DRAGI PRIJATELJI!

Za geslo letošnjega devet- najstega svetovnega dneva bolnikov, obhajali ga bomo na god lurške Matere Božje, 11. februarja, je papež Benedikt XVI. izbral besede iz Prvega pisma apostola Petra:"Po njegovih ranah ste bili ozdra- vljeni." (1 Pt 2,24)
Odlomek, iz katerega je vzeto geslo, govori o Jezusu, ki je zgled krščanske potrpežljivosti. Apostol Peter je nas- protoval Jezusovi napovedi o svojem lastnem trpljenju, smrti in vstajenju, a je po Njegovem vstajenju spoznal Božji načrt, ki ga je Božji Sin sprejel, ko je "vse prepuščal njemu, ki sodi pravično", (1 Pt 2, 23) torej svojemu in našemu nebeškemu Očetu.
Jezus se je prostovoljno predal človeš- kim rokam in na svoje rame naložil naše grehe, da bi odmrli grehu ter živeli v pravičnosti (prim. 1 Pt 2, 24). Zaradi tega je izbral trpljenje in smrt na križu. Toda tretji dan je vstal od mrtvih in nam odprl vrata v večno življenje ter nas spravil z nebeškim Očetom. Zato nam je vsem "zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah" (1 Pt 2,21).
Bog nas je vzdignil in ozdravil po Jezu- sovih ranah, ko je za naše odrešenje na lesu križa daroval svojega lastnega Sina kot daritveno jagnje. Zaradi naših grehov je Božji Sin sprejel breme križa in ga za nas nesel na Kalvarijo. V tem se kaže Božja solidarnost s padlim člo- vekom, ki je zapravil Božje prijateljstvo in se sam ni mogel povzdigniti nazaj k Stvarniku. Zato se je Bog po svojem Sinu sam sklonil k človeku in ga po njem spet vzdignil k sebi.
Jezusova solidarnost z nami je v tem pastoralnem letu krščanske dobrodel- nosti in solidarnosti spodbuda, da po Njegovem zgledu nosimo bremena drug drugemu. Ne naveličajmo se delati do- bro vsem,dokler še utegnemo,saj bomo tako izpolnili Kristusovo postavo, nam naroča apostol Pavel (prim.Gal 6, 9.10.2)

Roman Travar, CM, urednik

Fotografija na naslovnici:
Vzgoja za dobrodelnost, foto: Andrej Gombač

februar

Molimo,da bi družino v njeni istovetnosti vsi spoštovali in prepoznali njen nenado mestljiv prispevek v prid celotne družbe Molimo, da bi na misijonskih področjih, kjer je nujna borba proti boleznim, krščanske skupnosti znale pričevati za Kristusovo navzočnost s trpečimi. Molimo, da se mladi ne bi zadovoljili s povprečnostjo, marveč bi iskali, kar je več, višje in bolje.

marec

Molimo, da bi narodi Latinske Amerike hodili v zvestobi evangeliju in napredo- vali v socialni pravičnosti in miru. Molimo,da bi Sveti Duh dajal luč in moč krščanskim skupnostim in vernikom, ki jih zaradi evangelija preganjajo ali za- postavljajo na mnogih koncih sveta. Molimo, da bi nas spokorna dela, ki jih bomo opravili v postnem času, usposo- bila za obvladovanje slabih nagnjenj.

zasnežen kozolec, foto: Tone Planinšek

»Drug drugega bremena nosite.« (Gal 6,2)

BOGATAŠ IN UBOGI LAZAR

"Živel je bogataš. Oblačil se je v škrlat in dragoceno tkanino ter se dan na dan sijajno gostil. Pri njegovih vratih pa je ležal revež, ki mu je bilo ime Lazar in je imel polno ran po telesu. Rad bi se na- jedel tega, kar je padalo z bogataševe mize, in celo psi so prihajali in lizali nje- gove rane. Revež je umrl, in angeli so ga odnesli v Abrahamovo naročje. Tudi bogataš je umrl in bil pokopan. In ko je v podzemlju trpel muke,je povzdignil oči in od daleč videl Abrahama in Lazarja v njegovem naročju. Zaklical je: ›Oče Abraham, usmili se me in pošlji Lazarja, da pomoči konec svojega prsta v vodo in mi ohladi jezik, kajti trpim v tem pla- menu.‹ Abraham mu je rekel: ›Otrok, spomni se, da si v življenju dobil svoje dobro,Lazar pa prav tako húdo; zdaj je on tukaj potolažen,ti pa trpiš. Vrh tega je med nami in vami velik prepad, tako da tisti, ki bi hoteli od tod priti k vam, ne morejo,pa tudi od tam se ne da priti k nam.‹ Nato mu je bogataš rekel:›Pro- sim te torej, oče, da ga pošlješ v hišo mojega očeta.Imam namreč pet bratov in posvari naj jih, da tudi oni ne pridejo v ta kraj mučenja!‹ Abraham mu je de- jal: ›Imajo Mojzesa in preroke, te naj poslušajo!‹ Ta pa mu je odvrnil: ›Ne, oče Abraham,toda če pojde kdo od mr- tvih k njim, se bodo spreobrnili.‹ On pa mu je dejal: ›Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, se ne bodo dali prepričati, četudi kdo vstane od mrtvih.‹" (Lk 16, 19-31)

»Praviš: premožen sem, obogatel sem in ničesar ne potrebujem. Ne zavedaš se,da si siromak in bednež, ubog, slep in nag.« (Raz 3,17)

Razlogi za izbiro vsebine pastoralnega leta krščanske dobrodelnosti in solidar- nosti,ki ga obhajamo od septembra 2010 do septembra 2011 in pastoralnega leta socialnega nauka Cerkve,ki bo sle- dilo (2011/2012), so bili različni. Po eni strani je izbira logično nadaljevanje leta evharistije in leta duhovništva, po drugi strani pa je vsebina tretje razsežnosti pastoralnega dela prišla že na vrsto. Pastoralni poudarki namreč krožijo v tri letnem ciklusu: leto oznanjevanja, leto bogoslužja in leto dobrodelnosti. Vsako leto posebej se izbere tudi primeren poudarek.
Odločitev za socialno temo je strateš- kega pomena za Cerkev v teh časih. Razmere, v katerih se trenutno nahaja- mo na Slovenskem, v Evropi in v večini sveta, so nezavidljive. Znamenje časa je, da si mora Cerkev kot Jezusova ne- vesta nadeti obleko skromnosti, uboš- tva in preprostega življenja, polnega čuteče skrbi za večino ljudi, posebej za tiste, ki so najbolj nemočni in slabotni.

Ne vem,če se dovolj močno zavedamo, v kako težkih okoliščinah se nahajamo katoličani na Slovenskem. Slovenski javnosti gre najbolj 'v nos' premoženje Cerkve. Ne vem sicer, kaj imajo ljudje pred očmi, ko omenjajo ta razlog. Pre- pričan pa sem, da sta tekoči pastoralni leti in sklepi za prihodnost priložnost,da bolj radikalno stopimo na evangeljsko in novo pot mi sami ter da damo naši slo- venski družbi odgovor na taka in podo- bna vprašanja. Ta so najbolj boleča in

akutna tedaj,ko se pogovarjamo z obro bnimi in oddaljenimi,z drugače mislečimi ali ko imamo različne tečaje in skupine uvajanja v krščanstvo.Ko obravnavamo vprašanja o Cerkvi in se o njej pogovar jamo, vedno zelo moti predsodek, ki ga imajo ljudje o Cerkvi in njeni podobi. Zelo mučno je zagovarjati ali braniti Cerkev, če navajajo argumente,ki jih je težko podpirati.

Naj ponovim:Cerkev mora postati uboga Cerkev naj služi predvsem ubogim.
Kaj pomeni uboga Cerkev? Kaj pomeni služiti ubogim?
Na to je zelo težko enoumno ali na kra- tko odgovoriti. Cerkev je uboga tedaj, ko živi iz blagrov ali živi blagre. Služiti ubogim, pomeni, živeti tako življenje, da je na zunaj in na znotraj blizu tistim, ki so na nižji stopnji socialne lestvice. Zavestno se moramo truditi razmišljati o vprašanjih, ki se tičejo najbolj preiz- kušenih v človeški družbi. Biti blizu re- vežem in preprostim ter se odzivati na njihove konkretne potrebe in stiske. Pomeni tudi imeti vsakega človeka za boljšega od sebe.
Sveti Frančišek je odkril vir največje sreče in veselja. Kadar se je srečal s kom, je vedno čutil iskreno ponižnost pred njim.Tudi ko je srečal berača,se je čutil manjšega od njega. V vsakdanjem pastoralnem služenju naj bi se kristjani v tem letu prizadevali predvsem za to. Ko pride kdo v stik z nami in od nas nekaj pričakuje ali želi,naj bi ga imeli za boljšega od sebe;tudi če nima urejene- ga odnosa s Cerkvijo, tudi če je agnos- tik - tisti,ki se ne želi poučiti,tudi če je zahteven in grob v svojem pristopu... Enako udeležence pri bogoslužju glejmo s podobnimi očmi - boljši so od mene: "Če bi jaz živel v takšnih okoliščinah kot oni, bi bil gotovo slabši od njih." Ko beremo časopis ali spremljamo poročila na radiu ali na televiziji, naj bi tudi ob- ravnavane ali nastopajoče ocenjevali v duhu uboštva ali v duhu sv. Frančiška.

Rezultati raziskav kažejo, da so katoli- čani pri nas za odtenek bolj odprti in čuteči za potrebe in stiske različnih vrst ter da tudi več in pogosteje materialno pomagajo. Toda vsi skupaj moramo priznati, da imamo še veliko rezerve in da nam še precej manjka do pravega uboštva v duhu. Kristjani naj bi dali prvi zgled razdajati svoje osebno premože- nje ubogim.
Cerkev mora začeti radikalno sejati, ra- zmetavati seme, truditi se mora za ve- likodušnost in nenavezanost, če hoče, da bo imela tudi kaj požeti. Vse, kar bo razdajala,ne bo obrodilo želenega sadu, toda če ne bo sejala, bo ostala prazna, sama,sterilna. Vreča pšenice v shrambi ne bo sama na sebi prinesla nobenega pridelka. Šele razmetana - posejana v zemljo, bo rodila sad: trideseternega ali šestdeseternega ali stoternega.
Naš pregovor lepo pravi.Verniki so kakor gnoj; dokler je na kupu, nima nobene koristi in samo smrdi;raztresen po polju je pa blagoslov. Podobno bi lahko rekli

za premoženje, ki upravljamo z njim. Cerkev in njeno oznanilo v prihodnosti ne bosta verodostojna in ne bosta pri- padala ljudstvu, če ne bosta radikalno stopila v to logiko. Hudo bi bilo, če bi tudi nas, ki smo luč, kvas in sol zemlje, okužil 'virus' materializma.
V hudih časih Cerkvene zgodovine so vedno iskali pot, kako bi prišli iz težke situacije, kako bi evangeliju vrnili ceno, ki jo zasluži, kako bi ljudi spodbudili, da bi se zopet bolj zanimali za Jezusovega duha,da bi podoba Jezusa Kristusa mo- čneje zasvetila na obrazu Cerkve. Tak je sedanji čas. To je lep čas za tiste, ki želijo biti priče Jezusa Kristusa in so pripravljeni živeti njegovo življenje sredi tega modernega sveta. Veliko je te pri- pravljenosti.Mnogi se tega dobro zave- dajo. Če bo zavel svež in močan veter želje po prenovi, bo to pomenilo blago- dejno prihodnost na naši prelepi sloven ski zemlji.

msgr. Tone Kompare

(iz predavanja pastoralnim
in karitativnim sodelavcem, se nadaljuje)

Tokrat se na obisk nismo odpeljali daleč. Šli smo v okolico Medvod, kjer je v Vašah doma Ana Kopač (Vaše 4, Med- vode). Na svoj dom prihaja za praznike in ob vikendih, sicer pa živi v Ljubljani v bivalni skupnosti Sonček.Njena mladost in dobrovoljnost ter še marsikatera po- zitivna lastnost so tiste,ki so nas spod- budile, da jo predstavimo vam, dragi bralci Prijatelja.Še posebej za eno last- nost, ki jo Ana ima, bi bilo dobro, da bi bila nalezljiva in bi se je od nje nalezli prav vsi: "Najraje pa pomagam, če le lahko," pravi Ana. Nato tudi pove, kako lahko pomaga: lahko koga razveseli s pogovorom, poslušanjem, koga obišče ali pokliče, rada tudi zapoje in tako po- lepša kakšen praznik, srečanje. Tudi nam je na koncu našega obiska zapela skupaj s svojo sestro pesem 'Bilo je v maju' od Slapov. Res prav domače in prijetno smo se počutili v družbi Ane, njene sestre Marje ter očeta in tete.

Ana, prosim te, da se nam najprej predstaviš in nam poveš,kje in kako se je začela tvoja življenjska pot.
Sem Ana Kopač.Imam še sestro dvojči- co Marjo in starejšega brata Matijo. Od rojstva imam cerebralno paralizo. Sem minuto starejša od svoje sestre. Rodili sva se mnogo prezgodaj, zato so se borili za najina življenja. Rok za rojstvo sva imeli 20. avgusta, vendar sva se rodili že 29.maja. Mami naju je že težko nosila, zato je bilo dobro,da se je rojst- vo zgodilo prej. Moja mama in oče sta skrbela za naju, ko sva bili v bolnici in bila pri nama dvakrat ali celo po trikrat na dan. Jaz sem bila v inkubatorju tri mesece. Kot dojenček sem imela 22 pljučnic. Ko sem bila majhna, sem imela probleme tudi z nogami. Bile so vijoliča- ste in zdravniki so že razmišljali o tem, da bi jih odrezali. A starša nista pustila. Prosila sta zdravnike, naj še nekaj dni počakajo in kasneje so ugotovili,da lah- ko noge ostanejo. Ko sem bila starejša, sta mi ati in mami vse to povedala. Sta zelo dobra do mene in mi ustrežeta v vseh stvareh. S sestro dvojčico se zelo dobro razumeva in znava druga drugi pomagati.
Kdaj si opazila, da si drugačna od sestre dvojčice?
Poškodbo imam od rojstva,zato sem od takrat na vozičku. Seveda se je razlika pokazala kmalu, sama pa sem jo bolj čutila, ko sem odraščala, tam nekje v prvem razredu. Šele takrat sem videla, da ne morem hoditi in ne morem delati stvari kot sestra dvojčica.Kar dolgo ča- sa sem potrebovala,da sem to sprejela. Po drugi strani mi je bilo težko, tudi jokala sem se. Potem sem sprejela, da mi je Bog to namenil.
Ko pripoveduješ o svojem otroštvu, imamo občutek, da imaš nanj lepe spomine. Kako pa je bilo v letih, ko si odšla v šolo?
Ko sem bila stara šest let, sva z Marjo hodili v vrtec na Svetje,to je čisto blizu nas. Eno leto sem bila potem sama v vrtcu, saj je šla Marja v šolo v Presko. Ko je naredila prvi razred, sem šla tudi jaz v osnovno šolo v Presko, saj sem si to zelo želela. Imela sem učiteljico, ki ni bila navajena otrok na invalidskem vozičku. Takrat še ni bilo normalno, da bi se vključevali v redne osnovne šole. Učiteljica je rekla, da ne znam risati, pisati, brati, peti in me je s tem užalila. Rekla sem ji,naj me pusti in mi pomaga, da se naučim.Dala mi je veliko naloge in tako sem se učila brati in pisati doma. Ker mi to ni šlo preveč dobro, so me izpisali iz šole in mi dali ponudbo za šolo v Kamniku.Bilo mi je težko,ker sem ime- la zelo rada starše in Marjo, zato nisem hotela iti nikamor. Prepričevali so me, naj grem v Kamnik, saj je tam delo in učenje prilagojeno invalidom.Začetek je bil težak, saj sem se morala spet nava- jati na novo okolje. Tam sem spoznala veliko prijateljev. Od prvega do četrte- ga razreda sem se s kombijem še vozila domov vsak dan, potem pa se je pouk začel tudi popoldne. Bila sem en teden doma in en teden v Kamniku. Mami me je vsak dan prišla pogledat v Kamnik in me je vedno pobožala ter rekla, saj se boš navadila.Takrat sem spoznala,kako so znali moji starši pomagati v pravem trenutku in na pravi način.
Se morda spomniš kakšnega lepega trenutka iz Kamnika?
Ko sem se navadila na življenje v Kam- niku, mi je bilo lepo. Še sedaj se rada spominjam trenutkov, posebej tistih, povezanih z glasbo. Vsi so me hvalili, da lepo pojem. Dobila sem tudi nagrade - skromne nagrade. Najlepši trenutek je bil, ko sem pela in sem lahko s pesmijo izrazila svoje občutke, npr. tisto pesem od Marte Zore:'Povej mi zakaj'. Še zdaj ko mi je hudo,si zapojem kakšno pesmi- co. Je bil pa tudi lep trenutek, ko sem hodila v srednjo šolo v Kamniku in smo imeli maturantski ples.Nisem hotela ple- sati z nobenim od sošolcev, ampak sem želela imeti zunanjega plesalca. Dobila sem plesalca Andreja, ki je od moje se- strične mož. Andrej je bil zmeraj dobro- voljen in je vsak dan prihajal na naše plesne vaje v Kamnik. Takrat mi je bilo zelo lepo. Velikokrat sva vadila skupaj, včasih sem morala plesati sama, saj njega ni bilo,ker je imel službo.S sošolci nisem želela plesati, saj smo se že iz šole poznali, ampak sem želela nekaj na novo ustvarjati, zato sem potrebovala Andreja. Še sedaj se spomnim, da sva se imela prelepo. Zelo sem bila srečna tudi takrat, ko je prišel na obisk kdo od domačih, sosedov.
V Kamniku si torej končala osnovno šolo in potem nadaljevala šolanje tudi v srednji šoli. Katero srednjo šolo si obiskovala?
Naredila sem triletni program na srednji administrativni šoli in se izučila za po- možnega administratorja. Na šoli je bil še en daljši program, ki pa je bil bolj zahteven, saj je vključeval še nemšči- no, angleščino. Že v osnovni šoli nisem marala jezikov, saj sem imela ves čas negativno oceno, kljub temu,da sem na redila veliko vaj. Praksa je predstavljala veliko težavo, morala sem delati veliko vaj, nikoli nisem manjkala, pa tudi 'špri- cala' nisem.Pomembno mi je bilo,da sem naredila šolo.Eno leto sem se izobraže- vala še za računalničarko. To je bil te- žek program, vseboval je veliko prakse. Potem sem ugotovila, da je najbolje, če grem domov,saj se ni imelo smisla utru- jati s programom, ki mi je bil pretežek.
In ko si končala srednjo šolo, je verjetno sledilo slovo od Kamnika. Kako je bilo?
Ja, težko mi je bilo posloviti se od Kam- nika,saj sem bila tam dvanajst let in pol celo osnovno in srednjo šolo. Tam sem spoznala veliko dobrih prijateljev,od ka- terih sem se težko poslovila. Ampak mi ni preostalo nič drugega. Bogu sem se za to obdobje vsak dan zahvalila, saj je bil vedno z menoj. Iz Kamnika sem po- tem šla najprej domov.Štiri mesece sem bila doma.Že v Kamniku so mi svetovali naj napišem čim več prošenj, da bi kje dobila službo. Tako sem pisala veliko prošenj za vsa dela, ki bi bila primerna zame. Napisala sem preko šestdeset prošenj, vendar ni bila nobena ugodno rešena. Potem smo s skupnimi močmi našli delo v Sončku, kjer sem že dobro leto. Te zaposlitve sem bila zelo vesela Tudi tu mi je bilo na začetku kar težko, saj je bilo to zame čisto novo okolje.Ko sem prišla v Ljubljano, me je bilo strah, kako se bom znašla v bivalni skupnosti. Takrat sta mi najbolj pomagala Urban Mikuž in Boštjan Škulj. Zaposlena sem v VDC-ju (varstveno delovni center), kjer delamo razne šale in druge stvari. Hkrati je bila kar dolga čakalna doba za v bivalno skupnost. Dva meseca sem živela v negotovosti, saj nisem vedela, ali me bodo sprejeli v skupnost, čeprav večino stvari lahko naredim sama in ne potrebujem pomoči. Po tem je bila moja prošnja ugodno rešena.Tudi tu sem po- trebovala dva, tri mesece, da sem se navadila na nove ljudi. Je bilo podobno kot v Kamniku, čeprav je bil drugačen red.
Sedaj bosta kmalu že dve leti, kar živiš v bivalni skupnosti Sonček in hodiš delat v VDC. Kako poteka tvoj dan?
Najprej sem bila za 'pokušino' dva me- seca v VDC-ju in v bivalni skupnosti. To je bil čas,ko smo morali skupaj ugo- toviti, ali je to zame. Veliko sem o tem premišljala. Po eni strani bi bila rada doma, kjer so starši, po drugi strani pa sem rada s prijatelji, ki me razumejo, poznajo, gremo skupaj k maši. Če se mi pa nič ne dogaja,se pa hitro naveličam. Po dveh mesecih smo se skupaj odločili da je to zame dobro in tu sem sedaj zelo zadovoljna. In kakšen je moj obi- čajen delaven dan? Včasih vstanem ob šestih, večinoma pa ob pol sedmih, ker smo trije in se moramo prilagajati drug drugemu. Pospravim posteljo, grem na zajtrk, vzamem vse, kar potrebujem za delo, in grem v VDC. Delamo zelo raz- lične stvari: vizitke, šale, ... to mi je v veselje. Sončnike delam z veseljem in delam kot 'ura', izdelovanje šalov mi je pa včasih dolgočasno, zato pa gre bolj počasi. Od devetih do pol treh smo v VDC-ju, ob treh pridemo domov. Takrat se družim s prijatelji,treba je kaj pospra viti po stanovanju in kaj urediti. Potem imamo večerjo, nato grem pod tuš. Po- skrbim sama zase, včasih še komu kaj pomagam. Seveda je najlepše družabno življenje, ko smo skupaj z drugimi, se pogovarjamo, smejemo, ...
Ko pa si doma, je pa najbrž malo drugače.
Ko sem doma,je pa čisto druga zgodba. Najlepše je, kadar smo vsi doma, saj imam zelo rada svoje domače. Kadar pa staršev in sestre ni doma, ker imajo službo, mi ati prinese kakšno delo, tako da mi dopoldne hitreje mine. Ne morem narediti velikih stvari, ampak drobna o- pravila.Najraje grem domov za praznike ko smo lahko več skupaj. Dan je doma čisto drugačen.Ko sem več časa doma, se na dom povsem navadim in grem kar težko nazaj,saj je tam drug ritem.Doma smo svobodni in drug drugega ne priga- njamo: "Zdaj moraš pa to in to delati!" Doma si lahko tudi bolj odpočijem, saj se v bivalni skupnosti ne morem, ker je več ljudi.
Praviš, da si rada v družbi in med prijatelji. Vemo pa, da obstaja en prijatelj, ki ti pomeni še mnogo več kot vsi ostali, to je tvoj fant Urban. Nam boš povedala tudi kaj o njem?
Ko sem prišla v bivalno skupnost, je bil on že tam.A ravno takrat,ko sem prišla, je bil doma in se nisva srečala takoj. Najprej sem ga videla na sliki in si misli- la: ta je pa res 'fejst' fant. Rekli so mi, da je mojih let. Težko sem ga pričako- vala. In en večer je prišel na večerjo. Bila sem čisto tiho, a takoj mi je postal všeč. On je že vedel za kaj gre, vendar ni hotel pred vsemi povedati. Ko pa sva bila sama, mi je rekel, naj mu napišem SMS.In seveda sem mu povedala,da mi je všeč.Rekel mi je,da še ni pripravljen, da bi postala par, saj je imel pred mano že eno punco. Veliko sva se pogovar- jala. Zelo rada sem bila v družbi, kjer je bil Urban. Ves čas sem ga spodbujala: "Ti si dober fant, a bi bil ti z menoj, ker sem zelo zaljubljena vate." Prosil me je, naj ga pustim pri miru,da se bo sam od ločil. Tudi ena od zaposlenih pri nas je Urbanu rekla, da sem res luštna punca. Tudi njej je rekel,naj ga ne sili.En večer pa me je prosil, naj pridem do njega. Po daljšem premisleku se je odločil in sva postala par. Bila sem zelo vesela in sva še vedno skupaj. 26.aprila letos bo dve leti.
In kakšni so vajini načrti, želje?
Moja želja je, da bi bila samo midva sku paj v stanovanjski skupnosti,da bi sku- paj živela. Bi pa potrebovala nekoga za pomoč, ker ne moreva vsega postoriti sama. Najbolje bi bilo,da bi bil blizu naju in ko bi ga potrebovala, bi ga poklicala in bi prišel. Sedaj sva skupaj v bivalni skupnosti in živiva v ločenih stanovan- jih na isti ulici. Ker sva večkrat skupaj, nekateri tega ne marajo preveč videti, sploh tisti, ki nimajo partnerjev in so osamljeni ali ljubosumni.Na veliko stvari morava paziti, da nisva moteča in se lahko pogovarjava. V bivalni skupnosti je tudi pravilo,da ne moreva skupaj spa ti, zato bi si res želela bivati v svojem stanovanju. Pogovarjala sva se tudi o poroki in to tudi želiva, vendar bova s tem še malo počakala.
Omenila si nam, da si za vse hvale- žna Bogu. Sprejemaš, da te je Bog želel takšno, kot si. Kako bi opisala svojo vero?
Prejela sem vse zakramente: sv. krst, obhajilo in birmo. Takrat,ko sem prejela Jezusa v sveti hostiji, mi je dal Bog vedeti, da je to nekaj zame, da Njemu ni vseeno zame in tudi meni ne Zanj. Kljub temu da ne morem velikokrat iti k maši, se pogosto spomnim Nanj. Če je le možnost, pa gremo z atijem k maši.
Vemo, da rada razveseljuješ druge ljudi.V tem letu bomo veliko govorili tudi o dobrodelnost in solidarnosti. Kaj tebi pomeni, če drugega razve- seliš?
Trudim se, da bi bila dobra. Čeprav sem na vozičku, to še ne pomeni, da nič ne morem. Že to veliko pomeni, da nudim prijateljem veselje, objem. Ni mi pome- mbno, da kupuješ draga darila, ampak moraš dati sam sebe. Če se pa človek sam sebi smili, je pa težko. Potrebno se je sprijazniti s tem,kar si. Ni pomembno kje se nahajam,najprej moraš imeti sam sebe rad, se sam nasmehniti in potem polepšati dan še komu.
Kaj bi ob zaključku našega pogovora povedala bralcem Prijatelja? Morda kakšno izkušnjo,ki jo imaš s Krščan- skim bratstvom bolnikov in invalidov
Bratstvo sem spoznala, ko je v moje življenje prišel Urban. Na prvo srečanje sem šla v skupino,ki se srečuje v Podu- tiku. Potem sem se včlanila v Bratstvo. Vedno, kadar me povabijo v Podutik, se z veseljem odzovem vabilu. Nekajkrat sem šla tudi že na Zaplano,dvakrat sem bila tudi na silvestrovanju. Če si veren, lažje sprejemaš stvari, ki se ti zgodijo v življenju. Bralcem Prijatelja želim, da bi prebrali moj članek in začutili, da izvira iz vere in ljubezni ter da bi tudi oni skušali najti pot v življenju in spoznali, kako pomembni so prijatelji. To v živ- ljenju veliko pomeni.

Draga Ana, hvala za vse povedano in za ves optimizem ter veselje, ki žari iz tvojega glasu in nasmejanega obraza. Želimo ti, da bi v tem novem letu in tvojem življenju zmogla uresničiti čim več svojih želja ter osrečiti veliko prija- teljev. Hvala tudi vsem tvojim domačim ki so tudi nam dokazali, kako lepo je, kadar je v družini doma prijateljstvo in ljubezen.

Na obisku smo bili: Roman Travar, CM, Tone Planinšek (slike) in Polona Malovrh (zapis)

V poteku neozdravljive bolezni je za bolnika najtežje takrat,ko izve za diag- nozo in takrat,ko so vse možnosti zdra vljenja izčrpane ter mu je svetovano, da mu je na voljo le še blažilna oskrba. Žena bolnika,ki je imel možganski tumor mi je rekla: "Nikoli ne bom pozabila brez čutnega zdravnika v beli halji za pisalno mizo,ki mi je v enem stavku hladno spo ročil: ›Vaš mož ima najbolj zločest tu- mor v glavi in zaradi njega bo tudi umrl čez približno pol leta.‹ Te zdravnikove besede sem doživela kot smrtno ob- sodbo. Šele kasneje sem dojela njihov pravi pomen. V hipu se je razblinilo vse moje zaupanje v medicino. Najprej sem pomislila,kako dobro je,da tega ni slišal moj mož.Nato me je postalo strah,kako mu bom to slabo novico sporočila. Ali mu jo bo sporočil zdravnik na enak na- čin? Zakaj je prav našo družino to do- letelo? Kaj bo z otroki?" Včasih bolnika bolj kot diagnoza sama boli način, kako mu je bila le ta sporočena.
Bolnica me je spraševala: "Zanima me, zakaj me vedno bolj boli? Zdravniki so mi obljubili,da bo po operaciji vse dobro a ni. Rada bi vedela, kaj je. Vedno sem imela korajžo v življenju, sedaj mi jo pa zmanjkuje."
"Pravico imate,da vam zmanjkuje koraj- že," ji odvrnem.
"Da,prav imate," in se kljub bolečini na- smehne.
Bolniku pomaga že to, da ga poslušamo in slišimo. Dopustiti mu je treba,da nam pove, kako se počuti in kje ga boli. Ne tolažijo naše besede, ampak odnos je tisti, ki resnično tolaži. Iz tega odnosa pridejo potem tudi prave besede, ki ne ranijo. Majhnost in ranljivost sta vogel- na kamna, da z drugim zaživimo v tola- žilnem odnosu.
Bolnik, ki je imel razširjenega raka, mi je potožil: "Včasih me tako boli, da se kar zvijam. Zdravnik specialist se na moje bolečine ne odziva,kar presliši me. Tudi osebna zdravnica mi ne verjame, da me res tako boli. Ne vem, kam naj se še obrnem. Pri zdravnikih najbolj pogrešam to, da bi mi verjeli, da me res boli. Naj- bolj me je prizadelo, ko mi je zdravnik naročil, da tudi če me bo zelo bolelo, ne morem priti prej k njemu na kontrolo kot sem naročen." Bolniki vedno priča- kujejo od zdravnika poleg strokovnosti tudi dobronamernost in sočutje. Lažne- ga občutja bolečine in trpljenja ni.
Tudi za zdravnika je najtežje sporoča- nje diagnoze in pojasnjevanje, kako bo bolezen potekala. Kolega zdravnik mi je zaupal: "Zame je najtežje z gotovostjo govoriti o tem, kar ni gotovo, to je o poteku bolezni." Bolniki so različni, na- črtovalci želijo vedeti več podrobnosti, tisti,ki iščejo tolažbo, želijo vedeti manj Dobro je, da bolnik zdravniku pove, ko- likor želi vedeti in zakaj ga to zanima. Pojasnjevanje diagnoze brez laži in laž- nega upanja lahko okrepi odnos med bolnikom in zdravnikom. Bolniku in dru- žini lahko omogoča načrtovanje in spri- jaznjenje z boleznijo. So pa tudi izjeme. Ko sem bolnici želela sporočiti slabo no- vico, me je prekinila z besedami: "Samo ne recite mi, da imam raka. Moja mama je imela raka in nikoli ne bi želela tako trpeti kot ona." Bolnik mora za resnico dozoreti. Resnica nikoli ne sme biti kot kamen na poti, ob katerega se bolnik spotakne, pade in rani.
V ambulanto je prišla mama v sprem- stvu svoje hčerke. Najprej je želela hčerka govoriti z menoj. Prosila me je: "Vem, da ima mama raka in da bo kmalu umrla.Prosim vas,da ji tega ne poveste, ker ne bi prenesla."
"Kaj naj ji rečem, če me bo vaša mama vprašala, kakšno bolezen ima?"
Hčerka je umolknila in začela jokati. Vsak človek, bolnik ali svojec, misli s svojo glavo, vidi s svojimi očmi in ima svoja stališča. Enako velja za zdravnika Odprta in stalna komunikacija je edini most, ki povezuje oba bregova.

V učbeniku Onkologija piše:"Zaradi bese de rak ni stiska nič večja,prav nasprot- no,slutnja postane resničnost, namesto neoprijemljivega se pojavi konkreten sovražnik."
Dr.Maksimilijan Matjaž pravi: "Če v bliž- njem ne moreš videti Kristusa, ga lahko OB njem." Kako je zdravil Kristus? S poslušanjem, s sočutjem, z dotikom in odpuščanjem. Iz ljubezni je šel za nas na križ. Dovolimo,da nas križani in vstali Kristus spremlja, da bomo mi lahko so- čutno spremljali drug drugega.Človeško sočutje lahko postane zgolj čustvo, če se v njem ne naseli vstali Kristus.

Janja Ahčin

NE MOREM, VENDAR ZMOREM!

Na zdravje se danes ne gleda več le kot na odsotnost bolezni, pač pa tudi kot na posebno človekovo duhovno kondicijo spri- čo izkušnje nemoči.Ker je Bratstvo duhov- no gibanje,smo posebno pozornost najprej namenili razmisleku o duhovnem življenju v Bratstvu.
Kakšen izziv nam ponuja naslov razstave 'Ne morem, vendar zmorem' s temo naših razmišljanj o duhovnosti?
Naš namen je bil opozoriti na pomen duho- vnosti v življenju bolnikov in invalidov ter spodbuditi k povezovanju znanja in izkušenj Obenem pa smo s tem želeli umestiti du- hovnost Bratstva v širši družbeni prostor, kjer duhovnost vse bolj pridobiva veljavo. Pojavljajo se različna duhovna gibanja. Skupaj smo s tistimi, ki si na ta vprašanja odgovarjajo drugače.
Tokrat objavljamo prvi del razmišljanja Ro- mana Travarja, CM, duhovnega asistenta KBBI.

Darinka Slanovec

Bratstvo kot duhovno gibanje  (I. del)

»Leta 1951 sem bil malo več kot leto dni župnik župnije Dole (Jura). Ker sem bil prej profesor, sem se moral od začetka naučiti vse o pastoralnem delu. Tisto leto pa me je nekaj bolnic iz župnije povabilo na eno izmed njihovih srečanj. To je bila zaseda (past)! Razložile so mi, da dokler ne bom šel v Verdun, ne bom razumel ničesar o pastorali bolnih. Same so osebno šle v Besançon (izg. Bəsasón), da se srečajo z določenim duhovnikom François-jem (izg. Fransua) iz Verduna, nad katerim so bile nadvse navdušene.Dodale so še,da moram s seboj vzeti škofijskega bolniškega duho- vnika (kurata) iz Lurda,saj se mora tudi on 'spreobrniti'.
Kot dober župnik sem jih ubogal. Uspelo mi je s seboj vzeti tudi tistega sobrata. Malo sva bila v dvomih:Kaj greva iskat v Verdun če ne vojaških pokopališč!
Tam pa sva našla srečanje 'Katoliškega bratstva bolnikov in invalidov'.
Prvo presenečenje: vsi organizatorji so bili več ali manj invalidi.
Drugo presenečenje: duhovnik naju je spre jel, kot da bi bili že dolgoletni prijatelji. Po- magal mu je še dominikanec na invalidskem vozičku.
Tretje presenečenje:na tistem dvorišču so se godili čudeži: veselja..., navdušenja..., petja...
Še več, duhovnik je govoril preprosto, do- mače, nazorno in obogateno z življenjskimi izkušnjami, ki jih je preživel z bolnimi ter so bile začinjene z nazornim humorjem. To, kar me je nemudoma zelo iznenadilo,so bile njegove besede,ki so bile rezultat stalnega odsevanja evangelija, podanega presene- tljivo sodobno. To je bilo tisti dan, ko mi je na misel prišla ta ocena njegove besede: ›Je naravno nadnaraven.‹ ...
Zahvaljujem se Gospodu, ki mi je dovolil,da z veseljem opravim svojo nalogo, (da na kratko opišem njegovo življenje). In za- hvaljujem se očetu François-ju za veselje in duhovni blagor, ki sta mi bila dana ob pisanju njegovega življenja.«
Tako je v predgovoru knjige Le Pere Fran- çois et la Fraternité (Oče François in Brat- stvo, str. 9-10) zapisal Peter Boillon (izg. Bojón), upokojeni škof v Verdunu, ki je avtor njegovega življenjepisa v omenjeni knjigi.
Duhovni blagor, za katerega se zahvaljuje nekdanji verdunski škof Peter Boillon, zani- ma tudi nas.

NAJPREJ SE VPRAŠAJMO, KAJ JE DUHOVNOST?

Poglejmo nekaj definicij ali opredelitev. V Slovarju slo- venskega knjižnega jezika najdemo kratek izraz: duhovnost je usmer- jenost k nematerialnim vrednotam.
V knjigi Teologija duhovnosti (str. 5-18), dr. Franceta Oražma najdemo temeljna pojasnila, kaj duhovnost je.
Duhovnost je prevod francoske besede 'spiritualité', ki jo Francozi uporabljajo že od 17.stoletja dalje in jim pomeni človekov odnos do Boga. Prej so v naši teološki lite- raturi uporabljali izraze: askeza,pobožnost, popolnost.

ASKEZA

Askeza izhaja iz grške besede 'askesis' in pomeni vajo na fizičnem, psihičnem ali mo- ralnem področju.O askezi govorimo povsod kjer se človek podvrže naporu in prizadeva nju za urejeno življenje. Krščanska askeza je vsa v tem, da izoblikuje v nas vzor člo- veka, kakor ga imamo v Jezusu Kristusu,da hodimo za njim ter se utrjujemo in rastemo v krepostih.

POBOŽNOST

Pobožnost je teženje, da bi bili skupaj z Bogom. Pobožnost vsebuje živo prežetost s spoštljivostjo in ljubeznijo do Boga kot neskončno Svetega in kot Očeta. Spoštljiv občutek distance v razmerju do skrivnost- nega Boga na eni strani, na drugi pa hkrati zaupljivo ljubeče hrepenenje po njem kot najvišji dobrini. Zato pobožen človek čuti notranjo potrebo po molitvi.

POPOLNOST

Popolnost je polnost vseh oblik, ki pripa- dajo kristjanu. Kristus postavlja kristjanom zelo visok cilj, ko naroča: "Bodite torej po- polni,kakor je popoln vaš nebeški Oče" (Mt 5,48).Apostol Pavel zatrjuje,da je njegova naloga, da v kristjanih oblikuje čim popol- nejšo Kristusovo podobo. "Kajti njega oz- nanjamo, ko vsakega človeka spodbujamo in vsakega človeka poučujemo z vso mod- rostjo, da bi vsakega napravili popolnega v Kristusu." (Kol 1,28)

DUHOVNOST KOT VERNOST

Duhovnost se uporablja tudi kot sinonim (sopomenka) za vernost,ki jo človek deja- nsko živi, npr.duhovnost kakega svetnika ali res vernega človeka. Govorimo celo o duhovnosti kogarkoli, ki si prizadeva, da bi v osebnem stiku in povezanosti služil bo- žanstvu. Zato govorimo o predkrščanski duhovnosti, nekrščanski, indijski, budistični duhovnosti itd. Tako pomeni duhovnost v tem primeru, ko gre za oseben stik z Bo- gom po Kristusu v Svetem Duhu, isto kot duhovno življenje.

DUHOVNO - NOTRANJE (KRŠČANSKO) ŽIVLJENJE

Če premišljujemo izraz duhovno življenje sam na sebi, moramo reči, da gre za not- ranjo človekovo dejavnost, za dejavnost volje in razuma. Kristjan živi duhovno živ- ljenje, kadar je v notranjem osebnem stiku z Bogom. Tak osebni stik človeka nujno spodbuja k resničnemu krščanskemu živ- ljenju in prizadevanju za čim večjo svetost Duhovno življenje je torej notranja dejav- nost kristjana,ko s pomočjo Svetega Duha dosega vedno tesnejši osebni stik z Bogom
Kratka opredelitev. Duhovno življenje je življenje prijateljstva z Bogom, ki po milosti v nas živi,deluje in nas spodbuja,da v vseh življenjskih okoliščinah ljubeznivo usklaju- jemo svojo voljo z njegovo.
Duhovno življenje imenujemo tudi notranje življenje. To se namreč začne, razvija in dopolni v notranji tihoti ob skrivnostnem bivanju in delovanju Svetega Duha.
Nekateri teologi uporabljajo za duhovno ži- vljenje izraz krščansko življenje. S tem po- udarjajo,da je duhovno življenje deležnost Kristusovega življenja in njegove milosti.

(KRŠČANSKA) SVETOST

Vse pogosteje uporabljamo izraz krščanska svetost ali samo svetost. Ta izraz je bolj svetopisemski in v pravem pomenu besede pripada svetost samo Bogu. Svetost je ži- vljenje lastno Bogu v njegovi vsepresega- joči vzvišenosti, življenje, ki ga po svojem Sinu v milosti Svetega Duha želi dati v delež človeku.

DUHOVNA ŠOLA

Duhovnost pomeni isto kot duhovna šola. Začetniki teh duhovnih šol so bili navadno bogato obdarjeni redovni ustanovitelji,ki so s svojim življenjem in delom zbudili pravo duhovno prenovo v Cerkvi. Znane so pred vsem tele: benediktinska, dominikanska, frančiškanska, ignacijanska (jezuitska), salezijanska, karmeličanska, kartuzijanska, sulpicijanska duhovnost.
Duhovnost kakšne skupine ali skupnosti nosi ime po njihovem ustanovitelju, začet- niku nove duhovne šole ali duhovnosti.Med njimi so še mnogi, ki zgoraj niso omenjeni. Res pa je, da v Cerkvi niso zbudili opazne duhovne prenove, a mnogim vernikom so pomagali, da so stopili na pot duhovnosti - prijateljstva z Bogom.To velja tudi za oče- ta François-ja, ki je okoli sebe zbiral bolni- ke in invalide ter jih spodbujal, naj v luči evangelija živijo prijateljstvo z Jezusom.

Roman Travar, CM,

duhovni asistent KBBI (se nadaljuje)

viri: la F.C.M.H., Le Pere François et la Fraternité, Orléans, France, 1989; dr. F. Oražem, Teologija duhovnosti,Teološka fakulteta v Ljubljani,Ljubljana 1993 - foto: Tone Planinšek

Zbrali smo se v župniji Podutik. Najprej sta nas pozdravili ga.Lju bica in g. Roman, nato pa smo skupaj zmolili za našo Ano, ki je v misijonih.Že kmalu za tem je v spremstvu angelov prišel Miklavž in nas obdaril. Na koncu smo se z njim še slikali za naš skup- ni album. Obljubil nam je, da se drugo leto spet vidimo in nam naročil,naj bomo pridni. Nato smo še malo poklepetali in odšli k sveti maši. Po maši smo pobrali svoja da- rila in polni lepih vtisov nekaj koristnega in dobrega ponesli med naše prijatelje in do- mače.
Ob koncu leta bi se rad zahvalil vsem že- nam in možem, ki so nam omogočili druže- nje skupine KBBI Ljubljana-Podutik.Za vse pogostitve na srečanjih in vse dobro,kar so storili za nas. Posebno pa se zahvaljujem g.Marku Čižmanu in g.Romanu Travarju ter nenazadnje ge. Ljubici Zakovšek.
Vsem vam pa želim vesele in blagoslovlje- ne božične praznike, ki smo jih praznovali ter veliko radosti, zdravja in sreče v letu 2011.
To vam želi skupina KBBI Ljubljana-Podutik

Boštjan Škulj, foto: Roman Travar, CM

Kot običajno, smo se proti koncu leta, 28. 12. 2010, zbrali v jarški župniji, tokrat v nekoliko večjem številu. Z nami so bili tudi naši člani iz Zavoda Prizma v Ponikvah. Ob 15.uri smo se najprej zbrali k sveti maši, ki jo je daroval naš duhovni pomočnik Roman Pri maši smo sodelovali s prošnjami in zah- valami.G.Roman nam je v pridigi razložil Je- zusovo rojstvo v Betlehemu v času kralja Heroda,ko so modri prišli in obiskali Jezusa.
Modri so prišli z vzhoda v Jeruzalem in poi- zvedovali po kraju,v katerem naj bi se rodil judovski kralj.Videli so namreč zvezdo,ki je vzšla na Vzhodu,da bi se mu prišli poklonit.
Ko je kralj Herod to slišal, se je silno pre- strašil, sklical je vse velike duhovnike in pismouke,da mu povedo o kraju, kjer se je rodil Kristus. Odgovorili so mu, da v Betle- hemu,v Judeji. Tedaj je Herod poklical mo- dre in naročil, naj natančno poizvedo po detetu, da se mu pride tudi on poklonit.
Ko so modri odšli od Heroda, so zagledali zvezdo, ki se jim je prikazala na Vzhodu in jim je svetila pred njimi, dokler niso prišli na kraj, kjer je bil rojen Jezus. Silno so se razveselili in počastili Jezusa, Marijo in Jo- žefa. Bili pa so v spanju opozorjeni, naj se ne vračajo po isti poti k Herodu.
Ko so odšli, se Jožefu v spanju prikaže go- spodov angel in ga opozori,naj vzame dete in Marijo in zbeži v Egipt, kajti Herod bo dete iskal,da bi ga umoril.Ko je Herod spo- znal, da je bil prevaran, se je silno razsrdil in dal v Betlehemu in okolici pomoriti vse dečke stare dve leti in manj.
Po sv. maši smo začeli ob prigrizku z vese- lim druženjem in tombolo. Zlatko je zaigral na harmoniko in nekateri so tudi zaplesali. Nato je Darinka prebrala kratko zgodbo o praznovanju svete noči in rojstvu deklice na božično jutro, ki simbolizira božično skrivnost. Sledila je še kratka molitev in angelček za slovo.
Prisrčna hvala vsem zvestim sodelavkam,ki so srečanje pomagale pripraviti. Enako hva la g. Romanu za duhovno podporo, Zlatku za popestritev druženja in prevoz. Prisrčna hvala g. župniku, ki nas vedno velikodušno sprejme in nudi prostor enako tudi gospo- dinji Marici za njen trud.

Marija V., foto: Marjeta Cerar

Zbrali smo se 30.decembra popoldne. Naj- prej smo se razdelili po sobah in udomačili. Skupaj s sodelavkami smo pripravili poste- lje in že je iz kuhinje zadišala večerja.
Nato smo začeli s skupnim večerom. Poda- jali smo si vrvico, 'prepletali' smo se med seboj in se predstavili drug drugemu.Pove- dali smo si tudi, kaj se nam je lepega zgo- dilo v iztekajočem se letu in kaj si želimo za prihodnjega. Nato smo se dogovorili še o programu, zmolili večerno molitev, zapeli 'Angelčka' in počasi odšli k nočnemu počitku
Naslednje jutro smo po zajtrku najprej ma- lo telovadili,zapeli kakšno pesem,potem pa smo se razdeli v štiri skupine za pripravo prazničnega večera. Ena skupina je šla v kuhinjo pripravljat kosilo in slovesno veče- rjo, naslednja skupina je postavljala jaslice in smrečico, tretja je bila zadolžena za okrasitev dvorane, četrta pa je pripravila vse za večerno molitev in sveto mašo. Vsi smo si našli primerno delo, kjer smo lahko pomagali,in dopoldne je kaj hitro minilo. Po kosilu smo najprej zaključili z 'deli'. Potem so se nekateri odpravil na sprehod,drugi pa smo se pogovarjali.Prinesli smo še darila in jih postavili pod smrekico. Že je prišel čas, da se uredimo in si oblečemo silvestrsko obleko.
Večer smo začeli s prepevanjem božičnih pesmi ob jaslicah.Pokadili in blagoslovili smo naš Dom ter zmolili rožni venec.Potem smo se ob mizi veselili dobre silvestrske večerje Jedli smo panirane zrezke in francosko solato, za konec pa še sladico panakoto. Tudi drugega peciva in sadja je bilo dovolj.

Ko smo se okrepčali,smo se zbrali v krogu in s pe- smijo ob spremljavi ki- tare začeli s silvestrskim programom. Lojze, Urban, Ana in Iztok so zaigrali skeč. Sledila je igra ugibanja besed in še nato igra,imenovana 'spoved',ta mi je ostala najbolj v spominu, saj sem jo prvič doživela. Do solz smo se nasmejali.
Ob 23.uri smo začeli s sveto mašo in z njo stopili v novo leto. Po maši smo nazdravili s šampanjcem in nadaljevali s plesom.
Spat smo šli v zgodnjih jutranjih urah,zato je bil zajtrk skoraj ob času kosila. Sledil je sprehod do kapelice in skupinsko slikanje pred Domom. Do svete maše ob treh po- poldne smo imeli prost pogovor, nekaj pa se nas je odpravilo v cerkev. Po maši nas je čakalo še presenečenje...
Potem pa smo začeli s praznovanjem rojst- nega dne Romana Travarja,ki je v začetku leta praznoval okroglo obletnico. Imeli smo kraljevski večerni piknik. Po njem smo v krogu prepevali, igrali srečelov in izžrebali vsak svoje darilo. Utrujeni smo zmolili ve- černo molitev in zapeli 'Angelčka'. Še malo smo poklepetali in odšli počasi spat.
V nedeljo smo morali že zgodaj vstati,hitro pozajtrkovati, da smo se ob devetih pri- družili župnijski sveti maši. Po sveti maši so nas obiskali koledniki in nam zapeli dve pesmi. Nato smo zapakirali naše stvari, pojedli kosilo in se počasi poslovili.
Rada bi se zahvalila vsem članom Bratstva za vso pomoč, trud, potrpljenje, pogovor ter prijazno in lepo besedo. Počutila sem se odlično.
Vsem vam pošiljam lep pozdrav!

Andreja Zemljarič, foto: Alenka Oblak

Adventno srečanje

Za prvo adventno nedeljo so napovedovali sneženje. V takem dnevu je človek najrajši doma, na toplem in brez skrbi, kako bo na cesti. Toda srečanje s prijatelji, prijazen pozdrav, nasmeh in topla dlan grejejo bolj kot vsaka peč.Prav tako skupna molitev in Božja beseda napolnjujeta srce z radostjo, prinašata mir in dajeta upanje, da bomo s skupnimi močmi lažje premagovali težave in stiske v vsakdanjem življenju.
Vse to nas je spodbudilo,da smo zanemarili nevarnosti zasneženih cest in odšli na pot - na srečanje h Kačevim v Zgornje Roje pri Šempetru v Savinjski dolini. Na domačiji so nas prijazno sprejeli in v topli sobi se nas je kljub slabemu vremenu kar precej zbralo Med nas je prišel tudi gospod Tone Marin- ko, ki je bil najprej na voljo za očiščevanje po zakramentu svete spovedi. Potem je daroval sveto mašo, s katero smo začeli duhovno pripravo na božič. Ubrano petje med mašo in po njej je naša srca še bolj raznežilo v pričakovanju rojstva Božjega Deteca.
Sestri Edith in Helena sta na srečanju naja vili tudi svetega Miklavža. Pa ga kar ni bilo od nikoder. Ja, tudi on se je ustrašil, da s svojim košem daril ne bi mogel pravočasno

prigaziti do nas in je zato darila že prejšnji dan pustil v kamri. Pa smo jih bili prav tako veseli, čeprav svoje dobrote ni delil sam Miklavž.
Zunaj pa je kar snežilo. Zato smo se Ka- čevim kmalu zahvalili za dobro pogostitev, prijeten klepet in toplino doma, sestram in g.Tonetu pa za vse duhovne in materialne darove.

Bojana Zupanc

Obiskal nas je sveti Miklavž

Adventni čas je zopet tu. To je čas pričakovanja, poglobljene molitve in odpuščanja.Tisto ne- deljsko popoldne, ko je na ad- ventnem venčku gorela že druga svečka, smo se bolniki in invalidi zbrali pri Marijinih sestrah v kapeli Vincencijevega doma v Štepanji vasi.
Imeli smo sveto mašo, daroval jo je g. Ro- man Travar. Šla sem nekoliko vase in si zaželela, da bi že v predbožičnem času začutila notranji mir, ki se nam ponuja.
Po sveti daritvi so nam otroci iz Ivančne Gorice predstavili zanimivo igrico o tem, ali

sveti Miklavž je ali ga ni. Imeli so zelo za- nimiva razmišljanja.
Nato smo ob čaju, kavici in pecivu malo pokramljali ter se prisrčno nasmejali. Naš klepet je prekinil prihod sv.Miklavža.S seboj je pripeljal tudi prijaznega angela in dva parkeljna,ki nista bila preveč poredna,tako da se ju otroka, ki sta bila med nami, nista ustrašila. Miklavž je vsakega izmed nas obdaril in prijazno nagovoril ter poskrbel,da smo se nasmejali tudi mi, ki smo starejši.

Saša Rolih, foto: s. Edith Metelko

Miklavževanje v Ivančni Gorici

V soboto, 11.12.2010, smo se zbrali v Ivančni Gorici pri Strmoletovih. Že tradicionalno sreča- nje smo tudi letos pričeli s sveto mašo, ki jo je imel Jože Štupnikar. Vsi skupaj smo poglabljali vero ter pripravljali srca na pri- hod Odrešenika.
Po maši je sledilo druženje ob obloženi mizi Poglobili smo svoja stara prijateljstva, sre- čali in ogovorili prijatelje, ki jih že dolgo nismo slišali ali videli,zgradili smo nove mo- stove povezanosti, ljubezni in poznanstev.
Ob koncu našega srečanja so nam otroci zaigrali igrico, obiskal nas je Miklavž s svo- jim spremstvom.Dobri mož je ogovoril vsa- kega posebej in dokazal, da v svojo sveto knjigo vestno piše vsa naša dobra in slaba dela. Zaželel nam je vesel in blagoslovljen božič ter vse dobro v novem letu.
V imenu vseh se zahvaljujem Strmoleto- vim, Marijinim sestram, Jožetu Štupnikarju, spremljevalcem in svetemu Miklavžu za ves trud ter čudovito sobotno popoldne.

Jože Nemanič, foto: s. Edith Metelko

25. mednarodna konferenca Papeškega sveta za pastoralo zdravja

Papeški svet za pastoralo zdravja je ob 25. obletnici ustanovitve, 18. in 19. novembra 2010 v Rimu pripravil mednarodno konfe- renco na temo: Za pravično in celostno skrb za zdravje v luči okrožnice Ljubezen v resnici. Več kot 750 udeležencev iz 65 dr- žav je razmišljalo in iskalo možnosti, kako vsakemu bolniku nuditi pravično in potrebno zdravstveno oskrbo. Za načelo pravičnosti mora skrbeti država, zdravstveni delavci pa pri svojem delu vnašajo potrebno mero človekoljubja in spoštovanja do vsakega človeka. Posebej je bila poudarjena toplina srca, ki ni sad teorije in strokovnosti, am- pak moralne drže zdravstvenih delavcev. Za kristjane je še posebej pomembno,da v vsakem človeku prepoznavajo Kristusa ter posnemajo njegovo zdravilno in človeko- ljubno držo.
Papež Benedikt XVI. je v svojem sporočilu udeležencem poudaril,da karitas (ljubezen) brez pravičnosti ni možna. Vzor zdravst- venega delavca je usmiljeni Samarijan. S to držo je mogoče nadaljevati misijonsko poslanstvo oznanjevanja Cerkve in skrbi za bolnike. V tem je polnost odrešenja duše in telesa ali kot pravimo celosten pristop k zdravljenju posameznika. V tem imajo ne- nadomestljivo vlogo katoliške zdravstvene strukture, društva in vse oblike združenj znotraj Katoliške Cerkve.

poročilo pripravil: dr. Jože Štupnikar, ravnatelj Medškofijskega odbora za pastoralo zdravja

vir: Tiskovni urad SŠK

Nič revščine, ukrepajmo zdaj!

Je bil naslov lanskoletnega tedna Karitas, ki je potekal od ponedeljka 22. do ne- delje 28. novembra 2010. Posebej ga je zaznamovala 20-letnica de- lovanja Karitas v Sloveniji.
Z različnimi aktivnostmi in dogodki se je v evropskem letu boja proti revščini in soci- alni izključenosti ter pastoralnem letu krš- čanske dobrodelnosti in solidarnosti Karitas pridružila prizadevanjem za večjo ozaveš- čenost o revščini v Sloveniji in Evropi.
Revščina se nezadržno povečuje tudi pri nas. Število prejemnikov pomoči Karitas je v zadnjih dveh letih naraslo in preseglo število 140.000. Nove stiske nastajajo za- radi brezposelnosti in neprimernega plačila za opravljeno delo. Starši in otroci se soo- čajo z resnimi težavami že pri financiranju osnovnošolskega izobraževanja. Številni starejši, ki živijo sami v lastnem gospodinj- stvu, se brez pomoči ne morejo več dos- tojno preživljati.
Nič revščine mora biti skupen ideal vsake civilizirane družbe. Razmere v Sloveniji in Evropi zahtevajo takojšnje ukrepanje držav in civilne družbe, zahtevajo novo solidar- nost ter delo v skupno dobro.
Že tradicionalni dobrodelni koncert Klic do- brote, tokrat že 20. in tudi mednarodni, je bil v sredo, 24. novembra 2010, ob 20. uri v celjski dvorani Golovec. Bil je eden naj- večjih mednarodnih sklepnih dogodkov ev- ropskega leta boja proti revščini in socialni izključenosti.
Častni pokrovitelj koncerta je bil Evropski parlament. Koncert pa sta neposredno pre našala Televizija Slovenija in Radio Ognjiš- če. Slovenska Karitas je med koncertom in v dneh po njem zbirala denarna sredstva za družine v Sloveniji.
Na koncertu je 'delavke in delavce dobrote' k velikodušnosti povabil poslanec v Evrop- skem parlamentu, g. Alojz Peterle, ki je po pooblastilu predsednika, g. Jerzyja Buzeka, spregovoril v imenu Evropskega parlamenta Gospod predsednik je z velikim veseljem sprejel pokroviteljstvo nad Klicem dobrote. Kot eden nekdanjih glavnih voditeljev gi- banja Solidarnost in občudovalcev papeža Janeza Pavla II. vidi v solidarnosti eno od ključnih evropskih vrednot.
Ko se je v juliju letos srečal z evropskimi verskimi voditelji, je dejal: ›Boj proti revš- čini in socialni izključenosti je partnerska naloga vseh ... Naša prednostna naloga je obnoviti socialno in gospodarsko varnost. Bogate izkušnje Cerkva s socialnim delom za posameznike in skupnosti so najbolj dra gocene v času krize. ... Za statistiko krize so konkretni ljudje.‹
Predsednik Slovenske Karitas,msgr.dr.Mar- jan Turnšek, pa je v pozdravnem govoru med drugim dejal:"V Cerkvi na Slovenskem se letos glasno sliši: ›Nosite bremena drug drugemu!‹; v Evropi pa: ›Nič revščine, ukrepaj takoj!‹ Nocoj to povezujemo v: ›Poglej naokoli in pomagaj prvemu, ki se muči s pretežkim bremenom!‹ Če skupaj poprimemo, ni pretežkih bremen! O tem me potrjuje dogodek iz misijonov: Misijonarka sreča petletno deklico, ki nosi na hrbtu bratca, skoraj večjega od nje. Sočutno ji pravi:›To je pretežko breme zate!‹ Deklica jo prizadeto pogleda:›Breme!? Kakšno bre- me? To je vendar moj bratec!‹"

vir: Tiskovni urad SŠK in Slovenska Karitas,
foto: Tone Planinšek

30. obletnica škofovskega posvečenja

21.decembra 2010 je mariborski nadškof metropolit, msgr. dr. Franc Kramberger,obhajal 30. obletnico škofovskega posvečenja. Papež Janez Pavel II. (1978-2005) ga je 10. no- vembra 1980 imenoval za škofa.Škofovsko posvečenje pa je na omenjeni datum pre- jel v mariborski stolnici sv.Janeza Krstnika.
Ob tej obletnici nadškofu, msgr.dr. Francu Krambergerju, čestitamo in mu želimo, naj ga Bog še vrsto let varuje in blagoslavlja.

Krščansko Bratstvo in uredništvo Prijatelja
foto: Gašper Furman

Adventno-božično srečanje na Brdu

Na večer pred četrto adventno nedeljo so se na Brdu zbrali starejši farani na vsako- letnem adventno-božičnem srečanju. Ob spodbudi domačega dušnega pastirja, g. Andreja Sveteta, so jim prizadevni člani Karitas pripravili lepo druženje. Udeleženci so imeli tudi možnost,da na toplem in mal- ce bolj udobnem prostoru opravijo sveto spoved. Po spovedovanju je sledila sveta maša in po njej prijetno družabno srečanje

Sveto mašo je s petjem obogatila Petra Avbelj,vodil pa jo je duhovni pomočnik, g. Ivan Povšnar. V svojem nagovoru je najprej povedal, da je sveta maša prvenstveno namenjena njim in da je lepo,da smo se v tako velikem številu zbrali pri sveti maši. Poleg opravljene svete spo- vedi je dobro,če si skušamo zapomniti tudi kakšno misel iz nagovora, sprejeti sveto obhajilo in se po maši v prijateljskem sre- čanju pogovoriti. Prijazne gospe iz Karitas pa bodo poskrbele za nas.
"Ker je božič pred vrati,vam želim povedati naslednjo pripoved.Tisto noč,ko se je rodil Jezus, so angeli veselo novico posredovali pastirjem in ti so se pogovarjali med seboj, kaj mu bodo nesli. Najbolj reven pastir, ki je imel le to, kar je imel na sebi, ni hotel z njimi in vendar so ga vabili, rekoč,da se bo Jezus razveselil njegovega obiska. Božja mati je v rokah držala Jezusa in se nasme- jala vsakemu od pastirjev, ki je prinesel svoj dar in ob tem povabila najrevnejšega pastirja, naj pride bliže. V zadregi je pastir pristopil bliže in Marija mu je v roke položi- la dete, da je lahko sprejemala darila iz rok pastirjev. V tistem trenutku je revni pastir občutil največjo srečo in veselje.
Dragi farani, verjetno tudi vi niste najbolj- šega zdravja in ob prejemu svetega obha- jila občutite srečo,ki jo je občutil pastir,ko je sprejel Jezusa v roke.Nekateri ste ostali brez življenjskih sopotnikov in ste prišli po tolažbo k Njemu. Spet drugi ste prišli, ker vam zdravje ne služi več dobro in vam mr- zla cerkev stanje lahko še poslabša, zato ste srečni in veseli. Družinske in življenjske probleme položite kakor dar pred Jezusa in On vam jih bo olajšal. Tudi v tem je smisel adventa. Ko se boste po maši še prijatelj- sko družili, boste ugotovili, da ste sprejeti, ljubljeni, srečni in veseli."
Na koncu pa je vsem skupaj - tudi v imenu domačega župnika Andreja Sveteta, sode- lavcev Karitas in drugih - zaželel srečne in blagoslovljene božične praznike, v novem letu pa obilen blagoslov Jezusa Kristusa ter tolažbo in spremstvo Božje Matere Marije.
In kaj naj po tako bogatem nagovoru lahko še rečeta predstavnik Karitas Brdo Zlato polje in domači župnik? Stisk roke in prija- zen nasmeh včasih pove več, kakor gora besed...
Sledil je še prijateljsko-družabni del. Ob pogostitvi in obdaritvi so se zbrani še dol- go zadržali v medsebojnem pogovoru. Saj veste,naslednji prazniki in njihovo druženje pred oltarjem ter skupno mizo bo šele v letu 2011. Do takrat pa vsem želim obilo Božjega blagoslova in Marijinega varstva.

djd

Besede slovesa in zahvale

Na praznik Jezusovega krsta, 9. januarja 2011, se je med sveto mašo v ljubljanski stolnici ob za ključku svoje službe v Republiki Sloveniji poslovil apostolski nuncij, msgr. Santos Abril y Castelló. Objavljamo del njegove zahvale:
"Spoštovani ekscelenci msgr. Anton Stres in msgr. Anton Jamnik, dragi duhovniki, re- dovnice, bogoslovci, dragi bratje in sestre.
Prisostvovali smo sveti maši, pri kateri so bile skupini bogoslovcev podeljene poseb- ne službe,s katerimi se vse bolj bližajo cilju duhovniške službe v polnosti.To dejanje je zares znamenje upanja za Cerkev v Slove- niji, ki potrebuje novih duhovnikov,da bodo ohranjali vero med Božjim ljudstvom in mu pomagali živeti po takšnih moralnih načelih ki bodo iz njega napravila dobre kristjane ter poštene in solidarne državljane.
Tudi sam osebno sem zelo vesel, da se moje zadnje dejanje v tej stolnici -kot de- janje apostolskega nuncija in predstavnika svetega očeta v Sloveniji- zaključuje prav s podelitvijo služb bogoslovcem, kar je za vse nas razlog veselja. Gospod ne neha klicati mladih, ki so pripravljeni posvetiti vse svoje življenje služenju drugim. Cerkev jih je vedno potrebovala in danes bolj kot kdajkoli,kot nas je v preteklih dneh spomnil sveti oče Benedikt XVI.
Velikokrat sem se v tej stolnici udeležil ra- zličnih slovesnosti. Danes ko skoraj zaklju- čujem svoje pastoralno služenje v Sloveniji pa bi rad še enkrat pozdravil vse vas tukaj zbrane in vso katoliško skupnost v Sloveniji Lahko vam zagotovim, da bom tudi v od- govornostih, ki mi jih bo sveti oče še želel zaupati, vedno nosil s seboj toliko prelepih spominov na vas. Zvesto se vas bom spo- minjal v molitvi, da bi bili trdni katoličani in živi udje Cerkve, ki je zvesta Bogu. ...
Naša Mati, Marija Pomagaj z Brezij, naj zares pomaga nam vsem. Njenemu varstvu zaupam vse vas in samega sebe. Hvala vam še enkrat!"

msgr.ddr.Santos Abril y Castelló

apostolski nuncij v Republiki Sloveniji

vir: Tiskovni urad SŠK, foto: Tone Planinšek

Vera mi tudi v invalidnosti pomaga in me vzgaja

Spoštovani g. urednik!
Najprej iskrene čestitke! Z različnimi pris- pevki v Prijatelju tako iskreno nagovarjate vsakogar,še posebej nas,invalidne ali bolne V vsaki številki so objavljeni članki o zdra- vju tako ali drugače. Mislim,da imam razlo- ge zaradi katerih sem do njih bolj pozoren.
Po splošnem prepričanju je zdravje najbolj cenjena, iskana in najbolj zaželena dobrina Geslo zdrav duh v zdravem telesu se danes uveljavlja bolj kot kdajkoli prej. Prav v tem prizadevanju pa vse pogosteje prepozna- vamo svojo nemoč,svojo majhnost in ome- jenost ter da materialno bogastvo ni odre- šitelj. Takrat v ospredje našega življenja stopajo duhovne vrednote. Zavemo se, če je duh bolan, se še tako zdravo telo nima na kaj nasloniti. Res je, da se preživljamo z materialnimi dobrinami, polno živimo pa le z duhovno hrano. Vera, ki nam je bila po- darjena, takrat dobiva odrešilno moč.
Iz svoje izkušnje vem, da mi je na bolniški postelji Bog začel govoriti čisto na novo in čisto na novo sem ga tudi odkrival. Znašel sem se v situaciji,od katere dalje se resni- čno zavedam, da prihodnost lahko je ali je pa ni. Življenje se mi lahko v vsakem tre- nutku konča. Kaj naj mi potem še pomeni kariera, imetje? Prav nič!
Spoznal sem,da je bolezen lahko tudi Božji blagoslov.Je tista obiskovalka,ki me najbolj uči in vzgaja, saj je vedno znova preizkuš- nja za mojo zvestobo, zvestobo veri, zau- panja v Ljubezen in vztrajanja v njej.
Ne morem v popolnosti sprejemati zdravja, če ne sprejemam življenja v celoti. Hm, kaj nista zdravje in bolezen le dve podobi na isti medalji - življenju?
Invalidnost in bolezen prinašata nove situ- acije, pogosto zelo težke,vendar prinašata tudi nove priložnosti, da se odpremo živ- ljenju.
Prav ob bolniški postelji prepoznavamo veliko človeškosti, pa tudi neizmerno Božjo bližino. Obenem pa nam pomaga, da bomo začeli živeti bolj mirno v zavesti, da nam v tem življenju ni namenjena neskončnost. Ta in podobna spoznanja odkrivam le v moči vere.
Še posebej me nagovarja Kristusovo vabilo hromemu: "Vstani in hodi." Nagovarja me, da hodim kakor pač zmorem z Njegovo po- močjo in da si prizadevam svojo vernost živeti ne le v cerkvi, ampak jo udejanjati predvsem v svojem vsakdanjiku,med ljudmi ki me obkrožajo, pa seveda niso vsi verni. Včasih komu to tudi ni všeč! Vendar ne že lim ločevati, ampak pomagati vsem, kolikor je v moji moči. Zavedam se, da smo krist- jani, zdravi in bolni, poklicani, da v ta svet s svojim nevsiljivim pričevanjem prinašamo Kristusa in da prav ta svet, takšen kot je, prinašamo Kristusu.
Vera,ki jo skušam živeti,mi je v invalidnosti močna opora. Daje mi zaupanje, da upam, da se še zmorem odzvati vabilu: vstani in hodi, hodi z Menoj.

rj

Priljubljena in skromna

Stopili smo v prelepo in urejeno sobico Doma upokojencev Dom žale (Karantanska c. 5, 1230 Domžale), kjer nas je sprejela Marija Zadravec. Razveselila se je obiska čeprav nas je pričakovala, saj smo se pred hodno najavili in ji predstavili namen našega obiska.Vsakemu je prijazno ponudila stol in pogovor se je razvil v prijetno kramljanje.
Ko je preteklo nekaj časa, sem Marijo po- vabil, da spregovori o svoji življenjski poti.
Čeprav je večino svojega življenja preži- vela v Ljubljani, pa je luč sveta zagledala precej daleč od glavnega mesta. Rodila se je v Jastrebcih,v eni izmed šestih vasi Ko- ga, to je prelepa mehka pokrajina z griči in dolinami na severovzhodnem delu Slovenije Ta del Prlekije,ki ga krasijo obdelana polja, gozdovi in vinogradi, dajejo obiskovalcu vtis obljubljene dežele.
Družina se je preživljala z vinogradništvom in s priložnostnim delom pri okoliških kmetih Skupaj s teto, strino in očetom je Marija hodila mlatiti žito, zato so ga doma vedno imeli več kot dovolj. Otroci so radi prihajali in se vsako nedeljo zbirali na njihovem dvo rišču,saj so vedno bili postreženi s slastno pogačo.
Marija je najstarejša izmed petih sester,od katerih je ena že pokojna. Med vojno pa je umrl tudi brat,ker ga nemški zdravnik ni ho tel operirati,potem ko se mu je razlil slepič
Po končani osnovni šoli se je želela izobra- ziti za medicinsko sestro,vendar jo gospo- dinja ni pustila,saj je bilo doma dovolj dela Zato pa se je morala na očetovo željo že pri devetnajstih letih poročiti, saj so na domačiji potrebovali moško pomoč in oče je v zetu videl desno roko.
Kmalu pa so spoznali, da Marijin mož ne bo dober gospodar. Vzrejen kot edinček pri grofičini hčerki je imel vsega dovolj,zato ni znal ceniti ustrežljivosti in dobrote srca ni- ti svoje rejnice ter kasneje niti svoje žene Marije. Rad je namreč zahajal v bare in gostilne ter se družil s svojimi kolegi.
Družinski prijatelj ju je povabil v Ljubljano in Marija je z možem odšla v neznano. Kmalu nato je moral mož na orožne vaje in ko se je vrnil domov, sta se naselila v glo- bokih kletnih prostorih Smoletove hiše na Dalmatinovi ulici v Ljubljani. Marija je po- stala služkinja pri Smoletovih v zameno za najemnino, hkrati pa je hodila v službo,kjer je bila čistilka v trgovini Izbira in na Zava- rovalnici Triglav.
V družini so se jima rodili trije otroci: sin in dve hčerki.Vsi trije imajo danes svoje dru- žine in Marija je vesela vseh vnukov, ki jo imajo zelo radi, ona pa njih.
Slabo prezračeni in vlažni kletni prostori Smoletove hiše niso bili primerni za zdrav razvoj njenih treh otrok, zato se je po na- svetu višje socialne delavke z vsemi tremi otroki odpravila na Izvršni svet, da bi neka ko prišla do človeka primernega stanovanja saj na vse prošnje in postopke o pridobitvi stanovanja ni bilo pozitivnega odgovora. Otroke je preprosto izročila 'vladi' in rekla, da bo pa ona skočila v Ljubljanico.Uradniki so spoznali Marijino stisko in poslali v njeno stanovanje komisijo, ki je po otipljivih do- kazih ugotovila neprimernost stanovanja.
Najprej so v podjetjih, kjer sta bila zapos- lena,objavili oglas za dodelitev stanovanja vendar jima niso mogli pomagati. Oglas so nato objavili še na drugih ministrstvih.Kma- lu se jim je nasmehnila sreča in po osemin- dvajsetih letih bivanja v kletnih prostorih se je Marija z družino preselila v oficirsko stanovanje v Savskem naselju.
V novem stanovanju, ki so ga lepo obnovili in opremili, je družina na novo zaživela. Otroci so dokončali šolanje, se zaposlili in si ustvarili svoje družine.
Pred dobrimi desetimi leti pa je Marija zaradi hudega stresa, ki ga je doživela ob možu, resno zbolela. Razliti žolč jo je pripeljal na rob smrti. Rešil jo je kirurg, ki je po štirih urah uspešno zaključil operacijo. Sledila pa je še ena težka operacija - odstranitev tumorja na hrbtu.Po teh operacijah je sle- dila nekajmesečna rehabilitacija. Marija pa se ni več vrnila na svoj dom, ampak se je naselila pri svoji mlajši hčerki.
Po dveh letih bivanja pri hčerki se je pre- selila v Dom upokojencev Domžale. Zdaj je to njen dom že osem let. Marija je v Domu zelo zadovoljna in dodaja, da se 'krasno' počuti.Vsak dan gre na jutranjo telovadbo nato na zajtrk in še na ponovno telovadbo na oddelku. Sledi delovna terapija, kjer iz- delujejo najrazličnejša ročna dela.
Marija je v svojem življenju veliko pretrpe- la, vendar je Bogu hvaležna, da je zmogla vzdržati v vseh preizkušnjah.Kljub temu,da vsaka dobra in lepa beseda ni našla prave ga mesta in je včasih celo vodila v trplje- nje, je Marija po priprošnji nebeške Matere ter v zaupanju v Jezusa ohranila dobro in skromno srce. Zato je bila povsod priljub- ljena in zaželena, saj so mnogi znali ceniti njeno dobroto in ljubezen.
Danes se Marija v svoji mirni jeseni življe- nja zahvaljuje Jezusu in Devici Mariji za vse dobro, ki ga je prejela v življenju; še zlasti za svoje otroke in vnuke. Vesela je, da so vsi dobri in so ostali na pravi poti.
Še bi lahko klepetali, a zvonec, ki vabi na večerjo,se je oglasil. Marijo smo pospremili do obednice, se ji zahvalili za darovani čas in ji zaželeli vse dobro v tem letu.

na obisku smo bili: Marija Vraničar, Katja Miklič in Roman Travar, CM (zapis in foto)

Jeziki ljubezni

V letošnjih številkah Prijatelja bom ustvar- jalni kotiček oblikovala skupaj s pomočnico knjigo, ki nosi naslov '5 jezikov ljubezni' in katere podnaslov nam postavlja vprašanje "Kako pokažete, da ljubite". Avtor knjige je dr. Gary Chapman, družinski terapevt, ki je skozi leta dela,pogovorov in svetovanj pri- šel do mnogo praktičnih znanj in izkušenj, ki jih v knjigi deli z bralci. Knjiga je sicer v prvi vrsti namenjena parom, a obstaja tudi knjiga istega avtorja s podobnim naslovom '5 jezikov ljubezni za samske', ki ima skoraj enako vsebino. Jezik ljubezni namreč ni le jezik, ki ga govorita fant in dekle med za- ljubljenostjo ali mož in žena v skupnem ži- vljenju. V vseh naših odnosih si želimo tudi ljubezni. Zato nam morda lahko pomaga spoznanje, da govorimo različne jezike lju- bezni. Ni nujno, da se vedno med seboj razumemo, četudi se imamo radi. Če komu prinesemo darilo, ga objamemo ali pohva- limo, če za koga nimamo časa ali pa mu pomagamo - vse to so lahko dokazi ali za- vrnitve ljubezni. In lahko jih eden razume popolnoma drugače od drugega. A o vsem tem več skozi letošnji ustvarjalni kotiček.
Avtor knjige piše o petih jezikih ljubezni in jih tudi opiše vsakega posebej ter kako se odzivajo ljudje, ki govorijo posamezen jezik ljubezni. V vsaki od prihodnjih številk Prija- telja bom povzela nekaj misli o enem izmed jezikov ljubezni. In kateri so ti jeziki ljube- zni? Na kratko opisano jih je avtor poime- noval takole:

posvečen čas,

besede potrditve,

darila,

usluge,

dotik.

Za 'uvod' v letošnje prispevke v ustvar- jalnem kotičku sem izbrala nekaj besed dr. Garya Chapmana iz knjige 5 jezikov ljubezni Morda so sicer na videz namenjene pred- vsem zakoncem, a zagotovo jih lahko upo- rabimo v vsakem odnosu: v družini, med prijatelji, sodelavci. Morda nam dajo spod- budo o premišljevanju k temu, da ima vsak izmed nas rezervoar ljubezni, ki mora biti poln. Lahko smo mladi ali stari, zdravi ali bolni, doktorji znanosti ali avtokleparji, ... prav vsi v sebi hrepenimo po ljubezni in sprejetosti. Seveda pa po tem hrepenijo tudi naši bližnji. In le če se bomo naučili polniti naš rezervoar ljubezni in biti pozorni tudi na rezervoar ljubezni naših bližnjih,po- tem bomo temu našemu hrepenenju našli tudi odgovor. Ne bo prišel kar naenkrat in tudi ta ustvarjalni kotiček ne bo storil ču- dežev. Morda pa komu dá spodbudo ali idejo, kako ravnati, da bodo naši odnosi bolj polni prave ljubezni.

»Besede ljubezni so skoraj najbolj pogosto uporabljane besede v današnji družbi.Tako posvetni kot verski misleci se strinjajo, da igra ljubezen osrednjo vlogo v človeškem življenju. Ljubezen pa je znana po tem, da lahko prinese mnogotere radosti. Zaradi nje se svet vrti. Tisoče knjig, pesmi, revij in filmov je začinjenih z besedo ljubezen. Številni filozofski in teološki družbeni siste- mi so postavljali ljubezen na posebno me- sto. Celo ustanovitelj krščanstva je želel, da bi ljubezen postala razpoznavno zna- menje njegovih vernikov (Jn 13,35).
Psihologi so ugotovili, da je želja biti ljub- ljen prvinska čustvena potreba človeka. Zaradi ljubezni smo preplezali gore,prečkali morja, prehodili puščave in preživeli nepo- pisno trpljenje. Brez ljubezni bi gore, morja in puščave postali nepremagljivi in trpljenje naša kazen.
Krščanski apostol Gentilov (poganov) je povzdignil pomen ljubezni, ko je trdil, da so vsa človeška dejanja brez teže, če niso bila storjena iz ljubezni.Trdil je tudi,da bo- do v zadnjem dejanju drame človeštva po- membne samo tri osebne lastnosti: ›vera, upanje in ljubezen, to troje. Največja od teh je ljubezen.‹ (1 Kor 13,13)...
Toda naj bo ljubezen še tako pomembna, jo lahko zelo hitro izgubimo. V dokaz so številne izpovedi poročenih parov, ki so z menoj delili svoje srčne bolečine. Nekateri so prišli k meni,ker so bolečine postale ne- znosne. Drugi so prišli, ker so ugotovili, da njihov vedenjski vzorec ali ravnanje njiho- vega partnerja uničuje njihov zakon. Ne- kateri pa so prišli samo še izpovedati svoje bolečine in niso želeli ostati v svojem za- konu. Sanje vseh teh ljudi o srečnem živ- ljenju do konca njihovih dni so se razblinile v luči neizprosne realnosti.
Vedno znova sem slišal: ›Najine ljubezni ni več, najin odnos je prazen. Včasih sva si bila blizu, zdaj pa niti ne uživava več v lastni družbi. Ne znava več zadovoljevati potreb drug drugega.‹
Vse te izpovedi dokazujejo, da imamo v sebi rezervoar ljubezni. Mogoče pa temu nevidnemu čustvenemu rezervoarju ljube- zni v vsakem trpečem partnerju gori rdeča lučka? Kaj pa, če so nesramno obnašanje, ostre besede, kritike in odtujevanje le po- sledica praznega rezervoarja ljubezni? Bi lahko rešili propadajoč zakon,če bi našli na čin, kako napolniti rezervoar ljubezni obeh partnerjev? Bi lahko s polnim rezervoarjem ljubezni ustvarili čustveno premirje, ki bi omogočilo premagati razlike in rešiti spore? Je mogoče res prav rezervoar ljubezni ključ do uspešnega zakona?
Vsa ta vprašanja so bila povod za mojo dolgo raziskovalno pot.Spotoma sem prišel do enostavnih,a pomembnih spoznanj. Pot me ni le vodila skozi dvajset let zakons- kega svetovanja, ampak tudi skozi srca in misli na stotine parov.
Prepričan sem, da je poln rezervoar ljube- zni enakega pomena kot pravi nivo olja v avtomobilskem motorju. Zakon (ali odnos) s praznim rezervoarjem ljubezni nam lahko povzroči celo več škode,kot vožnja z avto mobilom brez motornega olja...
Ljubezen ne izbriše preteklosti, a lahko spremeni prihodnost.«

pripravila: Polona Malovrh

Razstava o zločinu in solidarnosti

Na jugovzhodnem delu Avstrije je med Ma- džarsko in avstrijsko Štajersko ukleščena avstrijska zvezna dežela Burgenland - po naše Gradiščanska.
Na začetku adventa, 26. novembra 2010, so v mestecu Pandrof za tri tedne odprli potujočo razstavo o evtanaziji invalidnih ljudi na Gradiščanskem v času nacistične strahovlade med drugo svetovno vojno. Zgodovinarji so potrdili 350 primerov usmr- titev v tej zvezni deželi.
Te nesrečnike so umorili v plinskih celicah zaradi bolezni,invalidnosti ali rasne pripad- nosti. Razstavo so odprli v župnijskem do- mu v Pandrofu. Župnik, g. Branko Kornfeld, je izrazil prepričanje, da je to pravo mesto za odgovor na to grozodejstvo. Duhovniki in redovnice so bili tisti,ki so najbolj vztraj no nasprotovali temu poganskemu početju in bili dejavno solidarni z žrtvami,smo lahko slišali ter prebrali na spletnih straneh av- strijskega radia.
O podobnem mučeništvu, ki se je zgodil pri nas v Dobriši vasi pri Celju, smo lahko brali v 6. številki Prijatelja 1999.

Solidarnost

Smo v letu solidarnosti in dobrodelnosti. Biti solidaren in delati dobro sta vidni zna menji naše vere v troedinega Boga, ki nas povezujeta v občestvo verujočih in vseh ljudi dobre volje. Ne le bolan človek ali oni v materialni stiski,ampak vsakdo je vsako- dnevno odvisen od solidarnosti. Tudi tisti 'korenjak',ki mu je solidarnost morda le stvar posmeha, potrebuje solidarnost drugega, še zlasti,če morebiti odloča o življenju ljudi v stiski.
Po izkušnjah je sorazmerno lahko biti soli- daren v srcu, nekoliko težje je solidarnost na pravi način udejanjati. Različne dobro- delne akcije nakazujejo,da znamo biti soli- darni z ljudmi po svetu in v širši okolici, ki jih ne poznamo ali jih poznamo le iz pripo- vedovanja in iz sredstev javnega obveš- čanja.
Kako pa je z našo solidarnostjo do ljudi, s katerimi živimo in nas obdajajo? Koliko znamo in zmoremo biti solidarni v družini in različnih skupnostih,s svojimi otroki, vnuki, s svojimi starši, starimi starši, botri...; z našimi duhovniki, sestrami redovnicami in še z mnogimi drugimi ljudmi, ki izgorevajo za ljudi in Boga? Koliko še znamo in zmore- mo 'nositi bremena drug drugemu' v sveto- pisemskem smislu?
Besedo solidarnost navadno uporabljamo takrat,ko imamo v mislih skupen interes ali soodvisnost,ko gre za pomoč med posame znimi ljudmi ali skupinami oseb in drugega živega stvarstva; zlasti še, kadar so v težkih življenjskih situacijah zaradi nesreč ali tudi različnih goljufij.
Veliko stvari se v tem času dogaja v naši družbi, pa tudi v našem osebnem življenju. Veliko problemov in zatajevanih gnojnih ran se odpira.Kakršnekoli se nam že ponu- jajo rešitve, bodo morale le-te vsebovati veliko solidarnosti.
Verjamem, da so bili božični prazniki dovolj močna spodbuda,da smo se močneje zazrli vase in preverili, kako je z našo ljubeznijo do bližnjega, ki jo zajema pojem SOLIDAR- NOST; da bomo z več miru v srcu in ljube- zni živeli z našimi ženami, možmi, otroki, starši ter z ljudmi, s katerimi delamo in se srečujemo ali jih le slutimo nekje daleč za obzorjem. Podarimo jim kakšen potreben novčič, pa tudi kakšno blagohotno misel ali molitev, zavedajoč se Božje bližine in lju- bezni, iz katere poskušajmo črpati voljo v prizadevanjih za več pravičnosti. "Vse kar je človeško, je povezano z Božjim," je po- udarjal pokojni papež Janez XXIII.

Jože Raduha

Vsem, ki ste nam voščili za božične in novoletne praznike, se iskreno ter iz srca zahvaljujemo.

uredništvo in uprava Prijatelja

Dne 30.12.2010 mi je Renata Žižek sporo- čila,da se je z zemeljskega življenja poslo- vila in se v večnost preselila Štefka Pucko iz Bogojine 10,članica KBBI.Veliko je trpela zaradi invalidnosti, vendar je vdano in z veliko mero potrpljenja prenašala svoje bo- lečine. Bog jo je rešil zemeljskega trpljenja ko jo je, sicer premlado, poklical k sebi,saj je komaj dopolnila 50 let življenja. Priporo- čímo se ji,naj nas spremlja v svojem vese- lju pri Odrešeniku in prosi za nas. Mi pa jo ohranimo v lepem spominu in jo podprimo z molitvijo.

Slavko Breznjek

oddaja za bolnike, invalide
in njihove prijatelje

 Dobite jo brez recepta na Radiu Ognjišče
 3.torek ob 20.30 in ponovitvi v sredo ob 23.00

 Ker oddaja zelo blagodejno in poživljajoče vpliva  na telo in duha,se pred poslušanjem ni potrebno  posvetovati z zdravnikom ali  farmacevtom!

 grafično oblikoval in vabi k poslušanju Tone Planinšek

prijatelj 2011

Posamezen izvod: . . 1,95 €
Letna naročnina:

posamezniki: . . . 11,70 €

poverjeniki: . . . . 10,50 €

podporna: . . . . . 23,00 €

Uredništvo:
Tabor 12, 1000 Ljubljana.
Tel.: 01/433-94-10, faks: 01/431-21-81
E-mail: revija.prijatelj@rkc.si
Urednik - GSM: 040/157-201
Uprava (za plačila):
Dom Sv. Jožef, Plečnikova 29, 3000 Celje
Tel.: 059/073-800, faks: 03/548-15-96
Uradne ure (v Ljubljani):
ponedeljek,sreda in četrtek od 9h do 12h

NAGRADNA KRIŽANKA

Naša pot je tlakovana s preizkušnjami, ki se pogosto nepričakovano pojavijo pred nami. Slabo počutje, zapleteni medsebojni odnosi, denarne skrbi in še veliko drugega lahko povzroči,da postane naše življenjsko potovanje zelo naporno.A Bog nam v Sve- tem pismu zagotavlja: "Gospod hodi pred teboj, on bo s teboj;ne bo te pustil same- ga in ne bo te zapustil. Nikar se ne boj in se ne pláši!" Teh besed se je spomnil tudi mož,ki je v nebesih zrl na prehojeno pot in videl, da so bile ob njegovih stopinjah ve- dno tudi Jezusove, razen takrat, ko mu je bilo v življenju najteže.Tedaj so bile stopi- nje samo ene. Pokazal je nanje in vprašal Jezusa:"Kje si bil takrat?" On pa mu je od- govoril:"To niso tvoje stopinje,ampak moje Ko je bilo najhuje, sem te nosil v svojem naročju."
Rešitev (geslo v označenih stolpcih in vrsti ci) prepišite na dopisnico ali karton v njeni velikosti ter jo do 1. marca 2011 pošljite na naš naslov: PRIJATELJ, Tabor 12, 1000 Ljubljana;s pripisom: KRIŽANKA.Hkrati izre- žite in nalepite kuponček,ki je pod križanko

Rešitev nagradne križanke št. 6/2010:
Nagrajenci 6/2010:   1. BENDA Milka, Zgornje Pirniče 90 D, 1215 Medvode, prej- me klekljan prtiček; 2. KOKALJ Pavla, Nova ulica 1, 1230 Domžale, prejme knjigo Vladimirja Truhlarja, Temni karmin (izbrane pesmi); 3. PEČJAK Marija, Hrib pri Hinjah 11,8362 Hinje,prejme knjigo Mirka Mahniča Devet mesecev; 4. PERNE Gusti, Kurirska pot 26, 4207 Cerklje, prejme knjigo Ivana Kordeža, Doživetja in spomini; 5. FIŠTER Cvetka,Dolenje Laknice 25,8230 Mokronog prejme Družinsko pratiko 2011 ter knjižno kazalko s klekljanim dekorjem; 6. KOGOV- ŠEK Justi, Brod 10, 1370 Logatec, prejme zgoščenko Darinke Slanovec, Minute za molitev; 7. GREGO Marinka, Clevelandska 47, 1000 Ljubljana, prejme knjigo A. Fink, P. Mohar in A. Sečnik, Domača nega.

Čestitke izžrebanim in Bog povrni darovalcem nagrad!

V LETU DOBRODELNOSTI IN SOLIDARNOSTI

S POGLEDOM IN STISKOM ROK

S PRISRČNIM NASMEHOM

Z MAJHNO POZORNOSTJO

Z OBJEMOM ...

IMEJMO SE RADI IN SPREMENIMO SVET!

"Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen."

Polona Malovrh

Čut za dobrodelnost in solidarnost se začne oblikovati že v družinskem okolju. »