kje nas potrebuje. Človek je orodje, ki ga Bog uporablja.Na predavanjih močno poudarjam to, kako naj se vsak od nas veseli samega sebe takšnega kot je,ker je enkraten, neponovljiv. Ko to v sebi odkriješ in utrdiš, potem tudi drugemu lažje priznaš njegovo svojskost, poseb- nost, drugačnost in si ga vesel.

Kdaj si začel sodelovati s KBBI?
Zraven sem bil že čisto na začetku, ko Slovenci še nismo imeli Bratstva. Leta 1971 sva šla z Jožetom Dolencem na Dunaj.Metka Klevišar je vzpostavila stik Bila sva predstavnika bodočega sloven- skega Bratstva.Potem pa sva se udele- žila še mednarodnega simpozija v Rimu kot opazovalca.
Leta 1972 in še enkrat kasneje smo ro- mali v Lurd.Šli smo z vlakom.Spomnim se da sem imel na skrbi Francija Peklenka. Moja teta Minka je bila višja medicinska sestra in mi je veliko pomagala. To so bili moji lepi trenutki in izkušnje dela z Bratstvom. Veliko smo hodili na kratke duhovne vaje, razna enodnevna sreča- nja. Tudi očeta sem večkrat peljal na srečanja. Kasneje so ga peljali drugi, ali pa so ga prišli iskat s kombijem. Veliko sem imel tudi duhovnih obnov,duhovnih vaj, predavanj. Bratstvo je bilo zame kot azil, domovanje, kjer sem se kot bogoslovec in duhovnik veliko naučil in pridobil.To mi je bilo dano od vsega za- četka in sem tega vesel. Vendar se mi je kasneje duhovniško delo tako nagr- madilo, da nisem mogel več.

Kaj bi ob koncu našim bralcem Pri- jatelja položil na srce?
Zelo mi je blizu misel male cvetke, Te- rezije Deteta Jezusa, ki je odkrila svoj poklic prav v postelji: "Tistemu, ki ljubi, je vedno na voljo ogromno možnosti." Kjerkoli se človek nahaja,če ljubi,je ve- dno rodoviten, uspešen,aktiven, vedno zaželen in dobrodošel ter lahko stori veliko dobrega. Je bogat in koristen ter drugim v dobro.Ni mi pomembno,če po- metam cesto ali pločnik ali učim verouk ali imam v Domu duhovno obnovo. Vsa ta opravila so enakovredna,če je priso- tna ljubezen. Živeti z ljubeznijo je lahko poklic vsakega človeka in tu se lahko najde nekdo,ki leži na postelji ali je pri- klenjen na voziček ali pa duševno mo- ten. Po drugi strani pa je človek lahko zelo aktiven,vendar če svojega dela ne dela z ljubeznijo,je vse početje prazno.
Vsem bralcem in bralkam Prijatelja želim da bi bili resnično veseli in optimisti, ker imate tako čudovito poslanstvo. Imamo Jezusa,ki to poslanstvo znova in znova osmišlja, ga napaja prek evharistije ter ga pošilja tja, kjer je najbolj potrebno. Dovolj je, da rečemo: "To podarim tebi in ti daj tja, kjer je najbolj potrebno."
Blagoslovljene, milosti polne, vesele božične praznike želim vsem in vse naj- boljše v novem letu. Vesele praznike zato, ker so to prazniki odrešenja, ker je to dogodek,ko Bog pride k človeku in ga uči, kje bo našel srečo. In to srečo je on pokazal z ljubeznijo. Slediti mu, pomeni biti srečen.

Delček bogatega Tonetovega duhovni- škega življenja smo spoznali.Naj Bog še naprej blagoslavlja njegovo pogumno in pokončno oznanjevanje evangelija. Krščansko bratstvo pa naj mu bo še naprej azil in domovanje, kjer je vedno dobrodošel.

Na obisku sva bila: Roman Travar, CM (zapis) in Tone Planinšek (slike)

Bolnica mi je pripovedovala: "Kirurg me je operiral in nato ga ni bilo več blizu. Tako rada bi ga vprašala, kaj je naredil in ali je operacija uspela. Odpustnico mi je napisal drug zdravnik, ki me sploh ni poznal. Ves čas sem slutila, da je nekaj narobe.
Na prvem kontrolnem pregledu me je kirurg, ki me je operiral, pregledal v eni minuti na razdalji treh metrov. Ko sem ga želela vprašati,ali je operacija uspe- la, mi je obrnil hrbet in odšel k drugemu bolniku. Rentgenske slike je skrival pred menoj. Tudi na drugem kontrolnem pre- gledu mi ni odgovoril na nobeno vpra- šanje. Po dveh minutah obiska pri njem mi je rekel: ›Počakajte zunaj na izvid.‹ Res mi je medicinska sestra prinesla iz- vid, na katerem je pisalo: ›Potrebna bo še ena operacija pri drugem kirurgu.‹ Nisem vedela,niti mi ni razložil, zakaj bo potrebna še ena operacija.
V čakalnici sem počakala, da je kirurg pregledal vse bolnike, nato sem stopila v njegovo ambulanto in mu rekla: ›Pro- sim, če mi lahko naklonite tri minute za pogovor z vami. Zanima me, zakaj je potrebna še ena operacija. Ali je kaj narobe?‹ Ne da bi kaj rekel, mi je kirurg obrnil hrbet in se zazrl v računalnik. Nato je brez besed zapustil ambulanto. Tekla sem za njim po hodniku, da bi mi naklonil vsaj besedo ali dve, a se ni us- tavil. Takrat sem izgubila vse zaupanje vanj. Doživela sem duhovno poškodbo, ki me je veliko bolj bolela kot neuspela operacija."Tako je bolnica končala svo- jo zgodbo.
Ugleden nevrokirurg dr. Seyed Yousef Ardebili pravi: "Petminuten pošten, od- krit in topel razgovor z bolnikom lahko naredi čudež. Temu posvečam veliko pozornosti. Verjemite mi, da nekateri bolniki lahko oprostijo napako kirurga, ki se je zgodila med operacijo in pustila trajne posledice, nikoli pa ne bodo po- zabili njegove arogantnosti,malomarno- sti ali žalitev. Tega bolniki ne bodo od- pustili, saj so v tem času zelo občutljivi in pod velikim stresom,zato potrebujejo še dodatno skrb in pozornost. Zdravnik mora v bolniku najprej spoznati ČLO- VEKA in ne njegove bolezni. Občudujem bolnikov pogum, da se je odločil priti na pregled, potrkati na moja vrata in se je odločil za operacijo. Menim, da bi vsak zdravnik moral čutiti in zdraviti bolnika tako, kot bi bil le ta član njegove dru- žine. Ko enkrat operiram bolnika, sem z njim na nek način celo življenje poro- čen."
Bolezen je vedno kriza celega človeka, ne samo telesa, ampak tudi duše in duha. Zdraviti pomeni vzeti si čas za bolnika, za pogovor z njim in njegovimi svojci pred operacijo in po njej. Tomaž Špidlik piše: "Pravi zdravnik bolnika po- zna." Pozna ne samo njegovo diagnozo, ampak tudi njegove strahove, stiske, pričakovanja in hrepenenja.
Dr.Ardebili nas uči: "Včasih moram imeti tudi toliko poguma in skromnosti, da se posvetujem s starejšimi kolegi." Kirurg mora imeti pogum, da spremlja bolnika tudi takrat, ko operacija ne uspe. Naj- hujše je, če ti prav takrat brez besed zapre svoja vrata.Tolažiti pomeni take- ga bolnika popeljati na goro in mu po- kazati obzorja ter prihodnost. Darinka Slanovec pravi:"V vseh obdobjih življe- nja človeka najbolj zaznamujeta pomoč in nemoč." Ko operacija ne uspe, je ne- moč bolnika neizmerna in pomoč kirurga nujna.
Ker je človeško sočutje vedno omejeno je milost za vse nas, ki moremo doživ- ljati tudi Božje sočutje. Ko boš bolan, ranjen ali sam, se skloni v jasli, kjer te novorojeni Odrešenik vedno znova na- govarja: "RAD TE IMAM!" Naj vsakomur od nas ta resnica prinaša novo upanje in nov pogum.

Janja Ahčin

foto: Tone Planinšek

Pridigarji navadno pripovedujejo, kako reven je bil Betlehem.Hlev ni bi nič dru- gega kot skalna votlina, ki so jo 'krasile' pajčevine in umazana slama. In za po- hištvo tovorno sedlo, pručice in jasli. Svetilka na olje je dajala malo svetlobe V ta hlev se je zatekla mlada družina s svojim oslom. V takem okolju se je rav- nokar rodil otrok.
Sama beračija? Ne. Vzemimo si malo časa za premišljevanje in videli bomo, da se pod to revščino skriva veliko bo- gastvo.
Vsi,ki stopijo v hlev,so ali pa postanejo goreči v ljubezni do soljudi.Tam je pevo vodja Jezus - Otrok,ki je prišel z nebes, da nas obdarí s svojo neskončno ljube- znijo. Tam je njegova najboljša učenka Marija in tudi sveti Jožef prav gotovo sodi v prizor.
Vsi, ki pridejo v hlev; pastirji so prvi, za njimi sosedje, žene, ki si hitro povedo novice, in še obiskovalci z vzhoda, po ljubezni,ki izžareva iz trojice, tako obo- gatijo, da jo delijo še drugim. Takoj se to opazi; ni prerivanja med tistimi, ki bi bili radi čim bliže zibelki, obzirni skušajo biti drug do drugega. Na tem kraju pri- haja do sprave, trudijo se,da bi pozabili stare spore. Ljubezen teh pastirjev je tako očitna, da se njihove žene čudijo nad spremembo in služabniki modrih z vzhoda so presenečeni,da so se njihovi gospodarji v kratkih trenutkih, ko so bili v hlevu, toliko spremenili.

Bolniki v sanatorijih in bolnišnicah ste reveži, saj morate živeti pod skupno streho. Vaše pohištvo, vaše posteljno perilo je morda zelo čisto in po zadnji modi, vendar ga bodo uporabljali tudi tisti,ki bodo prišli na vrsto za vami. Po- stelja ni 'vaša'. Danes ste v njej vi,jutri bo drugi. Po pravici smete reči, da ste revni.
In vi, bolniki, ki ste doma, dobro veste, da je življenje trdo. Bolnik je pogosto revež, ker nima moči, da bi delal.
Trpite, tudi če vam ničesar ne manjka: marsičesa ne smete jesti, koliko je te- žav s premikanjem in prevozi, na toliko načinov odvisni!
Ubogi bolniki! Ti dve besedi skoraj ved- no postavljamo skupaj.
Ubogi bolniki,bodite bogati v ljubezni do Boga in ljudi. Prvi jim ponudite ljubezen in ljubite jih ne le, ko mislite, da bodo na ljubezen odgovorili, ampak tudi, če čutite, da so do vas brezbrižni. Ljubite jih,če so simpatični in tudi če si morate delati silo, da jim izkažete ljubezen.
Tako se pride do bogastva in to je res obisk Gospodovih jaslic.Pri njih se učite kako poteka nesebično in stalno daro- vanje samega sebe.
Morda boste mimogrede slišali, da vam bodo prijatelji ali mimoidoči rekli: "Ubogi bolnik!" Smejte se takemu govorjenju in si recite v svoji duši: "Kako bogat sem! Imam bogastvo, ki je edino nekaj vred- no in si ga po pravici želim. Z ljubeznijo do Boga imam tudi ljubezen do bližnjega"
Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov ima svoj edini smisel v tem, da pride v vas in se skozi vas pretaka ljubezen, ki je prišla na svet v Betlehemu...

oče Henrik François, ustanovitelj Bratstva
prevod: Stanko Boljka, CM

Morda ne morem hoditi in ne morem več delati in sem odvisen od pomoči drugih ljudi. "... lahko pa naredim tisto najpo- membnejše, to je, da nekaj naredim iz samega sebe, iz svojega značaja, iz svojega srca, iz svoje volje. Tu pa smo pravzaprav zdravi in bolni vsi enaki," je povedal dr.Anton Stres ob odprtju raz- stave.
Iskanje in najdevanje odgovorov na vprašanje o smislu, ki nam prav zaradi nenehnega doživljanja lastne nemoči zveni tako domače, smo sklenili ob ev- haristiji, Božji besedi in molitvi, ki je vir duhovne moči kristjanov.
Skratka, naš namen je bil opozoriti na pomen duhovnosti v življenju bolnikov in invalidov ter spodbuditi k povezovanju znanja in izkušenj. Obenem pa smo s tem želeli umestiti duhovnost Bratstva v širši družbeni prostor, kjer duhovnost vse bolj pridobiva veljavo. Pojavljajo se različna duhovna gibanja. Skupaj smo s tistimi,ki si na ta vprašanja odgovarjajo drugače.
Povzetki predavanj in razmišljanj,ki smo jim prisluhnili v spremljajočem programu bodo objavljeni v naslednjih številkah Prijatelja in v oddajah Vstani in hodi na radiu Ognjišče.
Tokrat objavljamo nagovor nadškofa metropolita dr. Antona Stresa ob od- prtju 19. razstave izdelkov bolnikov in invalidov.

Darinka Slanovec

foto: Tone Planinšek

Lep pozdrav vsem tistim, ki ste to razstavo pripravljali, organizi- rali in seveda tistim, ki ste svoje izdelke prinesli in prispevali ter vsem tistim, ki ste pri tem pomagali.
Te vrste razstav imajo velik pomen za našo družbo. Že vrsto let jih spremljam. Bil sem jim blizu, če že ne zraven pri nekaterih v časih, ko so razstave začenjale.
Prva stvar,ki se mi zdi pomembna,je, da je na razstavi omogočeno pogumnim bolnikom in invalidom, da pač enostavno pridejo na svetlo, če smem tako reči,s svojimi izdelki, sadovi svojega velikega truda, vztrajnosti, poguma. Ljudje se na različne načine uve- ljavljamo v smislu,da pokažemo,da smo za nekaj. In delo je eno izmed takih sredstev, način, kako pokažemo človeški družbi in drugim,da smo tukaj. Če to delamo zdravi, seveda bolj ali manj zdravi,je to ena raven Bolniki in invalidi so še posebej v nevarno- sti, da so odrinjeni iz središča življenja, iz središča pozornosti in zato je ta razstava tako imenitna priložnost,da opozorijo nase. Pri tem se seveda zavedam, da je to, kar je tukaj pokazano, razstavljeno, samo zelo droben delček in izsek vsega tistega, kar naši bolniki in invalidi naredijo. Vsi bolniki in invalidi verjetno niso mogli priti na vrsto, ker zaradi pomanjkanja prostora in vsega ostalega ni možno, da bi resnično lahko imeli tukaj razgrnjeno vso paleto, vse bo- gastvo tega, kar naredijo naši bolniki in invalidi. Gre samo za utrinek, majhen izsek teh dejavnosti, ki opozarja, tako kot vrh ledene gore, če smem tako reči, na veliko več energije, veliko več ljubezni, kakor je tukaj pokazana, ki pa je močna ter za nas vse pomembna.
Druga stvar,ki se mi zdi pomembna, je naš zgodovinski trenutek. Živimo v takem ob- dobju, v takih kriznih časih, ko k temu 'ne morem' niso prisiljeni samo naši bolniki in invalidi zaradi svojih telesnih - bolezenskih ovir, temveč okolje,družba, razmere marsi- koga potisnejo v stanje,da se čuti nemoč- nega,ko postane -recimo brezposeln ali pa kako drugače začne izgubljati vero vase, v svojo samozavest, kakor tudi - vsaj misli tako - svoje dostojanstvo, čast, ponos... In to je tisto, kar je najbolj nevarno. Zato se mi zdi, da je ta razstava pravzaprav preroško dejanje, ki govori ne samo tistim, ki so bolni in invalidni, ampak vsem drugim in tistim,ki mislijo, da se ne dá nič narediti. Nasprotno, v njih je še veliko ljubezni in neizkoriščene moči. To je najbolj nevarna misel,ki se nas lahko loti ne glede na to,ali smo zdravi ali bolni. Vsak človek mogoče kdaj v življenju pride v položaj, ko pade v skušnjavo in si reče, da se ne dá nič nare- diti. In šele takrat, ko to reče, nastopi res nevarnost,da ne bo nič več naredil, ker bo naredil križ čez samega sebe.
In kakor naši bolniki in invalidi s to razstavo kažejo, da človek ne sme nikoli obupati, nam govorijo ravno v tem našem sedanjem zgodovinskem trenutku, da vsi skupaj po njihovem zgledu potrebujemo zaupanje, pogum, vztrajnost, potrpljenje, zvestobo, vero, upanje in ljubezen, iz katere vse iz- haja. Tu se mi zdi ta preroška dimenzija,to sporočilo za naš čas za vsakega človeka, ki gre po teh ulicah.
Na koncu bi rad omenil še eno stvar.Že na začetku sem rekel, da to ni vse, kar naši bolniki in invalidi naredijo; ni vse tisto ma- terialno, kar bi lahko pokazali, kar bi lahko obesili na te panoje, ampak naredijo zelo pomembne stvari,na primer: ne dá se obe- siti molitev, noben smehljaj, nobena prija- zna beseda... Torej je še veliko več, kar bolniki in invalidi naredijo,ki se ne dá prika- zati, na kar pa v tem trenutku ne smemo pozabiti. Tisto najpomembnejše, kar nare- dijo oni in kar naredi tudi vsak izmed nas, je to, kar naredimo iz samega sebe in na sebi. In najpomembnejše pri vsem našem delu je, kar naredimo iz svojega značaja, iz svojega srca, iz svoje volje. Tu pa smo pravzaprav zdravi in bolni vsi enaki.In naši bolniki in invalidi nam ravno s to današnjo razstavo kažejo in opozarjajo tudi na to, kar delajo za nas, ker s svojim trpljenjem, s požrtvovalnostjo in z molitvami delajo za nas vse nekaj neprecenljivega in nenado- mestljivega. Hvala lepa.

Msgr. dr. Anton Stres
Ljubljanski nadškof metropolit

foto: Tone Planinšek

Od 8. do 11. julija 2010 sta bili na obisku v Sloveniji Ilona Pinter, glavna odgovorna v Evropskem odboru Bratstva,in njena sode- lavka Erna Eigner, ki je tudi članica Naro- dnega odbora Bratstva v Avstriji. Povsem nenačrtovano je njun obisk bil hkrati zaz- namovan z deseto obletnico našega polno pravnega članstva v Mednarodnem Krščan skem bratstvu bolnikov in invalidov,ki sicer v Sloveniji deluje že od leta 1973.

Obisk odgovorne za Bratstvo v Evropi gotovo daje naši obletni- ci svoj pečat in potrditev. Pou- darja in utrjuje našo vpetost v mednarodno mrežo Bratstva, ki je duhovno gibanje bolnikov in invalidov v vesoljni Cerkvi. Deluje namreč v mnogih državah na štirih kontinentih.
Namen njenega obiska je bil doživeti, se srečati in se pogovarjati o življenju in delo vanju Bratstva v Sloveniji, saj je bil to prvi takšen obisk pri nas. Želela se je osebno srečati z živim utripom slovenskega Brats- tva,posebno se je zanimala za evangeljsko vzgojo in izobraževanje bolnikov ter inva- lidov. Imela je veliko vprašanj o tem, kako živijo bolniki in invalidi v Sloveniji, kako so vključeni v Cerkev in v širšo družbo, ali la- hko svobodno pričujejo o svoji veri v Boga itd.
Za nas je bilo zelo zanimivo zvedeti, kako živi in deluje Bratstvo v drugih državah Evrope. Ilona je na primer opozorila, da materialni liberalizem predvsem v zahodni Evropi omamlja tudi kristjane, da slabi nji- hova krščanska identiteta,kar bolj ali manj opažamo tudi v upadanju števila članov Bratstva.
Zato so bile glavne teme pogovora identi- teta Bratstva, evangelizacija in izobraže- vanje, o čemer je tekla beseda tudi na letošnjem 5. svetovnem kongresu Bratstva na Portugalskem.(Porto, 5.-9.avgust 2010)
Evangelij je temelj Bratstva. Bolnik je apostol bolniku. Drug drugemu smo iz- jemna in nujna priložnost za dopolnitev lastne identitete. V tem medsebojnem dopolnjevanju lahko gradimo lastno in skupno prihodnost. Prihodnost je cilj in ne grožnja, so bile izhodiščne misli vseh naših pogovorov, ki sta jih gostji obogatili tudi s svojim osebnim pričevanjem.
Ko smo se dotaknili strukturnih vprašanj, smo oboji obstali pri isti zadregi. Evropsko Bratstvo ima namreč pretežno starejše člane in malo tistih, ki bi še zmogli sprejeti odgovorne naloge. Po eni strani je to izraz demografskega stanja v Evropi, kjer se šte vilo mladih hitro zmanjšuje, po drugi strani pa se neizogibno soočamo z vprašanjem, kje so vendarle mlajši bolniki in invalidi v naši Cerkvi.V Sloveniji smo tej problematiki že posvetili velik del svoje pozornosti.
Z gostjama smo bili Tone Planinšek,Darinka Slanovec in Katja Miklič, občasno pa tudi Roman Travar. Svojo pomoč so podarili Urška, Nina, Marija, Marjeta, Zlatko in Jani Pridružili smo se srečanju kamniško dom- žalske skupine in obiskali nekaj članov na njihovem domu. Pokazali smo jima delček Slovenije,ko smo šli molit na Slomškov grob v Mariborski stolnici in se pred slovesom sprehodili še po Ljubljani.
Ilonin pogled na življenje in delovanje Bra- tstva osvetljuje njena izkušnja.Objavljamo intervju z Ilono Pinter, v katerem je spre- govorila posebej za bralce Prijatelja in po- slušalce radijske oddaje Vstani in hodi.

Darinka Slanovec

foto: Tone Planinšek

"Sveti Duh, vodi ta pogovor,
prepuščam se ti,
govori skozme.
Pomagaj mi,
naj povem le tisto,
kar je pomembno.
Jezus, po svoji
presveti krvi blagoslavljaj
in varuj naše Bratstvo,
vse ljudi, ki so tu,
posebej še slovensko Bratstvo,
in prenovi naša srca,
da bo vidno veličastvo
tvojega Očeta. Amen."

Draga Ilona, hvala za to molitev. Z njo smo začenjali vse naše pogovore. Se nam za naše bralce Prijatelja in poslu- šalce oddaje Vstani in hodi lahko pred- staviš, prosim? Od kod prihajaš in kak- šen je namen tvojega obiska?
Sem Madžarka in prihajam iz Budimpešte. Leta 2008 sem bila izvoljena na mesto od- govorne za evropsko Bratstvo. Prihajam v Slovenijo kot članico svetovnega gibanja bolnikov in invalidov,da bolje spoznam vaše Bratstvo. Že leta sem si ga želela spoznati To pot sem lahko uresničila s podporo av- strijskega Bratstva.

Kaj bi lahko rekla o našem Bratstvu ob sklepu svojega obiska v Sloveniji?
Preživela sem štiri bogate dneve v Sloveniji naletela sem na prisrčen sprejem.Spoznala sem veliko ljudi, vtisi so dobri. Življenje, prijateljstvo in srčnost med člani Bratstva je upanje za celotno Bratstvo sveta.

Odkar si odgovorna za celotno Bratstvo v Evropi,je tvoje delo za Bratstvo širše spoznavaš evropske in svetovne skup- nosti, njihovo življenje in delo, njihove posebnosti. So tudi med nami kakšne razlike?
Odkar sem od leta 2002 v tej ekipi, sem spoznala veliko dežel. V Evropi opažam ra- zliko med deželami vzhodnih postkomunis- tičnih držav in zahodnim delom Evrope. In vzhod ima zdaj posebno nalogo.Skozi last- no izkušnjo življenja v deželi vzhoda, kjer naj bi desetletja živeli brez Boga,dojemam, da smo ga zaprli v svoja srca. Padla je že- lezna zavesa.Zdaj smo odprli svoja srca in imamo posebno nalogo za Evropo. Never- jetno osebno izkušnjo imam. V večji meri smo ohranili hrepenenje in smo bolj odprti za Božje, za duha in čisto vero, kakor na zahodu. Padejo lahko tudi železne zavese v naših srcih. Dovolimo si to in bolj bomo lahko odprti. Ta ogenj v srcu ima moč za pričevanje. Ko sem prišla v Slovenijo, je bil moj prvi občutek,da sem prišla domov. Go- vorimo isti jezik duha, imamo podobne ne- verjetne izkušnje preteklosti. Tako v naši kot v vaši deželi je bilo v zaporih veliko ljudi,ker so bili verni. Veliko trpljenja. Naše dežele imajo podobno preteklost in zato posebno nalogo za celotno združeno Evro- po.Čeprav je globalizacija zajela tako vzho dne kot zahodne dežele, čutim razliko. Na zahodu je dlje trajajoči kapitalizem in bla- ginja bolj odprla vrata ne-evangeljskim du- hovnostim, tudi okultizmu in 'new age-u'. Čeprav se to dogaja tudi na vzhodu,spoz- navam,da ta bolj hrepeni po Bogu.Bratstvo je tu, da oznanja in kaže pot do Jezusa. Vodilo Bratstva je "Vstani in hodi!" in kot je rekel ustanovitelj Bratstva, p. Francois: "Bolni so apostoli bolnikom!"
V teh dneh sem tudi že govorila o liku Ja- neza Pavla II., ki je bil športnik in močan mož, ko je postal papež. Pred smrtjo pa je bil bolan, ubog človek,ki je pričeval o Božji moči:"Ne bojte se!" so njegove zadnje be- sede.To je sporočilo za svet,kaj z Jezusom lahko naredimo bolni, če delamo v njegovi moči. Smo Božji otroci,zato smo z Jezusom enakovredni. Nekateri zmorejo veliko delati in graditi, drugi organizirati prireditve v ustanovah, zavodih, a če ne sodelujemo z Bogom, ima naše delo manjšo moč. So tudi osebe, ki sploh ne morejo delati, tudi pre- makniti se ne morejo,pa vendar njihove oči žarijo, njihove oči pričujejo in izžarevajo Njegovo ljubezen. To je največ, kar nam Jezus lahko daje po našem Gospodu.

Ilona, kako si ti prišla v Bratstvo?
Zanimiva zgodba. Zbolela sem leta 1991 in sem postala naslednje leto zaradi bolezni brezposelna. Novembra je prišel v Budim- pešto mlad Avstrijec,ki mi je izročil brošuro civilne organizacije za pomoč; imenuje se Hifa. Pokazala sem jo p. Fabjanu, karmeli- čanu. Vzel jo je v roke in pogledal, rekoč: "Ta človek vé, kaj je za tebe!" Tako sem šla novembra na predavanje. Marca 1993 pa sem bila povabljena na prvo srečanje.V resnici sprva nisem ničesar razumela.Nisem se zanimala za politiko niti za gospodar- stvo,ker nisem verjela. Vse je bilo zlagano, nisem brala časopisov, zato nisem bila na tekočem. A takoj sem vedela, ta mož ima prav. Vključila sem se v gibanje Bratstva in pričela sodelovati na srečanjih. V letih 1994-2000 so bile sprejete v gibanje Mad- žarska, Romunija in Ukrajina. Bratstvo sem spoznavala iz prve roke, saj sem najprej daljši čas lahko sodelovala z zelo prizade- vnimi člani avstrijskega Bratstva. V Avstriji se je Bratstvo začelo 1961, pri nas na Ma- džarskem pa 1994.

Kako je izkušnja Bratstva vplivala na tvoje življenje?
Bratstvo je moje življenje popolnoma spre- menilo.Zame je to gibanje bilo tudi začetek srečanja vzhoda in zahoda.Do takrat nisem vedela, ali so moje misli pravilne, ali imajo sploh kakšno težo.Zame je bilo pomembno, da sem se lahko izrazila,kajti pred tem sem bila zelo boječa.Sedaj je bila zadeva resna Zame je bilo to zelo pomembno in začela sem prevzemati naloge in odgovornosti. Ti ljudje me jemljejo resno, zato moram biti pozorna, kaj govorim. Bratstvo išče in raz- vija talente.Zame je bilo Bratstvo duhovna avantura, kajti zgodilo se je marsikaj, kar si prej v sanjah ne bi mogla predstavljati, a je postalo resničnost.

Kako ste gradili Bratstvo na Madžars- kem?
Na Madžarskem smo gradili Bratstvo sku- paj z organizacijo za pomoč prizadetim, ki temelji na evangelizaciji, cerkvenih očetih, kot je Tomaž Akvinski, in na socialni pra- vičnosti; imenuje se Hifa. Podpirala nas je avstrijska Hifa. Zame je to gibanje postalo podpora za notranjo rast in krepitev moje osebnosti, ki je bila ob delu večkrat na preizkušnjah, posebno v prevzemanju od- govornosti. To je bil zame močan razvoj, spremljan z molitvijo.Tako sem dozorela do volitev,ko sem bila vprašana, ali bi sprejela odgovornost voditeljice Evropskega odbo- ra Bratstva. "Gospod, vem, da prihodnost pripada tebi, a pomagaj mi v tej minuti, da se prav odločim," sem molila. Ob delu sem imela tudi negativne izkušnje, vendar sem bila prepričana,da se v prihodnosti to lahko spremeni-kar je bilo tudi zelo pomembno in me je tolažilo, da imamo v sebi neizmeren zaklad. Imamo sposobnosti za odprtost, prijateljstvo, srečevanje drugega z drugim, za prevzemanje odgovornosti za skupnost. Prej sem se počutila, da moram delati, kot so rekli, zdaj pa imamo svobodo, ko morem in moremo na novo zaživeti v svobodi. Pri oziranju na zahod in v svet moramo biti pozorni, saj tudi tam ni vse samo dobro. Skupaj, drug z drugim, razvijajmo lastno podobo, svojo realnost oblikujmo v svojem posebnem okolju, tam,kjer smo. Razvijajmo istovetnost, sebi lastno identiteto.

V avgustu bo svetovno srečanje Brat- stva na Portugalskem. Ker se ga boš tudi sama udeležila,nam, prosim,samo na kratko povej,kaj boste obravnavali.
Na programu sta dve temi. Obravnavali bomo skupno izobraževanje v Bratstvu in predlog Konvencije pravic bolnikov in inva- lidov Organizacije združenih narodov.Sled- nja tema je v celoti povezana tudi z našo identiteto.V okviru prve teme nameravamo izoblikovati dokument o izobraževanju ozi- roma vzgoji. Pogledali bomo, kaj se je v zadnjih dvajsetih letih zgodilo, kaj se je spremenilo in kakšne možnosti se odpirajo. Tudi glede na hitro spreminjajoči se čas, ki ga živimo, in hiter razvoj komunikacijskih tehnologij (internet), so to aktualna vpra- šanja.
Konvencija pa je dokument Organizacije združenih narodov.Kako kakovostno bolniki in invalidi ter drugače prizadeti živijo v družbi, kaže na to, kako kakovostno živi celotna skupnost vseh ljudi.

Tvoje sporočilo Bratstvu v Sloveniji?
Moje osebno sporočilo je enako Jezusove- mu: "Veruj evangeliju!" Delajte, pričujte in verujte evangeliju,iz tega bodo ljudje spo- znali, da se ljubite med seboj in Bratstvo bo vidno vsemu svetu kot mesto na trdni skali. Kar pa je najpomembnejše, nihče ne sme biti sam in osamljen, kajti Jezus nas ljubi.S svojo ljubeznijo nas je odrešil. Zašči teni smo s Kristusovo krvjo. Resno vzemite da smo Božji otroci,tako bo tudi slovensko Bratstvo izžarevalo tega duha. Moč Božjih otrok je ljubezen.Brez Boga ne moremo ni- česar storiti. Podpirajmo se z vsemi talenti in oznanjujmo, da nas Bog ljubi, to je tudi sporočilo očeta Francois-ja, ustanovitelja Bratstva. Moja osebna izkušnja pa je: "Je- zus me ljubi! Če rečem ›Jezus, ljubim Te!‹ se naslanjam na svojo šibkost. Zato vzkli- kam in ponavljam večkrat na dan: ›Jezus me ljubi, prav mene! Jezus, ljubi me!‹" To je poslanica z vzhoda.

Draga Ilona in Erna,za vajin obisk v Slo veniji se najlepše zahvaljujem. Skupaj smo preživeli štiri zelo delovne dneve, ki pa so bili vseeno nadvse prijetni. Le- tos se na medkontinentalnem srečanju Bratstva na Portugalskem ne bomo vi- deli,ker se ga Slovenci ne bomo udele- žili.Iz varčevalnih razlogov bodo posa- mezne kontinente zastopali le po trije izvoljeni predstavniki. Vendar nas je ta obisk poživil, da bomo ostali trdneje povezani v razmišljanju o izzivih, ki Bratstvo in svet čakajo v prihodnosti.
Rada bi poudarila, da je najin obisk sloven- skega Bratstva podpora in sporočilo, da smo povezani v delu in molitvi z Jezusom. Ko sem prevzela nalogo za povezovanje nacionalnih Bratstev v Evropi, sem začela moliti za vse v gibanju. Vsak dan začenja- mo znova, nihče nas ne določa samo od zunaj,smo svobodni,za drugega odgovorni, drug z drugim delamo, drug z drugim opa- zujemo in iščemo. Tukaj sem zato, da smo se spoznali in si povemo,da delamo skupaj, da se bomo še naprej lahko podpirali in se učili, kajti Bratstvo je odprto gibanje. Zato bodite pogumni! Vsaka dežela, tako kot po sameznik, ima svobodo in odgovornost za odzive na spremembe časa na sebi lasten način.Tako lahko oblikujemo svojo istovet- nost. Bodimo povezani, pozorni drug do drugega,skupaj se veselimo in skupaj trpi- mo vsak dan znova z Jezusom. Le takšno delo ima vrednost.

Z Ilono Pinter se je pogovarjala Darinka Slanovec Po zvočnem zapisu iz nemščine v slovenščino prestavila Marjeta Cerar, foto: Tone Planinšek.

V nedeljo, 26.septembra 2010, smo se odpravili na srečanje Krščanskega Bratstva v Kranj- sko Goro, ki sta ga organizirali ga.Danica Hostnik in njena hčerka,ga.Moj- ca. V prelepo obnovljeni župnijski cerkvi smo najprej obhajali sveto mašo, ki jo je daroval naš duhovni pomočnik Bratstva, g. Roman Travar.Po njej pa smo se preselili v sosednjo restavracijo,kjer so nam postregli z bogatim in okusnim kosilom.
Prelepa okolica nas je zvabila na sprehod ob reki Pišnici do jezera nad hidroelektrarno Jasna. Kljub obilnemu kosilu sta nas gosti- teljici povabili še na lahko večerjo v isto restavracijo.
V družbi ge. Danice in ge. Mojce smo vsi člani KBBI in naši spremljevalci preživeli pri jetno nedeljsko popoldne. Za vse dobrote in pozornosti bi se rad zahvalil našima go- stiteljicama, ki sta nam pripravili tako lepo srečanje. Hvala tudi g.Romanu Travarju za lepo doživeto sveto mašo in vsem, ki ste se udeležili srečanja. Naj vas Bog žívi!

Boštjan Škulj, foto: Lojze Vetrih

Juhuhu! Prvi vikend v oktobru smo se spet zbrali na Zaplani. Vsak je po svojih zmož- nostih čistil notranjost Doma ali pa njegovo okolico. Jaz sem pomagala v kuhinji naši Fanči lupiti krompir,drugi pa so čistili okna, sobe, hodnike, dvorano, sanitarije in vse, kar je bilo potrebno očistiti zunaj Doma.
Zvečer pa je Zlatko zaigral na harmoniko, mi pa smo se greli ob topli peči in čaju.Gle dali smo slike s Poloninega in Bogdaninega počitniškega potovanja.
Imeli smo se lepo in se srečni, a utrujeni vrnili na svoje domove.

Andreja Golob, foto: Lojze Vetrih

Ljubezen je nekaj čudo- vitega.O njej so pisali pe sniki,pisatelji in na papir prelili veliko zgodb Ljubezen je nekaj kar se ne dá zlahka opi- sati. Je neizpeta pesem,ki bo trajala,dokler bo živel človek na tem planetu. Zato sem se polna pričakovanj odpravila na Zaplano, kjer nam je pater Primož Jakob predaval na temo ljubezen. Gradivo je povzel iz pa- peževe okrožnice: Bog je ljubezen.
Srečanje se je začelo s predstavitvijo ude- ležencev. Vsak je povedal svoje ime in ne- kaj o sebi.Že na začetku me je zelo prese- netilo,da si je p. Primož zelo hitro zapomnil naša imena. Tako nam je pokazal svojo ljubezen,ki je podobna Božji,saj nas je Bog poznal po imenu,še preden smo bili spočeti v materinem telesu. Prebrali smo tudi od- lomek iz knjige O ljubezni. Izmenjali smo si misli,ki so nas v poglavju nagovarjale. Ne- kdo je povedal, da moramo imeti radi sami sebe in tako bomo imeli radi tudi druge ljudi. Spoštovati moramo svoje telo in ga sprejeti takega kot je. Včasih je to malce težko, ker nismo 'narejeni' tako,kot od nas zahteva sodobna družba. Ugotovili smo, da je ljubezen velikokrat zlorabljen pojem. Vendar če jo tako pojmujemo, nam prinaša razočaranje in bolečino. Večer nam je v prijetnem klepetu zelo hitro minil.
P.Primož nam je povedal veliko zanimivega Zato smo mu z veseljem prisluhnili, ko je razpredal svoje misli.
Poznamo več vrst ljubezni, kot na primer ljubezen med možem in ženo, ljubezen do otrok, staršev, med brati in sestrami, lju- bezen do sebe, prijateljev, narave, živali, Boga,domovine, dela. Neprečiščena ljube- zen je lahko vir konfliktov.
V Svetem pismu zasledimo tri različne izra- ze za ljubezen:

Eros - ljubezen med možem in ženo. V Svetem pismu je omenjena samo dvakrat.

Philia - prijateljska ljubezen

Agape - odnos Jezusa do apostolov.

Ljubezen med fantom in dekletom se začne z erosom. V stanju erosa se vedemo dru- gače. Človek ne more spati, jesti. Vse kipi v njem.Gre za neke vrste pijanosti. Takrat smo v stanju blaženosti, Božje norosti. Zaljubljenca sanjata drug o drugem, ko ni- sta skupaj in hrepenita, da se bosta zopet videla. Takrat sta duhovno zelo povezana. Ta povezava je včasih močnejša od tele- sne. V ljubezni fant in dekle odkrivata, da materialne dobrine niso najbolj pomembne. To je stopnja zaljubljenosti, ki je šele na začetku poti do prave ljubezni. Pot do cilja ni v tem, da se prepustimo nagonom, tem- več v tem,da eros prečistimo.Ta pot pa je negotova, nedoločena. Sčasoma ljubezen preraste v nekaj več, ko nam skrb za dru- gega postane cilj. Ni nam vseeno, kaj se z osebo,ki jo imamo radi, dogaja. Skrb in ko- rist za drugega nam postane smisel. Na tej stopnji ne iščemo več trenutnega veselja, užitka, temveč gremo vase. To nas boli, nas križa. Gremo po poti, ko eros preraste v agape, ki pomeni dobrohotno ljubezen, skrb za drugega v korist drugega. Primer take ljubezni najdemo v Svetem pismu v zgodbi o usmiljenem Samarijanu. Po tej zgodbi smo naredili vajo z vprašanji:
1. Ali sem v svojem življenju bil(a) usmiljeni Samarijan in kako sem se takrat v tej vlogi počutil(a)?
2. Ali je bil kdo do mene usmiljeni Samari- jan in kako sem se takrat počutil(a)?
Vsak je povedal svojo zgodbo. Nekatere so bile zelo pretresljive. Ugotovili smo, da je bil v najhujši stiski prisoten Bog, ko je na pomoč pošiljal dobre ljudi - usmiljene Samarijane, ki so videli našo stisko in nam pomagali. Skozi svojo občutljivost je mar- sikdo prepoznal potrebo drugega. Ob vseh teh pripovedih sem začutila veliko bolečino in stisko udeležencev.

BOG IN ČLOVEK V SVETEM PISMU

Bog je začetnik vsega.Vse je ustvaril iz nič naravo in človeka. Vse na svetu je delo Božjih rok in vse,kar je ustvaril,je ljubljeno. Bog želi biti blizu ljudem. Ta ljubezen je eros,ki je hkrati tudi agape. Eros pritegne, agape pa je dejavna ljubezen.Bog je usmi- ljeni Oče tudi takrat,ko naredimo kaj naro- be.Tako ljubezen najdemo v Svetem pismu v Ozejevi zgodbi. Le-ta se mora poročiti s prostitutko. Žena prihaja domov neurejena vendar jo mora mož vedno znova in znova sprejeti z ljubeznijo. Ozej mora svoji ženi izkazovati ljubezen zato, da bo Bog preko te ljubezni prenesel drugim ljudem sporoči- lo neomajne, nesebične ljubezni.
Človek postane celota samo v razmerju do drugega človeka.Zato je Bog iz Adamovega rebra ustvaril Evo,da mu bo delala družbo, ga razumela in ljubila. Zato mož išče ženo, ker želi biti ob nekom in to ga izpolnjuje. Eros je zakoreninjen v človekovi naravi, ki s poglabljanjem odnosa postane agape.
Jezus Kristus je učlovečena Božja ljubezen Bog ni predvideval,da bo človek odprl vra- ta zlu. Zato je poslal svojega Sina, da je rešil človeštvo.Jezus s svojo smrtjo odpira pot, prebije led in pokaže, da s smrtjo še ni vsega konec. Izkušnja smrti je za Boga nekaj novega.
Pri maši smo deležni, da Bog pride k meni. To se zgodi pri zaužitju svete hostije.Tako se ljudje povežemo, ker jemo eno telo in pijemo eno kri. Povezanost pri maši sem za čutila v nedeljo pri maši na Zaplani, ko je prisotne člane Krščanskega bratstva poz- dravil g. župnik. Še posebno me je ganilo, ko so na koru zapeli našo himno Vstani in hodi.Tu se je še posebej čutila povezanost z Zaplaninci.Čutila sem,da dihamo s krajani pa čeprav smo na zunaj drugačni. Bog nas ima rad,ne glede na to,kakšna je naša zu- nanja podoba. Za Boga je pomembno srce.
Po maši smo naredili vajo na temo 'Božja ljubezen do mene'. V pomoč so nam bila naslednja vprašanja:
1. Kakšna je moja izkušnja z Bogom?
2. Kdo je zame Bog?
3. Ali smo imeli priložnost prepoznati Božjo ljubezen do mene?
Ugotovili smo, da je življenje na zemlji po- tovanje v večnost. Na tej poti velikokrat naletimo na ovire, ko imamo skušnjave hu- dega duha. V življenju smo imeli vzpone in padce,kakor tudi preizkušnje. Le-te so nas pripeljale do Boga,v njegovo ljubeče naro- čje.Boga smo iskali preko verske literature, tudi Krščansko bratstvo je marsikoga rešilo iz največjega obupa, ko smo viseli na nitki.
Drugi izraz za agape je Karitas,ki je dejav- na ljubezen Cerkve. Cerkveno občestvo obstaja v tem, da ni več razlike med ubo- gimi in bogatimi. Znotraj občestva nihče ne sme pogrešati dobrin, ki so potrebne za človeka vredno življenje. Zato si moramo dobrine deliti, kajti cerkev je Božja družina na svetu. V tej družini nihče ne sme trpeti pomanjkanja.Moj bližnji je vsak,ki je v stiski
Za premagovanje revščine skrbi država. Njena naloga je, da ustvari pravičen red. Toda,naj bo red še tako pravičen, še ved- no bomo potrebovali ljubezen.Še vedno bo ostala bolečina, še vedno bodo osamljeni ljudje, ki bodo potrebovali ljubečo osebno pozornost. Zato bo vedno priložnost za skrb. Tudi če ne bo materialnega pomanj- kanja, bodo ljudje potrebovali pomoč, kajti človek bo vedno potreboval ljubezen.

LJUBEZEN DO BOGA IN DO BLIŽNJEGA

"Ljubi Gospoda svojega Boga z vsem srcem in z vsem mišljenjem." "Ljubi svojega bliž- njega kakor samega sebe."
Ob vsem tem se sprašujemo,ali lahko Boga ljubimo, ker ga ne vidimo?
Boga vidimo po Jezusu prek zakramenta evharistije, pri spovedi, po ljudeh, ko nam priskočijo na pomoč.
Boga čutimo pri molitvi,ko nas tolaži,spod- buja, nam daje moč. V občestvu skupaj molimo. Bolje čutimo Boga, ko nas je več prisotnih pri sveti maši. Takrat začutimo, da smo udje Kristusovega telesa.
Bog nas je prvi vzljubil in dovolil, da ljube- zen čutimo. Ljubezen ni samo čustvo, je nekaj več. Je mišljenje, volja. Za eros je dovolj iskra, zato mu moramo pomagati,da nas vse prekvasi in dozori. V nas se zbudi čustvo veselja, miru. Tu je vključen tudi razum, ki nam pomaga, da se uskladimo z Božjo voljo. Skupnost volje postane skup- nost mišljenja.Na drugega gledamo v Bogu Tako nekoga vzljubimo, ker skušamo gle- dati na njega, kot ga gleda Bog. Zunanja podoba (rasa, pripadnost) tako postane nepomembna. V človeku prepoznam globljo potrebo.
To našo potrebo je začutil tudi p. Primož, ko smo bili pri sveti maši. Celo mašo je se- del. Na ta način je pokazal solidarnost do nas, ki smo sedeli. Bil je na našem nivoju. Zato smo ga tudi mi vzljubili.
V teh dneh seminarja smo bili deležni ljube zni.Bilo je dobro preskrbljeno,da smo poleg duhovne prejeli tudi telesno hrano.Prisotna je bila dejavna ljubezen - agape. V objemu toplote našega Doma smo si podarjali misli in tako darovali drug drugemu delček same ga sebe, delček svojega srca. Moja priča- kovanja so se uresničila, prejela sem celo več, ko sem pričakovala. V svojem srcu sem začutila notranje veselje, ker sem bila napolnjena z Božjo ljubeznijo, ki je hkrati eros in agape.

Mira Naglič, foto: Tone Planinšek

Juhuhu! 15.oktobra smo se spet sešli v Podutiku. Po vstopnih pozdravih nas je duhovni pomo čnik Roman 'popeljal' v molitev. Spomnili smo se tudi naše Ane Kneževič, ki je v mi- sijonu v Vangaindrano, na Madagaskarju in zanjo zmolili Očenaš. Minilo je že eno leto, odkar je odpotovala.Občasno se nam oglasi s kakšnim pisemcem. Tokrat smo prisluhnili enemu teh pisem,ki nam ga je prebrala na- ša voditeljica skupine, Ljubica. Veseli smo, kadar se nam oglasi in da se ima dobro.
Z nami pa so tokrat bili štirje fantje, med njimi tudi bogoslovci,ki so se odločili,da bo do v tem letu solidarnosti in dobrodelnosti v naši skupini sodelovali kot prostovoljci.
Tisti popoldan pa je bil tudi praznično o- barvan,saj smo imeli med nami kar tri slav- ljence. To so bili: Stanko, ki je praznoval svoj petdeseti rojstni dan,torej Abrahama; Marta, ki je praznovala svojih šestdeset let;in Rezka,ki je dopolnila častitljivih osem deset let. Ljubica je vsakemu posebej vo- ščila in izročila darilce. Mi pa so vsem za- želeli zdravja in veselja še na mnoga leta. Nato pa so naši pomočniki 'pogrnili' mize in slavje je postalo bolj slovesno. Seveda tudi torta ni manjkala, v katero so vsi trije slavljenci skupaj zarezali. Za veselo razpo- loženje sta poskrbela Zlatko in Jerko,ki sta nam zaigrala in zapela. Mi pa smo ta čas izkoristili za medsebojni pogovor.
Kot vedno so se tudi tokrat urini kazalci hitro zavrteli in že je bil čas našega dru- žinskega druženja pri kraju. Vendar je bil pred nami še najlepši trenutek popoldneva in večera; in to je, seveda, sveta maša. Odpravili smo se v cerkev, da obiščemo še našega iskrenega prijatelja Jezusa, kate- remu lahko vse povemo, saj nam pomaga. Sveto mašo je vodil naš duhovni pomočnik Roman ob somaševanju tamkajšnjega žup- nika Marka Čižama.
Vsi skupaj zbrani pred Gospodom smo pro- sili za naše slavljence,naj jih Bog še naprej blagoslavlja in varuje ter jim zaželeli: "Bog vas živi še mnogo let!"

Gordana Dobrinjanin

foto: Roman Travar, CM

Prvi vikend v novembru je bil na Zaplani tečaj klekljanja in računalništva.Klekljarice smo se zbrale že v petek dopoldne računalničarji pa popoldne.
Ob najinem prihodu (z mano je še bila ga. iz Dobrne) so bile druge gospe že ob svo- jem 'punklu'. Midve pa sva najprej bili po- čaščeni s kavico, nato pa veselo na delo. Ker nas nekaj udeleženk še nikoli ni kleklja- lo, so nas naše učiteljice učile po vrstnem redu. Začetek je bil težak, toda želja po znanju močna. Tako je delo dobro napre- dovalo. Začetnic je bilo dve tretjini, ena tretjina pa jih je klekljati že nekoliko znalo.
V dveh dneh smo bile deležne tolike pozor nosti, da je beseda HVALA popolnoma pre- malo.Zato se še enkrat prav lepo zahvalju- jem gospem Marici Albreht, Anici Jankovec in Minki Božič.Enako tudi gospodu Bogdanu Keperleju, ki je vodil računalniški tečaj.

Gelca Gajšek, foto: Lojze Vetrih

Novembrsko srečanje v Podutiku je bilo delavno obarvano. Z nami je bila naša znanka in prijateljica Anka s sodelavko, ki sta nam predstavili voščilnice z angelom na naslovnici. Vse je bilo že pripravljeno in narezano. Naše delo je bilo, da angela le pravilno sestavimo ter ga po delih nalepimo na voščilnico.
Delovno popoldne je hitro minilo. Pogrešali pa smo precej naših prijateljev, saj so jih bolezen ali drugi opravki zadržali doma.Za- to smo tudi zanje naredili nekaj voščilnic.
Tudi tokrat smo srečanje zaključili s sveto mašo v župnijski cerkvi. Bogu hvala za še en lep popoldan.

Gordana Dobrinjanin

foto: Roman Travar, CM

Po romanju v Medžugorje sem 'našla' vero

Pred štirimi leti je Božja Mati tudi mene poklicala v ta sveti kraj - Medžugorje.
Moram, žal, priznati, da do tedaj še ni bilo v meni tiste trdne vere, ki naj bi jo imel vsak kristjan. Če sem ob nedeljah šla k maši, je bilo dobro, če ne, si pa glede tega v vesti nikdar nisem očitala."Saj drugi tudi tako delajo," sem si mislila. Nisem bila vneta za dobra dela.To na žalost šele zdaj ugotavljam.Koliko dobrih del sem zamudila. Saj je rečeno, da je vera brez dobrih del mrtva. Koliko nekoristnih reči sem počela! Namesto da bi Bogu dala čast ali se mu vsaj zahvalila za vse prejete dobrote, ki nam jih tako obilno deli. Žal, se tega vse premalo zavedamo. Dostikrat sem si rekla: "Od danes naprej bom pa molila." Kje pa, tudi na to sem vselej pozabila.Nisem znala ravnati niti z denarjem. Kupovala sem ne- koristne reči, ki mi v življenju niso nič ko- ristile. Da o svoji samozavesti ne govorim. Bilo je porazno.
Da se obrneš na Boga,morajo 'priti' resnič- no hude preizkušnje. Takrat se šele spom- niš, da ti samo Bog lahko pomaga.
Pri moji družini je nastal takšen razkol, da ni bilo upanja, da bi se še kdaj pobotali. Vnučki so se mi tako smilili, da se mi je trgalo srce. Morali bi se namreč deliti.Vsak bi dobil drugega očeta ali drugo mamo. Resnično smo trpeli, da ni za povedati.
Tedaj sem imela priliko iti na romanje v Medžugorje, k Mariji, naj nam izprosi, da družina ostane skupaj.Sosedi na avtobusu sem povedala, zakaj grem prosit Kraljico Miru.Ona mi je rekla:"Ali ne boš prosila raje za svoje zdravje, ko si tako bolna." Dejala sem ji, da raje še bolj trpim, samo da ta mlada družina ostane skupaj.
V ta sveti kraj nisem šla zaman.Hvala Bogu in Devici Mariji,ki sta uslišala mojo prošnjo. Ne sicer takoj,vendar se je čez čas uredilo vse tako, kot sem prosila.
Še večji čudež pa se je zgodil z mano.Ma- rija mi je pot k Jezusu že dalj časa pripra- vljala,da se tedaj tega še zavedala nisem. Malo pred tem,ko smo romali v Medžugorje se mi je neko noč sanjalo o mojem lastnem pogrebu. V teh sanjah sem umrla staremu človeku, oblekla pa sem novega. Enkrat ti bo še dano živeti,toda to življenje bo dru- gačno.Seveda si teh sanj nisem znala raz- ložiti. Spraševala sem ljudi,tudi psiholog mi ni znal pojasniti pomena. Vedela pa sem, da so te sanje pomembne, saj sem si jih dobro zapomnila, ko navadno že zjutraj ne vem več, kaj se mi je sanjalo.
Hvala Jezusu in Devici Mariji, da sta me spreobrnila, kajti šele zdaj znam ceniti Bo- žje dobrine. Obenem pa se zavedam tudi, da še vse premalo storim. Še več bi lahko storila. To ugotovim, ko je že prepozno. Sedaj me ni več ničesar strah. Prej sem se vedno nečesa zgrozila. Strah ni od Boga. Karkoli se zgodi, vse je Božja volja. Da eni trpijo manj,drugi več,tudi to je Božja volja. Zdaj,ko vem,zakaj je tako pomembno naše trpljenje, ga mnogo laže prenašam. Kajti čim več trpljenja imamo tu na zemlji, tem manj bomo v vicah trpeli za svoje grehe. Grešniki smo pa vsi, dokler živimo na tem svetu. Tudi svetniki so bili,dokler niso prišli do svetosti. Tudi to ima zelo velik pomen, da živimo zdaj in pa prav tukaj, kjer smo. To bomo šele v onstranstvu videli, kako smo si pomagali med seboj. Ali smo delali dobra dela ali raje slaba ali pa smo slabo celo privoščili sosedu. Prav za ta dejanja bomo pred Božjim Sodnikom dajali zelo strog odgovor.
Še to moram povedati o sebi,da pred spre obrnjenjem nikdar nisem znala poskrbeti zase. Zato so me izkoriščali in poniževali na vse načine. Potem pa sem se grizla, zakaj se nisem znala ubraniti tega. Zdaj je vse popolnoma drugače. Navadno povem resnico v obraz takoj, brez zadrege. Boljša prva zamera kot druga. Ne pustim se izko- riščati in lahko rečem,da sem z vero prido- bila tisto samozavest,ki je prej nisem imela Kadar pa sem ponižana zaradi Jezusa, to sprejmem in dodam: "Jezus, hvala, da si me spet ponižal." Za njega se splača vse trpeti, saj vemo, kaj je za nas trpel. Mi pa smo le navadni smrtniki. Hvaležni bi mu morali biti,da nas je s tako strašnim trplje- njem odrešil. Prej sem poslušala in včasih izpolnjevala nasvete drugih,danes pa vidim da sem s tem še bolj grešila.Sedaj vse de- lam po svoji vesti. Imam majhno pokojnino ker sem se zaradi invalidnosti predčasno upokojila. Hvala Jezusu za blagoslov, da mi denarja nikdar ne zmanjka. Mojo skromno velikodušnost Bog res stoterno povrne.
Opazujem, koliko je nesrečnih, osamljenih in bolnih ljudi, ki morda ne potrebujejo nič drugega kot prijazno, spodbudno besedo ali pa malo časa, da se jim posvetiš, pa si jim za več dni osrečil njihovo življenje. Mnogi smo zaradi današnjega materializma in tudi egoizma vedno bolj nesrečni in osa- mljeni. Ko berem zgodbe drugih,takrat šele vidim, da so moje stiske majhne. Preveč se ženemo za minljivimi stvarmi in premalo storimo za dušo. Jezus je rekel, naj si na- biramo takih zakladov, ki jih ne uničujeta ne rja in ne molji, pa boste imeli zaklad v nebesih.Pisano je tudi,v kakšni bojni opravi moramo biti, da nas satan ne zapelje. Pa nas dostikrat kljub temu zapelje, da pade- mo v greh, proti naši želji oz. volji.
Zato bi rada poudarila, da je premalo iti k spovedi samo za večje praznike. Vsi greši- mo in nismo vedno prepričani, ali smo se dobro spovedali ali pa nam je hudobec za- molčal kakšen smrtni greh. Če v takšnem stanju gremo pred Gospoda in prejmemo Rešnje telo, ki je najsvetejši zakrament, je to božji rop. Ne izkažemo mu dovolj poniž- nosti za ta čudoviti dar, ki nam ga je za- pustil pri zadnji večerji. Hvala Jezus, da si to razodel malim in nepomembnim,prikril pa modrim in velikim. Bog z vami!

Ivanka Kaš

p.s. Kdor je v Medžugorju kaj lepega doživel,sem z veseljem pripravljena izkušnje deliti z njim. Moj naslov dobite v uredništvu Prijatelja.

Vsakoletno srečanje v molitvi za rajne

Prvi november, praznik vseh svetnikov, nam obudi spomin na naše drage, ki so odšli v večnost. Spominjamo se jih v upanju,da že uživajo srečo pri Bogu; da so v družbi svetih; da so njihova srečanja še bolj polna veselja,kot so bila,ko smo se na naših prijateljskih obiskih, srečanjih, viken- dih srečevali in veselili.Toda naše misli niso vedno tudi Božje; naša pota niso vedno tudi Božja. Morda kdo naših še potrebuje naše pomoči, naših molitev?
Da bi z molitvijo in daritvijo svete maše pomagali dragim, ki morda še potrebujejo pomoči,so Marijine sestre lepo poskrbele in organizirale tudi naše letošnje srečanje, ki je bilo 6. novembra na Žalah.
Sveto daritev je vodil g.Jože Štupnikar,so- maševala pa sta g. Miro Šlibar in g. Roman Travar.Vsi trije duhovniki so dolgoletni pri- jatelji in pomočniki nam, katerih življenjska sopotnica je teža bolezni ali invalidnosti.
Četudi pokojnih ne omenjajo posebej, se v duhu obudi spomin nanje v upanju, da so rešeni bolečin in nas v sreči pričakujejo. Voditelj svete daritve nas je v svojem, si- cer kratkem,a prisrčnem,jedrnatem govoru lepo opogumil, ko je izrazil potrebnost in vrednost svete daritve ter obenem tudi pomen upanja v večno srečo.
Po končani daritvi svete maše so Marijine sestre poskrbele še za okrepčilo in prijetno srečanje med nami. Vendar pa sem z rahlo grenkobo opazila,da je bilo letošnje sreča- nje manjše po udeležbi kot prejšnja leta. So naši prijatelji omagali pod težo bolezni? Ali pa se morda naveličali prositi za pokoj- ne? Ne pozabimo pokojnih. Tudi mi bomo odšli za njimi in morda potrebovali molitev. Naj za nas v dobrem, ne v slabem pomenu velja: "S kakršno mero merite, s tako vam bo odmerjeno."

Angelca, foto s. Edith Metelko

Prvi župnijski dan v Ambrusu

Naš gospod župnik, Uroš Švarc, so se s sodelavci odločili,da bo 5. septembra letos prvi žup- nijski dan.
Ob 10 h dopoldne je bila sv. maša zunaj, pred župniščem,kjer je bil postavljen darit- veni oltar, saj nam je dobri Bog,ki je vedno z nami, naklonil sončen dan. Hvala mu! Za bolj doživeto sveto mašo so g. župnik po- vabili g.Robija Friškovca, zaporniškega du- hovnika, ki so lepo v pridigi povedali, kako Bog ljubi vse ljudi in vsakega posebej...
Po pridigi je bilo maziljenje z bolniškim oljem O, koliko milosti smo bili deležni bolni in ostareli ob prejemu bolniškega maziljenja! Nato so predstavniki različnih skupin prina- šali darila na oltar.
Športniki žogo. Naj telesna aktivnost krepi aktivnost duha in duše, da bo za nas vse veljalo: 'zdrav duh v zdravem telesu'.Kakor je za zmago potrebno veliko truda in napo ra, naj se trudimo za osvojitev tiste večne zmage, ki bo pri tebi, Gospod.
Kulturniki lončeno posodo. Vsak izmed nas je kakor glina, ki svoje talente oblikuje v različnih dejavnostih.
Lovci šopek rož gozdnega cvetja z zele- njem. Naj ta šopek rož predstavlja vse lepo, ki ga lovci doživljajo v gozdovih. Naj nam bo tudi znamenje,da je vse stvarstvo delo Božjih rok, ki ga moramo ohranjati in varovati. Pomagaj nam,da iz lepote stvar- stva spoznamo Tebe, svojega Stvarnika.
Gasilci svečo. Gospod, prinašamo ti gorečo svečo. Znamenje, da moramo biti kristjani po tvojih besedah kakor luč na svetu in znamenje darovanja. Naj bo naš gasilski pozdrav: "Na pomoč!" tudi znamenje,da ne bi nikdar preslišali krika stiske in nesreče bližnjega. Gospod,pomagaj nam nositi bre- mena drug drugemu, da bomo spolnili tvojo postavo.
Bolniki križ. Poglej, Gospod,na nas, bolnike, osamljene in preizkušene ter onemogle. Prinašamo ti križ, znamenje sramote in tudi odrešenja. Naše roke so onemogle, kolena klecava, naš um večkrat počasen, toda zaupamo.Ti si se v svojem življenju največ krat oziral na bolne in trpeče. Poglej usmi- ljeno danes tudi na nas. Odpusti nam našo nepotrpežljivost. Naše roke sicer ne zmo- rejo veliko postoriti, a večkrat skozi naše prste drsijo jagode rožnega venca in naša onemogla telesa prenašajo križe življenja. Gospod, po našem trpljenju prosimo, bla- goslovi našega požrtvovalnega g. župnika, Uroša Švarca, ter vso našo župnijo.
Bogoslužje so olepšali še pevci z lepimi pesmimi, ki so jih nekaj zapeli še po maši.
Pri sv.maši smo se vsi duhovno okrepili. Po njej pa so za telo poskrbeli lovci in gasilci, ki so nam pripravili izvrsten golaž in so ga mladi delili med nas.Domače gospodinje pa so poskrbele za sladke dobrote.

Alojzija Žnidaršič

foto: Davorin Perko

Kadar goduje zavetnik župnije, ima župnija praznik, da se lahko ves dan zbira pred Njim,ki je vidno izpostavljen v sveti hostiji.
Tako praznuje tudi Bolniška župnija, saj je Križani,povišanje sv.Križa zavetnik Bolniške župnije. Na praznik sem obiskala ta sveti kraj.
Vstop v kapelo sicer ne daje vtisa 'poviša- nja'.Mala prisrčna kapela,v najnižjem pros- toru stavbe,oltarju primerna čudovito lepa monštranca in v njej sveta hostija, daje vtis Jezusovih besed: ›Prišel sem med vas, da vam pomagam nositi težo vašega križa‹
S tesno sklenjenimi rokami sem razmišljala, koliko je že bilo in koliko je trpečih tudi na ta dan,ko jim je Jezus blizu,a vseeno zaradi teže bolezni ne morejo v Njegovo bližino? In žal,koliko je takih,ki sicer trpijo,a Njega, Tolažnika in pomočnika ne poznajo ali ga nočejo poznati? Za vse te je vrela moja prošnja k Trpečemu na križu, naj vsem po- maga, naj jim dá čutiti,da je On z njimi, da tudi njihovo trpljenje ni zaman, če ga pri- družijo Njegovemu križu!
Udeležila sem se dopoldanske svete maše, daroval jo je bolniški župnik, ki z Njegovo pomočjo že 25 let trpečim lajša bolečine. Ob drugih spodbudnih besedah je povedal tudi zgled, kako je z Njim in svojo besedo tolažbe pred nekaj dnevi olajšal odhod matere v večnost.
Preveč je prošenj v srcu, da bi mogla vse 'zliti' na papir. Ostale so v srcu; prošnje za vse trpeče, za pomočnike v trpljenju, za uspeh naših duhovnikov, da bi mnogim z Božjo pomočjo lajšali trpljenje. Vse te pro- šnje se nadaljujejo v moji župniji, ki pa so dopolnjene z zahvalo,da Gospoda v daritvi svete maše še morem obiskovati kljub več desetletij dolgi bolezni."

M.Š.

Pri Mariji na Záplazu

Nekaj članov Krščanskega Bratstva bolnikov in invali- dov z Dolenjske in iz Bele krajine se je 2. oktobra 2010 v podružnični in romarski cer kvi Marije vnebovzete na Záplazu udeležilo škofijskega romanja bolnikov in invalidov škofije Novo mesto.
Ob deseti uri smo se zbrali k molitvi rožne- ga venca in ob pol enajstih k daritvi svete maše, vodil jo je novomeški škof, msgr. Andrej Glavan, ki nas je v letu krščanske dobrodelnosti in solidarnosti spodbudil k de javni ljubezni do bližnjih. Med sveto mašo je bila priložnost za spoved in prejem za- kramenta bolniškega maziljenja. Po sveti maši pa smo se ustavili še pod šotorom in se tudi telesno okrepčali.
Bogu in Mariji hvala za lep dan in za vse milosti, ki so jih bili deležni bolniki, invalidi in ostareli ter vsi spremljevalci. Naj nas Marija varuje sleherni čas.

RT, foto: Tone Planinšek

Srečanje dekanijske Karitas v Sežani

Z začetkom novega vero- učnega in šolskega leta smo stopili v še eno zelo pomembno leto, ki je posvečeno dobrodelnosti in solidarnosti. Zato ima v tem letu Karitas, ki pomeni ljubezen do so- človeka in bližnjega,pomembno poslanstvo
Da bi se tega poslanstva še globje zavedali in utrdili medsebojno povezanost, smo se sodelavci in sodelavke dekanijske Karitas 2. oktobra letos v sončnem popoldnevu od pravili v naš sežanski botanični park.Zbralo se nas je petindvajset. Kot romarji smo odšli na ogled našega kraškega bisera. Že na začetku ogleda smo si bili edini, da je nenavadno, a resnično, da se mnogi izmed nas v tem 'raju' dvainštiridesetih raznolikih dreves, mnogocvetnih rastlin, grmovnic, plodov, pokritega rastlinjaka, nekaj vodnih živalc, muzeja in predstavitvenega filma nahajamo prvič.
Zato so naše oči imele kaj videti in naša ušesa kaj slišati o stvarstvu lepot, ki nam jih je podaril On in družina Scaramanga iz Trsta našemu Krasu že davnega leta 1880 Med ogledom so nas urini kazalci opominjali da se naše srečanje nadaljuje z zahvalno mašo v cerkvi svetega Petra v Povirju za vsa dosedanja dela ljubezni in v nadaljeva- nju tudi kot prošnja ter spodbuda za moč in pomoč v karitativnem delu, ki nas čaka v služenju tistim,ki potrebujejo našo pomoč
Hej, brat, sestra, odpri oči in poglej okrog sebe. Človek v stiski je in potrebuje tudi tebe. Ne skrivaj se in pojdi z menoj med ljudi.
Hvala vsem, ki ste mi z darovanjem svojih moči in z dobro voljo omogočili enakovre- den ogled celotnega parka.Naj Bog povrne tudi vsem v Povirju za gostoljubje in pos- trežbo dobrot.

Nives

Ekshumacija posmrtnih ostankov Bož- jega služabnika,škofa J.F.Gnidovca,CM

V cerkvi Srca Jezusovega na Taboru v Lju- bljani je bila v sredo, 29. septembra 2010, ob 18.30 uri sveta maša ob uradni ekshu- maciji Božjega služabnika, škofa Janeza Frančiška Gnidovca.
Krsto s posmrtnimi ostanki smo položili v novo grobnico pred desnim stranskim oltar jem in nato nadaljevali s sveto mašo, ki jo je ob somaševanju številnih duhovnikov in vernikov daroval ljubljanski nadškof metro- polit, msgr. dr. Anton Stres. V nagovoru je nadškof osvetlil življenje in delo Božjega služabnika, ki bo odslej še bližje vernikom in vsem, ki se mu priporočajo v svojih mo- litvah.

RT

Literarni maraton 2010

V Dvorani prve slovenske vla de v Ajdovščini je v četrtek, 21. oktobra 2010, potekal četrti literarni maraton z naslovom RDEČA JABOLKA. Organiziralo ga je Društvo animatorjev Norma 7 pod vodstvom Vlaste Dolenc - Rebek. Norma 7 je prostovoljno neprofitno združenje in se ukvarja predvsem s kultur- nimi dejavnostmi,ki vključujejo tudi starej- še in invalidne osebe ter druge marginalne skupine prebivalcev.
Literarnega maratona se je letos udeležilo dvaintrideset posameznikov in sedem sku- pin.Sodelovali so posamezni literarni ustva rjalci,skupine ustvarjalcev (krožki,sekcije), posamezniki kot bralci in deklamatorji ter posamezne dramske, glasbene, igralne in bralne skupine. Med njimi smo bili tudi člani kulturne skupine Bratstva.
Prireditev se je začela z odprtjem slikarske razstave USTVARJAM, SEM, slikarja Borisa Štera, referenta za kulturo pri Zvezi para- plegikov Slovenije, in z odlomkom lutkovne predstave Lutkovne skupine ŽAR, ki je za- znamovala stoto obletnico prve lutkovne predstave v Sloveniji - prav v Šturjah pri Ajdovščini jo je konec leta 1910 na oder postavil oče slovenskega lutkarstva Milan Klemenčič.
Udeleženci maratona smo prišli z vseh kon- cev Slovenije. Pričakalo nas je toplo kosilo in prijetno razpoloženje ustvarjalcev, ki so dali glavni pečat maratonu.Voditeljica Vla- sta je vsakega pred nastopom predstavila publiki in nam ob koncu podelila simbolična priznanja ter darila - odlične knjige,vredne dobrega branja. Med nastopi so bili odmori za kratek počitek,prigrizek, prijateljsko dru ženje in medsebojno spoznavanje.
Gospa Ada Bačar, dolgoletna poznavalka kulturnega dogajanja na Vipavskem, je ob koncu strnila svoje vtise v kratko oceno in poudarila, da je pomembno tudi to, da so letos v okviru maratona prvič nastopali tudi posamezniki društev, ki so drugače 'nevidni' ter tako obarvali maraton s svojo zgodbo. Teh zgodb je bilo ogromno. Vsak je položil vanje del svojega življenja-smeh, žalost, beg, hrepenenja, veselje...
Člani Bratstva smo se predstavili z pesmi- mi Nine Skitek, Nives Ferjančič, Darinke Slanovec, Marjetke Smrekar in Benjamina Žnidaršiča ter z odlomki iz najnovejših del Doroteje Lampič in Janje Blatnik.
Če pesnjenje v meni odpira svet, nad ka- terim nisem gospodarica, in me prav s tem počlovečuje, so taka literarna druženja 'živa' hrana;ne morem je miselno povzeti in s tem izčrpati, se je pa nadvse veselim...

Nina Skitek in Darinka Slanovec

foto: Tone Planinšek

LJUDJE ODPRTIH ROK 2010

17. novembra je bila v Na- rodni galeriji v Ljubljani svečana podelitev priznanj letošnjim izbranim 'Ljudem odprtih rok'. Priznanja jim je podelil Ivan Svetlik, minister za delo,družino in socialne zadeve Prireditev pripravlja Naša žena. Njena po- budnica in koordinatorka akcije je urednica Neva Železnik. Ker sem bil na prireditvi, kakršne ne pozna Slovenija, bom izpostavil letošnje ljudi z velikim srcem za druge, da bi jih posnemali, ker se dobrota mora širiti. Matic Munc je strokovni delavec na podro čju socialnega varstva in velik zagovornik otrok in mladostnikov ter vseh, ki živijo na robu naše družbe.S svojimi kritičnimi pripo- mbami na račun centrov za socialno delo, ki pogosto delajo tudi napake, se je marsi- komu močno zameril. Martina Ozimek je vodja projekta za prosto voljno in ustvarjalno delo mladih na Osno- vni šoli Stranje, kjer že 22 let uči kemijo in gospodinjstvo. To je učiteljica,ki je mladim želela ponuditi več od ustaljenih šolskih vsebin, pravo šolo za življenje. Najraje pomaga mladim na poti odraščanja in izgubljenim dušam, ki se želijo odvaditi od droge. V tujini, kjer živi že dolga leta, pa podpira tudi raziskave na področju pre- prečevanja okužb z virusom HIV,pri zdrav- ljenju raka in poškodbah glave. Kot pomoč zdravljenim odvisnikom od drog jim je po- daril posestvo,nato pa še dodatnih dvesto tisoč evrov za obnovo stavbe, v kateri od letošnjega junija deluje Center za ponovno integracijo nekdanjih odvisnikov. Je dolgoletna predsednica društva Sožitje obalnih občin. Je velika bojevnica za pra- vice šibkih, zlasti otrok, pri katerih je rodi- teljska pravica staršev podaljšana.
Življenje ji je na pot prineslo veliko preiz- kušnjo, saj je pred 31 leti rodila hčerko Matejo, ki je oseba s posebnimi potrebami. Dobra dela jo osrečujejo. Razume in čuti s starši,ki imajo otroke s posebnimi potreba- mi. Samo ljudje, ki imajo to izkušnjo, dobro razumejo starše teh otrok. Delo v Sožitju jo izpolnjuje.
Med temi, ki sicer niso zmagali v svoji kate goriji dobrotnikov po izboru komisije, želim izpostaviti tudi Rozi Ternik, ki je koordina- torka vseh 36 skupin gibanja Vera in luč v Sloveniji.Rozi se v zadnjem času sama bori s težko boleznijo, zato ji trpljenje ni tuje. Na prireditvi sem se srečal z njo in ji izrazil navdušenje, da se posveča lučkarjem, ki jih je vzela za svoje.
Kot zanimivost naj povem, da je priznanje dobila tudi slačipunca,ker je menda že ne- kaj časa ambasadorka projekta "Za naše male bolne junake" pri Fundaciji za pomoč otrokom. Njena skrb je narediti Fundacijo čim bolj prepoznavno,da bodo lahko poma- gali še večjemu številu otrok.
Postanímo tudi mi ljudje z velikim srcem,pa ne zaradi svoje medijske prepoznavnosti, ampak resnični ambasadorji dobrote. Vsak lahko nekaj drugemu dá. Veliko dá, če dá delček svojega srca.

foto in tekst Tone Planinšek

DOMOVINSKI VEČER

V četrtek zvečer, 4.novembra 2010, smo se odpeljali v žup- nišče Podutik, kjer smo se udeležili prvega dobrodelnega koncerta novoustanovljene župnijske Karitas. Naslov koncerta je bil Domovinski večer, s poudarkom na solidar- nosti in dobrodelnosti,kakor se tudi imenuje letošnje pastoralno leto v Cerkvi na Sloven skem. Nastopali so: pesnik in igralec Tone Kuntner,citrar Tomaž Plahutnik,pevka Anita Kralj in pevec Janez Majcenovič. Lepo iz- veden koncert nam je 'šel' dobro v ušesa, saj so nastopajoči iz vsega srca zapeli in zaigrali.
Izkupiček od prostovoljnih darov je bil na- menjen župnijski Karitas,ki se še 'rojeva',a se že vidijo sadovi pridnega in povezanega delovanja.
Po končanem koncertu smo se ustavili še v avli, kjer smo se pogostili in se ob prijet- nem klepetu družili.
Ob koncu smo se poslovili v veselem upa- nju, da se spet dobimo na naslednjem do- brodelnem koncertu v korist podutiške župnijske Karitas.
Novoustanovljeni Karitas pa želimo Božjega blagoslova v njenem delovanju. Naj bosta solidarnost in dobrodelnost lastnost tistih, ki si bodo prizadevali lajšati revščino svojih bližnjih in tistih, ki se bodo nanje obrnili.

Podutiška skupina Krščanskega bratstva
Gordana Dobrinjanin, foto: Jože Trpin

Verujem - moja vélika maša

Mnogo prijaznih,spodbudnih mi- sli je bilo izrečeno ob letošnjem vélikem šmarnu, véliki maši ali véliki gospojnici,kot praznik ime nujemo Štajerci. Meni je najbolj ostala v spominu misel, ki sem jo slišal pri praznični maši v dopustniški Izoli: "Kjer sta Bog in Marija vnebovzeta na prvem mestu, je vse na pravem mestu."Ob tem pa moram ome- niti velik delež vernikov na vozičkih, slepih in slabovidnih ali še kako drugače prizade- tih pri prazničnem bogoslužju.
Že dvaindvajset let vabi in služi klančina telesno prizadetim,da zmoremo brez težav premagati tisti okrog pet sto let star in od mnogih stopinj zlizan prag pri vhodu v cer- kev. Le nekaj srčnosti v duhu evangelija in rok, vodenih od Božje milosti ter osebni praznik dveh izolskih faranov je bilo potre- bno, da je na široko odprl cerkvena vrata invalidom za mnoga leta v naprej. Še od- mevajo v meni besede enega od takratnih udeležencev te 'delovne akcije',ko je dob- rovoljno in nasmejan dejal: "Ni bil to noben omembe vreden napor ali strošek. Še ob- nova in barvanje prsta enega angelčka v cerkvi je več stala... in vsi smo kandidati za voziček."
Ob tem mi pa prihaja na misel neka druga zgodba, iz drugega konca domovine, ki me vedno znova nekoliko razžalosti.
Cerkveni ključar in oče sina na vozičku je pri mnogih prenovah cerkve vedno znova predlagal, da razmislijo o možnosti lažjega dostopa v cerkev tudi vernikom na invalid- skih vozičkih. Pri zadnjem slovesu od pokoj nika v cerkvi je bil prag ovira. Trdi začetni NE se je po večletnem vztrajanju le toliko obrusil,da so pobrusili zlizani prag v zakris- tijo in jo naredili bolj prijazno ter dostopno vernikom na vozičku, kar je nekatere raz- veselilo, a nekatere še bolj razžalostilo.
A "Bog pogosto piše naravnost tudi s krivo črto," pravi stara modrost. In zgodilo se je da je pristal na vozičku župnikov najljubši sorodnik. Ne bodimo sodniki, a ta žrtev ni bila zaman in pri vhodu v cerkev je čez noč 'zrasla' klančina,ki zdaj vabi v to Mari- jino svetišče.
Tudi duhovniki so le ljudje,potrebni pomoči in nenehnega učenja, zato jim pomagajmo z nenehno molitvijo in iskreno ter dobrona- merno mislijo, da bodo zmogli dostojanst- veno pobrusiti pragove svoje nepopolnosti ter bodo brez strahu mogli pobožati tiste, ki so tega najbolj potrebni.
Spomnim se besed pokojnega župnika Vr- šiča, ki mi je pomagal previhariti in pomiriti moje pubertetniške pomisleke, da ga Bog pogosto nagovarja in vodi k Resnici in k sebi tudi po besedah tistih, s katerimi se včasih povsem ne strinja ali govorijo drug jezik, a jim vseeno spoštljivo prisluhne...
Verujem, kjer sta Bog in Marija na prvem mestu,tam pa je tudi vse drugo na pravem mestu.

Jože Raduha, foto: Tone Planinšek

Sosedska pomoč ne pozna meja

Ko sem se z zbiranjem zamaškov za šest- najstletno Mašo iz okolice Dravograda v slovenskem delu Koroške srečal s svojo dru žino, pri ženi in sinu, je o tej akciji poročal tudi slovenski radio na avstrijskem Koroš- kem, kjer so se prav tako pridružili zbiranju zamaškov za njeno zdravljenje. Maša je v prvih tednih življenja zbolela za klopnim meningoencefalitisom.
Za večino ljudi so zamaški od plastenk vo- de, čistil, mleka, sokov in podobno le nad- ležen odpadek. V tej akciji pa so postali upanje za deklico,ki potrebuje našo pomoč
Na avstrijski strani Koroške je zbiranje vo- dilo Slovensko prosvetno društvo Edinost iz Pliberka. Akcijo pa je podprla tudi občina Pliberk s socialno čutečim županom Štefa- nom Visotschnigom na čelu.
V začetku septembra,na prvi dan že tradi- cionalnega žegnanja,so v mestecu slavno- stno odprli prenovljeno železniško postajo Pliberk-dežela.Sodobna postaja z dvigalom in podhodom omogoča dostop brez ovir tudi telesno prizadetim osebam.
Kriza, o kateri toliko slišimo in jo tudi ob- čutimo, ne prizanaša, a hkrati poraja nove oblike ljubezni do bližnjega.Tako smo lahko to poletje poslušali in brali o županu na se- verni strani naše meje, kako je slavil Abra- hama. Vsi občani,ki so to želeli,so se lahko pridružili slavju in so se za simbolični denar ni prispevek fotografirali z njim. Z izkupič- kom so kupili električno bolniško posteljo in invalidski voziček za občana z dolgotrajno boleznijo.
Že apostol Pavel nas spodbuja k ljubezni,ki naj bo iznajdljiva in potrpežljiva.. Poskusimo te besede razumeti in sprejeti v pristnem evangeljskem duhu.
Poleti pa smo na mariborskem radiu lahko poslušali skoraj enourni prispevek, pogovor z mlajšim podjetnikom Bogdanom Babškom na invalidskem vozičku iz Šikol, širše okoli- ce Ptuja.Med ljudmi še vse preveč vladajo stereotipi, ki vidijo v invalidih le prejemnike pomoči, a Bogdan je eden od tistih ljudi, ki daje, in sicer socialno varnost in je sood- govoren za delavce, zaposlene pri njem in njihove družine.
Po poročanju dnevnika Kleine Zeitung, 30. avgusta 2010, ima v koroških Brežah Kari- tas iz Celovca dnevno nastavitveni center v katerem je štiriindvajset stanovanj za invalide. V tem letu so postali bogatejši še za dve stanovanji.V ta center bodo sprejeli tudi dvanajst ljudi s posebnimi potrebami iz Slovenije.
Ob odprtju dodatnih prostorov je koroški deželni svetnik za socialna vprašanja, g. Ragger,napovedal izgradnjo takšnega cen- tra v pretežno slovenski občini Globasnica. Pobuda za ta center je prišla iz Slovenije in naj bi poglobila čezmejno sodelovanje tudi na področju, ki se dotika invalidske problematike.

Jože Raduha

Želim si dopisovati in spoznati prijatelje, bolnike in invalide za trajno prijateljstvo; zlasti dek- leta, pa tudi fante. Starost ni pomembna.Težko mi je biti sam saj me samota zelo dolgočasi. Moj naslov: Franc Avsec, DSO Postojna, Rožna ulica 10, 6230 Postojna.

"Z menoj bo težko in počasi"

Tako je na list papirja napisal Anton Leben (Cesta v Legari- co 27, 1000 Ljubljana), ko sem mu s pisano besedo razložil namen svojega prihoda in obiska.
Ker moj gostitelj tokrat ni mogel govoriti in slabo sliši, tako da ne more 'ujeti' celega stavka, sva se ves čas mojega obiska po- govarjala 'dopisno'. Res je šlo bolj počasi, vendar so se najini listi papirja počasi drug za drugim polnili.
Anton prihaja z Dolenjskega. Rodil se je na Brezovem pri Litiji v verni kmečki družini. Staršem se je rodilo šest otrok,štirje fantje in dve dekleti. Od treh bratov je še živ le mlajši, sestri pa sta obe še živi.
Povojni časi so bili težki, saj je vsega pri- manjkovalo, zato je moral veliko pomagati doma na kmetiji.Tudi ko je šel v šolo,ni bilo časa za pisanje domačih nalog, še manj pa za učenje,zato je Anton več razredov mo- ral ponavljati. Kadar je bilo delo doma, ga oče ni pustil v šolo. Moral ga je ubogati in opraviti delo tako v hlevu kakor na polju. Tudi pozimi ni šel v šolo, saj ni imel čevljev in ko je zapadel sneg,je ostal doma.Spom- ni pa se prvega in drugega razreda, ko ga je učila učiteljica, ki ga je imela rada, zato je oba razreda odlično izdelal. V višjih raz- redih ni imel te sreče. Celo malice ni imel, saj naj bi učitelj presodil, da so dovolj bo- gati.
Kasneje se je Anton želel izučiti za mizarja Pomagala mu je teta,ki je za vse poskrbe- la, da bi se izučil te obrti, vendar ga oče ni pustil od doma, ker ga je potreboval za delo na domačiji.
Potem pa je ga je 'klicala' domovina k vo- jaški službi. V vojski je bil telefonist pri ve- zistih. Po odsluženem vojaškem roku se ni vrnil domov,ampak odšel v Ljubljano,kjer si je za dva meseca našel priložnostno delo, dokler se ni zaposlil v Iskrini trgovini, kjer je delal v skladišču.
Ljubljana pa je bila tudi kraj srečanja s svojo bodočo ženo. Nekega dne je Anton obiskal svojega sošolca v Črnučah. Ravno takrat pa je na obisku bila tudi prijateljica sestre tega sošolca. In takoj se je vnela ljubezen na prvi pogled.
Kmalu nato sta se pri frančiškanih na Tro- mostovju poročila in si ustvarila skupen dom Ni bilo lahko začeti, saj si kot poročena nista mogla pridobiti kakšnega 'udobnega' stanovanja. Kar nekaj sobic in stanovanj sta zamenjala,preden sta si zgradila 'bara- ko' na kraju,kjer danes stoji lepa hiša. Ta- krat pa ni bilo ne elektrike,niti vode.Poma- gali so jima dobri ljudje in revija Ognjišče.
V družini so se jima rodili trije otroci, sin in dve hčerki; najmlajša hčerka se je rodila po očetovi nesreči. Po rojstvi prvih dveh otrok je žena,ki je bila zaposlena v črnuški Elmi, zaradi slabega zdravja in otrok ostala doma. On pa se je še dodatno zaposlil pri privatniku kot klepar.Večino dela je bilo na strehi, kjer so delali žlebove in vse ostale stvari,ki so bile iz pločevine.Pri opravljanju tega dela se je Anton ponesrečil. Mlad, pri enaintridesetih letih, je padel s strehe.
Anton se še spominja tistega usodnega dne. Ni bil namenjen iti delati,le sinova pri- vatnega podjetnika naj bi prosil za prevoz določenih zabojev. Ko pa sta ga videla,sta ga pripravila k delu,čeprav ni imel primerne obutve, ker je bil v sandalih. Ponudila sta mu svoje čevlje, ki pa so mu bili preveliki. Sam se je branil,da to ni varno in na strehi drsi. Tudi varovalne vrvi ni bilo. In kakor rečemo, da nesreča nikoli ne počiva, je Antonu spodrsnilo, pri čemer je izgubil rav- notežje. Boril se je, da ne bi padel, vendar se kljub iskanju oprijema ni mogel izogniti padcu. Poškodbe so bile hude. Dvakrat si je zlomil desno nogo, stegno in gleženj ter roko. Najhujši pa je bil udarec v glavo z močnim možganskim pretresom. Zaradi te- ga so zdravniki čakali z operacijo glave, po kateri pa Anton ni mogel več govoriti.Zdra vljenje in rehabilitacija na Soči sta trajali dve leti.Prvo leto je bil popolnoma negiben
Za Antona in družino je nesreča pomenila drugačno življenje, vendar so ob pomoči prijateljev,bolnikov in invalidov zaživeli no- vo življenje. Z revijo Prijatelj so se srečali, ko je Anton bil še v bolnici (leta 1970).Pri- nesla mu jo je žena. Še danes se spominja zgodbe dekleta, ki je pisalo pismo svojemu očetu v nebesa, saj je oba starša izgubila v prometni nesreči...
Oba z ženo sta se rada udeleževala sre- čanj bolnikov in invalidov. Večkrat sta za Antonov rojstni dan pripravila srečanje na svojem domu, kjer so se s sveto mašo Bogu zahvalili za dar življenja. Zelo rad je šel na morje v Lignano. Žal, pa mu je žena kmalu umrla.Letos je minilo že trideset let. Zbolela je za rakom na dojki.Čeprav je bila operirana, je po enem letu umrla.
Anton se danes rad udeleži enodnevnih kratkih srečanj, saj težko jé in se ne more pogovarjati.Pravi pa tudi,da nima časa,saj doma opravlja gospodinjska dela in poskrbi za vrt. Vendar s pomočjo revije Prijatelj spremlja dogajanje v Krščanskem bratstvu in je vesel, da mnogi uživajo na Zaplani.
Anton je bil vesel mojega obiska in mi pred odhodom pokazal zvezek zapisanih spomi- nov iz mladosti. Na hitro sem ga prelistal in mu napisal, da bi zapis o veri bil zanimiv za objavo v Prijatelju. On pa se je prisrčno nasmehnil...

Roman Travar, CM (zapis in foto)

KRUH

- naši odnosi so naša  vsakdanja hrana

V zadnji številki letošnjega Prijatelja zak- ljučujemo s 'peko kruha', ko smo ob sesta- vinah za kruh razmišljali o 'sestavinah' za naše medsebojne odnose. Pa poglejmo, kakšen recept smo sestavili skozi letošnje leto za 'kruh naših odnosov'. Katere ses- tavine potrebujemo:

Pšenica - pripravljenost živeti in biti v odnosu s sočlovekom

Voda - biti dejaven in aktiven v odnosu do bližnjega

Kvas - vera in dopuščanje, da Bog iz majhnega naredi veliko

Sol - brezpogojna ljubezen, ki daje pravi okus odnosom

Peč - pripravljenost za odpuščanje v odnosih

Seveda bi lahko kruhu naših odnosov do- dali še marsikatero drugo sestavino,a tisto najpomembnejše je zapisano. Zdaj bi bilo potrebno le še to, da bi našli čas in zbrali vse te sestavine, ter vsak dan zamesili kruh lepih, ljubečih in veselih medsebojnih odnosov. Seveda pa to ni tako preprosto in žal je pogosto v naši okolici mnogo lako- te po tem kruhu, ki nasiti le, če ga imamo ter ga delimo in uživamo skupaj s svojimi bližnjimi.To pa danes za ta naš čas in pro- stor,v katerem živimo,ni več samoumevno. Individualizem, materializem in egoizem - to je nesrečni trojček, ki nam krade kruh lepih medsebojnih odnosov in povzroča vedno večjo lakoto in nesrečo.
Ko razmišljam o deljenju kruha, mi pride na misel dogodek, ki se mi je globoko vtisnil v spomin. Bili smo na Madagaskarju. Vračali smo se iz juga proti glavnemu mestu in se ob poti ustavili, da bi malicali. Hitro so nas obkrožili otroci in gledali, kako jemo. Nismo jih razumeli, kaj so se pogovarjali, a videti je bilo,da smo bili za njih zelo zanimivi.Tiho so nas opazovali in se na skrivaj smehljali. Ko smo pojedli, sem jim tik pred našim od- hodom dala francosko štručko. O, kako so jim zažarele oči. Ker je bilo otrok šest ali sedem,sem hitro preračunala in želela štru čko razlomiti na toliko delov, da bi vsak dobil enega. A najstarejši izmed otrok je stopil k meni in mi nekako dopovedal, naj kruha nikar ne lomim, ker ga ne bodo sami pojedli, pač pa ga bodo nesli še svojim pri- jateljem. Brez besed sem jim dala štručko in skočila v avto. Že smo se odpeljali na- prej, jaz pa sem skozi okno našega avta opazovala,kako so otroci poklicali še druge in si razdelili tisto majhno štručko. Niso se je najedli, a znali so si jo podeliti. Ko bi le znali to storiti tudi mi, ki imamo po večini vsega dovolj in preveč, pa bi lahko nasitili še mnoge.
Ljubeči in prijateljski odnosi so naša vsak- danja hrana, ki jo pogosto primanjkuje. Čeprav ne gre zanemarjati trpljenja ljudi, ki umirajo zaradi lakote, je danes v našem zahodnem svetu vedno več lakote po lju- bezni in sprejetosti. In trpljenje zaradi lakote te vrste ni nič kaj dosti manjše od tistega prvega. Sicer v Ljubljani na ulicah lahko srečamo ljudi,ki v rokah držijo napis: "Lačen sem! Pomagaj mi!" a še mnogo bolj pogosto v očeh ljudi lahko zaslutimo krike: "Osamljen sem.Obišči me.Pozdravi me. Po- govarjaj se z menoj. Objemi me..." Kaj na- redimo s temi prošnjami?Jih slišimo?Imejmo pogum in specimo kruh za tiste, ki trpijo zaradi lakote v odnosih. In ne ozirajmo se predaleč naokrog. Pogosto so lačni naše pozornosti in ljubezni prav naši najbližji.
Naša okolica je v predprazničnih dneh že okrašena.Zunanji videz govori o praznova- nju, veselju,... Kaj pa naši odnosi. Je tudi v odnosih tako. Mislim, da ne. Če bi znali, bi bilo najbolje, da bi postavili pekarno in začeli peči kruh iz našega ustvarjalnega ko tička za hrano naših medsebojnih odnosov In nekaj takšnih pekarn bi morda prižgalo več luči tudi v očeh in srcih ljudi.A v rece- siji smo tudi na tem področju, zato ne mo- remo računati na množično podporo tega ali podobnih predlogov.Morda pa le sami pri sebi razmislimo in poleg Miklavževih daril, ter vseh drugih decembrskih obdarovanj začnimo peči kruh,ki je predlagan v recep- tu letošnjega ustvarjalnega kotička. Poda- rimo drug drugemu še kakšno besedo več, nekaj minut, nasmeh,... Privoščimo si, da bomo prvi poklicali in ne le čakali na klic. Imejmo pogum,da se opravičimo ali prosimo za odpuščanje. Pojdimo na obisk, čeprav nimamo razloga za to. Dovolimo si, da nas drugi obdari,brez da bi mu vrnili polno vre- čo. Tudi mi poskrbimo, da bomo dali komu brez pričakovanja, da bi kaj dobili nazaj. In ne pozabimo, da v adventu pripravljamo prostor za Boga -naj tudi On najde prostor v naših medsebojnih odnosih.

Polona Malovrh

»To delajte v moj spomin«

Ob branju Svetega pisma Stare in še pose bej Nove zaveze kmalu ugotovim, da nam Jezus nikoli ne vsiljuje svoje neizmerne skr- bi in ljubezni do nas. Kot neuke ribiče nas prijateljsko vabi, naj ne pomišljamo, ampak naj mu v zaupanju sledimo. Priteguje nas z zgledom svoje dejavne ljubezni, ki naj prev zame naša srca,kar bo spremenilo ne samo nas, ampak vse človeštvo - ves svet. Saj tako kot je Božja ljubezen Očeta porodila svet, ga Sinova ljubezen, iz dneva v dan darovana na križu, obnavlja in po Svetem Duhu poživlja.
Zelo sem hvaležna domačemu župniku, ki mi je izročil drobno brošurico z naslovom Dar Jezusovega Srca.Z njo me je uvedel v obhajanje prvih petkov.Vse vabim v to od- rešujoče obhajanje 'petkov trajne ljubezni' kot o obhajilu piše v knjižici. Saj nam po skrbno opravljeni mesečni spovedi, obhaji- lu,molitvi in sveti maši v srcu daje občutiti svojo obljubo, da bo šel z nami skozi živ- ljenje in bo z nami celo ob smrtni uri.
Da pa je v meni pognala želja po evharistiji in čaščenju Najsvetejšega,me je spreletela ganjenost prvič, ko sva bili s prijateljico pri sveti maši v cerkvi Sv. Jožefa v Ljubljani. Ker sem se takrat že kot odrasla šele pri- pravljala na prvo sveto obhajilo in prejem svete birme, sama še nisem smela prejeti živega Kristusa, mi je ta Jezusu predana žena - moja učiteljica slovenščine- prišep- nila: "Prejela bom obhajilo v mislih nate." Kot topel vzgib v srcu mi je prišel na misel vzklik: "Gospod, nisem vredna, da prideš k meni, ampak reci le besedo in ozdravljena bo moja duša!"
Tega vzklika takrat še nisem znala razložiti in ga uvrstiti v dogajanje evharističnega bogoslužja.Zdel pa se mi je zelo pomemben Tako ponižen in hkrati roteč k ozdravitvi moje duše. Večkrat na dan sem ga ponav- ljala in ga ponavljam še zdaj.
V tej moji odločilni izkušnji evharistije sem prepoznala v svojem bližnjem Jezusove be- sede: "Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo dá življenje za svoje prijatelje."
Zdaj, ko se svete maše udeležim večkrat tudi med tednom, ugotavljam, da se me posamezne duhovnikove besede skozi vse bogoslužje prav posebej dotaknejo in me v mislih spremljajo tudi na poti domov in v življenje.
Najpomembneje je, ko se po duhovnikovih posvečenih rokah darovani kruh spremeni v živo navzoče Kristusovo telo, ki se daje za nas do konca na križu;in se vino v keli- hu spremeni v Kristusovo kri,nove in večne zaveze, ki se preliva za nas vse v odpuš- čanje grehov...
Tako doživim Kristusovo darovanje na véliki četrtek, ko nam po duhovniku naroča: "To delajte v moj spomin!"
Ta velika skrivnost naše vere oziroma to globoko doživljanje evharistije mi vedno drugače odzvanja v srcu,ko slavim Gospo- da in se navdušeno zahvaljujem, da se je ponižal in stopil v moje srce: "Zahvaljujem se ti,da sem mogla priti sem v tvoje sveti- šče in se ti pokloniti."
Včasih, ko je srce polno vsakdanjih skrbi, raztreseno in razpeto na vse konce, pa ostanem nema. Kot da ne bi bila pri službi Božji.Vendar me to ne omaje,da ne bi nas- lednji dan molila: "Dragi Jezus, vem,da veš tudi za mojo temo. Zato se ti še bolj zah- valjujem tudi zanjo, saj si me že dostikrat priklical v veličastno zarjo Vstajenja in si mi pomagal zaživeti znova."
Med dvanajstimi Jezusovimi obljubami,ki jih je v zasebnem razodetju razkril redovnici Marjeti Mariji Alacoque, želim poudariti če- trto: varno zavetje jim bom v življenju,po- sebno ob smrtni uri; tisti, ki mi bodo vdani in meni posvečeni, se ne bodo pogubili. Ta me je zelo nagovorila in me spodbudila k pisanju.Samo za njim ponavljam: "Tako kot je Jezus varno zavetje nam,bodimo tudi mi zavetje žalostnim, bolnim, trpečim, osta- relim, jetnikom... našim bližnjim. S tem nas Jezus vabi k dejavni ljubezni."
Naj zaključim z novomašnim geslom naše- ga dragega duhovnika Kolje iz Jakobovega pisma: "Kakor je namreč telo brez duha mrtvo,tako je mrtva vera brez del" (2,26).

Doroteja Lampič

Dragi pokojni sorodnici, Vidi Bratina iz Velikih Žabelj, v spomin,saj je bila mnogo let skrbna sestra svojemu bratu,duhovniku Dušanu Bratina. Vse nas je imela rada. Naj ji bo Bog dober plačnik za vse dobro, kar je v življenju naredila.

sorodnica

V hvaležen spomin!
V večeru, 27.oktobra 2010,so se oglasili zvonovi v slovo in spoštljiv spomin.Med obiskovalce večerne maše pa je prišlo sporočilo,da se je v novo življenje preselila Moškonova mama, iz Mirk pri Vrhniki.
Gospa Marija Moškon je bila žena žive in dejavne vere. V njenem skoraj petinosem- deset let dolgem življenju sta se prepletala molitev in dobrota.Svetopisemski lik Marije in Marte je bil kakor rdeča nit vsega nje- nega delovanja.Iz številne domače družine na Rakitni se je preselila na Vrhniko,kjer je ob možu našla topel dom, v katerem so se jima rodili trije otroci. Za njih in kasneje za vnuke se je žrtvovala do konca svojih mo- či, vedno z veseljem. Skromne življenjske razmere niso dovoljevale udobja.V težavah in teh nikoli ni manjkalo, se je zatekala k zaupni,tihi molitvi. Zelo rada se je odzivala vabilu farnih zvonov,ki so jo klicali k različ- nim obredom v farni cerkvi.
Krščanskemu bratstvu sta se oba z možem priključila pred dvajsetimi leti. Veselila sta se srečanj, sodelovala pri pogovorih,molit- vi,romanjih...Še aktivneje se je Marija vanj vključila po moževi smrti. Kako zelo se je razveselila novice, da bo Bratstvo imelo svoj Dom na Zaplani. V času,ko smo v me- secu oktobru invalidi vodili molitev rožnega venca v zaplaninski cerkvi,je prihajala med nas, da je z besedo in pesmijo olepšala pobožnost.Njena ljubezen do Doma na Za- plani se je tudi konkretno pokazala. Njena pomoč v kuhinji je bila vedno dragocena. Samo Bog vé, kolikokrat je šla okrog hiše z metlo,krpo ali grabljami v roki,da je bila tu- di okolica Doma urejena in čista. Marsikdo od obiskovalcev je več let občudoval njene prte, ovitke za knjige, voščilnice, oprije- malke za posodo... na razstavah Bratstva v Ljubljani.
Samo Bog vé, koliko oltarjev krasijo njeni prti,obogateni s cvetjem vseh letnih časov Vedno znova se je 'živo' zanimala za posa- mezne bolnike. Tiste bližnje je obiskovala, dokler ji je zdravje dopuščalo.
Seveda pa je srce Moškonove mame hra- nilo tudi mnoge spomine. Niso bili vsi lepi, marsikatera doživetja so trpka, polna bo- lečine in grenkobe. Vendar je odpuščala vsem, brez izjeme!
Bodimo hvaležni, da je Moškonova mama tolikšen del sebe in svojih sposobnosti po- darila Krščanskemu bratstvu. Priporočimo se ji,naj nas spremlja,naj v svojem veselju pri Bogu prosi tudi za nas, saj nas je imela tako zelo rada. Njena skromnost in hvalež- nost do vseh, katerih pomoč je v zadnjem času potrebovala, naj nam bo svetel zgled za življenje.

jr

Devetega novembra smo se na pobreškem pokopališču v Mariboru poslovili od petin- štiridesetletne Darinke Raduha.
Že od zibelke jo je spremljala mišična dist- rofija,ki ji je odvzela moč mišic,ni ji pa od- vzela veselja in volje do dejavnega živ- ljenja. Večji del življenja je bivala v Domu Danice Vogrinec na Pobrežju v Mariboru, zadnjih deset let pa je podnevi njen dom bilo Društvo distrofikov,kjer je prostovoljno in z veliko zagnanostjo usklajevala društ- vene prevoze mišično obolelih - distrofikov vse od Konjiške gore do prekmurskih ravnic ter sodelovala še pri drugih nalogah,s kate rimi poskuša društvo blažiti stiske distrofi- kov in jim odpirati nove možnosti.
Pogrešal bom njene značilne besede na dru gi strani telefona: "Društvo, Darinka tukaj, kaj potrebujete, s čim lahko pomagamo..."
Spominjajmo se je s hvaležno mislijo ali molitvijo v duhu misli našega teologa Jože- ta Rajhmana, ki tudi počiva na pobreškem pokopališču, da zadnja ločitev ni zadnja, temveč prva v novem redu spoznanj.

Jože Raduha

oddaja za bolnike, invalide
in njihove prijatelje

 Dobite jo brez recepta na Radiu Ognjišče
 3.torek ob 20.30 in ponovitvi v sredo ob 23.00

 Ker oddaja zelo blagodejno in poživljajoče vpliva  na telo in duha,se pred poslušanjem ni potrebno  posvetovati z zdravnikom ali  farmacevtom!

 grafično oblikoval in vabi k poslušanju Tone Planinšek

prijatelj 2011

Posamezen izvod: . . 1,95 €
Letna naročnina:

posamezniki: . . . 11,70 €

poverjeniki: . . . . 10,50 €

podporna: . . . . . 23,00 €

Posamezni naročniki boste položnice za naročnino ali dar z vsemi vpisanimi podatki dobili po pošti v prvih dneh januarja priho- dnje leto. Zaželeno je, da nam nakažete naročnino do konca februarja 2011.
Poverjeniki pa boste položnice za naročnino z vsemi vpisanimi podatki dobili po pošti v mesecu februarju 2011. Zato vas prosimo, da v januarju 2011 obnovite naročnino svo jim naročnikom in tistim, ki Prijatelja preje- majo kot dar ter morebitne spremembe spo ročite do konca januarja 2011. Zaželeno je, da nam nakažete naročnino do konca marca 2011.
Prosimo vse, ki Prijatelja dobivate zastonj, da se nam do novega leta z nekaj vrsti- cami ali po telefonu oglasite. Na naslove, kjer več let ni nobenega odziva, Prijatelja prenehamo pošiljati.
Vsem naročnikom in dobrotnikom hvala za vsak vaš dar!

Uredništvo:
Tabor 12, 1000 Ljubljana.
Tel.: 01/433-94-10, faks: 01/431-21-81
E-mail: revija.prijatelj@rkc.si
Urednik - GSM: 040/157-201
Uprava (za plačila):
Dom Sv. Jožef, Plečnikova 29, 3000 Celje
Tel.: 059/073-800, faks: 03/548-15-96
Uradne ure (v Ljubljani):
ponedeljek,sreda in četrtek od 9h do 12h

NAGRADNA KRIŽANKA

Kadar vemo, da nas bodo obiskali sorodniki ali prijatelji, pospravimo stanovanje ter pripravimo dobrote, s katerimi jim bomo postregli. S tem jim želimo pokazati, da so dobrodošli, hkrati pa želimo doseči, da se bodo pri nas dobro počutili. Dobro bi bilo, če bi se podobno pripravili tudi na Jezusov prihod. Našo notranjost - torej stanovanje v katerega bo vstopil - pospravimo s te- meljito spovedjo. Z molitvijo, prebiranjem Božje Besede in premišljevanjem ustvarimo umirjeno ozračje,v katerem se bomo dobro počutili vsi - naš gost in mi. Razposajeni december vsemu temu seveda ni naklonjen zato nam ne bo lahko. A saj vemó, da vodi v nebesa ozka in zavita pot...
Rešitev (geslo v označenem stolpcu) prepi šite na dopisnico ali karton v njeni velikosti ter jo do 1. januarja 2011 pošljite na naš naslov: PRIJATELJ,Tabor 12,1000 Ljubljana s pripisom: KRIŽANKA. Obenem izrežite in nalepite kuponček, ki je pod križanko.

Rešitev nagradne križanke št. 5/2010:
Nagrajenci 5/2010: 1.MODRIJAN Marija Sidol 1 B, 1219 Laze v Tuhinju,prejme kle- kljan prtiček in božični okras; 2. PRAČEK Marija, Ul. Gradnikove brigade 1, 5271 Vi- pava,prejme knjigo Alojza Rebule,Skrivnost kostanjevega gozda; 3. ROPIČ Darinka, Kamna Gorica 111, 4246 Kamna Gorica, prejme knjigo Ivana Malavašiča,Organistov božič ter obesek za ključe; 4.GLOBOČNIK Marija, Letališka 20, 4208 Šenčur, prejme zgoščenko Odrešenikova mati; 5. REPOVŽ Mojca,Šmarjeta 60,8220 Šmarješke Topli- ce,prejme knjigo Jules Verna, Gospodič Dis in gospodična Es;6.KOKALJ Zdravko,Nova ulica 1, 1230 Domžale, prejme zgoščenko Darinke Slanovec, Minute za molitev; 7. ROŽMAN Magda,Glogov Brod 20,8253 Ar- tiče,prejme okrasno svečo na tekoči vosek

Čestitke izžrebanim in Bog povrni da- rovalcem nagrad!

Fotografije SPOMINI NA RAZSTAVO...


VOŠČILO  IN  FOTO:  TONE PLANINŠEK Kolofon

»Blagor tistim,ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi.«

Podari mir moji družini, Gospod,
da bomo znali drug drugega poslušati in slišati.
Podari mir vsem ljudem in vsemu svetu, Gospod,
da bomo lahko postali bratje in sestre med seboj.

In pomagaj mi, Gospod, da ne pozabim,
da ni dovolj, da le molim za mir,
pač pa ga moram graditi sam in ga prinašati
v svoje srce, odnose, družino, v svet...

Polona Malovrh

»Kjerkoli se človek nahaja, če ljubi, je vedno rodoviten, uspešen, aktiven, vedno zaželen in dobrodošel ter lahko stori veliko dobrega.« (msgr. Tone Kompare)